List za šolo in dom.
izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in oskerbuje razpošiljanje založništvo.
List 6.	v Ljubljani, 15. marca 1874.	Tečaj XIV.
Šola. IV.
Vsako šolsko podučevanje se mora družiti z vajami. Šola, katero tukaj mislimo, ne podučuje samo, ampak tudi priučuje. So namreč šole, v kterih le podučujejo, na pr. vseučelišča. Učitelj na vseučelišču misli le na to, da stvar, kar mogoče slušateljem jasno, umevno in popolno razvija; ti pa imajo skerbeti, kako se bodo tega priučili. Drugače je v šoli, zlasti v ljudski šoli. Tu se podučuje in priučuje. Tedaj nij misliti na to, kako da bi hitro prestopali od stavka do stavka, in urno obdelali razdelek za razdelkom v bukvah, marveč poglavitno je to, kako se obravnana stvar razjasni, da je popolnoma umevna, in da se učencem tako vtisne v glavo, da je ne pozabijo. To pa je umetnost, in sicer silo težavna; prav zarad tega se je moramo vaditi in pridno vaditi, da si jo pridobimo. Navadno mladi učitelji ne verujejo, da je še ne znajo. Čim pridnejši so, tem bolj tisče naprej, in veliko, veliko uče. Starejši pa, ko je učitelj, toliko manj uči, pa to bolj temeljito, in to mislimo, nij učencem na škodo. Seme, vsejano na pot, tiče hitro pozobljejo; kar pa sati donaša, vsejati se mora v globoke brazde.
Pregovorimo pa še nekaj od nalog, katere imajo otroci doma izdelovati. Imajo namreč dvojni namen. To namreč, kar se je v šoli po-dučevalo, naj se otrokom v glavo vtisne; otrok naj ima pa tudi priliko, da svobodno in samostalno dela. V pervem oziru je to zelo važno, kar se pa drugega tiče, moramo povdarjati, da to je ravno šolna naloga. Ker poglavitno, kar ima šola izveršiti, je pač tisto, da vodi učence, kako naj
svobodno rabijo svoje moči. A tukaj je treba vediti, kakšne morajo biti naloge, in koliko jih sme biti, da vgajajo svojemu namenu.
Kar se tiče pervega vprašanja odgovorimo s tem, da morajo biti naloge takšne, da jih učenci morejo rešiti sami brez tuje pomoči. Ako še nijso takošne, naj skerbi šola, da postanejo. — Ako se to ne zgodi s premislikom, s pridnostjo, naloge potem učencem več škodujejo, kakor koristijo. Pri nalogi, ki presega njegovo moč, sedi učenec doma žalosten in otožen, starejši bratje in sestre ali stariši se ga usmilijo, in ti mu pomagajo. Tako se začne slepariti; tega se vdeleže otrokovi naj bližnejši žlahtniki, in otrok se v šoli zlaže, da je nalogo sam naredil. Učenik pa potem napačno presojuje otrokove zmožnosti, nalaga mu čedalje več in več, in to traja obema na kvar toliko časa, da se poslednjič resnica zve. Pervi pa je zakrivil to uni, ki je več tirjal, kakor je mogel prenašati otrok, kateremu se je nalagalo. Menda nij več treba dokazov, da je to velika kvar, katere se moramo varovati, ki podučujemo.
Kar se tiče domačih nalog, zgodi se tudi večkrat napaka, da tirja-mo kaj takega, kar dušnemu razvoju otroka ali prav malo, ali čisto nič ne koristi. Tukaj sem spada tirjatev, da naj se narekovanje iz zemlje-pisja, zgodovine ali prirodoslovja v posebne zvezke čedno prepiše. Po navadi tukaj vse mergoli napačnih imen, števil i. t. d. in tako se otrok ne glede na čas, ki se mu krade, pravega vendar ne nauči. Namesti nareke dajte otroku pri teh naukih navod v roke, in porabite čas, ki je namenjen posameznim naukom v to, da z besedo nauk pojasnite, ter jim vse globoko v glavo vtisnete; kar se zgodi le tačas, ako so učenci stvar do dobrega razumeli.
Pri domačih nalogah je gledati tudi na to, koliko da jih damo. Recimo kar naravnost, domačih nalog naj bo le toliko, kolikor jih je neo-gibljivo potrebno, da se doseže splošni, in še posebno šolski smoter. To tirja od nas družina, učenec in stvar sama. — Ako je otrok, kakor je tu ali tam, po 6—7 ur v šoli, in ima še po 2—3 ure izdelovati domače naloge, je to že odveč. Razun šolskega nauka se mora tudi marsikaj naučiti, na pr. godbe; dekleta naj materi pomagajo pri gospodinstvu, fantje in dekliči naj se tudi na prostem gibljejo; šola ne pride na škodo pri tem, da je le vse v pravi meri. Kar je pa naj bolj važno; otroci se veliko raje uče, ako tirjamo od njih le to, kar morejo storiti. Naloga z veseljem storjena in skerbno opravljena, podučevanje bolje pospešuje, kakor tri druge z jokom in stokom opravljene, in tukaj je pregovor Hesiodov prav resničen, da je polovica več kakor celota. Z delom je ravno tako kakor z jedjo, ker delo, katero dajemo otroku, mu je tudi dušna hrana. — Dajte otroku tečne hrane v pravi meri, pospešujete mu zdravje, in hrepenel bo po jedi; ako mu nakladate delo, katero more sto-
riti, in v toliki meri, da ga lahko premaga s svojo močjo, videli boste, da ima veselje do dela, in to je veliko več vredno, kakor še toliko naj lepših izdelovanj, katere bi izveršil. Lepo je, če otrok dobi veselje do šole, pa je to tudi potrebno, ako hoče imeti pravo korist od šole za življenje. Da pa pridemo do tje, je potrebno, da šola od otrok tirja le toliko, kolikor dopuščajo druge okolnosti, v katerih živi otrok.
0 spisji.
(Dalje in konec.)
Sklad s potrebnimi vezmi in z izpeljavo.
'	Gozd.
V	gozdu raste veliko dreves, visocih in nizkih, starih in mladih. Gozd, v kterem so samo visoka drevesa, je zaraščen gozd, kjer so pa nizka drevesa in germovje, zove se nizko lesovje ali hosta. Drevesom, ktera imajo listje, pravimo listovci; tistim drevesom pa, ki imajo igle, pravimo, šilovje. Hrasti so naj močneji in stareji, bukve in jelke pa naj visokeji med gozdnim drevjem. Razun dreves nahaja se tudi v gozdu še raznotero germovje z jagodami, s kopinjem in z lešniki. Tudi taka drevesa so še tu pa tam v gozdu, kakoršnih ni na travnikih, na polji in po vertih. — V gozdu žive jeleni, serne, zajci in lesice. V votlinah dreves stanujeta jež in dihur, po vejah pa si veverice narejajo gnjezda. V gozdu živi tudi veliko ptičev, kakor: kosi, drozgi, senice, tašice i. t. d. Okoli dreves letajo pisani metulji, po mahu in po listih pa je hroščev in druzih žuželk vse polno. —
V	gozd pridejo tudi lovci s lovskimi psi; tu vidimo tudi ogljarje s svojimi kopačami, ter slišimo drevarje in voznike, ki les sekajo in iz gozda izvažvajo.
Gozd je naš prijatelj in dobrotnik. Daje nam hladno senco v vročih poletnih dneh; pa tudi divjačine za hrano, lesa za kurjavo in razno pripravo mizarjem, tesarjem, kolarjem, mostnic in jadernikov za ladije i. t. d. Tla, ktera pokriva suho listje, mah in igle, moči in napaja potok, kteri je po leti majhen ali še celo suh, in se pretaka in vije po stezah, kolovozih in cestah. Gozdi dostikrat segajo po veliko milj daleč po ravninah) ter segajo skozi doline in pokrivajo hribe in tudi gore. —
Prestopimo tedaj k drugemu učenju, kjer se namreč naloga z učenci vsestransko ustmeno obdeluje, ter jo potem učenci sami izveršujejo. Zato si izberemo „goro", ter si mislimo, da smo na gori blizo našega stanovališča.
Pri pripravljavnem ustnem obdelovanji naj učitelj pred vsem ne prezira glavne misli, ter naj vse pogovarjanje na glavno misel vodi in
6*
napeljuje, n. pr. tako-le: Gora ali hrib I. je od našega stanovališča proti zahodu ali večeru, zato vidimo solnce vsaki dan za njo zahajati; je kopičasta; leva stran ali versta je krajša, in se kaže in končeva v stermem nagibu ali obrobeku z dolino, desna se pa polagoma znižuje v planino. Desna stran je vsa gola, in je, tu pa tam, skalnata. — Skoraj na verhu, proti levi strani vidijo se še razvaline starega grada. — Od tukaj vidi se pot, ki pelje po ovinkih, ter se zgubi v gozdu. — Vidi se tudi, tu pa sim, obdelano polje. — V podnožji gore stoje velike lipe in jeseni v posameznih skupinjah. — Na eni strani vidijo se velike njive, skozi ktere teče potok, na drugi strani se pa tla navkreber vzdigujejo, tu so razni verti in v sredi gozdnarjeva hiša. — Razgled z gore je veličasten, vidi se daleč v dolino, kjer so rodovitna polja, lepe vasi, ravne ceste in bliščeči potoki in reke. Ta stran vidimo farno cerkev, ki se naslanja na mali hribec, za kterim se vzdiguje več verst visokih hribov, ki nam razgled zapirajo.
To bi bila tedaj poglavitna tvarina za vse to delo. Prej, kakor bi se mogla rabiti, more se še lepo obdelati in prav vverstiti. Pervo se zgodi, ako se vse to vsestransko dobro ustmeno obdela, drugo pa, ako se posebno povdarja 1) lega gore, 2 J podoba gore na desno in levo, 3) deli gore; verh, sreda in podnožje, 4) razgled proti zahodu in vshodu.
Gora.
Gora I. (ktera je toliko in toliko čevljev ali metrov nad morjem) je od nas proti zahodu ali večeru tako, da vidimo solnce skoraj celo leto za njo zahajati.
Podobna je kopici z omuljenim verhom in nepravimi stranmi. Proti levi strani ima stermo dolino, kakor tudi proti desni, ter počasi postaja planina in nazadnje gozd. Proti poldnevni strani vidijo se goli prostori, ktero pokriva skalnato groblje; na desni strani so pa deli vkupnega host-nega gozda.
Blizo verha, proti levi strani mole na kvišku razvaline starega grada. Tu se razloči sterma steza, ktera se vije med drevjem in grobljem. Vidi se tudi tje pa sim obdelano polje. V podnožji gore vzdigujejo se lepi in visoki jeseni, razdeljeni v posamezne skupine. Nižje so travniki, nad kterimi se na desno vzdiguje lepo holmje, in iz srede tega holmja se vidi v sredi pridno obdelanih vertov prijazna gozdnarjeva hiša.
Razgled z gore obrača nam pogled proti zahodu čez veliko, rodovitno in dovolj mokro ravan, kjer vidimo lepo žitno polje, vasi, ceste in bliščeče ovinke potokov in rek. Ta stran je naše stanovališče, ktero je nekaj v dolini, nekaj pa počez v bregu. Cerkev vidi se čez vsa druga poslopja, za cerkvijo pa se vzdigujete dve razno vpodobljeni višavi. Za tema pa je visoko gorovje, ktero nam razgled zakriva.
Pri vajah te verste naj učitelj nikar ne dovoljuje, da bi si učenci kaj zapisovali, kar prav radi store, da se tako truda rešijo ali si delo polajšajo, ampak naj sami poiščejo pripravne oblike za to ali uno misel. Zato je bolje, razlagati vse bolj na široko; kar pa ne razumejo, naj se pa pojasnuje in večkrat ponavlja. Toda pri ponavljanji je potrebno, da se že znane oblike spreminjajo in se tako silijo, namesto na besede in njih spremembo, paziti na samo stvar, in si to prisvojiti. Skušnja mi po-terjuje, da vaje te verste učitelju in učencem, kteri so navadno jako revni in okorni v besedah in govorjenji, prizadevajo veliko truda in sitnosti. Toda dobra volja in vztrajnost vse premaga, in ako se še pedago-gično pravilo, „napreduj od lahkega do težjega" ne prezira, ter se z manjšimi in ložjimi nalogami pečamo toliko časa, da morejo o tem kaj spretnega izveršiti, moremo brez straha k težavnišim nalogam prestopiti. Samo ob sebi se razume, da se navedeni izgled daje bolj skušenim učencem v višjem oddelku, od mlajših v nižjih oddelkih bode modri učitelj tudi manj zahteval.
Za tim pridejo take naloge, pri kterih učitelj učencem pove le naslov za nalogo, daljno izdelovanje pa učencem prepušča. To se bode marsikomu zdelo znabiti težavno, težavno pa je le takrat, kadar izbere učitelj tako gradivo, ktero učenci ne poznajo, ali je pa za nje pretežko in zahteva opširnega izdelovanja.	(Konec si.)
Divjost je minila, kliče vse, divjost 1.1848, in nastopila je vlada razumnosti. Po d lip s ki in z njim razumni Slovenci so se nadejali, da mirno zmago doseže Slovenija. Svest si, da se to zgoditi more le po poti pravice, in da resnico vso hrani nam le prava cerkev Kristusova; zapoje rojakom svojim, naj se luči posvetnih modrijanov nikar ne dajo motiti, v cerkvenem listu po njegovem naslednjem imenu:
Peter Hitzinger
(Znojemski, Podlipski)
y
slovstvu slovenskem vi.
Zgodnja Danica.
Po njih pa vsi le v noč bi bili djani, Ne manjši, kakor je v Egiptu bila.
»Luč naša, ta vse bode razjasnila!« To vpijejo neverni modrijani;
Nespametni tajé, od kod svetila Je prava luč v temi sveta neznani; Katolška cerkev le resnico hrani, Je ona jo od Kristusa dobila!
Popolni dan pa vonder gor le sije,	Luč cerkve je ko tega dne danica,
Kjer Bog se v vsi svetlobi nam odkrije, Na večni dan pripravlja nje resnica: »Tu ko v megli spoznam«, apostelj pravi. In to v razgled Danica zgodnja stavi.
Poleg svesti, da je cerkev vstanova Božja, tudi zgodovina njena človeka v resnici najbolj poterjuje in povzdiguje. Iz tega vzroka je Hi-tzinger po Zg. Danici 1. 1849 koj v I. listu jelspisovati: „Zgodbe ka-tolške cerkve", ktere so se bralcem tolikanj prikupile, da so jih želeli si posebej v lastni knjigi. Tej želji se je (1. 34, str. 272.) tudi v-streglo, in prinašala je odslej Danica P. Hicingerja „Zgodbe kat. cerkve" za priklado, kakor so poprej že Novice prinesle nam M. Vertovca poduč-no „Vinorejo".
Prostost, ki je razgrajati jela 1. 1848, je polastiti hotla se tudi zakona, češ, naj se sklepa svobodno brez ozira na posebne, vzlasti cerkvene zaderžke. Vedoč, kam to meri, pojasni Podlipski to zadevo v Danici ter mnogim v prid razloži v sostavku : „Zakonski zaderžki" 1. 4—15.
Govorilo se je tedaj po deželi naši mnogo o zamaknjeni na Gori blizo Sodražice; kar spregovori v spisu: „Beseda od zamaknjenih" 1. 22 nekoliko, in sicer, pravi, ker se nekteri, kadar kaj tacega slišijo, posmehujejo, in vse v lažnjive ali goljufive marnje štejejo, nekteri pa se silno čudijo, poprašujejo, gledat hodijo, in bi radi le svojo radovednost napasli, in vse skrivnosti iz ust takih oseb izvedili, in potem še marsikaj praznega, neverjetnega daljej raznašajo. Nočemo razsojevati, ali je vse res čudno in gotovo, kar se tukej ali tamkej pripoveduje; povedati hočemo nekoliko le od stanu zamaknjenih, „de bi vsak vedil božje čuda čislati, in nihče tudi prenaglo vsiga ne verjel, vsakteri pa si več po resnični svetosti prizadevati začel."
Kakor ima kristjan vsak svojega zavetnika ali patrona, in so verniki v posebnih dušnih in telesnih potrebah volili si posebnega priproš-njika; tako imajo razni stanovi svoje, ktere so nekdaj tudi skupaj in slovesno čestili. Da bi se njih blagi spominj oponovil, da bi se bolj pomnili in v izgled jemali svetniki, ki so bili s človekom enacega stanu, jih sostavi vzlasti rokodelcem v 1. 24: „Priporočniki (patroni) raznih stanov" n. pr. kmetom, vojščakom, kupcem, hlapcem in deklam, pastirjem, ribčem, tesarjem, sedlarjem, kovačem, pericam i. t. d. — „Prav bi bilo, pravi o sklepu, imenitneji teh svetnikov v pratiko postaviti, pa na pravi dan, ne kakor s. Marjete, ktera o vsih dneh stoji, samo o svojim ne, 20. vel. Serpana!" —
V prejšnjem letniku Cerkv. Časopisa je opisoval škofe Ljubljanske in Oglejske; v tem nasledvajo do 1. 36: „Versta Goriških škofov in nadškofov; Nekdanji škofje v Koroški in Štajerski strani 1. 40—43; Versta Lavantinskih škofov z ozirom v Solnograške nadškofe" 1. 44, ter v št. 2 1. 1850.
Tudi 1. 1849 je vbiral Podlipski pevske strune, in naj povem naj prej, kako se je glasila njegova lira duhovska ali cerkvena. Razun soneta „Zgodnja Danica" v cerkvenem po njej imenovanem listu raz-
glasi nekaj pesem, ki jih je prestavil ali. iz latinskega in talijanskega ali iz nemškega, nekaj pa izvirno zložil. Vzlasti priljubljene so mu bile pesmi s. Alfonza Ligorijana, na pr.: Duša najde Jezusa v terp-ljenji 1. 13; Duša v premišljevanji sv. rešnjiga Telesa 1. 23; Ime Mariino 1. 36 („Zakličem Marijo, in polno že je — Miru in veselja per meni tu vse; — Per glasu imena se vzdigne serce, — Vsa žalost preč gre; — O srečin, kdor ljubi Marijo zvesto!" itd.); Na presveto Devico 1. 33 (Pesem Sicilijanskih mornarjev: O častitljiva — Nepre-hvaljena —Vselej čista Devica itd.); Sveti post 1. 13; Velikonočna ]. 16; Od Angelov Varhov 1. 35; Od vsili Svetnikov 1. 44; Ad-ventna in Božična ( Jezus, rešenik sveta itd.) 1. 52; Človeško življenje 1. 32 poleg nemškega, in Od nebeškiga veselja 1. 51 poleg Tomaža Kempčana. — Izvirne pa so v omenjenem tečaju v 1. 27: „O srečni vernitvi „Antona Alojza" od škofskiga zbora iz Dunaja", kjer preslavlja njegovo modro pero in v zboru veljavno njegovo besedo, ter z ozirom na ime škofovo poje:
Zdaj govoriš prot svetu za cerkev očitno nestrašen, Kot kdaj tisti Anton, kteriga nosiš ime;
Ter si želiš brez madeža njo kot Alojzjevo dušo, Kteriga v cerkvi svetlo drugo še nosiš ime!
V 1. 40: „Antonu Alojzu, Ljubljanskimu knezoškofu, o pet in dvajsetletnim jubileji posvečenja", svest, da „zvez duhovna viši je spomina, — Ko sreberna posvetna ženitnina" — popeva slavne predhodnike na pastirskem stolu Ljubljanskem, ter zasluge njegove, češ:
Ne manjkajo doma pastirji vneti, Gre v Afriko in Ameriko učenikov; Se s kupijo škofje cerkve slava zviša, Odpre mladini prave izreje hiša.
V cesarskim mestu govoriš besede,
Ki zadnji sled teh zmot so ugnati v stani . .
Na zemlji cerkev gledaj v zmagi, oblasti, Dokler ne gledaš je v nebeški časti.
Izvirna je tudi v 1. 33: „Glas cerkve" cesarju Francu Jožefu pervimu o njegovim veselim rojstnim dnevu". V tej pesmi opeva, primerjaje Rudolfa I. pa Franca Jožefa I., njuno dobo ter njuno verno vladarstvo, in — glede na škofom dano obljubo, da hoče braniti cerkvi prostost, kaže poslednjemu:
»Zatorej ni Rudolfa zapustila Nikoli božja roka blagodarna;
Ga iz nadloge vsake je rešila,
Če bila reč je še tako nevarna; Bo tebe tud', Franc Jožef! ohranila, Če ravno zdajnja ura je soparna. Gospodovih le potov ne pozabi,
In On v kraljestvo boljši te povabi.«
Nazorni nauk.
(Dalje.)
Podučevanje v govorjenji je pa posnemovalno. Učenik vodi besedo, učenec govori za njim. Učenik reče otroku: Povej, kaj sem te vprašal ? kako sem to rekel? Pri številjenji mali otroci ponavljajo vprašanje in odgovarjajo potem v celih stavkih; tako beseda pripelje besedo; težeje je to po prenapolnjenih šolah, pa vendar le mora biti.
Da pa otrok ve in zna o čem govoriti, mora stvar pogledati in spoznati. Vsejano zrno v tla poganja klico, pa tudi kviško hiti gledat milo solnce; stvar, katero si je otrok ogledal, vtisne si v glavo, potem pa o njej tudi more govoriti. Od kraja še otrok ne more od reči kaj povedati, pa ogledovaje jo, razveže se mu jezik, ter najde za jasen pojem tudi povoljen izraz. Gledati, misliti in govoriti je trojni namen kazalnega poduka; ter stoji v taki medsebojni zvezi, da se ne more ločiti.
Po tem splošnjem premišljevanji prestopimo pa sedaj na „nazorni nauk", kakor ga vidimo v šolskih knjigah.
V abecedniku so vaje za „kazalni" nauk načrtane, obilo tvarine se tam ponuja učitelju na izbero. Red, v katerem bi sledila vaja za vajo je tam nasvetovan, a ne tirja se strogo. Vsak učitelj bo že vedel primerno izbrati; saj tudi na tem ne stoji toliko, s katerimi vajami poprej začnemo, samo da obdelujemo vse premišljeno in tako, da se skupaj veže. Kedar stavijo podlago za poslopje, je eno in isto, ako se začne podlaga staviti na severu ali na jugu, samo da je dobro postavljena.
Otrok, v šolo prišedši, je podoben tičku v kletki na prostem je že pel, a v kletki molči; otroci še to, kar vedo, nočejo povedati.
Učenik tedaj beseda vodi, a učenci govore za njim. Ko bi učenik v takih prilikah strogo spraševal in odgovora tirjal, bi bil to prazen trud in zguba časa. Kar otrok sam spozna, izvabi se že z njega, kar pa ne more vediti, to mu pove učitelj. Glavna reč pa je, da otroci na vprašanja odgovarjajo v celih stavkih, da vzamejo tudi vprašanje v svoj odgovor. Ali to velja le od začetka, pozneje bi to napredku več škodovalo nego koristilo; ako že drugega ne, bi bilo to ponavljanje zguba na času. Kar odgovori posamezen, to ponavlja hkrati ves oddelek; tako se zgodi, da vsi pazijo in da se tudi plašljivi uče odgovarjati.
Razgovarjanje naj bo prosto in neprisiljeno. Dasiravno je pa to
na videz le prilično, vendar se ne sme prevreči v prazno besedovanje, ali v zabavo za učenika in učence. UČenik naj pazi, da ga zgovomejši učenci ne zapeljejo od določenega cilja, odgovarja naj le tisti, ki je vprašan, sicer nij ga reda, in poslednjič bi odgovarjali le jezični o-troci, ali pa vsi na enkrat, in učenik bi bil prisiljen prestriči nit govorjenja. Učitelj naj se tudi varuje da ne bo preobširen. V I. razredu so navadno otroci, ki ne mislijo veliko in so kratkih besedi, reči spoznavati in njih bistvene dele imenovati, prizadeva jim veliko truda. Ka-tebetika nij tukaj na pravem mestu, mlado moč še bolj slabi in poznejšemu nauku jemlje mikavnost. Najprej se razloži, kaj je reč? Pitanje, ali reč raste ali ne, ali se giblje ali ne, pripelje na izraz živo ali neživo, da bi še učitelj dalje šel, ter prašal po razredih ali plemenih, to ostane za prihodnji čas. Pri neživih rečeh se vpraša o barvi, o snovi ali tva-rini, potem se pride do vprašanj, kdo to dela, čemu je, kje se dobiva, pri živih pa se še praša, kaj stvar dela? Kedar se je otrok navadil nazorne reči tako opazovati in razmotrovati, potem se napeljuje, da primerja reči med sabo, da razločuje skladnost ter enakost od različnosti. Tudi se po času napeljuje spoznavati, kako prestopajo nižji pojmovi v višje. Veliko je tudi nad tem, kako učitelj govori, kako se obnaša. — Prijazno naj govori z otroci, a zmirorn naj varuje pri tem učiteljsko dostojnost; otroci so bistroumni sodniki in opazovalci, slabosti učenikov hitro zapazijo in na to greše. Akoravno od začetka učenik govori takem narečji, kakoršnega je otrok vajen, vendar le skuša otroka navaditi olikanega jezika, pravilnega izrekovanja. Samo po sebi se razume, da učitelj govori glasno, pa vendar ne vpije, ter govori prosto razumljivo; brez nepotrebnega lepotičenja besed. Učitelj, ki hoče druge vne-mati, mora sam spoznati in čutiti imenitnost svojega poklica, voditi pa ga more ljubezen in poterpljenje. Ako se mu posreči, da n. p. v kaki povesti ubere prave strune, naj poneha nekoliko, da se lepo doneči glasi v globini duše razlegajo, da večkrat ubrane miločutno odmevajo. To so trenotja, v katerih učitelj več stori za požlahnjenje serca, kakor da bi naravnost opominjal.
Kazalni ali nazorni nauk se uči pri novincih kake 4 tedne pred branjem samostalno. Med tem se novincem že tudi v predvajah za pisanje roka izuri, da se potem pisaje brati uče. Odslej se veže kazalni poduk ali z branjem ali pa se uči z drugim oddelkom vkupno. Abecednik se zato precej dobro more porabiti. Hermanova „Unterklasse" ali pa Kellnerjeve Denk-, Sprech- und Schreibunterricht I. d. služi pri tem učitelju. (Še bolje pa bi bilo, ko bi vse to imeli v domačem jeziku; slovensko šolstvo bo napredovalo takrat, ko bomo imeli tudi slovenske pomočne knjige.)
Vsako podučevanje pa mora biti nazorno, da se prime serca in
glave. Brez tega je ves nauk nekako slep, je le za nekaj časa za spomin, sicer pa mertev kapital brez obresti.
Vemo le toliko, kolikor branimo v spominu, pomnimo pa le to dobro in dalje časa, kar smo se nazorno naučili.
Pomanjkanje tega je tudi večkrat vzrok, da otroci kmalu pozabijo, kar ¿o se naučili. Nazorni, vidljivi nauk pa je izversten zapah, s katerim se pozabljivosti duri zatovre.
Učitelj, ki razume nazorno podučevati, polajša si tudi trud in ljudstvo zares omikuje.
Kdor pa hoče nazorno podučevati, mora poznati dvoje; snov ali tvarino, ktero razklada, pa osebo, ktero uči. Učenik je posredovalec med obema, in v tem posredovanji pokaže svojo umetnost.
Otroci enega razreda so jako različni. Vsaka starost, vsak oddelek ima kaj posebnega, sebi vlastnega. To spoznavati, in po tem ravnati se, to uči lastna skušnja, katera je učeniku več vredna od debelih pe-dagogičnih knjig.
Ko bi hotel otrokom dopovedati, kaj je trikot, kaj kocka, ali jim bom mar dolgo to razkladal? Čemu, narisal jim bom trikot, dal jim bom v roke kocko in stvar je dopovedana! Dolgo, dolgo bi se mogel truditi, da bi učencu dopovedal lego in mejo avstrijskih dežel, pokažem pa na zemljevid, narisam meje na tablo potem mu rečem, da naj tudi sam to poskusi in vse si bodo neisbrisljivo v spomin vtisnil. Znamenje za glas, pisme ali čerko, vidi v besedi, besedo v stavku, in stavek v berilu. Kedar se uči rastlinstvo spoznavati, naj se mu da rastlina v roke. Vse mere in utehi naj se otroku pokažejo, kakošni so in kako se rabijo, in otrok si bode to dobro zapomnil.
To je, kar se v daljnem smislu imenuje kazalni poduk, in tak nauk mora biti podlaga vsakemu nauku, ne le v ljudski šoli, marveč povsod; kjer se kaj podučuje.
Trudimo se tedaj, dragi sobratje, da dobimo potrebna učila, raz-jasnujmo ljudem, čemu da se to, čemu drugo v šoli potrebuje in prizadevajmo si, da učila znamo rabiti o pravem trenotji! — Tako si bomo olajšali težave svojega poklica, zdatnejši in vspesnejši bomo delali na polji šolske omike in ljudskega izobraženja, in svet nam ne bo več očital, da vedno tožimo o nadlogi, po pokoji hrepenimo,, adrese podpisujemo, nikdar dosti plače nimamo, napredek proslavljamo, ošabno se nosimo, stanovanje brezplačno želimo, pa za vse drugo se ne menimo! Nas uboge ljudske učitelje vsakdo vidi in misli, da ima pravico nas obirati.
K. pri sv. L.
Živa šola.
Peti pogovor.
(Dosedanji pogovori vranovali so jezik, ter zbujali uho in oko. Perva stvar, ki jo učenci tïi ogledujejo, je)
riba.
(Učitelj lahko dobi kako živo ribico iz domače vode, da jo učencem pokaže. Le ko bi je ne mogel dobiti, naj jo učencem kaže na podobi, recimo tako le:)
Tù imam ribo. Vidite, tù je glava — tù život — tù rep. Kako se tedaj imenuje ta žival? (Odgovarja naj se s polnimi stavki, počasi in razločno:) „Ta žival je riba". Kako pravimo temu delu? To je glava i. t. d. Na glavi ima riba na vsaki strani eno oko — desno oko in levo oko. Z očmi riba gleda. Spredaj pri glavi ima usta. Z ustmi je. Kaj je riba? Červje ima rada. Govoriti in peti riba ne more. Mutasta (néma) je. Riba tudi nekako sliši. (Imajo zvonček, s kterim ribe k jedi kličejo.) Riba tudi duha. (Kaj duha?) Riba tudi čuti, boli jo, če se ji kaj hudega stori. Riba nima nog, ne more hoditi, temuč plava, s čim? (Učitelj naj pokaže plavute, in potem naj s čertami na deski pokaže, kako riba ravnomerno, navpik, pošev i. t. d. plava.) Riba plava navzgor, navdol, sim, počez i. t. d. Ali riba tudi leta? Zakaj ne? Ktere živali plavajo? Ktere letajo? Ktere tekajo? Ti imaš obleko, riba ima pa luske. Ti si gorek, riba pa je merzla. Kako ribe lové? Ktere dneve naj večkrat ribe jemo? Naštejte imena rib, ki jih poznate! (Zlatoka, posterv, sulec, menik, som, karp, ščuka, mrena, lipan, peskur, viza, jegulja, klen; polenovka, sardela, slanik i. t. d.)
Izgovori ime „riba" počasi! Kteri glasnik se tù naj bolj sliši?
Ali imate vsi ploščice pri sebi? Denite ploščice na klop, bodemo
pisali.
Primite čertalnik! Kažite ga! Ali ste ga poojstrili? Ali imate pri ploščici tudi gobico in če je vlažna? Sedite ravno! Položite ploščico pred se. Primite čertalnik! Narisajte, kako riba plava!
Kako plava riba v kvišku alikverhu, kako navzdol, kako naravnost?
Narisajte, kako plava riba pošev!
(Po teh in enakih vajah začenja naj se pisanje v šoli, in učenci naj se vadijo čerke pisati. V ta namen naj jim učitelj preskerbi načertane ploščice; če so kamnene (skrilne), naj jim učitelj z žebljem narisa čerte nan-je; če so pa iz papirja in že načertane in pikčaste, je pa še bolje. Paziti se pa mora, da so ploščice tako načertane, da se učenci vadijo vsaksebi t. j. velike čerke pisati, kajti malopisje je navadno pozneje slabopisje.)
Zato, ker ste bili pridni in ste lepo risali, bodem vam zopet eno zapel ! Zahvalili bodemo Boga za lepe nauke, ki smo se jih naučili.
Rekli bodemo
-A * i = l --.r.
—k~ a
Ker smo nau-ke Ni-smo ča-sa
čast Bogu!
(Kanon.)
zdaj kon - ča - Ii, po - tra - ti - Ii,
=P=
Do-bre-ga že Mno-gosmo se
• • - H
toljk spo-zna - Ii: na - u - či - Ii:
Čast Bo - gu! Čast Bo - gu!
Dopisi in novice.
Iz ptujske okolice. Učiteljsko društvo ptujskega okraja je imelo 5. suš-ca svoj tretji letošnji zbor v Ptuju, kteremu je presedoval gosp. predstojnik Sernec. Navzočnili jo bilo 19 udov, in tukajšni mestni učiteljici, gospodičini Schulc in Zurhalek, kot gostje. Predsednik je začel zborovanje ob pol 11. uri. Zapisnik zadnjega zbora se je prebral in poterdil. — Gosp. okrajni šolski nadzornik prof. Končnik je razdelil več knjig iz »Saukner-jevega zavoda« in sicer je dobila mestna šolska knjižnica 15 in okrajna uč. knjižnica 5 knjig ; ostale pa ste dobili šoli pri sv. Duhu in Vurbergu. — Gosp. nadzornik je prebral obširen odlok deželnega šolskega sveta na sporočilo okrajnega šolskega sveta za leto 1873. — Na dalje je gosp. nadzornik priobčil ukaz dež. šol. sveta o normalnih učnih čertežih in je priporočal posebno tukajšnemu stalnemu odboru, in tudi vsakemu posameznemu učitelju, da naj se ravna po teh čertežih in jih marljivo prebira do prihodnje okrajne konferencije, ker bo več važnih toček o njih na dnevnem redu. Konečno je gosp. nadzornik priobčil genealogično tabelo od Ru-dolfa I. habsburškega (t 1291. 1.) do pridobitve Tirolskega po Rudolfu IV. (1304. 1.) Pazljivo smo ta velevažen govor poslušali. — Kar se tiče tako imenovanih »Anstellungstax«, katere so nam provizornim podučiteljem nepričakovano skoraj polovico plače za mesec sušeč na enkrat požerle, sklenilo je društvo na predlog gosp. Robiča, da se v tej zadevi obernemo na okrajni šolski svet. — Gosp. Robič je na dalje predlagal: »Vprašanje za prihodnjo deželno konferencijo, katera so sedaj na svitlo prišla, se naj v prihodnih društvenih zborih pretresujejo, da se bosta tukajšnji gospoda poslanca v dež. konferencijo pri obravnavanji teh vprašanj mogla ravnati po sklepih večine učiteljev ptujskega okraja». Ta predlog se je enoglasno sprejel in pervo teh vprašanj: »Ist das Fachlehrersistem in den höheren Klassen der Volksschule in der Uebergangs-periode aus der gegenwärtigen Einrichtung des Volksschulwesens in das durch die Normallehrpläne vorgezeichnete Sistem angezeigt?« se je postavilo na duev-ni red prihodniga zbora v m. aprilu. — Na mesto drugega zapisnikarja g. Krajn-ca, kateri je iz društvenega vodstva izstopil, izvolil se je gosp. Schrei, učitelj v Ptuju. — Zbor se je sklenil ob 12 '/¡j uri.	R. *)
Iz Sent-Vida pri Zatičini. Dolgo, dragi »Tovariš«, nisi nič poročal o naši dvorazredni ljudski šoli, danes pa mislim, da prav storim, ako nekaj besedic
*) Lepa hvala za poslano, za obljubljeno prosimo.
Vred.
o nji spregovoriš. Pogosto slišim pritožbe mojih šolskih sosedov, kako otroci neredno šolo obiskujejo; okrajni šol. svet pa ojstro in postavno k temu priganja, da se mu natančno polmesečne zamude predlagajo — in to me je napotilo da o šol. obiskovanji govorim.
Tukaj v Šent-Vidu je šol. obiskovanje še precej redno, samo od druge, strani dela nam zapreko prenapolnjena šola. Šentviška fara šteje blizo 5100 duš, zato je pa tudi vsako leto otrok za šolo vgodnih od 6. do 12. leta čez 400. Šolo obiskajočih pa je letos 383. Soba gosp. Turka, ki ima prostora blizo za 130 učencev je vsaki dan natlačena s 160 do 185 otroci, in soba dru-zega razreda, ki ima prostora le za 90 učencev je polna vsaki dan z 140 do 160 učenci. Pri vsem tem je v klopeh obeh razredov tolika gnječa, da ni moč otrokom s pridom ne pisati niti risati. Ees da eni zunaj klopi po majhnih sto-licah kleče pišejo in računijo, ali kako se to verši, si lahko vsak misli. Ees je veselje viditi, toliko število otročičev pred sabo; ali učitelj mora biti dobrih pers in zdravih jeter, da jih more krotiti in s pridom učiti; kako je to težavno ve le tisti, ki si sam kaj enacega skuša. Le škoda da se še sedaj na to nič ne dela, da bi se napravila javna ljudska šola v Velikem grabnu, kjer bi imelo čez sto dvajset otrok bližeje v šolo, kakor v Šent-Vid. Misliti si moramo, da prepolna šola gotovo opovira hitremu šolskemu napredku. Letos je naša Sola razposlala vpervič šolska naznanila — pri kterih sem imel priliko se učiti nevednosti in stirovosti nekaterih kmetških starišev. Naj bolj se mi je vžalilo ser-ce, ko mi neka pridna deklica prinese šolsko naznanilo brez podpisa nazaj rekoč: »Oče so mi rekli, ako mi še enkrat to prineseš domu, ti bom sežgal« in pri tej priči zajoka. Kako so še nekateri nevedneži o tem izrazili, mi ni treba praviti, saj si marsikteri učitelj to sam skuša.
Omenim naj še tedensko knjigo, katero po litijskem okraji učitelji spisu-jemo in nam jo je g. c. k. šol. nadzornik močno priporočal. Ker menim, da ima tudi še kaki drugi okraj to delo in mnogo učiteljev nima še pravega pojma, kako gre to knjigo spisovati, bi bilo gotovo dobro, če bi nam kdo po »Tov.« kaki formular zato pokazal; zraven pojasnil tudi kako naši sosedji Štajarci svoj tednik spisujejo? Zdaj pa še eno, kdaj pa pojdemo učitelji že v davkarijo po novo plačo?*)	S. Puncah, uč.
Obertnik in tergovec si zapisuje vsak dan ali vsaj vsak teden, kako mu delo, kupčija napreduje, in takrat si nareja tudi načert za prihodnji dan ali teden. — Kaj mar opravila ljudskega učitelja niso toliko vredna, da bi si zapisoval, kaj je med tednom ali dnevom učil, in kako bode to izpeljeval v prihodnje? V tednik tedaj pride vse, kar se je v tem času razlagalo, podučevalo, v tednik se zapisuje napredek učencev sploh, zaznamujejo se vesele in žalostne skušnje pri šoli. Tako zapisovanje je podučno za učitelja; drugo leto se rad nazaj ozira na pretočeno leto, ter primerja in sam sebe sprašuje, ali napredujem ali zaostajam ? Tednik pa ni šolska kronika (šolska zgodovina), dasiravno se ne dajo strogo meje načertati med obema; v tednik namreč se zapisujejo reči, katere učitelja podučujejo in urijo za svoj poklic; kronika pa je bolj za javnost in ostane v šolskem arhivu, a tednik je podučna knjiga za učiteljevo osebo.
Ti zaznamki, naj se že imenujejo dnevnik ali tednik, vidijo se nam važni in imenitni, da si ne moremo misliti učitelja, ki se trudi za nadaljno poduče-vanje, kteri bi ne imel take knjige, ter ne zapisoval svoje skušnje pri šoli i. dr. Taka knjiga je pa učitelju na deželi, ki večkrat podučuje deco od 6—12 leta na različni stopyiji poduka se veliko bolj potrebna, kakor učitelju po mestih na
*) Tudi jaz bi to rad vedil, samo da bi mi kdo hotel povedati.
(Vred.)
mnogo razredni šoli. Učitelj, ki sam podučuje vse razrede, mora si čas natanko razdeliti, in vse si zapomniti ali zapisati, koliko ta, koliko uni razred napreduje, ako noče tega ali unega zanemarjati. Na več razrednih šolah ima vsak učitelj določen svoj načert, povedan je tudi smoter, katerega ima doseči v tem ali drugem nauku; po več razrednih šolah, katere so po obljudenih krajih, večjih vaseh, tergih ali mestih je tudi šolsko obiskovan je večidel vredjeno, a na deželi, ker so šolski kraji dostikrat po dve uri na okrog raztreseni, je šolsko o-biskovanje odvisno od vremena in dr. Učitelj na deželi ne more reči, tega ali unega nauka bom v tem času otroke toliko in toliko naučil. Bi naučil, ko bi vse zapreke šolskega obiskovanja mogel odstraniti! Navedimo še eden razlog, zakaj da mora učitelj spisovati si dnevnik. — Zato, da se lahko opravičuje pred svojo gosposko, in s černim na belo pokaže, zakaj da otroci v tem času niso napredovali. — Po mojih mislih, katere pa nijso nikomur merodajav-ne, nij treba veliko pisati; v kratkih potezah zapisuje si učitelj, kar mu ima biti v poduk in vodilo, in kar izrazuje njegovo delavnost v šoli. — Sicer pa stvar nij nova. — Šolski predniki so nam že o nekdaj to priporočali, pa tudi to, da naj si damo med liste šolskih bukev bele listke všiti ali interfolirati in naj si tam spisujemo svoje opazke in se tako pripravljamo za šolski poduk. L. 1865. je bilo učiteljem pri učit. spraševanji zastavljeno vprašanje. »Soli der Lehrer ein Tagebuch fiihren. Glej »Uč. Tov.» 1. 1865. v listu 20. na 213. strani. (Vred.)
— Popravek dopisa iz vipavske okolice v 5. listu 1.1. Oj, dragi »Tovariš!« kako hudo sem se pregrešil, kadar sem Ti svoje nadloge nekoliko potožil!!! Pustimo pa to na stran, 1ter ni vreduo truda o tem se kaj meniti in zna biti še s s tem napravim veči ogenj. — Gola je pa resnica, kar sem pisal. Le proti koncu, od »občinskega« reda Ti nisem prav razložil, in tukaj je moja pomota; zato pa tedaj popravim in preklicem: pri občini je vse v redi; a le v moji plači se je nekaj zmešalo, pa to le zarad nove vredbe, da nisem toliko dobil, kolikor je bila navadna moja' plača. Vjelo me je tedaj, da so mi računi iztekli. Da bi pa kaka oseba v našem kraji moje nadloge kriva bila, pa še nikdar mislil nisem.
(Dost. vred.) Učitelji sploh ne pravijo, da je ta ali una oseba kriva, da se jim tako tesno godi, ali inako jim more biti, da je njih stanje čedalje bolj sitno in težavno in tužno je slišati take pritožbe od vseh krajev.
Iz Ljubljane. (Iz seje dež. šolskega sveta 5. febr.) Odobri se nasvet vodstva novomeške realne gimnazije, da se podaljša pervi semester šolskega leta do velikega tedna; to se tudi sklene za višjo gimnazijo, višjo realko in pripravnico za učitelje in učiteljice v Ljubljani. — Nek učitelj prosi, da sme skušnjo ponoviti po dvakratni reprobaciji. — Predlaga se naučnemu ministerstvu. — Prošnja nekega podučitelja na Štajarskem, da bi se mu dovolilo v aprilu pred izpraše-valno komisijo v Ljubljani delati učiteljsko skušnjo, ko še nij bil dve leti pri šoli, predloži se naučnemu ministerstvu. Nek učenec v vadnici se oprosti šolnine. Predlaga se povikšanje plače učiteljskega služabnika na učiteljski pripravnici. Bešite se še dve prošnji za denarno podporo.
(Iz seje dež. šolskega sveta 19. febr.) Slav. naučnemu ministerstvu se stavi predlog za vmestenje glavnega učitelja na c. k. izobraževališču. Po sporočilu c. k. dež. nadzornika o priliki nadzorovanje nekaterih šol, se naroča c. k. okrajnemu svetovalstvu v Kamniku, da se v Komendi sv. Petra napravi še 1 razred, in da se šolsko poslopje v Nevljali razširi in nekoliko predrugači, in tudi pospešuje šolsko obiskovanje v Šmartnem in Vodicah.
Kar se tiče 4 razredne ljudske šole v Kamniku naprosi se č. provinc, v Kostanjevici, da odpravi tamošnje nepriličnosti. Naučnemu ministerstvu se poroča odstop okr. š. nadzornika za Kranj in predlaga se nasvet za vmestenje novega nadzornika. Prošnja začasnega učitelja doveršivšega gimnazijo za pristop k učiteljskemu izpitu m. aprila predlaga se naučnemu ministerstvu. Sporočilo ravnateljstva c. k. izobraževališča, da pripravniki s priterjenjem knez. škof. red-ništva tudi po leti ne bodo hodili vsaki dan k sv. maši se jemlje na priznanje, isto tako ima veljati tudi za učence na c. k. vadnici. Ravnatelju na žensk, izobraževališču se dovoljuje v poštev vzeti trošek za svečavo. »Ravnateljstvu na c. k. izobraževališču se odgovarja, da starši umerlega učit. pripravnika ne po-vračujejo deržavne štipendije.
Zavračuje se pritožba pervosednika krajnega šolskega sveta v Banjaloki, ki oporeka okraj, šolskemu svetu v Kočevji zastran troškov, katere je prizadevala naprava prevdarka za ljudsko šolo v Banjaloki 1874. 1. Odvračuje se predlog c. k. okraj. šol. sveta v Kočevji, da bi se podučiteljem na 4 razredni šoli v Kočevji nagrada dala, ker so podučevali v sadjereji in telovadbi. — Konečno se privoljuje nekaterim denarna pripomoč. —
—	Svitli cesar so 28. svečana poterdili sklep kranjskega deželnega zbora zastran ponavljavnih (nadaljevalnih) šol.
—	Naučno ministerstvo je privolilo 6000 gl. za štipendije na možkem in ženskem učiteljskem izobraževališču. Na možkem izobraževališču sta dobila 2 po 150 gl., 18 jih je dobilo po 100 gl., 11 po 50 gl., tedaj 31, skupaj 2650 gl., na ženskem izobraževališču jih je dobilo 9 po 100 gl., 49 po 50 gl., tedaj 58, skupaj 3350 gl.	(Schlztg.)
Šolski dobrotnik. Gosp. Andrej Wittenz, umetnik v glasoviru, je umeri p. m. v Ljubljani v 71. letu svoje starosti. Izročil je vse svoje premoženje n. pr. 70.000 gl. šoli v Šentvidu pri Ljubljani, svojemu rojstnemu kraju. Do smerti dobivajo šesteri otroci njegovih obeh bratov vsak po J/7 tega premoženja. Pogojeno je, da se iz tega premoženja šola napravi v Dravljah ali Dolnicah, ako bo to potreba. Učitelj v Šentvidu naj uči šolsko mladost razun navadnih predmetov, tudi v nravi, v poljedelstvu, sadjereji in gozdnarstvu, pa tudi v nemškem jeziku.
—	(Občni zbor »glasbene matice«.) 4. dan t. m. se je pričel z govorom, v katerem je njeni prvosednik g. Franjo Ravnikar srčno pozdravil došle družbenike. — Tajnik g. Valenta je potem poročal o delovanji društva, iz katerega se je razvidelo, da je odbor vsestransko skrbel za razvoj tega mladega društva, ki je že izdalo nekoliko muzikalij, razpisalo darila, skrbelo za pesmi za cerkev, šolo in dom; bila je »glasbena matica« zastopana tudi v Dunajski razstavi, v katero je poslala vse do sedaj na svitlo dane slovenske kompozicije. Sprejelo je društvo tudi od več strani za svoj arhiv mnogo daril, pa tudi denarnih doneskov. Društvo šteje sedaj vže 22 ustanovnikov in 229 letnikov. — Društveni blagajnik gosp. Franjo Dr en i k je poročal o računu društvenem, iz katerega je razvidno za preteklo leto 978 gold. 61 kraje, dohodka, stroškov pa 461 gold. 19 kraje., po tem takem je ostalo premoženja 517 gold. 42 kr. Za pregledovalca računov imenoval je gosp. prvosednik gosp. dr. Kar. Bleivveisa in Hugo Turka. Potem je bila volitev odbora; izvoljeni so bili za Ljubljano gospodje: Franjo Ravnikar za prvosednika, Franjo Drenik za blagajnika, dr. Franjo Ambrožič, Viktor Bučar, Andrej Praprotnik, Juri Šantelj, Anton Jentel, Anton Nedved, Feliks Stegnar, Dragotin Žagar, Josip Nolli in Vojteh Valenta za odbornike, — za zunanje odbornike pa go-
spodje: Leopold Cvek na Primorskem, Anton Hribar v Gorici, Franjo Gerbic v Zaprebu, Josip Miklošič v Mariboru, Anton Stoki v Velikovcu, Stoječ v Kranjski gori in Matija Šušteršič v Krškem. — Po končanem občnem zboru je bilajako obilno obiskana večerna zabava v čitalničnej gostilnici, pri katerej so se gostje prav živahno razveseljevali s godbo in petjem.
—	(Poročilo o občnem zboru Matice slovenske) 4. dne t. m. prinesemo prihodnjič. Danes povemo le to, da je bilo pričujočih okoli 80 udov, — da so se vse točke dnevnega reda mirno obravnavale, in da tudi vsi oni so za odbornike izvoljeni bili, ki so se nasvetovali.
—	Na Dunaj so poklicani v posvet dež. šolski nadzorniki: G. g. Anton Klodič iz Tersta, dr. Jurij Ulrih i; Dunaja, dr. Gustav Zejnek iz Opave in Leo-nard Hradil iz Prage; semen, ravnatelji: Robert Niedergesiiss iz Dunaja, Ka-rol Riedel iz Opave, Vincenc Adam iz Gradca, dr. Gustav Lindner iz Kutneho-ra in Eduard Scholc iz Insbruka; gl. učit.: Andrej Lielek iz Dunaja, okrajna šolska nadzornika: Karol Schubert in Rajmund Hofbauer iz Dunaja. — Pregledovali bodo učiteljsko izobr ažbo, ter stavili določni učni čertež za možka in ženska učit. izobraževališča; določili vzorne načerte (Normal-Plane) za splošne ljudske in meščanske šole.
Učiteljska spraševanja za ljudske in meščanske šole se bodo začela i), aprila. Kdor se jih hoče vdelešiti, naj se oglasi pri ravnateljstvu direkcije izpitne komisije saj do 29. marca.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Štajarskem. Podučiteljeva služba pri Novi cerkvi pri Celji, v Petrovčah šolskega okraja celjskega, in v Brašbvcah š. okraj Vranskega.
Pri Novi cerkvi je plača 300 gl., osebne doklade 60 gl., in prosto stanovanje; čas za prošnje je do konca sušca; v Petrovčah je letna plača 210 gl., 60 gl. osebne priklade, 60 gl. priboljška, in prosto stanovanje; prošnje do 10. aprila; v Braslovčah je plača 300 gl., osebne priklade 60 gl., prosto stanovanje in iz okrajne šolske zaloge 40 gl. priboljška; prošnje do 30. sušca.
Prosilci morajo znati nemški in slovenski in naj predlagajo svoje vloge potem predpostavljenih uradov dotičnemu krajnemu šolskemu svetu pri Novi cerkvi (Neukircken b. Zilli), v Petrovčah (Plettrowitsch) in v Brašlovčah (Fraslau.)
Učiteljeva služba na 1 razredni ljudski šoli pri sv. Roku (v rogaškem okraji) plača je 400 gl., 60 gl. osebne priklade, in prosto stanovanje.
Prošnje do krajnega šolskega sveta pri sv. Roku (P. Rohitsch) do 10. aprila. — Tirja se znanje nemškega in slovenskega jezika.
l*remeiiibe v učiteljskem stanu.
Na slov. štajarskem. G. Skofič, za podučitelja v Vurberg. G. Pod-pečan, za podučitelja v Cirkovce. G. Kopriva, za podučitelja pri sv. Vidu. G. Seifried, za podučitelja pri sv. Marku (vsi v Ptujskem okraji).
Umeri je 9. t. m. za kozami g. J.Juvančič, bivši učitelj pri s. Jurji pod Tabrom in v Rodiku na Gorišk. g. J. Zakrajšek za plučnico. N. V. M. P.
Na Kranjskem. Za terdno sta postavljena g. g. Kasper Gasperin v Kerškem in Fr. Ser. Adamič v Šmartnem pri Litiji.
Listnica »Nar. šole.« Naročene pečatnike prejeli, ko odpravimo naj nujnejša opravila, jih razpošljemo po poštnem povzetji, bližnji tuli sami lahko po nje pošljejo; isto tako družbenikom »Narodne šole« šolsko blago.
Odgovorni vrcdnik; Matej Močnik.
Tiskar in založnik: J. R. Milic.