Inserati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. ee se tiska dvakrat, 15 ee se tiska trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija na mestnem trgu h. štev, 9, H. nadstropje.
Vredništvo je na mestnem trgu h. št. 9, v Ii. nadstropji.
Po pošti prejeman velja:
Za celo leto	.	.	15	gl.	—	kr
Za pol leta	.	.	8	„	—	„
Za četrt leta	.	.	4	„	—	„
Za en mesec	.	.	1	„	40	„
V	administraciji velja:
Za celo leto	.	.	13	gl.	—	kr.
Za pol leta	.	.	6	„	50	„
Za četrt leta	.	.	3	„	39	„
Za en mesec	.	.	1	„	10	„	-
V	Ljubljani na dom pošiijan velja 1 gl. več na leto.
Izhaja vsak dan, izvzemši ne- ; delje in praznike, ob »/,6 popoldne.' ■ :
Nil Dunaju, 14. septembra.
Prav izvrstno dobro ste popisali v „ Slovencu" 12. septembra; a 12. september bodi si 1. 1683 ali 1. 1883, jev resnici vreden, da se ga se večkrat spominjamo. Zatoraj odločite mojemu dopisu, kot dostavku k Vašemu, mali prostorček v kakem kotičku „Slovenca“, da dopopolnim, kar Vam takrat ni moglo biti znano, ali pa Vam ni ugajalo za Vaš namen. *) Saj zmaga krščanska čez „krutega Turka" 12. septembra je bila tolikega pomena, da tega tudi pozni narodi še poznejših stoletji ne bodo pozabili. Nehvaležnost bi tudi bila, naj bilo bi mogoče, kdaj slavna dela naših prednikov pozabiti. Naj so tudi hoteli strankarji in nevošljivci ljudstvu slavnostno praznovanje 12. septembra zabraniti ali ogreniti, so se jako zmotili. Ljudstvo ve, kaj je Bogu in kaj sprednikom dolžno. In tako se je, kakor pri Bileamu preroku nameravana kletev v blagoslovljenje, spremenila nehvaležnost v hvaležnost. Tudi liberalni mestni očetje na Dunaju, ki zvesto poslušajo glas židovskih časnikov ter se po njih kakor po evangaliju ravnajo, niso mogli drugače kakor pomagati k večji slovesnosti. Toliko sploh.
Začnimo s cerkveno slovesnostjo, ker Bogu gre povsod prednost — Deus vicit, je spoznal kraljevi vojskovodja Sobieski. Glavna cerkvena slovesnost je bila v častitljivem, starodavnem tempelnu sv. Stefana, ki je bil pred 200 leti tudi priča slavnih del naših spredni-kov. Take veličastne službe božje z ,,Zahvalno“ menda pa sv. Stefana stolnica tudi še ni kraalo videla. Povabili so naš nadškof vse avstrijske škofe, ki so tudi res večinoma prišli, in sicer: kardinal Schwarzenberg, nadškofje
*) Namesto prostorčka v kotičku Vam rajše dovolimo prvo mesto, ker „12. september" je vreden, da se ga večkrat spominjamo. Vredn.
solnograški, lvovski in saderski; knezoškofi vratislovski, lavatinski sekavski, tridenski in briksenski; škofje: linški, brnski, kraijevograd-ski, pfemiselski, olomuški, litomeriški, spletski, kotorski, sebeniški i. dr. ter mnogo infuliranih opatov in prelatov, vsi so slavnostni dan po-vikševali s svojo navzočnostjo.
Veličasten je bil pogled, ko so se pod velikanskim portalom cerkve sv. Štefana vsi ti prevzvišeni cerkveni knezi Njih Veličanstvu presv. cesarju poklonili. Nagovorili so pri ti priliki presv. cesarja kot starešina kardinal Sehvvarzenberg. Ob treh popoludne so bili pri dunajskem metropolitu vsi ti cerkveni dostojanstveniki k obedu povabljeni. Bilo je 42 oseb, med njimi 18 škofov.
Preimenitni obed so dali presv. cesar svojim gostom. Bili so navzoči: Kralj španjski, kr. visokost vojvoda Ljudevit Bavarski, c. kr. visokost nadvojvoda Karol Ludovik, Ludovik Viktor, Janez Miroslav, Evgen, Viljem, Eajner; poročniki velevlasti evropskih i. dr.; ministri Kalnokj, Bilandt; mnogo generalov itd., komu je mogoče vse imenovati!
Drugi dan so dali tudi naši mestni očetje v novi mestni hiši slavnostni obed. V veliki dvorani in štirih vrstah so sedeli povabljeni gosti, več sto po številu, med temi mestni župani rimski, budapeŠki, sadrski, ljubljanski, tržaški, linski i. dr.; komu je mogoče vse našteti? Ljudske veselice in druge reči, kar ste že opomnili, opustimo, da ne bode dopis predolg' in dolgočasen.
Pa ne le v Beču, tudi po drugod so bile velike slovesnosti, tudi po drugod so se zvesti Avstrijani radovali krščanske zmage Križa čez polumesec, Kristusa čez Mahomeda. Tako se je lepa slovesnost obhajala v poljskem mestu Krakovu. Prelepa je bila cerkvena slovesnost, pri kteri so tekmovali katoliška za-hodno-latinska in izhodno-grška katoliška cer-
kev. Butenci in Poljaki (če tudi sicer ne) so bili zdaj enih misli. Škof Dunajewski je ko-nečno blagoslovil narodni poljski muzej.
V drugem glavnem gališkem mestu, v Lvovu je bila sijajna razsvitljava; nekdanja palača Sobieski-jeva, zdaj kneza Poninskega je bila z lepotijami, lučicami, lampioni, itd. tako nataknjena, da bila je le ena sama svitla palača. Vse se je vršilo brez najmanjšega nereda. Bodi zadosti, ker vsega in od vseh mest nam ni mogoče zapisovati.
Naj omenimo le še veselja in radovanja po Nemškem; saj pa tudi Nemci so mnoge zahvale dolžni Avstriji in svojim sprednikom. ki so s požrtvovalnostjo in lastno krvijo pomagali najhujšega sovražnika krščanskega imena premagati. Tako so se veselili n. pr. v Regensburgu, Wiirzburgu, po Bavarskem in drugih krajih; pa v posebnosti nam jih ni mogoče naštevati in popisovati. Opomnimo pa, da tudi nemško tiskarstvo in v prvi vrsti se je katoliško zanimalo za redko slovesnost ter res nenavadno (pa zasluženo) proslavljalo Habsburžane in Avstrijo. Z veseljem se je spominjalo blagih časov, ki je bil Avstrijski vladar tudi rimsko-nemški cesar. — Zlasti lepo se je spominjal Avstrije in njegove zdajne dvestoletne svečanosti XXX. občni zbor katoličanov v D tl s s e 1 d o r f u. Poslali so zborovalci posebna telegrama sv. Očetu Leonu XIII. in avstrijskemu cesarju Francu Jožefu ter se njima zahvaljevali, da so n j u spredniki v Rimu in Reču tako slavno Turka zmagali ter rešili Evropo in nje oliko večnih napadov Maho-medanov.
Tako „je Bog dobro obrnil", če tudi so brezverneži slabe nakane delali. Naj bi vse to ne bila le prazna navada, kakor marsiktera, ampak naj bi nas vse potrdovala v krščanskili načelih, ter s hvaležnostjo srca tudi krščanska čednost dovzemala.
Opazke o sestavku
„Kranjske šole in Habsburžani, njihovi pospešitelji“.
Spisal J. Vrhovec.
Jako dobro de čitatelju, če zasledi med učenimi razpravami programov srednjih šol kak slovenski znanstven spis, ki je do dandanes še bela vrana. Lepo izjemo dela lei ;o sporočilo državne višje realke ljubljanske. Poleg nemške razprave nahaja se tudi slovenska ..Kranjske šole in Habsburžani", spisal J. Vrhovec, Ponatis tega sestavka prinaša tudi ..Učiteljski tovariš" v št. 15, 16 itd. — Vsacega, ki se zanima za šolstvo in ljudsko omiko, razveseli učena razprava na tem polji tem bolj, ker je še jako malo obdelano, in ker so viri v šolstvu po Kranjskem v srednjem veku in začetkom
novega še zelo temni in pomanjkljivi. Kdo bi tedaj ne segel radostno po takem sestavku ter ga pazno ne prečita! od kraja do konca, da se poduči tudi o tej stroki! Z jednakim veseljem vzeli smo tudi mi omenjeni spis v roke ter pričeli čitati, misleč, da se stvar razpravlja objektivno in istiuito po zgodovinskih virih; pa zelo smo se prevarali.
Na 31. strani letnega sporočila (prvi do-tičnega sestavka) razpravlja g. pisatelj razmere šolstva po Kranjskem v srednjem veku s posebnim ozirom na Ljubljano. Na 32. in 33. strani opisuje šolstvo začetkom novega veka ter hvali razvoj njegov za časa reformacije, kteremu je pa konec storil ukaz nadvojvode v 30. dan oktobra 1598.1. Zapovedal jo namreč, da morajo vsi protestantovski učitelji pred solnč-nim zatonom Ljubljano in v treh dneh vse nadvojvodove dežele zapustiti. Sole so prevzeli jezuiti, prišedši 1595. 1. na Kranjsko. Potem
omenja, kako so jim stanovi in deželni knez stregli ter jih podpirali z bogatimi darovi. Navede se nekaj slučajev. Nadalje se spisuje notranja organizacija jezuitskih šol, in sredstva, kojili so se posluževali pri odgoji. — Na 35. strani piše veleučeni zgodovinar tako-Je: „01ovek bi mislil, da je bilo jezuitom do nravnosti in poštenega obnašanja dijakov še več, ko do dobrih vspehov v šoli, toda disciplina je bila kaj slaba. Jezuiti celo prepoznega prihoda v šolo v počctku leta zabraniti niso mogli. Redko kdo je prišel o pravem času, še le 14 dni po pričetku leta so se jeli dijaci od vseh strani shajati. Dostikrat so si dajali dijaci sami počitnice, sicer pak so bili jezuiti sami o tem oziru sila radodarni. Najneznat-neji slučaj je zadostoval, da se je dalo prosto, vrhu tega so obile procesije na Rožnik, k Božjemu grobu, na Fužino, k Mariji Devici v Polje itd. vzele šoli mnogo časa, A godile so se še
Politični pregled.
V Ljubljani, 15. sept.
Avstrijske dežele.
Dunaj, 13. septembra. Mestni odbor alias magistrat je priredil za danes slavnostni banket, h kteremu je nadvojvode, ministre, generale in druge državne dostojanstvenike povabil. Vsi od prvih do poslednjih so — odrekli. Prav tako! Počasi se bodo magistratu vže oči odprle, da bo spregledal, kam ga bodo Židje pripravili.
Pri polaganji svršnika (sklepnega kamna) na dunajski nori mestni zbornici je bil pražki župan, dr. Orny jeden prvih, ki jih je Nj. Veličanstvo ogovorilo: „Teši mne, že Vas take zde vidim11. (Veseli me, da Vas tudi tukaj vidim.) Pozneje so ga obiskali v hotelu dunajski župan Uhl in županov namestnik, dr. Priv, pravosodni minister dr. Pražak. Z ministrom Pražakom in grofom Taaffejem se je več časa razgovarjal ou pravnih stvareh.
V Olomucu je 12. t. m. ponoči iz inkvizicijske hiše pobegnil socijalist Schiitz, ki so ga iz Dunaja semkaj poslali.
Kraljeva sodnija v Bud«pesti jo potrdila zatožbo Majlathovih morilcev Sponge, Berecza in Pithelija. Javora je oprostila in so ga odmah spustili.
Sv. Oče so pisali prelepo pismo dunajskemu nadškofu k slavnosti ŽOOletnice osvo-bojenja dunajskega mesta. V tem pismu po-vdarjajo tudi veliko nevarnost, ki je žugala vsemu krščanstvu, ako bi bil padel Dunaj, duša se prestraši, ako misli, kaj bi se bilo potem vse lahko zgodilo. Tedaj se spodobi, da se Bogu, gospodu vojskinih trum. za to zmago zahvalimo. Sv. Oče kličejo v spomin vernim skrb papežev za osvobojenje Jeruzalema, omenijo slavne zmage nad Osmani po prizadevanji papeža Pija V. in poslednjič omenijo slavnega papeža Inocenca XI.. ki je z besedo in dejanjem spodbujal krščanske vladarje k zvezi zoper neverne Turke; pravijo pa tudi, da se je ta čas javno pokazalo, koliko blagra izvira za krščanstvo, ako so krščanski poglavarji složni s poglavarjem cerkvenim. Brez složnosti in edinosti bi bili javalne odbili krutega sovražnika. Dandanes se tudi hudo napada cerkev. Sovražniki so domači, notranji boj ni krvav, pa je hud in nevaren. Ti sovražniki napadajo pa tudi državni red in knežjo oblast. Cerkev ima v svojih napravah čudodelno moč, ako oboje oblasti, cerkvena in državna skupaj delate, se bode zleg toliko prej in gotovejše zavrnil. Ker se pa nasprotniki svete cerkve tiska poslužijo, da razširjajo svoje krive nauke, naj pa iz tega posnamejo katoliški možje, kako potrebno je, da bramba ne zaostaja za napadom. Sv. Oče pravijo, da se jim ta način bojevanja, s kterim se napadi na cerkev po časopisji odvračajo tudi s
druge nedostatnosti, ki jih jezuiti ali niso hoteli videti, ali jih zamolčati skušali. (Bede nravnega obnašanja dijakov bile so protestan-tovske šole mnogo, mnogo boljše. Ponočevanje, igranje s kartami, tepeži z vojaci, rokodelci in meščani bila je kaj nerodna reč in se je odpravljala tim težje, ker so jezuitski profesorji o vsakej priliki z dijaci potegnili, zlasti če so bili dijaci plemiči. S plemstvom v najožji dotiki ostati, bilo je prvo in najvažniše geslo jezuitsko in dobrikali so se plemenitim staršem in dijakom. V cerkvi n. pr. so morali pri maši klečati, le plemiči smeli so zavzeti kapele, grofi pak so lahko sedeli. (Mittheil. 1857, 101.) Leta 1651 bičali so profesorji tri dijake zaradi vendar le prerokovnaškega, življenja in najhujega med njimi izključili. Izključili pak bi bili tudi jednega plemiča, ko ne bi bili prisiljeni jemati ozir na njegovo plemstvo. Potepuh je ostal še v šoli."
Prečitavši ta odstavek, zdilinili smo: Če je temu tako, bile so šole jezuitov istinito
časopisjem, za ta čas zdi posebno primeren, da se tako odkrije kovarstvo potuhnjenih nasprotnikov. Sv. Oče pravijo konečno, da se bodo te dni posebno spominjali presvitlega cesarja in slavne rodovine, ter jo bodo Bogu priporo-čevali. Poslednjič pa podele škofom in vernim apostoljski blagoslov. — No, Eim je bil v vseli časih glava in zavetje kristjanom, to se tudi iz tega apostoljskoga pisma jasno razodeva.
Ljudska sola v Galiciji. Prihodnjo saboto se snide deželni zbor. Vže pred tremi tedni je deželni odbor razposlal poslancem celo zbirko predlog, ki imajo priti na dnevni red v prvi seji. Stvari so večidel administrativne, le dvoje načrtov, o skladanji za cerkvena poslopja in o vravnavi poselskih razmer, je obče zanimivih. Poglavitna stvar, ki ima biti prva in najvažneja v prihodnji sesiji, a se sedaj vže po časopisih pretresa, se še le pripravlja. Gre namreč za pregledovanje (revizijo) šolske postave. Stvar je pred dvemi leti sprožil deželni zbor, deželni odbor je šolsko vprašanje s pripomočjo strokovnjakov za lansko sesijo deželnega zbora pripravil, a zarad pomanjkanja časa ni prišlo na dnevni red. Deželni odbor je k sklepu lanske sesije zopet poklical strokovnjake v posvetovanje, da bi vže zgotovljene načrte postave predelali po mnenji poslaniških krogov in pri ti priliki ukoristili si tudi določila novele k državni šolski postavi, ki je bila ravnokar potrjena. 0 tem se ravnokar posvetujejo v deželnem odboru, in načelnik dr. Nikolaj Ziblikievic z vso odločnostjo šolsko vprašanje pretresuje in vsestransko prevdarja. Svojo misel o tem je vže pri otvor-jenji deželnega zbora lanskega leta določno povedal. On dela na to, da bi se kolikor moči vstanovilo več novih šol, da v kratkem času dobi vsaka občina svojo šolo. Da bi pa to preveč dežele ne obtežilo, misli pa, naj bi se od ljudske šole zahtevalo po postavni poti le toliko, da bi se prebivalstvo po selih vsaj, kolikor moči, v kratkem času naučilo brati in pisati. Kar se tiče pisanja in branja, je primeroma Galicija med zadnjimi deželami, in gre zato, da bi se vsaj v ti stvari ob kratkem času kaj zboljšalo. Da se misel deželnega glavarja nekoliko pojasni, podamo nekaj dat. Galicija ima 6000 občin, brez šole jih je 2200. Otrok za šolo vgodnih je 581.948, od teh jih je hodilo 1. 1881 v šolo le 188.315, tedaj še manj od 50 odstokov. V zadnjih 10 letih je bilo osnovanih šol 2027 in med temi je novih le 10 odstokov. Ko bi šlo to tako naprej, bi morala Galicija čakati pol stoletja, da bi slehrna občina imela svojo šolo. Z ozirom na to, kar dežela more storiti in plačati za šole iz deželnega denarja, se ne da nič več storiti, dokler se postava o osnovanji ljudskih šol v zgoraj omenjenem smislu ne popravi. Ko bi se pa sprejela misel deželnega glavarja, bi ne navalili vseh stroškov na deželni zaklad, ker bi se v prvi vrsti za to porabili šolski nakladi
prave jame razbojnikov in prava kvara mladine, kjer se niso niti najhujši prestopki kaznovali. In vendar veljajo jezuiti še dandanes kot jako izvrstni odgojitelji mladine, — zna se, da ne pri brezvercih in liberalcih, če tudi jim ti čestokrat svoje otroke v vzgojo izročujejo. Jako predrzna se nam je zdela takova obsodba. Kakor znano, velja trditev toliko, kolikor vir, iz kterega se zajema in način, kako se vporablja. Hoteč prepričati se o istinitosti obsodbe, pogledamo na vir, na kojega sevele-učeni pisatejj opira.
Da se učitelj, kojemu je mar, sam prepriča, kako se viri vporabljajo, hočemo jih navesti od besede do besede. Vrli g. Nečasek podajo (Mittheil. des hist. Ver. 1857 str. 101) iz dnevnika ljubljanske gimnazije od 1. 1651 do 1653 to-le:
„Knde November 1650 kamen einige Schiiler und baten um Aufnahme. Wegen zu spiiten Eintreffens wurden sie zur Strafe einige in den niedern Classen zuriickbehalten. — Da
dotičnih občin in graščin. Ti šolski nakladi, ki se sedaj zgube za šolske namene po občinah. ki nimajo šol. bi znašali poprek prešteti kakih 160.000. Toliko denarja je na razpolaganje precej v tem hipu, v kterem bode postavno izpeljana misel deželnega glavarja.
Vnanje države.
Kralj Milan odlikoval je Bismarka z redom belega orla. (Beli orel je bil svoje dni v bivšem srbskem cesarstvu državni grb. Bed njegov je najmlajši in najvišji red v najmlajšem kraljestvu ob Donavi in Savi.)
Srbski kralj Milan se bode sešel z nemškim cesarjem v Frankobrodu 20. septembra. Kralj Milan bode prišel jutri v nedeljo iz Gleichenberga na Dunaj.
Portugalske in angleške novine do-našajo vest, da so Francozi v zapadni Afriki mesto Loango napadli, bombardovali in do tal požgali. Vzrok je menda neka portugalska zastava, ktere loanški kralj ni hotel Francozom izročiti. Loango je zapadno afrikansko mesto v dolenji Guineji blizo najmogočnejše afrikan-ske reke Kongo.
Iz Varsore se poroča, da je rusko vojno opravništvo na severno rusko-poljski meji vstanovilo velikansk tabor za jesenske velike vojaške vaje. Zidajo se veliki magacini, gradijo, ceste in tudi dotični kolodvor se bode velikansko razširil.
„Koln. Zeit." piše: Govori se, da hoče knez bolgarski odstopiti, a vlasti se trudijo, da bi ga obvarovale. Stvar, pravi ..Kreuzzei-tung", je dovolj resnobna, vendar se pa zarad tega menda ne bode vojska začela; v mero-dajalnih krogih se tega ne nadejajo.
Lahom ni všeč, da jih nemške in avstrijske novine ne pripoznajo sorodnih v avstro-nemški zvezi; oni temveč trdijo, da pri tej zavezi Italija nikakor ni tretje oko na glavi ali peto kolo pri vozu, in kraljeva vlada ni nikakih pogodb sklenila, ktere bi laškemu narodu na kakošenkoli način škodovale. (Radi verujemo, saj tudi to ni laška navada, glej Milan, Benetke i. dr.) Zveza enako vse tri države na vse strani varuje, in je po svojem značaji vsa miroljubna,' kljubu temu se pa vendar ni na slučajno vojsko pozabilo in so se dotična določila natanko zaznamovala, kedaj in kako se jeden ali drugi zaveznikov v vojno zaplete in mu druga dva na pomoč gresta. Da bi bila tudi Rumunija k trojni zvezi pristopila, pravi „Politik“, da ni res.
Avstrijski general Joelson in francoski general Fabre sta bila skupaj v Gorenji Italiji, kakor gosta pri vojaških vajah. Avstrijski general je Francoze pregovoril, da so vzajemno na grob vseh pri Montebello padlih venec položili. Pri tej priložnosti prijel je Francoz Avstrijca zaroko, rekoč: „Pritej priliki izrekam presrčno željo, da če bi se še kedaj na bojnem polji srečali, naj bi se ne več kakor kot nasprotniki, temveč kakor prijatelji". Joelson je bil tudi
Mitte Januar 1651 mehrere arme Studenten Abends herumzogen, und vor den Hausern eine Komodie in deutscher Sprache „Winter und Sommer" auffiihrten und hiedurch grossen Zu-sammenlauf und Turnult erregten, so wurden sie ergriffen und dem Collegium iibergeben. Zur Strafe m u s s t e n s i c h i h r e A n f fl h r e r im Lehrzimmer vor den Mittschiilern in einem Saeke geisseln. Docli wurde ihnen der Armuth \vegen, unter gewissen Bedingungen \vieder erlaubt, dramatische Vorstellungen zu geben und sich so den Lebensunterhalt zu verschaffen. — Ende Miirz \vurden drei Schiller der holiera Classen wegen liederlichen Lebenswandels von iliren Professoren mit Euthen gepeitscht. Nadi dieser Strafe wurde der Aergste ausgeschlossen, erhielt jedoeli auf Fiirbitte der PP. Franzi-skaner ein Zeugniss, um andervviirts die Studien fortsetzen zu konnen. Es wiire nocli ein zu eiter ausgeschlossen worden, wenn man nicht auf seine vornehme Abstammung einige Rilcksicht nehraen zu sollen geglaubt hiitte. Im Anfange
tiste misli in francoski vojni minister se je za to vojaško odkritosrčnost in ta ponos svojemu generalu v imenu vojske in celega francoskega naroda zahvalil.
Nemški cesar je naročil dednemu princu, da ga pri Lutrovi svečanosti v Vitembergu na-domestuje. V kabinetnem pismu pravi, da osebno ne more priti, a kot evangeljski kristjan in vrhovni cerkveni poglavar se pa živo zanimiva za tako slavnost, pri kteri se evangeljsko veroizpovedanje neoslabljeno razodeva. On spoznava obilni blagoslov, ki prihaja za evangeljsko cerkev iz tega, da se njeni udje povsod opozorujejo na blage darove reformacije. Posebno pa bi cesar ne videl rad, da bi ga v Vitembergu, kjer je nastopil Luter, nihče ne zastopal, ker slavnost sega čez meje tega kraja. Cesarsko pismo sklepa z voščilom, Lutrova slavnost naj pripomore, da se zbuja evangeljska pobožnost, da se varuje lepo zadržanje in da se utrdi evangeljska cerkev. Našim p. i. čitateljem je gotovo znano, da je sedaj slavno vladajoči nemški cesar rodovine Hohenzollernske, ki je podedovala po smerti Friderika Alberta vojvodstvo Prusko, ki je bilo lastnina nemškega reda; Albert Bra-niborski, njegov oče, pa je prestopil k protestantizmu , in tako postal knez te dežele. Ni se tedaj čuditi, da pruski kralj, sedaj nemški cesar, hvali protestantizem, ki je podlaga pruski državi. — Prestolanaslednik je tudi zvesto opravil svoj nalog, s princem Albertom je prišel k Lutrovi slavnosti, položil lavorov venec na Lutrov grob in tam rekel, da naj nas ta slavnost potrdi v tem sklepu, da se bodemo zmi-rom poganjali za versko svobodo vesti in za potrpnost (cf. katolike na Pruskem).
Apanjskega kralja nameravali so ob priliki njegovega poslednjega bivanja v Parizu zarotniki umoriti. Tako poroča „Patrie“. Francoska policija pa je menda poskus zabranila.
Na Bol(/arskem so pri dopolnilnih volitvah za sobranje zmagali vradni liberalni kandidatje. Po deželi je pa kljubu velikemu pritisku vlade konservativna stranka zmagala.
30.000 Ircev zbralo se je v nedeljo po Mal. Šmarnu v Waterfordu pod milim nebom, da so izkazali agitatorju Mihela Davittu svoje zaupanje. Davitt je govoril, ter povdarjal, naj se posestniki ne dajo zapeljati, kakor da bi med blaznimi živeli. Veliko posestvo se mora vničiti. Deželna postava ni vredna piškavega oreha itd.
Iz Kahire se naznanja 3. t. m.: General Hiks odpotuje danes s 5000 egiptovskimi vo-jaci iz Hartuma in pojde ob levem bregu Nila naprej. Naslanjal se bode na Dnem. Kriv prerok se baje hoče odločno vpirati. Pot iz Berbera ob Nilu v Suakim ob rudečem morji imajo vstaši zasedeno. General Hiks se je porazumel se Slatin bejom, gubernatorjem v Darfuru, kedaj se ima začeti vojska zoper Mahdija. V Darfuru je sedaj popolnoma mirno. Posadko v El Fu-
Mai 1651 vvurde cine Tragodie aufgefiihrt; hiebei spendeten die Stiinde 300 H. fiir Priimien, und vvurden diePeriochenlateinisehund deutsch gedruckt. Im Juni vvurde den Rhetoren, welche sicli das Tragen der Degen anmassten, dieses verboten. Im Beginne des Schuljahres 1652 wurden zu spiit eintrelfende Schfiler so viele Tage in der vorigen Classe zuriickbehalten, als die Verspiitung betrug; die saumseligen Repe-tenten mussten durch so viele Tage die Schule auskehren. Am 6. November 1652 zog die Jugend mit ihren Professoren in schoner Ord-nung auf den Rosenberg. Unter Weges vvurde Rosenkranz und die Litanoi laut gcbetet. Tags darauf vvurden die Schulen eiuzeln gemustert, und die Armen an Geist und an Lebensmitteln fortgeschickt, und zvvar liber angelegentliches Ersuchen des Magistrates, vveil sich solcho Schtiler nur vom Botteln erniihrten, somitden Biirgern zur Last lielen. Das Verbot des Bettelns vvurde ofters vviederholt, ebenso das Verbot des Singens unter den Fenstern zur Nachtzeit. Bei
scher, Dara in Omschanga znašajo sedaj skupaj 4000 mož.
V Kantonu na Kitajskem so napadali bivališča Evropejcev in več evropskih skladišč blaga zažgali, kitajski vojaki so ljudstvo pomirili, tudi ste prišli dve angleški ladiji pred Kanton, da, vidi se iz tega, da so Kitajci zelo razjarjeni nad Evropejci, odkar si je Kitajsko s Francoskim zarad Anama navskriž. Ljudstvo se čezdalje bolj ogreva za vojsko. Iz Hongkonga se naznanja, da si Kitajci vtrjujejo kraje med ustjem reke Sinkiang in Kantonom. Posadko v trdnjavah Bogne so zdatno pomnožili. Tukaj ne prašajo, ali bode vojska, marveč, kedaj in kje se bode začela?
Izvirni dopisi.
Od Sv. Gregorja, 12. sept. V 68. številki tržaške „Edinosti“ poroča neki najeti dopisnik o občinski volitvi šent-gregorske županije, ki se je vršita 31. julija t. 1. v Dvorski vasi, rezidenci sedanjega župana in večine njegovih odbornikov. Gospod dopisnik! Zakaj vendar to reč v oddaljeni Trst poročate ? Kaj se pač brigajo v Trstu za našo volitev? mar nimamo domačih časopisov? — Nato deloma resnično, deloma pa lažnjivo poročilo, če tudi ni vredno odgovora, moram vendar nekaj odgovoriti, da g. dopisnik ne bode mislil, da sem se ga vstrašil.
Da sem bil kolovodja naše stranke, da sem posameznim volilcem na njih željo imena kandidatov napisal, (da se pri glasovanji niso glasovi cepili, in da se je volitev hitreje vršila), da sem volilcem prigovarjal in stvar razjasnil, je resnica; da bi bil pa poslal kakega slugo, priganjat ljudi k volitvam, da bi bil koga silil ali mu celo s kaznijo žugal, je neresnica, in dokler tega ne dokažete, ostane neresnica; kajti tudi tisti A. A., na kterega se boste morebiti sklicevali, če hoče resnico pričati, mora Vam povedati, da sem mu le prigovarjal zarad enega samega kandidata, kterega je hotel voliti v 3. razredu, pa je bil postavljen za kandidata v 2. razredu, slednjič pa mu rekel: „sicer pa storite, kakor hočete". To je vsa sila! — Da so me volilci, ne le domači, ampak tudi uni iz župnije laške tako vrlo lepo ubogali, to si štejem v največo čast, če mi tudi g. dopisnik misli s tem pred svetom malo kropa priliti. Saj pa je agitacija tudi lahka bila, kajti ne jaz, ampak 15% nakladi, ti, ti, so agitirali, od kterih ne vera ne jaz, ne kdo drugi, kam so izginili, toliko pa vem, da so druge občine z dosti manjšimi nakladi za občinski blagor kaj
der heil. Messe mussten die Schtiler kuieen, und nur die Adeligen die Kapellen einnehmen und von diesen durften nur die Graten sitzen. Im Dezember 1652 vvurde das Kartenspiel, das um diese Zoit unter der Jugend selir um sich zu greifen begann, strenge verboten und den Prazeptoren vvegen dieser Untugend oft die Instructionon entzogen.
Im Februar 1653 vvurden zvvei Poeten vvegen liederlichen Lebensvvandels proscribirt. In diesem Monate hatten auch die Studirenden einen Tag frei vvegen eines zu Laibach noch nie gesehenen, von den Herren Stiinden ver-anstalteten Turniers."
Dalje navaja še g. pisatelj (str, 35 in 36) dva izgreda učencev v letih 1664—1680; posneto je po Dimitzu (Gesch. Krains IV. 104.). Pričenja z besedami: „Taka pristranskost delala je na dijake pač slab utis ter nosila še slabši sad. Vršili so se v Ljubljani dogodki, ki se nam zde skoro neverjetni."
(Daljo prih.)
storile, naša pa — nič. Ko sem pred dvemi leti sporočil g. županu, da naj skrbi za popravilo mrtvašnice na tukajšnjem pokopališču, dobil sem odgovor skrbnega župana vreden: „€e nočete popraviti sami, pa tako imejte". — Ko so bila pota tako razdrta, da ni bilo mogoče po njih hoditi, še manj pa se voziti, sem bil primoran c. kr. žandarmerijo naprositi, da so se pota za največo silo popravile. S takimi in enakimi prigodbami Vam še lahko postrežem, g. dopisnik, ako Vam drago!
Pri vsem tem pa se je dvorska gospoda dobro imela, saj je storila, kar je hotla; zato ni čuda, če so se ji začele oči bliskati (izraz dopisnikov), ko je bila začela sprevidevati, da jej nje zvezda ugasuje. Ni čuda, pravim, da jame z ostrimi besedami grmeti na omenjenega gospoda. Tukaj, g. dopisnik, ste se zmotili. Ne z ostrimi, ampak z nesramnimi besedami so začeli n4me grmeti, zarad česar bota tudi 2 dvorska mogotca imela lepo priliko, da bosta eden 2, drugi 6 dni premišljevala v samoti dolgost svojega jezika. Na daljno opazko dopisnikovo: „Gospod bi bil rad popihal na svoj dom, ali ni si upal prodreti velike gnječe. Edina tolažba mu je še to, da so ga branile zveste slemenske ovčice pred razkačenimi dvorjanskimi volilci, in tako prišle v okom tepežu, do kterega je jako malo manjkalo", moram omeniti sledeče: Da bi jo bil popihal, preden sem oddal svoj glas, ni mi prišlo niti na misel, če tudi bi bili Dvorjani to radi videli; pač pa sem jo popihal precej po volitvi, da sem se umaknil dvorjanski surovosti, kajti omikan človek se v političnem življenji bojuje z umom in pametjo, ne pa s pestjo in kolmi! Moja tolažba pa ni bila le tedaj, ampak je še zdaj, da imam tako zveste ovčice, ki me rade ubogajo in zatoraj na kaki tepež z razkačenimi dvorskimi volilci še mislile niso. — Brez dvoma, pravite k sklepu, bodo volitve ovržene. Jaz pa Vam rečem: Naj bodo volitve ovržene, ali ne, toliko je gotovo, da Dvorjani bodo kmalo žalovali na razvalinah dvorskega županovanja, ktero jim je tolikanj k srcu priraščeno.
Lovre G er j olj, župnik.
Iz Celja, 14. septembra. Danes smo pokopali gosp. Antona Zinnauerja, organista celjske farne cerkve. Rajnki je rojen pri sv. Jakobu v Slovenskih goricah; je služil kot učitelj na Muti ob Dravi, ter prišel pred 31 leti v Celje kot organist. Zraven te službe je učil skozi veliko let petje na celjski gimnaziji, na nekdanji celjski preparandiji in zdajni meščanski šoli; bilje tudi mnogo časa pevski učitelj „moškega pevskega zbora" v Celji; zraven se je še tudi bavil s podučevanjem na glasoviru in goslih. Meščanom je bil priljubljena oseba, zato se je sprevoda vdeležila obilna množica ljudstva. Mestna godba in pevski zbor sta ga spremljala na pokopališče; pevski zbor mu je zapel 2krat (nemško) „nagrobnico“ pred Marijno cerkvijo in na mirodvoru. — Bog daj, da dobimo za naslednika moža, ki bo vnet za cerkveno petje.
Domače novice.
(Ljubljanske srednje in ljudske šole) prično se v pondeljek 17. t. m. z običajno sv. mašo.
(Nove vrste Mesnišcn vagon) z nadstropjem, v kterem je baje prostora za 100 ljudi, se vozi zdaj med Ljubljano in Lescami zvečer in zjutraj; če je pa več ljudi, pripne se lahko še več navadnih vagonov. Tudi hlapon je
drugačen, dimnik ima podobo turškega minareta. Pravijo, da je te vrste voz napravila železnica iz štedljivosti, kajti občinstvu priležen gotovo ne bo ne pozimi ne poleti; ima pa II. in III. razred, zadnji je ,.pod streho11.
(Socialističen agitator) z imenom Hoger, vodja dunajskih stavcev, prišel je včeraj v Ljubljano menda stavcem Kleinmajrjeve tiskarne, ki so večidel tujci ali pa nemčurji, na pomoč. Ljubljansko tiskarsko društvo je bilo namreč izključilo tri stavce omenjene tiskarne, ker so delali društvu na kvar. Zdaj so pa ti stavci, kterim je vodja znani prusak Rtitting, neki poklicali tega rovarja, da bi obdelal to društvo, naj bi jih nazaj vzelo. Sinoči zbralo se je zato več tiskarjev rpri Zvezdi11 in veliko-nemški misijonar jim je začel razkladati svoje prečudne nazore, pa v taki grdi obliki in tako neokusne ter neprebavljive, da ga razen Kleinmajerjevih ni hotel nihče poslušati in je moral s to svojo gardo odriniti sramotno in brez vspeha, — Sploh je ta tiskarna gnjezdo vsega nam nasprotnega zagrizenega tujstva.
(Premiranje za kobile in klice) se je vršilo ta mesec v Kranji, na Vrhniki, v Ribnici in v St. Jerneji, imena obdarovanih gospodarjev priobčimo prihodnjič.
Razne reci.
— Duhovske spremembe v lava-tinski škofiji. Nastavljeni so: č. g. J. Skori-janec za provizorja v Reko (Riek); č. g. J. Dekorti za duh. pomočnika pri Sv. Križu poleg Kisle Vode; Gaberc v Dramlje; Purgajv v Prihovo; Hribernik pri Sv. Jurji na Savniei; Klešič v Središče (Polstrau); Zidanšek v Slov. Bistrico. Za Skomarje, Reko in Sv. Ožbald na Dravskem polji se ni nihče oglasil.
— Državnega zakonika je 13. sept. izšla v c. kr. državni in dvorni tiskarni slovenska, italijanska, češka, poljska, rumunska, hrvaška in rusinska izdaja XXXII., XXXVI. in XLIV. list.
— Zvezdoslovna družba. Prvo sejo je imela družba včeraj 14. t. m. Druga je danes 15. septembra. Tretja bode v ponedeljek 17. sept. Pri vsaki seji so razen administrativnih in društvenih reči tudi znanstvena predavanja, Seje so v zeleni dvorani cesarske akademije znanosti (I. vseučiliščni trg št. 2). Pristop je dovoljen prijateljem zvezdoznanstva,
— Oporoka grofa Chamborda. Ceci est mon testament (To je moja oporoka) je grof Okambord 4. dan junija meseca t. 1. po-vrnivši se iz Gorice v Frohsdorf zapisal. Govori le o lastni zapuščini in z nobeno besedico ne omeni ne prestolonasledništva, ne kake druge politike. Oporoka se začne: „Umrjem, kakor dober kristjan, brez srda do kogarkoli in vsem odpuščam, kakor tudi vse one, kojim sem jaz krivico delal, odpuščanja prosim. Bogu vsemogočnemu pa zveličanje svoje duše priporočim. “ Moja draga sopruga naj ima do smrti vžitek vsega mojega premoženja, razun poznejših volitev. Po smrti moje sopruge naj pa moja nečaka vojvoda Parma-uški in grof Bardiški premoženje podedovata in sicer tako, da prvi dobi dve, poslednji pa jedno tretjino mojega premoženja. Veliki vojvodici Aliče (Elizi) Toskanski in vojvodici Marjeti Madriški volim vsaki po 500.000 frankov. Zavodu „propagande“ katoliške vere v Lyonu volil je grof tudi
500.000	frankov. Sv. očetu zapustil je 400.000 frankov z določilom, da se nalože in obresti vsako leto sv. očetu darujejo. Revežem v Parizu
100.000	frankov, in revežem tiste občine, kjer bodem na večno trudne oči zaprl pa 20.000 frankov. Ta poslednja volitev pripade toraj revežem v Frohsdorfu in oba zneska se bosta bodoči teden že razdelila. Konečno so omenjeni še zneski za sv. maše v Frohsdorfu in Gorici, in pokojnine za hišne služabnike.
— Vvaževanje mesa iz Rum unij e na Dunaj. Brata Messing hočeta na Rumun-ski meji v Jekam napraviti veliko klavnico, ktero bi nadzorovali avstrijski vradniki. Tam hočeta klati rumunsko pitano živino, a meso pošiljati na Dunaj. Prosila sta za to dovoljenja pri c. kr. ministerstvu unanjih poslov. — V svoji vlogi govorita o vzroki i dragine pri mesu na Dunaji in mislita, da se to ne bode tako hitro zboljšalo, — ker se več mesa hoče nakupiti, kakor sega na trg postavi. — Ne vemo, ali je to res ali ne, le toliko se spominjamo, da drugi listi pišejo, da se avstrijska pitana živina na Nemško prodaja in da je tam po ve-čih mestih meso ceneje, kakor na Dunaji. No, ako se iz Amerike, da celo iz Avstralije meso v Evropo na trg postavlja, zakaj bi se iz Ru-munije na Dunaj ne? — Mislimo, da so tukaj druge stvari vmes.
— Južna železnica poskušala bode 19. t, m. na progi Modling-Vorderbruhl prvi vlak na elektrogon.
— Iz Ogerskega dohajajo vesti, da bo vsled prevelikega deževja slaba vinska letina.
— Iz rodu kralja Sobieskega, rešitelja Dunaja je dandanes le še ena potomka pri življenji; ona živi v Koliuu v dobrih razmerah, ter je omožena z založnikom nekega dvakrat na teden izhajajočega lista.
— Na otoku Ischija se zopet hudi potresi ponavljajo. Ljudje preplašeni bežijo.
— Amerikanska severna Pacific-železnica je dovršena. Na 22. avgusta pribili so zadnjo šino, kije zahod z istokom zvezala. Prvi vlak preko St. Pavla proti Zgornjem jezeru in od tam do tihega morja je vže na cesti. — Pri tej priložnosti ne bode napačno, ako zabilježimo štatistiko mesta St. Pavel. Mesto jelo se je graditi, t. j. prvi kol za prvo kočo zabil se je v tla leta 1838 in takrat ie bilo skupaj troje ljudi. Leta 1847 jih jo bilo že 50; 1850 840; 1855 4400; 1860 10.600; 1865 13.210; 1870 že 20.300; leta 1875 so se že na 33.178 narasli in leta 1880 na 41.498; leta 1881 bilo jih je 50.900; 1882 pa 75.835 in letos jih je že nad 88.378. Rodovitna tla mora ta St. Paul imeti, kajti ljudje se tamkaj bolj ranože, nego po naših gozdih po jesenskem deževji gobe rastejo!
— Roparski napad na ekspresni vlak španjsko - francoski vršil se je 17. avgusta na progi med Mollet-om in Montmelom. Tedaj bilo je to že zdavnaj, a naj služi v izgled, kaj si hudobija vse upa. Preden je vlak Mollet za^ pustil, vstopili so štirje roparji v mornarskih uniformah vkupej, kjer je bila straža civilne garde, ki vlak spremlja. Na progi, ko je vlak z besno hitrostjo proti Montmeio drčal, napadli so ti štirje mornarji civilne gardiste in jih pomorili, V tistem času zapazi pa peljač od daleč znamenje, naj vstavi. Vlak postoji in v trenutku vsuje se kakih dvajset do ušes oboroženih roparjev čez vlak in popotnike, 70 do 80, do čistega spraznijo. Vzeli so jim menda okoli 30.000 do 32.000 mark gotovine, mnogo zlatnine in srebernine, kakor ur, verižic, prstanov i. t. d. Ko so roparji svoje delo dokončali, so se priporočili in vlak se je z večino popotnikov dalje odpeljal, in dve uri zakasnjen v granično postajo Pont Bon prižvižgal.
Telegrami „§lovencn“.
London, 15. sept. Delajo se priprave za mednarodno razstavo, ki bo od 3. aprila do 31. oktobra 1884 v „kristalni palači Sydenham“.
Eksekiitivne dražbo.
18.	sept. 1. e. džb. pos. Andrej Kucler iz Horjula. Vrhnika. — 1. e. džb. pos. Jože Gorup iz Rase. Vipava. — 1. e. džb. pos. Primož Kovač iz Palcu, 5985 gl. Vrhnika. — 1. e. džb. pos. Anton Kašič iz Gaberške gore. Rače.
19.	sept. 1. e. džb. pos. Martin Ojsteršek iz Strme rebri, 585 gl. Krško. — 1. e. džb. pos. Frančiška Butara iz Sel. 500 gl. Mokronog. — 3. e. džb. Frančiška
Vilar omož. Skobec iz Pudoba. Lož. — 1. e. džb. pos. France čajnik iz Zgornjih Gradiš, 3526 gl. Kostanjevica. — 1. e. džb. pos. France Povšič iz Gabrnika, 1280 gl. Mokronog. — 1. e. džb. Jakob Žnidaršič iz Poderkve. Lož. — 3. e. džb. pos. Janez Strle iz Poljan. Lož. — Relicitaeija pri Jožefu Golf iz Loža. Lož. — 1. e. džb. Jožef Lukek iz Straže, 710 gl. Mokronog. — 1. e. džb. Johana Bečaj iz Ravnika. Lož.
20. sept. 1. e. džb. pos. Mihael Otoničar iz Cirk-niee, 700 gl. Logatec. — 1. e. džb. Marija Penko iz Kala. Postojna. — 1. e. džb. Matija Škof iz Dolenjevasi, 2080 gl. Logatec. — 3. e. džb. pos. Agata Martinčič iz Spodnjega jezera. Logatec. — 1. e. džb. pos. Helena Mestek iz Jezera. Logatec. — 1. e. džb. pos. Martin Novak iz Rovt, 645 gl. Logatec. — 1. e. džb. pos. Janez Nagode iz Hotederšice št. 7, 2940 gl. Logatec. — 1. e. džb. pos. Jože Lenkovie iz Hotederšice, 2115 gl. Logatec. — 1. e. džb. pos. Andrej Milavec iz Cirknice, 5257 gl. Logatec. — 1. e. džb. pos. Jakob Mivšek, 2735 gl. Logatec. — 1. e. džb. pos. Jože Penko iz Nadanjesela, 3950 gl. Postojna. — 3. e. džb. pos. Anton Slak iz Repša. Trebno.
Dunajska borza.
14. septembra.
Papirna renta po 100 gld.
Sreberna ,,	„	,,	,,	.	.
4% avstr, zlata renta, davka prosta . Papirna renta, davka prosta Ogerska zlata renta 6%	.
n	« n 4 <%	.
„ papirna renta 5%
Kreditne akcije .	. 160 gld.
Akcije anglo-avstr. banke 120 gld. „ avstr.-ogerske banke „ Liinderbanke „ avst.-oger. Lloyda v Trstu „ državne železnice .
„ Tramway-društva velj. 170 gl. . Prior, oblig. Elizabetine zap. železnice „	„ Ferdinandove sev.	„
4% državne srečke iz 1.1854 250 gl. H „	„	„ „ 1860 500 „
Državne srečke iz 1.1864	100 „
„	.,	„ „ 1864	50 „
Kreditne srečke	.	.	100	„
Ljubljanske srečke	.	.	20	„
Rudolfove srečke	.	.	10	„
5% štajerske zemljišč, odvez, obiigae.
London .............................
Srebro .............................
Ces. cekini.........................
Francoski napoleond.
Nemške marke........................
78	gl.	25	kr.
78	„	55	„
99	„	50	' „
93	„	-	„
119	„	05	„
87	„	20	„
85	90	„
292	„	75	„
108	„	75	„
835	„	-	„
104	„	50	„
231;; 75 ;;
102	„	90	„
104	,,	75	„
120	„	25	,.
133	„	25	„
167	„	75	„
166	„	50
168	.,	25	„
23	„	-	„
20	„	-	„
104	„	-	„
120	„	-
58 „ 55	„

-I vol. mala 8°. 1879,
založil
Miroslav Pustet v Reznem.
Vsako polo tega brevirja pregledala in potrdila je pred tiskom S. Eituum Oongregatio v Rimu; oziralo se jo kolikor mogoče na posebno zložnost molivca; glavni deli in odlični prazniki brevirja so po priljubljenem dunajskem strokovnjaku gospodu prof. Kleinu najspodobnejše illustrovani s krasnimi izvirnimi podobami in sicer: Pars Hicmalis z 9, Pars Vernalis s 15, Pars Acstivalis z 10 in Pars autumnalis s 7 podobami.
Neprecenljiva prednost novega brevirja je gotovo njegova popolnost in pravilnost; mnogo, v dosedaj izišlih izdajah nepopravljenih pogreškov in pomanjkljivosti, odstranilo se je n ajskrblj i vej še.
Ta v štirih zvezkih izdani, različno vezani brevir, ki se vsled svoje trdnosti in ličnosti ne boji nobeno kritike, prodaja podpisana bukvama glede na kakovost vezanja, po sledečih cenah: 18 gld. 50 kr.,
21 gld., 23 gld., 24 gld., 26 gld. itd.
Posamezne pole zahtevajočim radi pošljemo na ogled.
Katoliška bukvama
v lAjubljuni.	♦