in jim sežejo v desnico, vrata se zopet odpro, komisija in pedela izginejo, slovesno, skrivnostno in avtomatično, kakor so prišli. Vse obkoli mlade doktorje in jim stiska desnice. Ko vidi stari Pokoren, da Štefanu vsi čestitamo, mu tudi on ponudi nazadnje svojo žuljavo desnico. Resnično, više sem cenil ta hip to roko in starega Pokorna iz hribovske vasi kakor elegantno oblečenega uradnika, ki je tudi čestital svojemu sinu, ki je promoviral s Pokornom.
Odhajamo.
Najmlajši član kluba Narobe, Koren, nese slovesno diplomo v črnem ovitku. Doli ob vratih že čaka portir in izroči Štefanu kopo čestitk, telegramov, pisem in kart. Napitnina za-cinglja srebrno v roko uslužnega moža, ki napravi mlademu doktorju poklon do tal. Štefan nima časa brati vseh čestitk, zakaj zunaj pred por-talom bijejo nestrpno konji pred kočijo, ki ga čaka. Samo prvi telegram odpre, se nasmehne, ko ga prebere, in mi ga ponudi.
— Čestitam! Na poti na Dunaj pridem z Marijo na Vaš večer. Vlak ob 10. uri zvečer. Doktor Bober. —
Nemara nisem preduhovito gledal, ko sem čestitko prebral in jo Štefanu vrnil.
»Že vidim . . . Tvoj obraz bi se najrajši izobličil v vprašaj, Zvečer izveš vse . . ,« mi pravi Pokoren in stopi v kočijo. Oče sede zraven, Koren z diplomo njima nasproti in kočijaž napne vajeti.
»Zvečer  na  svidenje,   fantje! Pokoren in dvigne cilinder.
»Živijo, doktor!«
Pesek zaškrta pod kolesi, v elegantnem loku, kakor se spodobi ob teh slovesnih prilikah, ko graški kočijaži kažejo največjo svojo spretnost, zdrči voz izpred univerze.
Naša družba pa se razide na vse strani.
Le Zorič ostane na moji desni in pravi: »Tako se izgublja  fant za fantom v življenje . . , smo   še  vedno   tu  in   se  staramo ...   O vina . , .«
»Zorič,   idi   in  izgubi   se  tudi ti tako ljenje!« pravim jaz.
»Zvečer ti povem, kako in kaj!« pravi on in se poslovi.
Pred mano je dolga, poldanska prazna ulica, na kostanjih čivkajo vrabci, jaz mislim na večer in dan se mi zdi pust in dolgočasen ...-----------
Pokornov večer in njegov doktorski potus nas je zadnjič združil.
Krog belopogrnjenih miz sedi vsa naša druščina. Na častnem mestu je doktor Pokoren, ob njem na eni strani njegov oče, na drugi jaz.
Ura na steni bije devet, žarnice pod oboki prijazne, ne prevelike sobe sijejo svetlo, na mizah dehtijo rože v vazah, zrak je še ves čist, obrazi,
KIPAR MERKUROV IZDELUJE KIP GROFA TOLSTEGA.
nas pozdravi
Mi pa domo-
v živ-
smeh in govor — vse je še sveže in čilo in nedotaknjeno od alkoholske kričavosti.
Tedaj potrka društveni predsednik na kozarec, vstane in začne govoriti. Slovesne, vzvišene so njegove besede, ko se poslavlja od Pokorna, ki gre v svet in v življenje, da tam vdej-stvuje naše ideale. Lepe besede so — a kaj, ko jih je Pokoren že mnogokrat slišal!
Ko neha, odgovori in se zahvali Štefan isto-tako slovesno. Vem, da mu ni prav nič žal, da je konec njegovih študentskih let, a vendar pravi, da mu je zelo težko, ko odhaja v življenje. Če bi bila ta leta res tako lepa, kakor se vidijo v luči spomina,   ko so že prešla,  tedaj bi Pokornu
-   461    —