90 let Josipa Rusa-Andreja Sledi v času Kmalu bodo drobne lastavice oznanjale pomlad Tople sape bodo neusmiljeno lizale sneg, drevje bo črpalo moči iz prebujene zem-Ije in Josip Rus — Andrej bo tiste dni že devet-desetič doživel pomlad Devetdesetič! Pevet-krat po deset vigredi... Josipa Rusa-Andreja bralcem najbrž ni po-trebno posebej predstavljati. Znana je njegova vloga pri osnovanju Osvobodilne fronte slo-venskega naroda. Pri samoodločbi Ijudstva, ki so ga hotele mračne sile zbrisati z lica sveta. Josip je takrat dal svoj glas v imenu 40.000 or-ganiziranih sokolov: »In kaj je pomenilo sokolstvo? Človek je enovitost telesa in duha. Vsaka odločitev je ra-zumna in postedica je odgovornost. V na-sprotju z vernikom, ki je imel neprestane ob-veznosti: je bila sokolska filozofija naravnana-svobodno in dosledno na narodnostnem prin-cipu. Samoodločba posameznika in Ijudstva.« In glej! Slovenci. ki so bili vedno delavci in nikoli gospodarji, obiastniki, so se obdržali. Obdržali v dolgih stoletjih z delom svojih rok in upornostjo svojega dufta, ki se je odrazil tudi v ustanovitvi OF leta 1941. Svojo sled v tem času je zapusti! tudi Josip Rus. Toda člcve-kove odločitve ne rastejo čez noč. Od kod je črpal moč im ideje danes devetdesetletni Blej-čan? »Vidite, na Bieduje bilo v mojem detinstvu bogato življenje. Citalnice, gasilci, pevski zbori. Naprednemu mišljenju sta stregla ma-tematik Plemelj in šolski ravnatelj. Imeli smo .Biejski dom', nekakšen dom družbenih orga-nizacij. Sledil sem temu duhu.« Življenje Josipa Rusa je tesno povezano s sokolsko organizacijo. Prvič je tekmoval v niž-jem oddelku sokolske vrste 1910 na Jeseni-cah. Kasneje je sodeioval tudi na sokolskem zletu v Pragi in Ljubljani. Študij prava, prva svetovna vojna, 1917 politično sumljiv: »Avstroogrske monarije je bilo zame konec takorekoč že maja 1918. Maja tega leta sem v Pragi imel priložnost videti, kako gnila in ne-močna je bila ta ječa narodov. Svoj vpliv je se-veda pri tem imela tudi oktobrska revolucija v Rusiji, nemara tudi VVilsonove točke, češka in slovenska majniška deklaracija.« Zahtevo po samoodločbi je Josip Rus ure-sničil zelo praktično. Neposredno po premirju 8. novembra 1918 je organiziral oboroženo skupino mladine, ki je kot Blejska sokolska četa odšla na Koroško. Najprej v Podrožco: »Tam je bila že vojaška baza polkovnika Martinčiča, vedeli smo tudi za uspehe gene-rala Maistra v Mariboru in vse to gibanje se je zlilo v skupen boj za našo severno mejo.« Josip Rus bo 16. marca letos dopolnil 90 let, vendar pa ga po starosti prekaša še dvojica šiškarjev, prostovoljcev borcev za severno mejo. Najstarejši je Franc Kocutar, rojen 29. marca 1892, le nekoliko mlajši pa Lojze Pirc, ki mu je zibel stekla 31. marca 1892.leta. Vsej trojict pa je skupen marec, mesec pomladi. Zivljenje je Josipu Rusu kasneje še veliko tega napaberkovalo. Doštudiral je pravo, spoznal vrednost in pomen telesne kulture. Že kot zrel mož je sodeloval denimo na II. zase-danju AVNOJ v Jajcu: »AVNOJ je bil delovno telo, kjer smo vedeli, kaj hočemo in se nismo izgubljali v nepotreb-nem. O vzdušju na zasedanju ni mogoče na kratko pripovedovati. Že ko smo se na poti združili s hrvaško delegacijo, smo čutili never-jetno soglasnost. Na samem zasedanju se je tako enkratno enotno vzdušje ponovno izka-zalo. Spoznal sem tudi tovariša Tlta. Bil je ra- zumen, prijeten in zaupanja vreden človek, ki-je že do tedaj potrdil in dokazal svoje uspešno vodstvo.« *¦ Čas. Josip Rus je danes mož v letih. V me-glicah prejšnjega stoletja ostajajo dnevi, ko je kakor majhen fantalin po očetovem ukazu obi-skoval blejske hiše in ponujal v podpis po!o za prostovoljno članstvo v gasilskem društvu. še pod črnim orlom se je v mladeniču prebujala zavest o slovenstvu, potrebnosti telesne spretnosti in moči. Zrelemu možu je bilo dano prisostvovati vsem najpomembnejšim deja-njem samoodločbe slovenskega naroda. Do-čakati dan, ko je Slovenec postal resnični go-spodar na svoji zemlji. Sledovi časa v življenju Josipa Rusa — Andreja... Bogomir Šefic Foto: Jaka Bregar