177
Povedanje od slovenskiga jezika. *)
Spisal V. Vodnik.
Stare reci so tudi nove tistim, kterim so neznane. Zatorej bodem popisoval, od kod krajnski jezik in zarod pride, in se je od nekidajnih časov začel:
Krajnci so odra si i k velikiga slovenskima naroda, kteri zdej prebiva od Teržaškiga noter do zmerzliga morja v Moškovii skoz 400 mil široko, in od Pemskiga noter do dežele Kamšatka na konec Moškovitarskiga cesarstva še čez tavžent mil na dolgost. Skorej vse ljudstva v tem prostori so Slovenci, to je, Krajnci, Slovenci, Hrovatje, Dalmatini, Boznjaki, Slavonci, Slovaki, sem-tertje po Turškim in Ogerskim; ti so ta kraj Donave. Na unim kraji Donave pak so Pemci, Moravci, Polci, Pomurlani, Lužici, Vandali, Vendi, Litavci. Leti in neizmerjena prostranost Moškovitarskih prebivavcov po Moškovii, Severii in na meji Tartarije. To vsi imajo sploh ime, de so Slovenci, in imajo jezik od ene same matere, namreč, slovenski jezik.
Od kod te ljudstva pridejo, kaj so nekidaj bile, nimajo zadosti starih popisavcov. Nar bolj jih jezik razodeva, kaj in od kod so oni.
Slovenski jezik je v pervih ali koreninskih besedah nekaj podoben Armenskimu in Perskimu. Še bolj so si med seboj podobni gregski, latinski, nemški in slovenski. To pokaže, de so ti rodovi nekidaj v nar pervih časih skup rojeni notri v sredi Azije. Počasi so Gre g-i, Latini, Nemci in Slovenci se ven iz Azije v Evropo širali, in Armence in Perse v Azii popustili. Mati jih je odstavila, oni so iz zibeli ustali in govoriti začeli.
(Dalje sledi.)
*3 Pod tem nadplsam je rajnki Vodnik v Ljubljanskih slovenskih Novicah v letu 17.97 od slovenskima jezika marsikaj spisal, kar mnogim bravcam še morebiti ni znano, ker stare Ljubljanske Novice le malokdo ima. Ker dan današnji take spiske vsak Slovenec rad bere, bomo podali (z nekterimi popravki) ta sostavek svojim bravcam. De bi ga pač tudi nemškutarcki brali!                                       Vredništvo.
181
Povedanje od slovenskiga jezika.
Spisal V. Vodnik. (Dalje.)
Kader so Slovenci iz Azije, svoje zibe'Ii, ven šli proti Evropi, niso bili sami, temuč je bila še le osnuva štirih velikih jezikov vkup, to je Gregov, Latincov, Neme o v in Slovencov. -•'*)
Počasi so več po sveti vidili, rodove gmerali, rodovi so med seboj blebetali, in se v besedah eden od druziga daljšali; tako dolgo, de je jezik 4 velike verhe pognal: Grege, Latince, Nemce in Slovence. Timča.si so divji okol hodili, od lova, od želiš se živili.
De so ti štirji verhovi iz eni ga jezika, sam jezik razodeva; postavim Slovenec reče mati, Nemec Mut-ter, Greg meter, Latinec mater. Mi pravimo miš, Nemec Mauss, Latinec mu s, Greg mys. Tako tudi: kluč, Schliefsel, clavis, klys; — jajce, Ey, evum, oon; — sedim, sitze, sedeo,hiseo; — nov,
ncu,  novus,  neos--------in tako  naprej  silno  dosti
drugeh besedi.
Gregi in Latini so bližej poldne ostali, Nemci in Slovenci so bolj proti polnoči od sonca naprej derli in se v sedajneh svojeh deželah ulastili, živino pasli, cede varovali in zverine morili.
Počasi so zemlo perpravili za stanovitno prebivalše
*) De Vodnik pod imenam Slovencov  tu sploh Slovane razume, vsak sam ve.                              Vredništvo.
in za nive; polsko delo se je začelo z delam hiše, s hišami zemle, last, pravice, oblast, kralestva in bolj uravnano zaderžanje. Še dan današni vidimo, de človeški rod čedalej bolj v hribe leze, gošo trebi in rodovitno zemlo perdeluje.
Gregi in Latinci so per sred-deželnim morju proti poldne ostali: Nemci in Slovenci so v bol merzle gojzde proti polnoči svoje cede gnali; počasi se v jeziki ločili in sledni svojiga sebi naredili. Od tod pride, de v do-steh besedah enakost imamo; mi smo namreč ene dosti bližne žlahte, in ne smemo prepira imeti, sebi lastiti, in si oponašati v tem, kar je mati obema za delež pustila.
Nemec je pred Slovencam v Evropi naprej tišal, in še zdaj od Azije dalej stoji; Slovenec je zadej ostal, in je po teh deželah, katere smo uni dan imenovali.
Nemec pomeni toliko, kar mutec. Slovenec gani zato mutca imenoval, kakor de bi ne znal govoriti, ampak zato, ker ga ni zastopil, in je bil Slovencu, kakor mutast, po tem, kader sta dalj časa razločena živela in sledni svoj jezik razločila. Slovenci pak so se tako imenovali, ker so se med seboj zastopili, in si lahko eden drugim u slovo, to je besedo dajali, zakaj slov a med vsim drugimi Slovenci pomeni besedo. *) (Dalje sledi.)
*) Besedo Slovenec mnogi učeni ranogoverstno razlagajo,
Vredništvo.
184
Povedanje od slovenskiga jezika.
Spisal V. Vodnik. (Dalje.)
Nemec in Slovenec narazen ločena, in v svojih krajih ustanovljena sta začela zemljo obdelovati, orati, kopati , sejati in sta postala zemljaka.
Ako prašaš : kdaj se je to godilo, porečem, de ne ve'm števila let povedati, ampak še enkrat opomnim, de jezik nas razodeva, kako sna mati nas je rodila, koliko hčer je imela, in kako so se sestre dalej zarodile.
Zdej pridemo na same Slo vence, kteri se ali od slove in slovesa, ali pak od selenja in preselovanj a tako imenujejo; ne mor eni prav za terdno reči, zakaj nisim bil takrat zraven, kader so jeli to ime sebi dajati.
Druge ludstva so jih drugači imenovale. Latinciin Gregi so jim rekli, de so: S ar mati, Jaz i ki, R o Izšolani, Bastarni, Amaksobi, Metanasti, Vene-di, Limiganti, in več družin imen.
Od Slovencov so rimski, gotiški in gregiski pisavci pisati začeli pred pol drugi tavžent leti, de prebivajo uni kraj Donave noter do zmerzliga morja, de jih je silno dosti, in de »o se jeli iztegovati na ta kraj Donave proti laškima morju. Rod, kteri se je nar dalej proti poldnevu podal, je bil kraj ns k i imenovan, to je, nar na kraji stoječ, ker je na meji laške dežele. K raj ne i smo te-dej nar krajni, nar dalej od druzih Slovencov, kteri so zdej proti polnoči; mi smo mejači proti Laškim. (Dalje sledi.)
  188
Povedanje od slovenskiga jezika.
Spisal V. Vodnik. (Dalje.)
Pervi Slovenci, kateri so lesem na kraj Laškiga prišli, so bili odRimcov Sarmati limigantes, to je, mejači imenovani; ti to lesem na kraj hodili od leta Kristusovima 334 noter do 551, in so bili pod oblastjo rimskih cesarjev. Po tem so še vedno perhajali, ob vodah Save , Drave in Mure prebivali pod oblastjo Lon-gobardov, Avarov in Frankov do leta 624. Od tiga leta noter do 748. so imeli lastne vojvode; in po tem so peršli pod nemške ali frankovske kralje.
Iz tega, kar je do sedaj rečeno, spoznamo, de Slovenec je sploh ime vsih ludstev tiga jezika na prostori od pol milijona na štiri vogle mil. Potlej pa pridejo posebne imena sledniga slovenskiga roda od dežele, v kateri prebiva. Tako so Pomorjani per morji, Polci na planavah ali na poli, in mi Krajnci na kraji; ker naša dežela je kraj, krajna in meja, ali konec Slo-vencov proti Laškim.
Kdaj se je to ime začelo, pisarji nič ne povejo; pervo pismo, katero Kraj no imenuje, je pismo kralja in Cesarja Henrika, v katerim je gosposko Bled na Gorenskim daroval Sebenskimu, zdej Briksenskimu škofu v letu 1004 deseti dan maliga travna. To pismo govori, deBled leži v deželiKrajna pod oblastjo kneza Vatilo.
Krajna je bila vender dosti popred imenovana, zato ke'r to darovavsko pismo pravi, de se tako med ludmi imenuje.
Slovenci v goratih deželah so dobili ime , de so Gorata ni, od gora. Od tod pride Ko r o ta n, Gor oš ci ali Koro šci.
Kras se imenuje po slovensko skalovit kraj ; k rasi na skalovita  pokrajna;   zatorej   so Kras ovci   prebivalci kamenate dežele med Vipavo in Terstam. (Dalje sledi.)
193
Povedanje od slovenskiga jezika.
Spisal V. Vodnik, (Dalje.)
Danes bomo začeli govoriti *} od prebivalšov per-vih Krajncov. Pisar Prokopi pravi, de so v slabeh kočah prebivali, katere so bile semtertje redko sejane; mesta so bile po rimskih vojskah razdjane, Slovenci od močnejših ludetev na tesnobo ugnani in so mogli v hribih, gorah, in snežnikih varnost iskati. *)
Imena od hribov in rek so še zdaj ostale, kakor so bile per Rimianih in Gregih; imena mest so pa nove, zato ker so poznimi ali na podertijah popred razdjanih postavljene. Kras, Kokra, Trojane, Drava, Sava, Kerka, Kopa, Terst, Logatec, Cele, Hrusica, Pola so silno stare imena ; mlajši pak so Ljubljana, Novo mesto, Bistrica, in dosti družin, ki niso znane per starih pisarjih med Rimci in Gregi.
Kraj eniga prebivališa se imenuje mesto, naj bode velik ali majhen ; ako je obzidan in močen, je grad.
Emona je bila že razdjana, kader so Slovenci na Krajnsko prišli, in so ta kraj, kjer tedej Ljubljana stoji, Gradi še imenovali; niso namreč vedili, de to poderto mesto je per Rimcih imelo ime: Emona. Dru-ziga pa ni bilo viditi, #) kakor razvaljeno ozidje, to je, razdjan grad ali grad i še.
Tako se v dosti krajih po naši deželi gradiše imenuje, kjer je nekidaj kak grad stal.
*) Vodnik je namest celiga neokonc. naklona večidel rabil prisekani naklon; torej stoji v izvirnim spisu govorit, iskat, vid i t i. t. d.
197
Povedanje od slovenskiga jezika.
Spisal V. Vodnik. (Dalje.)
Slovenci so tudi na Štajerskim terden grad imeli, kteri se notri do danes imenuje ;?Slovenji Gradec", za razloček od ene druge terdnave perreki Mura, to je, Nemški Gradec, kteriga je nemški cesar Korl Veliki zidal.
Majnši gradove in taborje so v več krajih imeli, kakor tudi straže zoper sovražnika, od koder se vas Straži še pravi, ker tam so čuvaji in straže stali, de bi za zgorno deželo in mesto Krajn culi.
Zvunaj krajnskiga je tudi dosti slovenskih ime'n , kar pomeni, de še tam Slovenci prebivajo, ali de so nekdaj prebivali. Take imena so Gorica, Oglej, Lipica (Leipzig).
Vsih krajev ni mogoče razložiti, od kod imajo svoje imena. Nektere so od Nemcov prevernjene, nektere imajo stare slovenske imena, ktere se zdej nezastopijo, zvunaj le od taistih, kteri se na slovenskiga jezika nauk s pridam podado.
Dan današni je dosti nezastopnosti v krajnskim jeziku le zato, ker ne vemo, zakaj so nekdaj kraje s takim imenam imenovali, kakoršniga sedaj nosijo. Kteri bode dobro pregledal slovensko navado, bo naj del. de nikoli niso Slovenci brez nič krajam, hribam in vodam imen perkladali; ampak vse imena kako lastnost pomenijo, ktero ta ali uni kraj v sebi ima.
Kteri bi rad krajnskih imen pomenik zvedil, mora na moškovitarskiga (rusovskiga) jezika znanje se podati. Krajnski jezik je moškovitarskimu narbolj podoben; bolj kakor vsim drugim slovenskim izrekam. Moškovitarji so dosti besed ohranili, ktere so se pri nas pozabile in iz navade peršle.
(Dalje sledi.)
205
Povedanje od slovenskiga jezika.
Spisal  V. Vodnik. (Dalje.)
V Gradiši se je to mesto začelo Ljuba ali Ljubljana imenovati, ker je na lepim in ljubim kraji, per vodi in per poli ležijoča. Dolenci še dan današni v več krajih pravijo Ljubljena, ne Ljubljana; de si lih je Ljubljana tudi prav, od besede lj ubijam, to je: za ljub o, rad imam.
Od ljubica prebivanja pride več imen, kakor postavim: Ljubel, Ljubno, Ljub en na Štajarskim , Lj ubij in na Polskim , Ljubljinic v Silezii.
Mesto Krajn je bilo od Rimcov imenovano San-tikum; tukaj so knezi cele Krajne sedež imeli; zatorej so mu Krajnci s posebno zastopnostjo ime Krajn dali 7 in je bilo terdno obzidano, tudi ob obeh visokih bregovih Kokre in Save pred sovražnikam varno.
Stari bukviški jezik ima veliko podobnost z našim krajnskim. Bukviški jezik se taisti imenuje , v katerim so bukve od nekdaj pisane. Cerke niso latinske, ampak cirilske in glagolitske, to je, stare slovenske. Te imajo podobo z greš ki m i. Tukaj v Ljubljani se najde več sort bukev tega bukviškiga jezika: so namreč masne bukve, sveto pismo, br e vir j i, be-sediša, pes me, druge pisanja in gramatike, to je , j eziko v nauk, od kteriga bomo drugikrat vec govorili, naše krajnsko pomankanje bogatili in po bukviškim popravljali, kar smo se od stare korenine na stran zašli.
Popred moramo govoriti od navad in lastnost nekdanjih   Slovencov,   de  bomo  počasi   pripravljeni   zasto-piti, kar se bode od njih jezika reklo. (Dalje sledi.)
213
Povedanje od slovenskiga jezika.
Spisal V. Vodnik. (Dalje.)
Prokopi piše, de Slovenci so bili sploh veliki, močni, in rudečkastih las. Do sedaj se je že dosti vunanjih rodov permešalo in kri se je presortala, zatorej se najdejo med nami ljudje majhne postave in černih las.
Krajnci so še zdaj večidel visoke postave, terdni, rujavi, in rumene lase imajo. Na ravnim je dosti černih, po hribih so bolj rujavci, in proti laškim se rumena brada in rumeni lasje bolj v čeme zgublajo, zakaj na laškim černa dlaka kraluje.
Slovenec se tudi na višnovih in plavih očeh pozna; Lahi pa černe oči imajo.
Skoda je,   de  Krajnci   sklonivo  ne hodijo ker so vender lepe  iztegnene postave!  Gerdo je viditi, de se' čeden, lepo izrašen človek dve gubi derži, gerbo nosi, glavo med pleča stiska, in berglasto hodi, kakor lena kreta.
Hrovatje se še dan današni lepo po konci nosijo in pokažejo, de so junaki iz čiste ravne rodovine.
Naše krajnsko ženstvo se veliko lepši nosi, kakor možtvo , tako de se smejo možki sramovati, katere dostikrat vidimo, de hodijo kakor gebe, katerim se nič ne prileze.
Vunanjo lepo deržanje je znamnje notranjiga rav-niga duha; Ienarti hodijo kakor pokleke. **) (Dalje sledi.)
**) Sembrano hud je Vodnik v tem popisu bil na možke!
Vredništvo.