Političen list za slovenski národ. Po poŠti prejeman veljii: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljiV: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt ' ' 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. vee leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl . _ na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob l/,6. uri popoludne. Štev. IlO. V Ljubljani, V četrtek 28. maja 1885. Letiiilt XIII. kmetom v pomoč. Piše Ivan Belec. 0 stalnem domu. (Dalje.) Ako je v kaki občini več moških, kakor jih je ravno za delo treba, gredo nekteri, se ve s privoljenjem občinskim v fabriko ali mesto. Zaslužijo si denar in pridejo čez nekaj časa zopet domu. Ako kaka fabrika falira, se ni treba delavcu, kakor pri nas po svetu klatiti, ampak vrne se na svoj dom. Kar delavec v mestu ali fabriki zasluži, tega ne zapravi, ker je vedno na svoj dom navezan. Tako dobiva zemljišče podporo od obrtnije. Kolikor časa ostane obrtnijski delavec ud domačega miru, toliko časa ne more postati nemanič. Ako si pa kdo dosti denarja prisluži, si pa tudi lahko kupi veliko posestvo, kajti na Ruskem imajo grajščaki in tudi nekteri trgovci zelo obširna posestva in ker se smejo svobodno zadolževati, zato jih tudi židje svobodno s posestev preganjajo. Poprek dobiva vsak mirjan po 10 do 15 desetin (18—26 oralov) zemlje. Zarad skupne prahe ima živina vedno dosti paše in zato je dosti živine in zato jo dosti gnoja. Kaj si pa morete za polje boljšega misliti kot dosti gnoja in praho vsako tretje leto. Škoda je le, da občine nimajo skoraj nič gojzdov in da morajo les večjidel kupovati od grajščakov. Škoda je, da se skoraj polovico mladenčev že pro-denj so 20 let stari ženi, zanašajoč so, da bodo pri novi razdelitvi dobili del zemlje. Do zdaj to ni bilo tako napačno, ker je bilo dosti zemlje, ali v prihodnje se bo pa v nekterih krajih že moralo določiti, koliko kmetov sme biti v miru, da posamezni ne bodo dobivali premajhnih kosov. Imajo li kmetje na Ruskem kaj svobode? Imajo in sicer precej več kot pri nas. Družinski očetje (in če ni očetov tudi matere) ene občine volijo starosto, ki dobiva nekaj malega plačila. Starosta skrbi za javno varnost, sodi po prestopkih, in smo nakladati kazen do enega rublja ali prisilno delo do dveh dni. Več občin ali mirov sestavlja volost. Starašina s starostami vred določuje, koliko mora ta ali oni davka plačevati, skrbi za popravljanje cest, za vojaški nabor. Vsakih deset volostnih družinskih očetov voli po enega poslanca v veliki vo-lostni svet. Ta voli deset sodnikov ali porotnikov, ki se tako vrste, da vedno po trije sodijo v prepirih in imajo pravico do sto rubljev kazni naložiti, pa tudi za palico prijeti. Vidite, tako sami sebe vladajo kmetje, ki so v resnici svobodni, kterim ni treba obresti plačevati, kterih živa duša ne more z zemljišča prepoditi. Kako smešna je svoboda naših kmetov, ki za vsako malenkost kličejo notarja, odvetnika, sodnika in briča na pomoč; pravim, svoboda naših kmetov, ktere vsaka sapjca lahko popiha z posestva, kakor otrese kapljo na veji. Menda nikjer na svetu ni gospoda tako zelo spridena kot na Ruskem in vendar je Rusija trdna, ker ima trdne in v resnici svobodne kmete. Ko bi na Ruskem danes dobili kmetje tako neumno svobodo, kakor jo imajo pri nas, bi v desetih letih Rusije ne bilo več. Jugoslovanske zadruge. V ruskem miru je vsa zemlja občinska. Pri Jugoslovanih se je pa občinska zemlja že zdavnej razdelila med posamezne rodovine, ki se imenujejo zadruge. K Jugoslovanom se prištevajo Slovenci, Hrvatje, Srbi in Bolgari; vsi Jugoslovani, razen nas Slovencev, so živeli in večinoma še zdaj živč v zadrugah. V zadrugi je vsa rodovina združena. V hiši prebivajo stari oče, stara mati, starši, otroci in strici s svojimi ženami in otroci. Vsi delajo skupno, jedo skupno ter imajo tudi skupno premoženje; le stanovanje ima vsak zakonski par, oziroma vsaka družina za-se. Ko sin odraste, si poišče nevesto in zadruga se pomnoži; ko se hči omoži, zapusti prejšnjo zadrugo, zato se pa sprejme v moževo zadrugo. Zadruga je tako rekoč večna, včasih je bolj, včasih manj številna. Število njenih udov znaša navadno 10—12, semtertje tudi 20 ali pa še več. Kdor je najboljši in najsposobnejši v rodovini, tistega si udje izvolijo za gospodarja, da ukazuje vsem drugim in da premoženje oskrbuje. Ce ni moškega, ki bi bil za to sposoben, se izvoli ženska. Kar se na polji ali pri živini dobi, je vse skupno. Kar si pa ženska pri kolovratu, pri tkanji ali vezenji in kar si mož v prostem času s kacim rokodelstvom prisluži, to imajo pa posamezne družine, s tem zaslužkom smeta mož in žena razpolagati, kakor jima drago. Le iz tega postranskega zaslužka se hčeram dota daje. Kedar se zadruga preveč pomnoži, se podajo nekteri moški po svetu kruha iskat, a zadružni udje ostanejo vedno, če le s tujega po nekaj krajcarjev za plačevanje davkov pošiljajo. Ali ni pametno, da ima vsak človek, če še tako uboža, svoje pribežališče? Zadrugar tudi na tujem ni osamljen, ampak je vedno v zvezi s svojo rodo-vino, in če ga nesreča zadene, ve, kam se ima obrniti. Zdaj si pa predstavite našega delavca v mestu ali fabriki. Ko se je od doma ločil, je vzel doto in s tem očetovo hišo v dolg pripravil, ali pa morebiti še zdaj za doto tožujo in gospodarja na kant spravlja. Med svetom živi osamljen, nihče mu ne piše, nihče ga ne opominja, nihče se zanj ne zmeni in on za nikogar; ker mu je očetov dom tuj, poišče si drugi dom — žganjarijo ali žganjarski bratci so njegovi bratci. Ko oslabi, mu kaže pot od hiše do hiše in nazadnje v bolnišnico na deželne stroške. Se ve, kakor vsaka človeška naprava, tako imajo tudi zadruge svojo slabo stran. Kjer je več žensk skupaj, tam je tudi dosti klepetanja in sem ter tje tudi nekaj lasanja. A kaj se če, če so si ženske v lasčh, saj imajo dolge in zato se jim ne more dosti poznati. Huje je, da se mladi ljudje v zadrugah, kakor v ruskem miru, radi in precej ženijo. Gotovo bi bilo dobro, ko bi bili zdrzni, ali bolje je vendar, LISTEK. Napoleonov vjetnik. Leta 1809 je bilo. Napoleon I. je dospel na vrhunec svoje slave in oblastnemu vladarju vkla-njala se je skoraj da cela Evropa. Se sv. oče papež Pij VII. so občutili vsezmagalčevo moč, akoravno so ga 2. decembra 1804 v Parizu v cerkvi „Naše Gospe" za cesarja mazilili. Se ve da, tadaj je še mislil Napoleon, da si mora, hoteč si zagotoviti svoj obstanek, laskati katolikom. Ali to ni bila prava misel, in kmalo se je mož pokazal v čudni luči. Dne 7. maja 1809 podpisal in razglasil je, bivajoč na Dunaji, ukaz, s kterim je odstavil papeža in rimsko državo proglasil za provincijo cesarsko - francosko države. Oddelek francoske vojne je zasedel Rim in general Radel je v Napoleonovem imenu ustanovil v francoskem smislu civilno in vojaško gosposko. — Sv. oče Pij VII. so čakali in mirno gledali, kaj bo storil sovražnik. Ko so pa Francozje prihruli v Rim, izobčili so papež Napoleona 10. junija 1809 iz katoliške cerkve. Dobro so vedeli sv. oče in so bili prepričani, da to jim ne bode v korist; a pogumno so nasprotnika sv. cerkve prijeli. V vatikanu je nastala vsled tega tišina in vse bilo je podobno zadušlji-vemu miru pred nevihto, preden vdari pogubljiva strela. Lepa je bila noč 6. julija 1809. Lahen in go-rak vetrič je pripihlaval šetalcem po cestah večnega mesta. Duhovom enaki so se dvigali kviško orjaki, dela zidarjev starodavnega veka. Kmalo so potihnili tudi koraki poznih šetalcev in nastal je tihi mir. Tu, proti dvem čez polnoči, se jame premikati črna druhal proti Kvirinalu. Kakor tihotapci so lezli ti ljudje, boječi se, da bi jih kdo ne čul ali videl. Bili so francoski vojaki, in da bi ne bila noč, ne bi jim bilo kaj dobrega brati raz obrazov. Načelnik tem vojakom bil je general Radel in spremljovalo ga jo več častnikov pri tem pohodu poletne palače papeževe. Tik pred kvirina-lom so obstali, prižgali baklje in kmalo so odmevali po tihem trgu udarci sekir po palačinih vratih. Prvi so razbijali saperji, za njimi pa jo stala vrsta pešcev z nabitimi puškami, da bi si s silo priborili vstop in papeževo telesno stražo, ako bi so brauila, po-strelili. A tega ni bilo potreba. Mirno in ponižno so odprli vrata, kamorniki in stražniki so oddali svoje orožje. Sv. oče so namreč že prej ukazali, da se nima nikdo braniti, da se ne bo prelivala po nepotrebnem kri. Vojaki naprej, general Radel za njimi, tako so korakali v palačo, iz sobe v sobo po papeževih prostorih. Ako so dobili kake vrata zaprta, odprli so si jih s sekirami, ktero poprej še niso na ta način poslovale v kvirinalu. Le nocoj jim je bila naloga, dovršiti čin, vreden Napoleona in sramote celemu omikanemu svetu. Z ojstrim mečem v roki prehodil je Radel vse sobe do predsobe papeževe spalnice. Sv. oče so že natanko vse vedeli, kaj se vrši in ko bi bili tudi spali, razbijanje in vrišč prihrumelih Francozov bi jih bil moral zbuditi. Misleč, da bode treba zopet ene vrata raztolči, se vstopi general pred nje in ta trenutek se na stežaj odpro. Odsvit brezštevilnih sveč jemal mu je vid. Ge-neral Radel sam piše: „Urno sem stopil v dvorano. Prvič sem videl častitega starčeka sedečega nasproti vrat, ogrnje-nega s škofovskim plaščem. V okrogu je stalo mnogo duhovnikov in uradnikov, na kterih obrazih je bila videti jeza in strah. Ker je moj vodnik, kterega sem si bil najel, le oprezoval in sem videl pred seboj sedečega starčeka, sem sklepal, da stojim pred sv. Očetom. ' & -v v ^ da so v zadrugah v zakonu kot bi bili izven zadrug v vlačugarstvu. Zadruge so dobre. Kar je neprimernega v njih, bi se dalo odpraviti. Zato je jako žalostno, da se zadruge odpravljajo, mesto da bi se napake odpravljale. Za Granico so Madjari 1. 1873 napravili prav židovsko postavo. Tretji paragraf te postave pravi, da sme zadruga s svojim nepremakljivim premoženjem (s hišo in zemljo) svobodno razpolagati. To se pravi, zadruga se sme svobodno zadolževati, da bodo tudi ubogi židje in oderuhi od zadruge kaj dobička imeli. Kavno ta paragraf dovoljuje, da sme vsak v svojem delu oporoko delati. To se pravi, malopridni zadrugar sme en del premoženja zadrugi vzeti. Četrti paragraf dovoljuje, da se sme zadrugarju, ki se je zadolžil, njegov delež eksekutivno prodati. To se pravi, da ne bodo ljubeznjivi krčmarji žganja zastonj točili, morajo imeti pravico zadrugarje na kant devati. Peti paragraf pa pravi, če večina zadrugar-jev obojega spola zahteva, se mora zadruga razdreti in vse premoženje v enacih delih med posamne ude razdeliti. (Daljo prih.) Politični pregled. V Ljubljani, 28. maja. Notranje dežele. Slišali smo že, da je v Tržaškem 'mestnem zbora poslanec Nabrgoj predlagal 10.000 goldinarjev iz mestne blagajnice za podporo onim okoličanom, kterim je letošnja toča 9. maja vinograde iu druge sadeže poškodovala. Svota je bila mala, kajti škode je več nego za 50.000 goldinarjev. Zupan mu je obljubil predlog v bodoči seji spraviti na dnevni red. Ta seja je bila predvčeranjem zvečer in so Lahi predlog zopet toliko v daljavo potisnili, da bodo najbrž zavedni okoličani brez odškodnine ostali. Zakaj neki bi se sicer odlašalo in pa na tak način. Stvar je tako-le! Dr. Piccoli je zahteval, da naj se s podporo počaka tako dolgo, da se sostavi iz „Concordije" („Cikorije") nalašč za to poseben odbor, kteremu na čelu bodeta Mauroner in župan Baz zoni. Po pravici Vam povemo, da nas skrbi, kaj bo s podporo in kaj bo z nami, če se izročimo z njo vred cikorijašem v roke! Že sedaj „cikorija" vse dovoljene in nedovoljene sredstva porablja, da na okoličane pritiska g lede bodočih volitev; kaj pa še le bode, kedar bo imela tako mamilo v rokah, kakor je podpora? Groš bi na goldinar stavili, da se ga bo več ko enkrat posluževala v strankarske namene. Veselilo bi nas pa kljubu temu, če bomo zvedeli, da je bil naš strah prazen in da smo se motili. Zalibog, da je težko mogoče: „sit volk, pa celo jagnje". Vsekako naj pa primorski rodoljubje nikar ne molče, kakor hitro bi kaj tacega zapazili. Na dan s takim lopovstvom, da se mu pritisne zasluženi pečat na čelo. Palica pri volitvah se žalibog vedno dalje razširja. Letos poslužila se je je že tudi irredenta v Poreču v Istri. Napadla je slovanske volilce in jih je nekaj tudi ranila, splošno jih je pa tako zbegala, da se 200 hrvaških volilcev volitve niti vdeležilo ni. Hvala Bogu, da so ondašnji slovanski krogi sedaj svojo dolžnost storili in so javno nasilstvo telegra-fičnim potom brzojavili grofu Taaffeju na Dunaj. Kako da mi je bilo tedaj pri srcu, meni dobremu katoličanu, tega Vam menda ni treba pripovedovati. Dovolj le to: moja naloga je bila, svojega očeta, očeta nas vsih, najvišega namestnika Kristusovega, odpeljati v zapor. Roka, ktera se ni tresla, ko so padale krog mene v bitvi krogle kot toča, je skoraj izpustila meč in srce mi je vtripalo vidno. Toliko da me jok ni posilil. Namignil sem vojakom, da so šli iz dvorane, le nekaj častnikov je ostalo pri meni, da bi bili priče, kako pošten katoličan izpolnuje cesarjevo povelje. „Sveti Oče", pravim ali bolje jecljam, „huda in težavna mi je naloga; ali prisega in dolžnost me silite, tudi ta za-me tako žalostni čin izvršiti." — „Zakaj motite ponočni mir starčekov", ini odgovorijo sv. Oče, „kaj želite?" — „Moj cesar me je poslal, da vnovič zahtevam od Vas, da se odpoveste vsi posvetni vladi in odstopite Rim in celo Vašo državo", sem zavrnil jaz. O, da bi bili sv. Oče ta hip osorno mi odgovorili in me dobro ošteli! Koliko lažja bi bila moja naloga! Ničesar si nisem bolj želel; a vse zaman, mirno so me poslušali in djali: „Vi spolnujete, kar vam je ukazal vaš cesar, zato ker ste prisegli na Poleg tega bodo pa ondašnji državni poslanci zadevo spravili pred državni zbor, kamor ona po vsi pravici spada. Toda ne le ta zadeva, tudi ona iz sv. Križa pri Proseku ne sme se pozabiti in mora priti pred državni zbor, da bode vsaj v dotičnih stenografskih protokolih zapisano ostalo našim potomcem za spomin, našim sovremenikom pa v ogledalo, kakošni zvesti prijatelji Avstrije, da so ravno irredentarji po Primorji, kterim na čelu je Tržaški magistrat. Nezaslišano je že res, kako da se ravno na obrobji Avstrije vedno zvesti slovanski rod z vsemi sredstvi zatira, veleizdajska laška kača se pa goji dokler ne bode Avstrije pičila do smrti. Kedaj bode pač žarek pravega solnca tudi tukaj prodrl gosto meglo, v kteri nekteri krogi še vedno sedijo! Razkol med Nemci se je tudi na Štajarskem pokazal. Tisti grof Wurmbrand, ki je lansko leto obetal obema narodnostima pravičen biti, kmalo potem je pa Slovencem svoj pravi obraz pokazal, je sedaj sam v nemilost prišel pri prusakih „von der schilrferen Tonart". Proti njemu so se dvignili. Na binkoštno nedeljo imeli so omenjeni prusaki v Gradcu nekak volilni sliod, da se posvetujejo, kako in kaj glede bodočih volitev. Zbrali so se sami prusaki ali taki Nemci, ki se razumejo na „schiirfere Tonart". Govoril je Dunajski učitelj na realki, dr. P o m mer, in je krepko udrihal po svojih dosedanjih bratih, združenih levičarjih, češ, da je njihovo dosedanje postopanje tako škodljivo nemški narodnosti, da, če se jim še nekaj časa pusti prosta volja, bode nemška narodnost po njihovi krivdi na kant prišla. In vendar je bila še združena levica silno daleč od tiste točke, na kteri bi nas grof Taaffe rad skupaj spravil na podlagi mednarodne sprave in medsobojnega sporaz-umljenja. Kaj pa še le prusaki. Ti nočejo o kakem sporazumljenji že prav nič slišati, temveč odločno ves delež v Avstriji za-se zahtevajo. Kdo jim ga bode dal, je sicer drugo vprašanje, da bode pa borba v bodočih šestih letih huda, je pa očividno, če ne pride vmes kak nenadni „mane, tekel, fares". Cehi amerikauski bodo meseca junija svoje brate Cehe v svoji domači deželi pozdravljali. Pripeljalo se jih bode namreč mnogo iz Novega Jorka v zlato Prago, da vidijo deželno gledišče. Dotični parnik odpeljal se bode 1. junija iz Novega Jorka in bo 13. že v Hamburgu, kjer jfh bo sprejelo češko društvo „Svornost". 15. junija odpravili se bodo proti Cehom, kamor bodo na 1(3. opoludne v Bodenbach dospeli. Iz Prage v Bodenbach pojde poseben vlak amerikanskim Cehom naproti, ki jih bo potem v Prago pripeljal. Sprejem v Pragi bo pa tak, kakoršnega ondi ni še noben rod doživel. Saj je tudi verjetno. Sošli se bodo prijatelji in znanci, ki se že leta in leta niso videli zopet v ljubi domači deželi, kjer si bodo zopet v milem maternem jeziku pripovedovali razne dogodke dolgih let po presledku, od kar so se bili razločili. V gledališče bodo imeli prost vstop in se bode na posebno njihovo željo igrala prekrasna Smetanova opera „Prodana nevesta". Iznenadil in počastil jih bode med drugimi tudi „Praški Sokol" s telovadbo, meščani pa jim bodo napravljali banket za banketom, dokler se bodo prekmorski rojaki njihovi na rojstni zemlji zadržavali. V Prijaznosti med Cehi in Madjari ne bo še tako kmalo konec. Omenili smo že včeraj, da so se Cehi peljali v Budapešt na razstavo, kjer so bili jako sijajno sprejeti. Na podlagi tega madjarski listi Cehom na čast cele slavnostne članke prinašajo. „Egyetertčs" opisuje skupne obrambe in vzajemno politiko, ki je že v davno minulih stoletjih družila Cehe in Madjare, konečno pa preide na narodno gospodarstvo in priznava, da so Cehi mnogo na boljem glede kmetijstva, kakor pa Madjari. „Cehi imajo svoje kmetijstvo v uzornem položaju, kar se pri nas sploh še pogreša. Delavnih moči imajo to; mi pa bi našo prisego prelomili? Prisego, ktera nas veže, da ohranimo vse lasti iu pravice svetega prestola? Cerkev nas je postavila na to mesto, le ona nas more zopet odstaviti. Od nje smo dobili ta posel. Nikdar si ne bomo nakladali svoji vesti odgovornost zarad krive prisege." Odločno sem na to povedal častitemu starčku, da ga moram, ako me ne sluša, kot upornika zapreti. „Božjega blagoslova, moj sin, Vara to ne bode naklonilo." Te besede so mi segle globoko v srce. Povelje cesarjevo je bilo tako odločno in strogo, da nisem mogel dovoliti sv. Očetu, ki so me prosili, naj jim dovolim vsaj dve uri, da vrede svoje stvari. Takoj sem jih moral odpeljati. Molčeč so vstali in počasi stopali proti svoji spalnici. Bodi-si bolezen v nogah, bodi-si razburjenost, vsaki trenutek smo mislili, da jim odpovedo noge, tako so se tresli. Tega nisem mogel gledati. Trno priskočim in ponudim jim roko, kar so tudi sprejeli. Ko je sv. Očeta roka dotaknila se moje, storilo se mi je tako milo, da sem skoro sam onemogel. Moral sem sivega starčeka prositi odpuščanja za krivico, ktero sem mu primoran storiti. Blagodejno mi je bilo, ko so mi papež dovolili poljubiti roko, ktera je že tolikokrat blagoslovila celi svet. ondi na ostajanje, razni stroji pospešujejo jim poljedelstvo, gojzdarstvo je pa kar od kraja posnemanja vredno. Mi smo memo Čehov edino le v gmotnem oziru na boljem, ker imamo več zemljišča, boljšo in rodovitnejo zemljo, za kar se nam je pa edino le naravi zahvaliti. Vsled tega bi zatoraj češki kmet pri nas lahko veliko videl, mi pa bi se lahko pri Čehih mnogo učili. Povsem srečna je toraj misel, da so nas sedaj tudi kmetiški razumniki češki obiskali in so nain s tem tako rekoč dolžnost naložili, da jim ta obisk kmalo spet vrnemo, kar bo našemu poljedelstvu v nezmerno korist." Hote ali nehote mora se Madjarom priznati, da so izborni politiki, nič slabšega razuma ne more se jim pa za razvitek poljedelstva odrekati. VII a nje države. Izgon Basov in Poljakov iz Nemške, oziroma Pruske, se po Rusiji sploh obsoja; vendar pa se jim še ne manjka zdravega humorja, s kterim si ta negostoljuben čin od strani Nemcev na svoj rovaš zarezujejo, češ, tudi pri nas bo treba danes ali jutri prijeti za veliko metlo in po celi državi smeti pomesti, kterih poglavitni kup se bo na Nemško zvalil. Saj je obče znano, da ravno Nemcev na Ruskem silno veliko živi. Kaj bo ž njimi, če jih, recimo, Rusija ravno tako izganjati začne, kakor sedaj Prusija z Rusi in Poljaki počenja? Kaj druzega, kakor da bodo morali na Ruskem vse popustiti, kar imajo ondi nepremakljivega in iti na Prusko, kjer bodo pomagali proletarijat množiti. Na vsak način pa bode to Rusom dober vzrok, na kterega se bodo ob svojem času lahko opirali. Sicer se pa, kakor ruski časniki trdijo, to ne bo še ravno danes ali jutri zgodilo, pač pa se zna primeriti čez nekaj let, da se bo mera in vaga povrnila, s ktero sedaj Nemčija Slovane obsiplje. Nemci se sicer izgovarjajo, da so jim Slovani nevarni zarad javnega miru in da jim zarad tega državna politika izgon zapoveduje; oporekati v tem, seveda, jim nihče ne more. Kaj pa, če bo Rusija ob svojem času rekla, da so ji Nemci zarad javnega miru nevarni, ker se družijo z nihilisti in jih bo iztiravati jela? Pravico bo imela ravno tako, kakor jo ima danes Prusija, pa zarad tega izgona še nekoliko večo. Osemsto let je minulo, od kar je v Salermi na 25. maja 1085 zatisnil trudne oči veliki papež Gregor VII. Pred svojo smrtjo izrekel je še pomenljive besede: „Vedno sem ljubil pravico in sovražil krivico, zarad tega pa v prognanstvu umrjeiu." Papež Gregor VII. je bil velikan med poglavarji katoliške cerkve, poleg tega pa tudi državni veleum, da malo takih. Za krščansko - katoliško vero je bil vnet in ves poln svetega ognja in o njem se pač mora trditi, da ga je v tistem času sam Bogr poklical na prestol sv. Petra, da je obvaroval sv. cerkev grabežljivih samopašnih rok nemških cesarjev in njihovih prilizovalcev. Z vso gorečnostjo, le njemu lastno, pobijal je nauke krivovercev, vstavljal se je simoniji in konkubinatu. On je bil tisti veliki papež, ki je nemškega cesarja Henrika IV. prisilil do Ca-nose na javno pokoro. V srce ga je bolelo, ko je videl, kako so si tedanji svetovni vladarji vedno več vpliva v cerkvi božji prisojevali in se je takemu postopanju z vso silo vpiral. Cerkev božja podrejena svetni oblasti zdelo se mu je nekaj nemogočega, nekaj kar zdravi logiki naravnost v obraz bije. Da se z latinsko cerkvijo ni zgodilo, kar je zadelo pravoslavno na Ruskem, da je prišla namreč pod vrhovno oblast cara, se je zahvaliti edino le velikemu duhu papeža Gregorja VIL On je bil tudi, ki je cerkveno disciplino zopet poživel in preosnoval in njegov duh čuti se še dandanes v katoliški cerkvi. Med Basi in Angleži je vse mirno. V Petrogradu in v Londonu si ne žele boja, vendar Prosil sem jih, da naj oddajo svoje papirje, zapisnike in dragocenosti, ktere hočejo seboj vzeti, kakemu uradniku. „Nimam ničesar več na tem svetu", so mi odgovorili, „vse svoje reči sem že vredil". Molitvenik in mali križec so vzeli, se zopet vprli na mojo roko in šla sva proti vratom. Za nama jo šel kardinal Pacca, kterega sem tudi moral zapreti. Dospevši pred palačo, so sv. Oče en trenutek postali. V jutranjem mraku je ležalo pred nami večno mesto, zraven naju pa moji vojaki, mirni in morda res okamneli. Namestniku Jiožjemu pa se je vtrnila grenka solza. S povzdignjenimi rokami blagoslovil je sivi starček svoj preljubi Rim in — nas, nas beriče, ki smo ga tirali o prognanstvo. Kmalo potem smo se odpeljali skozi „porta pia", ne vedoč prihodnosti papeževe." Slikarju, kteremu je bilo naročeno naslikati popisani prizor v Kvirinalu, prizor, kteremu zgodovina nima enakega, popisal je general Padel natančneje, nego je poročal ministerstvu v Pariz. Tu je pisal strogo in kratko po vojaško, kakor se je spodobilo generalu, ki je izpolnil cesarjev ukaz. Slikarju pa je povedal celi razgovor in si s tem olajšal svojo vest. Skoraj celih pet let so bili sv. oče vjetnik fran- pa se povsod skrbno nanj pripravljajo, ker ravno nikjer niso do dobrega prepričani, da bi sedanji mir kaj prida notranje vrednosti imel. Angleži kakor Eusi jako dobro čutijo, da to prav nič druzega ni nego le pomirje, iz kterega bo danes ali jutri zopet šinila iskra v sod smodnika, ki je v Afganistanu nastavljen. Zato se pa tudi tako skrbno pripravljajo nanj. Eadikalci bi s svoji „sveti" jezi svet obrnili, če bi le vôd imeli in če bi jim stališča ne manjkalo, tistega zastaviti. V Parizu so namreč krvave Binkošti imeli. Vsled tega je prefekt predlagal, da naj se razun narodne zastave in zastav raznih držav, vsake druge zastave strogo prepovedo, kar je ministerski sovet tudi takoj odobril. Prepoved ta je veljavna po celem Senskem okrožji (okolici Pariza) in se je dala zarad tega, ker so anarhisti pri pogrebu komunista Amour ouxa v navzočnosti 4000 svojih pristašev razvili krvavorudeče prapore in vpili „živela komuna". Da je toraj prepoved popolnoma opravičena, je očitno, a vendar je silno v srce spekla radikalca Lacroix, da je moral v kamori poslancem predlagati, da naj se ona prepoved zavrže, ker je na Francoskem ni postave, ki bi razvijanje kterih-koli praporov prepovedovala. Ko je prišel njegov predlog na glasovanje, so ga trezni poslanci vendar zavrgli z 243 proti 44 glasovom. Da je bila pa njegova fijaška še večja, sprejel se je pa tudi še predlog Perierov s 388 glasovi proti 10 radikalnim, da se ravno zarad tega predloga izreče vladi zaupanje gledé potrebnega spoštovanja narodne zastave. Prav ima Nemec, s svojim pregovorom: „AH' zu scharf macht schartig." Eadikalci povsod pretiravajo in jim ravno zarad tega povsod privržencev manjka. Srednja in poštena pot je še vedno najboljša pot in najbolje stori, kdor se te drži. Mir med Francozi in Kitajci se je ko-nečno tudi po pogodbi vtrdil, ktero so nedavno vendar dovršili. Zdelali so jo najprej v francoščini v pričo kitajskih zastopnikov, kteri so vseh deset paragrafov odobrili. Zborovali so v Tien-Tsinu, od koder so jo poslali v Peking, kjer se je pogodba tudi soglasno odobrila. Vse bi bilo toraj v redu, le kitajskega teksta ji še manjka in na tistega bodo pa nemara Francozi dolgo čakali ; kajti če bodo pri sostavi taistega Kitajci po stari svoji navadi vsako besedo na tehtnico devali in vsako še le drug drugemu pojasnjevati morali, bo v resnici še mnogo Francozov pomrlo za rumeno mrzlico iu za legarjem, preden se bode mirovna pogodba v red spravila. Sicer pa sedaj izvanredno Francozi Kitajce sploh hvalijo, da so se pri zborovanji jako pametno obnašali. Izvirni dopisi. Iz Novega mesta, 26. maja. *) Bila je že nekaj dni sem po mestu govorica, da se g. dr. Albin Poznik noče podvreči disciplini, da še vedno živo deljuje (pa ne agitira?) za g. prof. Šukljeja, in da namerava sklicati zbor. Ume se, da je kakošno dejanje tolmačil vsak po svoje. In res binkoštni pon-deljek (25. maja) bil je shod volilcev v mestni dvorani v jako mnogobrojnem številu. Vdeležilo se je namreč zbora več volilcev, nego je bilo ljubo g. dr. Pozniku in kandidatu g. prof. Sukljeju. Nasprotna *) Za včeraj prepozno dospelo; pa tudi sedaj no bodo škodovalo, so saj učimo svojo prijatelje (!) spoznavati. Vredn. coskega cesarja. Vse vlade, avstrijska pa najbolj, so si prizadevale ga oprostiti, a vse zaman. Napoleon ga je dal odpeljati najprve v Grenoble, potem v Savo no in slednjič v Fontainebleau. Niti pro-tenje, niti trpljenje ni pripravilo papeža do tega, da bi se bili odpovedali svoji oblasti in preklicali izobčenje Napoleona iz katoliške cerkve. Cesar jim je ponujal celo kopo slug, novcev in Bog si vedi kaj vsega, a ničesar niso hotli sprejeti. Živeli so skromniše, nego vsak zasebnik. Ko so združene velevlasti v bitvi pri Lipskem francoskemu vladarju vstavile delo in krivice, je zasijala tudi sv. očetu zora prostosti. Dne 24. maja 1814 so se pripeljali zopet v Rim. Popisati veselja Eimljanov ni mogoče. Poldrugo leto kasneje je za-menala osoda posel jetnikov in mogotcov. Napoleon je za vselej zginil in na osamelem otoku premišljeval minljivost svetnega in časnega. Na Dunajskem kongresu so velevlasti svetemu očetu povrnile vse dežele in Pij VIL so vladali še do 20. avgusta 1823. Ta dan jih je Bog poklical v boljšo življenje, kjer se jim ni bati niti Napoleona, niti kakega druzega takega mogotca. Omenjene slike pa ni videl svet. Menda ga ni bilo čopiča, ki bi bil kazal svetu prizor, sramotiven celemu omikanemu človeštvu. „B. d. U." stranka, spoznavši namen, tudi ni rok križem držala, nego skrbela, da opozori g. grofa Margherija in druge na spletko, ki se kuje. Že za predsednika si je izbrala nepristranskega moža, g. c. k. dež. sod. svet. Pleškota, ki je zbor vodil nepristransko, dal tudi pravico govoriti, kterim je šla. Navzoča sta bila tudi gg. L. Svetec in dr. Vošnjak, ki sta se osebno lahko prepričala o intrigah, koje povzročuje tukajšni prvak g. dr. A. Poznik. Z lastnimi očmi sta lahko videla pa tudi slišala, da je „Slovenec" kljub popravkom resnico poročal. Tudi ne škoduje, če ima vredništvo še v košarni drugi dopis, da ga priobči. Naj svet pozna svoje ljudi, naj zna za one, ki rušijo edinost in delajo zdražbe. Najprvo razvije g. prof. Šuklje še jedenkrat svoj program, kteri je znan iz „Ljub. Lista". Njemu nasproti govori g. grof Margheri, trdeč, da tudi on ostane še vedno pri tem, kar je rekel glede Dolenjske železnice in preložitve cest. V imenu tretjega, nenazočega kandidata, g. pl. Wurzbacha, govori pa profesor Stanger, ter izjavi, da bode njegova stranka glasovala za g. grofa Margherija, če pride do ožje volitve, češ, da tudi Nemec ne mara za človeka, ki dela zdražbo in needinost med svojim narodom ter ruši disciplino, in kterega narod sam obsoja. Kakor strela iz jasnega zadela je ta obsodba trdega nemca g. prof. Šukljeja, in gotovo mu bode ta zbor še dolgo v spomin. K sklepu je govoril še g. L. Svetec, priporočaje starega kandidata, ki ima žo mnogo skušnje. Z jako kislim obrazom je odlazila stranka dr. A. Poznikovega ljubljenca iz dvorane. Nasprotna stranka je namreč g. dr. Pozniku očividno pokazala, kaj je agitacija. Če je dosedaj ni umel, znal bode, da znači njegovo delovanje, v kakov namen. Skusil je oboje po okolici iu v mestu. — Tudi oni, ki so se iz molitve, ktero je škofijstvo zaukazalo za bodoče volitve, očitno šalili, znali bodo, da molitev vendar nekaj premore in da „je pobožnost za vse dobra". Domače novice. (Državno-zborske volitve v kmečkih občinah) vršilo so se po celi deželi danes in so izvoljeni: Na Gorenjskem za Kamniški, Brdski, Kranjski, Loški, Tržiški, Eadoliški in Kranjskogorski okraj grof Hohenwart; za Ljubljansko okolico, Vrhniko, Velike Lašice, Ribnico, Litijo in Zatičino g. Karol K1 u n; za Postojno, Ilirsko Bistrico, Senožeče, Vipavo, Logatec, Lož in Idrijo g. A. Obreza; za Novomesto, Krško, Kostanjevico, Černomelj, Metliko g. Viljem Pfeifer; za Kočevje, Trebnje, Žužemberk, Radeče in Mokronog g. Jak. Hren. Volitve za mesta in trge bodo v torek 2. jun., za velikoposestvo pa v petek 5. junija. (,,Narouiiajska borza. (Telegrafično poročilo.) 28. inaja. Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) Sreberna „ 5% „ 100,, (s 16% davka) 4<£ avstr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akcije avstr.-ogerske banke Kreditne akcije...... London ....... Srebro ....... Francoski napoleond...... Ces. cekini....... Nemške marke...... Od 27. maj». Ogerska zlata renta 4% . . . . 97 gl. „ papirna renta 5% . . . 92 „ Akcije anglo-avstr. banke . . 200 gld. 99 „ „ Liinderbanke.....96 „ „ avst.-oger. Lloyda v Trstu . . 566 „ „ državne železnice .... 296 „ „ Tramway-društva velj. 170 gl. . . 213 „ 4 «i državne srečke iz 1. 1854 . 250 gl. 126 „ 4 % „ „ „ „ 1860 . 500 „ 139 „ Državne srečke iz 1. 1864 . .100 „ 171 „ , „ „ 1864 . . 50 „ 170 „ Kreditne srečke . . . . 100 „ 17o „ Ljubljanske srečke . . . 20 „ 23 „ Rudolfove srečke . . . . 10 „ 18 „ Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice . . 112 „ „ „ Ferdinandove sev. ,, . . 105 „ 5 °io štajerske zemljišč, odvez, obligac. . . 104 „ 82 gl. 45 kr. 82 „ 90 „ 108 „ 15 „ 98 0 45 „ 862 „ — 285 „ 70 „ 124 „ «o „ n 9 „ 88 " 5 .. 86 „ 61 „ 10 „ 80 65 25 25 kr. Zo 50 50 Služta orpista in cerkovnika je pri sv. Lovrencu na Bizeljskem (Štajarsko) za oddati. (2) Telegrami. Radolica, 28. maja. Hohenwart enoglasno izvoljen. Volilcev je bilo 58. Črnomelj, 28. maja. Volilcev je prišlo 67, Pfeifer izvoljen enoglasno. Krško, 28. maja. Vseh 56 glasov je dobil g. Viljem Pfeifer. Trebnje, 28. maja. Knez Windisch-grätz propadel proti Jakobu Hrenu c. k. sod. svetniku. Kočevje, 28. maja. Knez Windisch-grätz je dobil 9, Hren 87 glasov. Logatec, 28. maja. Izvoljen g. Adolf Obreza enoglasno Postojna, 28. maja. Obreza je dobil 125, Dolenec 40 glasov. Dunaj, 27. maja. Volitve po kmečkih občinah za državni^ zbor so se pričele danes. Voljeni so: V Šentpolitu: Pirko; v Am-stettnu: Oberndorfer; v Zwettlu: vitez Schönerer; v Mistelbachu: G a r n h a f t; v Dunajskem Novem mestu: Adametz; v Sechshausu: F r i d e r i k S u e s s; v Hernalsu: Dr. Einer; v Hietzingu: Schöffel. Dunaj, 28. maja. Pri ožji volitvi v Kremsu je bil izvoljen S c h ü r e r z 216, proti F ii r n-kranzu, kteri je dobil 130 glasov; v Kor-neuburgu pa Fürstmüller z 214, proti Rufu, kteri je dobil 184 glasov. Solnograd, 27. maja. Na Solnograškem sta izvoljena v kmečkih občinah Solnograške pokrajine Matija Neumayer, v kmečkih občinah Solnograškega okraja pa Lion-b a c h e r. Rim, 27. maja. Kapitan Ferrara brzojavlja Manciniju, da ga jo kralj Janez Abesin-ski prav lepo sprejel, in je izrazil željo, z laško državo v prijateljstvu živeti. Vsled tega so se pozabili vsi nevgodni vtisi zarad Ma-sanske okupacije. Berolin, 27. maja. Brodovju v Zanzibar namenjenemu in iz treh oklopnic obstoječemu dovaževale bodo trgovinske ladijc strelivo. Pariz, 28. maja. Pogreb Viktorja Hugona je določen na ponedeljek ob i/211. uri do-poludne. _ Priporočljive slovenske molitvene knjige, ktere ima v zalogi M&i#iišta iilfiiii w pol usnje — gl. 60 kr. vse usnje - gl. 80 kr. 30 — .. 70 — „ 90 20 1 1 40 1 Sveta Ana ali molitvene bukvice v češčenje sv. matere Ane. Spisal Hrisogon (z velikimi črkami) Družbene bukvice za dekleta in molitvene bukvice. Spisal J. Rozman....... Gospod usliši mojo molitev. Molitvene bukvice za pobožne Slovence. Spisal I. Volčič. (Velik tisk) Hvala božja............. Kruh angeljski. Molitvene bukvice za mladino . . Kruh nebeški ali navod, pobožno moliti in častiti presveto Rešnje Telo s trojno mašo in drugimi navadnimi molitvami. Spisal Janez Zupančič To knjigo smemo čast. občinstvu toplo priporočati, ker obsega, kakor je žo iz naznanjenega naslova razvidno, bogato zbirko molitev v počeščenje sv. Rešnjega Telesa. Udom, na mnogih krajih razširjene bratovščine presv. Rešnj. Telesa, bodo posebno dobro služila kakor popolni molitvenik. Čisti dobiček odločen je dobrodelnemu VinceneljevenuL društvu. Lilija v božjem vrtu ali deviški stan, njegova lepota in pripomočki ga ohraniti. Sp. Jeran in Zamejic Sveti listi in evangeliji........ Marija Devica, Gospa Jezusovega presv. Srca. Spisal J. Dolenec........... Masne in druge molitve. Spisal L. Pintar . • • Svete molitve z odpustki. Molitvenik za pobožne katoliške kristijane. Spisal Jožef Erker . . Knjiga obsega bogato zbirko za vsako potrebo primernih molitev, ktere so vse z odpustki sklenjene. Papir ¡e bel, tisk lep, črke primeroma velike. Časopisi so se o tej knjigi izvrstno izrazili ter ji prednost pred dragimi pripoznali. . „ Naša ljuba Gospa presv. Srca. Spisal Ivan Volcic Nebeške iskrice za mladost, pa tudi za odraščene ljudi.............. Razlaganje sv. maše po čast. očetu Martinu Cochemu. Domače in molitvene bukve...... Šmarnice ali Majnikovi ogovori. Spisal Sim. Gaberc Vedno češčenje sv. Rešnjega Telesa. Spisal Bonač Vertec nebeški. Molitvene bukvice za pobožne Slovence. Spisal Ivan Volčič....... Zvonček nebeški, ali molitvene bukve z mašnimi, spovednimi, obhajilnimi molitvami itd. . . . JUT Vsi <« naznanjeni molitveniki, so le en del naše zaloge in so oziroma njih vsebine vsega priporočevanja vredni. - Kdor pa zdi popolneji imenik, leten je ravnokar izšel, mu ga tudi radi pošljemo. ^ 1 45 „ — 1 20 1 50 30 — „ 30 90 1 52 80