Cerkvene zadeve. France Matjašič, . prelep vzgled krščanskega dijaka, Ji Deviško lilijo smo pokopali. 0 kako lepo in Veličastno se bo zopei ob ustajenju dvignila k novemu cvetju iz temnega groba! Da - bela lilija bil je pokojni France Matjašič, rojen 1. 1874 v Mariboru, katerega smo ravno k slednjemu počitku spremili. Z njim izdahnil je pogumen mučenik nedolžno dušo, ubog trpin končal je grozno trnjevo pot svojega lužnega življenja. U blagor, tisočkrat blagor ti, sveta vera, da si mu sladila kelih britkih, neznosnih muk! Vendar brez žlatih, blagodejnili žarkov tndi to življenje ni bilo. Že pri rojstvu sprejel je poko.jni Kranee od Roga silno veliko milost, dobil je nanireč preblage stariše, ki so jasen vzor krščanskim rodovinam. Verno življenje je njih ponos in nedosegljiva čast. Pobožna mati, prava Monika, vsadili so mu v srce najlepšo rožico, kr-ščansko prepričanje, katero se je po vrli domači vzgoji vedno lepše in krasnejše razvijalo. P6 dovršenih ljudskili Solali vstopil je nadepolni mladenič na gimnazijo v svojem rojstnem mestu, v Mariboru. Kakor je bil prej vcselje svojih starišev, tako je sedaj postal radosl in dika svojih skrbnih profesorjev. Fr. Matjašič bil je vedno odličen dijak. Koliko sladkega upanja so pač slavili na-nj stariši, koliko si je obetal in upal on sam! Toda božja neskončna previdnost mu visoko letečih nad ni dala dozoreli. V sesti lalinski šoli začne namreč nevarno boleHati. Na prsih naredi se mu skeleea rana, katere vsa zdravniška uinclnosl ni mogla zaceliti; prej bujno cveloči mladeni« postanc knialu smrlna senca. Smrtno bolan nadaljuje svoje študije. Oelo zrelostni izpit lioče 1. 1893 prestati — in kakoV Preslab je bil, da bi §am šel k skušnji. Dsi se lorej nesti, in glej! zroč smrfi v obraz — je vendar skušnjo z odliko dovrSil. Ni-li to najboljše znamenje, da je od Boga prejetih pet darov vestno porabil? Pozneje hotel je ili"v (iradec .pravoslovja se učit. A strašna bolezen priklenila ga je na postelj. Bilo je vedno hujše. Ali, koliko solz je prolil, . ko je videl vse svoje upanje tako zgodaj pokopano! Poln mladostnega ognja, šc vcs.vnet za svojo ponosne načrle pričakoval je zdihovaje bele odreženiee, ki ga bo, kakor je rekel, k Bogu pripeljala. Dolgo, dolgo je ni bilo. V bolezni je večkral sprejel sv. zakrainente s čudapolno, ganljivo pobožnobtjo. Ob večeru svojili tužnih dnij imel je še eno gorečo željo. Holel je še enkrat videli, še enkrat srčno pozdr.aviti podobo usmiljen.e Matere božje v slovenski eerkvi v Mariboru. 'Poda kako bi t.o storil on, ki je bil na .smrtni postelji? Na bolniškem vozičku peljali so ga njegova preljuba maLi 31. majnika t. 1. v Marijino cerkev. Bil je pri zadnjih.Smarnicah. Sprejel je pred oltarjem sv. obhajilo, ah — ne vedoč, da je to bila zadnja popotnica. Po sv. niaši peljali so ga mati od oltarja do oltarja. Po vročih molitvali ozijd se Se enkrat gori na Marijo, na Mater milosti, pred katero je že v nežnih olroških letih tolikokrat vneto molil. Zbere slednjič vse svoje moči, pa reče s solzami ihlčč: »Marija, Ijuba Mati, tukaj se ne vidiva vee, da bi se le kinalu lam gori v raju!« V grenkein joku niu omolkne tresoči glas. Ž njim zajokali so se vcrniki, obilno v cerkvi pričujoči, ko so gledali 7. rosnimi očmi, kako dober otrok od najboljšo Matere slovo jemlje. brugi dan, 1. junija, na praznik presv. srca Jczusovega, reče svoji matcri, naj mu prinesejo ves denar, kar si ga jo v dijaških letih prihranil. l!ilo jo nokaj nad 100 gld. »Mati, prosim vas, reče, da.jte to-le Mariji Devini.za pozidanje njene cerkve!« Vse je toraj hotel obrniti v Marijino čast. Kmalu za tem zahteva sv. križ. nekoliko še moli, in čez nekaj trenotkov zatisne svoje trudne oči. Kdo bi dvomil, da so angelji glasno zapeli, ko so spremili njegovo nedolžno dušo iz solzne doline Ije gori nad zvezde v večno, neminljivo lepoto in veselje? Zdi se mi, da je umirajoči France s kraljevim pevccin Davidoni labko izdihnil: »Mati in oče sta me zapustila, li pa, o Gospod, me. boš sprejel!« Dne 3. junija bil je slovesno pokopan. Vsi gimnazijski dijaki in velespoSt. gg. prolesorji, zraven pa  ogroinna množica drugega ljudstva so ga spremili k prezgodnji gomili. Grob je bil ves pokrit s krasnimi, duhtečimi venci; prelepe so videti njih pisanc rožice, toda, o kolikokrat lepša je Bogu mila rožica, ki odslej pod njimi sladko po<;iva! Dr. Goričljan. Mili darovi za družbo vednega češčenja: Tr- bovlje 16 fl. 38 kr., Dobje 10 11., Sv. Peter v Savinjski dolini 16 11., Sv. Martin' v Rožni dolini 15 11., Polenšak 14 11. 3 kr., Reichenburg 19 fl. 75 kr., Sv. Jakob v Slov. goricah 13 11. 64 kr.