št. 23,24, 25/1993
INMEMORIAM
Edvard Ravnikar
Cankarjev dom, 1. 9. 1993
Govorili ali pisati v spoimipdkojnOca take veličine iii publicitete in se ne iijeti v past govoijenja alipisanja o sebi ni lahko. O temsmo se bili zlahkaprepričali prejšnji teden v nekrologiJi, tako u tisLi}\, ki so govorili o credu svoje generacije, kakor tiidi v tistih, ki so hoteli opisati širok razpon izJemniJi značilnosti ali obseg pomena osebnosti in dela pokojnega človeka, arhitekta, umetnika, znanstvenika učitelja. Tudi meni ne bo uspelo vzpostaviti razdalje, fci bijo rad zaradi globokega spoštovanja in zaradi poskusa razumevanja vsega tistega, kar Je bilo med naina v 6 letiJi mojega šdanja in v 40 letih zelo naključno razporejenih srečary ...
Za osebnosti Ravnikaijevih ra2sežnosti Je običajno, da hkrati privlačijo in odbijajo, o nJem poslušamo hkrati zanosne panegirike in izraze nqjglobye človeške privrženosti z ene straiU òi uničujoče nestrpne ocene in obsodbe z dntge. Za prve bi rekel, da so se odločili sprejeti vso kompleksiiost njegove osebnosti in da so se odločili priznati enkratnost ali iyemnost sùokovnega dela. Za druge bi rekel da se (najbrž podzavestno) ne morejo spiijazniti z zgoraj omeiyenimi diesivi:
-	kompleksnosp'o osebnosti,
-	enkratnospo in i^emnostjo dela.
V	prejšnjem tednu, kiJe bil teden prvega močnejšega dež/a po predolgi moreči suši, sem po kar številnih Ijubljariskih zgradbah, v mislih gledalßor, ki naj bi označeval žalovanje db smrti njihovega snovalca. Na Modemi galeriji, njegovi prvi zgradbi in prvi zgradbi za umetnost. Je v resnici visela žalna zastava. Na novem traktu Narodne galerije, njegovi zadnji stavbi, kije spet hiša za umetnost, žalne zastave z očmi nisem videl videl pa semjo v duhu. ker semJo hotel videti
V	metafori vidim Ravnikaijevo življenje in delo kot veliko reko. Njegovo delo ima izvir pri Okeanosu klasiàiega arhitekturnega besediyaka, izliv pa v oceanu dediščine klasiàie arhitekture. V tej reki so brzice bx tolmuni - kaj vse
preži na raziskovalca njegovega dela v najglobljih tdwunih in kdo bi mu sledä na najhitr^ših brzicah? V reko se stekajo kalni in bistri pritoki. Tildi naša najvega reka ima dvoje izvirov. Rečeno Je bilo, da sta v Modemi galeriji razpoznavna oba izvira, Pleàiik in Le Corbusier, vendar ni bilo rečeno, da se Je sinteza začela že ob risaryu nebotičnika za Alžir, Le CorbiLsierove arhitekture, ki skorajda i\ima vzporednice v opiisu velikega Švicaija. O drugem (Jamtsoverr^ obraza Narodne galerije še ni bilo veliko rečenega, vzbuja pa nelc^odnost i/i občudovanje. Ob ryenempostmodenxizmu lahko razmišljamo o razsulu Le Corbusierove funkcionalistične katarze in o krajiL na katerem tista 'velika reka' naplavlja, kar naplavlja. Potem o njenemposimodeniizmu razmišljamo skozi prizmo poznavalsko začrtanih klasicističnih oblik, proßlov, o katerüi Je pel Grabrijan v svojih neponovljivih predavaryih o Plečnikovih 'ksimsih'.
Razponi, razponi in presečišča: od Modeme galerije do Narodne galerije in od Plečnika (ali ne morcki Wagneija) do Le CorbiLsiera (ali ne morda iiiženirskih vzomücov iz industrijske revolucije); od ziianosti do umetnosti in od teorije do praJcse. od prostorskega plaiiiranja v razsežnostih nacionabiega ozemlja oz. države, pre/co milcroregije in mesta ter metamorfoz vasi do različno velikih skupin stavb, stavb samih, njihovih oken in vrat. stolov v njih in kozarcev ui knjig. 'V vseh gradivih, ki Jih Je niogoče likovno artikulirati,' so bile njegove besede, koJe razlagal urbi et orbi kako ùi zakaj moderno slikarstvo. In s tem še en razpon in še eno presečišče in še ena razdalja med bregovi in neprehodnimi dlorežji in ki ob svojem izlivu zasipa cela mesta, ki so bila nekoč zibelka civilizacije, tudi urbane...
Še vedno v prispodobi vidim njegove lastne poskuse v regulaciji tiste reke, iri sicer v nekaterih l:>esedilih. Razprava o arhitekturni zasnovi Modeme galerije v predvojni Kromki slovenskih mest znameniti dubrovniški referat, ki Je ponudil 'sonaravno' zasnovo urbanizacije Slovenije (1950!), odmevni članki v dnevnem časopisju v 50. letüi, v katerih uveljavlja moderno slikarstvo in s tem niodemo umetnost ali sproščenost orgaivzacijeproJekLirarijcL V 60. in 70. letih Je bilo zgrajeriih veWco stavb po njegovih načrtih. Kakšna Je bila oblika in moč 'reke' v tem času, še ne hi niogel reči. Zato bom naštel še nekaj 'regulacijskih' besedil, ki bi Jih morali (še z veliko drugijni) čimprej zdirižiti v kiijižiii zbornik. Omenil bi rad Ljubljano 2000 iz novembrske številke "ab" leta 1979 in Urbariistiaia misel v Slovei-iiji od leta 1900 v Kroniki 29/1981.
I^egove razlage Meàxika so dragocen 'priniami vir', veiviar to Meàiikovim unìetnosàiim zgoclovincajem še ni Jasno. Nekaj lažnih zapisov o osebnostih v ateljeju na ulici Sevres Je dj-agocej-iih in svetovljai-isküx. V mislih imam nekrolog Juraju Neidhardtu. v katerem sijajno, čeprav s kančkom značilne porednostL okarakterizira Weissmanna in Serta, svoja "sošolca" iz Le Cor-busiemve delavnice in moja vzornika in učitelja tik pred srečarjem, ko sva se s pmf. Ravnikaijem razšla za nekaj let... Sploh bi se danes rad spomnil Ravnikaijevih svetovljojtskih potez, ne nazacbxje zaradi njegove velike navezanosti na ljubljano. Kajti tu Je zveza, vedno siJe želel, da bi bilo naše mesto bolj svetovljansko. Rad bi opozoril na Holjordov. Wardov in RoLhov obisk v dnigipolovici 50. let innakongres UIAv Haagu leta 1955., nanatečaj za iistißriski otok in za TYonchetto ...
Na koncu bi se rad spomnil zelo vidne tematilce v njegovem delu, ki Je - prav v teni času ' 7ie smemo prezreti, tj. spomeniška arhitektura obeležij in grobišč iz NOB oz. druge svetovne vojne. Na tem področju Je Ravnikaijev prispevek izviren, tipološki in morda celo 'arhetipski'. Meninx da Je svojega velikega učitelja Plečnika najbolj prepričljivo nadgradil pri spomen.ikih, v urbanizmu in v prispevkih urbanistiàii òi whitektumi teoriji. Veliko njegove arhitekture vidim kot medij neke poprejšiye racionalizacije in konceptualizacije, ki preniošča vrzeli v sistematìki teoretskVi osnov našega urejaixja in oblikovanja prostora.
Prof. mag. Vladimir Music, dipl. inž. arh.