SVOBODNA SLOVENIJA AÑoSlXXV (29) štev. (No.) 38 ESLOVENIA LIBRE) BUENOS AIRES 23. septembra 1976 Zakaj se Rusija bori za svetovno nadoblast? Štefan Kasiliewsky, 65 let star, je brez dvoma eden najodličnejših poljskih publicistov. Je katoličan, poslanec predvojnega demokratičnega „sejma“, proti-marksist, ki so mu rdeči oblastniki že večkrat prepovedali pisanje in potovanje zaradi njegovega ostrega peresa, a mu je vedno znova m.ogoče dobiti obliko, da pove svoje misli brez ozira na posledice. Nedavno je mogel pol leta potovati po deželah svobodnega sveta. Kot sad svojih opazovanj s potovanja in poznanja lastne rdeče domovine in n ja mogočne sosede in varuhinje, sovjetske Rusije, je v dunajskem časopisu „Die Presse“ z dne 17-18. julija 1976 priobčil članek pod gornjim naslovom, ki je zbudil v-javnosti veliko pozornost. Zavedajoč se da bo tako, je, na koncu članka zapisal: „Če me pa hočete kritizirati, vam povem: Le počakajte malo, bo prišel čas, ko bomo videli, kako se boste znašli vi, kadar bo prišla vrsta na vas.“ Člankar najprej zapiše resnico o življenju v svoji domovini Poljski in v sovjetski Rusiji, kjer je imel komunizem skoro>v 60 let časa, da pokaže sadove svojega dela za rešitev človeštva. Ne taji gotovega napredka v obnovitvi dežele po vojni, v industralizaciji in tudi v vedno večji potrebi po modernih kon-sumnih pridobitvah v gospodarstvu, gospodinjstvu in osebni udobnosti; vendar, pravi, povsod moremo opažati, da nekaj šepa. Ljudje ne delajo, da bi res nekaj pozitivnega ustvarili, ampak da pač nekaj 'zaslužijo in vsi hrepene, da bi vsaj na zunaj dosegli blesk zahodne‘civilizacije in materialne kulture, ki prihaja na vzhod s podporo zahodnih kapitalistov. V komunističnih deželah je ljudstvo-izgubilo svobodo in z njo demokracijo in njene pravice — vse je podedovala, komunistična stranka, ki v imenu vseh misli, zahteva, odloča. Državljan je slepo orodje Sistema, brez lastne inciative, brez volje, da bi več in bolje delal. Produkcija po kvaliteti in po kvantiteti pada z dneva v dan. Komunistični oblastniki se predobro zavedajo tega stanja, zato iščejo vedno novih oblik, s katerimi .skušajo zakriti polom marksizma na vsej črti s propagandnimi gesli vseh vrst, ki imajo namen pokazati svetu nepremagljivo moč sovjetske zveze in domačim vzdrževati u-panje na trenutek, ko bo padel kapitalizem na kolena in bo cel svet obvladala marksistična ideja. Danes politika rdeče Rusije ni marksistična, ampak vojaško-politična taktika rdečih vladarjev, da se obdrže na vodstvu za kakršnokoli ceno. Ni boljšega sredstva zato, kakor postaviti se za braniteljico malih in zaostalih narodov, ki preživljajo detinska leta svoje samostojnosti, ščuvati na bratomorne spore, kot n. pr. na Koreji, v Vietnamu, v Libanonu, v Angoli itd. in ustvarjati občutek, da je samo Rusija zmožna s svojo močjo in svojim vplivom urejati zapletene mednarodne zadeve. Pisatelj pravi, da Rusija mora tako postopati zaradi neuspešnosti rdečega sistema doma in iz strahu, da bi ljudstvo to spoznalo. Da ima tovrstna ruska politika vidne uspehe, je največ kriva neumnost, popustljivost in brezmejna dobrohotnost zahodnega kapitalizma, ki Rusije ne pozna in je ne mara poznati. Vse to, kar se je o Rusiji in njenem režimu pod Stalinom-Hruščevom in njihovimi nasledniki pisalo in kar je Solženicin v svojih opisih življenja v rdeči Rusiji tako grozno resnično napisal, je šlo mimo ušes svobodnega sveta, če ob tem primerjamo morje črnila,. ki ga je tisk svobodnega sveta prelil ob dogodkih v Čilu pred tremi leti, potem moramo res prav dati Solže-nicinu, kj pravi ob tej slepoti zahodnega sveta, da je ali degeneriran, ali pa je ponorel. Boleča rana Rusije je njena soseda Kitajska s svojimi 800 milijoni prebivalcev. Ta soseda je sicer tehnično daleč za Rusijo ali celo za USA, vendar pa je tako globoko rdeča, da očita Rusiji izdajstvo nad marksizmom in jo proglaša za kapitalistično zaveznico zahoda. Rusi dobro vedo, da na kako pomirjenje OBUPEN STRAH PARTIJE PREB RESNICO Libertad y democracia Še nam je v spominu „afera Toth“, ko je ameriški poslanik v Beogradu napel vse sile, da je rešil iz zapora Totha, Srba po rodu, ki je leta 1967 emigri-ral v ZDA in postal tamošnji državljan. Lani je šel na obisk v domovino, kjer ga je Titova policija zaprla in je bil obsojen „zaradi špijonaže“ na sedem let zapora. V zadnjem času pa so časopisi poročali o 85-letnem hrvaškem pesniku in pisatelju Mirku Vidoviču, ki je leta 1965 pobegnil iz Jugoslavije. Sodeloval je namreč v Zadru pri Narodnem listu. Ker njegovi članki niso bili po godu režimu, ga je O0NA začela preganjati. Posrečilo se mu ' je pobegniti v Francijo, kjer je dobil politični azil. Diplomiral je iz literature na univerzi v Lyonu in se poročil s Francozinjo. V zakonu se mu je rodilo pet otrok. Ko mu je v domovini 1. 1971 težko zbolela mati, jo je šel, po zagotovilu jugoslovanskega konzulata v Franciji, da se mu ne bo nič zgodilo, obiskat v domovino. Bil je šest tednov doma v Livnu, ne da bi mu kdo delal težave. Neposredno pred vrnitvijo v Francijo pa je bil aretiran in nato zaradi „sovražne propagande obsojen na štiri leta zapora, katero kazen so mu zvišali na šest let. Vse intervencije francoskih oblasti so bile dolgo brezuspešne. Kljub temu, da je v zaporu zelo oslabel, je začel z gladovno stavko. Pred dobrim tednom je francoskim predstavnikom le uspelo, da je bil izpuščen in se je vrnil v Francijo. Novinarjem je povedal, da se je v zaporu večkrat srečal s svojim prijateljem Mihajlom Mi-hajlovom. Vidovič bo napisal knjigo o težkem stanju političnih jetnikov v Jugoslaviji. Komaj je prišel na svobodo Vidovič, je bila za 15. septembra v Ljubljani napovedana razprava proti dvema Slovencema: sodniku Francu Miklavčiču in članu uredništva IDela Viktorju Blažiču. Že v začetku junija je v Ljubljani sporočil Popit, da so pri pobijanju „klerikalizma“, ki se zopet pojavlja v Sloveniji, zaprli Miklavčiča in Blažiča. Popit jih je obdolžil sovražnega delovanja proti državi, ker naj bi v inozemstvu objavljala članke o razmerah v Sloveniji. Sedaj pa se je izkazalo, da obstaja njuno sovražno sodelovanje predvsem v tem, da sta pod psevdonimi Jože Galičič in Zorko Prelog v tržaški reviji Zaliv, ki jo izdaja prof. Boris Pahor, pisala članke. Miklavčič —- Jože Galičič je napisal v številki 52-53 razmišljanje „Politična laž ali zgodovinska resnica“, Prelog-Blažič pa članek „Ustvarjanje in svoboda.“ Galičič se je v zvezi z znanim Kocbekovim intervjujem lotil v članku treh Kocbekovih trditev, ki so, kot pravi Galičič, „najbrž glavne, oziroma so le te povzročile največ zanimanja, tihega pritrjevanja ali pa politične obsodbe.“ Kot prvo navaja Kocbekovo trditev, da je tako imenovana „Dolomitska izjava, podpisana februarja 1943, pomenila konec političnega pluralizma v OF, zaradi česar je po 1. 1943 nastalo partijsko izenačevanje v OF.“ Drugič, da oborožen upor ali vsaj akcija proti okupatorju ni bila v programu komunistične partije pred 22. junijem 1941. Tretjič, da „je bil masovni pokol domobrancev po končani vojni zločin, zanikanje tega pokola pa še danes predstavlja travmo vladajočega režima v Sloveniji.“ V izrednd zanimivem in dokumentarnem članku Galičič obravnava vsa tri vprašanja na osnovi ustmenih in pismenih izjav ter člankov partijskih funkcionarjev. Glede drugega vprašanja je spodbil Galičič propagandno trditev komunistov, da naj bi se OF ustanovila že aprila meseca 1941. Po njegovem spoznanju -OF pred 22. junijem 1941, to je pred napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo, ni bilo. Svoje razmišljanje o tem zaključuje Galičič takole: „Nočemo z vsemi temi pomisleki in vphašanji reči, da slovenski komunisti v srcu že od vsega početka niso bili zoper Hitlerja in Mussolinija, niti ne zanikamo njihovih zaslug po 22. juniju 1941, toda gre za resnico in kdo jo pretvarja. Vsekakor pa komunisti pred 22. junijem niso bili bolj aktivni zoper okupatorja kot nacionalisti, krščanski socialisti in drugi, kvečjemu manj.“ Glede pokola domobrancev po vojni Galičič navaja, da je o tem že pisal Svetina v Ukani, da gre za podoben primer, kot ga opisuje -Solženicin, ko so Angleži po končani vojni izročili Sovjetom 90.000 mož kozaškega korpusa in zraven še njihove družinske člane. Glede domobrancev pa pravi med drugim: „Povsem -neprepričljiva je seveda tudi omiljena verzija, ki tudi izhaja iz politične akcije zoper Kocbeka, da namreč gre za ‘zadnje vojne operacije in očiščevalne akcije naših varnostnikov v boju z banditizmom’. (Govor Mitje Ribičiča na političnem shodu v Ptuju dne 13. 4. 1975).“ Rezultat razprave nam še ni znan. Primer sodnika Miklavčiča in novinarja Blažiča pa dokazuje, da tudi slovenski razumniki ne prenesejo več režimskih potvorb o preteklosti in iščejo resnico. Ta bo gotovo prišla na dan v vsej polnosti. JUBILEJNI ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE je izšel. Obsega 500 strani in 145 ilustracij. V prodaji bo v nedeljo 26. t. m. v Slomškovem domu na Taboru. Naslednji teden pa tudi v Slovenski hiši in slovenskih domovih. Cena 2.000 (200.000) pesov. s Kitajsko ni misliti. Zato je treba biti vedno na straži. Blizu 4 milijone Rusov mora vsak trenutek biti pripravljenih na obrambo svojih meja, bodisi proti Kitajski, bodisi proti kapitalističnemu zahodu. Zahoda se ni treba bati, kajti je že paraliziran, razklan v napačnih demokracijah, spodjeden po komunističnih strankah, ki se sicer nočejo udinjati v vsem Rusiji, so pa zveste marksizmu v vsem, a prilagojene posamezhim deželam in razmeram. Totalitaristična država, kot je Rusija, more kljub notranji krizi, kljub slabim letinam, kljub neuspehom v* industriji, le ohraniti svojo moč, kajti nikogar ni, ki bi si upal reči ne: ne časopisa, ne parlamenta, ne svobodnih organizacij, ne opozicije, niti ne dvojnega tiska v rdeči organizaciji. Zato sovjetska Rusija lahko riskira vse; ni se’ ji treba bati ne kritike ne kazni, če k vsemu temu svobodni svet ne le molči, ampak, dostikrat pod vplivom lažnive propagande celo pomaga, finančno ih politično, potem lahko rečemo, da Moskva v svojih načrtih za dosego svetovne nadvlade nima kaj prida ovir, zlasti ne v degeneriranem če že ne norem zahodnem demokratičnem svetu. • Iz šestkolonskega članka, ki obsega skoro celo stran časopisa večjega formata, smo pobrali nekaj misli tega dobrega poznavavca nas, ki živimo v svobodi in onih, ki so svobodo že izgubili. Časopis „Die Presse“ je v svojem članku priobčil le en del celega članka, ki ga je pisatelj objavil v znani reviji „Europae-ische Rundschau“. Bojimo se le, da bo ta članek, kakor že mnogo drugih, ki so bili v svobodnem svetu napisani v istem smislu, šel mimo gluhih in slepih, kakor vse, kar je napisal Solženicin. K sklepu se mi poraja še ena misel. Mož živi in piše tako v komunistični Poljski. Če bi kaj takega napisal v Jugoslaviji, bi mu nekaj let ječe ne ušlo, če bi kaj takega storil v, Rusiji, bi bila njegova kazen prisilno delo v Gulagu, poljski komunisti' so ga proglasili za „dvornega norca ljudske republike“. Iz zgodovine vemo, da só v starih časih bili dvorni norci ne le v modi, ampak nemalokdaj edini, ki so upali tiranom povedati resnico v obraz. Kk. En la oportunidad de inaugurarse el puente internacional Puerto Unzué—Fray Bentos, el presidente de la Nación, general Videla, pronunció un discurso, en el cual recalcó, entre otros, los siguientes conceptos: “Las constantes transformaciones del mundo'contemporáneo y las justificadas exigencias de una mejor calidad de vida para los hombres, constituyen un reto insoslayable a la capacidad y la imaginación de gobernantes y gobernados. “¡Se torna imperativo colocar a nuestras naciones a la altura de las circunstancias universales de cambio y progreso. ‘(Pero más allá de la lucha por el crecimiento económico y la justicia social, se alzan, con carácter previo y posterior, los grandes valores que definen la personalidad nacional de nuestros países. “-Son ellos los valores de la dignidad humana, la libertad y la democracia. “Dignidad humana, que, supone el respeto del hombre como un fin en sí mismo y proyectado hacia un horizonte de trascendencia. “Libertad para ser ejercida plena y responsablemente, sin desvirtuaciones demagógicas. “Democracia como el sistema indispensable para la realización de la persona en el marco de la igualdad de oportunidades”. Draga 76 Z ozirom na lanskoletne zaplete smo z zanimanjem pričakovali simpozij Draga 76, ki je potekal 4 in 5 septembra — topot na Opčinah v Finžgarjevem domu, čeprav je ohranil svoj prvotni naziv iz Drage. Nova lokacija je posrečeno izbrana: leži na prometno ugodni točki, v prijetnem okolju, z večjim vrtom in enostavnejšim dostopom odtod v dvorano. Le-ta pa je za številno udeležbo le malo majhna. Letošnje srečanje se je vršilo v znamenju popolnega bojkota slovenskega matičnega režima in z uvodnimi ostrimi napadi v ljubljanskem Delu in tržaškem Primorskem dnevniku z že obrabljenim frazarjenjem o leglu reakcije in po-d odrlo. Obisk: Na predvečer, v petek 3. sept,, so organizatorji Drage priredili tiskovno konferenco kot uvod v srečanje, U. deležba na njej je bila bolj skromna. Pač pa je bil na samem simpoziju obisk dober, tako v soboto -— okrog 190 ljudi — in še boljši v nedeljo, ko se jih je nabralo okr. 250. Pri tem je zanimivo, da kljub vsemu obisk iz domovine ni upadel v primeri s prejšnjimi leti, medtem ko bi se bila emigracija in zamejstvo lahko bolj izkazala. Deloma jih sicer opravičujejo prepozno poslana, vabila, a globlji vzrok je iskati po eni strani v hladnem odnosu zamejcev do političnih emigrantov bodisi iz prepričanja, še več iz, koristoljubne neopredeljenosti ali zaradi manjšinsko-obmejnih problemov, ki jih vežejo na povezavo z domovino, ta pa na tihi ali tajni nedemokratski dogovor o preziranju političnih emigrantov; po drugi plati pa gre za zamejski „zadnji rod Mohikancev,“ ki trdovratno vztraja na negovanju mita o veličini NOB in še veruje v koncepcijo pluralizma v OF. Tiskovna konferenca: Otvoril jo je urednik radijske postaje Trst-A Sergij Pahor, ki je med drugim dal priznanje rajnemu prof. Ivanu Peterlinu, pobudniku, glavnemu organizatorju in predsedniku Drage v prejšnjih srečanjih. Prof. Martin Jevnikar je predstavil letošnje predavatelje ih teme njih predavanj, ki so: Franček Križnik, doktorand iz teologije na miinchenski univerzi, s temo Marksizem in svoboda; dr. Kazimir Humar, vikar v goriški stolnici in urednik Katoliškega glasa, s temo Dileme sodobnega tiska; prof. Boris Pahor s temo Kulturno izročilo Can- ’ karja, Ketteja in Kosovela. Zgodovinski razvoj Drage je podal časnikar o-menjene radijske postaje Saša Martelanc. Razprave so se nato kratko udeležili vsi trije predavatelji. Primorski .dnevnik si pa ni mogel kaj, da ne bi o razpravi in o stvarnih Martelancevih izvajanjih naslednji dan zapisal, da jih „.. .je prepletal s strupenimi želi proti matični Sloveniji“, in da so „... Na podoben ton... bili uglašeni tudi posegi najavljenih predavateljev...“ , PREDAVANJA 1.) Franček Križnik: Marksizem in svoboda. Predavatelj je 80% svojih izvajanj sestavil s citati iz raznih avtorjev. čeprav prirejena za laično občinstvo, so bila zanj intelektualno nemara vendarle pretežka. Debato je začel Kri- žnik z izjavo, da bo odgovarjal le na načelna filozofska vprašanja. Kljub te-, mu opozorilu je med živahno debato podal nekaj osebnih gledanj na problem svobode. Mnenje, da bo moral bodoči evropski komunizem dopuščati pluralizem, je skeptično komentiral češ, da smo take obljube slišali že pred, 35 leti. , Strinjal se je sicer z ugotovitvijo, da-marksistične države vsevprek kršijo načela svobode, a pripomnil, da je to kdaj storila tudi katoliška Cerkev. A to nikakor ne oprevičuje stališča marksizma. Predavatelj je zaključil debato s pripombo, da je tudi med komunisti in marksisti dovolj dobrih ljudi, ki bi mogli v bodoče privesti do boljših odnosov. Ker pa je šlo pri predavanju za sistem in ne za ljudi oziroma posameznike, je oslanjanje ha take upe kaj trhla opora. 2. ) Dr. Kazimir Humar: Dileme svobodnega tiska. Potem ko je podal izredno poučen historiat o Slovenskem Primorcu in Katoliškem glasu, je dr. Humar v drugem delu svojega predavanja nakazal najnovejše probleme časnikarstva, ko skuša matična država, oziroma njen režim ugonobiti svobodni tisk celo v zamejstvu. Saj naravnost zaprepašča paradoks, da ni bilo govora o težavah svobodnega izražanja v komunistični domovini, temveč je šlo za dejstvo, da je domovinskemu režimu uspelo že v veliki meri zatreti svobodni tisk — v svobodnem zamejstvu! Med debato je bil ovr-žen predlog, naj bi list Katoliški glas opustil oznako Katoliški in ostal samo Glas, ki naj bi poleg tega ne bil „tako napadalen“. Mar je resnica že napad? In kdor jo tako občuti — mar zato, ker se zaveda lastne krivde? Nadalje je bilo z obžalovanjem ugotovljeno, da je Katoliški glas eno redkih glasil, ki se še svobodno izraža. V tej zvezi je bilo opozorjeno na žalosten pojav in razmere na Koroškem, kjer se dosedanji demokratski Tednik že skoraj v celoti pokori tujim interesom. 3. ) Prof. Boris Pahor: Kulturno izročilo Cankarja, Ketteja in Kosovela. Zelo lepo je Pahor počastil vse tri jubilante, velikane slovenske besede, ter poudaril in razčlenil njih kulturni? izročilo s še posebnim poudarkom na Kosovela. Ob tem pa je motilo, ko je izvajal zaključek, da je edina rešitev človeštva v socializmu — dasi demokratičnem — in edina resnica in pravica na levi. S takim absolutnim glediščem, ki že po sebi zanika vsako možnost pravega pluralizma, je predavatelj nakazal svoj namen prisvajanja vseh treh pisateljev oz. pesnikov za demokratični socializem, kar' je vsekakor precej nedemokratična samovolja. Debata po tem predavanju predstavlja brez dvoma višek letošnje Drage. Med drugim je prof. Pahor odgovarjal ljubljanski kritiki in jo ostro napadel zaradi njene pogdstne krivičnosti do zamejstva. Obdolževal je Ljubljano, da je do pred tremi leti povzročala v narodnostnem. oziru več škode kot koristi tako na Koroškem kot na Primorskem. Še ostreje je imenoma kritiziral zastop- ' nike Ljubljane v zamejstvu. V tem se mu je še vehementne j še pridružil pisa-(Nad.' na 2. str.) AFRIKA GORI KISSINGER NI PRIPRAVEN ZA GASILCA Vojaška lekarna duše. Katero je najučinkovitejše zdravilo? Zmaga. Friedrich Nietzsche Iz življenja in dogajanja v Argentini Že dalj časa se na južnem delu Afrike pojavljajo značilni konflikti rasnega izvora. Ovoje držav (Rodezija in Južnoafriška republika), v katerih je razvoj na precej visoki stopnji, sta v rokah bele manjšine navkljub volji črne manjšine. Obe sta postali samostojni okoli leta 1961, Rodezija proti volji Velike Britanije, katere kolonija je bila. V tej državi vlada ok. 300.000 belcev nad več kot pet milijoni črncev. V južnoafriški republiki je odstotek belcev i,5 in 9 odstotkov mešancev, ki zadnje čase podpirajo črnske zahteve. Oboje držav je skoraj popolno izoliranih od ostalega kontinenta. Rasni nemiri so vedno ištevilnejši. Temu se je sedaj pridružila še gverila, ki jo pretežno kontrolirajo marksisti. Na mejah Rodezije se stalno ponavljajo zunanji napadi; znotraj meja pa varnostnim organom komaj še uspeva obvladovati red. V Južni Afriki pa se nenehno ponavljajo poulični izgredi, v katerih je padlo že na stotin^ žrtev. Položaj je prišel v tako zaostritev, da se je splošno bati državljanske vojne, ali pa direktnih spopadov med državami. V takih okoliščinah se je ameriški zunanji minister Kissinger podal na potovanje, da bi v razburkanih deželah DRAGA 1976 (Nad. s 1. str.) telj dr. Alojz Rebula. Prikazal je npr. na ničemer osnovane izpade ljubljanskih kritik o Dragi kot leglu reakcije, ustaštva)!), tribune emigracije ipd. Pozval je prizadete navzoče v dvorani, naj tu pogumno dokažejo upravičenost svojih obtožb. Javi! se je urednik Gospodarstva dr. Berce, ki se je namara čutil prizadetega, in oporekal s pozivom, naj so-debater dokaže, s čim Ljubljana balkanizira slovenske razmere. Duhovi so se vneli in ko je kazalo, da se bo živahnost debate sprevrgla v nedostojnost, so organizatorji spretno vnesli v spored poročilo dr. Inzka in F. Varašla, člana koroškega Narodnega sveta. Žal kaže, da je zdaj tudi le-ta postal predstavnik leve struje slovenstva v svetu. Tako se je npr. zahvalil za dosedanjo pomoč Korošcem samo SFRJ in zamejstvu. . . ne da bi vsaj z besedico omenil npr. razne akcije NO za Slovenijo ali izredna prizadevanja zdomskega protikomunističnega tiska. Opaziti je bilo še mnogo hotenj po debati, da je niso vodje verjetno v izo-gib ostrejšim izmenjavanjim mnenj ob osmih zvečer zaključili. Po splošnem mnenju je bila to doslej najuspešnejša Draga, kar zadeva svobodno debato. Do izraza je prišla. Mar-telančeva trditev na tiskovni konferenci, da bo šla Draga po svoji začrtani poti svobodne besede naprej, naj velja, kar hoče. Predavanja so trajala po 90 minut vsako in so se z debato vred podaljšala na po 3—4 ure. Ves čas je občinstvo intenzivno sledilo izvajanjem in skoro nihče ni zapustil medtem svojega prostora. Kot zaključek letošnjega srečanja velja poudariti par dejstev: 4. septembra je bila otvoritev razstave risb in keramike Bare Remec v okviru likovnega odseka SKA. Tokrat je razstavila 34 velikih listov iz skicirne mape, katerih vsak je vseboval okrog trideset najrazličnejših risb, s peresom ali čopičem, ,iz indijanske. folklore, kakor jih je našla v muzejih pa tudi pri lastnih izkopavanjih „na terenu“ v Bariločah. Teh bežno skiciranih figur je okrog tisoč in nobena ni enaka. Že to bogastvo neposrednih „zapisov“ preseneča, ne oziraje se na njeno tehnično izvedbo. Istočasno pa je razstavila tudi nad sto plastik iz istega kulturnega območja. Da bi občinstvu približala indijanski duhovni svet, je reproducirala nekaj indijanskih ljudskih pesmi, kakor jih je pela stara Indijanka. S tem uvodom je Bara Remec pokazala javnosti svoje zadnje stvaritve. ■ Vse, kar pri de iz rok Bare Remec, ima svojski pečat njene osebnosti. Po njenih slikah smo spoznali indijanske (obraze in figure, njihove navade in okolje. Kmalu pa so barve in motivi njihovih tkanin („ponchov“ in „mantis“) ustvarili v njej novi likovni svet, iz katerega so nastale slike z motivi iz Bariloč in Tilkare. Ta svet ni bila le indijanska zunanjost, gledana z evropskimi očmi in izražena z evropsko tehniko. Barve so postajale vedno bolj čiste, njih kombinacija bolj in bolj oddaljena od naših tradicionalnih harmonij. To prodiranje v indijanski svet in njihovo kulturo ima v tej razstavi kera- dosegel mir. Njegov glavni namen je bil urediti položaj v Rodeziji in doseči, da se v čim krajši dobi prenese oblast z bele manjšine na črno večino. Pri tem pa seveda naj bi razni tuji kapitali in druge privatne lastnine v držaji ne bile oškodovane. Rodezijski vladar lan Smith je pristal na to, da se prenos oblasti izvede v dveh letih, črnski vodja Nkomo pa zahteva, da se rok zmanjša na eno leto. Do zedinjenja kriterijev seveda ni prišlo, kakor ne v problemu Namibije, ki se hoče osamosvojiti od Južne Afrike; niti v primerih Zambije, Tanzanije, Botswane, Mozambika in Angole, ki podpirajo gverilo v Rodeziji in Južnoafriški republiki. Kissingerjevo potovanje ima kaj klavern značaj. Ne kaže, da bi lahko uspel v svojih naporih, kaj nevaren pa izgleda celotni položaj, če' se spomnimo ameriškega posega v Angolo, kjer je pred kratkim zmagala komunistična gverila. Ali ho južni afriški del šel po tej poti, ali se bo prenos oblasti iz bele manjšine na črnsko večino (prehod, ki je skoraj neizogiben) lahko izvršil, ne da bi komunizem spet napredoval na a-friškem kontinentu? Odgovor je še neznanka. Katoliški glas mora sedaj bolj kot pred znanimi napadi nadaljevati svoje poslanstvo svobodne besede. Slovenska disidenta prof. Pahor in dr. Rebula sta ponovno vrgla rokavico v obraz diktaturi SRS! Ko bosta še osvobodila svojo miselnost, utesnjeno v blokado NOB in OF pluralizma ter’prešla na stališče . revolucije i.rj protirevolucije 1941/45, kot to že javno priznavajo Broz in mnogi v SFRJ, bosta prekoračila Rubikon morda za vse Slovence važne odločitve. Predvsem pa gre letos priznanje številnim Primorcem, ki niso, topot skrivali svojega svobodnega duha. enominutnim molkom. Podpisanega je ganilo resnično spoštovanje primorskih rojakov do tega moža, saj se je končno le zatekel v Trst kot begunec emigrant. Slovenski šopek, ki je krasil predavateljsko mizo, sem naslednji dan opazil na njegovem grobu. Med častnimi gosti naj omenim: zastopnika pokrajinske vlade, zastopnika mesta Trst, kiparja Franceta Gorše-ta, ki nam je s filmskim trakom pokazal svoja dela, ter starosto emigrantov dr. A. Kobala, kateri je bil še posebaj toplo pozdravljen, ker je bil prvič predstav,-ljen občinstvu. Kot sem že omenil, režim SRS ni bil prisoten, pač pa nekaj njegovih časnikarjev, .številni fotografi in celo filmska ekipa. Naslednja Draga je že napovedana za 1977. Kakšna bo njena bodočnost? Tržaški dopisnik Trst, 9. septembra 1976. mike svojo razvojno in logično stopnjo: pot do indijanskih kultur pelje skozi keramiko in v njej se ohranja največ sledov njihovega življenja in miselnosti. Keramika je bila zadnje čase vedno pogostejši motiv njenih slik. Drugi vir motivov pa so kamni) katerih oblike in ustroj, so dopolnjene z skrivnostnimi risbami do zdaj malo raziskane ikonografije. •Ti motivi, organizirani na površini platna, daleč od tridimenzionalnih sište-mov renesančne perspektive in tudi modernega kubizma, samo na podlagi barvnih polj in odlične kompozicije, so bili do sedaj še predstavljeni v zaokvirje-nem slikarskem svetu. Na tej razstavi so pa ti motivi prišli do svoje prvobitne snovnosti in prostornosti. Postali so keramika, predmeti, ki vsebujejo grafiko, relief in kiparstvo. So pa to predvsem tridimenzionalni predmeti, ki segajo z motiviko in tehniko v preteklost, a kažejo tudi smer v prihodnost. O preteklosti nam govorijo njene arheološke študije, ki vsebujejo okoli tisoč različnih „zooomorfnih“ in „antropomorfnih“ figur. Pot v prihodnost pa je preustvarjanje vseh teh fantastičnih motivov v nove oblike, ki presenečajo in, kakor pravi Stifter o umetnosti: Razvrednoti sfero opazovalca in ga povede v svojo lastno.“ Vsaka oblika je nepričakovana. Poznamo njen izvir, toda kot končno delo je nekaj tako novega, da stoji pred nami kakor most med dvema sicer tujima, pa vendar v nečem Mednarodni teden NOVI POTRESI V FURLANIJI IN BENEŠKI SLOVENIJI. Od sobote 11. do srede 14. septembra je bilo v Furlaniji in Beneški Sloveniji 30 potresnih sunkov, 15. septembra pa sta dva močna potresa povzročila spet silno škodo. Območje potresa je skoraj popolnoma isto kot je bilo ob‘potresu v maju; potresne sunke pa so čutili tudi v Benetkah, na Dunaju, v Salzburgu in Beljaku. V Sloveniji na Primorskem je potres povzročil veliko škodo; v Breginju je dokončno porušil še preostalih 30 hiš, ki so bile poškodovane v prvem potresu. Težak položaj prebivalstva v Furlaniji in Beneški ¡Sloveniji povečujejo še hudi nalivi in snežni meteži. Prebivalci v ogroženih krajih v Italiji se "pritožujejo nad italijansko počasnostjo in birokracijo. Mnogi so zaprosili za potne liste, dosedaj je odšlo v tujino že nad 10.000 oseb. O upravičenosti pritožb ni dvoma — Italija je prav malo naredila za odpravo posledic portesa, ki je bil že pred leti na Siciliji in preživeli tragedije Belice od leta 1968 še vedno žive v barakah... SOJUZ-22. Sovjeti so pet ur po izstrelitvi objavili, da so poslali na krožno pot 15. septembra Sojuz-22. To vozilo je bilo pripravljeno kot rezerva za priključitev z ameriškim Apolom julija 1975. Ker pa se je srečno izvršil priključek z vozilom Sojuz-19, so ga preuredili in opremili s posebnimi večcon-skimi fotografskimi kamerami. S So-juzom-22 sta poletela polkovnik Valerij Bykovsky in Vladimir Aksenov. Predvidoma ne bosta dolgo ostala v vesolju, toda Sovjeti niso nič dokončnega obja- Vili’ 'lil, PANAMA. Panamska vlada je obtožila' ZDA, da so po tako razvpiti CIA organizirale študentovske nemire. Študentje so protestirali proti zvišanju cen živilom, predvsem mleku in rižu. Manifestacije so se izrodile v spopade med pristaši Panamske študentovske zveze in trockistične Revolucionarne .. študentovske fronte, končali pa so se z ropanjem in razbijanjem trgovin. Levičarji so dali vladi zahtevo, da v 48 urah spremeni odločbe o zvišanju cen. DEVALVACIJA MEHIŠKEGA PE-m SA. Nedavno je mehiška vlada devalvirala svojo denarno enoto. En dolar velja po novem 20,50, prej pa 12",50 'mehiškega pesa. Devalvaciji je sledila poplava sprememb cen, vlada pa je zagrozila hude kazni za vse, ki bodo dvigali cene. Toda cene so se kljub vsemu dvignile in vlada je morala svoje grožnje uresničiti. Zaprla je stotine trgovin In zapretila s še strožjimi kaznimi, tudi z zaporom do devet let. Groze pa tudi sindikati s splošno stavko, če ne bo takoj povišanja plač. Vlada je morala izvesti devalvacijo zaradi slabe plačilne bilance, zaradi bega kapitala in zmanjšanja priliva deviz iz turizma. JUGOSLOVANSKA MORNARICA. Po podatkih, ki jih je objavilo „Pomorstvo“ ki izhaja na Reki, je imela jugoslovanska mornarica ob koncu leta 1974 307 ladij z nosilnostjo 2,627.984 ton in z 18.615 potniškimi mesti. PRINC PAVLE KARADJODJEVIČ, bivši namestnik mladoletnega jugoslovanskega kralja Petra II, je pretekli te- podobnima svetovoma: med nami Slovenci, ki. poznamo preganjanja in pobijanja in' med indijanskimi rodovi s podobno usodo. Lahko se pa tudi vprašamo: Kakšen pomen ima to seganje v indijansko sodobnost in preteklost za naš sedanji svet že vsemirskih potovanj? Večina modernih smeri v umetnosti je nastalo na podlagi navdiha drugih, preteklih ali tujih kultur, ki so obogatele in osvežile domišljijo in ustvarjalno moč in ji odprle nova obzorja. Van Gogh je prerisaval japonske motive. Medtem ko se je Cezanne vračal v preteklost, se je Gauguin popolnoma odpovedal evropski kulturi. Ti trije slikarji odpirajo večino smeri moderne umetnosti. Primerov pa je še več. črna ali zamorska umetnost je močno vplivala na Modiglianija in Picassa, ki sta študirala in prerisovala kipe iz afriški n kolonij. Tam, kjer večina vidi primitivnost in zaostalost, umetnik odkriva u-stvarjalnó silo, ki mu nudi bogastvo novih oblik. Ali se niso rodili prvi moderni nebotičniki v krogih „revívala“ (preroje-nja) gotike in romantike v Chicago? Le S pomočjo gotike so mogli arhitekti „priti ven“ iz horizontalnih klasičnih in neo-klasičnih slogov. Vsak „revival“ ali re-nesanca prinese na dan pozabljeno ali nepoznano bogastvo preteklih ali sodobnih tujih kultur. Odkrivanje in študij teh kultur je prva ali arheološka etapa. Pionirji italijanske renesance so bili vsi arheolgi, posebno kiparji in arhitekti, ki So kopali razvaline in grobove, zbirali in pre-risavali. Potem pride ustvarjalno delo; Otvoritev mednarodnega mostu čez reko Urugvaj med Argentino in to sosednjo državo, novi uspehi varnostnih organov v boju proti gverili, poskok cen in vladni napor, da bi položaj prikazali v luči celotnega gospodarskega načrta, vse te posamezne teme so ta teden polnile prve strani časopisov. Je pa ena novica, ki sicer ni šla neopazno, ki ji pa javnost ni posvetila tiste važnosti, ki jo za politične opazovalce ima. To je odstop rektorja buenosaireške u-nivreze, inž. Constantinija. Ko je 24. marca nastopila sedanja vojaška vlada, si je kot glavni cilj zastavila uničenje gverile in ureditev države: spraviti državo v red. Eno izmed področij, kjer je gotovo nered dosegel višek, je bila prav univerza. Poleg tega je za časa peronistične vlade, ali bolj konkretno, medtem ko je bil vzgojni minister dr. Taiana, in rektor buenosaireške univerze dr. Puigros (star član argentinske K P) univerza bila enostavno nabirališče rekrutov za raznovrstna prevratna gibanja. Boj proti gverili je zahteval ureditev univerze (in tudi srednjih šol); preprečiti gverili vstop v u-čilnice in onemogočiti ji nastavljanje mrež, v katere bi se lovili mladi študentje. Že je tradicija v argentinskem vzgojnem življenju, da buenosaireška univerza predstavlja nekako vse ostalo univerzitetno življenje. To je tudi posledica dosedanje unitaristične ureditye države (v praksi, čeprav je v teoriji federalistična) ; zato se ponavadi največ pozornosti polaga na to univerzo in na njenih 240.000 študentov. Po postopku, ki ga je (kljub časovni razdalji) še vedno težko razložiti, je bil na mesto Novi cerkveni zakon -za V jugoslovanskih republikah pripravljajo nove zakone o verskih skupnostih. (V Sloveniji je takšen zakon že v veljavi.) Ti naj bi izpolnili vrzel, ki je nastala, ko je bil razveljavljeh splošni jugoslovanski „temeljni zakon o pravnem položaju verskih skupnosti“, potem ko je sprememba ustave to snov vzela iz pristojnosti federacije in jo dodelila delnim republikam. Tako je dobila jugoslovanska partija priložnost, da pravni položaj verskih skupnosti na pol neopazno oslabi in predvsem vodi lažje kot doslej v posameznih republikah, kjer ima opravka z vsakokrat drugačnim cerkvenim položajem, drugačno cerkveno politiko. Vsa besedila osnutkov dajejo krajevnim upravnim oblastem mnogo svobode. Pozornost zbuja, da sta zakon za republiko Slovenijo in osnutek za avtonomno provinco Vojvodino najbolj blaga. V Sloveniji so državni funkcionarji o tamkajšnjem osnutku ustrežljivo govorili s škofi in župniki. S tem naj bi bilo zagotovljeno, da bi novi zakon javnost mirno sprejela. Na 'Hrvaškem, kjer den umrl v Parizu. Dosegel je starost 84 let. umetnik na novo prevzema vse te elemente in pride tako do sinteze v kateri je težko ločiti eno in drugo strujo. Vse poenoti v novi strukturi, kar je vedno bistvo in .cilj umetniškega dela. Ko pregledujemo keramiko in risbe te razstave Bare Remec, posebno figure, povzete po kamnih in kosteh, občudujemo estetsko dojemanje vseb teh arheoloških najdb. Za ta odkritja je gotovo ' potrebno umetnikovo oko za zbiranje in prerisava-nje pa vztrajnost in prepričanje, da je v teh malih kamnih nekaj pomembnega za nas. Obiskovalcu, posebno tistemu, ki zasleduje Barino umetniško pot, se tako nudi možnost, da pride po osebnem doživetju do tega skritega smisla. Umetniško delo občudujemo že v prerisavanju. Te so prve grafike,, kjer vsaka malenkost preseneča, če ji sledimo s podobno pozornostjo in zbranostjo, kot je bila narisana. Kakšno bogastvo oblikovnih in ekspresivnih elementov! Estetsko obnovljenje in spremenjen pogled na stvaritev, sta nagrada obisko-vavcu, če sledi črto z)a črto, figuro za figuro očesu umetnice. Taka resna poglobitev v kulturo starih'in sodobnih Indijancev, na podlagi take osebne arheološke raziskave in vse ustvarjalno delo, ki temu sledi, ne glede1 na modne „izme“, ki vabijo umetnika današnjih dni, je redek zgled zvestobe in vztrajnosti na svoji poti; Po drugi strani pa je ta edina, ki nam odkriva smisel umetnosti in življenja. Darko Šušteršič rektorja buenosaireške univerze imenovan inž. Constantini, ugledna liberalna oteebnost, ki ga nekateri postavljajo v levo sredino. On je predložil svoj a-kademski načrt, in nihče mu v tistem trenutku ni ugovarjal. Pričel je delo, in s prvimi imenovanji so prišle prve težave. Njegova akcija je slonela na bazi akademske svobode in univerzitetne avtonomije. Na visoka akademska mesta so prišli ljudje, katerih ideologija se je zdela nevarna z ozirom na stanje v katerem se nahaja država. Vlada priznava akademsko svobodo v kolikor ta ne bi ponovno odprla vrata univerze raznim prevratnim skupinam; se strinja z univerzitetno avtonomijo, a ne, če bi se z njo univerza spremenila v trdnjavo, iz katere bi levičarsko delovanje ogrožalo državno varnost. Osemintrideset dni je inž. Constantini opravljal rektorske posle, in z vsakim, dnem je bilo bolj jasno, da raste nasprotje med njim in najvišjimi vzgojnimi oblastmi. Rastla je tudi zaskrbljenost varnostnih organov, ki na noben način nočejo, da bi akademsko Svobodo izrabljala prevratna gibanja v svbje namene. Dvakrat se je rektor sestal s predsednikom države gen. Videlom (drugi razgovor je trajal nad dve uri). Končno je v ponedeljek 13. inž. Constantini podal ostavko, ki je bila dva dni potem sprejeta s strani vzgojnega ministra (prof. Bruera). S tem je bila afera zaključena, in iz nje je jasno razbrati, da sedanja vojaška vlada na tem polju vodi jasno in odločno politiko, katere glavni cilj je, (kot na vseh drugih poljih), zatiranje in onemogočitev gverile, včasih tudi za ceno kvalitete. jugoslovanske republike je razmerje med oblastjo in katoliško Cerkvijo bolj napeto, ni doslej državna oblast o novem zakonskem predlogu škofom ničesar sporočila. Kaže, da naj bi bili zakoni za cerkve v republikah Macedoniji, Bosni-Herce-govini in Srbiji najbolj ostri. Macedonski osnutek pravi npr., da je verouk prepovedan tiste dni, ko morajo otroci v šolo. To pomeni prepoved verouka vse dni razen nedelje. V osnutku za Bosno-Hercegovino se glasi, da ne sme biti verouk v času, ko učence zaposluje šola, bodisi s poukom, bodisi s čim drugim. S tem ne bi bila niti nedelja prosta za verouk, ker lahko pripravi šola vsak čas, tudi ob nedeljah, izlete ali kaj drugega in razglasi, da so se učenci dolžni tega udeležiti. Osnutek za Srbijo pravi, da verouk pe sme ovirati šolskega pouka in njegovih ciljev. To bi lahko pomenilo v zadnjih posledicah prepoved slehernega verouka, kajti šole vedno uvajajo ateizem v učni program. Tako se zdi na prvi pogled, da je cilj novih zakonov za Cerkve močnejša marksistična ideologizacija. Poznavalci razmer pa izražajo misel, ali ne namerava , jugoslovanska partija z novimi zakoni za Cerkve postaviti mejo tudi naraščajočemu islamu. Ker imajo muslimani v Jugoslaviji veliko višji prirastek rojstev kot pravoslavni in katoličani, raste iz leta v leto njih odstotek v celotnem prebivalstvu. Narašča pa tudi delavnost muslimanskih 'duhovnikov, ki lahko zlasti na Kosovem in v Macedoniji pokažejo odlične uspehe pri delu z mladino. Partija se hoče izogniti vznemirjenju med muslimani. Zakonski osnutek v Macedoniji bi moral biti zato sprejet skrivaj. Le zaradi spodrsljaja dopisnika zagrebškega Vjesnika 'v Skopju, ki je poročal, da je tamkajšni parlament o-snutek sprejel; se je zanj zvedelo. Glas koncila, ki ga izdaja nadškofijski sedež v Zagrebu, je zapisal, da takšnega zakona ni mogoče sprejeti, ker .krši osnovne pravice občanov. Tako je zvedela javnost za vso zadevo. Zatem so, se zdi, delo z večino novih zakonov glede Cerkve za nekaj časa prekinili. Obenem so skušali v nekaterih republikah katoliško in pravoslavno Cerkev na skrivaj pomiriti, češ da niso novi zakoni namenjeni v prvi vrsti njima, Kljub temu je vsem verskim skupnostim v Jugoslaviji jasno, da se dajo zaostrujoča navodila zakonov za Cerkve uporabljati proti sleherni od njih. Frankfurter Allgemeine Zeitung, Frankfurt, 12. avgusta 1976. Razstava Bare Remec Draga 76 je pietetno počastila spomin svojega bivšega organizatorja predsednika prof. Ivana Peterlina z pu cwîcc .gg ^ B cwc wn Sj «B 25-letnica šole l'an cela Balantiča v San Justo MARIBOR — V razstavnem salonu Rotovž so 3. septembra odprli razstavo, posvečeno življenju in delu znanega ko--roškega ljudskega pesnika in dramatika Andreja Šusterja Drabosnjaka (1768 —1825). Na ogled so spisi, fotografski dokumenti o uprizoritvi njegovih del in razno gradivo o njegovem delu. KRŠKO — V Krškem so odprli 3. septembra razstavo slovenskih impresionistov. Na ogled so slike Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Mateja Sternena in Matije Jame — najvidnejših u-metnikov te smeri in obenem tudi začetnikov slovenskega modernega slikarstva. BREŽICE — V prenovljenem brežiškem gradu so 3. septembra odprli razstavo „Baročna in kmečka plastika Posavja." Razstavo je pripravil Posavski muzej Brežice, ki je iz svoje zbirke izbral naj lepše baročne kipe iz 17. in 18. stoletja ter značilna dela ljudske plastike iz 18. in 19. stoletja. Ob razstavi- je izšel tudi obširen katalog, v katerem je umetnostni zgodovinar Ferdinand šerhelj opisal nastanek baročnih in ljudskih plastik. • TOLMIN — Odbor za odpravo posledic potresa je menil, da bodo do zime obnovili okoli 3.700 hiš. Toda novi potres, ki je ponovno in s skoro enako silo rušil 15. septembra prav na istem ozemlju tako v Furlaniji in na Primorskem, je te optimistične napovedi preprečil. Po skopih poročilih v dnevnem časopisju je razbrati, da je bilo na Primorskem to pot precej ranjenih poleg velike nove materialne škode. PORTOROŽ — Je bilo „cestno posojilo“ v Sloveniji vpisano res prostovoljno? Res da so ceste potrebne in da je za izgradnjo potrebno tudi posojilo. Toda ob dogodku v Portorožu, ki je obenem zanimiv še iz drugega vidika, sta prostovoljnost in „veliko navdušenje" nekoliko vprašljiva. Portoroška Krajevna skupnost — nekaka podobči-na — je poslala neki upokojenki pismo, v katerem jo je spraševala, koliko posojila bo vpisala. Dejstvo je, da je omenjena upokojenka že nekaj tednov pred tem umrla, prej pa je bila dalj časa bolna. In pokojnice se krajevna skupnost ni spomnila ne prej v bolezni ne ob smrti, pa bi jo menda kot „osnovna celica krajevne samouprave" morala poznati. PTUJ —- Ptujsko turistično društvo je izdalo šestbarvni zemljevid Ptuja, kjer je označenih trideset pomembnejših objektov in triintrideset zgodovinskih stavb in spomenikov iz davne pa tudi iz polpretekle dobe. Na hrbtni strani je narisan zemljevid širšega ptujskega območja in pa