lz zgodovine kerščanske ljndske šole. CDalje.) Kakor so pa tedaj poleg izraelskih sinagog prijazne šole povzdigovali, tako so tudi poleg krajev namenjenib za kerščanSke pobožnosti vstanovljali učilnice za potrebno podučevanje. Učeniki v teh cerkvenih šolah so bili brez dvombe kateheti. Xjihovi učenci so bili pri začetku res da Ie katehumeni, judje in ajdje namreč, ki so želeli kerščeni biti, ktere so pa mogli poprej podučevati v naj poglavitniših resnicah sv. vere;  med temi so bili pa večkrat tudi otroci, ki so hrepeneli po naukib sv. vere. Tako je bil sv. Martin, ki slovi kot viteški prijatel ubogih , pozneje škof v Turu (Tours), še le 10 let star, ko je prosil, da so ga sprejeli nied katehumene , kar je tudi dosegel. Kolikor bolj pa se je kerščanstvo razširjalo, toliko bolj je rastlo tudi število kerščanskih otrok po rodu , in se je za polovico naninožilo, od kar so začeli, že v apostoljskih časih navadno šego, sploh čedalje bolj posnemati že otroke kerščevati. Odraščena ndadost obojega spola (competentes — želijoči po imenu) je iskala kerščanskega podučevanja, in ga je brez dvombe dobila, če ne posebej, vendar v družbi s katehumeni. Tako mlado kristijano, ktera je bila že trinajst let stara v kerščanski veri naj bolje podučena, časti katoliška cerkev sv. devico Xežo, blago pomočnico ženske uiladosti, ki je svojo čistost in vero s kervijo poterdila. Iz tega pa, da so se šole za katehete kaj lepo razcvitale, lahko sklenemo, da so omenjene cerkvene šole kmali splošne postale. Omenili smo že šole za katehete, ki so že v drugem stolelji cvetele po možeb, kakor so bili Pantenej, sv. Klemen, Origen in drugi. Neka druga se je povzdigovala za leta 231 v Cezareji, tretja in četerta v ravno tem času v Antijohii in Edesi. Tudi v Italii in v Afriki so v tem casu vstanovljali dobro vredjene semenišča. Kdo ne spozna iz tega, da so se tukaj naši kerščanski zavodi v izobraženje učiteljev naj pervikrat pokazali. Iz tega pa, da so bile te šole v zvezi z imenovanimi cerkvenimi šolanii (kakor smo vidili v Aleksandrii), komu se ne dozdeva, da je tukaj zavod v praktično izgledovanje in vajo. To pa je gotovo, da kmali ni bilo kerščanske občine, ktera bi ne bila imela prav dobro preskerbljenih odgojivnic za otroke. Ce pa še prevda- rimo, da je bilo h koncu tretjega stoletja veliko fara po deželi in pa, da so bile h koncu četertega stoletja povsod vpeljane, si moramo misliti, da so že v tistih starodavnib časih imeli šole podobne našim farnim šolani. Dosti imamo naznanil, ki nara povedo, da so v takih solah razun poglavitnih rečih v kerščanstvu tudi v drugih rečeli podučevali. Ko so bili duhovni še edini učeniki , so podučevali mladost v petju psalmov in cerkvenih pesem. V ta namen je bilo pac potreba, da so brati znali, in da so jih v tem tudi podučevali. V četerlem stoletji nahajamo pri več cerkvali tako imenovanega kantorja (pevca), ki je petje v cerkvi vodil in v njem otroke vadil. Mestni duhoven ga je sprejel, in imel ga je kot svojega pomočnika. Če je bilo tedaj treba , da se je v cerkveni šoli v branju in petju podučevalo, je pač skoraj gotovo, da so naj sposobnejšega učenika svelnega stanu v to službo udinjali, ki je potlej za primerno plačilo vse učil, kar je bilo v tistih časib treba. To pa, da je cesar Julijan s kristijani terdo ravnal, ter jim riniske šole obiskovati prepovedal, je kristijane priganjalo, da so podučevanje v ljudskih šolab dopolnovali, če niu jc kej premanjkovalo , in po drugi strani, da so visoke učenosti samostalno obdelovali. #) Tukaj si pač svobodno smenio misliti, da je od sedaj cerkvena šola se verlo poskušala z navadno svetno šolo, in da je poslednja hitro svoje učence zgnbila, ter nehala živeti. Tako vidinio že v starodavnih časih naše farne šole skoraj do dobrega osnovane, še celd naliajamo navadno ime naših učiteljev, ter njih razpravo med duhovstvom in njih sveto službo. — Iz tega, kar smo do sedaj omenili, in pozneje tudi hočemo dokazati, se razvidi, da tisti ne mislijo prav, ki terdijo, da je Karol Veliki farno šolo vpeljal. Marveč je ona v davnih časih rojena hči cerkve, in ji je od začetka služila. (Daij« prih.) *) Kaj takšnega tudi kaže katoliški cerkvi gtoriti, ako bi jo ntegnili ijj šol pahniti. Cerkev bo primorana za verne katoličane posebne kerščanske ljudske šole vstanoviti, v kterih se bo mladost v naj potrebnejših resntcah sv. vere, in za silo tudi v svetnili predmetih podučevala, in potem se bo zamogla s svetno v verskih rečeh vnemarjeno šolo poskusiti. Kako bi se to izšlo, vsak lahko previdi. Ravno tako bi bila prisiljena katoliške gimnazije in vseučelišča vstanoviti, kjer bi sc sicer podučevalo, kar čas zahteva, posebno pa bi se mladost po kerščanski podučevala in vednosti po katoliški obravnavale. Pit.