an«, Andreja Žižek Urbas se je ukvarjala z urbano poezijo Gala Gjurina (Projekt Mesto) v besedilu Midva, zvečer, zmenjena, Metka Lokar se je navezala na neoavantgardno pesništvo Ljubljane 60. let v besedilu Klofuta svetohlinski malomeščanskosti: Chubby was here, Vladka Tucovič pa je opazovala dihotomijo mesto - vas v prispevku »O Bog, kako brezvezno je vse tam spodaj ob morju!« Podoba istrskih mest v nekaterih delih sodobne slovenske književnosti. Monika Pemič je pri predstavitvi besedila Med deželno in slovensko identiteto: gradbena prizadevanja ljubljanskega meščanstva udeležence popeljala kar »na teren«, pred (in v) Narodni muzej inNarodni dom oz. Narodno galerijo. Sklepni besedili zbornika sta opis ekskurzijske poti Katje Dragar Mesto ob srebrnem studencu in literarnozgodovinski pregled Milanke Trušnovec Mesto živega srebra v temeljih idrijske književnosti.
Urednica in predsednica 42. SSJLK je v intervjuju ob izidu zbornika povedala,
da se le-ta »od zbornika prispevkov z mednarodnega simpozija Obdobja ne razlikuje toliko po stopnji 'znanstvenosti', kolikor po načinu prezentacije, ki je metodološko svobodnejša, bolj odprta, z več ilustrativnega slikovnega gradiva, nastopi niso branja tez, ampak živo in naravno podajanje.« Žal so se nekateri referenti kljub odličnosti svojih natisnjenih besedil ravno v nastopih, ki so bili prvenstveno namenjeni nerojenim govorcem slovenščine, izneverili tej siceršnji stalni programski smernici Seminarja. Hkrati pa je tudi res, da je zbornik (kot je še zapisala urednica) »spomin na slišano, ki ga je mogoče vzeti v roke večkrat«, in prepričani smo, da so dobre vtise z večine predavanj dobro zasnovanega in izpeljanega Seminarja v svoje domovine vzeli tudi udeleženci letošnjega 42. SSJLK.
Vladka Tucovič
Univerza na Primorskem,
Fakulteta za humanistične študije Koper
vladka.tucovic@guest.arnes.si
Predrag Piper: Jezik i prostor. Beograd: Biblioteka XX vek, 91, 22001. 270 str.
Monografija Jezik i prostor rednega profesorja na Filološki fakulteti v Beogradu Predraga Piperja je rezultat večletnih preučevanj vloge pomenske kategorije prostora predvsem v slovanskih jezikih (in še zlasti v primerjalnem in kontrastivnem razmerju med srbskim in ruskim jezikom).
Aktualnost teme dopušča predstavitev, še zlasti pa komentar tudi še nekaj let po izidu, druge dopolnjene izdaje dela Jezik i prostor (22001). Predstavitev s komentarjem je razdeljena v (1) Preglednovsebinsko predstavitev s cilji, obsegovni predstavitvi sledijo (2) Glavni vsebinski poudarki oz. ugotovitve, (3) Terminologija in (4) Komentar. Predvsem v komentar je bilo smiselno in skoraj nujno vključiti tudi avtorjevo monografijo Zamenički prilozi (gramatički status i semantički tipovi), ki je
na osnovi dela avtorjeve disertacije izšla leta 1983 v Novem Sadu, v zbirki Jezičke studije 5. (V nadaljevanju bodo dodane opombe iz monografije Zamenički prilozi označene z /ZP 1983/).
1 Preglednovsebinska predstavitev s cilji
Že uvodoma je poudarjena ciljnost, tj. (1) pojmovno-izrazno opredeliti vpliv pomenske kategorije prostora oz. lokalizacije na zgradbo in delovanje drugih jezikovnih kategorij - razložiti splošna pomenska načela, spoznavanjsko/kognitivistično osnovana, ki povezujejo pomenske kategorije v razvitejše izraženo kategorijo prostora in (2) dati svoj prispevek k teoriji semantičnih lokacij (TSL) s predpostavko, da so prostorska merila, izhajajoč z antropološkega,
nevrolingvističnega, psiholingvističnega in sociolingvističnega vidika, tudi v osnovi (skoraj) vseh neprostorskih pomenov in njihovega delovanja sploh - iz tega sledi, da je treba vzpostaviti razmerje med prostorskimi in neprostorskimi pomeni. Vse je namreč vseskozi prepleteno s človekovo osnovno (in zato tudi antropološko) potrebo po prostorski orientaciji - tj. s potrebo po prostorski umestitivi oz. samoumestitvi (t. i. lokalizaciji oz. avtolokalizaciji). Avtor po različnih avtorjih povzema, da je naravno izhajati iz prostorskosti človeškega telesa kot prototipa za osmišljanje različnih prostorskih in neprostorskih razmerij med konkretnimi (zunanjimi) oz. abstraktnimi (notranjimi mišljenjskimi/logičnimi) pojavi in potem slediti prenosom pojavov prek pojmov v pomene z ustrezno slovnično (in sploh jezikovnosistemsko) oblikovanimi izrazi in razmerji med njimi. Tako t. i. (človeško) egocentričnost jezika jeziko(slo)vno potrjuje tudi pogosta (predvsem prostorska) raba prislovnih zaimkov, ki navadno neposredno kažejo oz. usmerjajo v določeni govorni dogodek ali k določeni osebi/predmetu /ZP 1983/.
Poleg vsebinskega kazala, ki je osrednja vsebinska predstavitev in usmeritev obravnavanega, je potrebno omeniti koristno stvarno kazalo, ki je pravzaprav kazalo uporabljanih pomembnejših pojmov; posebej informativna pa je obsežna in bogata navajana literatura, ki upošteva strokovno-raziskovalno pomembnost navajanih člankov in hkrati nakazuje na aktualno sledenje novejšim jezikoslovnim ugotovitvam - vključeni so tudi članki iz leta 2000, na aktualizacijsko težnjo pa kaže tudi to, da je večina navajanih del nastala v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja.
Monografija obsega šest poglavij s podpoglavji - za boljšo vsebinsko-obsegovno orientacijo pri predstavitvi oz. komentiranju so monografiji ob naslovih poglavij s podpoglavji dodane številke strani: 1 Teoretični okviri preučevanja prostorskih metafor v jeziku (Teorijski okviri proučavanja prostornih metafora u jeziku, 1.1 Jezik u prostoru i prostor u jeziku /9-36/,
1.2 Lokalizacija kao princip strukturiranja i funkcionisanja semantičkih kategorija /37-47/, 1.3 Teorija semantičkih lokalizacija iporedenje jezika /48-56/, 1.4 Načela teorije semantičkih lokalizacija /57-62/), 2 Prostor v jeziku (Prostor u jeziku, 2.1 Kategorija prostora upredloškim adverbijalima /65-82/,
2.2	Priloška značenja mesta i pravca /83-91/, 2.3 Prostor i jezička antropocentričnost u glagolima kretanja /92-99/), 3 Prostorske metafore v jeziku in govoru (Prostorne metafore u jeziku i govoru, 3.1 Prostorne metafore u gramatičkim kategorijama /103-121/, 3.2 Kategorija vremena u predloškim adverbijalima /122-139/, 3.3 Prostor u političkoj metafori /140-153/), 4 Prostorske metafore v jezikoslovju (Prostorne metafore u lingvistici, 4.1 Lokalizacija kao lingvistička metafora /157-160/, 4.2 Spiralna dinamika odnosa izmedu jezika i govora /161-170/,
4.3	Unutrašnja i spoljašnja modalnost glagola morati /171-180/), 5 V prostoru besedila (U prostoru teksta, 5.1 Hronotop teksta (problemi modeliranja) /183-193/, 5.2 Diskursni markeri i temporalna lokalizacija /194-206/, 5.3 Perspektivna lokalizacija u tekstu /207-220/, 5.4 O tekstu kao linearizovanoj strukturi /221-235/), 6 V prostoru jezikoslovja in zunaj njega (U prostoru lingvistike i izvan njega /237-249/); sledita Navajana literatura /251-261/ in Seznam pomembnejših pojmov /263-266/).
2 Glavni vsebinski poudarki
V izhodišču so različna razmerja, in sicer odnos človek : prostor (t. i. proksemika,
20) in posledično soodvisna razmerja med različnimi življenjskimi prostori, antropološkimi raziskovanji in različnimi naravnimi jeziki; z referenčnega vidika so pri razmerju referent : denotat : izraz glede na referenčno bližino oz. oddaljenost upoštevana opozicija proksimalnost : distalnost, ki je prvotno izražena s prislovi linearnega tipa (npr. blizu, odblizu, proti, daleč, oddaleč, dalje). Referenčnost tako konkretne kot abstraktne prostorskosti je bistvena, ker hkrati pomeni tudi prostorsko določnost in aktualizacijo - referenčna in nereferenčna prostorskost se lahko izraža
z zaimki v primerih kot Vprašajte tistega študenta (določna referenčnost) : Vprašajte enega študenta (nedoločna referenčnost): Vprašajte katerega koli študenta (nerefe-renčnost) (117-118).
Izredna obsežnost in različnost prostorskih metafor (kot jezikovnih izrazov s prostorskim pomenom) v jezikih samo še potrjujeta dejstvo, da je človek s svojim bivanjem predvsem in naprej del prostora. Jezikovna prostorskost pa iz konkretnejše horizontalnosti prehaja v abstraktnejšo vertikalnost, npr. Tone stoji pred njim - Tone je prišel pred njim - Tone je naredil pred njim > Tone je po uspehu pred njim, sicer pa je bila jezikovna prostorska dekonkretizacija v smeri prostorskost > pripadnost > lastnost (Denar pri Tonetu, Tonetov denar, Tonetov brat, Tonetovo veselje) že večkrat predmet čisto teoretičnojezikoslovnih obravnav. Velika razširjenost prostorskih metafor je vzrok tudi za njihovo izomorfemskost oz. za izomorfemskost in posledično za izofunkcionalnost prostorskih pomenskih kategorij s časovnimi, vidskimi, svojilnimi idr. pomenskimi kategorijami.
V okvirih obravnave prostorskosti oz. lokalizacije so glagoli stanja, dogajanja/ procesov in premikanja pomembna pomenska polja, ravno tako so pomembne pomenske sestavine 'stanja', 'sonahajanja/ sopojavljanja/pripadnosti', 'dogajanja/procesov' in 'premikanja' v glagolih ravnanja/ upravljanja, vendar avtor ne glagolov kot tudi ne posameznih pomenskih sestavin posebej ne navaja; avtor se omejuje le na soodvisno omejen izbor objekta lokalizacije in lokalizatorja. Sicer pa po avtorju prostorske odnose/razmerja po prednostni razvrstitvi označujejo prislovi, predlogi, pridevniki, samostalniki (nomina loci), glagoli, zaimki in celo števniki.
Pomensko-skladenjsko-besedotvorna jezikovna interpretacija izhaja iz lokalizma oz. iz teorije semantičnih lokacij (TSL), ki so v prvi vrsti pomenski skloni mesta, poti in smeri oz. cilja na različni stopnji abstrakcije. V okviru pomenskih sestavin lokalizacije oz. njihovih razmerij je med
objektom lokalizacije, orientirjem/usmerni-kom in lokalizatorjem pomensko- in struk-turnoskladenjsko pomenljivo poudarjanje stalne soodvisnosti med orientirjem/usmer-nikom in lokalizatorjem, ko je orientir/ usmernik lahko (a) kar sestavni del lokali-zatorja ali pa je (b1) lokalizatorju dodani notranji neposredni usmernik oz. (b2) lokali-zatorju dodani zunanji posredni usmernik - uporaba in obravnava določenega od naštetih razmerij orientir : lokalizator pa je seveda odvisna od dejanja/dogodka/procesa/ stanja (izraženega z glagoli oz. glagolskimi besedami), ki je prostorsko-časovni organizator sporočanega.
Osrednjost glagola je posredno nakazana s poudarjanjem besedotvorne in pomensko-funkcionalne vloge predlogov, predpon oz. predponskih obrazil in sklonov v okviru pomenskoskladenjske vloge posameznega glagola (51), čeprav bi bilo s prostorskega vidika pomenljivo in koristno izpostaviti predponsko-predložno uskladitev oz. koordinacijo v okvirih pomenskoskladenjske-ga polja posameznega obravnavanega oz. uporabljenega glagola. Predložno-sklonske zgradbe postavljajo v ospredje tudi dinamični ali statični vidik prostorskih odnosov oz. razmerij.
Vsekakor pa najvišja razvitost in najobsežnejša ter najpogostejša uporaba prostorskih prislovov, predlogov, predponskih obrazil ipd. zgovorno potrjuje prvotnost prostorskosti tudi v jeziku in hkrati posledično drugotnost časovnih, pripadnostnih/svojilnih, vzročnih, načinovnih ipd. razmerij.
Hierarhičnost razmerij med tremi pomenskimi sestavinami lokalizacije je odvisna od stopnje intezivnosti razmerij med objektom lokalizacije, orientirjem in lokaliza-torjem, in je do določene mere specifična za posamezno poved in odvisna od izbire povedja oz. glagola kot prostorsko-časov-nega organizatorja sporočanega. Čeprav avtor nikjer eksplicitno ne omeni glagolov kot izhodiščnih prostorsko-časovnih usmernikov sporočanega, ravno njegovi izbrani zledi kažejo, da je prostorskost oz. lokali-zacija pomensko-skladenjsko vezana na
glagole stanja, premikanja in dogajanja oz. procesov, tako npr. avtorjev zgled Dekle sedi na klopi pred hišo (26) lahko samo potrjuje odvisnost različne intenzivnosti razmerij med objektom lokalizacije, orientirjem in lokalizatorjem od funkcionalnosti glagol-skega pomena - zgled Dekle (objekt lokalizacije) sedi na klopi (lokalizator/objekt lokalizacije) pred hišo (lokalizator) se za potrditev razmerij lahko razveže v Dekle (objekt lokalizacije) sedi na klopi (lokali-zator). Klop (objekt lokalizacije) je/stoji pred hišo (lokalizator), iz česar lahko izpeljemo, da so za jasnost in relevantnost sporočila potrebne predvsem pomenske sestavine Dekle (absolutni objekt lokalizacije) sedi pred hišo (absolutni lokalizator). Pro-storskosti se doda še smernost (ablativnost /oddaljevanje/ - perlativnost /usmerjeno premikanje/ - adlativnost /približevanje/), npr. Dekle je /od/šla od klopi pred hišo -Dekle je šla mimo klopi proti hiši - Dekle je šla k klopi proti hiši / Dekle je prišla k klopi pred hišo, Toči/Iztoči/Iztaka vodo iz kozarca
-	Toči/Pretaka vodo iz kozarca v kozarec, Toči vodo mimo kozarcev - Toči/Dotoči/ Dotaka vodo v kozarec. Povsod v naštetih primerih se prislovnost (v teh primerih predvsem prostorskost in smernost), faznost in vidskost lahko izražajo in sintetizirajo ravno v glagolih.
T. i. jezikovna koncepcija prostora zaobjema tako prostorske kot neprostorske pomene
-	tak vsesplošen prostorski vidik jezika je poimenovan tudi kot jezikovni princip nadkategorialne lokalizacije, ki posledično vodi v »homologijo« oz. izomorfemskost prostorskih in neprostorskih pomenov oz. v t. i. metaforizacijo prostorskih razmerij tipa odskočiti od tal : čakati od sobote : zajokati od veselja : ključi od stanovanja, iti čez reko : iti čez mero (38). Od tod tudi termin prostorska metafora za izražanje abstraktne prostor-skosti, ki zajema velik del jezikovne lokalizacije; jezikovna lokalizacija pa se kot jezikovna slika izvenjezikovnega prostora giblje v razmerjih med konkretno prostor-skostjo (t. i. protolokacijo) in abstraktno prostorskostjo (t. i. nadkategorialno loka-lizacijo oz. metalokalizacijo). Tu se že omenjana odvisnost t. i. objektov lokalizacije
in lokalizatorjev od izbire povedja oz. glagola kot prostorsko-časovnega organizatorja sporočanega lepo izraža v primerih Sedi na klopi na spominski prireditvi : Prihaja na oder na spominski prireditvi : Nosi rože na oder na spominski prireditvi, Govori na odru na spominski prireditvi : Dirigira na odru na spominski prireditvi, Misli na mater na klopi na spominski prireditvi ipd., kjer uporabljena pomenskost glagola določa prednostno razvrstitev udeležencev.
3 Terminologija
Velja omeniti predvsem tisto osnovno prostorsko jezikoslovno terminologijo, ki je lahko smiselno uporabljiva tudi v slovenščini oz. v slovenskem jezikoslovju - tu je izpisana v krepkem tisku.
Razmerje lokalizem : lokalizacija : lokativnost/lokaliziranost. Lokalizem
v najožjem smislu je teorija semantičnih lokacij (TSL), predvsem pomenskih sklonov mesta, poti in smeri (21), in s tem tudi ena od različic teorije sklonov (14). Lokalizem je v osnovi ideja prostora (lat. spatium) in ne mesta (lat. locus), 16; lokalizacija je način grajenja in delovanja pomenskih kategorij, z vidika kognitivnega jezikoslovja in psiholingvistike je poudarjen prehod od konkretno-prostorske pojavnosti do abstraktno-jezikovne oznake oz. izraza, 19; lokativnost oz. lokaliziranost kot lastnost lokaliziranega objekta (npr. Človek je na mostu / Človek hodi/se sprehaja po mostu, z vidika poti kot izhodišča/cilja tudi Človek hodi/se sprehaja/gre prek mosta), faznost pa je v smislu začetnosti in končnosti dodana kot adlativnost (npr. Človek prihaja na most) ali kot ablativnost (npr. Človek odhaja z mosta).
Tri osnovne pomenske sestavine lokalizacije so 1) objekt lokalizacije 2) lokalizator
kot sredstvo lokalizacije in 3) orientir oz. usmernik kot (notranje ali zunanje glede na lokalizatorja) razmerje med objektom lokalizacije in lokalizatorjem (21-25). Hierarhičnost razmerij med tremi pomenskimi sestavinami je izražena s
povedjo Dekle sedi na klopi pred hišo, kjer je dekle objekt lokalizacije, klop je v razmerju do dekleta lokalizator in v razmerju do hiše objekt lokalizacije, hiša pa je absolutni lokalizator, tako kot je dekle absolutni objekt lokalizacije, iz česa sledi, da je sporočilno najrelevantnejša poved Dekle sedi pred hišo; vse pa je pri tem odvisno od stanjskega oz. dogajalnega organizatorja sporočanega, ki se navadno izraža z glagolom.
Z vidika upovedenja prostorskosti je osnovna sestavina oz. izraz prostorska metafora (38), ki je jezikovni izraz z osnovnim/prvotnim prostorskim pomenom v vlogi označevalnika prvotno neprostorskih pojavov oz. razmerij kot so npr. čas, način, vzrok. Na osnovi t. i. prostorskih metafor se lahko govori o metaforizaciji prostorskih razmerij (37). Upoštevajoč metaforizacijo prostorskosti lahko pri izhodiščnem razmerju resničnost : jezik v okviru različnih lokalizacij ločujemo prostorsko (zunajjezikovno) lokalizacijo ali protolokalizacijo (41) in neprostorsko (znotrajjezikovno) nadkategorialno lokalizacijo ali metalokalizacijo kot posledico jezikoslovne intuicije (43-47). Razmerje med jezikovno metalokalizacijo in jezikoslovno metalokalizacijo pa avtor povzema kot razmerje med ontološko in epistemološko pojavnostjo (46).
4 Komentar
Vsekakor delo dovolj jasno uzavešča prostorsko univerzalnost v jeziku in tudi v jezikovnem sistemu - tj. prostor oz. prostorskost tudi jezikoslovno uzavešča. Pregledno napisana monografija pa, kot je že omenjeno, predvsem smiselno zaokroženo povzema oz. predstavlja in komentira do sedaj ugotovljeno. Avtorjevo jezikoslovno komentiranje tako prvotne/konkretne pro-storskosti kot drugotne/abstraktne pro-storskosti pa ne presega dosedanjih (v avtorjevem delu navajanih) jezikoslovnih obravnav prostorskosti v jeziku; npr. v slovenščini imamo tako prvotno kot drugotno prostorskost že do sedaj jezikoslovno dovolj dobro obdelano - zlasti z besedotvorno-skladenjskega in pretvorbenega vidika.
Vloga glagolov kot prostorsko-časovnih organizatorjev je tako pomembna, da tudi njihova pomensko-skladenjska osrednjost in samoumevnost ne more biti vzrok, da se pri prostorskosti ne bi predstavile njihove besedotvorne, pomenske in skladenjske zmožnosti. Pri prostorskosti/usmerjenosti v t. i. jezikovni lokalizaciji imajo osrednjo vlogo glagoli stanja/sonahajanja/sopojav-ljanja/pripadnosti, dogajanja/procesov in premikanja, so pa še druge pomenske skupine glagolov, ki imajo v svoji pomenskosti vsaj kdaj prednostno sestavino npr. 'stanja', ' sonahaj anj a/sopojavlj anj a/pripadno sti', 'dogajanja/procesov' ali 'premikanja' - to so npr. nesti/nositi, lepiti, postaviti, čolnariti, deti, namestiti (se), vzeti, zgrabiti, čakati, pestovati,pustiti, pomagati, nabrati, sprejeti, pojaviti se, nastati, spreminjati se ipd.
Bolj eksplicitno se avtor na glagole vrača, ko v okviru razmerja objekt lokalizacije : orientir : lokalizator govori tudi o loka-liziranosti, delokalizaciji in z njo povezani vidskosti glagolov in pri tem po A. Wierzbicki glagol prestati 'prenehati' pomensko izvaja iz početi ne 'začeti ne' v npr. Prestala je da ga primecuje nasproti Počela je da ga ne primecuje, medtem ko se, vsaj za slovenščino, kaže bolj smiselno razmerje prenehati : ne nadaljevati v Prenehala ga je opazovati nasproti Ni ga nadaljevala opazovati (prim. 25).
Avtor je univerzalnost in vseobsežnost prostora in prostorskosti v jeziku širše jeziko(slo)vno predstavil v tem delu, ožje -z natančno strukturno- in pomenskoskla-denjsko obravnavo prislovnih zaimkov - pa že pred dobrimi dvajsetimi leti v monografiji Zamenički prilozi (Novi Sad, 1983), kjer se prostorska univerzalnost jezikovno in jezikoslovno potrjuje z obravnavo rabe prislovnih zaimkov, ki s svojo obsežno pomenskoskladenjsko /kategorialno/ rabo omogočajo obsežno in izčrpno jeziko-(slo)vno obravnavo.
Andreja Žele
ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
andrejaz@zrc-sazu.si