SVOBODNA SLOVENIJA
ANO (LETO) XXIII. (17) No. (štev.) 14
BSLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 2. aprila 1964
Verski položni v
Juuoslaviii
Gorica, 19. 3. 1964, Kat. Glas
Nekateri jugoslovanski in drugi časopisi so v zadnjem času večkrat pisali o verskem položaju v Jugoslaviji. Njihovo poročanje je bilo precej optimistično posebno glede stanja katoliške Cerkve. Ni dvoma, da jim ne gre vsega verjeti, saj so se zmotili celo v tem, da pišejo o pok. zagrebškem nadškofu Še-perju, o katerem vemo, da še vedno živi in da je bil zadnje čase celo v Rimu kot član koncilske komisije. Vsekakor pa pisanje 'teh časopisov ni več sovražno usmerjeno in niti ne napadalno do katoliške Cerkve. Zdi se, da odraža mnenje jugoslovanske Zveze komunistov, da je vera v Jugoslaviji še vedno živo dejstvo in da so verske skupnosti med njimi -— zlasti še kat. Cerkev -— trdne organizacije, ki jih preganjanje prvih let po vojni ni strlo in še manj odpravilo ter je zato z njimi treba računati kot z danim dejstvom, posebno še ker je Jugoslavija „odprta“ dežela, kamor zahaja na stotisoče tujcev in je poleg tega še močno politično povezana s tretjim blokom tako zvanih nevezanih držav. Tudi notranji politični položaj danes ne dovoljuje več partiji, da bi mogla administrativno postopati proti verskim skupnostim kot se je dogajalo prvih deset let po revoluciji. Položaj Cerkve se torej, hočeš nočeš, izboljšuje, kar se tiče zunanjega odnosa med državnimi oblastmi in Cerkvijo.
Drugo vprašanje pa je, ali uživajo v Jugoslaviji katoličani versko svobodo, kakor jo pojmujemo na demokratičnem Zapadu. Glede tega moremo mirno trditi, da smo še zelo, zelo daleč od take verske svobode. Vse kaže, da je verske svobode več v Srbiji, manj na Hr-vatskem in najmanj v 'Sloveniji. Verska svoboda ni namreč v tem, da sme človek častiti svojega Boga v svetiščih in v svojem srcu, to je le svoboda kulta, svoboda bogočastja. Verska svoboda je nekaj odločno širšega. Verska svoboda je v tem, da sme državljan, pa naj bo v katerikoli službi, neovirano tudi v javnosti izpovedovati svojo vero in po njej živeti; da ga zaradi tega nihče ne sme smatrati za državljana nižje vrste ali mu kratiti kakih pravic. Tako je npr. v ZDA, kjer je prepričan in praktičen katoličan John F. Kennedy postal celo predsednik države.
Verska svoboda mora biti združena tudi s cerkveno svobodo, ki je v tem, da sme vsaka verska skupnost neovirano širiti svojo vero tudi v javnosti s pomočjo časopisov, knjig, revij, radia, televizije, javnih predavanj. Potem da sme ustanavljati šole, vzgojne zavode, zidati svetišča in sploh skrbeti za versko vzgojo svojih članov, zlasti mladine, z vsemi potrebnimi sredstvi. Cerkvena svoboda predpostavlja tudi, da |sme Cerkev nemoteno vladati svojim vernikom po cerkvenih predstojnikih, vzgajati duhovniški naraščaj, ustanavljati redovne hiše, imeti bolnišnice in druge zavode. In še toliko drugih stvari, ki smo jih deležni verniki v svobodnih demokratičnih državah.
Ali je kaj take svobode v sedanji Jugoslaviji? Tisti, ki hodijo v Jugoslavijo, lahko sami pričajo, koliko je je. Vsekakor moramo ponoviti, da je tudi te svobode vendarle več v Srbiji in na Hr-vatskem kot pa v -Sloveniji. Tako poročajo časopisi, da izhaja v Beogradu mesečnik Blagovest v 45 tisoč izvodih. Mesečnik je zelo lep in lepo urejen ter bogat po vsebini. In vendar je v Srbiji le majhen odstotek katoličanov. V Sloveniji pa, kjer je vsaj do leta 1945 bivalo nad poldrugi milijon katoličanov, imamo samo skromno Družino, ki je v resnici revna po vsebini in nezanimiva.
V	Srbiji so ostale redovnice po bolnišnicah, v Sloveniji so jih povsod izgnali.
V	Srbiji in na Hrvatskem hodijo redovniki in redovnice v redovnih oblekah, v Sloveniji pa boš težko našel katerega v redovni obleki itd.
Prave verske svobode, kot jo mi pojmujemo, v Jugoslaviji ni. Sedaj uživajo več svobode bogočastja, Cerkev uživa nekaj več pravic, toda smo še vedno daleč od resnične verske in prave cerkvene svobode. Če pa skuša Vatikan navezati diplomatske stike z beograjsh vlado, dela to prav zaradi tega, da bi tudi na ta način pomagal jugoslovanskim narodom do večje svobode ne sa-
ZAČETEK DRŽAVLJANSKE VOJNE V DRAŽILU
Brazilski predsednik Goulart skupno s svojimi svetovalci vztrajno in kakor načrtno vodi Brazil v komunizem. Goulart se je polagoma obdal s skrajnimi levičarskimi elementi in komunisti, velik del brazilskih sindikatov vodijo tudi komunisti, tako, da se je vlada pod njegovim vodstvom znašla zamrežena v rdeče zanke, iz katerih se ne more izmotati. Goulart sam je skrajni levičar, če ne celo komunist, zato je v zadnjih dveh mesecih izvedel več komunistično pobarvanih reform, med drugim agrarno reformo, ne oziraje -se na kongres in ostale politične stranke.
Prav tako je dopustil, da so se v vrste nižjih častnikov, predvsem v mornarici, vrinili komunistični elementi, ki so na tajnih in javnih sestankih mor-narično moštvo prepojili s komunistično doktrino, tako da jim je bilo enostavno izvesti poskus upora proti višjim častnikom na veliki petek v Rio de Janeiro. Komunistično mornariško moštvo se je ta dan v številu 1425 mož zabarikadiralo v prostorih metalurgič-nega sindikata in na nekaterih vojnih ladjah in postavilo zahteve po izboljšanju prehrane in drugih pritiklin v svojih vrstah. Te zahteve so bile pretveza za poskus upora, ki naj bi se prenesel na druge rodove brazilske vojske. Komunisti so si vzeli za vzor upor ruskih mornarjev na križarki Potemkin leta 1902, in upor ruske mornarice leta 1917 v Petrogradu.
Brazilski admirali in višji mornariški častniki so na upor hitro reagirali. Zahtevali so od Goularta, da mora upor zadušiti z najstrožjimi sredstvi in kaznovati upornike. Goulart je namesto tega imenoval za poveljnika mornarice levičarskega admirala Rodriguesa, ki je namesto da bi kaznoval upornike, objavil, da jim odpušča upor, če se mirno vrnejo na svoja mesta. Tudi ni nameraval uvesti preiskave zaradi smrti enega mornarja in dveh ranjenih med uporom, ki je trajal 40 ur. Za velikonočno nedeljo so bili vsi uporniki mirno pri svojcih.
Tak način kapitulacije vojaške discipline seveda ni bil všeč 30 admiralom in 2000 višjim častnikom, ki so se takoj zbrali v svojem klubu in objavili dva manifesta, v katerih obtožujejo
Kitajska izobča Hruščova
Goularta, da vodi državo v komunizem, ter pozivajo prebivalstvo, naj se pripravi na borbo proti rdeči kugi. Tudi večina brazilskega časopisja je objavilo dolge članke, v katerih obtožujejo Goularta, da skupno s komunisti spreminja Brazil v nov sovjetski satelit. Admirali so tudi objavili, da mora Goulart ukazati admiralu Rodriguesu, da mora v torek zjutraj začeti z disciplinarnim postopkom proti upornikom, sicer bodo oni sami prevzeli to akcijo.
Goulart se je za trenutek prestrašil, prav tako z njim Rodrigues ter je v torek zjutraj objavil, da bo začel „vsesplošno preiskavo tako glede upora, kakor tudi glede obeh manifestov“. Tako hoče Rodrigues nastopiti tudi proti Gou-lartovim nasprotnikom v mornarici.
V	takem razvoju dogodkov se je zato protikomunističnim mornariškim častnikom in admiralom v torek pridružila še suhozemska vojska in objavila, da „stopa na stran mornarice za zaščito svobode in demokracije v državi“. Istočasno je brazilska sindikalna centrala objavila, da bo v slučaju sankcij proti upornikom, objavila splošno stavko.
V	tej napetosti Goulart še ni popustil, pač pa je nasprotno v torek popoldne sklical javno zborovanje delavstva v Braziliji in v govoru grozil „reakciji in elementom, ki skupno z imperialističnim tujim kapitalom hočejo ovirati socialni razvoj v Brazilu“.
Četrta armada in vlada države Mi-nas Gerais sta v torek zvečer odpovedala pokorščino predsedniku Goulartu in zahtevala njegovo odstranitev. Guverner te države Magalhanes Pinto je !
Kitajsko partijsko glasilo „Ljudski dnevnik“, ter partijski teoretični časopis „Rdeča zvezda“ sta objavila 30.000 besed dolg članek, v katerem silovito napadata Hruščova in „njegov način komunizma“ ter pozivata vse komunistične stranke, da morajo Hruščova „izključiti“ iz partije. Prav tako objavljata, da Kitajska KP prekinja formalne odnose s sovjetsko komunistično partijo. Članka je, kakor kaže, napisal Maoce-tung ter je njuno vsebino prenašala pekinška radijska postaja.
I „Hruščov je največji podlež v zgodovini in popoln kapitulant. Zato ga morajo Rusi in drugi komunisti izključiti iz komunističnega tabora. 'Sedaj je čas, sedaj je skrajni čas, da odklonimo in likvidiramo revizionizem Hruščova“, je izjavil pekinški radio.
Kljub nedavnemu obisku romunskih komunistov v Pekingu ni prišlo do kompromisa med Moskvo in Pekingom, poroča Peking. Revizionisti, kakor sta Hruščov in Tito, vodita komunizem v kapitalizem in „vedno končajo na smetišču zgodovine“, pribija Peking. Nadalje naziva Hruščova „lažnivca“ in „straho-petneža“ in pravi, da je Hruščov štiri leta prosil Kitajce, naj ne bi javno žigosali njegove politike koeksistence, ker
da bo to oslabilo njegov položaj na mednarodnem poprišču. Leta 1960 je končno Kitajska zahtevala, da se Hruščov jasno izpove, kje stoji.
Peking nadalje poudarja, da je nasilje edina pot do komunistične zmage. Lažni socializem Hruščova umira ter „sovjetski revizionisti, kakor kaže, nimajo drugega namena, kakor tistega, ki so ga imeli revizionisti II. internacionale, ki so bili končno izgnani iz kom. gibanja“.
Peking namiguje na končen prelom med Moskvo in Kitajsko z izjavo, da je „že Lenin poudaril, da če ne prekinemo 7 revizionisti, potem je v nevarnosti revolucionarna taktika“.
Peking končuje svoj napad na Hruščova z izjavo, da je „Kitajska KP dolga leta čakala, kaj se bo izcimilo iz sovjetske politike, toda, ker je postalo očitno, da s politiko koeksistence ni mogoče doseči ničesar, moramo formalno prekiniti odnose s sovjetsko KP“.
Medtem je Hruščov v torek prispel na večdnevni obisk v Budimpešto, kjer se udeležuje proslav 19. obletnice komunističnega zasužnjenja Madžarske. Opazovalci trdijo, da bo s Kadarjem razpravljal o sporu s Kitajsko in da bo v Budimpešto prišlo na konferenco še več drugih komunističnih vodij.
I Z
TEDNA
H
ie li
objavil v glavnem mestu države to je v Belo Horizonte proglas, kjer pravi da se je uprl zato, „da zagotovi zakonitost vlade, katero ogroža sam predsednik Goulart“. Uporniška država ima 10 milijonov prebivalcev t. j. eno osmino celega Brazila. Od upora dalje vlada v državi obsedno stanje.
Predsednik Goulart pa je v noči na sredo proglasil, da bo z orožjem zadušil upor četrte armade in vlade države Minas Gerais.
Glavna delavska centrala, ki je pod vplivom komunistov, je v podporo Gau-lartu proglasila splošno stavko.
Gospodarska konferenca v Ženevi
V ponedeljek, 23. marca, se je v Ženevi v Švici začela gospodarska konferenca članic ZN. Udeležuje se je 1500 delegatov iz 122 držav in bo predvidoma trajala 12 tednov. Sklicana je bila na pobudo Kennedyja, ki jo je dal pred skoro dvema letoma Glavni skupščini ZN, z namenom, da bi se razgovorili o trgovskih odnosih med gospodarsko razvitimi in razvijajočimi se državami. Nastopni govornik je bil glavni tajnik ZN U Thant, ki je poudaril, da bi moral komunistični blok igrati večjo vlogo v mednarodni trgovini, „kajti na Zahodu in v mnogih drugih državah čutijo, da se komunistični blok ne prizadeva pomagati revnejšim deželam.“ U Thant pričakuje, da bodo na konferenci pripravili podlago za novo svetovno trgovsko politiko in izdelali tudi načrt za tozadevno organizacijo. Komunistični blok se že dolgo trudi, da bi v okviru ZN ustanovili mednarodno trgovsko organizacijo, s katero naj bi zatrli zahodno organizacijo GATT. Zahodnjaki sovjetskemu načrtu odločno nasprotujejo.
Tajništvo ZN je na konferenci tudi objavilo, da bo minilo 80 do 200 let, predno bodo nuogle zaostale države doseči isto stopnjo gospodarskega razvoja kakor jo ima danes Zahodnja Evropa. Toda medtem bo Zahodna Evropa tudi napredovala, tako, da je ostali svet, v gospodarskem in tehničnem napredku ne bo mogel doseči niti ne v daljni bodočnosti.
Hruščov je, kakor to običajno dela na vseh mednarodnih konferencah, s svojo poslanico obtožil zahodnjake, da izkoriščajo zaostale države in da zadržujejo njihov napredek. Trdi pa, da je ZSSR vedno trgovala z ostalim sve-
mo bogočastja, nego tudi do verske in cerkvene svobode. In v tem oziru se zdi, da se nekaj giblje.
tom kot enaka med enakimi in bo tako delala še naprej. Tako trgovanje koristi mirnemu sožitju dežel z različnimi socialnimi sistemi in pomaga mednarodnemu sodelovanju in miru,” ponavlja Hruščov v svoji poslanici.
Toda, predno bodo delegati začeli razpravljati o trgovini, imajo na sporedu še vrsto političnih problemov, ki jih morajo rešiti:
Francija je objavila, da bo zahtevala pripustitev rdeče Kitajske na konferenco. Povabljena je bila samo Čang-kajškova Formoza. 1
Konference se udeležuje Zahodna Nemčija, ZSSR pa zahteva udeležbo tudi Vzhodne Nemčije in poudarja, da je ta na desetem mestu na svetu v industriji.
■Na konferenci so delegati Južne Koreje in Južnega Vietnama, ZSSR pa zahteva prisotnost tudi delegatov Severne Koreje in Severnega Vietnama.
Poleg teh problemov živčne vojne predvidevajo, da bodo morali reševati tudi vprašanje odnosov med Južno Afriko in Arabskim blokom, če bodo Ju-žnoafrikanci zahtevali, da govorijo, se lahko zgodi, da bodo Arabci zapustili konferenco, ker v vseh oddelkih ZN vodijo hudo propagando proti južnoafriški rasistični politiki.
Konference se udeležuje tudi jugoslovanska delegacija, ki predstavlja zaostalo državo, zaradi komunističnega gospodarskega sistema, kateri danes duši jugoslovanske narode. Kot taka, današnja Jugoslavija spada v vrsto zaostalih držav, med tiste, za katere poročilo ZN pravi, da bodo rabile od 80 do 200 let, da bodo dosegle razvojno stopnjo današnje Zahodne Evrope. Demokratska Jugoslavija pa bi bila že od vsega početka članica Skupnega evropskega trga in tako deležna razmaha Zahodne Evrope.
Ameriško državo Aljasko je v petek
27.	marca, hudo prizadel močan potres. Povzročil je veliko škodo v mestu An-chorage, v katerem je porušenih skoro polovica vseh hiš. Pod razvalinami je našlo smrt več sto ljudi. Potresni sunki so bili tako silni, da so se z Aljaske razširili tudi na Tihi ocean, v katerem so nastali veliki valovi med Aljasko, Vzhodno Sibirijo pa vse do Japonske. Predsednik ZDA Johnson je proglasil Aljasko za deželo razdejanja. Zagotovil ji je vso možno pomoč za obnovo.
Predsednik ZDA Johnson je objavil, da ne bo zapustil ameriškega področja, dokler ne bo zasedeno mesto podpredsednika države.
Robert MacNamara, minister za narodno obrambo ZDA, je pred zunanjepolitičnim odborom državnega kongresa izjavil, da je za obrambo ZDA potrebna vojaška pomoč ameriškim prijateljskim državam v svetu v višini ene milijarde dolarjev in sicer tako v tem proraču-nkem letu, kakor tudi. še v prihodnjih proračunskih letih.
Papež Pavel VI. se je na veliki petek udeležil sv. križevega pota v rimskem koloseju. Ob tej priliki je tudi govoril ter poudarjal, da je mir najvišja dobrina človeškega reda in svetu danes tudi najbolj potrebna. Dobesedno je dejal: „Ko prosimo za Kristusov mir za ves svet, imamo pred očmi vse zemljepisne točke sveta, na katerih je mir ranjen in ogrožen. Na može, ki se nesebično trudijo za rešitev miru, toplo mislimo in njihova prizadevanja spremlja-bo z najlepšimi željami.“
Ameriški zun. minister Dean Rusk zatrjuje, da ZDA nimajo namena obnoviti trgovine s Kubo, kajti Castrov komunistični režim ni v skladu z miroljubnimi in demokratskimi načeli ter težnjami držav ameriške celine. Zato bodo /iDA ostale še naprej zveste načelom Kennedyjeve politike, da ne bodo sodelovale z vlado države, ki ima vojaške pogodbe s Sovjetsko zvezo ter hujska na rušenje demokratskih vlad.
Glavni tajnik ZN U Thant je imenoval bivšega finskega ministrskega predsednika in diplomata iSakari S. Timioja za posrednika ZN na nemirnem otoku Cipru. Na njegovo imenovanje je pristala tako ciprska vlada, kakor tudi vlade vseh držav, ki so podpisale dosedanji sporazum o ureditvi razmerja med grškim in turškim prebivalstvom na otoku. Na Ciper so v zadnjih dneh prišli še novi oddelki oboroženih sil Združenih narodov, ki bodo odslej skrbeli za red in mir na otoku. Glavni tajnik ZN je pozval tako grško kakor turško prebivalstvo na otoku na trezno, pametno in resno zadržanje, oboroženim silam je pa kot njihov glavni poveljnik izdal naročilo, da v primeru novih nemirov na otoku lahko proti izgrednikom uporabljajo -orožje, ki ga imajo na razpolago.
V TEDEN
Sovjeti so za velikonočne praznike izpustili na svobodo še ostala dva ameriška letalca, ki sta se rešila s padali, ko je sovjetska vojska v Vzhodni Nemčiji pred tedni sestrelila ameriško izvid-niško letalo.
Sovjetska vlada, je v Parizu prodala novih 8 ton zlata za nakup tujih valut, zlasti dolarjev, za plačilo velikih nakupov žita v ZDA, Kanadi in Avstraliji.
Med Etiopijo in Somalijo so se pred dnevi znova razvneli boji med obmejnimi stražami obeh držav.
Nikita Hruščov je prispel na desetdnevni obisk v Madžarsko. Zadnjič je bil v tej državi leta 1958.
Pakistan je sprejel ponudbo indijske vlade, naj bi se sestala notranja ministra obeh držav zaradi dogovora o prenehanju krvavih verskih bojev med muslimani in Indijci.
Agencija KIPA poroča, da so na Madžarskem v zaporu samo trije duhovniki. Dva od njih sta bila obsojena leta 1961 ker sta protizakonito poučevala verouk. Tretji, pater Josip Szabo pa je bil obsojen meseca oktobra leta 1963, ker je vršil apostolat med mladino. Je pa na Madžarskem okrog 1400 duhovnikov, katerim je komunistična vlada prepovedala vršiti duhovniško delavnost.
V	Sovjetski zvezi je v teku spet nova protiverska gonja. Uradni list sovjetskih sindikatov „Trud“ poroča, da je bila ustanovljena posebna komisija, ki naj bi poskrbela za nekak komunistični „liturgični koledar“. Komunistični prazniki naj bi nadomestili cerkvene praznike. Novi običaji naj bi po mnenju lista prešli v vsakdanje življenje sovjetskega človeka. Sovjetsko ljudstvo je treba rešiti škodljivih verskih navad preteklosti, življenje naj postane lepo in veselo. List „Trud“ vabi bralce, naj novoustanovljeni komisiji pošljejo predloge za nove praznike in tudi, kako naj bi jih proslavljali. Prav tako daje list nasvete, kako naj proslavljajo čim bolj slovesno že obstoječe komunistične praznike.
List sod-!, da bi morali organizirati posebne slovesnosti, ko človek dobi prvič osebno izkaznico, ko prejme prvo plačo, za prvi dan šole, za dan sprejema v mladinske organizacije.
V	istem članku list „Trud“ zelo poveličuje uspehe poročne palače v Leningradu. Tam so namreč že zgradili posebno palačo, kjer se obhajajo zelo slovesne poroke.
Vse to prizadevanje v boju z vero dokazuje le eno: človek potrebuje vero. Do tega spoznanja so prišli sovjetski voditelji. Zato sedaj iščejo novih načinov. Boga naj zamenja država, ko-munistjčni prazniki pa naj zamenjajo verske praznike.
Stran 2
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 2. aprila 1964
Gor čez izaro ...
Letošnji Slovenski dan nosi to geslo. Gor čez izaro... je pogled na Koroško, na naš davni Korotan, ki je zibelka slovenstva. Ni to pogled le na sedanjo Koroško preko Karavank, ampak je globok pogled tisoč let nazaj k Gospe sveti, prvi slovenski cerkvi in ob njej v najstarejšo dobo slovenstva na novih tleh, kmalu potem, ko so se Slovenci priselili sem iz Zakarpatja, svoje pradomovine. Gor čez izaro je vzbujanje spomina na nas zdomskih Slovencev, na davno slovensko politično samostojnost pod lastnimi knezi, vladarji, ki jih je volil narod, tedaj še kmetski delovni narod, na svojih ve-čah „po svoji volji“. Ta slavnostni obred ustoličenja slovenskega kneza na knežjem kamnu na Gosposvetskem polju, ki velja v analih evropske politične zgodovine za osamljen dokaz stare kmetske demokracije, po mnenju zgodovinarjev in tudi papeža Pija II., Picclo-minija, „za edinstvenega, ki mu ni para“, je vreden spomina ravno v današnjih časih, ko se poudarjata vse povsod po svetu „suverenost naroda“ in „demokracija“, zlasti še „ljudska demokracija“, pri nas tako napačno ume-vana. Slovenski narod, ki tedaj še ni imel svojega plemstva, ki je živel še v času predfevdalne dobe svojo praslovansko družinsko plemensko skupnost, je prvi med slovanskimi narodi začel iskati neko pravno urejevanje medsebojnih razmer in je ustvaril neke vrste prvo zgodovinsko izpričano slovansko državo. Volil je svojega kneza, kateremu se je prostovoljno pokoril, in mu je on, knez, obljubil, vladati po pravici kot izpolnjevalec njegove volje. Ta obred še iz poganskih časov — in mi vemo, da se je slovenski narod pokrstil pred 1200 leti! — je trajal še pozno potem, ko smo Slovenci izgubili svojo samostojnost in so nam vladali že knezi iz tujih vladarskih hiš, toda spoštovali so naše svete stare običaje in se podrejali s ponavljanjem tega običaja „volji naroda“, ki so mu vladali. In tako zadnje ustoličenje vojvode slovenskega naroda se je zadnjič ponovilo marca 1414 leta za Ernesta Železnega, to je pred 550 leti na Gosposvetskem polju. Tam se je vršilo tudi prvo na starodavnem kapitelu starega rimskega stebra, ki je postal knežji kamen in dobil svoje sedanje mesto — v celovškem muzeju. Toda spomin na to ustoličenje je ostal med Slovenci živ vse doslej in je vedno bolj živ. Odkar pa postaja Koroška iz zibeli slovenstva vedno bolj njega grob, vpije vedno glasneje v našo sodobnost kot simbol naše slavne davnine in naše pravice do zemlje in do demokratske vladavine.
Kamenje vpije in Slovenec v Argentini ga preslišati ne more in ne sme.
Ob 550-letnici zadnjega obnavljanja obreda, ki je bil že tedaj čez pol tisočletja star, je Zedinjena Slovenija v Buenos Airesu, centralno slovensko združenje, sprejela za program svojega IX. slovenskega dneva, slednje leto tradicionalne najvažnejše skupne prireditve, tudi obnovo tega starodavnega ustoličenja, našega najveličastnejšega spomina na slovensko davno politično samostojnost, na čas slovenskega samo-vladanja in knezov po svoji lastni volji, izvoljenih po predstavnikih ljudstva izmed sebi enakih, in iz svoje krvi in jezika. Jubilej, gotovo vreden največje popularnosti in soudeležbe. Naš dom v San Justu je sprejel nase žrtev in častno obveznost, predstaviti pred našimi očmi na Pristavi letos na belo nedeljo ta zgodovinski državniški akt starih Slovencev. Je to velika naloga, ki jo bo realiziral režiser Oven na pod lagi svoje prireditve teksta in predstave in ki bo centralna točka letošnjega 'Slovenskega dneva. Pod starim orjaškim ombujem na Pristavi bo vstal zopet stari knežji kamen in vpil v našo sodobnost o svoji pomembnosti in važnosti v slovenski zgodovini. Obnovil se bo v prastari obliki obred, kakor ga podajajo zgodovinarji. Naj ne bo med na->mi ne starejšega ne mlajšega Slovenca, ki se ne bi hotel udeležiti tega zgodovinskega podoživetja običaja, ki je 'Slovencem dal prvenstvo v ustanavljanju slovanskih državnosti, ki je potrdil Slovencem njihovo državotvornost, in to celo na tako modernih osnovah, kot sta ljudska demokracija, izbor vladarja iz sebe in odgovornega narodni volji. Že samo ta sodobnost iz naše tisočletne preteklosti je vredna poudarka, še bolj pa pomembnost take neodvisnosti, kot je odslej še do danes nismo poustvarili. Zato je udeležba na tem dnevu obenem tudi del našega bodočega narodnega razvoja po želji in volji naroda in ne po nasilju diktatorjev, ki ustvarjajo „lažne ljudske demokracije“, bistveno različne od gosposvetske.
Obnovitev gosposvetskega ustoličen-
skega obreda ob 550-letnici njega zadnjega pojava je tako velik dogodek za vse 'Slovence, za Koroške še posebej in za nas izseljence še bolj, da smo prepričani, da ne bo zavednega Slovenca med nami, ki ne bi želel biti to nedeljo — belo nedeljo — ob njega obnovitvi na Slovenskem dnevu na Pristavi.
Kamenje v celovškem muzeju vpije; njega glas slišimo do sem, ga razumemo kot vabilo in mi mu odmevamo nazaj, da ga bo cula domovina z našim drhtenjem in tudi Korotan, ta slovenske samostojnosti zibel, „gor čez izaro.. . “ čez ta veliki ocean.. .
td.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Beograjski nadškof dr. Ujčič umrl
Dne 25. marca t. 1. je ameriška časopisna agencija United Press objavila iz Beograda sporočilo, da je tega dne umrl v Beogradu tamošnji kat. nadškof msgr. dr. Josip Ujčič. V 84. letu starosti ga je zadela srčna kap.
Tako časopisno poročilo, ki je kratko še omenjalo, da je bil pok. dr. Ujčič do pred dvema letoma tudi predsednik škofovskih konferenc, nato pa je zaradi njegovega poslabšanega zdravja prevzel vodstvo omenjenih konferenc zagrebški nadškof dr. Franjo Šeper.
Z dr. Ujčičem je legla v grob ugledna osebnost v vrstah jugoslovanskih škofov. Kot beograjski nadškof je med njimi zavzemal najpomembnejše mesto. V Beogradu je bil lahko v osebnem stiku s predstavniki predvojne in povojne jugoslovanske vlade, predstavniki ostalih veroizpovedi, zlasti z vodstvom srbske pravoslavne Cerkve in s člani diplomatskega zbora, za katere je rad imel zlasti polnočnice v svoji zasebni kapeli v nadškofiji. S svojim uglajenim nastopom, globoko izobrazbo in duhovito šaljivostjo je vzbujal v krogih, s katerimi je prihajal v stike, spoštovanje in ugled. Zato je za kat. Cerkev lahko marsikaj dosegel pri civilnih oblasteh, česar ibi drug škof ne mogel.
Dr. Josip Ujčič je po rodu Istran. Zato so ga Hrvatje smatrali za Hrvata, Slovenci pa za Slovenca, tako dobro je namreč obvladal oba jezika. Rodil se je 10. februarja 1880 v Starem Pazinu v družini, v kateri je bilo deset otrok. V domačem kraju je najprej obiskoval italijansko ljudsko šolo, gimnazijo je pa študiral v Trstu. Po maturi je leta 1898 vstopil v bogoslovje ter bil leta 1902 posvečen v duhovnika. Na nadarjenega novomašnika je postal pozoren tedanji tržaški škof dr. Nagi in ga je imenoval za svojega osebnega tajnika. Poleg dela na škofiji je Ujčič imel v tistih letih tudi slovenske pridige v tržaški župniji sv. Antona. Leta 1904 ja škof dr. Nagi poslal svojega tajnika Ujčiča nadaljevat bogoslovne študije v dunajski Avguštinej, v katerem je leta 1908 postal doktor bogoslovnih ved. že dve leti pred tem (1906) je bil Ujčič tudi imenovan za profesorja moralke na goriškem bogoslovju. V Gorici je prevzel tudi vodstvo Alojzijevišča.
Leto 1912 je bilo za Ujčičevo življenjsko pot zelo pomembno. Postal je nasnreč direktor duhovniškega zavoda Avguštinej na Dunaju, istočasno pa imenovan za dvornega kaplana. Na Dunaju je dr. Ujčič preživel vsa leta prve svetovne vojne. Večkrat je prihajal med slovenske kat. akademike, ki so v tistih letih študirali na Dunaju. Zanje je imel sv. mašo in večkrat jim je tudi pridigal.
Po prvi svetovni vojni je prišel na povabilo tec|. ljubljanskega škofa dr. Jegliča v Ljubljano ter je postal profesor moralke na bogoslovni fakulteti.
V Ljubljani je dr. Ujčič ostal polnih 16 let. Na bogoslovni fakulteti je slovel kot temeljit poznavalec svoje stroke, v katoliškem taboru pa bil iskan in zaželen predavatelj. Svoj globoki socialni čut je izpričal tudi s tem, da je rad zahajal med služkinje ter jim pridigal, govoril in predaval. Velik ugled je užival tudi na škofiji, kar potrjuje dejstvo, da je ljubljansko škofijo zastopal v Rimu na zasedanju Društva za širjenje vere.
Ko je v Beogradu odložil vodstvo beograjske nadškofije bosanski frančiškan Fafael Rodič, je papež Pij XI. imenoval dr. Josipa Ujčiča za Rodičevega naslednika. Tako je dr. Ujčič moral zapustiti Ljubljano, v kateri je po njegovi lastni izjavi preživel najlepša leta svojega življenja. Saj se je v njej vključil v slovensko znanstveno, kulturno ter družabno življenje.
'Ob prevzemu beograjske nadškofije so Ujčiča čakale težke naloge. Glavna je bila pač spraviti v red gospodarski položaj nadškofije in apostolske administrature v Banatu. Pa tudi drugače je bilo delo na novem položaju povsem drugačno kot v Ljubljani in tudi v povsem drugih okoliščinah. Njegova nadškofija je bila pretežno diaspora. Se pravi: poskrbeti je moral za dušno pastirstvo po prostrani nadškofiji v Srbiji razkropi jenih katoliških vernikov in katoliških večjih naselbin v nekaterih krajih (Valjevo, Paračin, Niš, Zaječar, Kruševac, Kraljevo in Smederevo in po
Vojna leta je preživel v Beogradu. 'V njegovo nadškofijo je bilo pregnanih z Gorenjske in Spodnje štajerske več tisoč Slovencev. Vsi so imeli v nadškofu Ujčiču velikega prijatelja in tolažni-ka. Trpečim slovenskim izgnancem je pomagal kjer in kolikor je mogel.
V	Beogradu je ostal tudi po vojni vse do svoje smrti. Leta 1946 ga je sveta stolica imenovala za vršilca dolžnosti škofovskih konferenc. S tega položaja je moral urejati številna vprašanja, ki so zadevala razne škofe, vlado ter sveto stolico. Reševanje teh vprašanj je bilo spričo sovražnega razpoloženja komunistične oblasti do kat. Cerkve, zlasti po prekinitvi odnosov med Titovo Jugoslavijo in Vatikanom, zelo težavno.
V	zadnjih letih se mu je začelo slabšati zdravje. Zato je zaprosil sveto stolico naj ga razreši vodstva škofovskih konferenc. To se je .zgodilo leta 1961. Istega leta je dobil na lastno prošnjo tudi pomočnika. Za nadškofa koadju-torja je bil imenovan križevski unijat-ski škof. dr. Gabrijel Bukatko s pravico nasledstva v beograjski nadškofiji in v banatski administraturi.
Na belo nedeljo leta 1962 je nadškof dr. Ujčič v Beogradu slavil bise-romašniški jubilej. Pontifikalno sv. mašo je imel v župni cerkvi Kristusa Kralja, ki je bila mnogo premajhna, da bi mogla sprejeti vse vernike. Za ta jubilej je nadškof dr. Ujčič prejel zelo veliko čestitk iz države in inozemstva. Od tu je bilo vsekakor najpomembnejše in najlepše osebno pismo pok. papeža Janeza XXIII.
Nadškof dr. Ujčič je kot beograjski nadiškof posvetil devet novih nadškofov in škofov v Jugoslaviji, njega samega je pa posvetil v škofa ob njegovem imenovanju za Rodičevega naslednika 7. marca 1937 v zagrebškem malem semenišču tedanji zagrebški nadškof dr. Anton Bauer.
Leta 1962 se je dr. Ujčič lahko še udeležil otvoritve II. vatikanskega cerkvenega zbora ter je na njem tudi sodeloval, na njegovo nadaljevanje lanskega leta pa zaradi poslabšanega zdravja ni več mogel priti.
Naj počiva v miru in pri Bogu uživa plačilo za vse delo, ki ga je s tako vnemo opravljal za razširitev njegovega kraljestva na zemlji.
vsem Banatu).
BRALI SMO
„Kanček resnice o obrti“
Poleg zasebnih kmetov so bili doma od prvega dne sedanje komunistične oblasti izpostavljeni načrtnemu preganjanju tudi zasebni obrtniki. Ni ga bilo sredstva, ki bi ga ne bili komunisti uporabili proti njim, samo, da bi jih čimprej onemogočili v „zasebnem sektorju“ in prisilili, da bi se vključili v družbeni sektor.
Najbolj učinkovito orožje komunistov proti zasebnim obrtnikom so bili davki, ki so jih komunistični funkcionarji po lastni uvidevnosti odmerjali vsem tistim obrtnikom, ki se niso hoteli ukloniti komunističnemu nasilju. Za te ni bilo nikjer mesta za pritožbo in zaščito.
Kljub dosedanjemu krivičnemu postopanju z zasebnimi obrtniki pa komunistični oblastniki niso mogli doseči povsem cilja, ki so si ga postavili za ko-munizacijo vsega gospodarskega življenja in udejstvovanja. Uničili so samo del zasebnih obrtnikov. Pa se je tudi na tem gospodarskem področju izkazalo, da so komunisti z uničevanjem zasebnih obrtnikov človeški družbi povzročili večjo škodo, kakor pa korist.
Do gornje ugotovitve prihajajo sedaj doma komunistični nasilniki sami. To nam potrjuje Rudolf Vogrič, ki je pod gornjim naslovom v ljubljanskem dnevniku „Delu“ napisal naslednjo obtožbo sedanjega komunističnega sistema in njegovega krivičnega nastopanja proti zasebnim obrtnikom. Tako pravi:
„Ko govorimo o obrti, še zlasti zasebni, potem začnimo z nekaterimi resnicami: da smo jo dolgo let hudo zapostavljali, da smo njeno akumulacijo odvajali v druge gospodarske dejavnosti, da nismo vedno in povsod priznavali njenega pomena za razvoj osebnega in družbenega standarda in da smo sedaj zaradi nojevske politike, občinskih organov hudo na tesnem glede obrtnih storitev.
Opozorilo kardinala Caggiana
Na veliki četrtek ponoči je vsako leto v Buenos Airesu procesija katoliških mož od kongresne palače na Trgu Republike na Majski trg v katedralo. Tudi letos je bila in udeležba na njej je bila še večja kot druga leta.
Zbrano množico kat. mož in fantov na Majskem trgu je nagovoril kardinal Caggiano z daljšim govorom, ki so ga vsi buenosaireški listi objavili v celoti. Kajti Kristusov nauk, ki ga je svojim učencem in vsem vernikom na svetu dal na veliki četrtek Jezus Kristus, je kardinal Caggiano navezal sedanjo argentinsko stvarnost ter za njeno rešitev pokazal tudi edino možno pot, na vero in moralo.
Omenjal je med drugim pravice delovnega ljudstva do človeka vrednega življenja in zadostnih sredstev za vzdrževanje družine, prav tako pa tudi dolžnosti podjetnikov. Te je pozival, naj v delavstvu gledajo božje stvaritve in naj jim ne nudijo samo pravične plače, ampak tudi del doseženih dobičkov. Nagla-šal je dalje, da so veliki sovražniki narodnega ideala, da bi ljudje živeli v miru, slogi in socialni pravičnosti sebičnost, pozaba Boga in njegovega nauka ter nepriznavanje Kristusa in njegove zapovedi o medsebojni ljubezni.
„Gorje,1“ vzklika kardinal, „tistim, ki se povsem predajajo nenasitnemu gonu po pridobivanju materialnih dobrin. Namesto, da bi bil denar sredstvo, ki naj bo človeku vir za življenje in blagostanje, se sprevrže v njegovega gospodarja in tirana.
Po zatrdilu, da rešitev vsem problemom lahko dasta samo vera in morala, opozarja zbrane vernike na krive preroke, ki se pojavljajo med njimi. Na-glaša, da smatra za svojo dolžnost opozoriti vse, „da je socialna revolucija z vsemi svojimi ukrepi za odpravo so-•i-alnih krivic dejansko samo zadnji korak za izročitev dežele brezbožnemu komunizmu, ki je najslabša oblika totalitarizma in popolno nasprotje krščanstvu.“
Zaključne misli govora so bile:
„Ponavljam vam: brezbožni materializem je popolno nasprotje krščanstva in zatrjujem vam, da je stališče sv. očeta Pija XI. vedno aktualno. Sistem, ki priznava izključno obstoj materije in.zanikuje Boga in ves duhovni svet, je po svojem bistvu slab. Brezbožni materializem išče in potrebuje pomoči katoličanov za propagiranje sistemov, ki lahko spremljajo njihove namene, da bi premagali odpor katoliškega mišljenja. Zato išče sodelovanja katoličanov za propagiranje absolutnega in zgodovinskega razvoja. Dobro ve kako o tem misli kat. Cerkev, toda kljub temu želi, da bi obstal in se uveljavil nauk, da imata oba sistema izključno materialistično osnovo in vsebino. Ne dopuščajte, da bi tudi indirektno pomagali takim prizadevanjem. Eukumenizem tu pod nobenim izgovorom ne neha. Dolžnost za sožitje, ki nam jo zapoveduje krščanska ljubezen, se lahko in tudi mora izpolniti tako, ne da bi na kakršenkoli — tudi ne na indirekten način pomagali k penetraciji ideologij z materialistično vsebino, ki spričo napadov brezbožnega materializma samo slabijo odpornost katoliškega mišljenja.“
Poveljnik orožništva o odkritju kom. vežbalnega središča
Orožništvo v provinci Salta nadaljuje z zasledovanjem tistih kom. prevratnikov, ki so pobegnili ob odkritju kom. vežbalnega središča v tej provinci sredi pragozdov. V Salto je odšel sam poveljnik orožništva brigadni general Julio Alsogaray. Po vrnitvi v Buenos Aires je časnikarjem dal izjavo, v kateri poudarja, da odkritje takega kom. prevratnega središča predstavlja „težko in važno stvarnost, s katero morajo računati vsi, ki imajo kakršno koli odgovornost za pobijanje prevratniške delavnosti v državi in ji posvečati pozornost. Prav tako ne sme stati ob strani ljudstvo, kajti tu imamo opravka z začetnim pojavom revolucionarne vojne“. Ljudi opozarja, naj nikar ne mislijo in govore, da kaj takega v Argentini ni mogoče. Da je mogoče, potrjuje odkritje samega vežbalnega kom. središča in orožje ter ostali kom. material, ki so ga zaplenili v prov. Sal ta. To so puške, strojne puške, protitankovske granate, med temi je bila tudi ena ruska, ki je doslej še v nobeni latinskoameriški državi niso ugotovili, radijske postaje, sanitetni material, velike količine konzerv.
Gen. Alsogaray je svoja izvajanja zaključil z opozorilom: Gibanje je važno in resno. Ima zveze z ostalimi kraji v državi in z inozemstvom. Stvari, za katere smo mislili, da se dogajajo daleč, so že tu. Če se to imenuje revolucionarna vojna, potem se je ta vojna v Argentini že začela.
Ropi za financiranje prevrata
V Argentini se je zlasti lani izvršilo več drznih ropov, ki so ostali vse doslej nepojasnjeni. Med najdrznejšimi je bil napad na avto, v katerem so vozili 14 milijonov pesov za plače osebju bolnišnice bančnih nameščencev v Buenos Airesu. Pri tem napadu sta bili dve osebi tudi ubiti.
Ta rop je ostal nepojasnjen vse do pred kratkim. Odkrila ga je pa pariška ter mednarodna policija Interpol, ki sta postali pozorni na dva člana napadalne in roparske družbe, ko sta po evropskih inestih del naropanega denarja zamenjavala v dolarje. Na podlagi tega opozorila je potem buenosaireška policija odkrila člane roparske družine. Presenečenje ob odkritju roparskega napada je bilo veliko, kajti njegovi izvrševalci so mladi ljudje, po večini študentje in vsi iz boljših družin. Pripadajo levičarski skupini nacionalistične bojne organizacije Tacuara. Ta skupina se je ločila od skrajno desničarskega krila omenjene nacionalistične organizacije ter je njeno vodstvo prevzel levičarski ekstremist Joe Baxter. Tega policija še nima v rokah. Svojo prevratno levičarsko delavnost je financiral z denarjem, ki ga je naropala organizacija po Buenos Airesu in notranjosti države.
Pri zasliševanju so roparji priznali, da so pripravljali tudi napad na vlak, kadar bi vozil denar za plačilo drž. žel. nameščencev v notranjosti države. Ob takih prilikah z vlakom prevažajo več kot 120 milijonov pesov. Ta načrt so pripravljali po vzoru sličnega roparskega napada na vlak v Angliji.
Kaj storiti ?
Predvsem se lotimo problemov, ki ovirajo pot do naslednjih dveh ciljev: hitro povečanje vseh obrtniških storitev in priznanje enakih pravic ljudem, zaposlenim v obrti, na podlagi načela delitve po delu.
Najprej in predvsem se prepričajmo, da je iskanje rešitev izven pristojnosti občin popoln nesmisel. Lomimo ga le v občinah — in sicer z davčno politiko, ki v resnici spioh ni politika, temveč najmileje rečeno: ekonomsko neznanje. Kajti občutno zmanjšanje števila obrti v zadnjih letih je posledica prehudega občinskega davčnega vijaka, ki ga je v praksi po svoji presoji največkrat navijal ta ali oni finančni referent. Toda, najmanj za toliko, za kolikor so se povečala proračunska sredstva od močneje „privitih“ zavezancev iz obrti, so se zmanjšala hkrati ta ista sredstva zavoljo mnogih odpovedanih obrti. In ne le to! Absolutno smo zmanjšali tudi že tako in tako siromašen obseg obrtniških storitev. Torej pokažimo s prstom na tiste činitelje, ki so odločilni za to, ali bo več ali pa manj tovrstnih storitev. OSTe pozabimo tega zlasti tedaj, ko obravnavamo zasebno obrt.
Ni vsak obrtnik že nevaren za družbeni razvoj v občini. Res so redki, dva ali trije med tisoč obrtniki, ki dosežejo za naše pojme prevelike dohodke. Toda
ali naj bodo zaradi njih prizadeti sto in tisoči ostalih?
Zato sprostimo vso ustvarjalno energijo teh občanov in si ne izmišljajmo nemogočih kontrolnih mehanizmov za ugotavljanje njihovih morebitnih poslovnih prestopkov, če delajo dnevno po deset ur in več (in resnično ves čas zelo pridno), jim moramo v delitvi ustvarjenega dohodka med njimi in družbo priznati tudi pravico do ustreznega dela.
Doslej smo napisali in povedali o družbeni vlogi in pomenu obrti že marsikaj in mnogokrat. Podoba je, da je vse skupaj kaj malo hasnilo. Zato začnimo in nadaljujmo s konkretnimi dejanji —■ v občini.“
Tako Rudolf Vogrič o krivičnem postopanju komunistične oblasti z zasebnim obrtništvom v Sloveniji.
Radovedni smo, kakšno stališče bodo do Vogričevih ugotovitev v gornjem članku zavzeli odločujoči komunistični veljaki v izvršnem svetu sed. komunistične oblasti v Ljubljani. Ali bo ta obtožba nepravilnosti dosedanjega komunističnega postopanja z zasebnimi obrtniki še naprej samo ventil, da napetost malo popusti in da komunistični oblastniki naivnežem zopet nasujejo malo peska v oči, s svojo „demokratičnostjo“, ko je mogoče komunistični režim obtoževati na tako oster in odkrit način ?
Smo radovedni.
Buenos Aires, 2. aprila 1964
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 3
„Javna akcija za spoštovanje slovenskega jezika“
Začelo jo ko Društvo slovenskih književnikov v Ljubljani po sklepu zadnjega občnega zbora dne 5. februarja 1964. Ta med drugim najprej navaja, da bo društvo zahtevalo „decentralizacijo Avtorske agencije“, nato pa poudarja, da je bilo tudi sklenjeno, „da se začne javna akcija za spoštovanje slovenskega jezika v vsem javnem življenju“. Da, prav tako je napisano v poročilu o občnem zboru Društva slovenskih književnikov v ljubljanskem „Delu“.
Iz poročila je dalje razvidno, da je občni zbor vodila predsednica društva Mira Miheličeva. V svojem govoru je navajala, da je bilo lansko leto eno najplodnejših za društvo po zadnji vojni Pregled društvenega dela je podal tajnik Dušan Moravec. Med drugim je poročal, da šteje sedaj Društvo slovenskih književnikov 135 članov, ki so v letu 1963 izdali precejšnje število leposlovnih del. Samo pesniških zbirk je bilo 13. Med uspelimi društvenimi nastopi je omenjal plenum slovenskih književnikov v Slovenskih goricah in reprezentativni večer slovenske poezije v Drami. Plenumi slovenskih književnikov se bodo nadaljevali in sicer vsako leto v drugem kraju Slovenije.
Na občnem zboru so društveni funkcionarji pohvalno omenjali tudi delo komisije za zvezo z inozemstvom, ki svetovno literarno javnost seznanja s svojo posebno publikacijo — trimesečnikom „Le Livre slovene“, ki jo v inozemstvu z zanimanje sprejemajo ter po njej zasledujejo razvoj slovenske leposlovne umetnosti. Povedali so dalje, da je Društvo slovenskih književnikov z znano pariško založbo Seghers sklenilo pogodbo za izdanje pesmi Srečka Kosovela v francoščini v zbirki „Poetes d’aujourd-hui“. Prevod Kosovelovih pesmi bo s
dinarjev in o 42-urnem delovnem tednu, so bili mnenja, da pri tem ne gre „za socialno akcijo, marveč predvsem za nujen ekonomski pritisk, ki naj sili k boljšemu gospodarjenju oziroma odpravljanju slabosti“. Na sestanku so prišli tudi do spoznanja, „da so kmečki daV' ki v hribovskih predelih nekaterih občin še vedno nesmiselno visoki“.
Za izletnike nameravajo gostinski obrati in restavracije v izletniških krajih poleg standardne hrane pripravljati tudi domače specialitete. Restavracija v Kranju je že napravila tak poizkus, ko je za svoje goste poleg običajne hrane pripravila tudi do 30 slovenskih specialitet. Te so vsebovale hrano od idrijskih žlikrofov do ričeta s kračo in ajdovih žgancev s kislim mlekom. Poleg vina in piva so točili tudi medico.
Srečo v nesreči je imel ob koncu januarja voznik avtomobila na zamrznjenem Blejskem jezeru, po katerem je vozil na avtomobil privezane smučarje. Pod težo avtomobila je led na sredini jezera na mestu, ki je bilo označeno za nevarno, pa voznik opozorila ni upošteval, popustil. Dve osebi v avtomobilu sta imeli še toliko prisebnosti, da sta skočili z avtomobila in se rešili. Prav tako na avtomobil privezani smučarji, ki so skrenili s smeri vožnje avtomobila. Ta je pa izginil pod vodo.
Za člane nadškofijskega glasbenega sveta v Ljubljani so bili imenovani: kanonik Venčeslav Snoj, častni kanonik Matija Tomc, dr. Mirko Cuderman in frančiškan p. Frančišek Arko. Za člana umetnostnega sveta ljubljanske nadškofije sta pa bila imenovana frančiškan p. dr. Roman Tominec in akademski slikar Stane Kregar.
Slovenski violinist Rok Klopčič je v zadnjem času dosegel nove uspehe. Najprej je nastopil v Beogradu s tamošnjo filharmonijo. Izvajal je solistični part
©r. Jože Pogačnik — ljubljanski nadškof
Apostolski administrator msgr. dr. Jože Pogačnik je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa. V slovenski oddaji vatikanskega radia je slovenski napovedovalec dne 19. marca navezal ta dogodek na praznik sv. Jožefa in poudaril:
„Letošnji praznik sv. Jožefa je za vse Slovence še posebej pomemben. Te dni smo namreč prejeli uradno potrdilo, da je bil imenovan prevzvišeni dosedanji apost. administrator msgr. dr. Jože Pogačnik za ljubljanskega nadškofa. Naša prva misel gre sv. očetu Pavlu VI., kateremu smo iz srca hvaležni, da je s tem izpolnil poslednjo željo našega nepozabnega nadškofa Vovka. Naša misel pa gre novemu nadškofu: Kot Slovenci in katoličani prevzv. nadškofu dr. Pogačniku iskreno čestitamo k temu imenovanju in mu izrekamo svoj vdan in iskren pozdrav. Tem čestitkam pridružujemo tudi svoja iskrena voščila k njegovemu današnjemu godu. Vemo, da ta hip govorimo iz srca v imenu vseh Slovencev doma in po svetu. Govorimo iz srca, ko mu želimo mnogo zdravja in uspeha in božjega blagoslova pri izpolnjevanju velike naloge nadpastirja, ki mu je bila zaupana. Vsi se zavedamo ogromne teže, ki je s tem padla na njegova ramena.“ (Več o novem nadškofu v prihodnji številki, op. ur.)
®r. Frane Gnidovec 50-letnik.
Ta življenjski jubilej je dočakal na veliko soboto v Adrogueju, kjer se ves posveča in žrtvuje slovenski izseljenski mladini kot rektor slov. izse 1 jenskega semenišča in Rožmanovega zavoda.
pal na solističnih koncertih z Marijanom Lipuščkom v Celju, Mariboru, Ptuju, Ljubljani, Kopru, zatem pa tudi v Novem Sadu, Zrenjaninu in v Nišu.
Oblasti doma nameravajo izdati predpise z novimi olajšavami za inozemske turiste. V ta namen nameravajo povečati število tistih držav, katerih državljani bodo lahko skozi vse leto dobivali dovoljenja za potovanje v Jugosla-
slovenskirm književniki pregledal fran- koncerta Szymanowskega. Glasbeni kri-coski pesnik Marc Alyn. Mednarodne, tj k beograjske „Politike“ je po koncer-zveze so poživljale tudi razne deputacije j tu Klopčiča postavil „v prvo vrsto ju-inozemskih leposlovcev. Tako zlasti iz goslovanskih violinistov“. V drugi po-Sovjetske zveze, Poljske, Madžarske, ]ov;ci marca je pa Rok Klopčič nasto Švedske, Italije, Francije, Bolivije, Bolgarije, Romunije in Grčije.
Društvo slovenskih književnikov si je nadelo tudi nalogo za preureditev rojstne hiše Louisa Adamiča na Blatu pri Grosupljem in Finžgarjeve rojstne hiše na Gorenjskem.
Društvo bo kot predsednica še naprej vodila dosedanja predsednica Mira Miheličeva.
Slovenci v Tvrdkovi, kraju blizu tromeje med Jugoslavijo, Madžarsko in Avstrijo v Prekmurju, so postavili novo cerkev ter jo posvetili sv. bratoma Cirilu in Metodu. Po blagoslovitvi nove cerkve je bila v njej nova maša domačina Lovrenca Salaja.
Na pobudo direktorja Sreidnje kmetijske šole v Mariboru ing. Pavla Leba-nje je bilo v Mariboru zborovanje predstavnikov vseh kmetijskih šol v Sloveniji. Na sestanku je bilo sklenjeno, da bodo ustanovili Združenje kmetijskih šol v Sloveniji.
V Postojnski jami so začeli graditi dvojno progo. Pri delu skrbno pazijo, da ne bi okrnili jamskih lepot. Na ozkih prehodih bodo posneli največ pol metra, ožine pa bodo obšli tudi z umetnimi rovi, ki jih bodo vdolbli v živo skalo.
Na sestanku okrajnega odbora Soc. zveze delovnega ljudstva za ljubljanski okraj so razpravljali med drugim o „gospodarjenju “ po posameznih občinah v okraju. Ko so govorili o odpravljanju osebnih dohodkov izpod 25.000
KOROŠKA
Slovenska beseda
prepovedana
V „Našem tedniku-Kroniki“ z dne 19. marca beremo, da še vedno traja pritisk proti slovenščini v cerkvi. Tako so v Mariji na Zilji enostavno prepo vedali vsako besedo v slovenskem jeziku pri sobotnem blagoslovu in pravijo, da je dovoljena pobožnost samo v nemškem jeziku. Dopisnik poziva merodajne ljudi, — prav gotovo misli na celovški ordinariat, — naj puste tiste, ki po slovenje v materinem jeziku govore, opravljati sobotno pobožnost tako, kot so jo doslej.
Anton Jakopič, upok., Felicita Šumer roj. Mach, učit. v p., Jože Šenk, gradbenik v p., primarij dr. Pavel Pehani, ginekolog, Vincenc Kovačič, žel. upok., Marija Gajzler, Angela Šuler, zasebnica, Danica Toroš in Mirko Jevnišek, kopač v rudniškem obratu v Hrastniku, Stanko Zaletel, sprevodnik postaje v Novem mestu, Alojzija Berk, pos, in biv. gost. v Gabrijelah pri Krmelju na Gor., Marija Seljak roj. Budinek v Kranjski gori, Ivan Svetec v Mariboru, Marijh Mrzel,
vijo kar na meji. V izvensezonsld dobil pos. na Ustju pri Šmartnem pri Litiji,
bodo lahko dobivali vstopna dovoljenja na meji državljani vseh držav. Nove olajšave bodo nadalje predvidevale u-vedbo enkratnih in večkratnih turističnih vizumov z veljavnostjo dveh let. Posebne olajšave bodo uživali zlasti skupinski izletniki, ki prihajajo v Slovenijo in druge države Jugoslavije, s posebnimi vlaki ali omnibusi. Če bodo taka potovanja že vnaprej napovedana z navedbo poti in števila potnikov, se bodo taki skupinski izletniki lahko zadrževali na področju Jugoslavije do 72 ur brez potnih listov in vizumov.
Umrli so. V Ljubljani: Karel Drago Gregorič, upravnik gostilne „Nace“, Jakob Grabar, invaliski upok., Ivan Novak, žel. upok., Mara Sottler roj. Primožič, Marija Trčič roj. Zagorc, Ana Stergar roj. Fink, Marija Kavšek, Edmond Žirovnik, strojevodja v p., Angela Mede roj. Medina, Franc Luznar, dimnikarski mojster, Štefanija de Reya roj. Hlede, Marija Petrič roj. Brulc, Božidar Pavčič, Franjo Elikan, v. gradbeni tehnik,
S L 0 V I N C I ¥ â I 6 I N T I N I
MORON
Odbojka — Jesenski pokal. V nedeljo 29. marca se je vršilo tekmovanje v odbojki med odseki -San Martin, San Justo in Morón za Jesenski pokal, ki ga organizira odsek Morón že drugo leto zaporedoma. Žal ni bilo mogoče dokončati in so še ostale tri igre, finale, ki se bodo odigrale meseca aprila na Pristavi.
Tekmovanje je poteklo takole:
1. igra, San Justo — San Martin: 13—15; 16—14; 15—12. 2. igra, Morón — San Justo: 20—18; 15—8. 3. igra, Morón — San Martin: 10—15; 12—15. 4. igra, San Justo — San Martin: 15—6; manjka še en set.
Igrali so za: San Martin: Boltežar Janez, Boltežar Marjan, Možina Pavle, Jesenovec Marjan, Berčič Janez in Kodrič Boris.. San Justo: Modic Lojze, Grabnar Jože, Intihar Lado, Bergant Tone, Urbanija Janez in Urbanija Stane. Morón: Vivod Božo, Poglajen Avgust, Selan Tone, Babnik Jožko, Vivod Tine in Klemenčič Janko.
Prvi dve igri je sodil g. France Šturm. Tretjo g. Jure Skvarča, četrto pa Tine Vivod.
Primerno ob tej priložnosti je naznaniti, da so fantje iz Morona napeli petnajst metrov dolgo in tri metre ši-
Marija Jančar roj. Frelih v Divači, Ivan Bolta: v Zadobrovi, Avgust Janc v Celju, Mira Ogrin v Sičergi, Helena Skok roj. Bernik v Kranju, Rozi Drnovške roj. Turk v Zagorju ob Savi, Franc Voglar, ključavničar v Ptuju, Ivan Bolha na Igu, Franc Gorjup v Postojni, Jože Rehar, upok. v Stranjah, Pavla Kregar roj. Cesar v Kranju, Andrej Bonča v Grosupljem, Vinko Šeligo, gostilničar v Celju, Franca Perovšek roj. Repar v Šmarju-Sap, Miran Flere, načelnik tehničnega, oddelka podjetja za PTT promet na Reki, Anton Fabec v Kopru, Nada Peklaj v Podsmreki, Ivana Rozman roj. Marinšek v Češnjici, Anica Zarnik v Dobu, Jože Časar, učitelj v Dolnji Lendavi, Anton Pavšič, glavni delovodja industrijskih zidarjev na Jesenicah in Pepca Plaznik v Trbovljah.
Jubilantov rojstni kraj je župnija Ajdovec nad Žužemberkom, kjer se je rodil 29. marca 1914. Po ljudski šoli so ga starši poslali na gimnazijo v Novo mesto, kjer je pa ostal samo eno leto, ker je bil sprejet v Škofove zavode v Št. Vidu nad Ljubljano. Kot dijak je bil odličnjak. Maturiral je leta 1933, nato pa študiral bogoslovno fakulteto v Ljubljani. V duhovnika ga je posvetil pok. škof dr. Rožman dne 3. julija 1938. Novo mašo je pel dne 17. julija v Žužemberku. Pridigar mu je bil lani umrli prelat dr. Franc Gnidovec.
Po novi maši je moral jubilant odslužiti vojaški rok v Novem Sadu, nakar ga je škof dr. Rožman proti koncu leta 1939 poslal za kaplana k slepemu župniku Vovku v -Št. Peter pri Novem mestu. Tu se je seznanil z vsemi problemi dušnega pastirstva, ker je vsa peza tega dela slonela na njegovih mladih ramah.
Na mladega nadarjenega podeželskega kaplana pa so ostali še naprej pozorni njegovi profesorji na bogoslovni fakulteti. Med njimi zlasti pok. prelat dr. Grivec, ki ga je venomer nagovarjal naj nadaljuje -bogoslovne študije. Dr. Grivec ga je namreč hotel vzgojiti za svojega naslednika v raziskovanju dela in življenja svetih bratov Cirila in Metoda. Tako je bil jubilant leta 1941 imenovan za prefekta v Baragovem semenišču, ki je dalo gostoljubno streho Škofovemu zavodu iz št. Vida, odkoder so ga pregnali nacisti, da bi se lahko pripravljal za doktorat. Dosegel ga je že naslednjega leta 1942. Pok. prelat dr. Grivec mu je dal za doktorsko tezo temo „Vpliv sv. Gregorija Nazianškega na sv. Cirila in Metoda ter na njuni Ži-tji”. Disertacija je bila tako temeljita in dognana, da se je nanjo ponovno skliceval sam dr. Grivec v svojih znanstvenih delih.
Po končanem doktoratu je dr. Gnidovec napravil še profesorski izpit za poučevanje verouka na srednjih šolah, nakar je prevzel verouk na gimnaziji v škofovem zavodu. Istočasno je bil cerkveni asistent pri zavodskih mladcih ter pri KA za nameščenke. V tedanjih letih ga je pok. prelat dr. Alojzij Odar( pritegnil k sodelovanju pri Bogoslovnem vestniku. Gnidovčeve razprave v tej bogoslovni reviji so vzbujale pozornost.
Komunistična revolucija na ¡Slovenskem je hudo prizadela tudi jubilanta, kajti komunisti so mu najprej ubili očeta, leta 1945 pa tri brate, ki so bili vrnjeni iz Vetrinja. Prav tako so ubili njegovega bratranca župnika Alfonza Jarca.
Begunska leta je dr. Gnidovec preživel v Italiji. Najprej v semenišču v | Vittorio Veneto, nato v taborišču Ser-
Vsak teden
POBRA TIMI J A
Simon Jenko
Naj čuje zemlja in nebo, kar zdaj pobratimi pojo!
Naj se od ust do ust razlega, kar tu med nami vsak prisega: da srce zvesto kakor zdaj ostalo bode vekomaj.
In ko ločitve pride čas, na razna pota žene nas, tu na, pobratim, roko mojo, ti pa podaj desnico svojo: da srce zvesto kakor zdaj ostalo bode vekomaj.
Beseda dana, vez velja!
Ne zemlje moč, ne moč neba in ne pekla ognjena sila vezi ne bode razrušila: da srce zvesto kakor zdaj ostalo bode vekomaj!
vigliano in -Senigallia, kjer je bil profesor na slovenski taboriščni gimnaziji, nato ga je pa dekan slov. teološke fakultete dr. Al. Odar povabil v Brixen, kjer je slovenskim bogoslovcem začel predavati vzhodno bogoslovje. Po preselitvi bogoslovne fakultete v Argentino je bil na njej najprej docent, nato ga je pok. škof dr. Rožman imenoval za izrednega profesorja. Na tej fakulteti je od njenega obstoja do smrti škofa Rožmana in pozneje v slovenskem semenišču predaval zlasti filozofijo, dogmatiko, patrologijo in zgodovino dogmatike. Razen tega mu je pok. škof Rožman zaupal še težko in odgovorno službo, ko ga je leta 1952 imenoval za rektorja semenišča in novoustanovljenega škofovega dijaškega zavoda, potem, ko je prelat dr. Odar prosil za razrešitev.
Tako je vse življenje in delovanje jubilantovo najtesneje povezano z vzgojo tako slovenskega duhovskega naraščaja v izseljenstvu, kakor tudi slovenske dijaške mladine, ki sicer obiskuje srednjo šolo v zunanjem državnem zavodu, v domačem zavodu pa dobiva pravo slovensko narodno ter versko vzgojo. iS tem v slovenski izseljenski skupnosti opravlja eno najodgovornejših nalog, ker vzgaja slovenski izseljenski inteligenčni naraščaj.
Za slovensko mladino ves živi in njej posveča vso svojo skrb in ljubezen. Zato ji tudi gradi nove, moderne, higi-jenične prostore.
Bazen tega ogromnega dela pa najde še toliko časa, da z raznimi aktualnimi članki sodeluje v verski reviji Duhovno življenje in reviji slovenskih duhovnikov „Omnes Unum”. V izseljenstvu je tudi napisal lepo mariološko knjigo „Mati našega Odrešenika.”
G. rektorju dr. Francetu Gnidovcu k petdesetletnemu jubileju iskreno čestitamo. .Svojim voščilom pridružujemo tudi toplo prošnjo Bogu, naj bi mu naklonil še dolgo življenje in še naprej spremljal s svojim blagoslovom njegovo plemenito delo med slovensko izseljensko mladino.
Najlepše voščilo slovenske izseljenske skupnosti g. rektorju dr. Gnidovcu k njegovemu petdesetletnemu živi jenskemu delu pa bo njena odločitev, da bo še bolj podprla graditev nove stavbe za slovensko izseljensko mladino v Škofovem zavodu v Adrogueju.
i l 0
AVSTRALIJA
VINCI PO SVETO
Slovenci v Melbournu so si pod vodstvom svojega dušnega pastirja g. p. Bazilija Valentina postavili v Baragovem domu, v katerem se redno zbirajo in shajajo, lurško votlino, ki je bila do velikonočnih praznikov v glavnem zgrajena. Visoko na desni je postavljena Marija v skale, izpod njenega podnožja žubori voda, na drugi strani votline pa
roko mrežo, ki zastavlja žoge, da ne j jjiggj Bernardka in zre v Marijo. Oltar padajo na sosedov vrt. To mrežo so je veiiii;) za njim je pa še večji prostor
za jaslice in božji grob, kar bodo pač napravili z ozirom na čas cerkvenega
fantje sami kupili in s pomočjo odbora Pristave tudi postavili. V načrtu imajo tudi napeljavo elektrike na igrišču, da j jet^ se bo lahko igrala odbojka tudi zvečer, j
Votlino z oltarjem so blagoslovili na cvetno nedeljo, ko so imeli pri votlini
Želeti bi bilo, da hi se to tekmovanje vršilo še naprej v tej letni dobi in da bi drugi odseki organizirali enaka tekmovanja v drugih letnih časih.
Pri tem pa je bilo opaziti, da manjka še veliko treninga v moštvih. Treningi pa nhj bi bili sistematični in ne samo ob priliki takih tekmovanj.
tv
MIRAMAR
V družini Jožeta Boha in ge. Milke roj. Cestnik se je rodil 28. februarja prvorojenec, ki so ga krstili na ime Jože Danijel. Čestitamo.
prvikrat sv. mašo. Udeležilo se je je lepo število rojakov in slovenskih otrok z butaricami.
Pri lurški votlini so imeli Slovenci v Melbournu napovedane tudi vse cerkvene slavnosti za velikonočne praznike. Edino križev pot na veliki petek je bil v kapeli Marije Pomagaj, vsi obredi velike sobote — blagoslov ognja, velikonočne sveče, krstne vode s polnočno sv. mašo velikonočne vigilije pa pri lutški kapeli.
Za belo nedeljo pa imajo napovedano blagoslovitev Marijinega kipa v lurški votlini, nato bodo pete litanije z blagoslovom.
Avstralski Slovenci so izgubili znova enega od članov svoje izseljenske skupnosti. V kraljevi melbournški bolnišnici je 4. februarja umrl slovenski rojak Jakob Hartner. Doma je bil od Sv. Antona v Slovenskih goricah. Leta 1933 se je v Mariboru poročil s Katico Novakovo. Ko so komunisti prevzeli v Sloveniji oblast, je Hartner prebil več mesecev v njihovih ječah, leta 1956 so ga pa z družino izgnali iz države. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, pri življenju je pa ostal samo Mirko, ki je prvi lahko emigriral v Avstralijo, kamor je zatem leta 1957 poklical še svojega očeta in mater. V St. Albansu sta si postavila prijeten in ličen dom. Rajni je bolehal dalj časa in je moral večkrat v bolnišnico na zdravljenje. Vedno se je toliko popravil, da se je lahko še vrnil k svoji družini. Po božiču je pa vedno bolj hiral in končno 5. februarja izdihnil svojo dušo. K zadnjemu zemskemu počitku so ga položili po pogrebni maši na pokopališču v Foot-scrayu.
PO ŠPORTNEM SVETU
Nov svetovni rekord v smuških poletih. Po olimpiadi so smuški skakalci nastopili še na znani skakalnici v Oberstdorfu v Nemčiji. Že prvi dan je pokazal, da je Šlibarjev svetovni rekord v smuških poletih v nevarnosti, kajti Šved Sjoerberg ga je izenačil. Naslednji dan je Čeh Molejtek postavil nov rekord s skokom 142 m; zadnji dan, 16. februarja, pa je Italijan Zandanel že na prvem poizkusnem skoku pristal na 144 m. Ta Zandanelov polet niso na prireditvi šteli v oceno, toda priznali so rekord. Po tem skoku so skrajšali nalet, nato pa so se ponovno odločili za povečanje naleta. Toda kljub temu ni nihče več preskočil 134 m. V skupni oceni je bil prvi Sjoerberg, za njim pa Lukariemi (Finec)!, Golser (Avstrija) in Aimoni (Italija), Zandanel (It.), Mo-lojtek (iČSSR). Slovenci so tudi kar dobro skakali. Tako se je Eržen uvrstil na 15. mesto s skoki 97, 112, 125 m. Jemc je bil 25. s 97, 110 in 102, Zajc pa 26. s 97, 102 in 101 m. Eržen bj se prav gotovo uvrstil med prvih deset, če bi pri svojem stilno zelo lepem skoku (129 m) ne podrsal z roko po tleh.
Še nekaj o nastopih slovenskih reprezentantov na zimski olimpiadi v Innsbrucku. Hokejsko moštvo, ki ga je sestavljala večina slovenskih hokejistov, razen treh, je doseglo v B skupini 6. mesto s sedmimi točkami. Končna splošna uvrstitev pa je bila tale: A skupina: Sovjetska zveza 14 točk, Švedska 10, ČSSR 10, Kanada 10, ZDA 4, Nemčija 4, Švica 0; B skupina: Poljska 12, Norveška 10, Japonska 9, Romunija, Avstrija in Jugoslavija 7, Italija 4,
Stran 4
SVOBODNA
Buenos Aires, 2. 4. 1964 - No. 14
SLOVENIJA
Društvo ZEDINJENA SLOVENIJA prireja ob
sodelovanju Domov in ostalih slovenskih drn
štev na belo nedeljo, dne 5. aprila t. I. na
Pristavi v Moronu
IX. SLOVENSKI DAN
IX. SLOVENSKI DAN
pod geslom: „G O St ČEZ IZAR O“
Ob 11,30 otvoritev in sveta maša, katero daruje č. g. direktor Anton Orehar. Pojejo združeni pevski zbori pod vodstvom g. Vinka Klemenčiča.
Po sveti maši kosilo.
Ob 15,30 nagovor predsednika društva Zedinjena Slovenija g. Božidarja Finka.
Zatem: Belokranjski pozdrav Slovenskemu dnevu.
Prikaz ustoličenja koroškega kneza na Gosposvetskem polju ob sodelovanju narodnih noš in občinstva. Režira g. Ivan Oven.
Gorenjci počaste novoustoličenega koroškega kneza s svojim narodnim plesom.
Narodne plese izvaja Folklorna skupina SDO in SFZ San Justo pod vodstvom gdč. Betke Maček.
Kuhinja pripravlja izbiro izbranih in okusnih jedi, domovi alkoholne in brezalkoholne pijače, borci in planinci pa svoje specialitete. Postrežba je poverjena veščim sodelavcem.
Čisti dobiček je namenjen potrebnim rojakom, zato: „Odpri srce, odpri roke...“
Vabimo k obilni udeležbi v narodnih nošah!
ZEDINJENA SLOVENIJA, DRUŠTVA IN DOMOVI
Madžarska 0. Jugoslovani so v B skupini izgubili s Poljsko 3:9 (2:4, 1:4, 0:1), z Norveško 4:8 (2:4, 2:1, 0:3) in z Avstrijo 2:6 (0:2, 0:2, 2:2), neodločeno so igrali z Romunijo 5:5 (1:2, 3:1, 1:2), premagali pa so Japonsko s 6:4 (2:1, 2:1, 2:2), Italijo s 5:3	(1:3,
2:0, 2:0) in Madžarsko s 4:2 (2:2, 1:0,
i:0).
Poleg hokejistov so nastopili Sloven ci kot predstavniki Jugoslavije še v skokih, v tekih na 15 in 30 km ter v alpskih disciplinah.
V teku na 30 km je bil C. Pavčič 12 minut za zmagovalcem s časom 1: 41;44,0 in se je uvrstil na 42. mesto, 45. mesto je zasedel Seljak R., 50. pa Ko-bentar. V teku na 15 km so se med 71 tekmovalci uvrstili na 40. mesto R. iSeljak, na 50. C. Pavčič in 60. Kobentar.
Slabše kot običajno so se odrezali skakalci. Tako so na srednji skakalnici med 53 tekmovalci zasedli naslednja mesto: 38. Zajc, 47. Oman, 49. Eržen. Na veliki pa je bila taka uvrstitev: 36. Oman, 39. Eržen, 40. Jemc, 42. Zajc. V smuku je bil Lakota 28., Detiček 50, Klinar 52., Pustoslemšek pa 60. V slalomu je Lakota zasedel 32. mesto, v ve leslalomu pa 33. Ostali tekmovalci se pri izbirnih tekmah, kjer je tekmovalo 99 tekmovalcev, niso uvrstili med prvih 50 in so bili tako izločeni iz finala.
Famedlova in Ankeletova sta zastopali alpsko disciplino pri ženskah, smuk: Ankeletova 33, Fanedlova 31;
slalom: Ankeletova 23.; veleslalom: Ankeletova 23.; veleslalom: Ankeletova 25. in Fanedlova 33.
OBVESTILA
Zvezni občni zbor SDO bo v nedeljo. 12. aprila po mladinski sv. maši.
Občni zbor SDO iz San Justa bo \ soboto, 4. aprila, ob 18 v Našem domu.
Občni zbor SFZ Ramos Mejía bo v soboto, 4. aprile), ob 19.30. Vabljeni!
Roditeljski sestanek z izvolitvijo novega šolskega odbora v Našem domu v San Justu bo v nedeljo, 5. aprila, po sv. maši točno ob 9. Vsi starši vabljeni!
Slovenski srednješolski tečaj se bo pričel v soboto, 4. aprila, ob 15.30 v Slovenski hiši na Ramón Falconu.
Vodstvo šolskega tečaja nadškofa Jegliča vabi vse starše na pomenek v soboto, 4. aprila, ob 15.
Občni zbor SDO v Ramos Mejii bo v nedeljo, 5. aprila ob 10 v Slomškovem domu. Dekleta vabljene!
Slovenska radijska ura bo v radiu „Antártida“ vsak četrtek od 20 do 20,24. Začetek 2. aprila t. 1.
Mladinski orkester v San Martinu, ki ga vodi g. Pavšer, šteje že 40 članov in bo nastopil na tretji obletnici blagoslovitve Slov. doma v San Martinu 19. aprila na popoldanski akademiji.
V nedeljo dne 12. aprila bo v Našem domu v San Justu ob 10 redni letni občni zbor zadruge „Naš dom“. Za vse člane je udeležba obvezna.
J A V NI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Pta- baja, ofic. 2.
Cangallo 1642
T. E. 35-8827	Buonoo Abren
ADVOKAT
DR. JOŽE LOŽAR
Tucumán 1438
T. E. 46-5458 in 40-5353 planta baja ofic. 2
HOTEL TIROL
(bivši hotel „Primavera“) vam nhdi lepe sobe s kopalnico, centralno kurjavo, garaža
MAKS in ZORA RANČ NIK
MAR DEL PLATA
Mitre 2024	T. E. 2-8425
i Hotel je odprt vse leto
I
SLOV. DOM V SAN MARTINU
■
..S
vabi vse rojake na
-	. y\ ..	.»
PROSLAVO TRETJE ORLETNICE RLAGOSLOVITVE DOMA
■
■
ki bo v nedeljo, 19. aprila, v j prostorih doma, Cordoba 129,
San Martin
I
I
I
I
Spored:
I
j
Na predvečer šahovski turnir med \ moštvoma Slovenske vasi iz La- !
I
nusa in Slov. doma v San Marti- ! nu.
t
\ p. '	- T'' ;■ 1
V nedeljo dopoldne sv. maša, tekma j v balinanju Kosilo.
Popoldne AKADEMIJA, nato prosta ! zabava ob sodelovanju MOULIN ■ iROUGE.	*	:
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administracum: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires
T. E. 69-9503 Argentina
Recreo Europa de Rovtar y Rovtar linos., Río Carapachay, Tigre, telefon 749-0589, vedno na razpolago tudi za Slovence.
O ** ¡£*5	FRANQUEO PASADO
	CurnÓM N* 6776
S*“ Pa •.	TARIFA REDUCIDA
Oj¿ o <	Concento N MU
Registro Nacional de la Propiedad	
Intelectual No. 770.902	
Naročnina Svobodne Slovenije za Isto 1964: za Argentino $ 800,—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjsv.
Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
Tečaj valut v Bs. Airesu v torek,
31. marca 1964. Prodajna cena:
1 USA dolar............. m$n
1 angleški funt..............
100 italijanskih lir ....	„
100 avstr, šilingov
100 nemških mark
138,50 387,— 22,23 538,-r 3.478,—
Slovenski orkester
TRIGLAV JAZZ
vabi vso slovensko mladino in starše na
MLADINSKI DRUŽARNI VEČER
v soboto, dne 11. aprila 1964 ob 20 v prostorih NAŠEGA DOMA v San Justu. Začetek ob napovedani uri.
r i m < ► ¡ : $ :
NEDELJA 12. APRILA
11. ©RLETAICA DRUŠTVA SLOVENSKA VAS
Ob 9.30 skupna maša po namenu društva
Po sv. maši blagoslovitev športne sobe, nato nogomet.
Ob 14, odbojka S.D.O. Lanus — S.D.O. Moron.
Ob 15. telovadni nastop naše šolske mladine, družabne igre in prigrizek na igrišču.
V slučaju slabega vremena bo namesto športnega programa koncert pevskih zborov v dvorani ob 15.
Vsem prijateljem in znancem sporočamo žalostno novico, da je dne 19. marca 1964 odšla za svojo hčerko in sinom po plačilo k Bogu naša dobra žena, mama in tašča, gospa
Marija Dimnik roj. Jerman
Vsem jo priporočamo v molitev.
Za njo žalujejo
Mož Jože, snaha vdova Zora, sinovi in hčere: usmiljenka Branka, Marija, Janez, Tone, Jože, Cilka, Štefan in Peter z družinami.
Lethbridge, Ontario — Buenos Aires — Beograd
NASI
MLADINI
BOG, TVOJ BLIŽNJI IN TI. Na vlaku sva se srečala z J er ne jekom. To in ono sva poklepetala in marsikaj mi je zaupal. Pritipa po vozu slepec z belo palico v roki. Dam mu, kar morem. Jernejček —nič. Najbrže nima denarja.
Kmalu izstopiva. Pred postajo si Jernejček kupi sladkorčkov. „Si jih potreben?“ — „Sladki so! Potreben jih pa nisem!“
_ „Tisti slepec — misliš, da ni potreben tvoje pomoči? Povedal si mi prej, da moliš vsak dan, da hodiš k sv. mdši vsako nedeljo. Lepo! A sv. pismd, pravi: ‘Kako moreš ljubiti Boga, ki Ga ne vidiš, ako ne ljubih bližnjega, ki ga vidiš!’ To dragi moj, premisli!“	Martin Mizerit
APRILSKA
V naši hiši štiri miši mačka so požrle, kost lisičjo so za zajtrk race si ocvrle.
Pajek v mrežo se ujel je, muha mu je kri izpila; koklja kakor konj rezgeče, jajce znesla je kobilo.
Kuža meketa kot koza, koza kakor kuža laja, ; stric mesar — hop hop! — veselo
s pujsom po dvorišču raja.
Dež namesto sonca sije, ded kadi še, pipa dremlje, mojster pek iz ilovice spekel je maslene žemlje.
Vse na glavo je postavil burkasti gospodi april.
Še naš očka nanj je jezen: z blatom, hej. ga je umil.
Mirko Kunčič
Slovenec sem
Ze veliko noč je imela mama „veliko peko“. Pa plinski štedilnik na grel dobro. Priti je moral očka na pomoč, da ga popravi.
Očka pregleduje štedilnik in kmalu ugotovi: tu in tam bo treba priviti vijake, malo osnažiti cevi, pa bo. Naroči Pavleku, ki se suče okrog njega:
„Anda buskar en šraufenciger!“
Pavlek je — čudno! — razumel naročilo. Kmalu je prinesel očku vijec ah vijačnik, s katerim je očka popravil štedilnik. Tako je bilo spet vse v redu in mama je lahko nadaljevala z „veliko peko“.
Je bilo res vse v redu? Ne! Tisti „Anda buskar...“ že ne! Moraš vedeti: kadar smo doma ali med Slovenci, govorimo vedno po slovensko. Med Argentinci govorimo pač po njihovo. Nikdar in nikjer pa ne mešamo naših besed s tujimi, če tako delamo, je to potem čisto navadna godlja, ki ni všeč ne nam, pa tudi domačinom ne!	Ine.
MIRKO KUNČIČ	|
Dobrosrčni striček
(Nadaljevanje) <
j
To je bila res skrajno ¡neprijetna reč.! Da bi ne doletela; enaka usoda tudi! druge svinjske gnjati, ki mu jo je imel! prinesti onega dne neki kmet iz vasi, | je striček šel po muco Miškojedo.
Muca je čepela na plotu in zadovolj- j no brundale predse.
Striček jo je lepo pozdravil in na- \ govoril:
„Poslušaj, muca! V moji hiši so j miši!“
„Ah,“ je vzdihnila muca in si hla- j stno obliznila gobček.
„Bi jih hotela pohrustati?“
„Še vprašaš, striček? Mijav, mijav!“
Odšla sta proti stričevi hiši. Muca je zlezla v klet — in uboge miške so plačale njen prihod z življenjem.
„Lepo se ti zahvalim, muca,“ je dejal striček.
„Že dobro, striček, mijav!“
Naslednjega dne se je šel izpreha-jat v gozd.
Pot ga je dovedla do grma, v katerem je bilo ptičje gnezdo.
Že nekajkrat je striček obstal pri tem grmu in dobrohotno opazoval troje negodnih mladičev, ki so čepeli v njem in zehali — od dolgega časa ali gladu, kdo ve? — kadar ptičke-mame bilo doma.
Topot se je striček ves zavzet sklonil nad gnezdom: mladičev ni bilo več v njem...
Blagi striček je seve takoj uganil, da se je morala zgoditi nesreča. Na bližnjem boru je namreč čepela ptička-ma-ma in neutolažljivo vekala.
Žalosten se je striček okrenil, da bi nadaljeval pot — pa mu je zdajci obvisel pogled na muci, ki je čepela med gosto praprotjo in potuhnjeno molčala.
„Poslušaj, muca!“ jo je nagovoril striček, „še včeraj so ležali v gnezdu trije mladiči.“
„Ah,“ je vzdihnila muca in si obliznila gobček.
„Te mladiče si pohrustala ti.“
„Sem,“ je priznala muca.
„Zato jih dobiš zdaj po grbi.“
„Saj veš kako, striček!“
Striček je pobral kamen in ga vrgel; a muce ni zadel. Zbežala je med veje košatega bora in se odondod škodoželjno režala ogorčenemu stričku.
„Ne morem ti povedati, kako silno me je užalostilo tvoje nedostojno vedenje,“ jo je začel karati. „Pred krutostjo in surovostjo ljudi sem pobegnil v samoto — in sem bridko razočaran, ke / sem naletel tudi tu na takšno roparico. Ovbe, ovbe! Ali nimaš nič srca, nič vesti ? Uničila si srečo uboge ptičje družine. Kaj bo zdaj sirota mama sama počela ? — Povej, prosim te, ali se spodobi za staro osivelo muco, da mori nedolžne?“
Pobral je znova kamen in ga zagnal, a muce tudi to pot ni zadel: Splezala je še višje, prav na vrh bora.
„Ali še ne boš nehal metati kamenja ?“ je zaklicala. „Utegnil bi me po nesreči še zadeti... Sedi na onile štor, ti bom nekaj povedala.“
„Če moreš kaj tehtnega navesti v svoje opravičilo, me bo veselilo,“ je menil striček.
„Kaj še!“ je odgovorila muca. „Prav nič se ne bom opravičevala. Storila sem samo to, kar bi storila vsaka muca na mojem mestu. Toda tebi, hinavec grdi, bi lahko marsikaj očitala.“
„Kaj praviš?“ se je zavzel striček in sedel na štor.
„Tako je in nič drugače,“ je trdo pristavila muca. „Ti si mi res čeden patron! Včeraj si me prišel prosit, naj ti podavim miši — in se ti je zdelo vse v redu in prav..“
SLOVENSKA ZEMLJA V UGANKAH
Z veliko me pišeš, v oblake kipim.
Če z malo zarišeš, pa v sobi čepim.
Dve tretjini od tri dve tretjini od sto — naše jadransko oko.
„VISOKA“ MATEMATIKA
(5500 — 3500) + (475 + 225) + (25 X 4) + (10 x 7 — 7) — ?
Kakor vidiš, ni to ravno „visoka“ matematika. Pač pa ti končno število računa pove višino gore v Sloveniji. Katera je ta gora?
ŠTEVILKE
1,	2, 3, 4, — pridevek za človeka, ki ga cenimo;
1,	2. — neločljiva soglasnika;
5, 6, 5 — žensko krstno ime.
Skupaj: mesto v Sloveniji.
Rešitve ugank iz prejšnje številke.
Pregovori iz sestavka „To pa ni povest“ so: Brez muje se še čevelj ne obuje. — Pečeni golobi nikomur v usta ne lete. — Vsak začetek je težak. — Kdor išče, najde. —Konec dober, vse dobro! — Slovenska zemlja v ugankah: Drava, Soča, Sava. — V „Visoki“ matematiki je bila napaka; zato uganko danes ponavljamo.
Rešitev ugank iz te številke bo v prihodnji številki.