IVO TROŠT:
Trdna vera.
i.
^^^^^m^^Bbenetn so tisti čas služili v vojski očetje in sinovi. ^^^f^KjS^M Tudi pri Grudnu na Velikem Logu so čutili to nena« ^^B^^S^^H vadno prememfoo. Milan, najstarejši sinko, je kar v ^^¦^Vlj^^H mestu zamenjal skromno dijaško obleko za vojaški ^^BsJSrJaiM kroj, odložil knjige in zadel na ratno puško. Neko= ^^B »j/i?*H ^° roesecev pozneje so še tisto pomlad pozvali v ^^^^_^^^H vojno službo očeta Andreja Grudna, petdesetlets mm nika.
Gospodinja mati Grudnovka je poslej s hčerkama obračala zemljo, kakor je znala in mogla. Podpore v denarju in zlasti v živilih sta pro= sila oba, oče in sin. Poštni zavitki so romali za njima, kamor je velela številka vojne pošte, za Milanom naravnost v strelske jarke na Poljsko. Kmalu so nehali. Nehala so tudi njegova pisma na Veliki Log. »Joj, ko bi bil padel!« so se zgražale mati ter Zorka in Ivana. S trepetajočkn srcem 90 poslušale raznovrstne nevesele vesti z bojdšča na Ruskem, a o Milanu ni bilo nikakršnih. Povsod, kjer je kdo priporocal, so pozves dovali, 5e ni morda ranjen ali mrtev, toda zaman.
Neki večer so zopet ugibali, kaj bi se bilo primerilo1 bratu vkoprivs nati obleki in ob hrani iz listov repe pred ruskimi topovi. Joško, za Milanom najstaTejši brat, pripoveduje, da je slišal pogovor w bližnjem trgu, kako je neki polk pobegnil z avstrijske strani z vojaško godbo naravnost k Rusom v ujetništvo.
Vsa družina je bila edina z željo, naj bi ibil Milan tudi med temi srečniki. »Ostal bi vsaj živ! Rusi ga ne bodo mučili!« je menila mati. »In sestradali,« pomaga mlajša Ivanka, dočim pritisne Zorka pred= pasnik na oči in zajoče: »Nekaj mi pravi, da z našim ne bo dobro. Da bi vsaj ne bil zadet! Oh!...« S prepričevalnim glasom jo zavrne mati: »Jaz pa slutim, da je naš Milan nekje na varnem. Nič hudega ga še ni dahitelo.« Otroci so hvaležno pogledali mater. Saj je bila to tudi njih želja, in inaterine slutnje navadno niso' bile prazne.
Naslednje jutro se zglasi pri Grudnu na vse zgodaj orožnik s puško na rami in povprašuje, če ni morda »študent« Milan doma. »Od vojakov je pobegnil. Če ga ni tu, se skriva kje v bližini ali j'o je pa — Judež! — popihal pomagat Rusu.«
Mati je branila sina, češ, v vseh šolah je tcil doslej med tistimi ki so najbolje vse znali in vedeli. »A da bi zdaj in tako v Jcratkem zašel na napačna pota, ne verjamem. Doslej je vedno ravnal vse prav, celo hvalili so >ga vsd za to. Poleg plemenitega ^du ne rastejo na hruški tudi lesnike.« — Orožnik je pa razlagal: »Večina slovenskih dijakov se
6
je že v miru navduševala za Ruse, za Rusijo in za Slovanstvo. Sami izdajalci! Cesarju so prisegli zvestobo, pa so prisego pogazili in izdali domovino, rodovino, cesarja in svojce sovražniku!«
Grudnovi so strmeli. Nihče se ni več drznil čnhniti besedice. Jezen je odhajal orožnik ter grozil z vešali in smrtjo. Hudi časi so se vrstili poslej pri Grudnovih. »Rusi — naši sovražniki? Ali zato, ker se tepejo z Nemci Francoz, Rus, Anglež in celo Amerika, a mi moramo poma» gati Nemcu in Turku? Čigava domovina je v nevarnosti?« Tako so izpraševali Grudnovd otroci mater Marijano, ki jim ni smela odgo« voriti po resnici. iPonavljala je le svoje trdno prepričanje, da je njen Milan nedolžen, da mu ni zato nič hudega, pa naj bo že kjerkoli. Materino srce se ne more varati.
Deseti dan je pisal oče: »Milan je izdal avstrijsko zastavo. Pobegnil je k Rusu. Meni so zaradi tega našili na rokav črki p. v. (nezanesljiv). Doma nismo sina nikoli učili take grdobije. Bog se nas usmdli! Vse nas bodo grdo gledali zaradi njega.« —¦ Mati je strmela predse, a jokala ni in govorila ni rničesar.
II.
Tretje leto srvetovnega požara so poslali petdesetletnike domov. Tudi Gruden se je vrn.il k družini, a strt, malodušen. Govoril je: »Do smrti mi bodo očitali sina in njegovo sramoto. In še po smrti! Boste videli!« Otroci so ga pogledovali pomilovalno. Niso ga umeli. Zakaj pa ni mati tožila nikoli tako? Javno sicer in naravnost tudi ni zago« varjala sina in begunstva, a ko sta bila z možem.1 sama brez prič, mu je razlagala: Ali ni bil v šoli rarvno tak? Samo Slovenec, Slovan, celo Rus je hotel biti. Niti profesorska svarila niso1 nič zalegla njemu ne nam. Naj ne bo preveč glasan. Škoda za njegovo nadarjenos! Na Dunaju ndmajo radi takih. Nemškim dijakom j'e dovoljeno vse, še to, da nas in naš rod sramote s slovenskimi psi, rod brez pravic na solncu, ustvarjen za to, da hlapčuje, da služi drugim.
»Ali nam ni bilo dobro pred vojno?« vpraša Gruden.
»Ne rečem, da je ibilo drugim slabše. A črncem v Afriki — je trdal Milan — so puščali Nemci več pravic nego sivojim Slovanom v Evropi.«
»En sam človek še ni preobrnil sveta.«
»Več ljudd pa, ki so mu pomagali, je preobrazilo Hce zemlje — je poudarjal Milan.«
»Ustreljen bo ali pa obešen, ko se vrne. Še to sramoto na starost« Grudnovka se je zgrozila kot smrtno zadeta levinja z mladiči: »Ne, ti pTavim! On je tudi sedaj premisldli, kakor še vselej, kaj ukrene, da se mu iie bo treba vračati — v robstvo.«
»Ndkoli več ga ne bomo viideli!«
7
»To je vse v božjih rokah. Ne obupuij, Andrej! Kaj pa, če bodo premagani Nemci?« Sedaj je vzrojil Gruden, kakor je bil siršal v vojni: »Nikoli! To mi verjemi, Marjana! NikoM! Nemci nikoli, Avstrija nikdar!«
»Kar še ni bilo, se lahko zgodi. Bog deli srečo tudi zaničevanim in teptanim, ne samo Nemcem. Moje srce mi šepeče: Naš Milan se vrne zdrav m avrst. Saj se on — le on bori za svojo domovino, ne pa za zmago Nemcev, Avstrije dn Turkov.«
»Tiho! Žena, ne brbTaj nesmisli, neumnositi! Na sumui nas imajo, ušesa so povsod nastavljena v našo pogubo|, in z bajoneti nam zagrade tako govorjenje. Koliko jih že počiva za take besede na Suhem bajerju pod Golovcem!«
Kmalu potem je prišla dopisnica »Rdečega Kniža«, ki je tedaj posredoval med begunci in njih svojci, med ujetniki in njih domačini, posredoval celo med dobrovoljci na bojiišcih in njih domom — tudi na Velikem Logu. Milan je pisal: Zdrarv sem. Godi se mi dobro. — Samo to. Vedeli so vendar Grudnovi, da je živ in neranjen. Po šte= vilki na karti je pa orožndk1 uigotovil, da je Milan v dobrovoljski legiji v nam sovražnih vrstah na solunskem bojišču. 5>Obesili ga bomo, če bo ujet. Kakor tatinska mačka bo visel,« je samozavestno pretil orož= nik in pljunil. Odhajaje se je hudi mož še oziral, kakor da išče nekoga po skrivnih kotih Grudnovega doma.
»Tako je, tako! Res! Bogl se nas usimili! Mi smo nedolžni!« je ponavljal Gruden za orožnikom, varuhom zakona in javne varnosti.
Četrto vojno leto je že od pomladi nadalje ta rruož nehal ©bisko vatf Grudnovo hišo. Nekaj je viselo v zraku: kakšen bo konec vojne? — Ljudje so stradali, vojaki tudi, a pTazen in bojazen pa vojno trp^ ljenje so slabi zavezniki. »Našim zaveznikom ob Maroi se ne godi najbolje!« je šinil kdove odkod glas po deželi. Avsttijski Slovani so javno govorili in časopisi so pisali odikrito o razmerah po razpadu Avstrije.
»Srce mi hoče poaiti!« je tožila mama Grudnava. »Ne vemj, da li od veselja ali toge.« In s solzndmi ocmi je motrila svojo družinico, ki je od nje pričakovala tolažikie besede, »Nekaj se nam bliža -- nemir, vihar in tudi solnce.« Za njo sfa žajokali obe hčerki, dočim se je oče umikal brez besede. —
Med žetvdjo prispe s pošto na VeHki Log zopet dopisnica z ide« čim križem. Vsi so >se razveselili, pošfar sam je ostal resen. Milan namreč fli več porocal: Zdrav sem in... marveč: »Vaš sin je padel junaške smrti na solunski fronti.« Nepoznana roka je to pisala in nepoznana roka je nalašč prečrtala besedo »jutnaške« in s tem urezala Milanovi mami kolikor črt, toliko globokih ran v srce.
»Kakor pes bo pokopan na Kajmakcalanu. Turki mu nataknejo glavo ...« je lagal orožnik, ki je došel, da prečita dopisnico. Grudnova
$
mama ga je pa zavrnila: »Saj ste vi slabši od Turkov, ko ga niste živega ne mrtvega pustili v miru. Sam je odgovoril Bogu za vse. Moj otrok se je boril za damovino.« — »Vse bi vas postreljal na. Suhem bajerju!« se je zgrozil rnož in zmagoviito odšel.
Po tem dogodku je prav kmalu počil glas od solnčnega vzhoda: »Srbi s slovanstkiimi dobrovoljci so prebili na Kajmakčalanu sovražno vojsko. Premagali so Bolgare. Obroč je počil. Sedaj so na vrsti Turki, potem pride Avstrija.«  —
III.
Ljudje niso mogli pojmitd, da je resnica, kar se je vrstilo tisto jesen 1. 1918. tako naglo. Zmaga in prevrat. Narodni svet in narodna obrana. Vojska se vrača iz Italije. Jugoslaiviija in Snbi. Nedoločena bodočnost koroškim Slovencem in primorskim Slovenom. Dalmacija in naše morje. Novi kralj in njegov junaš-ki rod...
Grudnovka je pripovedcrvala t olajšanim srcem vsa vedra: »Da, da! Za to|, sedaj Tes našo domovina se je bonil ,in padel moj otrok, naš Milan. Kdo se je varal; vi ali on? Kakor se nisem motila jaz v slutnji, se ni inotil on zaradi domoivine. Tako je!« —
»Za Srbe se je boril,« popravlja gospodar, ki se še ni vžiivel v dejsitvo, da smo mi z njkni v isti kraljevini. Žena ga je zavrnila: »A vi, ki ste se borili za Nemce ,in za Turke, kaj bi imeli mi danes od tega, ko bi zmagali nasprotndki? Ej, naša zlata mladina je tudi dobro vedela, kaj dela!«
Gruden je čutil v srcu, da govori žena prav, a je molčal iz stare kljubovalnosti.
Prismehljal se je prsvi Vidov dan v novi dižavi. V cerkvi so ozna* njalij, da se bomo ta dan spominjali v molitvi vseh junakov, ki so padli za našo domovino od bitke na Kosovem polju do- zmage na Kajmakčalanu. Ko je duhovnik imenoval te junake v molitvi, je Grud* novko zmogel glasen jok, za njo so zaplakale še druge mateTe, soproge, sestre in hčerke, ki so jim ostali svojci na bojdšču.
»Ali ste slišali? Nisem se motila. Tudi za našega so danes molili,« so bile Grudnove mame prve besede, ko je stopila s cerkvenega praga na pokopališče. Ponosno se je ozrla po sosedah, celo^ izzivalno. A vasčanke so ji pritrjev.ale, dobro vedoč, kako všeč ji de tako pri* znanje. V njeno srce, v obitelj in vso hišo se je vrnil mir in tiho zadoščenje.
Dve leti pozneje so postavili na pokopališeu na Velikem Logu vsem padlim vojakom skupen spomeniik, lep in dostojen, kakor se spodobi hrabTim borcem. Z zlatimi črkaini so vklesali v kamen njih imena. Blestelo se je med njitni ime Milana Gmdna. Ves ponosen je prispeval k stroškom tudi oče Gruden. Ni se več bal javnega mnenja im očitkov.
9
»Mi smo branili svojo prejšnjo državo res kot tujci,, najemniki. Pri Piavi smo zagnali puško v koruzo ,in šli domov. Za namd je streljal še ves teden Lah ter se bahal, da nas je zmagal. Ali ta naš Milan, moj sin, počiva med onimi, ki je bežal sovražnik pred njimi.« — Tako je govoril Andrej Gruden, ko je pozabil na vojaški strah. Možje mu niso ugovarjali. Toda če je razlagala to razliko sosedam Grudnovka in zatrjevala, da je ona sikoro vse slutila že naprej, kako se preokrene, so jd priznavale na glas: »Zaresi! Malo mater v naši državi je imelo tako trdno vero.«
Ob desetletmici probitja sohmske fronte je njena neutešena mate« rinska ljubezen dobila nekje sliko cerikve na grobišču padlih junakov, kjer je v kamen vrezano ime .Milana Grudna, podporočnika na Kajs makčalanu. Sliko je na domačem pokopališču prtilepila v nedeljo potem na skupni spomendk poleg sinovega imena. Ozrla se je na križ, na sinovo ime in na pravoslavno kapelo na sliki in se zgrudila na kolena ...
Hčerki sta našli mater onesveščeno in sta jo odvedli domov.