Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34100 Trst, ulica Ghega 8/1, telefon 60824 , 34170 Gorica, piazza Vittoria 48/11. Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni t-p kovni račun Trst, 1 1 / 0 4 0 4 Poitnina plačana v gotovini
LIST
Povečana izdaja 100 lir
NAROČNINA:
četrtletna lir 900 - polletna lir 1.750 - letna 3.500 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 4.500 - Oglasi po dogovoru -Spedizione in abb post. I. gr. bis
SETTIMANALE
ŠT. 984	TRST,	ČETRTEK	11.	APRILA	1974,	GORICA	LET.	XXIII.
VELIKA NOČ -PRAZNIK VESELJA
Slovenci smo Veliko noč vedno doživljali kot praznik veselja. Obhajajmo ga tako tudi letos in vedno.
Ta praznik je postavljen v tisto letno dobo, ko se narava razcveta; vse spet klije in brsti in ptice valijo. Čez sive kra-ške zidove se sklanjajo drevesa v belem in rožnatem cvetju; celo okrog mrkih stanovanjskih kasarn tržaških predmestij za-cvete kak grm in na vogalih starih sivih oalač v mestu prodajajo naše rožarce šopke prvega cvetja z gmajne in z vrtov v okol'ških vaseh.
Tudi v duše je dihnila pomlad; konec ie dolge zime z njenimi nadlogami: mračnimi, oblačnimi dnevi, z mrzlo burjo, skrbmi zaradi kurjave, vedno novimi izdatki za toplo obleko, s prehladi in drugimi boleznimi l/se postaja v teh dneh veselo, vedro, upapolno.
Toda Velika noč ni samo praznik in simbol oživele in razcvete narave po dol-kem zimskem času, ni samo vhod v mesece večje prostosti v naravi in boljšega telesnega počutja; pofneni nam tudi praznik in simbol Vstajenja. In ko smo rekli, da smo Slovenci Veliko noč vedno doživljali kot praznik veselja, smo mislili predvsem na to. Kot kristjanom nam pomeni praznik Kristusovega in simbol našega lastnega vstajenja od smrti, nekoč v prihodnosti, potrdilo neuničljivosti človeškega življenja kljub podvrženosti telesa naravnim zakonom porajanja in odmiranja. Kot narodu pa nam je Velika noč simbol naše zgodovine. Vedno spet smo doživljali Velike petke, udarce, padce, sramotenje in zatiranje, a vedno spet smo se dvignili in se borili naprej, za svoj narodni obstoj, za svobodo, za srečo. Bili so hudi časi, časi uporov, časi vojn, časi zatiranja, časi pomanjkanja in kriz, toda vedno spet so za praznik Vstajenja veselo, upapolno in mogočno zaplapolala bandera naših vstajenskih procesij nad množicami, hišami, polji, visoko in zmagoslavno, znaki moči in trdne volje našega ljudstva do življenja in njegovega upanja v končno zmago, ki mora priti. In zatrdno vemo, da bo prišla, kljub vsemu; v sebi čutimo delujoče sile in u-stvarjalnost, ki je ni mogoče zadušiti in preprečiti, kakor ni mogoče preprečiti pomladi in zatreti Velike noči. Čutimo Vstajenje, ki prihaja in ki bo sprostilo vse moči in zagone v nas.	1
K iegnu nesejo
\/esele velikonočne praznike vosa svoiim naročnikom, bralcem, sodelavcem ih vsem Slovencem
Uredništvo in uprava IMovega lista
" manjšin se povezujejo
V	Veroni so se v nedeljo zbrali predstavniki političnih strank narodnih manjšin in avtonomističnih gibanj Iz dežel s posebnim statutom Doline Aosta, Tridentinsko - Južnega Tirola in Furlanije - Julijske krajine. Pobudo za sestanek je dala Trindentinsko-tirol-ska ljudska stranka (PPTT) kmalu potem, ko je poslanski zbornici bil predložen zakonski predlog o javnem financiranju političnih strank, ki pa ni upošteval strank narodnih manjšin. Na sestanku v Veroni je bilo prisotno zlasti kvalificirano predstav-
ništvo Doline Aosta, saj so se ga poleg zastopnikov vseh tamkajšnjih francoskih političnih strank udeležili tudi predsednik deželne vlade in oba parlamentarca. Precej številno je bilo tudi predstavništvo Slovenske skupnosti iz Furlanije - Julijske krajine.
Po obširni in temeljiti razpravi so zborovalci soglasno ugotovili, da besedilo zakonskega osnutka o javnem financiranju političnih strank pomeni grobo teptanje členov 3. 6 in 49 ustave, ker ne upošteva strank (nadaljevanje na 2. strani)
Stranke	narodnih	manj
NEDELJA, 14. aprila 1974, ob: 8.00 Koledar. 8.05 Slovenske velikonočne pesmi. 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Glasba za orgle. 10.10 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Zajčkovi pirhi«. Radijska igrica, napisala Desa Kraševec. RO. Režija: Lojzka Lombar. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Staro in novo v zabavni glasbi. 13.00 Kdo. kdaj, zakaj.. 13.30-15.45 Glasba po željah. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 »Vinska žalostna z alelujo«. Napisal Mirko Mahnič. Stalno slovensko gledališče v Trstu. Režija: avtor. 16.20 Revija glasbil. 17.00 Šport in glasba. 18.00 Nedeljski koncert. 18.40 Filmska glasba. 19.20 Mojstri )azza. 20.00 Šport. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratilka, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke. 22.00 Nedelja v športu. 22.10 Alban Berg: Sonata. 22.25 Nežno ln tiho.
PONEDELJEK, 15. aprila, ob: 8.00 Koledar. 8.05 Slovenski motivi. 8.30 Revija popevk. 9.00 Praznična matineja. 10.00 Simfonični ikoncert. Rimgki-Korsakov: Ruska velika noč. 11.00 IMadinski oder: »Klic po očetu«. Igra, napisala Zora Piščanc. Režija: Lojzka Lombar. 11.35 Opoldne z vami. 13.30-15.10 Glasba po željah. 14.30 Dejstva in mnenija: Pregled slovenskega tiska v Italiji. 15.10 »Primorske zdrahe«. Komedija, napisal Carlo Goldoni, prevedel Mirko Rupel. Režija: Jože Babič. 17.00 Za mlade polsušavce. 18.30 Glas in orkester. 18.45 Glasbeni utrinki. 19.10 »Vstajenje iz pozornosti ran« — pesmi Vladimira Truhlarja. 19.25 Jazz. 20.00 Športna tribuna. 20.30 Slovenski razgledi: Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti — Pavle Merku: Qui od altrove, tri pesmi Carla Bertocchija (1973); Bruno Bjelinski Ciciban. Izvajata baritonist Vladimir Ruždjak in Zagrebški kvartet; - Slovenski ansambli in zbori. 22.15 Pesmi brez besed.
:	TOREK, 16. aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutra-
nja glasba. 11.35 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke, 12 50 Medigra za pihala. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade po-slušavce (Danilo Lovrečič). 18.15 Umetnost. 18 30 Komorni koncert. 18.50 Pevec in orkester. 19.10 Smeh ni greh, 'šaljive zgodbe Fortunata Mikuletiča: »Madžarska zgorba«. 19 20 Za najmlajše: pravljice, pesmi in glasba. 20 00 Šport 20 35 W.A. Mozart: Čarobna piščal, opera »Pogled za kulise« (Dušan Pertot). 21.55 Znani pev.i. 22.20 Južnoameriški ritmi.
:	Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.40 Radio za
šole (za I. stopnjo osnovnih šol) »Iz Jezusovega 2ivljenja: Delovanje, smrt in vstajenje«. 12.00 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Radio za šole (Ponovitev). 18.50 Flavtist Miloš Pahor, oboist Giovan-ni Sperandio, klavičembalistlka Dina Slama, komorni ansambel »Consortium Musicum«. 19.10 Higiena in zdravje. 19 20 Zbori in folklora. 20.00 Šport. 20.35 Simfonični koncert. Vodi Lovro von Matačič.
V	odmoru (20.55) Za vašo knjižno polico. 22.15 Ritmične figure.
: :	ČETRTEK,	18. aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Ju-
tranja glasba. 11.35 Slovenski razgledi. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 U-metnost 18 30 Umetniki in občinstvo (Dušan Pertot). 19.10 Marijine božje poti: »Sv. Višarje« (Alojz Tul). 19.25 Pisani balončki (Krasulja Simoniti). 20.00 Šport. 20.35 »Zaljubljena v nemogoče«. Radijska drama, napisal Carlo Castelli, prevedla Jadviga Komac. RO. Režija: Jože Peterlin. 21.35 Zabavni orkester RAI iz Milana. 21.45 Kristusovo vstajenje, liturgična drama po oglejskem kodeksu iz XI. stoletja. 22.00 Glasba v noč.
:	PETEK,	19. aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutra-
nja glasba. 11.40 Radio za šole (za II. stopnjo osnovnih šol) »Poslušajmo in rišimo«. 12.00 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18 15 Umetnost. 18.30 Radio za šole. 18.50 Sodobni italijanski skladatelji. 19.10Likl iz naše preteklosti: »Romeo Kocjančič« (Martin Jevnikar) 19.20 Jazz. 20.00 Šport. 20.35 Delo in gosopdarstvo. 20.50 Vokalno instrumentali koncert. Vodi Artu-ro Basile. 22.25 Oddih ob glasbi.
SOBOTA, 20. aprila, ob: 7.05 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Poslušajmo spet. 13.30-15.45 Glasba po željah. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Koncertisti naše dežele. 18.45 Glasbena zlepljenka. 19.10 Družinski obzornik (Ivan Theuerschuh). 19.30 Zborovsko pet-je.20 00 Šport. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Odskočna deska«. (Adriian Rustja) 21.20 Kvartet Giannija Safreda. 21.30 Vaše popevke. 22.30 Nežno in tiho.
(Nadaljevanje s 1. strani) francoske, nemške, ladinske in slovenske narodne skupnosti. Zato so poverili prisotnima parlamentarcema iz Doline Aoste nalogo, naj v poslanski zbornici in senatu vložita spreminjevalne predloge k zakonskemu predlogu, da bi ta določal primemo finančno podporo tudi strankam narodnih manjšin v deželah s posebnim statutom. Na koncu so tudi sklenili ustanoviti stalen koordinacijski odbor vseh strank in avtonomističnih gibanj v omenjenih deželah. Slovensko skupnost bo v tem odboru zastopal deželni svetovalec dr. Drago Štoka.
Poslanec iz Doline Aosta Chanoux je v ponedeljek vložil v poslanski zbornici dogovorjeni amandma, ki pa so ga z večino glasov zavrnili, kot je bilo sicer pričakovati, ker je znano, kako so stranke narodnih manjšin velikim vsedržavnim strankam tm v peti. Med redkimi poslanci, ki so glasovali za amandma, pa je bil slovenski komunistični poslanec Albin škerk, za kar mu je treba vsekakor dati priznanje. Poslanec Chanoux je nato predložil resolucijo, v kateri je rečeno, naj se vlada obveže, da bodo dežele s
Posluši Jakec, ti ke
vse znaš, dej mi ti no-malo razložet od nacionalizma jn od lažnega patriotizma. Meni tu ni prou jasno...
—	Ja, če ti ni prou jasno, tu nineč hudga. Pomeni, de nekej za-stopeš. Zapouni se, de samo bedaku je jasno. Tudi jest nisem prou gvišen, ma vselili bom poskusu nekej razložet. Moreš vedet, de povsod na sveti je patriotizem jn lažni nacionalizem. Jn koker za vse druge grehe, vela tudi za tega, de ga jemajo zrni-ram drugi jn nikoli tisti, ke govori. Narveč tega greha jemajo tisti bol majhni narodi, ke so pod komando drugeh, bol velikeh. Den-mo reč Baski u Španiji, Bretonci u Franciji, Irci na Angleškem, Estonci jn Litvanci jn Tatari jn Ukrajinci u Rusji jn taku naprej. Se zna, de jemajo tašen lažen patriotizem tudi ta veliki. Ma ke je povsod na sveti ana strašanska demokracija obvela taku, de so nacionalisti narbol majhni narodi.
— Ma Jakec, tega pej spet ne zasto-pem...
— Mihec, kej nima u demokraciji zrni-ram prou večina? Račun je lahek, če, po-staumo reč, an narod od petdeset mel ionov reče anmi majhnemi od anga ali dveh meljonov, de je nacjonalist, pole neč ne pomaga, če tisti meljon prave, de so nacjona-listi tisteh pedeset meljonov. Zatu ke u demokraciji večina zmaga. Jn taku ostanejo nacjonalisti samo bol ta majhni.
— Ma sej glih ta majhne čejo ta veliki požret. Sej ta majhni se samo branejo zatu ke čejo ostat pr žiulenji! Jest ne zastopem, zakej be bli glih zastran tega lažni patrioti!
— Ja, ma je taku. Če be an majhen na-
posebnim statutom, kjer so narodne manjšine prejemale državne finančne prispevke, ki naj se porazdelijo med strankami narodnih manjšin. Vlada pa te obveznosti ni sprejela, temveč le izjavila, da sprejema predlog kot priporočilo.
Sestanek v Veroni je bil vsekakor pomemben, ker je široko italijansko javnost ponovno opozoril na vprašanje narodnih manjšin in ker je hkrati prišla jasno do izraza volja, da politične organizacije narodnih manjšin svoje delovanje koordinirajo, ker bo gotovo koristilo njegovi učinkovitosti.
—o—
SLOVENSKA SKUPNOST želi članom, somišljenikom in vsem Slovencem vesele velikonočne praznike!
—o—
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV vošči pevcem in njihovim družinam veselo veliko noč.
Izdajatelj: Enaelbert Besednjak nasl. ♦ Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 ♦ Odgovorni urednik: Drago Legiša ♦ Tiska tiskarno Graphart, Trst - ulica Rossetti 14 - tel. 77-21-51
rod rad ohranu svoj ježek jn svojo kulturo, je nacjonalist. če be mu pej an velek rad tu njegovo kulturo vzeu, tu pej ni lattni patriotizem.
— Ma vidi ke pasano nedelo, ke je biu na Opčinah tisti senator Terracini je vselih reku, de je biu lažni patriotizem na obeh straneh. Je tou reč pr Slovencah jn pr Ta-ljanah. Tu je navsezadnje vselih nekam objektivno?
— Ja, objektivno, de prou smrdi. Slovenci, ke so teli proč od države, ke jem je dala fašizem, so glih tašni nacjonalisti ku tisti, ke so teli jemet stare konfine. Slovenci, ke so provali tolko hudega pod fašizmam jen ke so se teli zagvišat, de bo tega enkrat konc — uani so nacjonalisti. Jn še če premislemo, de tle fašizma prouzaprou ni še konc jn tu po krivdi glih vseh antifa-šističneh vlad, pole bi reku, de je blo jn je tega slovenskega nacjonalizma še zmiram premalo.
— Ma kej ver ješ ti u ta antifašizem?
— Bejži, bejži! Tu je danes ana moda koker kratka krila al džu boks. Kej ne videš, de so vsi strašno obzirni, kej bojo rekli fašisti. Jn tudi Terracini si je mislit, de je bulše neč reč kar se tiče tiste štorj sez cono B. Se je rajše delau naumen jn je reku, de nima zadosti informacij de be lahko povedati, kadu jema prou. Ma jest rečem, de prou dobro zna, kaku je. Ma neče neč reč, zatu de bi mu fašisti ne rekli, de je narodni izdajalec. Sej se je tu nekej zasvitalo prfina Primorskemi Dnevniki. Če se je uan razjezu, more bet že huda.
— E znaš, tudi za Primorski je nomalo nerodno. Na ano stran more brant, Slovenijo, zatu ke je Slovenc, na drugo pej more bet prjatu tudi sez Terracinetam. Tle je treba bet prou genialen, de zvozeš ven.
— Ben, ma kar se genialnosti tiče...
Mihec in Jakec se menita od nacionalizma in od Terracinija
Premalo slovenskih škofij
na mirovna pogodba med Nemčijo in Polj-sko in torej meja pravno še ni dokončno priznana. Zakaj je torej Vatikan lahko storil to v primeru Poljske, ne pa v primeru naše Primorske? Mogoče zato, ker v pogledu Primorske tudi on preveč popušča določenim silam v Italiji, ki ne bi smele imeti besede pri reševanju takih cerkvenih vprašanj? Upamo, da ni tako, a suma se le ne moremo ubraniti, posebno ker Vatikan ničesar ne stori, da bi ga razpršil. Vsekakor imamo občutek, da si slovenski narod v svoji zgodovini ni zaslužil takega nelojalnega ravnanja s strani Vatikana.
Poleg tega menimo, da bi morali Slovenci — kot rečeno — dobiti še nekaj škofij poleg Kopra, predvsem v mestih, kjer sta bili že v prvih stoletjih krščanstva slavni škofiji, namre, v Ptuju in Celju. Obsta
Slovenci smo vedno veljali kot krščanski narod, zvest katoliški Cerkvi in spoštljiv do duhovnikov, ki so že samo zaradi svojega poklica uživali v našem javnem življenju velik ugled in lahko igrali vse do najnovejšega časa veliko vlogo celo v slovenski narodni politiki (npr. J. E. Krek, Korošec, Kulovec). Poleg tega je bil naš narod vedno v prvi vrsti boja proti Turkom, ko so ti ogrožali krščansko srednjo Evropo, kot že prej proti poganskim 0-brom in Madžarom. Kljub temu pa je imelo papeštvo kot cerkvena oblast mačehovski odnos do slovenskega naroda. To velja tudi za vatikansko politiko v novejšem času. To je najbolj jasno razvidno iz zgodovine škofij na Slovenskem. V zgodnjem srednjem veku, po pokristjanjenju Slovencev, so papeži razdelili ves slovenski narodni prostor med tuje škofije, najprej med oglejski patriarhat in salzburško škofijo, nato pa še med škofije v Freisingu, Brixe-nu Kopru itd. Škofije v Gorici, Celovcu in lavantinska so bile ustanovljene na robu slovenskega ozemlja, ne kot slovenske škofije, prej v obratnem smislu. Le srečno naključje je naneslo, da je postal lavantinski škof tudi Anton Martin Slomšek, ki je nato prenesel sedež škofije iz ponemčene Lavantske doline na Koroškem v Maribor. Edina škofija, ki je bila kdaj u-stanovljena s sedežem na čisto slovenskem ozemlju, je bila ljubljanska, a to se je zgodilo šele leta 1462. Tudi pomanjkanje lastnih škofij je v odločilni meri prispevalo k temu, da se v slovenskem narodnem prostoru nikoli ni mogla izoblikovati močna osrednja politična tvorba, in če je eončno začela igrati do neee mere tako vlogo Kranjska dežela, se je to zgodilo nedvomno prav zaradi ustanovitve škofije v njenem središču. Škofijska oblast je vedno pospeševala tudi nastanek političnih centrov, če ni bila že sama hkrati tudi politična oblast, kot je bilo to npr. na Salzburškem, ali oglejski oziroma če-dadski patriarhat.
Škofije so bile tudi največja kulturna središča v srednjem in tudi v novem veku, kot dokazuje že zgodovina najstarejših slovenskih rokopisov; ob njih so nastajale duhovniške in druge šole, knjižnice, prepisovalnice rokopisnih knjig in pozneje tiskarne, za tiskanje cerkvenih knjig, ki so predstavljale nekdaj velik, če ne glavni del knjižne produkcije. Ker ni bilo razen ljubljanske nobene druge čisto slovenske škofije, se tudi ni izoblikoval razen Ljubljane noben večji slovenski kulturni center. Celovec je detna izjema: dal nam je Mohorjevo družbo za izdajanje ljudskih knjig in širjenja izobrazbe, ni si pa mogoče misliti, da bi nam bil mogel dati kakega Prešerna. Ta se je mogel izoblikovati le v takem starem slovenskem središču kot je bila Ljubljana. Te stvari bi bilo treba v močnejši meri upoštevati pri pisanju resnične slovenske zgodovine kot doslej. Cerkveni Rim je ostal Slovencem v pogledu škofij dolžnik vse do danes.
Če upoštevamo, da ima Italija s svo-iimi 50 milijoni prebivavcev precej nad 300 škofij, Slovenija pa samo dve (koprska je za zdaj samo del tržaške škofije s posebno administracijo), potem je velikansko nesorazmerje očitno. V Sloveniji prideta samo dve škofiji na 1,800.000 prebivalcev,
v	Italiji pa kakih 12. Tudi Dalmacija in celotna Hrvatska imata sorazmerno veliko več škofov kot Slovenija. Isto velja za odnos med deželo Furlanijo-ulijsko krajino in Slovenijo. Furlanija - Julijska krajina je po ozemlju polovico manjša od Slovenije in ima komaj dve tretjini toliko prebivavcev kot Slovenija, a ima tri škofije oziroma nadškofije: tržaško, goriško in videmsko. Glede na velikost ozemlja bi morala imeti torej Slovenija šest škofij, glede na prebivavstvo pa 4-5, če naj bi veljalo sorazmerje. Slovenske škofije (mariborska in ljubljanska) sta zdaj odločno preveliki in škofa ne moreta biti v rednem in stalnem stiku z verniki. V mnogih krajih vidijo ljudje škofa samo vsakih nekaj let in še to samo ko pride birmat. Primorska pa je sploh v izjemnem in nevzdržnem položaju. Skoraj 30 let po koncu vojne še vedno ni urejeno vprašanje škofijske pripadnosti primorskega prebivavstva. Kakšne prometne težave imajo npr. duhovniki Soške doline, preden pridejo k svojemu škofijskemu administratorju v Koper!
V tej zvezi se ni mogoče vzdržati gra|e na račun vatikanskih oblasti (ne da bi jih seveda istili s Cerkvijo kot tako), da se se vedno branijo urediti to vprašanje. Kaj neki jih ovira, da ne priznajo samostojnosti koprske škofije in še vedno ohranjujejo njeno povezavo s Trstom? Izgovor, da je mogoče to vprašanje urediti samo po dokončni ureditvi meje med Italijo in Jugoslavijo, nedrži, in to iz dveh vzrokov: prvič zato ne, ker bi morala Cerkev take cerkvene probleme reševati samostoino in tako. kakor se zdi njej sami pravično, ne pa capljati za državnimi oblastmi, od katerih v mnogih primerih ni mogoče pričakovati pravičnosti (ona bi jim morala dajati zgled); drugič zato ne, ker je že priznala samostojnost novih poljskih škofij na ozemlju, ki so ga Poljaki I. 1945 odtrgali od Nemčije, čeprav še ni bila sklenje-
M. Gaspari: Dekle iz Podjune s pirhi
iali sta približno do časa selitve Langobardov, Slovencev in Avarav. Verjetno so pregnali škofe iz Ptuja (rimskega Poeto-via), Celja (Celeje) in Ljubljane (Emone) že arijanski Langobardi. K ptujski škofiji bi lahko spadalo tudi slovensko Prekmurje, ki pa bi lahko dobilo glede na posebne probleme tamkajšnjega cerkvenega življenja (versko mešano ozemlje, bogoslužje delno še v narečju itd.) lastno škofijo v Murski Soboti, že v znak priznanja svetima Cirilu in Metodu. Za severno Primorsko naj bi bila ustanovljena nova škofija v No-
vi	Gorici, na Kranjskem pa bi bilo treba u-stanoviti novo škofijo v Kranju ali v Novem mestu, ali v obeh. Število škofij bi se tako dvignilo na 7-9, kar bi bilo še vedno pod italijanskim in dalmatinskim povprečjem, dalo pa bi Cerkvi na Slovenskem večji ugled in bi olajšalo cerkveno pastirsko službo. Pozno sicer, a ne prepozno bi dalo močnejšo vlogo raznim pokrajinskim središčem: Celju, Ptuju, Novi Gorici, Novemu mestu itd. in bi počasi izoblikovalo tudi nova središča duhovne kulture. Pomenilo bi pa tudi, da je Vatikan končno pokazal nedvoumno pozitivno stališče in zaupanje do slovenskega naroda in njegove državnosti ter mu. dal konkretno priznanje za njegovo zvestobo Cerkvi.
Velikonočno jajce - pirhi in pisanice
Za velikonočne praznike je še do danes ostala navada, da se v družinah in med prijatelji obdarujejo z barvanimi ali čokoladnimi jajci.
Navada je stara kot praznik vstajenja, ki so ga že v prastarih časih obhajali po prvi spomladanski polni luni. Že v davnini so prvi ljudje videli v jajcu vir novega življenja in razcveta.
Navada darovati pobarvana jajca v začetku pomladi zlasti otrokom sega po mnenju s tarimos lovcev že v kameno dobo. V grobovih so našli iz gline oblikovana jajca, tudi pisano barvana ali okrašena z znaki in črtami, ki so pomenile slečo in blagostanje.
Tudi v grobnicah starega Egipta so inašli kamne v obliki jajc z napisi za srečo in vstajenje rajnih.
Po drugem mnenju so to navado prinesli v Egipt Judje iz aPlestine, kjer so že prej obhajali pomladni praznik Pashe. Velikonočno jajce je potem prešlo kot simbol
KO
M. Gaspari: Žena s pisankami
življenja in vstajenja tudi v naše ljudsko obredje.
Tu je tudi izvor naših pirhov in pisanic, ki so po nekaterih kra iih postale predmet prave ljudske umetnosti.
Navada pripravljanja dragoceno okrašenega velikonočnega jajca je tudi stara nekaj stoletij. Uvedel jo je že francoski kralj Lu-dovik XIV. Za Veliko noč je razdeljeval svojim dvorjanom jajca, ki so bila okrašena z biseri in zlatimi pleteninami. Še danes so razstavljena v pariškem muzeju.
Tudi na carskem dvoru v Rusiji so do leta 1917. prejemali vladarjevi ljubljenci zlata jajca, ki so bila vredna do sto tisoč tedanjih rubljev. Taka potratnost je tudi zatrla pravi pomen velikonočnih jajc. Barvana so pa ostala še do danes sestavni del ljudskih velikonočnih navad. Rdeča pomenijo srečo in ljubezen še do prihodnje Velkie noči. Zelena srečno rešitev iz nevarnosti in bolezni, modra pa tiho in mimo življenje.
Nepobarvan, s cvetjem okrašen pirh pa po starem mnenju obeta dosti dela in tudi u-speha.
Na velikonočni mizi, obloženi z velikonočnim žegnom, mora stati na sredi košarica s pirhi ali pisanicami.
Zato voščimo za veselo alelujo, da bi segli po rdečem za srečo in ljubezen pa tudi po kakem belem s cvetjem, da bo delo dober uspeh imelo.
PESEM MLADIH NA RADIU TRST A Prihodnji torek, 16. aprila, ob 19.20, začne radijska postaja Tost »A« oddajati posnetek mladinskih zborov in ansamblov v reviji »Pesem mladih 1974«, ki je bila v Kulturnem domu v Trstu v nedeljo, 10. marca. Zbori in ansambli bodo nastopili v okviru rubrike ZA NAJMLAJŠE in se bodo predstavili našim radijskim poslušavcem v istem vrstnem redu, kakor so nastopili na reviji. Prihodnji torek bosta zato na sporedu otroški zbor »Slovenski šopek« iz Mačkolj in otroški zbor z Opčin.
—o—
GLASBENA MATICA — TRST
V	soboto 20. aprila ob 20,30 uri v KULTURNEM DOMU v Trstu
ORKESTER IN SO' IRTI LJUBLJANSKE OPERE
Dirigent: RADO SIMONITI
Rezervacija in prodaja vstopnic v pisarni Glasbene matice (Ul. R. Mana 29 - tel. 418.605) in eno uro pred pričetkom koncerta pri blagajni Kulturnega doma.
DOBRO
Doktor Verbič je imel štirideset let, ko je prevzel očetovo podjetje. Po naravi je bil redkih besedi. Le malokomu je katero privoščil. Nekega dne je pojasnjeval svojemu tajniku: Podjetje je potrebno dvigniti na višjo raven. Zato bo treba trdo delati in malo ali nič govoriti. Me razumete? Tajinik je brž prikimal in zagotovil, da bo vsakega nepotrebnega obiskovalca takoj odslovil.
Podjetnik Verbič se je strogo držal svojih navodil. Delo je moralo neprestano teči. Tajnik je vestno zavračal vsakega obiskovalca s kratkimi besedami: Ravnatelj je zaposlen. Enako nalogo je Verbič poveril tudi že priletnemu glavnemu pazniku Petru, ki ga je poznal že od mladih let. »Vam je jasno? Delati in molčati!« »Jasno, gospod ravnatelj.«
Nekega dne je zbolel prvi delavec in je tajnik vprašal, če sme prositi ravnatelja za povišek. Tajnik je boječe povedal ravnatelju delavčevo prošnjo. »Nimam časa za razgovore«. Odštejte mu majhno podporo. Nič besed! Ste razumeli?« »Razumel!« Pa vendar bi mu lahko rekli dobro besedo. Ima tudi otrok.a bolnega.« »Ni potrebno,« je zagodrnjal dr. Verbič.
En teden pred Veliko nočjo je zbolel tudi stari Peter. Odpeljali so ga v bolnišnico. Dan za dnem je revež strmel v bele stene in razmišljeval o svoji osamljenosti. Žena mu je bila že umrla. Otroci so bili razkropljeni po svetu. Ni ga bilo, ki bi mu privoščil dobro besedo.
LJUBEZEN PRENESE TUDI KROGLE
Mlad izraelski zakonski par je še enkrat dokazal, da ljubezen vse prenese in vse premaga. Njuna ljubezen je prenesla tudi rafal iz brzostrelke, ki ga je izstrelil 35-letni Zadok Nager proti svoji 28-letni ločeni ženi France Peretz. To se je zgodilo pred dvema mesecema, ko ga je zagrabila huda kriza ljubosumnosti in hkrati hrepenenja po bivši ženi.
Ženo je zadelo 13 krogci v razne dele telesa, vendar je ozdravela. Ko je prišla iz bolnišnice, je takoj obiskala moža v zaporu in mu povedala, da mu je vse odpustila. Isto je izjavila tudi preiskovalnemu sodniku. Zdaj sta spet blazno zaljubljena drug v drugega in komaj čakata, da bi se lahko spet poročila Toda prej bo moralo še sodišče reči svojo, ker je Zadok obtožen poskusa uboja svoje žene.
BESEDO!
V	mestu je že zvonilo alelujo, ko so se odprla vrata in je vstopil tajnik podjetja k bolnikovi postelji: »Vam je kaj bolje, Peter?« je vprašal in je položil tisočak na odejo. »Gospodar vam pošilja ta dar za Veliko noč. Saj sta rojaka in ga poznate kot otroka.« Bolniku so se zalesketale oči. »Pa je ikaj vprašal po meni? Me kaj pogreša?« »Niti besedice ni rekel,« je vzdihnil mladi tajnik in je ponudil roko.
»Nočem miloščine! Trideset let sem delal v podjetju in molčal. Tovarna je zrasla tudi z mojim trudom. Zdaj pa miloščina in ne ene same dobre besede, niti za praznike,« je Peter šepetal kot v snu. »Mu bom povedal,« je vzdihnil obiskovalec. »Bog naj Vas tolaži v samoti.
Tajnik je nesel denar ravnatelju. Opogumil se je in mu rekel, da si Peter želi bolj dobre besede kakor golo miloščino po štiridesetih letih dela.
Verbič je molčal in si oblekel suknjo. Odpeljal se je v bolnišnico. Našel je Petra v bolniški sobi. Solza mu je polzela po uvelih lic. Velikonočno alelujo je zvonilo.
Verbič mu je stisnil roko: »Dragi Peter, vse bo bolje. Kar danes Vas odpeljem k nam domov in bomo 9kupaj obhajali novo Veliko noč.«
Peter je objel mladega gospodarja, oba sta čutila, da je dobra beseda našla pot iz srca v srce. Obema je zvonilo k vstajenju.
r. b.
Izjava Slovenske skupnosti
, Izvršni odbor Slovenske skupnosti je na seji dne 10. aprila proučil izjavo, ki jo je prebral žujan Spaccini na seji tržaškega občinskega sveta dne 9. aprila. Izvršni odbor si je pridržal pravico, da izreče na prihodnji seji svojo dokončno oceno o celot nih izvajanjih tržaškega župana Spacci-nija v zvezi s sedanjo zaostritvijo med Ita-iijo in Jugoslavijo.
Vendar odločno zavrača netočno tolmačenje, kot izhaja iz pisanja Primorskega dnevnika z dne 10. aprila, ko je napisal, da so stranke leve sredine »pristale na stališča o omejeni suverenosti Jugoslavije na njenem ozemlju«.
Slovenska skupnost ima to interpretacijo za zlonamerno, ker te trditve ni nikjer v županovi izjavi, toliko manj pa bi taka trditev odgovarjala stališču Slovenske skupnosti, ki je v svoji izjavi z dne 2. a-prila odločno poudarila, da predstavlja sedanja razmejitvena črta dokončno mejo med Italijo in Jugoslavijo.
Slovenska skupnost meni, da je mimo obsežnih županovih izjav o prijateljstvu in odprti meji, edino politično obvezujoč naslednji stavek: »Vedno smo bili in smo prepričani zagovorniki doslednega spoštovanja neodvisnih narodov, kot tudi ozemeljske celovitosti in nedotakljivosti ozemelj, ki so pod suverenostjo ali upravo posameznih držav«.
• Tl ,
SESTANKI SLOVENSKE SKUPNOSTI
Na sedežu Slovenske skupnosti je bil 4. aprila sestanek med vodstvom Slovenske skupnosti in odborom, ki ga sestavljajo prebivalci Barkovelj, Grete, Sv. Jakoba, Sv. Ane in drugih krajev, ki so prizadeti zaradi nameravanih gradenj velikega cestnega o-mrežja.
V	daljšem razgovoru je prišla na dan vsa problematika okrog teh načrtnih gradenj, to je tako imenovane severne in južne vpadnice. Posebna pozornost je bila posvečena,prav islednji, to je južni vpadnici, saj je ta že,dalj časa v ospredju zanimanja in zaskrbljenosti prizadetega prebivalstva.
V zvezi s tem je zastopstvo Slovenske skupnosti (Harej, Štoka in Mljač) obrazložilo delegaciji prizadetih krajev vse korake, ki jiih je Slovenska skupnost storila in jih 'namerava še storiti pri tem vprašanju, tako v okviru strank leve sredine, kakor tudi v samostojnih akcijah.
Na sestanku- je prišla do izraza predvsem zaskrbljenost zaradi razlaščanj, tako zemljišč kot stavb, kar bi nedvomno hudo prizadelo tamkajšnje prebivalstvo, slovensko narodno skupnost pa še posebej.
Vodstvo Slovenske skupnosti je zagotovilo delegaciji ves svoj trud in politični vpliv v korist prizadetega prebivalstva, katerega narodnostne, socialne in ekonomske koristi morajo biti zaščitene s strani odgovornih organov.
—o—
JOŽE MARKU2A V SKK
V soboto, 6. aprila je v Slovenskem kulturnem klubu predaval dr. Jože Markuža. Govoril nam je o veri v vstajenje kot pripravo na Veliko noč.
Slišali smo veliko svetopisemskih odlomkov, v katerem pišejo apostoli o Jezusovem vstajenju.
»Vstajenja,« je rekel dr. Markuža, »niso bili deležni le kristjani, temveč vsi ljudje. Kristus je na križu odrešil prav vse ljudi. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da je Jezus Kristus rešil vse ljudi predvsem z ljubeznijo in šele nato s smrtjo na križu. Zato nikar ne pozabimo na ljubezen, ki je res prava pot do Boga!«
Prihodnjo soboto, 20. aprila, bo v S.K.K. predaval akademik Hektor Jogan in nam spregovoril o psihoanalizi.
OBREDI PRI SV. IVANU
V	slovenski duhovniji pri Sv. Ivanu so na Veliki petek ob 17. uri obredi tega dne, branje prerokb in Kristusovega trpljenja, prošnje, češeenje sv. križa, sv. obhajilo.
Velika sobota: ob 17.30 blagoslov ognja, sveče, vode, sv. maša, blagoslov jedil.
Nedelja: ob 6.30 v stolnici vstajenska procesija, blagoslov jedil.
Pisma uredništvu:
Spošt. uredništvo, prejšnji teden je Vaš cenjeni list objavil zadnji del kritike število 37/38 revije Most. Pisec F.J. je ob recenziji zapisov A.L.ja prišel na podlagi stavka, ki ga citira, do sklepa, da avtor zanika, da imamo Slovenci zgodovino in da je to kapljica, ki je presegla mero in da je čas, da avtor dokaže svoje trditve. Kot odgovorni urednik revije Most in kot poznavalec spisov A.L:ja (Aleša Lokarja) lahko mirno izjavim, da Aleš Ldkar nikakor ne trdi, da bi Slovenci bili brez zgodovine, temveč le to, da imamo, na podlagi z njegove strani že večkrat na dolgo in široko prikazanih razvojnih stopenj zgodovine slovenskega naroda, drugačno zgodovino kot npr. narodi, ki so imeli fevdalce in torej močno strukturiran vodilni sloj. Kritik v Novem listu ima sicer vso pravico do svojega mnenja o tem,' toda ker na drugi strani iste številke in večkrat že pre:j polemizira z — sicer megleno označenimi
—	zanikovalci slovenske zgodovine in ker je sedaj precej ijasno, Ikdo naj bi slednji bili, predlagam, da se priredi okrogla miza, Skjer naj obe strani utemeljijo oziroma jasneje prikažejo svoje poglede.
Z odličnim spoštovanjem!
Vladimir Vremec
ODGOVOR
V	recenziji »Mosta« sem navedel samo dobesedno izjavo avtorja A. L. Kar zadeva predlog za okroglo mizo, nisem načelno proti temu, toda ker so vsa zanikanja slovenske zgodovine izražena predvsem v tisku, je bolje, da se odvija tudi diskusija o tem v tisku, posebno ker ne gre samo za A.L., ampak za dva bistveno različna koncepta slovenske zgodovine.
fj
PODJETJE		
	č	U K
Trg Cavour, 9	Tel. 835.36	
Corso Verdi, 54 -	Tel. 2l-eo	GORICA
Sestanek o šolskih vprašanjih v Križu
Slovenska skupnost je imela S. aprila 1974 sestanek v Sv. Križu na katerem je bil ?ovor predvsem o krajevnih šolskih problemih. Na sestanku je bilo prisotno tudi predstavništvo združenja staršev.
Sestanek je odprl krajevni konzultor Slovenske skupnosti Marij Sedmak, ki je >oudaril živo zanimanje kriškega prebivalstva za šolske probleme. Podrobneje je nato obdelal razne probleme slovenske šole Tone Kostnapfel; za njim pa so prisotne seznanili s storjenimi koraki predstavniki združenja staršev. Po teh poročilih je tržaški obiinski odbornik dr. Dolhar podrobneje govoril o boju, ki ga je vodila Slovenska skupnost na pogajanjih za sestavo programa tržaškega levo-sredinskega odbora in povedal, kako je prišlo na zahtevo Slovenske skupnosti do nakazila 600 milijonov lir za "radnjo novega slovenskega šolskega centra v Sv. Križu.
Dr. Dolhar je nato omenil razne vesti o predlogih zaradi lokalizacije bodočega slo-
venskega šolskega centra in njegove obsežnosti. Zagotovil je, da bo Slovenska skupnost zagovarjala v občinskem odboru najbolj ustrezno rešitev v skladu z nakazano vsoto, s katero se mora začeti gradnja novega slovenskega otroškega vrtca in nove slovenske osnovne šole ter obenem najti u-
Zaradi velikonočnih praznikov bo prihodnja številka Novega lista izšla v petek, 26. aprila.	UPRAVA
strežno rešitev za slovensko srednjo šolo. Zagotovil je, da bo interveniral zaradi šolskega avtobusa, ki naj prevaža otroke, ki ne smejo biti izpostavljeni nevarnostim ceste in gostega prometa.
Zbor somišljenikov Slovenske skupnosti je nato obravnaval razna pereča vprašanja. Deželni svetovalec Štoka je poročal o problemih, ki zadevajo slovensko narodno skupnost.
S seje pokrajinskega sveta v Gorici
Divje naraščanje živilskih cen v Trstu
Cene na drobno za vsa živila široke potrošnje so lani decembra zelo narasle v primerjavi z istim mesecem 1972. Izjema je samo vstekleničeno mleko, katerega cena se ni spremenila. Decembrski poviški so nihali od dveh do 287 lir; ta zadnja vrednost velja za povrtnine, ki so se skupaj z olivnim oljem in mesom med vsemi živili najbolj podražile. S tem se je kupna moč potrošnika znatno ošibila. Kot izhaja iz ugotovitev občinske nadzorne komisije za ceno, so se v zadnjem decembru, glede na prejšnji mesec november, povišale cene 32 živil, 39 je nespremenjenih, ena je rahlo padla, petih živil pa niso vzeli v poštev. V istem mesecu so se cene na področju konfekcije, goriv, storitev in nekaterih drugih artiklov povečale za 58 artiklov, medtem ko jih je 94 ostalo nespremenjenih. Na tem področju je skupni indeks (leto 1970 — 100) znašal v oktobru 1973 127,9, medtem ko podatki za november in december še niso na razpolago. Največje prirastke v cenah so zabeležili v konfekciji (134,4) sledijo prehrana (130,5). storitve (127,7), stanovanjski stroški (117,4) ter električni tok in gorivo (102,9).
Nekaj podrobnejših podatkov: živila	december	72	december	73	razlilka
živila	december	72	december	73	razlika
testenine	kg	270	318	+	48
krompir	kg	127	169	+	42
goveje meso	kg	2.440 2.592		+	152
ribe	kg	735	791	+	56
sir na ribanje	kg	3.242	3.337	+	95
surovo maslo	kg	1.859	1.893	+	34
povrtnine	kg	237	524	+	287
sadje	kg	235	328	+	93
mleko (steki)	liter	155	155		
olivno olje	liter	926	1.176	+	250
vino	liter	228	291	+	63
jaj.a (ne tuja)	!kos	43	60	+	17
hruh (*)	kg	220	222	+	2
(•) V letošnjem februarju je cena kruha narasla za najmanj '80 do največ 120 lir za kg. Nekatere vrste (na primer ržen kruh) so dosegle ceno 600 lir za kg.					
Ne samo kruh, temveč tudi vsa ostala živila so v letošnjem januarju zelo narasla Predvsem velja to za olivno olje prve sorte; mleko je doseglo ceno 230 lir za liter, cene sadja in zelenjave ter povrtnine so dosegla take višine, ki jih niso še nikoli zabeležili Tekma v višanju cen se krepko nadaljuje tudi na področju konfekcije, pa tudi glede stanovanjskih najemnin, ki zelo bremenijo družinske proračune.
Resnost sedanjega položaja je moč ugotoviti tudi iz najnovejših podatkov, ki jih je objavil italijanski zavod za statistiko ISTAT: lestvica za draginjsko doklado se bo v maju verjetno pomaknila navzgor za nadaljnjih 10 točk. Tako vsaj predvidevajo strokovnjaki. Sredi marca je isti zavod na podlagi januarskih poviškov napovedal, da bo v maju lestvica za draginjo narasla za osem točk. Toda prvim poviškom in kasnejšim, ki jih je pooblastila vlada 20. februarja, so sledile še nadaljnje podražitve, zato je realno pričakovati za maj skok desetih točk na lestvici za draginjo.
V	ponedeljek 9. aprila so se zbrali gori-ški pokrajinski svetovalci k dolgi redni seji.
Začela se je namreč proračunska razprava. Na sporedu so pa imeli še štirideset sklepov pokrajinskega odbora, ki so še čakali potrditve svetovalcev.
Odbornik za finance Lodi je povedal, da bo znašal letošni pokrajinski primanjkljaj tri milijarde in 375 milijonov lir. To se pravi, da je za 279 milijonov lir večji kot lanski Podrobno razpravo o proračunu bodo imeli na prihodnji seji.
Pri posamezinih točkah so z večino, ki šteje 13 svetovalcev, glasovali tudi opo-zicionalci. Vzdržali ali proti so se izrekli le pri nekaterih podelitvah podpor raznim društvenim ustanovam. Podpore za lansko leto so prejele; Dijaška Matica, Slovensko siro-tišče, Podporno društvo. Zveza deportirancev, ANPI, Zveza slepcev, štandreško prosvetno društvo »O. Župančič« in vsi otroški vrtci na Goriškem, ti v skupnem znesku 8 milijonov 700.000 lir.
širša debata se je vnela pri razgovoru o možnosti, da bi se odprla vseučiliška fakulteta tudi v Gorici. Nasprotovali so komunisti in socialisti.
To vprašanje gotovo ni še zrelo in bi tudi pomenilo, da se začno drobiti enotni univerzitetni organi v naši deželi.
—o—
ŠTEVILNO DRUŠTVO
Zadnjo sredo v marcu je imelo Slovensko planinsko društvo v Gorici svoj redni občni zbor. Iz poročil posameznih odbornikov je razvidno, da je društvo v minulem poslovnem letu razvijalo živahno delavnost v celoti in še posebej v posameznih odsekih.
Poudariti je treba tudi dejstvo, da šteje to planinsko društvo največ članov od vseh društev v zamejstvu. To pa v glavnem tudi zato, ker se v društvo ne vnašajo ideološki spori in pogledi, marveč je prvi cilj spoznavati in vzljubiti naravo in lepote naše zemlje.
Društvo ima danes vpisanih sto pet aktivnih članov in članic, med katerimi so zlasti mlajši letniki.
Društvo pa je seveda rastlo in se tako razvilo po prizadevanju mnogih starejših članov. Občni zbor je tem »zvestim planincem« podelil častne spominske diplome.
Prihodnje perspektive industrijske civilizacije
Na nedavnem posvetovanju Ameriškega društva za napredek znanosti v San Franciscu so razpravljali o prihodnosti industrijske družbe v zrvazi z energetsko krizo in vedno hujšim pomanjkanjem surovin. Daljne prihodnosti sicer ni mogoče predvideti, zato so se omejili na napovedi za čas do konca tega stoletja.
Dr. Glenn Seaborg, Nobelov nagrajenec in bivši predsednik komisije za atomsko sito, je izjavil v svojem referatu, da misli, da se bo začela po letu 1980 doba takoimeno-vane ciklične obdelave, da bo namreč industrija v vseh državah vedno spet uporabljala že rabljeni material in bo izkoriščala nove surovine samo v toliki meri, kolikor bo
M. Gaspari: Butare
potrebno za nadokmadenje mehanične izrabe rabljenega materiala in za omejeno po -večanje produkcije na tistih sektorjih, ki bodo skrbeli za kvalitetno izboljšanje življenja. Konec pa bo neomejenega količinskega večanja produkcije.
Znanstvenica Margaret Mead, ravnateljica Ameriškega muzeja za naravoslovje, je predlagala, da bi ustanovili takoimonovani Center za extra-somatioen, to je elektronski spomin, nekak računalnik, ki bi bil sposoben popravljati človeško težnjo po ponavljanju že storjenih napak. Predlagal je tudi odpravo sedanjega delovnega tednika, češ da je dediščina prvih časov industrijske revolucije. Po njenem naj bi ga nadomestili z delovnimi programi, ki bi obsegali uravnovešeno kombiniranje dela in prostega časa oziroma oddiha. Pri tem ne bi smeli postav-ijati nikake starostne meje za ljudi, kf bi še radi delali im prispevali k družbenemu napredku. Stare ljudi naj bi upokojili šele takrat, kadar -res ne bi mogli biti več koristni skupnosti. Zdaj se namreč dogaja, kot je vsakomur znano, da morajo ljudje v pokoj. ko so še popolnoma sposobni za delo ali celo na višku svoje delovne sposobnosti, kot npr. razni strokovnjaki, ki so si šele z leti pridobili največjo možno mero teoretičnega in praktičnega znanja.
—o—
PRETIRANO
Petrolejsko oziroma energetsko krizo ter rezuitate sindikalnih pogajanj, ki so pripeljala do skrajšanja delovnega umika trgovinskih nameščencev, so izkoristili tržaški ka-varnarji, baristi, restavraterji in drugi za to, da zgodaj zapirajo lokale. Zdaj je ob desetih ali ob pol enajstih zvečer v Trstu že vse zaprto in ob enajstih lahko samo še kak domačin, ki se dobro spozna v mestu, najde odprto kako restavracijo, kavarno ali buf-fet. Mesto sc zdi kot izumrlo, kar je gotovo pretirano.
HIMNE IN ZASTAVE
V	Bernu so naznanili, da se je udeležilo nagradnega razpisa za melodijo nove švicarske državne himne kar 180 skladateljev. Razpis za novo himno so objavili zato, ker ima dosedanja himna isto melodijo kot angleška himna »God save the Queen« (Bog ohrani kraljico), kar povzroča v švicarski javnosti precejšnjo nevoljo, češ ali naši skladatelji niso sposobni, da bi zložili melodijo za našo himno?
%
Znano pa je, da Švica ni edina država, ki ima enako melodijo svoje himne kakor kaka druga država. Takih držav je v Evropi in po vsem svetu še več. Med njimi je tudi Jugoslavija, kjer velja — čeprav neuradno
—	Z.a državno himno še vedno pesem »Hej Slovani«, ki je bila nekdaj nekaka pansla vistična budnica, zdaj pa velja za melodijo državne himne poteg Jugoslaviji tudi Poljakom. Enaki himni imata tudi Nemčija in Avstrija.
V	Jugoslaviji je bilo že več poskusov, da bi z nagradnimi razpisi dobili novo besedilo in novo melodijo za državno himno, vendar se doslej še nobeden ni posrečil. Tudi Slovenija nima svoje himne, ker je nekdanja narodna himna »Naprej zastava Slave«, ki je izražala bolj panslavistično ideologijo kot kako resnično slovensko narodno zavest in idejo, popolnoma zastarela, za besedilo in melodijo nove himne pa se doslej niso mogli sporazumeti. Nekateri predlagajo za besedilo nove slovenske himne Prešernovo »Zdravico«, toda mnogi so proti, češ da ni napisana v ta namen, ker gre za liriko velikega pesnika, državna himna pa mora bolj določno izražati kako osnovno idejo tiste države.
Naj še omenimo, da so pred kratkim tudi v Avstraliji objavili razpis za novo himno. Ponekod pa tudi niso zadovoljni s svojo državno zastavo in razpisujejo natečaje za slikarje, naj napravijo osnutek za novo. Pred nekaj leti je tako menjala svojo državno zastavo tudi Kanada. Nemčija je že precejkrat v svoji zgodovini menjala svojo državno zastavo, menjala jo je tudi Avstrija, enako Rusija, Kitajska in razne arabske države, delno tudi Jugoslavija, z vključitvijo rdeče peterokrake zvezde, in Italija, z izključitvijo savojskega grba.
Slovenci kot narod smo dobili prvič uzakonjeno zastavo (sprejeto in odobreno od
izvoljenega narodnega predstavništva oziroma od kake javne oblasti) šele L 1945 oziroma s prvo ustavo republike Slovenije. Prejšnja zastava je bila domislek nekaterih javnih delavcev - zasebnikov sredi preteklega stoletja, pri čemer se niso ozirali toliko na Zgodovino ampak na to, da bi dobil slovenski narod čimbolj »slovansko« zastavo. Zato je bila kar najbolj podobna hrvatski, srbski in rusko-carski. Ljudstvo jo je sprejelo le počasi, z obotavljanjem. Domača mu je postala šele med zadnjo osvobodilno vojno. S slovenskim narodnim grbom pa so bile še večje težave. Do l. 1918 ga sploh ni bilo. Tedaj pa so v naglici napravili neko skrpucalo, podobno grbu mohamedanskih držav: polmesec in tri zvezde. Baje naj bi bil to skupen grb Slovencev in bosenskih muslimanov, kot si je to zamislila beograjska centralistična vlada. Zvezde (celjskih grofov) naj bi zastopale Slovenijo, polmesec muslimane. Tudi ta umetni grb ni prav zasidran v slovenski zgodovini in tradiciji, se ni nikoli prav priljubil slovenskemu ljudstvu, saj je le od daleč spominjal na državo celjskih knezov. Bolj popularen je postal v ljudstvu sedanji grb, ki je nastal v osvobodilni vojni: Triglav in morje; a tudi ta grb nima pravih zgodovinskih heraldičnih elementov, ampak je bolj izraz čustva in zakonodajnega sklepa; ima pa seveda svoj simbolni pomen iz vojnega časa in to ga opravičuje.
—o—
RAZSTAVA IRENE ŽERJAL IN MIHE RENKA
Razvoj našega slikarstva na Tržaškem obsega danes že tolikšno dokumentacijo, da bi jo lahko zajeli kar v samostojno knjigo. V tej pa bi opis obdobja preteklih dvajsetih let vsekakor predstavljal najizdatnejše poglavje. Kajti ndkoč redke razstave naših slikarjev so postale ne le reden pojav v živahni razstavnosti tržaških slikarjev na
splošno, marveč jih pričenjajo prirejati .elo v krajih zgornje okolice, tako že večkrat na Opčinah, Bazovici, Nabrežini, Sesljanu, Dolini in Križu ter sedaj, prvič, tudi v slikovitih Ricmanjih. Tam se je ravnokar zaključila v novem Baragovem domu razstava dveh novincev, ki zaenkrat še plaho stopata na široko pot likovne umetnosti, danes prepolno več ali manj izvoženih kolesnic najrazličnejših struj. Razstavljavca sta domačinka Irena Žerjal in študent medicine Miha Renko.
Žerjalova si je izbrala po svoji pripovedni nadarjenosti (saj je znana pisateljica, katere naj novejša knjiga je ravnokar izšla) primerno opisovalno u-stvarjanje. Zato ostaja zvesta tematiki svojih povesti in novel, vzetih neposredno iz okolja, kjer živi. V ponekod akvarelno obogatenih, posebne vrste barvnih risbah pestre obrisnosti nam podaja izreze iz vsakodnevnega težkega dela Brežank, peric in mlekaric. Talko se glasijo naslovi nekaterih listov »Perice ob Glinščici«, »Nosilke kruha in mleka«, »Na jutranji poti«, »Kdo jih bo nosil« namreč v Trst velike vrče polne mleka, »Težki plenir« in podobno. Dotakne pa se tu pa tam tudi sodobnejše vsebine, kot n. pr. v delu »Gledališče v dvoje«, kajti to, kar nam omenjene slike prikazujejo, so le spomini na nekdanje trudapolno življenje okoli-čank. V teh prvencih se Žerjalova še ni osebno izoblikovala, ima pa v svojem rahlem iskanju, mnogo takega, kar obeta dober razvoj, zlasti ker je resno odločena dati svoji bujni domišljiji poleg besedne tudi likovno usmeritev lastnega občutja.
V	Mihi Renku se je gotovo zbudil podedovani ustvarjalni nagon. Njegov ded Ije namreč kipar Cindrič, čigar ogromni kipi gledajo s palače Via-nello na Oberdankov trg. Renko se je domišljijsko in barvno razbohotil v vrsti grotesknih klovnov in mask. So pa to le obrazi, v katerih opazno izstopa kompozicijska bizarnost in domiselnost pri poskusih, kako v njihovo fantastičnost zdaj vedro, zdaj žalostno, vnesti občutja, ki rasejo le iz doživljanja mladih. Radovedni smo, kam bo krenil ta talent, ki bi bil vreden kostumerja, če bo mladi Renko, zdaj še začetnik, vztrajal na začeti poti.
Milko Bambič
Američani verjamejo v hudiče
V	Združenih državah je izvedla neka ustanova obsežne artkete, ki naj bi ugotovile, če ljudje verjamejo v hudiča. Anketa je razodela, da ije v Združenih državah vedno več ljudi, ki verjamejo, da obstajajo zli duhovi. Rezultate teh anket so prebrali te dni na znanstvenem zborovanju, ki ga je priredilo v San Franciscu Ameriško društvo za napredek znanosti, in nekateri znanstve niki so bili presenečeni nad tem, ker so menili da vedno večja racionalizacija življenja ne gre v sklad z verovanjem v hudiča. Anketa pa je pokazala, da je ravno obratno. To si je razlagati s tem. da prihaja vedno več ljudi do spoznanja, da napre dek znanosti ne odpravlja zla s sveta, kot so upale prejšnje generacije, ampak da se z napredkom tehnologije in znanosti razrašča in veča tudi zlo.
Anketa ki jo je pred časom organiziral Center za politične raziskave v New Yorku, je ugotovila da se je v zadnjih devetih letih povečal odstotek ljudi, ki trdno verjamejo v zle duhove, od 37 na 48 odstotkov prebivavstva, nadaljnjih 20 odstotkov ljudi pa meni, da je verjetno, da obstajajo zli duhovi. Talko je bilo torej 68 odstotkov Američanov bolj ali manj prepričanih, da so zli duhovi stvarnost.
Nekateri znanstveniki mislijo, da si je razložiti to z velikimi napetostmi, ki se pojavljajo v današ-
nji družbi, z negotovostjo in strahom pred mračno prihodnostjo. Ljudje pripisujejo zlo, ki se pojavlja na svetu, vplivu hudega duha.
Toda prav ti znanstveniki ne znajo dati razumske razlage pojavom zla, ki se množijo na svetu in ki zadobivajo vedno hujše, izrazito patološke oblike, kot npr. ugrabitve ljudi, torture, množični umori, politični teror, nestrpni totalitarizem, okrutni bančni ropi, ubijanje talcev, atentati, brezobzirno zatiranje manjšin, ki niso nikomur nevarne, splošna brezbrižnost za usodo bližnjega, odtujenost resničnemu življenju, vdajanje mamilom in drugo.
Neka najnovejša artketa pa ije celo razodela, da je v Ameriki samo še 6 odstotkov ljudi, ki ne verjamejo v zlega duha, in samo 3 odstotke takih, ki so negotovi. Vsi drugi verjamejo, da so poleg hudobnih ljudi tudi zli duhovi tisti, ki sejejo zlo po svetu, predvsem seveda v duše ljudi. To je potrdil tudi izredni uspeh filma »Izganjavec zlih duhov« ali »Bksorcist«, ki ije dobil celo Oskarja.
Tisti, ki so izjavili, da ne verjamejo v zle duhove, kažejo več zaupanja, da bodo sami obvladali zlo v svetu in ga odpravili. Vendar se njihovi upi za zdaj ne uresničujejo; kot je videti, je takih optimistov celo vedno manj.
KDO SO BEZJAKI?
Tednik »II Meridiano di Trieste« ije objavil pred kratkim članek o Bizjakih ali Bezjakih in spet načel vprašanje, kdo so ti ljudje, odlkod so se vzeli in kdo ijim je dal to ime. Kot znano, je Bezjak. Bizjak, pa tudi Vizjak ali Wissiak zelo razširjen slovenski priimelk, najti ga je po vsej Sloveniji. Na robu slovenskega ozemlja, na zahodu, nekako na jezikovni meji med Slovenci in Italijani ali bolje rečeno med Slovenci in Furlani ter nekdanjimi Latini v severni Istri pa obstaja delno še danes ozka plast prebivalstva, ki govori posebno narečje italijanskega oziroma romanskega jezika in zajema tudi otok in mesto Gradež. V tem narečju pesni znani poet Biagio Marin.
Avtor članka v omenjenem tržaškem tedniku ni znal razvozlati vprašanja, odkod ti Bezjaki, ki govorijo romansko narečje, a nosiijo kot vse kaže
3
slovensko ime, kajti ni mogoče zanikati, da je beseda Bezjak slovenskega Izvora. Pustil Ije vprašanje odprto. Vendar pa se s to zadevo v zadnjem času ni ukvarjal samo »II Meridiano di Trieste«, ampak tudi slovenski in hrvatski tisk. Ljubljanski dnevnik »Delo« je prinesel 7. februarja 1970 članek pod naslovom »Kdo so Bezjaki«, ki ga je napisal Jan Baukart. V njem piše med drugim: »V 7.-8. številki revije »Kaj«, ki izhaja v Zagrebu, Trg francuske republike 12, je pred meseci izšel članek »Kdo so Bezjaki?«. V njem poroča doktorica Vesna čulinovič-Konstatinovič o obsežnem delu profesorice Marijane Gušič, direktorke Etnografskega muzeja v Zagrebu, ki nosi naslov »Etnička grupa Bezjaci«. Rodbinsko ime Bezjak (Bizjak, Vizjak, Vezjak, Wissiak) je tudi v Sloveniji precej razširjeno. V samem telefonskem imeniku Slovenije sem našel 40 poslovnih ljudi tega imena, od teh 17 v Ljubljani. Po tem dejstvu smemo soditi, da jih je pri nas še precej, pa ne samo na hrvat-skem jezikovnem ozemlju, ampak tudi v Istri od Furlanije do Reškega zaliva, v hribovju med Kolpo in Dobro, pa v onem delu Hrvatskega Zagorja, kjer je avtorka ugotovila, da je ime Bezjak postalo celo krajevno ime, npr. Gornji in Dolnji Bezjaki. Izvaja ga iz korena boz (bez? Opomba fj), ki da je bil posebna oznaka za ljudi, ki niso bili Hrvati, V tem naj bi se kazalo nasprotje med dvema etničnema slojema pri prvotnem naseljevanju te pokrajine — Hrvati in Bezjaki. Etnična skupina Bezjakov naj bi izhajala iz starega, nekoč razširjenega in potem razbitega naseljeništva, ki
si je ohranila latinske kulutrne oblike in podedovala značaj prigomega prebivavstva z gojenjem vinske trte v središču svoje kmetijske posebnosti. Pripadniki te bezjanske skupine so baje težili za tem, da bi se prej ko mogoče pozabilo na njih poreklo in da bi utonili v novem družbenem okolju. K temu jihTe sililo še dejstvo, da je njih staro ime dobilo s časom sramotilen pomen. Naposled se avtorka natančneje ukvarja z današnjo »Bezjačigo«, geografsko regijo Doline Sotle v Hrvatskem zagorju. Svoje trditve opira na analizo tradicionalnega vinogradniškega orodja in posodja iz lesa — zlasti noža vinjaka — ki se je ohranilo v severni Hrvatski in na sosednem madžarskem območju, ter na čaiščenje svetega Martina, frankovskega zaščitnika vinogradništva, ki je o-čitno bilo nadomestilo za starodavno čaščenje vinske trte«.
Jan Baukart navaja nato mnenja nekaterih drugih slovenskih in hrvatskih avtorjev o besedi Bezjak, npr. iz Pleteršinika, pri čemer pa se razkrije, da so razni avtorji uvrščali pod to besedo vse mogoče izraze z dozdevno istim korenom, kot npr. beznica, ki nimajo z Bezjaki prav nič opraviti. Končno se kar izgubi v zmedi teh podatkov.
V	resnici pa tako beseda Bezjaki sama kot tudi razširjenost tega izraza in prebivavstva, ki se ga drži to ime, razodevata, da gre za starodaven slovensko-kajkavski izraz za begunce .Bezjak pomeni človeka, ki je »zbežal« ali »pribežal« in izhaja iz starodavnega nordijskega glagola baegia. iz katerega je nastalo slovensko bežati, pa tudi begati. Staronordijsko baesingr je pomenilo človeka, rojenega od matere v izgnanstvu. Glas g se je spremenil kot pri pri stotinah in stotinah drugih slovenskih besed v ž ali z, torej beg j a in nato begjati — bežati. Z imenom Bezjaki so Sloven.i, ko so se naseljevali na današnjem ozemlju, označevali, kot kaže, prejšnje polatinjene preblvavce. ki so se umaknili pred njimi za mejo ozemlja, ki so ga zavzeli Slovenci, bodisi na zahod proti Italiji — ti so danes Bizjaki, ki naseljujejo pas ozemlja ob Dolnji Soči in Gradež. tam so se namreč ustavili, bodisi proti jugu, na današnje hrvatsko ozemlje, ki je bilo tedaj tudi še v rimljanski oziroma bizantinski oblasti, kajti po zmagi nad Goti v Italiji so Bizantinci spet obnovili svojo oblast nad Dalmacijo in vsem njenim zaledjem, ki odgovarja današnji Hrvatski. Hrvati so namreč poselili to o-
zemlje Šele več desetletij pozneje, po mnenju nekaterih hrvatskih zgodovinarjev šele okrog leta 620, kar pa je morda prepozen datum. Vsekakor pa so se znašli Latini, ki so bežali pred Slovenci, spet pod latinsko-bizantinsko oblastjo, če so prestopili reko Sotlo in Kolpo, ki sta še danes meja med Slovenijo in Hrvatsko, onkraj njiju, posebno onkraj Sotle, v Hrvatskem Zagorju, pa je zgoščenega največ bezjaškega prebivalstva, kot je razvidno iz omenjene razprave profesorke Marijane Gušič
Ime Bezjak je pomenilo torej točno isto kot današnja slovenska beseda begunec ali italijanska beseda esule, in zanimivo je, da je tudi nastala v podobnih razmerah kot v modernem času. Danes pravijo Italijani esuli beguncem iz Istre in slovenski izraz zanje je istrski begunci. Pred 1400 leti pa se ije prijelo ljudi, ki so zbežali pred Slovenci, ime Bezjaki in sprejeli so ga, ikot vse kaže. tudi sami, ker so vedeli, kaj pomeni, in se jim ni zdelo poniževalno ali sramotilno. Mogoče ije le s časom dobilo ta prizvok .vendar ne pri Slovencih: morda pri Hrvatih. Slovenci so mogoče imenovali tako tudi ljudi, ki so se umaknili pred njimi iz mest v kak odročni hribovski kraij, da bi bili bolj varni in da bi se izognili vsaj prvemu slovenskemu navalu in morebitnemu ropanju ali ubijanju.
Staronordijski glagol baegja pomeni namreč tudi: umakniti se iz vasi (glej Leiv Heggstadt: »Ga-malnorsk ordbok«, str. 88.)
Odtod toliko priimkov Bezjak in Bizjak. Tudi vinogradništvo, ki ga omenja študija prof. Marijane Gušič, se sklada s talko razlago Bezjakov, kajti znano je, da so Rimljani v današnjih slovenskih in hrvatskih deželah že gojili vinogradništvo, in zato je razumljivo, da so se te dejavnosti držali tudi begunci, saj so je bili najbolj vajeni.
Končnica —jak v besodi Bezjak ne predstavlja nobene težave to je navadna čeprav nekoliko starinska slovenska končnica za besede, ki so pomenile določeno vrsto ljudi, npr. divjak, Slovak, Poljak, možak, rojak, korenjak, prosjak, veseljak, težak, itd. 'Najti jo je tudi v priimkih npr. Besednjak, Pušenjak itd. Ist.a končnica je morda tudi v sami besedi človek, le da je iz a nastalo e, torej bi se morala beseda glasiti človalk, če bi bilo šlo po logiki, vendar pa, kot znano, jeziki ne poznajo logike in slovničarji so ravno s tem, da so nategovali slovenščino na natezalnico logike, napravili iz nje jezik, ki nam dela zdaj skoraj vsem težave, celo izobražen.em, kakor da bi se učili kak tuj jezik.	H
Kongres neporočenih
Turistična ustanova v letoviškem mestu Rimini bo priredila od 23. do 26. maja kongres neporočenih ljudi iz vse Italije. Pri organizaciji kongresa sodelujejo razne druge ustanove, med njimi zveza tamkajšnjih hotelirjev, in Turistična zveza. Računajo, da se bo udeležilo kongresa kakih 20.000 neporočenih moških in žensk, ki bodo imeli tam na j lepšo priložnost, da se seznanijo in poročijo, če si bodo simpatični.
Idejo za sklicanje takega kongresa je
KUPUJTE SLOVENSKE REVIJE!
V	Tržaški knjigarni so na razpolago vsakovrstne slovenske revije, od kulturnih do strokovnih. Lepo bi bilo, ko bi naši ljudje, posebno izobraženci in dijaška mladina, pridno segali po njih. To velja posebno za revije »Prostor in šas«, »Znamenje«, »Zaliv«, »Most«, »Sodobnost« in »Naši razgledi«.
dalo Turistični ustanovi v Riminiju neko dekle, ki je telefoniralo tja in predlagalo, da bi priredili tak kongres, na katerem bi se lahko srečali taki, ki jih usoda sicer morda ne bi nikdar pripeljala skupaj. Slučaju je treba malo pomagati — je rekla.
ODLIKOVANI KISSINGER
Ameriški zunanji minister Hemry Kis-singer se je, kot znano, pred kratkim poročil. Prav te dni pa je doživel tudi čast, da ga je odlikovala Brazilska akademija za humor — in sicer s soglasnim sklepom — z redom »smejoče se hijene«. Akademija, katere znak je progasta hijena, ki se zvija od smeha, je pohvalila ameriškega diplomata za njegovo sposobnost, da si ohrani svoj smisel za humor tudi spričo velikanskih problemov in dozdevno nepremostljivih o-vir, katerih se loteva.
Sodobno kmetijstvo
Res boljši časi za razvoj govedoreje?
Pretekle dni se je dosti razpravljalo o novem deželnem zakonu za razvoj govedoreje, ki naj bi končno omilil krizo, v kateri se naiiaja govedoreja, in dal jasne smernice za prihodnjost. Prvotni osnutek deželnega odbora so po izčrpni razpravi v deželni komisiji precej izpopolnili in pozneje tudi v deželnem svetu. Načrt predvideva 11 milijard izdatkov v 5 letih. Težišče razvoja govedoreje je jasno usmerjeno na proizvodnjo mesa. V tem smislu so bile tudi zamiš-llene nagrade za vsako glavo živine, ki naj bi jo rejci redili do določene teže. Posebne nagrade so predvidene tudi za rejo brejih junic. 'Nagrade, ki jih bodo dobili rejci iz hribovitih predelov, bodo nekoliko višje od tistih v ravnini (znano je, da spada po najnovejšem sklepu pristojnih oblasti v Rimu vs tržaški Kras v gorato področje). Glede na nevzdržno stanje, ki vlada na področju prodaje živine za za kol, pa namerava deželna uprava urediti z novim zakonom tudi to vprašanje in sicer z ustanovitvijo zadruge, ki naj bi odkupovala živino od živinorejcev in skrbela nato za predelavo oz. prodajo mesa in tako pomagala rejcem, da iztržijo višje cene za svojo živino. Predvidene so nadalje tudi podpore zadružnim hlevom, podpore za nakup plemenskega goveda in nagrade za selekcionirane junice in še druge, zlasti prispevki za postavitev sodobnih živinorejskih objektov.
Kaj pa proizvodnja mleka?
Vprašanje zastavljeno v naslovu ima svojo trdno osnovo glede na to, da ni z načrtom načeto tudi vprašanje reševanja proizvodnje mleka, kar je prišlo na dan tudi v razpravi v deželnem svetu. Gre za zelo pomembno vprašanje, kajti v Italiji ne obstaja samo problem oskrbe prebivalstva z mesom, ampak tudi z mlekom. Prav v tem oziru nerazčiščeni točki deželnega živinorejskega programa tiče šibka stran in ki kaže na določene pomanjkljivosti že pri zastavljanju celotnega problema živinoreje najprej v državi in tudi v deželi. Rejski cilj, ki se tako za našo deželo kot državo ne more drugače glasiti kot »Dovolj mleka in čim več mesa« žal ni ustrezno zastavljen in obsta-je obvezala tudi deželna uprava. Mislimo, mi v koristnost živinorejske politike, ki je posledica odločitev na državni ravni, in sicer, da bo politika, ki postavlja v ospredje proizvodnjo mesa, močno prizadela proizvodnjo mleka, ki se bo verjetno zmanjšala v zaskrbljujočem obsegu. Italija, ki je že močno odvisna, kar se tiče oskrbe z mlekom, od tujine, bo v prihodnosti še bolj. Z ozirom na dejstvo, da se nahaja večina živinorejskih obratov v hribovitih področjih, kjer je bila živinorejska proizvodnja v glavnem usmerjena na proizvodnjo mleka, zna torej tak načrt imeti določene negativne posledice tudi v naši deželi. Gre za še vedno nezadovoljivo rešen problem odkupne cene mleka, vprašanje, ki je ponovno bilo načeto v deželnem svetu in za rešitev katerega se pe obvezala tudi deželna uprava. Mislimo, da bi hitrq rešitev tega vprašanja utegnila imeti učinek pozitivne dopolnitve sedanjega govedorejskega razvojnega načrta. Je pa to
problem, ki ga ni treba nujno reševati s povišanjem odkupne cene mleka. Lahko bi dežela predvidela poravnavo prevoznih stroškov, katere krije živinorejec in ki znaša povprečno 18 lir na liter, v zelo odročnih krajih še več. Mislim, da se na ta način ponuja možnost hitre in učinkovite, čeravno nepopolne, vprašanja cene in s tem proizvodnje mleka, ki je kot rečeno, bilo potisnjeno v ozadje in to že na državni ravni.
V	tej luči dobiva precejšen pomen spodbujanje selekcije, ki jo je treba še bolj razširiti, kajti prav s kontrolo proizvodnosti krav je moč konkretno pospeševati oziroma zboljšati živinorejsko proizvodnjo. Hkrati s tem bi bilo treba še jasneje določiti rejske cilje in preiti dosledno pri selekcijskem programu na dvojno specializacijo in torej na vzrejo živine, ki bo dajala dosti mleka in zadovoljivo proizvodnjo mesa, kot to delajo v Švici. Dodatno vprašanje, ki je zelo pomembno, nima pa direktne zveze z dežel-
Tržaški štqdentovski univerzitetni krožek za družbene vede »Don Milani« je prejšnji teden povabil v Trst znano in u-gledmo italijansko teologinjo Adriamino Zar-ri, ki je govorila o razvoju družine in o problemu razporoke v Italiji. Dan prej je Zarrijeva predavala o isti temi tudi v Gorici.
Sedanja družba in sodobni čas do take mere pogojujeta prihodnje ljudsko glasovanje, da celoten problem prestopa meje razporoke kot take in ga moramo razumeti predvsem kot eno izmed stopenj nove, razvijajoče se družbe v smeri civilizacije.
To je bila osnovna misel njenega predavanja, ki ga je v glavnem razdelila na dva dela. Najprej je poudarila razliko med naravnim zakonom, ki velja za vse ljudi, ki se poročijo; in med cerkvenim oz. zakramentalnim zakonom, ki je po nauku Cerkve ne-razvezljiv. V prvem primeru ni nobenega razloga, zakaj bi naraven zakon ne bil raz-vezljiv. Tudi Cerkev je skozi stoletja dopuščala možnost razveze naravnega zakona. 2e sv. Pavel je zapisal, da ima v slučaju dveh poročenih poganov, tisti, ki se spreobrne, možnost, da zahteva in doseže razporoko. še prej pa je v evangeliju sv. Matej dopuščal odslovitev (razporoko) v slučaju nečistovanja. V srednjem veku in kasneje je tudi katoliška Cerkev vedno spoštovala razporoko v vzhodni Cerkvi.
Zato je nujno razlikovati med naravnim in zakramentalnim zakonom. Možno je, ■da v nekaterih primerih sovpadata, ni pa to nujno. Vsekakor pa ni med njima vzročne povezave.
S te zunanje problematike je Zarrijeva nato prešla na vsebino zakonske zveze in iznesla vrsto novih in zanimivih pogledov o družini. Dva človeka, moški in ženska, se spoznata, se na skupno življenje pripravljata in se končno odločita za zakon, ko si vzajemno obljubita ljubezen in zvestobo. Tako se začenja nov zakon, ki ga civilni ali cerkveni obred samo potrdi. Skoraj nikoli nam-
nim živinorejskim programom, je vprašanje pridelovanja krme, ki je zlasti pri nas boleča točka. Domače možnosti so še velike, niso pa dovolj izkoriščene, tako da bi imeli čim več dobre osnovne krme. Vzrok tiči v prepozni košnji, v nezadostnem gnojenju travniških površin in v neprimernem spravilu krme. Mnogo premalo so izkoriščene paš-niške površine, kar je res škoda, že ko imajo rejci dandanes na voljo t.im. električne pastirje, ki rešujejo problem nadzora živine. ki se pase
Vr.
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom
MALI ODER
Miguel Anger Asturtas
TOROTUMBO
Igra v dveh delih — Prvič v slovenščini Prevod: BORUT TRENKMAN S.ena in kostumi: EDVARD ZAJEC Režiia: MARIO URŠIČ
V	torek. 16 t.m. ob 20.30 — premiera v četrtek, 18. t.m. ob 16. uri v petek, 19 t.m. ob 16. uri
reč obred ne sovpada z začetkom te trajne zakonske vezi. Zato, pravi Zarrijeva, se lahko zgodi, da je tako imenovano predzakonsko razmerje med moškim in žensko dejansko že zakonsko, medtem ke je žal marsikakšno zakonsko razmerje v resnici že izven-zakonsko.
Tudi zakrament ni nekaj nenadnega in od človekovega življenja povsem neodvisnega, ampak v človeku nastaja in se s cerkvenim obredom dopolni. Vsekakor pa tudi zakrament zavisi od vzajemne človeške predanosti in od psihološkega stanja obeh zakoncev. Ob ugovoru, da je tak personalističen, elastičen in dinamičen odnos do zakonske zveze lahko zelo nevaren, ker razrahlja nekatere zakonske vezi in uničuje nekatere obstoječe zakone, Zarrijeva odgovarja, da je prav to njegov namen. Enkrat za vselej je treba prenehati s tistimi pobeljenimi zakoni, ki v resnioi v sebi skrivajo vso revščino naše narejene družbe. Omeniti gre prav odnost do spolnosti, ki je zaradi zgrešene srednjeveške vzgoje naša družba dala metafizično dimenzijo, in je s teni izgubila pravilen in naraven odnos do nje in zašla v tako nepristne izkušnje, da se danes le s težavo vračamo k naravni spolnosti. In ker tudi to prehajanje pogojujejo moški s svojimi kategorijami in s svojimi perspektivami, s svojim dejanjem, s svojo hladno racionalnostjo, je treba polagati več-io težo na prisotnost ženske, njene poezije, njene topline, njene ljubezni za bolj harmonično zakonsko celoto. To je tisti civilizacijski preskok, ki bo podlaga novi družbeni kvaliteti. Za to se zavzema zlasti današnja mladina, ki jutri hoče živeti drugačne, malo boljše življenjske razmere, kakršne pa jim jih je ponudila sedanja družba in kakršne jim hoče zdaj vsiliti skupina v preteklost zagledanih starejših ljudi. Z etičnega stališča pa je še hujše če imajo te skupine še druge, postranske in zahrbtne poli-litične načrte.
i. t.
Razporoka: gre za vprašanje civilizacije
MAC C0YEV0 PLEME
JACK LONDON
2
»Oh!« je dejal kapitan; potem se je spomnil: »Ime mi je Davenport, im to je moj namestnik, gospod Konig.«
Stisnili so si roke.
»Zdaj pa k stvari.«
Kapitan je govoril naglo, kakor da se mu zelo mudi.
»Na ladji imamo že dva tedna požar. Vsak hip se bo razvnel. Zato sem zaplul proti otoku Pitcairnu. Moram nasesti ladjo ali jo navrtati, da rešim trup.«
»Potem ste se zmotili, kapitan,« je rekel Mac Coy. »Morali bi bili zapluti proti Man-garevi. Tam je lepa peščena obala, v laguni, kjer je voda gladka kot ribnik.«
»Toda mi smo zdaj tu, alf ne?« je dejal namestnik. »To je tisto. Zdaj smo tu in moramo nekaj storiti.«
Trgovina na drobno in na debelo
Kerže
TRST
Trg S. Giovanni, 1 Tel. 35-019
AGRARIA
(PRI DARROTU)
GORICA
Ul. Carducci (Gosposka) 4S
Trgovina vsakovrstnih kmetijskih, vrtnarskih kletarskih in hlevskih potrebščin, semen in gnojil vošči odjemalcem veselo Veliko noi
Mac Coy je prijazno odkimal.
»Tu ne morete nič storiti. Ni peščene obale. In niti nobenega sidrišča.«
»Za vraga!« je vzkliknil namestnik. »Za vraga!« je ponovil še glasneje, medtem ko mu je kapitan migal, naj govori bolj poti-hem. »Ne boste mi natvezli kaj takega. Kje za vraga potem hranite vaše ladje,... vaš šoner ali kuter ali kakšne vrste ladjic imate? He? Odgovorite mi na to vprašanje!«
Mac Coy se je enako ljubeznivo smehljal, ko je govoril. Njegov smehljaj je božal, bi! je objem, ki je obdal utrujenega namestnika in ga potegnil v mir in spokojnost Mac Co-yeve druše.
»Nimamo nobenega šonerja ali kuterja,« je odvrnil. »Svoje čolne pa potegnemo vrh pečine.«
»To mi morate pokazati,« je zagodrnjal
Katoliška knjigarna
GORICA - TRAVNIK
PIAZZA VITTORIA
PAPIRNICA KNJIGARNA DEVOCIONALIJE Na drobno in na debelo - Bogata izbira
Kmečka banka
r.z. z o..j.
GORICA ULICA MORELLI, 14 - TELEFON 22-06
Ustanovljena leta 1909
namestnik. »Kako potem plujete na druge otoke, he? Povejte mi to!«
»Ne plujemo tja. Kot guverner Pitcaima se včasih kam premaknem. Ko sem bil mlajši, sem ostal včasih dolgo časa proč: včasih na trgovskih šonerjih, največ pa na misijonarjevi ladjici. A zdaj ga ni več tu in smo odvisni samo od ladij, ki priplujejo mimo. Včasih smo imeli do šest obiskov na leto. Drugič pa je minilo celo leto ali tudi več, ne da bi priplula mimo kaka ladja. Vaša je prva po sedmih mesecih.«
»In hočete reči..«, je začel namestnik. Toda kapitan Davenport ga je prekinil.
»Dovolj o tem. Izgubljamo čas. Kaj lahko storimo, Mac Coy?«
Stari se je ozrl z očmi, ki so bile temne in mile kot pri nekaterih ženskah, proti otoku in kapitan ter njegov namestnik sta sledila njegovemu pogledu, ko se je ozrl naokrog, od samotne skale Pitcairn do posadke, ki se je bila zbrala na prednem krovu, v tesnobnem pričakovanju, da bo naznanjen kak sklep. Toda Mac Coyu se ni mudilo. Mislil je rahlo in počasi, korak za korakom, s sigurnostjo duha, ki ni bil nikoli razdražen ali žaljen od življenja.
»Veter je rahel,« je končno povedal. »Močan tok vleče proti zahodu.«
»Prav ta nas je gnal proti otoku,« ga je prekinil kapitan, hoteč pokazati svoje mornarsko znanje.
»Ja, prav ta vas je gnal proti otoku,« je nadaljeval Mac Goy. »Dobro, danes ne morete nič opraviti proti toku. In če bi opravili, ni peščene obale. Vaša ladja bi bila popolnoma izgubljena.«
Prenehat je iin kapitan in namestnik sta se obupano gledala.
»A povedal vam bom, kaj laihko storite. Sapa se bo okrog polnoči okrepila: ali vidite tiste oblačke in tisto soparo na jugozahodu? Pršla bo od tam in močno. Do Man-p;areve je tristo milj. Usmerite se tja. Tam je lepo morsko dno za vašo ladjo.«
Namestnik je odkimal z glavo.
»Pridite v kabino in poglejmo morjevid,« rekel kapitan.
Zrak v zaprti kabini se je zazdel Mac Co-vu zadušljiv in zastrupljen. Po njej so se vlekli nevidni plini, ki so mu dražili oči, da so se mu začele solziti. Krov pod njegovimi nogami je postal toplejši, kar neznosno vroč. Oblil ga je pot. Skoraj s tesnobo ise je ozrl naokrog. Ta zla vročina v notranjščini je bila čudna. Zdelo se mu je, kot da je v velikanski peči, kjer lahko vročina vsak hip 5e strašno naraste in ga sežge kot travnato bilko.
Dvignil je boso nogo in si ohladil vroč podplat ob hlačnico druge noge, in tedaj se io namestnik jezno in divje zakrohotal.
»To je predpekel,« je rekel. »Pekel pa je prav pod vašimi nogami.«
»Vroče je!« je nehote vzkliknil Mac Coy in si obrisal obraz z velikim robcem.
(dalje)
Znana trgovina čevljev
Košič Benedikt
vošči cenj. odjemalcem veselo Velik noč GORICA - RASTEL	Tel.	51-62
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
Glavnica L. 600.000.000 - Vplačana glavnica in rezerve L. 300.000.000
Vloge na hranilne knjižice in tekoče račune - zbiranje prihrankov za otroke (TKB hranilčki) -neprekinjena blagajna - varnostne skrinjice - Krediti na tekočih računih - kratkoročna menična posojila - Petletna posojila na stvarna jamstva Menjalnica - Izstavljanje bančnih dovoljenj za uvoz-izvoz
TRST- ULICA FABIO FILZI ŠT. 10	TEL.	ŠT.	38-101,	38-045