V Ljubljani, dne 5. aprila. 1887. Iz spominov mlade žene. Spisal Anton Funte k. VII. Videti je bilo, kakor da premišlja Ivan Bojan, ali V bi me nagovoril ali ne. Naposled stopil je počasi bliže. »Vam ugaja veselica?« dejal je trdo, kakor ga nisem čula še nikoli. Kar strepetala sem. Ta trdi glas, to uprašanje, zveneče tako osorno, — na glas mi je bilo srcé ! »Meni?« odgovorila sem boječe in povesila oči. »Meni ne ugaja.« In pogledala sem ga zopet, ne več boječe, nego malone samosvestno. Njemu ni treba misliti, da mi ugaja veselica; on mora vedeti, da imam tudi jaz nekaj razsodnosti ! Videla sem, kako je na lahko prikimal z glavo, na lahko, komaj vidno, — morda mu je bil po volji moj odgovor. Vender nel Ta bliskoviti pogled, ki je zdajci švignil iž njegovih oči, in ta trdi glas, s katerim je nadaljeval svoj ogovor, uveril me je, da mi ne veruje. »Videl sem vas, kakó živo ste se razgovarjali z gospodom Osatom —« »Ah!« sežem mu osupla v besedo. »Vi ste me videli? Vi ste torej bili v dvorani?« Prikimal je zopet. »Ali videla vas nisem,« uskliknila sem. »In vender — « Zdajci pa mi je zastala beseda. Ne, ni mu treba vedeti, da sem se ozirala po njem ; preveč sem rekla že. Ali kje je bil, da ga nisem videla ? »Seveda sem bil,« reče on hladno, ali s čudnim poudarkom. »Dokaz temu je ravno to, da sem vas videl v razgovoru z gospodom Osatom. Bil sem pač le nekaj hipov.« Pogledala sem ga brž. Brez strahu sem mu zrla v oči. Ziv razgovor da je bil. Ziv razgovor s Petrom Osatom ! In čemu poudarja to ? Kaj njemu mari, če bi tudi bil živ razgovor? Ali ne morem govoriti, s komer hočem ? In iz tega sklepa, da mi ugaja veselica ! Zravnala sem se ponosno. »Ce mislite, da je bil to živ razgovor,« dejala sem z odločnim glasom, »potem vam moram povedati, da ni bil. Gospod Osat nikakor ni tak, da bi--nič! Kaj vas zanima to?« uskliknila sem zdajci, potem pa vender pristavila: »Ne maram ga.« Tik mene je stopil. Čutila sem njegovo sapo na svojem obrazu. Pogled njegov bil je srepo uprt na me, ali bala se nisem nič Ivana Bojana ! Celò jezna sem bila nekoliko. Hitro je dejal : »Ne marate ga? Kaj hočete reči s tem?« »Kaj? Nu dà, povedala vam bom: iz vsega srca ga sovražim — « »Vi ga sovražite?« uprašal je zopet. »Sovražim,« odvrnila sem jezno. »Videti ga ne morem, zaničujem ga, s kratka: neznosen mi je.« Lahen nasmeh prikazal se je na njegovem obrazu. Glas njegov pa ni bil več tako trd, ko je dejal: »Ali zakaj ?« »Vi še uprašate? O dà, ne poznate ga! Sploh ne poznate tukajšnjih ljudi. Samó jedenkrat ali dvakrat ste govorili ž njim.« Videti je bilo, kakor da mu jc povšeči moje govorjenje, kajti uprašal je z malone veselim glasom: »In vi ?« »Jaz ? Mnogokrat ne, to je res, pa sodim ga vender prav. In vi ga morate tudi prav soditi.« »Jaz? Moram? Kako mislite to?« »I moj Bog, saj ste čisto drugačni, nego je on,« uskliknila sem brez. preudarka, ali umolknila brž. Jako sram me je bilo, da sem mu povedala te besede. Zarna rudečica me je oblila. Kaj si bo mislil ? »Jako laskavo za me, gospodična,« dejal je z rahlim nasmehom. »Ali kdo vam je povedal, da sem drugačen, nego gospod Osat?« i.i S L O V A N. »Kdo?« rekla sem brž. »Vi sami zdaj, če bi tudi ne vedela —« »Ne da bi vedel.« »Moje mnenje je laskavo za vas, rekli ste. Da pa jc laskavo, morate se sami čutiti drugačnega; če ne, ne bilo bi več laskavo —« Pogledal me je presenečen. »Vi tudi sklepate?« rekel je urno. »O, često.« Molčal je nekaj trenotij, potem pa dejal : »Ali čudno je vsekakor, da vam take, malone resne misli prihajajo nocoj —« »Tako — resno mislim vselej,« odvrnila sem krepko. Nekoliko hipov gledal me je, malone sanjavo, potem pa je zrl tisti sijaj, ki je iz okna padal v tiho noč. Viharno igral jc v dvorani Vojteh Suša svoje plese. »Tega ne oporekam ravno,« dejal je lahko, »ali nocoj, ko se ves svet veseli v teh prostorih« — pokazal jc z roko na hišo — bili bi vi jedini resni meti njim ? Ples in resnost, kako se to strinja?« »Jaz samo opazujem,« dejala sem, »in zato se prav dobro strinja.« 1 lipno me je pogledal. »Pomislite, gospodična, tla je ravno tä večer jako važen za vas. Vi ste nocoj stopil i med svet. Vi morda ne veste, kaj pomenja prvi korak med svet; zdaj ne morete samo opazovati ■— « »Menite? Ravno zdaj!« »Nu da, ali jedino opazovati ne morete; zdajci treba tudi zares stopili v življenje, ako ste se odločili za tä korak. Drugače ne vem, kaj bi vam koristil.« »Sama se nisem odločila,« odgovorila sem hitro, »meni ni nič tlo sveta, kakeršni sem videla v dvorani. Ali imenujete vi to svet? To niso ljudje, kakeršne treba videti, spoznavati; taka vsakdanjost daje se tudi dobro misliti —« »Umišljeni ljudje! Kaj hočete ž njimi?« »Kaj hočem z neumišljenimi ?« Nasmehnil se je. »To je zopet drugo uprašanje. Ti — recimo ne-umišljeni ljudje morejo posegati v vaše življenje in zategadelj ali niste nikoli pomislili, da bi kdo mogel poseči v vaše življenje?« uprašal je hipno in me polno pogledal sè svojimi temnimi očmi. Molčala sem v zadregi. Kaj bi mu tudi odgovorila na to uprašanje1 Da bi mi kdo posegnil v življenje! Kako, kdaj, zakaj ? Spomnila sem se. kaj je ondan dejal v gozdu, in rekla sem : »Vi sami ste rekli, tla živimo, kakor je — malone rečeno vsakomur odločeno że s početka. Kaj morem torej zato, ako bi kdo posegnil v moje življenje? In če bi posegnil, — o, nikari ne mislite, da nimam samostalne volje!« pristavila sem s poudarkom. »O tem ne dvojim.« dé on z rahlim nasmehom; »samo bati se je, tla je nimate dovolj. Sploh pa mislim, da to, kar je vsakomur odločeno že s početka, ali Ce hočete, usoda, ne pripušča samostalne volje v toliki meri, tla bi zadoščala. Vrhu tega so druge okolnosti, radi katerih bi vam tudi taka volja nt: utegnila dosti pomagati. Volja na primer se rada tirnice recimo - srčnim zapovedim.« Srčnim zapovedim ! Kaj je hotel reči ? Ali zapoveduje srcé, ali zapoveduje volja? Meni ni zapovedavalo niti samo srcé, niti ni zapovedavala sama volja, nego morda oboje skupaj. Ali to zavest čutila sem še le po besedah Bojanovih ; doslej nisem utegnila premišljati o tem. »Bodisi,« odvrnila sem, »najbolje pa je morda, ako zapoveduje volja in srcé. Volja brez srca, srce brez volje, — ni jedno ni drugo ne stvarja dobrega značaja.« Prikimal mi je. »Prav pravite, ali često se dogaja, da si nasprotujeta »volja« in srcé. Tedaj bi rad videl, kako bi se odločili vi. Morda bi tedaj — vender dovolj ! Predolgo vas že nadlegujem ; lepo ni to od mene, ako sem vas zadržal od plesa. Pa oprostite blagovoljno.« Jezile so me te besede ali prav za prav glas, s katerim jih je govoril. Kakor bi se mi rogal, tako sta zvenela poslednja stavka. Ali če me kaka stvar more razjeziti na svetu, razjezi me roganje. Prav jezna sem bila torej. Vender ozrla sem se nanj. Videla sem. kako resno so me gledale tiste globoke oči ; videla resnost na plemenitem obrazu njegovem, — ne, tako ne gletla on, Id se roga ! Srce me je bolelo. Najraje bi se bila razjokala na glas. In vender tä čudna sladkost, tä neznani čut ! . . . »Nič me ne zadržujete«, rekla sem plaho. Sploh nečem plesati.« »Tako? Vi nečete plesati?« uprašal je neverjetno. »Čemu pa ostajate na veselici, ako vas ne miče ples?« Ne, tega mu nisem mogla povedati ! Smejal bi se morda, ako bi mu rekla, da sama ne vem, čemu ostajem, morda zato, ker sem čakala — njega! Otročja bi se mu morda ztlela. Tega pa nečem, tla bi se mu zdela otročja. Bolel bi me njegov posmeh! . . . Da moram pač ostati, dokler ostane teta Ivana, rekla sem, ali zarudela do čela. Zdelo se mi je, da mi mora z obraza citati neresnico. In morda jo je citai zares, kajti čuden smeh igral mu je na ustnih. Niti potem, ko mi je hipno podal roko v slovó, ni mu izginil ta smeh ... . Nehote sem položila svojo roko v njegovo. Čutila sem, kako se mi je tresla ta roka ... In čutila sem trepet po vseh udih . . . Na pragu pa se je v tem hipu začul govor in zagledala sem Stano Tresäkovo in Vitlo Stolpovo. S pahljačo sta si hladili lice, razuncto od plesa. Videla sem njiju neskončno presenečenje, ko sta me zagledali poleg Ivana Bojana. In tisti čudni smeh, kateri se je prikazal na obrazu Stani Tresäkovi, obetal ni nič dobrega. Polastila se me je neprijetna slutnja . . . Izginili sta hitro; zmočena sem zrla za njima. Jutri pa bo vedelo vse'mesto, da sem govorila z banom Bojanom. Morda bo zvedelo že nocoj. Govorila tla stan ž njim pred hišo Antona Stola ! In po noči! Roko tla sem mu dala! . . . Nič mi ni bila po všeči tä misel in nejevoljno sem stisnila ustnice. Povedali bosta Petru Osatu, od njega bo zvedela Blagota! Da sem podala roko Ivanu Bojanu ! . . . Brez glasa sem zrla za njim. Tam pri ovinku zagledala sem naposled visoko postavo njegovo, oblito z mesečno lučjo, potem pa je izginil. Sama sem ostala sè Štev. 7. SLOVAN. 99 svojimi mislimi. Notri v hiši je vrelo glasno življenje in igral Vojteh Suša na ples neprenehoma. Na tisti ples, od katerega me je bajè zadržal Ivan Bojan ! . . . Zmajala sem z glavo. Kaj me zanima ples, kaj to glasno življenje! O, Ivan Bojan motil se je jako, misleč, da me zadržuje od plesa ! Nič več ne bom ostala na veselici. Naravnost pojdeve domov s teto Ivano. Da me glava boli, dejala bom. In kdo me bo silil, da naj ostanem, ako me glava boli ? Bolela me je zares ! Vsa kri vrela mi je vanjo. Glava in srcé, oboje me je bolelo. Trepetala sem . . . Trepetala kakor prej, ko sem podala rokó Ivanu Bojanu ! Čemu sem mu jo dala prav za prav ? Ali je bilo treba? . . . »Nič!« uskliknila sem naposled. »Kaj zato? Roko dam, komur hočem. Čemu imam samostalno voljo ? To ni nič hudega, ako sem dala roko Ivanu Bojanu ! In kaj morem zato, da sem mu jo morala dati! . . .« »Oh, to pač ni — samostalna volja!« uskliknila sem, pa hitela nazaj v dvorano. Videla sem Stano Tre-sakovo in Vido Stolpovo, kako sta govorili s Petrom Osatom, — vedela sem, kaj govorite! Zdelo se mi je, kakor da vé že vsakdo, kogar pogledam, kje sem bila in kaj sem govorila z Ivanom Bojanom. In kjer sem čula smeh, mislila sem, da se smejé meni. Moj Bog, kako nesrečna sem bila v tistih trenotjih! Teta Ivana me je zrla sè skrbnim pogledom. Prvič v svojem življenju povesila sem oči pred njenimi milimi očmi ... In vender : ali sem bila kriva ? Ali ne sme vedeti teta Ivana, da sem govorila z Ivanom Bojanom ? Nisem se upala pouzdigniti oči, nego v jednomer sem zrla pred se. Teta Ivana pa jc uprašala naposled z rahlim glasom : »Ti si čudna videti, Olga. Take te nisem videla še nikoli.« »Glava me boli,« dejala sem plašno in s povešenimi očmi. »Domov pojdive, teta Ivana, lepó vas prosim!« Da bi ne bilo toliko ljudi, objela bi v tem hipu teto Ivano in razjokala se na njenem srcu. Razjokala bi se bila, nevedoč zakaj. In morda bi jej bila povedala tudi, da sem govorila z Ivanom Bojanom ; povedala bi jej bila vse . . . Oh, saj sem bila tako nesrečna ! Ali svetu treba zakrivati svoje misli ! In če bi pokalo srcé, svet ne sme vedeti tega. Svet ljubi vedre, vesele obraze. Obraz pa često ni zrcalo srca ! . . . Šli sve skoro. Lepa, jasna noč. Dobro mi je del nje splošni pokoj, veliki molk, ali v tem molku bilo mi je srcé glasno. Obraz mi je gorel. Le malo sve govorili s teto Ivano. Zdelo se mi je, da je naju nocoj razdružil velik propad ... zaupati jej nisem mogla ! Srcé človeško sveta stvar In vender: zakaj jej ne morem zaupati? Ali naju tu čuje kdo ? Ali čujejo té zvezde, ki gore na nebu, kaj govore spodaj človeška bitja ? Ali čuje njih govor tä mesec, ki brez mini kroži po obnebju, kakor mu velevajo tajni zakoni ? Ne, niti zvezde, niti mesec ne vedo, kaj se godi doli na zemlji. Njim ni mari tega. Čustva nimajo, ljubezni nimajo! . . . Teta Ivana pa ima čustvo, ima ljubezen ! Njeno srce je plemenito, dostopno najblažjim utisom. In vender : ali bi me mogla umeti ? »Toda kaj umeti?« »Moj Bog, kako bi me umela ona, ko se niti jaz ne umejem ! « . , . Malone domov sve prišli. Ono veliko poslopje naši hiši nasproti obsevala je mesečna luč. Lepó so se lesketala okna v tej mesečni luči, ali nikjer ni bilo videti, da kdo še čuje. Ali kaj je to ? Presenečena sem zrla na okno Ivana Bojana. Odprto je bilo in na njem je slonel Ivan Bojan. Kako nepremično je zrl sè svojega okna ! — kam ? Jasna mesečna svetloba padala mu je na obraz, ali razločiti nisem mogla črt na njem. Le nekaj trenotij uprto je bilo moje oko na tem obrazu, potem pa sem se obrnila na stran ... Če naju je pač videl ? Nepremično, kakor da je izklesan iz kamenja, slonel je na svojem oknu . . . In ko sem potem stopila v svojo sobo, pustivši za seboj spomine na »svet«, tedaj se nisem mogla iznebiti misli na Ivana Bojana! Tako tesno mi je bilo zopet pri srcu ! Ali on zrl je doli brez. življenja, njemu ni bilo tesno pri srcu ! Čemu tudi ? Ko otide iz mesta, pa mu izginejo vsi spomini kot senca. Tudi mene se ne bo več spominjal ! Jezilo me je to. Uprašala pa sem se, ali se ga bom spominjala jaz? Kaj bo velevalo: volja ali — srce? Tema je bila v moji sobi. Ni se mi ljubilo prižgati luči. K oknu sem stopila in zrla v mesečno noč. Na nasprotnem oknu slonel jc visoki mož nepremično — kot kip, obsijan z mesečno svetlobo! . . Zrla sem ga dolgo. In ko jc naposled zaprl okno, tedaj uzdihnila sem globoko. »Ti neumišljeni ljudje morejo posegati v vaše življenje in zategadelj — ali niste nikoli pomislili, da bi kdo mogel poseči v vaše življenje?« Tako je dejal nocoj Ivan Bojan. Jaz pa sem si zdajci zakrila obraz in jokala tiho. Dà, posegnil je nekdo v moje življenje, posegnil je on, Ivan Bojan ! In čutila sem, da proti njemu nimam — samostalne volje ! Kaj bo velevalo ? Ali vender volja ali — srcé ? . . . (Dalje prihodnjič.) j^rcé človeško — sveta stvar, Ne šali ž njim se mi nikar : V njem pekel naš je in naš raj, Sè srcem našim ne igraj ! En solnčni soj, en topel dan Iz tal izvabi cvet krasan ; En črn oblak, en nočni mràz — In strt je cvet na verni čas. En górek rek En ljub pogled Kn hud pogled En trd izrek — — srcé odprè, — srcé se vžge ; — srcé mrjè, srcé se strè . . . Po cvetkah ti vesel frfräs In sreblješ med iz sladkih čaš ; A ko s cvetu na cvet hitiš, I .i slutiš, kak spomin pustiš ? /a tabo : solz potok lijoč, < )či gasnoče, cvet venoč, /.gubljen jiokòj, kesanja strup, V potrti duši črn obup. S človeškim srcem ne igraj, Naš pekel v njem je in naš raj ; Sè srcem eno žitje stres. Sé srcem eno bitje stres ! . . . S. Gregorčič. '3* IOO S L 0 V A N. Štev-. 7. Pogórsko življenje Spisuje dr Ivan Tavčar. II. Sarevčeva sliva. aj je revno življenje ? Bogataš in berač, oba odgovarjata drugače na to uprašanje, ali oba sta preverjena, da jima je živeti revno življenje 1 Toliko pa je gotovo, da bolj siromašnega življenja ni bilo, nego ga je imela Sarevčeva Meta ! Bog ji daj dobro ! — Bili so pridni ljudje. Delali so od zore do mraka in slabo in malo jedli pri tem. Dolga niso imeli in nikdo jih ni preganjal s tožbami in beriškimi spisi. Bilo je dosti otrok. In ko je stari Sarevec ležal na smrtni postelji, dejal je možem, ko jih je bil poklical k svoji poslednji volji: »Imetje sebo razbilo, dosti je otrok ; če bi dal vse enemu, shajal bi za silo, prav za silo! Ce pa dam vsakemu nekaj, imel bo vsak malo, prav malo ! Dekle jc grdo in snubača ne bo! 'Naj ima sto goldinarjev, in tista sliva pri voglu hiše, jc tudi njena! Ta sliva je njena! O moj pre- prihajali, da bi jo malo oklatili, kadar je bila polna sladkega sadeža. Ali nič nismo opravili! Kadar so dozorevale slive na voglu domače hiše, takrat Meta v noči niti spati ni upala. Kot jastreb je čuvala drevo, da ni prišel kak sladkosneden tat, ki bi bil veje v temi obral. Pričet-koma se je časih priplazil ta ali oni otročaj, da bi se sliv kradoma do sitega napasel. A če je najbolje menil, da ga ne vidi drugo nego božje oko, prižvižgal je dolgi brezovce nanj, da je tuleč splazil se z drevesa ter oddirjal, kot bi ga bilo opikalo celo sršenovo gnezdo. Nikdar ni več prišel ! ljubi Ji ezus Krise, eia ičili ali le ne bi berač Teško sem živel pošteno !« In ko so mu prižgali rudečo svečo od Božje gospe matere s svetih Višanj ter so otroci in žena krog revnega ležišča točili solze, ko mu je že smrtni pot rosil čelo ter mu je motni pogled zibal se čez. visoko gorovje življenja v tisto širo-širno ravan, kjer kraljujeta večnost in preljubi Bog, kjer ne cveto tožne cvetlice britkosti, težav in stradanja, kakor jih je stari bolnik v življenju s polno pestjo trgal, — uzdramil se je še zadnji hip, pogledal po otrokih in uztlihnil: »Toliko glejte, da beračili ne bodete ! Meta, sliva je tvoja, za poboljšek jo imej ! Pa nikar beračiti, ker ste imeli poštenega očeta!« To rek.ši obrnil se jc k steni ter se lahno zazibal na perotih smrti v brezkončno morje brezkončne večnosti. Sarevčevo slivo poznala je cela vas. In posebno dobro smo jo poznali mi vaški otročaji, ki smo skrivoma Se dobro se je spominjam, kako je lazila Sarevčeva Meta okrog. Obraza jc bila prav grdega in v resnici se ni oglasil snubač, ki bi jo bil hotel v zakon uzeti. Od soseda do soseda so se hčere možile, a Sarevčeva ostala je samica. Pa saj se tudi ni menila za snubača: njena celina skrb je bila, da bi kaj dela dobila. Kadar ni bilo snega, zahajala jc k bogatinom na delo ter se talco v potu svojega lica teško preživila. Po zimi pa se je preredila skoraj s samo vodo in kruhom, ki si ga je bila v poletju nasušila. Stcv. j. S L O V A N. IDI Lahko se reče, da so jo očetove besede, da naj v starosti ne berači, spremljcvale povsod in po vseh potih. Se celo v sanjah se je gledala, kako je stara in bojna prosjačila od hi>e do hiše in kako so jo ljudje zasramo-vali : češ, Sarevčeva si, in vender si upaš beračiti ! Prebudila se je in kakor plaha srna je planila k strešnemu tramu, kjer je bila v ostrešno slamo skrila svojo doto, katero ji je bil brat v dobrem denarju izplačal. Radi tega denarja živela je v večnem strahu ! In nekdaj se je domislila, da je vse izgubljeno, če bi bratova koča pogorela, in bi ona ne mogla svojega denarja rešiti. Za hišo raztezal je goli Kucelj široka svoja pleča proti nebu. Leskovo grmičevje in brinje krilo mu je skalnato orjaško telo, in prav malokdaj zašel je človek na njegove mesto Pulj. puste strmine. Tušem jc prišla Meta nekdaj v tihi noči in pod brinjem jc zakopala svoj zaklad v hladno zemljo in z mahom ga je založila, in mesto si prav dobro v spomin utisnila. In ko jc drugi dan, suhljad pobiraje prišla na tisto mesto, dobila je takoj svoje brinje in zeleni mah, pod katerim je počivala sreča njene starosti ! Tako je bilo vse v najlepšem redu, in Meta se je nekoliko oddahnila od svoje skrbi. Potem pa so jo pričele druge skrbi moriti. Nekega dne ji jc rekla prijateljica, Kaspurjeva Mina: »Ali že veš, da te Videnski ne bodo več prosili na delo.« Meti se je stemnilo pred očmi. Pri Videnskih dobivala je največ dela, in če je to hišo izgubila, potem izgubila je vse. »Moj Bog, zakaj ne?« zaječala je. »Pravijo, da preveč sneš, da druge izpodjedaš!« smejala se je Mina. Preprosila jih je. da je še smela prihajati na delo. Ali vi bi jo bili morali gledati, s kakim strahom je sedela od tedaj za mizo. Vsako žlico je pretehtavala, če ni preveč zajela, in kakor opazuje boječ zajec izpod brinja po sledu prihajajočega psa, tako opazovala je druge pri mizi, če se ji ne posmehujejo, če se jim ne zdi, da preveč jé. Nikdar si ni upala več tlo sitega najesti se, in ker jo je bil Bog kaznoval z želodcem, ki ni hotel nikdar molčati, oznanjevali so njeni pogledi večno lakot, in bila je tanka kot šiba - tlobrovita, koja se tudi v najboljši zemlji ne more razviti, da bi biki debelejša od človeškega prsta. Pa je rajša stradala, nego da ji je bilo beračiti na stare dni! Imela je samo jedno veselje v letu, m to tedaj, če jc njena sliva dobro obrodila. Od hiše tlo hiše je ponujala sočni sad in vse je spravila v denar, s kojim je potem pomnožila svoj zaldad na Kuclja zeleni strmini! Jug je oznanjcval svoj prihod in njegovo bučanje je vihralo krog gorskih vrhov. Pozdravljali so ga gozdovi in klanjale so se mu skoraj do tal šibke breze, ki venčajo rujave senož.eti rujave Pasje ravni. Ali mogočni jug hitel je vedno dalje proti severu in pred sabo je podil celo krdelo sivih oblakov, ki so sedaj zakrivali prijazni luni prijazni obraz, sedaj zopet se stiskali v kot tik Gaberške gore, tla je bilo vse jasno drugo nebo. Pod vročim poljubom južnega piša pa so se tajale ruše na materi zemlji, in povsod so hiteli hudourniki po jarkih v globoko nižino. Ravno nad Sarevčevo hišo utrgal se jc plaz in z votlim donenjem usui se je po rebru navzdol, da se je I02 SLOV A Ν. štev. j- majal mogočni Kucclj in da so se zazibale koče in kocice v znožju njegovem. Iz lahnega spanja prebudila se je Meta ter zaklicala proti Kašpurjevi Mini, s kojo sta spali tisto noč skupaj pod Šarevčevo streho. »Mina,« poklicala je s tesnim srcem, »Mina, a spiš?« »Kaj bom spala, ko Bog zemljo podira to noč,« odgovorila je Mina zaspano. »Zdelo se mi je, uzdihnila je ona, »kakor bi mi bil kdo denar ukradel izpod brinja na Kuclju!« »Kaj, na Kuclju imaš denar? — tu ni bila Mina nič več zaspana — kje pa? kje pa? Povej vender, kje pa?« Meta pa je bila že davno polu oblečena izginila s podstrešja in v mračni noči je hitela po Kuclju navzgor, da bi se uverila, jeli njene starosti sreča Še vedno varno spravljena pod mehkim mahovjem. V dolu šumela je reka, kakor bi se togotila od najbesnejšega srda, in proti zapadu nakupičile so se bile tolpe črnih oblakov nad staro glavo staremu Blegašu. S teh oblakov je švignila sedaj in sedaj dolga strela, da se je zavlekla od Gorske cerkve tja do samotne Cetirne ravni. Takrat pa se ie videlo vse pogorje v bliščečem požaru ! Meta je hitela dalje in dalje. Sapa lovila se ji je v tanko obleko in mraz ji je pretresal vsako koščico v revnem telesu. Vedno je hitela navpik in pred očmi ji je v jednomer stalo brinje in mah pod njim. Zavrteli so se ji možgani v zbegani glavi, ker se v krajini ni mogla več spoznati : dolga rujava črta vlekla se je od najvišjega vrha doli do belega proda, kjer se je penila razlučena Sovra. Prst in kamenje bilo je zasulo grmičevje daleč na okrog ali ga pa s koreninami odneslo v globočino. »Tu je moja brinja!« jeknila je Meta radostno in sklonila se jc, da bi razmetala mehko prst ; v smrtni grozi je zakričala: »'Pat! tat!« Izpod brinja smuknil je v resnici dolgouhi zajec in kakor blisk jo je odpihal po inclini. Meta pa jc za-ječala: »To ni moja brinja! Bil je samo zajec!« Od grmiča do grmiča je hitela in z rokami je brodila po razmočeni ruši, da ji je konečno kri kapala od prstov. Strnadi in podgrivke zapuščale so svoja ležišča in z dolgozavlečenim čivkom odbegale v jutranji mrak. Vse je ostalo brezuspešno ! Pred bornim človeškim bitjem, ki je tu klicalo Boga in vse svetnike na pomoč, zaplesala je krajina, kakor bi se bila napila najmočnejšega vina. Pred njenim pogledom plesala je reka, in plesale so še celo ognjene strele, ki so se spuščale temnemu Blegašu s temne brade. Jedna misel se ji je polastila cele duše: denar ti je uzet, in sedaj boš morala beračiti, stradati in ljudi usmiljenja prositi na stare dni ! Onemogle so ji duha moči in noč na okrog uselila se ji je tudi v trpečo dušo. Vihteč roke hitela je proti dolu in uzdihovala : Sedaj ti ostane še sama sliva ; če ti še to uzamejo, potem nimaš nič, prav nič za stare dni ! Oj ti preljubi sveti Valentin z Jabčega Brda, ohrani mi vsaj slivo!« — Temo tiste noči hotel je Kočarjev Blaže za svoje namene uporabiti : prišel je s koškom in ostrobru.šeno kosó na Fortunovo deteljišče. Nakosił si je bil že zelene detelje in že si je hotel košek napolniti ž njo, kar je ugledal belo žensko, ki je po Kuclju navzdol prihajala ter njemu — ponočnemu tatu — grozila z roko. Polastila se ga je silna stiska, popustil je košek in koso na deteljišči ter pobegnil domu — pod odejo. Košek in kosa pa sta ga potem spravila na Loški grad, kjer je nekaj dni premišljeval o strahovih. Od tedaj je strašilo po Kuclju! Ce je le šel pijanček v noči mimo — videl je belo žensko, plavajočo po skalinah. Treznim ljudem pa se ni več prikazovala, in Kočarjev Blaže bil je prvi in zadnji, ki jo je videl. * * Jug je še neprestano bucai in vsakdo je bil vesel, če je ležal v gorki postelji. »Mina !« zaklicala je Meta, dospevši zopet pod streho, »Mina, denar so mi uzeli. In tako lepo sem ga bila skrila pod brinje ! « Tu se je čudno smijala. »Sedaj mi hočejo še slivo uzeti, ali te mi ne bodo, ho! ho! Sama je bom spravila.« Lahno se je smijala in poiskala si sekiro v kotu. Potem pa je odšla godrnjaje po temnih stopnicah. Mino je bilo strah in stisnila je glavo pod odejo: ni mogla zaspati in ves čas je mislila samo na brinje po Kuclju. Šarevec se je ravno v tistem hipir probudil, in zdelo se mu je, da poje sekira na tnalu. Ustal je in pomolil glavo skozi tesno okno : »Meta, si ti?« »Ne bodete mi je uzeli ne! ho! ho!« In zopet je pela sekira. »Meta je!« dejal je Šarevec svoji ženi, »drva cepi. Ta žival se bo tudi ugnala od samega dela!« Zunaj je pela sekira neprestano. Konečno sc je nekaj z velikim hruščem podrlo. »Skladavnica se ji je podrla!« govoril je Šarevec sam pri sebi. »Ne vem, čemu ne spi, ko vender še vse spi.« Zaspal je. Drugo jutro pa je ležala na tnalu posekana sliva in izpod njenega vejevja izvlekli so mrtvo človeško truplo. Bila je Meta z razbito glavo. Posekano deblo padlo je bilo na njo ter ji tako v resnici postalo »poboljšek«, da ji ni treba bilo beračiti v starosti ! To je bilo gotovo revno življenje ! JiinvKfl ce > hum .le.r.Hisa Hu or HeiHfl hu o.i OHita aiai'iwi, Bri o,; ι vre .111 jene jeiioJKe, Kaj jo »ajκο in Hciiai1«' .laje. Belokranjske narodne pesmi. (V Adlešičih zapisal S.) Ja Heiiai'e. ;ta 'Hera Ηιηιη.ι, ,|a hu ;tii το SHii.ia hu ise.ie.m, ,U»K ju HHco jtpyre noBe^a.ie. Hu je jpyre u:ì ceia jeBojne, Ila ej.v,u'HU> neu iìo.ih .iìijchh: He xiu". Mape, :i>» 'Hera HiiaHa, Τη ΰυιιι h\erna ,ienera .ŁyTiaBiia Ο,ι H.eroBii Me'ia seuenera. S L O V A N. !03 Kata Mape κ enojim lPa.toM Aojje, Joni ΙΌΒΟΡΒ ciiojii craPH JiaJKH : lir ,naJTe Me :ia Ήθγη 11hei'iia .lenera .lyfiaHua 0,1 iheroBa Mena sejieHera. Vax τη. Mape, .u*yro nur' ho mopc; JoiU III HUCH CtUMaiTlHil ÓH.I.1. ;|a cu ii,c>iy > Mamu mulina. l\a\ii llor ,ta. ia ne'iepci; toj.ie, 110 n.y loni.ia ciiaToiia i'ociio.ta. Ka.t je iioje >iv3 ropo ja.iono, llo.irre.io uiiepje HCKaii'OHo. I I < 111.1 < I III II.IO Ι.ΙΙΙΙ.Γ II lllallllte. ,{a,te.i ni'Hi'H :ia Kino jii.iOHO. Tpi'He line öpbtko eań.i.o enojo. ■ [a 'le o.ieci KB'i'BUO ja.Kino. IIa en .isóo no óhjcicm .iiniy. BceM je iivrcv pohìhuc τριϊι.ιη. Kaj je enojo KPBUO .U"i'aii.i>a.ia. Kaja .loj.iy κ ii.ciicm" i'hucm' rpajy, licu cnnioiiii :ia ernie cc.iiijo. Ona nu ι a vcxmi noe ίτ.ι.κο. Johi μ> merita ιόιιοιίι.ι.ι Maj ko : Oho. line, ,ηπτ jioje λρηγο. To je moja genera .i>> nanna, lliijc.uia ni :ia emione iic'lc. Beuna 11 μ ι η :ui Mexi;o ιιοι-τι-.ι,κο. Johi ioboph cci i puhu jc.uihh : Ulem. eecrra. η nucaHO komopo. 111 « " i ti r.ic.un, naj mii .U'.ia .i>>T>a. IlleniJiii ce n iiiitiiiio komopo. Χβτρο cc je na:ia.i iioiiPHii.ia. Ono. Une. Λούρο Moje .tnalu. Titoja .i.M'ia lica ικι κρηπ n.iaua. Johi i'ohopii Une M.ia.miKeHiCH : Ono ca mb, eiiarcKU clapeiuuHa. B'.IO MH fiO.liC MI'Mil ΜβΗΊΌΒβ'ΓΗ. Λ.i' obi' lìiiiiei; open BfljePHe .i.yńe"? Ube.Mi ne.iu enarehii eiapeuiBHa : Ho.be cu ni Me'ia mchtobhtu. ller' Γιβτ' Baiiei; öpea niijePHe .i>yóe. MaJKO ms iii jano \y,\o ópaHU. MeiH>o ra Ha .terno κο.ιρηο. Ila ,\m re je rajia iipcjiomho. Melila MaJKO un acM.i.iiuo naie. IIIC'IH, C('(l l'fl. It IIHCilHO KOMOPO. 1111 " ι u i.ie.un. Kaj mu .le.ia .l.yóa. Xiripo ce je miaa.i iionpiiii.ia. lunja .τ>> ó.i ;i;.vTe .lace 'ieuie. Hory xna.ia u ne.ie.i.ii Mia,in. ;J,a cesi ce ja mciìi MCHTOltao. ,\:ì mii Moja .i.yóa o:i,U'aBU.ia! .luna Aiic oyjioBB.ia M.ia.ia. Ona hii.mìi hiik.icp ηιικοπιρη. Ila η lincia. CUHKll jr.tniiera. Joiu ms He.ni ii.ei'iifi napa MaJKa : Oho. line. .urte Moje ;\paro. Cene vKenii a.i' Mene y.iajii. Ilpenapu ere :ia y.tani. MaJKo, Ilee.M.nu cesi ja :ia ìkchht" j>na'ie. Aiai πι n u ai' .U'yia'iB neue. Oho isaM je .lyner ιρη,Ιοβ Moje. Β Bcane.M rpuj\s no .tenn j y Ha kob, ILuep'xe cu. Kojera h;im .teaio. Ile ii;i('pcpie lìopjana j>iiai;a. Ja :i BopjaHOM h nc.iiiKCM roBPaiirrny. Ihańpa.ia lìopjaHa JMiann. J OHI Hll Π11.IH HO'Ill Mi 1111.1 IH l'Ili. C^ia.ia la je ;ia ropo un inu>. Oho. line, .ime Moje .ιρηιό. BaeMH en TB He.u'o okohhho, Cu.ma mc je vučja ,ι,οι-ιmunja. Illc'iipec TB :ifi ropo im ηοχγ. Niel lille ΙΗ'ΛΡΟ OKOHHHO. ΙΙΙΐΊ,Ί.ι ce je :iii ropo no ito.u. TaM je Hiiiiie.i Bopjana jynaiiii. Joni ι oHopii llopjane js'Ha'ie : To'iu. line. bo,i,iii(o JiajcHo '. To'iB. Bopjiin. in cu iioctapc j β ! Teme lliie öpiitko faó.iiO enojo, ΐο Bopjany o.iciije'ie i.iaiiy. Hai d'ini je Kl'Blie u H(),|line. I lecci je jc CBOJB Cl.ll'll Maj KB. Iline. Miiji.'o. KPiiue u iio.iuiic. I>0PJHH) CI'M (l.lClljel.il.l IMillO. .fa.iiilia.ia ii:niai Celi,a Buia Ilo iimch> Jypiima lliiaiia. llllK.Id joj ce π Cell..» Ile o.i: mciioi ii. Λ.Γ UH Ρϋ,Ι,.Ί Ο,Ι ( '<·ll.iI j> IlilKil ? Λ.i' ja nc'i> lora Hiijeiiora. Cumo TBOJS 'iei"iuu,o je.iUHo. Ile JCM.I.I! Mll ΉΤΊΙΙΙΠ' jc.uiiic. filili Ί> 111 ΊΌ.ΙΙΙΚΟ jil il.iai'il. Ko.uiKo mii 'icp'iuna je.uma. vili Buia :i.nun oTUMa.ia. Bccm uh óMiiiaM BPxe iio.i.iaiii.ia, II i'iJKHII'ICM M.I.I.UIM KOPeHIl'le. Godec Janko. Poljski spisal Henrik Sienkiewicz, preložil Fr. G. ^-^/rišel je na svet bolehen, slab. Kumice, ki so se 1 . bile zbrale okolo postelje otroenice, majale so z glavami i radi matere i radi deteta. Kovacica Simonova, ki je bila najmodrejša, začela jc bolnico tolažiti : — Le počakajte — dejala je — zapalila bom nad vami blagoslovljeno svečo; iz vas ne bode nič; kumica moja; treba se vam je pripravljati za oni svet in poslati po duhovnika, da vam odpusti vaše grehe. Ba, tleje druga — in dečka treba je takoj krstiti ; on ne bode duhovnika pričakal, in, rečem vam, dobro bo, če bo krščen. Tako govoreč, zapalila je blagoslovljeno svečo in uzem.ši dete pokropiła ga je z vodo, da je začelo z očesci mežikati, ter govorila potem : — Jaz te »krstim« v imenu Očeta in Sina in svetega Duha in ti dajem ime Janez, in zdaj, duša »krščanska«, idi, od koder si prišla. Amen! Duša krščanska pa ni bila nikakor volje iti tija, od koder je prišla, ter ostaviti slabotnega telesa, temveč za- čela je brcati z nogami tega telesa, kolikor jc mogla, ter jokati, ilasi slabo in žalostno, da bi kdo mislil, kakor so govorile kume, ila »mijavka mačka, ali kaj«. Poslali so po duhovnika. Prišel je, storil svoje dolžnosti, odšel, in bolnici obrnilo se je na bolje. Crez teden dni šla je žena zopet na delo. Deček je jedva »visel« in »visel«. A v četrtem letu zakukala je kukavica nad streho. Popravil se je nekoliko, in s takim zdravjem priplazil sc je do desetega leta. Bil je jako suh in slok, z. napetim trebuhom in upalima licema. Imel je konopljene, skoro bele lase, padajoče na jasne, izbuljene oči gledajoče v svet, kakor da bi bile uprte v kako neizmerno daljavo. Po zimi ie sedeval ter tiho jokal od mraza in časih tudi od gladu, kedar mati ni imela ničesar utakniti ni v peč ni v lonec. Po leti hodil je v srajčici, prepasani s suknenim okrajkom in slamnikom, izpod katerega je leno pogledaval, stegajoč glavo v vis kakor tica. Mati, revna gostija, živeča z. dné na dan kakor lastovica pod tujo streho, ljubila ga je morebiti po svoje, a pretepala ga je pogostoma ter ga I04 SLOVAN. Štev. 7. navadno imenovala »škrat«. V osmem letu hodil je že kot pastir za čredo, ali, če ni bilo v koči ničesar jesti, v gozd po gobe. Da ga ondi ni raztrgal kak volk, je pravo čudo božje. Bistrega uma ni bil in kot pravi vaški otrok utikal je govoreč z ljudmi prst v usta. Ljudje si niso obetali, da se bo ohranil v življenju, a še manje, da bo kdaj delal majki veselje, ker za delo ni bil nikakor. Ne vemo, kako se je to zgodilo; na jedno stvar bil je ves mrtev, to je na godbo. Vedno jo je poslušal ; ko pa je nekoliko dorasel, mislil ni o ničemer drugem nego o njej. Dogajalo se je, da se je, kadar je šel v gozd po gobe ali s tovariši po jagode, vračal brez jagod ter šepetal: — Majka! kako je nekaj tako lepo v gozdu »sviralo!« Oj! oj! A majka nato: — Ti bom že jaz zasvirala, jaz! ne boj se! In ob jednem svirala je s kuhalnico po njem. Deček je kričal, obetal, da ne bode več, a vender je premišljeval, kako je tam v gozdu nekaj sviralo. . . Kaj? Jeli on morda vedel ? . . . Jelke, bukve, breze, pinele, vse je igralo: ves gozd, in dosti je! . . . Jek tudi . . . Na polju igrale so mu bilke, na vrtu pod kočo čivkali so vrabci, da so se višnje tresle. Na večer poslušal je vse glasove, kakeršni se čujo v vaseh, in trdno je bil uverjen, da vsa vas svira. Ce so ga poslali na delo, da bi gnoj kidal, sviral mu je zopet veter v vilah. Zgodilo se je, da ga je zagledal jedenkrat nadzornik tako stoječega z razmršenimi lasmi in poslušajočega veter v lesenih vilah. . . Zagledal ga je ter odpasavši jermen priložil mu dober spomin. A kaj je to koristilo? Ljudje imenovali so ga: »Godec Janko! . .« Pomladi popihal jo je večkrat z doma ter hodil delat piščalke k strugi. Po noči, kedar so jele žabe regljati, prepelice po lokah prepelikati, ko so petelini peli po plotovih, ni mogel spati, temveč je le poslušal, in Bog vedi, kako godbo je slišal v teh glasovih. . . V cerkev ga mati ni mogla jemati, kajti če so zabučale orgije ali če so zapele s sladkim glasom, prevlekla je megla dečkove oči tako, kakor da bi ne bile ustvarjene za ta svet. . . Čuvaj, ki je hodil po noči po vasi, in da bi ne zaspal, prešteval zvezde na nebu, ali se pogovarjal s psi, videl je večkrat belo srajco Jankovo, premikajočo se v temi h krčmi. A vender ni zahajal deček v krčmo, temveč le h krčmi. Tam sklonil se je k zidu in poslušal. Notri plesali so pari in včasih zakričal je kak mladeneč: »U-ha!« Ćulo se je teptanje z nogami in zopet kak glas deklica: »Kaj?« Gosle zvenele so tiho: »Bedziem jedli, bedziem pili, Bedziewm sie weselili !« in bas ponavljal je s trdim glasom : »Jak Bóg dal ! jak Bóg dal!« Okna so svetila v jarkem svitu, in vsako bruno v krčmi je na videz drhtelo, pelo in sviralo, a Janko je poslušal ! . . Koliko bi on dal za to, da bi mogel imeti take gosli, ki bi tenko igrale: »Bedziem jedli, bedziem pili, Bedziewa sie weselili.« Take zveneče deske! Da,, odkod naj jih dobi, kje delajo take? Da bi mu vsaj dovolili samo jedenkrat kaj j takega v roke uzeti ! . . , Bog obvaruj ! Dovoljeno mu je bilo samo poslušati, in poslušal je tudi dotlej, dokler se ni za njim začul surovi glas nočnega stražnika : Ali mi ne pojdeš domu, ti škrat?! Takoj odhitel je z bosimi nogami proti domu, a za njim hitel je v temoti glas gosli : liedziem jedli, bedziem pili, Bedziewa sio weselili ! in resni glas basa: »Jak Bóg dał! Jak Bóg dał! Jak Bóg dal!« Kedar je mogel slišati gosli, bodisi ob žetvi ali na kaki veselici, bil je zanj velik praznik. Zlezel je potem ; za peč in po cele dneve ni ničesar izpregovoril, gledajoč kakor mačka iz teme z bliščečimi očmi. Potem napravil si je sam gosli iz deske in konjskih żim, a igrati niso hotele tako lepo kakor one v krčmi : brenčale so tiho, jako tiho, kakor kake mušice ali komarji. Sviral je vender na njih od zore do mraka, dasi je zato dobil marsikatero brco in da je bil konečno podoben otolče- : nemu nezrelemu jabolku. A taka je bila pač njegova narava. Deček hujšal je vedno bolj in bolj, trebuh je imel vedno večji, lase vedno gostejše in oči vedno širje odprte, dasi najčešće s .solzami zalite, lici pa in prsi upadale so mu vedno globje in globje. . . . V obče ni bil tak kakor drugi otroci; bil je preje 1 kakor njegove deščene gosli, ki so jedva brenčale. Pred žetvijo je poleg tega umiral od gladu, kajti živel je z večine o surovi repi in o želji, da bi imel gosli. A ta želja ni mu bila na dobro. V dvoru imel je kočijaž gosli in igral je časih na nje o pozni uri, da bi ugajal služkinji. Janko priplazil se je včasih mej lopuhi do odprtih vrat jedilne sobe, da bi si jih ogledal. Visele so ravno vratom nasproti na steni, in deček je ondi pošiljal vso svojo dušo skozi oči k njim, kajti zdelo se mu je, da so zanj neka nedostopna sveta stvar, koje dotakniti se je nevreden, dasi so mu največja ljubav. A vender si jih je želel. Hotel bi jih samo jedenkrat držati v roki, samo od blizu ogledati jih. . . . Bedno, malo otročje srce drhtelo je o tej misli od sreče. Neko noč ni bilo nikogar v jedilnici. Gospoda so davno odpotovali za mejo, dom bil je prazen, le kočijaž posedal je na drugi strani pri hišini. Janko, skrit mej lopuhi, gledal je že zdavna skozi odprte široke dveri na cilj vseh svojih želj. Mesec na nebu bil je ravno poln ter sijal svitlo skozi okno v jedilnico, odbijajoč je v podobi velikega, jasnega četverokotnika na nasprotni steni. Ta četverokotnik pa se je polagoma približal goslim ter jih konečno popolnoma osvetlil. Takoj bilo je v gosti temi videti, kakor da bi od njih odsevala sreberna svetloba. Posebno bila je obokana krivina tako močno osvetljena, da jo je Janko jedva mogel gledati. V tem blesku videti je bilo vse dovršeno : zakrivljene strani, strune in priviti ročaj. Ključi na njem svetili so se kakor kresnice in lok kakor srebern prot . . . Ah ! vse je bilo lepo in uprav čarobno ; Janko gledal je vedno želneje. Sklonjen mej lopuhi, z lakti oprt ob suhi koleni, z odprtimi ustmi gledal je in gledal. Zdaj štev. 7. SLOVAN. 105 zadržaval ga je strah na mestu, zdaj ga je silila neka nepremožna želja naprej. Ali so bili to čari, ali kaj ? . . . A gosli videti so bile v svetlobi, da se bližajo dečku, kakor bi plavale . . . Cari, istiniti čari ! Mej tem zavel je veter, zašumela so tiho drevesa, zašepetali lopuhi in Janku zdelo se je, da sliši razločno: — Idi, Janko! v jedilnici ni nikogar . . . idi, Janko ! . . . Noč je bila svetla, jasna. V dvorskem vrtu začel je slavec peti in klicati zdaj tiho zdaj glasneje: » Teli, pojdi, uzemi!« Ponočni vran zakrožil se je v tihem letu nad dečkovo glavo in zakričal: »Janko, ne! ne.« A vran je odletel, slavec pa je ostal in lopuhi mrmrali so še raz-ločneje: »Nikogar ni tam !« Gosli zažarile so se znova . . . Bleda, mala. shuljena postava pomaknila se je polagoma in oprezno naprej in v istem trenotku požvižgaval je slavec tiho: »Idi! pojdi! uzemi!« . . . Bela srajca svetila se je vedno bliže jedilničnih dveri. Že je ne zakrivajo več črni lopuhi. Na pragu jedilnice čujc se naglo dihanje bolnih prsi dečkovih. Še trenotek, bela srajca je izginila in le jedna bosa nožica stoji še na pragu. Zaman preletavaš se še jedenkrat, ponočni vran ter kličeš: »ne! ne!« Janko je že v jedilnici. Najedenkrat zaregljale so žabe v dvorskem vrtu, kakor da bi se bile prestrašile, a potem so utihnile. Slavec je prenehal požvižgavati in lopuhi mrmrati. Mej tem plazil se je Janko tiho in oprezno, a najedenkrat polastil se ga je strah. Mej lopuhi čutil se je kakor doma, kakor divja zver v goščavi, a zdaj bil je kakor divja zver v pasti. Kretanje njegovo postalo je naglo, dihanje kratko in svi-ščeče, poleg tega bila je tema. Tih, poleten blisk, pre-letevši mej vzhodom in zahodom, osvetlil je še jedenkrat jedilnico in Janka na vseh štirih pred goslimi z glavo, uprto v vis. A blisk je ugasnil, mesec prestrl je oblak in ničesar več ni bilo videti ne slišati. Za malo časa začul se je iz teme tih in jokajoč glas, kakor da bi se bil ledo neoprezno in naglo dotaknil strun . . . Surov, zaspan glas, prihajajoč iz kota jedilnice, uprašal je jezno: — Kdo je? Užigalka začela je migljati na steni, zasvetilo se je, in potem ... O Bože ! Začule so se kletve, udarci, jok dečka, uskliki : O ! za Boga ! lajanje psov, beganje luči za okni. nemir po vsem dvoru . . . Drugi dan stal je ubogi Janko že pri sodišču pred sodnikom. Ali so ga imeli soditi kot tatu ? . . . Gotovo. Sodnik in porotniki so ga gledali, kako je stal pred njimi s prstom v ustih, z izbuljenimi, plašnimi očmi, majhen, suh, zamazan, pobit, ne vedoč, kje je in kaj hočejo od njega. Kaj bi sodili tako revše, ki ima deset let in jedva na nogah stoji ? Ali bi ga poslali v ječo, kali ? . . . Konečno je vender treba imeti trohico usmiljenja z otroki. Naj ga uzame čuvaj, naj ga pretepe, da v drugo ne bi kradel, in reč je končana. — Prav res ! Poklicali so Stacha, ki je bil čuvaj : — Uzemi ga in daj mu čutiti ! Stach pokimał je s svojo glupo, zversko glavo, uzel Janka pod pazduho kakor mačka ter ga odnesel na gumno. Deček ni ali vedel, kaj se godi, ali se je prestrašil, dosti da se oglasil ni z besedo, temveč je le gledal, kakor bi gledal tič. Ali on vé, kaj bodo storili ž njim? Šele ko ga je na gumnu zgrabil Stach s pestjo, zagnal na tla in priuzdignivši mu srajco zamahnil s palico, šele tedaj usklik-nil je Janko : — Mamica! in kedar ga je čuvaj udaril, klical je: »Mamica! mamica!« a vedno tiše, slabeje, da je za nekim udarcem utihnilo dete in ni več klicalo mamici' . . . Uboge, razbite gosli ! . . . Ej glupi, hudobni Stach ! kdo tako pretepava otroke ? Ta je bil še tako majhen in slab in jedva živ. Prišla je majka, uzela dečka, a morala ga je domov nesti . . . Drugi dan Janko ni ustal, a tretji dan na večer končal je mirno pod debelo plahto. Lastavice cvrčale so na črešnji, ki je rasla ob oknu ; pramen solnca prihajal je skozi steklo in oblival z. zlatim žarom razmršeno glavico dečkovo in lice. v katerem ni ostalo kapljice krvi. Ta pramen bila je stezica, po kateri je imela oditi mala duša dečkova. Dobro, da je vsaj v smrtnem trenotku odšla po široki solnčni cesti, kajti v življenju hodila je v istini po trnjevi. Mej tem oddahnile so si še jedenkrat suhe prsi in lice dečkovo bilo je, kakor da bi poslušal te vaške glasove, ki so prihajali skozi odprto okno. Bil je večer in dekleta, vračajoče se od sena, prepevale so: »Oj na zeleni trati!« od struge pa so prihajali glasovi piščalk. Janko poslušal je zadnjikrat, kako vas svira . . . Na plahti pri njem ležale so deščene njegove gosli. Najedenkrat razjasnilo se je lice umirajočega dečka in z blednečih usten čulo se jc uprašanje: — »Mamica?« — »Kaj je, sinček?« - uprašala je mati. katero so dušile solze. — Mamica! Pogrni bodal v nebesih prave gosli! — Seveda, sinček, seveda! — odgovorila je majka; a dlje ni mogla govoriti, kajti najedenkrat prodrla je iz. trdih njenih prsi nabirajoča se žalost. 1 ,e uskriknivši : »O fezus, lezus!« padla je z licem na skrinjo in začela jokati, kakor da bi bila izgubila pamet ali kakor človek, ki vidi, da ne iztrga smrti svoje ljubezni . . . In res je ni iztrgala, kajti ko je uzdignivši se pogledala na otroka, bile so oči malega godca popolnoma odprte, a nepremične, lice resno, mračno in trdo. Solnčni pramen je tudi izginil . . . Pokoj ti, Janko! Drugi dan vrnili so se gospoda na dvor iz Italije ob jednem z gospodično in kavalirjem, ki se je ženil pri njej. Kavalir je govoril: — Quel beau pays que Γ Italic. — In kako pleme umetnikov. On est heureux de chercher la-bas des talents et de les protéger ... — dodala je gospodična. Nad Jankom šumele so breze. M Iu6 S LOVA Ν. Stev. 7 Pogled po slovanskem svetu. Slovenske dežele. Pro domo. — V poslednjej številki »Slovanovej« bilo |e priobčenih nekaj stavkov, ki so vzbujali nevoljo. Gotovo je, da jih je zapisal gospod pisatelj z najboljšim namenom ; z namenom, da opozori merodajne kroge na spridenost in jih vzpodbode, da jo odpravijo. Res je pa tudi, da bi se v »Slovanu«, čegar namen je buditi v Slovencih ljubezen ilo vseh slovanskih bratov; v »Slovanu«, ki prihaja v roke mladini in ženstvu, ne bile smele priobčiti stvari, ki so namenjene zrelim možem v uvaže-vanje in premišljevanje. —- Zato sva podpisana lastnika to prav iz srca obžalovala in namenila sva se ustaviti izdajanje lista. Le to, da so se takoj, ko se je izvedela ta nakana po Ljubljani, začeli oglašati važni glasovi za daljše izdajanje »Slovana« in ker so se tem glasovom pridružili tudi brez izjeme vsi prvi pisatelji slovenski, katere sva pismeno uprašala za sovčt, odločilo naj i je, da izdajava list še dalje. Moreva pa zagotoviti čitateljstvo »Slovanovo«, da bodeva odslei strogo pazila, da iz lista izostane vse. kar bi količkaj moglo protiviti se prvotnim nameram ustanovljenju. V Ljubljani, dne 4. aprila r887. Iv. liri b a r. d r. I v a n 'l' a v č a r. Slavni Fran Ondriček ostavil je našo belo Ljubljano, kjer si ie s svojimi gosli pridobil srca vseh, ki so se udeležili njegovih koncertov. Na poziv »Dramatičnega društva« pohitel i e rad v naše mesto in takisto rad je po prvem koncertu priredil še drugega v korist »Narodnemu domu« in je tako kot verni sin matere Slave položil na žrtvenik domoljubja in bratovske ljubezni svoje srcé. V naslednjih črticah podajemo kratek- životopis umetnikov in opis obeh koncertov. Fran Ondriček se je porodil dne 29. aprila 1859 na 1 Iradčanih. Oče Josip bil je kapelnik neke glasbene družbe, lei je igrala po kavarnah in gostilnah. Zdaj igra oče prve gosli v češkem narodnem gledališču v Pragi. Fran je že kot sedemletni dečko igral tako izvrstno, da se je baš radi njega očetova družba najbolj prikupila praškemu občinstvu. Za mladega brana ponočno igranje ni bilo baš mala težava, leer je bil slaboten in ker je moral po cele noči kot ud očetovega orkestra igrati po zaduhlih kavarnah in gostilnah. Toda mladega Frana, ki je bil najsijajnejša privlačna moč v očetovem orkestru, niso zadovoljevale prve lovorike; hrepenel je po dovršenju, katerega pa ni mogel doseči pri očetu. Ali teško mu je bilo zapustiti očeta z obilno rodbino, ker on je največ zaslužil. Naposled je bil vender prisiljen izjaviti očetu, ko ga je premagala želja po popolnem izobraženju, da se bode pokončal, ako bi ga oviral v izobraževanju. Ulm, kritik »Pohemijc«, ki je spoznal v Ondfičku nenavadni genij, posredoval je, in tako je mladi Fran prišel na praški konservatorij, na katerem je ostal tri leta. Profesor Bene vic, zilanji ravnatelj temu zavodu, skrbel je za pomočke. Potem je priredil koncert, katerega seje udeležil tudi Wieniawski. S tem koncertom je opravičil Fran Ondriček vse nade. Njegovo igranje je tako oduševilo praškega veletržca Olivo, da si je izprosil poslati mladega umetnika na pariški konservatorij. Na tem zavodu jc bil dve leti učenec Mas-sarto v. Po dovršenih naukih potoval je po Francoskem, v London, iz. Londona je krenil na Dunaj; povsod je prirejal koncerte, povsod so se mu divili in Fran Ondriček si je oslavil svoje ime po vsej Evropi. Takisto je naša bela Ljubljana imela priliko 15. marca zvečer v redutni dvorani diviti se enemu najslavnejših zdaj živečih virtuvozov na goslih, g. l'"ranu Ondfičku, sinu bratovskega nam naroda češkega in umetniku, o kojem se more reči, da je umetnik po božji milosti. Nesel in proslavil je ta izvoljenec božji svoje in ime naroda slovanskega po celi omikani Evropi. Kjer je bil in kamor je prišel, povsod so ga slavili, kakor slave le genija in umetnika vrste Ondfičkove. Prvi glasbeni kritiki m zvedenci in še celo taki. ki niso nam Slovanom kaj posebno pravični, priznali so in zjedinili se v tem, da je Ondriček genij in izreden umetnik v svoji stroki, da mu ni najti skoro premca. Vsak, kdor ga je slišal 15. p.m. v redutni dvorani v koncertu, kateri je priredilo »Dramatično društvo«, in ga ni še popred kdaj slišal, pritrdil je gotovo rad in z. naudušenjem v to razsodbo in slavo, katero mu priznava vse muzikalno ra-zumništvo sedanjega veka. Dasiravno je bilo ta dan vreme jako neugodno, ker je zapalo nenavadno mnogo snega, vender je bila redutna dvorana zvečer prenapolnjena z odličnim občinstvom, kamor ga je privabila slava nenavadnega umetnika. 11 otela se je naužiti čarodejnih, v srce segajočih srebernih glasov, katere umeje tako moj-sterski izvabljati lok genijalnega Ondrička strunam svojih dragocenih gosli, ter zajedno tudi pokazati zvestemu in zavednemu sinu rodu slovanskega svoje divljenje in neomejene simpatije. Precej, ko je umetnik ta večer stopil na deske, pozdravilo ga je mnogobrojno občinstvo prav srčno ter izročil se mu je v imenu »Glasbene Matice« krasen lovorjev venec z jako ukusno vezenimi trakovi. Ni nam tu namen pisati obširno muzikalno kritiko in analizo pojedinih toček, katere je obsegal koncertni razpored, saj so vse v muzikalnem svetu že bolj ali manj znane, razven Bruchovega koncerta za gosli v g-molu in pa Riesovega «Perpetuo mobile«, kateri dve točki sta bili za Ljubljano, če se ne motimo, vsaj za koncertno dvorano do zdaj še novi. Namesto Paganinijevega koncerta, kateri je po pomoti prišel v razpored, slišali smo od umetnika kot prvo točko Maks Bruchov koncert. Mislimo, da se ne motimo, ako stavimo to delo po njegovi veliki muzikalni vrednosti za Beethovnovim in Mendelssohnovim koncertom na jedno izmed prvih mest v stroki koncertov za gosli, in smo g. Ondfičku za to novost prav iz srca hvaležni. Občinstvo je burno odobravalo to točko m se je zadovoljilo še le, ko se je g. Ondriček nekolikokrat prikazal na deskah, da usprejme naudušeno pohvalo in zahvalo za redki užitele. »Slovanski plesi« Dvofäkovi so znani žc po vsem muzikalnem svetu in so mu prinesli veliko slave. Gosp. Ondriček priredil jih je za gosli s spremljevanjem klavirja. Če je ta skladba že v prvotni obliki imela povsod tako velikanski uspeh in utis, očarala nas je pa v priredbi Ondfičkovi. Ali on igra jo tudi s tako ognjevitostjo in občutkom, da nam se kar srce stresa. Ni nam moči popisati, kak utis je naredila igra te točke. Kot tretjo točko za gosli slišali smo Weniavvskega »Legendo«, za njo pa Riesov »Per-petuo mobile«. Imeli smo priliko slišati »Legendo« že od mnogih jako spretnih goslarjev, ni nam pa potreba še omenjati, da v taki dovršenosti, kakor od g. Ondiička, nismo še imeli prilike slišati. Utis, kateri je napravil ž njo na nas, izginil nam ne bode nikdar iz srca in spomina. Človek ne vé, čemu bi se bolj čudil, ali čarobni lepoti glasov, katere izvablja umetnik svojemu inštrumentu, ali globokemu razumu, s katerim se je uglobil v kompozicijo in nam jo podaje, ali dovršenosti, s katero z lahka premaguje vse in največje tehniške teškoče. Fla-geoletni toni, katere smo v tej in drugih točkah slišali ta večer, bili so čisti kot biseri in s tako sigurnostjo igrani, da človek še ne pomisli, kako lahko bi se mogel jeden ali drugi ton ponesrečiti. Vse mu teče tako gladko in sigurno, kakor bi kdo bisere nizal. Ta gotovost in lahkost, s katero igra v najtežjih pologah inštrumentovih, naj si bode že v širokem largu ali pa v hitrobežnih pasažah, presenečuje ter naudaje poslušalca z ugodnim ob- Stev. 7. SLOVAN. 107 čutkom, da se sme popolnoma udati užitku, bre/. vsakega strahu /.astrali premaganja tehniških težav. Njegovi tri-lerji od največjega fortissima pa do največjega pianissima v katerem se takorekoč izgublja le še v titrajoči dih, so čisti kot biseri in tako pravilni, kakor si jih more muzikalna simetrija le pomisliti. Kdor vé, kaj smo s tem rekli, ta je imel gotovo priliko v tej točki z nami vred diviti se in uživati v polni meri vso lepoto njegove dovršene igre. Riesov «Perpetuo mobile«, kateri je igral g. Ondriček za to kompozicijo, ima nakopičenih toliko tehniških težav od prve pa do zadnje note, da mu more kos biti le največja tehniška spretnost; kdor ga pa igra še v tako burnem tempu, kakor smo ga slišali od g. Ondrička, in to še po toliko točkah na koncu kocertnega razporeda, ni čudo, ako obudi v občinstvu oduševljenje, kakeršnega ne slišimo vselej v koncertni dvorani. Sploh ji- bilo po vsaki točki toliko odobravanja in burnega ploskanja, da je umetnik dodal še dve točki, in sicer: Raffovo »Kavatino« in paSchumannovo »Večerno pesem«, kateri je odigral jednako dovršeno, kakor vse prednje. 'Peško bi nam bilo navesti vse lepote umetniškega igranja Ondričkovega na goslih. V glavnih potezah pa bi si usojali njegovo igranje karakterizovati z besedami, da je njegov ton dovršen, okrogel in poln. lepozvočen v največjem fortissimu, kakor tudi v najnežnejšem pianissimi!. Njegova dovršena tehnika ne pozna nikakeršnih težav, in ako se k temu pridruži še tudi umetniška njegova razumnost, združena z globokim občutkom in elegancijo v prednašanju, tedaj imamo pred seboj malo sliko umetniške individuvalnosti g. Ondrička. G. Försterju ml. bila je častna in ne mala naloga spremljati mojstra pri njegovi igri na klavirju. G. Förster se jc že popred uvel kot jako spreten in nadarjen pianist in mora se mu tudi seilaj priznati, da je častno rešil svojo nalogo. Omeniti nam je še lepe skladbe Försterjeve: »Njega ni«, katero so peli točno in veliko pohvale od občinstva za to prejeli gg. Razinger, Pribil, Puci h ar in Paternoster in tako na novo utrdili svoj stari glas. Na koncu naj omenimo še Arditijevega valčka »Govori!« kateri je pela ta večer gospica L. Danes e va jako gladko in točno, za kar je prejela od občinstva burno odobravanje in pohvalo. Drugi koncert g. Fr. Ondrička na korist »Narodnemu domu« zbral je iS. marca v redutni dvorani zopet polno občinstva in občuilovateljev slavnega umetnika, kateri je igral ta večer kot prvo točko Frnstov koncert za gosli v fis-molu. Menda ne rečemo preveč, ako trdimo, da je ta koncert za gosli morila najtežji v svoji stroki zaradi prevelikih tehniških teškoč. G. Ondriček premagal je zlahka vse teškoče. Oktavne dvojemke igral je v burnih begih s tako bravuro, zraven pa s tako čisto intonacijo, kakor more kak drugi umetnik komaj posamezne tone igrati. Druga točka za gosli bila je skladba Vieuxtempsov-a »Voix du coeur« in pa že iz prvega koncerta znani prekrasni Dvofaka - Ondričkovi »Slovanski plesi«, tretja pa Paganinijevi »Plesi čarovnic«. Ponavljati bi le morali vse, kar smo o igri tega umetnika izvestili že o prvem koncertu, ako bi hoteli tu še obširneje opisavati, kako je g. Ondriček igral vsako točko. Naj zadošča torej to, kar smo že o tem izvestili, in menda nam ni treba še posebe omeniti, da je naudu-šeno občinstvo slušalo s posebno pazljivostjo igranje vsake točke ter z burnim odobravanjem umetniku izraževalo svojo iskreno zahvalo in hvalo za izvanredni užitek. Po »Slovanskih plesih« in pa po »Plesih čarovnic« ni bilo odobravanju in slavoklicem konca ne kraja, kar je umetnika naklonilo, da je pridal Wieniawskega »Mazurek« in še par drugih kompozicij, med temi tudi pesem »Po jezeru«. Ali je mar čudo, ako poslušalcu zastaje dih, ko čuje igrati umetnika Dvorak-Ondfičkove »Slov. plese«? Saj jih igra s tako ognjevitostjo, kakor bi ulil v vsaki ton vso svojo gorečo dušo in kakor da bi hotel ž njimi risati v ognjenih barvah vso preteklost in sedanjost slovanskega naroda, kateri ga imenuje s ponosom svojega sina. Kar nam igra v tej skladbi, to so strune njegovega srca in ne strune mrtvega instrumenta. V dodanem prelepem Mazurku Winiawskega, kakor tudi v Pagani-nijevih radi posebnih teškoč proslulih »Plesih čarovnic«, nismo se mogli dovolj nadiviti čistoti flageoletnih dvo-jemek v najsmelejših begih in v najtežjih pologah. Ne smemo pa o vseh umetniških prednostih in spretnostih pozabiti še enega posebno važnega faktorja, in to je moj-stersko frazovanje ( (ndričkovo. On vé, kaj igra, in zato je njegovo frazovanje vselej duhu skladbi- primerno, jasno, polno živih barev in dramatične karakteristike. Naj omenimo še, da mu je bil tudi ta večer precej pri nastopu izročen krasen lovorjev venec z bogatimi trakovi. Ob enem pa izražamo še željo, da bi imeli skoro priliko, pozdraviti proslavljenega umetnika zopet med nami. Kakor v prvem koncertu, spremljal je vse točke ( Indričkove na klavirju tudi ta večer g-. Forster ml. jako spretno. Razven tega pa je igral na klavirju še sam Chopinovo balado v g-molu ter ž njo novic dokazal, da ima mnogo umetniškega dani in da ima v oblasti že sedaj jako znatno tehniko. Igranje njegovo je občinstvo živo odobravalo, kakor tudi pevsko točko »Stanak« od Lisinskega, katero so peli gospodje: Razinger, Pribil, Pucihar in Paternoster jako lepo in s primerno barvitostjo. C. Glasbena Matica. Nedavno smo izvestili o lepih uspehih glasbene šole; naveli smo, kako ogromno število učenk in učencev obiskuje to šolo. Danes nam je še posebe pristaviti, da to število raste od dne do dne. Vse to, da mladina kar vre k pouku v glasbeno Šolo, vse to nam je najsijajnejši dokaz, da ima naše občinstvo zaupanje v Glasbeno Matico, katero zaupanje zaslužuje naš glasbeni zavod po vsej pravici v vseh stanovih našega mesta. Veliko smo pričakovali, in rečemo odkritosrčno, mnogo smo zahtevali od koncerta Glasbene Matice, ki ga je napovedala na dan 25. marca t. 1. Że lani so nas uverile javne izkušnje Glasbene Matice o lepem napredku in uspehu njenem, da smo res letos, ko je stopil na čelo glasbeni šoli izvrsten mož, g. prof. Gerbić, ki je preo-snoval glasbeno šolo, smeli še več pričakovati. Burno odobravanje mnogobrojnega občinstva imed katerim smo videli deželnega predsednika, deželnega glavarja, župana mesta ljubljanskega) je pač več vredno, nego zasmehljiva kritika protivnikov društva m šole. To ni bila navadna izkušnja, ampak velik koncert, katerega se ne bi bilo treba sramovati nobenemu društvu. Glasbena Matica predstavila nam je zadnjič svoje gojence v vseh glasbenih strokah, katere se goje v njenem zavodu. Posebno kar se tiče petja, naj izrečemo popolno priznanje g. prof. Gerbiču, ki je s svojo izvrstno učno metodo v tako kratkem času dosegel sijajne uspehe, takisto g. J a-nušovskemu kot izbornemu pedagogu v poučevanju na klavirju. Kar se tiče posamičnih toček zadnjega koncerta, omeniti nam je najprvo, tla je mali, s tujimi močmi pomnoženi orkester Mozartovo uverturo »Titus«, Fberhar-tovo »Večerno pesem«, spremljevanje k N. klavirskemu koncertu Mozartovemu in Mendelssohnovo popotnico iz »Athalia«, izvel točno, ognjevito in čisto. Posebno močno so vse te komade podpirali učenci in učenice s sprem-ljevanjem klavirja. Skladba učitelja za gosli, g. F ber h ar t a, posnema Schumannove »Večerne pesmi», ugajala je prav dobro. Kot solist na goslih nastopil jc g. [. Kos z odlomkom iz Beriotove »Scene de balet«. Njegovo igranje nam je dokaz nadarjenosti, dasi bi si marsičesa želeli, kar se tiče intonacije in duševnega izražanja. Vse točke igranja na klavirju vršile so se skoz in skoz pravilno in na zadovoljstvo poslušalstva. IV' i ΐθ8 SLOVAN. Štev. 7. Učenke pričetnice igrale so osmoročno Schumannovo »Eccosaise« in Moszkowskega »Španske plese« zanesljivo, | krepko in izrazito. Mozartov X. koncert za dva klavirja, jedna iz naj-lepših klavirskih skladeb, katere še doslej nismo javno čuli v Ljubljani, igrali sta gospici Luj iza in Anica : M o o s o v a tehniški gladko in veleizrazito gotovo na občno zadovoljnost vsakega poznavatelja Mozartovih skladeb. Orkester spremljal ji je v vseh teških točkah posebno dobro. Kot spretnemu solistu na klavirju divili smo se że j iz prejšnjih koncertov Glasbene Matice dobro poznanemu, darovitemu učencu g. Oskarju Devu. Kako lepo je napredoval, pokazal je, igrajoč iz glave tesni.ški vrlo teška komada: Weberjev » Momento capricioso« in Chopinovo polonezo v a-duru. Kakor smo że v začetku omenili, bili smo jako ra-dovedni na petje v zborih in samospevih, ki naj bi pričalo, koliko je dosegel s svojimi učenci g. prof. Gcrbič. Kot najsijajnejšo'točko označiti nam je pesem »Ave Maria« za sopran in mezzosopran z ženskim zborom, s solom za gosli ter s spremljevanjem harmonija in klavirja. Kar se tiče kontrapunkta umetno zložena skladba obudila nam je željo, da bi jo baš še kdaj čuli. Samospeva peli sta z nežnim, čistim glasom in občutkom go- | spici l'. Götzljeva in T. Bučarjeva. I'. Abt o v troglasni ženski zbor glasil se je prav le] ϊο, čisto in nežno. Zajčevega »Frankopana« pel jc moški zbor, kakor zahteva skladba, krepko in odločno. »Bučelarja«, novo skladbo Gerbicevo, pel je veliki zbor -blizo 150 gojencev -točno in skladno. Upamo, da najde ta dražestna, mladini namenjena skladba, radi svoje svežesti in izvornosti pot tudi v šolo. Gospica L. Danese va, slavnoznana že iz bivših koncertov-, pela je veliko arijo iz 3. čina opere »Travi-jatc«. Lahko bi nam kdo rekel, da nosimo vodo v morje, : ako bi hoteli ponavljati vse one zaslužene pohvale, s katerimi je kritika velenadarjeno gospico že tolikrat obsipala in odlikovala ter jej po pravici prorokovala še lepo bodočnost. Konečno naj še omenimo Kiicknovega dvospeva » Barkarola*, kateri sta peli gospici Luj iza Moosova in Josipina Dolenčeva jako ljubeznjivo in čisto na občo zadovoljnost vsega občinstva. Obe dami imata nežen in izobražen glas, in brez dvojbe imamo se od njiju še mnogočemu nadejati, kajti za njijno izobrazbo skrbi izvrsten učitelj. S popolnim zadovoljstvom in po vsej pravici sme Glasbena Matica biti ponosna na ta krasni koncert, kateri je priredila sama s svojimi močmi in s svojo zaslugo. Zatorej vsa čast možem, ki so tako izborno izurili svoje gojence in v kratki dobi dosegli tako sijajne uspehe. Velečestiti gospod Andrej Einspieler, ki ga je akad. društvo »Triglav« imenovalo za častnega uda, praznuje letos petdesetletnico svojega plodunosnega delovanja na časnikarskem polju in na političnem bojišču. lako lepo piše o g. And. Einspielerju v 4. številki »Vrtca« g. l', li., čegar sestavek podajemo i mi cenjenim čitateljem. Andrej Einspieler (Svečan je- zagledal luč sveta ι S13. 1. v Svečah v rožni dolini na Koroškem, postal duhovnik" in učitelj veronauka in slovenščine na celovški realki in je sedaj profesor v pokoju, konzistorijalni svetnik in trudoljubiv odbornik družbe sv. .Mohorja, deželni poslanec in urednik »Mira«. — Einspieler se je že zgodaj linei in unemal druge za dično materinščino ter je bil mej prvimi budilci slovenskega naroda v tožnem Korotanu. Dopisaval in pisal je krepke članke v »Slovenijo«, sodeloval pri Jancž.ičevi »Slov. bčeli« s poučnimi spisi o šolah in slovanski ideji (misli) in stal povsod mej prvoboritelji slovenskimi v besedi in pismu. Ljubezen do slovenske mladine ga je napotila na izdavo »Šolskega prijatla«, ki ga je urejal in zakładał z jedernatimi sestavki in mnogo koristil ž njim na probujo slovenskega učiteljstva in šole. In kar sem pisal zgoraj o »Slov. pri-jatlu«, to stoji v obili meri o Einspielerju. Kot urednik njegov si je nabral nevenljivih zaslug za slovensko cerkveno govorništvo. Spisal je tudi kratek, a jedernat in izvorno osnovan krščanski nauk. Jedro katol. nauka 1873). Iskra svobode, ki je uzplamtela 1848. 1. na slovenskem obzorju, zatemnela je kmalu in neprijazen nam vladni absolutizem je dušil vsestranski razvoj slovenskega naroda vse desetoletje tjà do 1860. L, ko nam je dal naš cesar novo ustavno vlado, kakeršna je še danes. In tedaj je stopil naš Einspieler zopet na politično polje in bran il neustrašno kakor lev naše narodne pravice in svetinje in jih brani še danes kot štiriinsedemdesetleten starček. Potegoval se je za vero in narodnost v zborih in na taborih, poučeval na propovedniei in na katedri, unemal in boril se za narodne svetinje v slovenskem in nemškem jeziku v slovenskih in nemških listih. Poleg tega, da je izdajal nemške liste v slovenskem duhu na pouk Nemcem [Stimmen aus Innerösterreich, Karntnerblatt, Kärntner Volksstimmen ι, priobčeval obdobne, politične in poučne knjižure (Političen katekizem 1865, 18731, spravil je v dežel tudi takrat jedini slovenski politični list »Slovenec«, ki je izhajal v Celovcu po dvakrat, pozneje trikrat v tednu od 1865. 1. tlo 1867. 1. (25. aprila), ko je moral prenehati radi neprijazne tiskovne svobode. Ta izvrstni časopis v lepi slovenščini (in to je mnogo pri naših političnih listih) je branil krepko tedanja slovenska politična načela in težnje, urednik pa mu je bil Ivan Božič, naposled duhovni oskrbnik v Kortah na Koroškem it 18841, ki je dopisaval vsestranski v »Novice«, »Vedež« in drugod, ter je prevel več del iz tujih literatur (Stric Tomaž, Kriton in apologija, Vodilo grešnikov I.i, V zadnjih časih (1882) je ustanovil še vedno čvrsti in pogumni Einspieler krvavo potrebni list »Mir«, ki izhaja po dvakrat na mesec v Celovcu in je že mnogo storil za probujo in zavedanje slovenskega naroda onkraj Karavank. Ta za priprosti narod jako izvrstno urejevani list odbija navale brezobzirnih nasprotnikov po domače, a krepko in neustrašno brani svetinje slovenskega naroda v tožnem Korotanu, kolikor jih še niso odnesli neprijazni vetrovi —---- In ta neupogneni mož jeklenega značaja in trdnega upanja, ki tlela že toliko let za blagostanje tlačenega roda, ki votli in se bori po levje za pravice in težnje ubogih Slovencev, ki je posvetil vse svoje burno življenje slovenskemu narodu, ta mož zasluži po vsej pravici ime »staroste koroških Slovencev. Občni zbor »Pisateljskega podpornega društva« bil je dne 2. aprila 1887 v ljubljanski čitalnici. Zbora so se udeležili udje še v precejšnjem številu. Otvorivši zbor predsednik g. dr. Josip V o š n j a k, prečital je tajnik g. prof. Anton Rai.č svoje izvestjč o društvenem delovanju leta 1886. Iz tega res točno in vestno sestavljenega izvestja tajnikovega naj podamo samo najglav-nejše točke. Odbor je imel v preteklem letu 7 sej in je priredil 5 izletov aia šmarno Goro, v Dol, Prevoje, Velče in Kranj). Vseh udov je brojilo društvo lani [65, kar je zares lepo število, in sicer 1 častnega uda (Davorina Trstenjaka', 8 ustanovnikov, 46 pravih udov in 11 υ podpornikov. Po tajnikovem izvestju poprijel je za besedo društven blagajnik, podžupan naše bele Ljubljane g. Vaso Petričic, iz čegar strokovnjaškega izvestja smo razvideli na svoje veselje še precej ugodno denarno stanje našega društva. Vse delovanje društveno je bilo v tem, da so se udje shajali vsak teden po enkrat zvečer v ljubljanski čitalnici. Na teh zabavnih večerih citai je kak ud ali pa Štev. 7. SLOVAN. 109 so se udje pogovarjali o kaki važnejši prikazni na polju slovanske književnosti. Društvenih predavanj bilo je 12. Čitali so tile gospodje: dr. Gregorič (o ženstvu), prof. Anton Raič (o Ungnadu), dr. Jos. Vošnjak (o vinu), prof. Orožen (o peresu), Anton Svetek (o spominih na bosensko okupacijo), prof. K. Pirec (o vožnji iz Bremna v Novi jork) in Zmagoslav Rohrman (o kupčiji z Nemci). Poleg teh zabavnih večerov priredilo je društvo »Trubarjev večer« (3. julija 1886) in banket (20. januvarja 1887) na čast slovenskim poslancem deželnega zbora kranjskega. Letos misli društvo prirediti izlet v Kamno Gorico, kjer se bode odkrila spominska plošča na domu nepozabnega rodoljuba dr. Lovra Tomana. Marljivi odbor »Pisateljskega podpornega društva« skrbi tudi za to, da se postavi v Ljubljani dostojen spomenik prvemu slovenskemu pesniku Vodniku. Konečno so bile volitve in v novi odbor so prišli per acelamationem gospoda : dr. Jos. V o š n j a k (predsednik), Vaso Pet riči č (blagajnik), prof. Anton Raič (tajnik), Ivan Hribar, prof. Fr. Leveč, prof. L. Pin-t a r in Ivan T o m š i č. XXII. redni veliki zbor »Matice Slovenske« bode v sredo 13. aprila 1887. leta ob 4. uri popoludne v dvorani ljubljanske čitalnice. Slovensko gledališče. Gledališka predstava bila jc dne 20. marca. Igral se je igrokaz »Zblaznela je« in vesela igra »Pes in mačka«. Potem je bilo zopet slovensko gledališče dne 27. marca na korist režiserju Dramatičnega društva, gospodu Ig. Borštniku. Predstavljala se je »Zmešnjava na zmešnjavo«, burka v 5. dejanjih, ki jo je preložil iz nemščine J. Cimperman. Igralci in igralke so izvršili svoje uloge izvrstno, na čelu njim g. Borštnik, ki ga je odlikovalo občinstvo z venci in glasnim priznavanjem. Z isto pohvalo nam je omeniti i ostalega igralnega osobja, gospic Z von ar j e ve, Mat. Ni grin o ve, Giz. Nigrinove, gospodov: Kocelj a, Danil a in Slavka. Gospod Anton Foerster ml., ki je spremljal na klavirju g. hrana Ondrička, zapustil je te dni Ljubljano in odšel na lipski konservatorij, kjer bode nadaljeval in dovršil svoje nauke. Mladi naš rojak, sin znanega skladatelja g. Antona Foerster j a, je iskren Slovan, in mi želimo, da srečno dovrši svoje nauke in se potem vrne v našo domovino. Solkanska čitalnica praznuje letos (po izvestju »Soče« ι dvajsetletni obstoj svoj. Ista čitalnica ima jako pomenljivo zastavo od leta 1848. in jo misli slaviti prvo nedeljo meseca maja t. 1. To zastavo je imela najprej narodna straža leta 1848., kateri je zapovedoval pokojni Matija Doljak. Potem je bila nekoliko časa v goriški čitalnici. Ko se je osnovala čitalnica v Solkanu, odnesli so jo na njeno prejšnje mesto. Zastava ima narodne barve na čisti svili. »Slovensko učiteljsko društvo.« — V 6. štev. v Mariboru izhajajočega »Popotnika« izprožil je dopisnik iz ormoškega okraja jako lepo misel, naj bi si vsi slovenski učitelji osnovali »Slovensko učiteljsko društvo« s sedežem v Ljubljani. Misel je lepa in vredna, da se je poprimejo vsi slovenski učitelji in da se tako združijo. Takovemu združenju ne nasprotuje nobena oblast. Šolarske kuhinje. »Popotnik« je prinesel v 4. štev., dopis iz Ruš, v katerem pripoveduje, kako tam blagodejno deluje šolarska kuhinja zdaj že drugo leto. Vsak dan dobiva namreč tam do 60 ubogih otrok gorke goveje juhe pri mesarju g. M u 1 c t u. Ta kuhinja je oddaljenim otrokom neizmerna dobrota, a koristna tudi šoli, ker pospešuje redno obiskavanje šole bolj, nego kakeršnokoli sredstvo. Brata Zupana, orgljarja v Kamni Gorici, slujeta med nami že kot dobra orgljarja. Na Primorskem, za druge kraje ne vemo, postavila sta že pet izbornih orgelj (na Livku, v Grgarju, na Grahovem, v Kaprivi in v Kredu), kakor poroča g. D. Fajgelj v 14. štev. »Soče«. Opozarjajoč na delo obeh bratov, bodi nam dovoljeno izreči javno, da nas jako veseli, ko zapazimo kak napredek na kateremkoli polju narodnega dela. Za Erjavčev spomenik in ustanovo nabral je do zdaj goriški odbor (glej Soče štev. 14.) 2175 gld. 141/., kr. — O ti priliki naj omenimo, da je beseda v Vipavi na spomin PVanu Erjavcu bila krasna in da je vrli odbor dobil za Erjavčev spomenik in ustanovo 71 goldinarjev čistega dobička. — Dne 1 1. aprila pa priredi Kmečko bralno društvo v Šebreljah jednako besedo v korist P-r-javčevega spomenika in ustanove. Razpis častne nagrade za povest, namenjeno slovenski mladini. Razumniki vseh omikanih narodov paz-nim očesom motrijo razvoj tistega dela književnosti svoje, kateri je v prvi vrsti namenjen mlademu narastaju, ter vestno skrbé za to, da se mladini podajejo v roke po obliki in vsebini dovršene, čistim peresom in plemenitim srcem pisane zabavne in poučne knjige. Tudi v Slovencih se 1 je že večkrat poudarjalo, kako potrebujemo mladini svoji primernega berila, in razna učiteljska in pedagogijska društva naša so večkrat ukrepala o tem in obravnavala uprašanje, kako bi se zadelala ta praznina v književnosti slovenski. To uvidev.ši je znani rodoljub češki in prijatelj mladine slovenske, blagorodni gospod J an L eg o v Pragi, po županu ljubljanskem podpisanemu odboru izročil sedem cesarskih cekinov v plemeniti namen, da ž njimi nagradi najboljšo povest, namenjeno slovenski mladini od dvanajstih let dalje. Navedeni znesek sedmih cesarskih cekinov pa je samó častna nagrada, katera se izplača pisatelju povesti; vrhu tega gospod Jan Lego poskrbi še za to, da pisatelj nagrajene povesti prejme za spis svoj še navadni pisateljski ho n o r a r. Pisatelj nam v svoji povesti naslikaj uzornega slovenskega mladeniča, odičenega z vsemi krščanskimi in • državljanskimi vrlinami ; od tiste dòbe, ko začne hoditi v šolo, spremi ga do moških let, ko stopi v praktično življenje ; opiši ga živo in plastično brez moralizovanja, da bode mlada duša, videča pred seboj junaka povesti, hrepenela po njegovem uzvišenom uzgledu izpolnjevati vse dolžnosti, katere narod, cerkev in država zahtevajo od poštenega moža. Ako pisatelj takšno životopisno povest postavi v zgodovinsko zanimiv čas ter njeno dejanje opre na take domače kraje, ki se odlikujejo po prirodni lepoti svoji, bode tem večja zasluga njegova. Povest obsezaj šest tiskovnih pól male osmerke, natisnene z navadnimi garmondskimi črkami. Rokopisi naj se pošiljajo do konca tekočega leta načelniku podpisanega odbora, kateri tudi povesti prisodi darilo ter pisatelju njenemu izroči častni honorar. V Ljubljani [.aprila 1887. Peter Grasselli, Prof. Fr. Levee, ftupan ljubljanski, urednik »Ljubljanskega Zvona« načelnik. načelnikov namestnik. Prof. jam:: Gnjezda, predsednik družbe katoliških rokodelskih pomočnikov. Ivan J Onišir, c. kr. vadniiki učitelj in urednik »Vrtcev«. »Profesor A. Trstenjakove slovnice neznatelj« , tako se je podpisal neki gospod, ki trdi v 67. številki »Slovenca«, da je po pravilu dosedanjih slovnic slovenskih od glagola otrpniti trpni deležnik otrp/zc// po drugi vrsti ali otrpnjen po četrti vrsti. Zadnjič smo omenili, da to ni prav, in danes hočemo svojo trditev kratko dokazati. Kdor se uči samo pregiboslovja, a ne skladnje, pogodi teško pravo pot. Pisatelj mora tudi pomisliti, ali mu sme in more ta ali ona oblika rabiti. Tako bi bilo ι ι io SLOVAN. Stev. n. pr. po slovniških pravilih povse prav, ako naredimo od glagolov : zmrznoti, usahnoti, kihnoti, ozeleneti. tre-noti, trpne deležnike : zmrznen, usahnen, kihnen, ozelenen, trenen. Vender pa to ni prav, ker moramo vedeti, da imajo samo prehodni glagoli trpne deležnike, neprehodni pa ne. To je pravilo, le redke so izjeme: uležano blago, usedeno mleko ; toda te izjeme ne morejo nikakor podreti pravila. Potemtakem je prav »dvignen«, ker je dvigniti prehoden glagol, a ni prav »otrpw««, ker je otrpniti neprehoden glagol. Nadalje je treba vedeti in pomisliti, da glagoli, ki izražajo trpni položaj ali v obče kako stanje, nimajo trp-nega deležnika, ker že njih tvorni deležnik označuje trpni položaj. Slovenski pisatelji, vsaj slabši, pišo sicer še danes: zmrznona, usahnena zemlja, osupnen človek, in še več takovih nepravilnosti. Ali njih slabe pisave ne posne-majmo! Posnemajmo tiste pisatelje, kateri pišo pravilno: zmrzla, usahla zemlja, osupel človek. Mislimo, da nam se ni treba še posebe sklicavati na Miklošiča in Levstika, katera nas o tem korenito poučujeta; razmišljajmo nekoliko sami in spoznali bodemo, kaj je prav. Vsi boljši pisatelji pišo : uvel, usahel, osupel, nikakor pa ne: uve-nen, usahnen, osupnen, ker ti trpni deležniki so sicer, kakor smo že rekli, slovnično pravilni, a nezmisel v skladnji. Naravno je torej, da i glagol »otrpnoti, otrpniti« (stsl. οίτ'ΐ,ιπίίΐ;ni, obtorpere, rad. ίίί,ιι, ne more imeti, ker že v tvornih oblikah označuje trpni položaj, trpnega deležnika. Nadalje imajo glagoli te vrste tvorni deležnik iz čistega korena, v tem slučaju glagol otrpnoti (otrpniti), čisti koren: trp, ima torej tvorni deležnik: otrp