KOMENTARJI
ZAKAJ BREZPOSELNOST?
PRAVIMO, da nam delavcev primanjkuje, daje povpraševanje veliko večje od ponudbe ... tako govore tudi številke o prostih delovnih mestih, ki jih vsako leto zavodom za zaposlovanje po sredujejo gospodarske organizacije in ki so ne-kajkrat večje kot število učencev, ki vsako leto končajo šolo. Predno pa se potrkamo po prsih, se prav potihem vprašajmo, kako je kaj z nezaposlenostjo. Po vsem tem bi namreč skle-pali, da je to vprašanje nepotrebno, saj po pre-prosti logiki ne more biti brezposlenih, če so po-trebe tolikšne. Toda lani je bilo na območju za-voda za zaposlovanje v Ljubljani prijavljenih kar 2119 brezposlenih. Precej velika številka na prvi pogled, čeprav si statistiki z njo ne belijo glave, saj pomeni le 0,98 odstotno mero brez-poselnosti (kritična meja je med 2 in 5%). To-da ta navidezni absurd je pojasnjen takoj, ko natančneje prelistamo podatke.
Ce primerjamo zaposlenost žensk s podatki iz tujine, potem lahko vsem tožbam navkljub le ugotovimo, da smo vsaj na tem področju med prvimi na svetu. Drugačna pa je slika, če po-gledamo še kvalitativen vidik zaposlovanja žensk, saj so te zaposlene večinoma na neaku-mulativnih delovnih mestih, nimajo realnih mož-nosti za študij in dvig kvalifikacijske izobrazbe. Tudi med brezposelnimi je več žensk kot mo-ških.
Podjetja se branijo tudi mladine med 15 in 18 letom, prav tako kot žensk brez kvalifikacij, starejših od 30 let. Največ brezposlenih je mla-dih, ki iščejo prvo zaposlitev, če so seveda ne-priučeni, za kvalificirane in priučene pridne ro-ke je namreč dovolj dela. To so seveda stvari, ki jih človek razume, čeprav ob njih ne more ostati ravnodušen. Toda bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je med iskalci zaposlitve tudi precej ljudi s srednjo ali celo višjo in visoko šolo. Gospodarstvo je sicer v veliki ekspanziji, stro-kovnjaki so nam krvavo potrebni, toda kadrov-ska politika je pomanjkljiva in nedodelana. Ko-pičijo se brezposelni stomatologi, živinorejski, veterinarski, farmacevtski in likovni tehniki, fri-zerke ipd., na drugi strani pa nam močno pri-manjkuje ekonomistov, pravnikov, specialnih pedagogov, elektroinženirjev in drugih. Res je, najvažnejši je interes mladeniča ali mladenke, to, kaj ga »veseli« . .. Toda s pravilnim poklic-
nim usmerjanjem, ki naj ne bo omejeno samo na informativne dneve na fakultetah za zadnje letnike gimnazij ali na maloštevilna predavanja, to mora postati naša stalna praksa. Otroka mo-ramo usmeriti po njegovih sposobnostih, inte-resih in pa tudi po potrebah našega gospodar-stva. Le tako bomo lahko iz naših besednjakov izbrisali tiste zoprne besede — suficitarni in deficitarni poklici. ..