720
/. Kraljev: Gospa s pristave.
nekak tabor. Virida je bila izrazila željo, da se slavni junak po srečni vrnitvi dostojno poslavi; zato je samostan napel vse moči, da bi ustregel svoji dobrotnici. Tudi je šla govorica, da ima deželni glavar s seboj imenitne goste, a kakšne, v tem ni bilo soglasja.
Samostanski dijaki so se trudili, kolikor so mogli: ti so pletli vence in delali slavoloke, oni pa  so   zlagali   pesmi v slovenskem, latinskem, nemškem    in laškem    jeziku, pa se  jih učili   na   pamet, da bi jih govorili ob vsprejemu. Tudi    cerkev je bila vsa o-zaljšana,    zakaj v  njej  je imela biti zahvalna služba božja, ker  se je srečno vrnil deželni   glavar.
Opisali smo že veliko slo-vesnostij v tej povesti, zato ne moremo reči, katera je bila najlepša. Gotovo je bila najganljivejša ta slovesnost oni dan, ko se je pomikal slavnostni sprevod na • pristavo. Slavna junaka Herman in Ambrosio sta jahala proti pristavi. Kako Čudno jima je
bilo pri srcu! Kaj jima je vendar ta samotna gospa! Kako se ozira Ambrosio okrog sebe in primerja nepregledne laške planjave s prijazno zatiško in šentviško ravnino, krasne milanske palače in visoke stolpe pa z vitkimi jelkami in košatimi bukvami ob poti! Kdo ve, kakšna je neki sedaj ta Virida, ki mu je nekdaj živela v srcu kakor vir vse sreče in vzor vse plemenitosti? Kakšna je neki ta znamenita gospa, nekdaj znamenita v hrepenenju po zemski velikosti in sedaj  zopet  znamenita  v  zaničevanju
Vojvoda Ernest Železni, sin Viridin. f 1424.
svetne Časti in sreče? Da, močno bije Ambrosiu srce, ne manj, kakor nekdaj, ko je dobil iz njenih rok venec hrabrosti. Kako je zadovoljen, da ji nese za povračilo v to samoto naznanilo, ki jo bo gotovo veselilo, nekak venec zanjo in za njeno rodovino.
Virida je bila za ta dan pripravila grad dokaj izborno in lepo. Velika soba je imela Čisto viteški obraz in ne   bi bila  kazila  ni  turjaškega
gradu. Na stolpih in vratih so vihrale raznovrstne zastave in visoko je plapolal avstrijski prapor.Vi-diČ in hlapci so bili vsi v najboljših 0-pravah in so se svetili v že-lezju, kakor bi hoteli na vojsko. Kar zapoje trom-ba na stolpu; dolgi, zateg-njeni glasovi, razlegaj oči se po gorskih vrhovih, naznanjali so nenavadne goste. Bilo je pozdravov brez konca, kakor je bilo tedaj običajno. Prvi med gosti je bil Herman, ki je stopil na
ozaljšano dvorišče; milansko poslanstvo pa je ostalo v o-zadju, zakaj načrt je velel, da šele naposled iznenadijo vojvodinjo z veselim poročilom. Pred vhodom v grad je stala Virida, oblečena sicer preprosto, vendar se je videla kakor kneginja, tako lepa in vznesena je bila njena postava. Njeno glavo je pokrivalo belo zagrinjalo, spredaj lepo in prosto ležeče na Črnih laseh; obleka je bila temna in ji segala daleč po tleh, čez to obleko je imela svetlejše in dražje pregrinjalo.
Spoštljivo jo je pozdravil Herman in po vrsti tudi  drugi vitezi, le Milancev še   ni   bilo