MARJAN DVORŠČAK, VARUH V VRTCU Otroci ga imajo radi Ko Marjan Dvorščak, varuh v vrteu Sonje Vidmarjeve, pelje otroke na sprehod, se marsikdo od mimoidočih ozre, da bi preveril, ali gre res za mo-škega, ali se mu je tako samo zdelo: Tudi otroci so gaspočetka nekam čudno gledali, saj so bili vajeni, da jih je doslej vedno vodila tovarišica pa so ga dolgo klicali kar tovarišica Mar-jan. Ko jih je opozoril, da je on tova-riš, se jim je v glavi še naprej rriotal pojem tovarišica in Marjan je bil veli-kokrat »tovariš Marjan tovarišica«. »Bilo je naravnost zabavno, kako se je otrokom čudno zdelo, da jih varuje moški in ne ženska,« je pove-dal Marjan s svojim blagim glasom in nasmehom, ki najbrž odpira otroška srca; drugače ga ne bi imeli tako radi, kot ga imajo sicer. - So vas takoj sprejeli medse? »Ko sem vstopil, se mi je zdelo, da je nekaterim kar dih zastal; dva pa sta spustila celo solze. A kaj kmalu so se omehčali, ko sem jim pripovedo-val, kaj vse bomo počeli, da jim ne bo dolgčas,« je dejal, medtem ko je vrgel skrben pogled na speče otroke, ali so vsi pokriti, saj so med obiskom dvi-govali svoje radovedne glavice, da bi videli, kaj se dogaja v sobi. - Kako so vas sprejele kolegice, saj so vrtci tipični ženski kolektivi? »Zadovoljen sem, da mi zaupajo, saj že lep čas nadomestujem vzgojite-ljico, ki je na bolniški. Pravijo mi, da imam smiset za otroke in mi sploh dajejo spodbudo za delo. Po drugi strani pa je tudi res, da sem na začet-ku slišal pripombe; češ, varuh ni le zato, da bi se igral in se hecal z otroki, marveč je tudi za cunjo, metlo, žlico,, postelje.« ¦* Kako ste ,sprejeli' tak pozdrav? »Dokazal sem jim, da znam prijeti tudi za cunjo in pobrisati, če se kak otrok ponesnaži, da znam pometati, postiljati, skratka, dokazal sem sebi in drugim, da nisem *prav nič manj vreden od žensk. Zdaj, ko nadome-ščam vzgojit^ljico, pa se moram sploh vsak dan sproti izkazovati,« se je razgovoril Marjan in pokazal, kaj vse dela z otroki in tudi sam doma. Rad bi bil ustvarjalen in dejal je, da mu ni prav nič težko, nasprotno, uži-va z otroki in rad bi ostal v vrtcu, če ga ne bi žulil nizek zaslužek. Končal je gimnazijo, si ustvaril. družino in mlada družina potrebuje več denarja, kot ga prinese Marjan Dvorščak do-mov. Delo je pač skromno nagrajeva-no in tu je prav gotovo tudi odgovor na vprašanje, zakaj med varuhinjami ni moških. To je globlji družbeni pro-blem in miselnost, ki je ne bomo spremenili čez noč. Škoda bo, ko bo Marjan Dvorščak zapu6til delovno mesto, ki mu je pisano na kožo. Tre-ba ga je samo opazovati, kako ravna z otroki, kako jih zna obleči, kako jim zna pripovedovati pravljice, kako po-tolažiti. Sprva je bil na preizkušnji in ko je po enem mesecu dejal otrokom, da ga zdaj ne bo več med njimi, so bili potrti. Še več, doma so se v solzah pritoževali, da tovariša Marjana ne bo več in da bodo dobili novo tovari-šico. Ko se je čez dva dni le vrnil mednje, so bili sila veseli, neka mati pa ga je oštela: ,Zakaj ste se zlagali, da boste odšli iz vrtca, kajti Mojce nismo mogli potolažiti, toliko je joka-la za vami.' Zdaj je zaposlen s štiriletnimi otro-ki in vsak dan sproti pripravlja pro-gram dela zanje. »Vedno se je treba izmisliti kaj no-vega. Otroci niso ovce, da bi jih samo pasel, kot sem bil na začetku slišal pripombo, češ, dedec ne more biti drugega kot pastir,« je nekoliko uža-ljeno nadaljeval in prav je imel. Pred-sodki so globoki, zato nam ženske vzgajajo otroke, saj so tako vrtci kot velika večina šol predvsem ženski kolektivi. Že dolgo pa trobimo, da vzgoja otrok že zdavnaj ni več samo ženska stvar, ampak stvar obeh spo-lov. Ta načela se križajo tudi zunaj vrtca. Marjan Dvorščak ima znance, ki odobravajo njegovo delo in pdgum ter poudarjajo, da bi moralo še več moških na delo v vrtce in so takšni, ki se mu posmehujejo: češ, ali je pri pravi pameti, da opravlja »babje« delo. Ceprav srčno rad dela z otroki, je delo sprejel le iz ekonomske nuje, ker ni našel drugega. V igri z otroki pozabi na predsodke in na kuverto. Ko bo kasneje po vsej verjetnosti de-lal s kakimi papirji ali s strpji, pa bo nabrž mislil na otroke.