Katolišk cerkven list.
Oanica izhaja "snfc petek n« celi poli, iu velj& po poati za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40kr., začetertleta 1 gld. 30 kr. ▼ tiskarn, o i :prejemana na leto 4 gold., za pol leta 2 gold., ta četert leta 1 gold.; ako zadent na ta dat praznik uide Danica ______dan ooprej.
Tečaj XXVII.	V Ljubljani 10. malga travna 1874.	List 15^
Koledar za naslednji teden.
April. Mali traven.
12.	Bela nedelja in I. po veliki noči. Evangelij: „Jezus ae prikazuje." (Jan. 20.) Sv. Zenon, rojen afri-kanec, škof v Veroni in učenik, je z ukoro, s svetostjo in s čudeži prav veliko ljudi spreobernil k pravi Kristusovi veri. Cesarju Galijenu je bil njegovo edino hččr na njegovo prošnjo rešil hudobnega duha. Iz velike hvaležnosti mu je podal cesar svojo zlato krono, in dovolil mu je sve^o vero prosto oznarovati. Sv. škof se verne v Verono, serčno oznanuje vero v Kristusa, zatira ma-likovavstvo, in ko še nekega merliča v življenje obudi, skoraj vse mesto sprejme vero v Kristusa. To pa je mali&ke služabn ike tako peklo, da so ga s satansko jezo čertili in preganjali. Delal je serčno tudi zoper arijanske in pelagijanske krivoverce. Junaški Kristusov vojšak je po mnogem preganjanji in terpljenji dosegel krono mu-čenče v 12. apr. 380. Veronci so si ga za svojega pomočnika izvolili.
Sv. Zenon je bil oče ubozih. Zlato krono, ki jo je bil od cesarja prejel, je razdrobil in ubogim razdelil; rekel je: ,,Kdor rad ubogim deli, je Bog njegov dolžnik". Poterpežljivost je ob koncu ene svojih pridig tako-le povzdigoval: „0 poterpežljivost, kako rad bi te vredno preslavljal, pa še bolj s svojim djanjem, kakor s svojo besedo! Ti si podpora devic, zavetje vdov, palica zakonskih, tolažba sužnjih. S teboj najdejo ubogi pravo zadovoljnost; s teboj so preroki v čednosti rastliinapo-steljni z Jezusom se združili. Ti si mati in krona mu čencev, terdnjava vere, sad upanja in prijatlica ljubezni. Blagor njemu, kdor te ima v sercu!"
Sv. Saba sprič. se je bojeval za sv. vero, ko so poganski Goti ob Donovi kristjane neusmiljeno preganjali. On sam Gotovec, je bil zavolj svoje stanovitnosti utopljen 1. 372.; sv. Viktor sprič.; sv. Julij pap. spoz.; sv. Konstantin šk. spoz.
13.	Ponedeljek. Sv. Ida, vdova. Bila je hči pobožnih staršev, okoli 1. 1058 žena bogoljubnega grofa Evstahija Buljonskega. Njuni otroci so bili: Evstahij, Bogomir (Gottfrid) Buljonski (Bouillon), Balduin in Adelhajda. Ida jih je izrejevala v Božjem strahu. Ko so bili sinovi odrastli, se je ravno ta čas začela kri-žanska vojska. Sli so namreč keršanski knezi, grofi, vitezi s svojimi trumami (slednji je imel križ na obleki) v sv. deželo, da bi jo rešili nevernikom iz rok. Bogomir in Balduin sta šla z njimi v Jeruzalem. Terd je bil boj pri Jeruzalemu; pri naskoku na zidovje je bil Bogomir pervi na obzidji in je tam postavil bandero
sv. Križa. Sinova se v sv. deželi junaško vojskujeta, Ida mati pa priserčno moli v kapelici prežalostne Matere Božje; v duhu zamaknjena vidi Bogomira v lesenem stolpu, ki svojim vojakom serčnost daje, pušice na sovražnike meče, in pervi na obzidje plane. Križarji so enoglasno Bogomira izvolili kralja v Jeruzalemu. Kadar so ga hotli kronati, jim reče: „Breme sicer prevzamem, zlate krone pa si ne bom pustil na glavo djati tam, kjer je bil moj Zveličar kronan." Po Bogomirovi smerti je bil njegov brat Balduin kralj v Jeruzalemu; njegova sestra Adelhajda je bila žena cesarja Henrika IV. — Ida je s svojim možem Evstahijem živela v sveti ljubezni in v blagem miru; na njeno prošnjo je sozidal lepo cerkev in pri nji vstanovil korarijo. Po Evstahijevi smerti je Ida še z veči gorečnostjo opravljala telesne cVn mikati; tudi čudeže je delala, zlast« nad bolniki. V bolezni je svojo poslednjo obleko vbogajme podelila, potem je prosila za svete zakramente, in je v Gospodu zaspala 13. apr. 1. 1113.
Vodilo sv. Ide: Zakonski ljudje naj po v^aki ceni, če le ni zoper vest, ohranijo med seboj mir. Kjer ni miru, — ni daru. —
Sv. Hermenegild sprič.,od svojega očeta kralja Leovigilda umorjen (glej 28. svečana). Ss. Kar p šk., Papil dijakon, njegova sestra Agatonika, Agato-dor njih služabnik, sprič. — Sv. Ur s šk. spoz.
14. Torek. Sv. Lidvina, devica, hči ubožnih staršev, rojena 18. suš. 1380, na Cvetno nedeljo, ko se je Kristusovo terpljenje v cerkvi bralo; pri sv. kerstu ji je bilo dano ime Lidvina, to je, Terpinka (Pobožni Tomaž KempČan, ki je tisti čas živel, je obširno popisal njeno življenje.) Že sedemletna deklica je s posebno pobožnostjo Marijo častila. Memo cveteč. telesne lepote je imela tudi imenitne dušne zmožnosti. Že v 12. letu jo sili oče, naj si zbere enega izmed mnozih snubačev; ona pa mu odgovori, da v to se ne bo nikoli podala in nikakor ne. Bog pa ji je take poskušnje začel pošiljati, da je snubači gotovo niso več nadlegaii.
Stari 15 let Bog pošlje hudo bolezen; sicer je ozdravela, pa je bila tako bleda in revna, da je nobeden poprejšnjih snubačev ne pogleda. Kmalo po tem pade na ledu, in si eno rebro zlomi; znotraj se ji naredi oteklina, se ji predere, in iz nje izteče toliko gnoja, da je popolnoma oslabela, in tri leta po vsih štirih lazi. Bolezen čedalje hujši prihaja, zraven otekline začne meso gnjiti, červi debeli kakor perst iz nje lezejo. Čudovito pa je bilo to, da gnjiloba ni imela celo nič neprijetnega duha. K tej bolezni pritisne še vodenica, 19 let terpi neznanske bolečine; po tem 6e je loti huda merzlica, ki terpi 17 let. Na desno oko je popolnoma oslepela, levo pa je bilo tako slabo, da ni smela gledati
svetlobe. Do 11*. leta svoje bolezni je Lidvina še kaj malega vživala, po tem pa nič več druzega kakor pre-sveto Rešnje Telo. V tej svoji dolgi in hudi bolezni je imela tolažbo v premišljevanji Kristusovega terpljenja, v prejemanji svetih zakramentov in tudi v tem, ker je svoje terpljenje za duše v vicah Bogu darovala, in jih s tem veliko rešila. Pa tudi Bog sam ji je pošiljal nebeško tolažbo, ker bila je pogostoma v nebesa zamaknjena. Tudi dar čudežev je od Boga prejela. Bog je rešil svojo poterpežljivo služabnico velikonočni torek 1. 1433, v 53. 1. njene starosti, in v 39. 1. njene hude bo-lezni.
Ljubi kristjan! v bolezni, ki te je, ali te bo zadela, iši po zgledu sv. Lidvine tolažbe in poterpežlji-vosti v premišljevanji Kristusovega terpljenja in v prejemanji ss. zakramentov, voljno prenašaj bolečine v duhu pokore za storjene grehe, spominjaj se terpečih duš v vicah, ozirai se z očesom žive vere v nebesa, ter bodi s sv. Pavlom prepričan, „da vse terpljenje sedanjega časa se ne da primerjati prihodnji časti, ktera bo nad nami razodeta". 'Rim. 8, 18.)
Ss. Tiburcij, Valerijžfn in Mak si m sprič.; sv. Prokul šk. sprič.; sv. Domina dev. sprič.; sv. Lambert šk. spoz.; sv. Abundij misijonar spoz.
15. Sreda. Zveličani Peter Gonsalec, iz reda sv. Dominika, rojen 1190 v Astorgi na Spanjskem od plemenitih in silno bogatih staršev. Njegov stric, škof v Astorgi, je zmožnega dečka v posebno skerb sprejel, in vsled tega je Peter hitro v vednostih napredoval. Zavoljo učenosti in čistega življenja je bil še mladeneč, pa že kanonik stoljne cerkve, kmalo po tem pa dekan. To hitro Njegovo poviksanje k toliki časti je satanu bila lepa prilika, ga navdajati z nečimernostjo. Zasede neki dan nečimurni dekan lepega konja, in jaha v skok po mestu in sicer tje, kjer je bilo viditi veliko ljudi; konj pa se spotakne, in treši jezdeca v blato. Ko se pobira iz blata, vstane velik vriš in smčh. Dekan pa na glas zavpije: „Ker me svet zasmehuje, mu bom herbet ober-nil in ga zasmehoval. Peter stopi v dominikanski samo-sten, in kmalo je popoten redovnik. Ko je njegova po-božnost in pridigarska govornost po vsem Španjskem slovela, ga pokliče kralj Ferdinand III na kraljevi dvor, da vojakota oznanuje besedo Božjo, in m61i za zmago zoper Saracene. Njegovi molitvi je bilo pripisovati, da so nevernike premagali, in jim vzeli veliko mesto Se-vilo. Nekteri dvorniki pa so mu grajali ostro življenje in ostre pridige; to sliši neka vlačuga, in jim reče: „Koliko mi ^aste, in jaz ga bom speljala v to, kar nam očita." Dvorniki ji obljubijo lepo plačilo. Vlačuga gre o mraku v Petrov šatorček (vojaki so imeli tudi tam na polji svoje šatoriša), in ga jokaje prosi, naj jo spove. Peter ji reče: „Se že mrači, jutri zjutraj pridi". Hi-navka pa zdihuje: ,,0h, oh! sveti oče! necoj necoj; če to noč umerjen?, imate vi na vesti mojo dušo. Peter se d& pregovoriti, da bi jo spovedal, ostudna babura pa začne gerde reči govoriti in celo, da bo sama sebe končala, če se njena volja ne spolni. Svetnik ji reče počakati, gre iz šatora, napravi velik ogenj, razgerne čezenj svoj plajš, pokliče hinavko in se pričo vsih vleže na plajš ter precej dolgo leži na ognju; vstane, pa ne on, ne plajš se ni celo nič osmodil. Dvorniki se prestrašijo, svetega moža odpušanja prosijo in tudi hinavka se je spreobernila in delala resnično pokoro. Še z veliko dru-zimi čudeži je pokazal, da je res Bog z njim. — Umeri je veliko nedeljo 1. 1240.
NeČimurnost zvelič. Petra opominja slehernega izmed nas: „Vari se ošabnosti." „Kjer je napuh, ondi je tudi sramota; kjer je ponižnost, tam je tudi modrost." (Preg. 11, 2.) Prevzetnost hodi pred potrenjem, in napuh pred padcem. (Preg. 16, 18.)
O
Ss. B asilisa in Anastazija plemeniti gospč in učenki aposteljnov sprič.; ss. Maron, Evtihet in Viktorin sprič.
16.	Četertek. Zvelič. J o a hi m S i en s ki, iz-reda služabnikov Marije Device VII žalost, rojen v Sieni 1. 1259. Se deček je imel preserčno ljubezen do Matere Božje, po trikrat na dan je hodil v njeno cerkev molit; v šolo in iz šole gredč jo je na stopnicah v cerkev pozdravljal; svojim sosolarjem je tako lepo govoril od nebeške Kraljice, da so bili do solz ginjeni. Vsako sredo in saboto se je postil na čast presveti Devici. V 14. letu se mu je Marija v spanji prikazala v nebeški svetlobi, rekoč: „Pridi k meni, moj ljubljeni sin, med število svojih služabnikov sem te zapisala". Precej drugi dan gre mladeneč v samostan; sv. Benicij, takrat viši sprednik tega reda, ga z veseljem sprejme, in mu dd samostansko obleko in imč „Joahim", poprej se je imenoval Chiaramonte (Kiaramonte). V samostanu je hitro napredoval v vsih samostanskih čednostih, zlasti pa v ponižnosti. Radi bi ga bili masnika posvetili, pa iz ponižnosti ni v to privolil. Silno ostro in spokorno je živel in molil s tako pobožnostjo, da je bil pri molitvi in premišljevanji pogostoma zamaknjen in čudoma od tal po-vzdignjen. Nek mož je bil grozno nepoterpežljiv v svoji božjastni bolezni; Joabim ga k poterpežljivosti opominja, bolnik mu pa odgovori: „Veliko ložje je poterpežljivost pridigovati, kakor križ poterpežljivo nositi." Joahim prosi Boga, da naj bolnik zadobi zdravje iu naj njegova bolezen njega zadene. Zgodilo se je in Joahim poterpežljivo prenaša to hudo bolezen do smerti. Joahim prosi Marijo, naj mu sprosi milost umreti veliki petek; njegova prošnja je bila uslišana. Umeri je veliki petek, ko so v cerkvi peli besede: „In je glavo nagnil, in je dušo iz sebe dal." (Jan. 19, 30.)
Vodila zv. Joahima: Vsak dan se Mariji priporočaj, da te vzame pod svoj materni plajš. Poterpežljivo prenašaj križe in težave. ,,Poterpežljivost vam je potrebna, da Božjo vo^jo storite in dosežete obljubo." (Hebr. 10, 36.)
Ss. Kal is t in Karizij sprič.; ss. Op t a t, Lu-perk, Sukces, Marci j al, Urban, Julija sprič.; sv. Pa tem šk. spoz.
17.	Petek. Sv. Liberal spoz., rojen v Altinu, mestu na Beneškem. Pobožni škof HeUjodor ga je k veri Kristusovi spreobernil; pod takim in tolikim učeni-kom je tako v dobrem napredoval, da se je vsem posvetnim službam odpovedal, in le Bogu služil. Tisti čas se je tudi na Beneškem arijanska kriva vera razširjala; Liberal se ji je z vso gorečnostjo zoperstavljal, ter svoje rčjake z besedo in z zgledom, očitno in po hišah v katoliški veri podučeval. S tem si je nakopal veliko sovraštvo arijancev; v temno ječo so ga zaperli, in grozovito stiskali. Pa stanovitni Kristusov vojšak je vse terpljenje z voljnim duhom prenašal; iz ječe rešen je šel na otok, ki se je imenoval „Kastraceum", kjer je po mnozih dobrih delih keršanske ljubezni, zatajevanja samega sebe, bolan za merzlico, sveto v Gospodu zaspal. Njegovo truplo je bilo v Tarvizo preneseno, na njegovem grobu se je mnogo čudežev godilo. Tarvižani so si ga v pomočnika izvolili, tudi Oglejska cerkev ga je jela častiti. Naša škofija danes njegov praznik obhaja.
Vodilo sv, Liberala so bile Kristusove besede, ki naj so tudi naše: „Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe, in naj vzame svoj križ, in naj hodi za menoj." (Mat. 16, 24.)
Sv. Anicet pap. sprič.; sv. Inocencij šk. spoz.; sv. Štefan opat spoz.; sv. Robert opat spoz.
18.	S a b o t a. Zvel. Benedikt Jožef Labre, ubožni romar, je bil rojen na Francoskem 26. suš. 1748.
Bil je naj starejši med petnajst otroci. Njegovo izreje-vanje je bilo kaj lahko, ker ni imel nad seboj navadnih otročjih napdk: bil tih, pohleven, vbogljiv, se je pridno učil, in rad molil. AltarČke je narejal, in maše-val, manjši bratje pa so mu stregli. Z velikim veseljem je pri sv. maši s toliko pobožnostjo stregel, da so se vsi nad njim spodbudovali. Mladeneč je trikrat prosil višega trapistov, da bi ga sprejel v svoj ostri rča; pa zavoljo svojega šibkega in slabotnega života ni bil uslišan. V 21. letu je stopil v rčd cistercenzov, pa je m6gel samostan zavoljo bolezni zapustiti, rekoč: „Božja volja se zgodi." Po zgledu sv. Aleša je zapustil svojo domačo deželo, in je romal na Laško, kjer je vse imenitne božje pota obiskoval. Vse njegove čednosti so bile junaške, zlasti njegova goreča ljubezen do Boga in bližnjega in do uboštva; skerbno se je varoval tudi z naj manjšim grehom Boga žaliti, svoje zaničevavce in obrekovavce je zagovarjal in zanje molil; ponudene milošnje je le toliko vzel, kolikor mu je bilo za prav pičlo hrano treba; če mu je kdo kaj več posilil, je med uboge razdelil. Njegova ponižnost je bila globoka, pokoršina do spovednika prav natančna. Njegova gorečnost v molitvi je vse presegala. Pred sv. Rešnjim Telesom je nepremakljivo klečal po 6 ur, včasih celi dan, in še dolgo v noč. Njegova čistost je bila tolika, da so ga druzega sv. Alojzija imenovali, angelja v človeškem mesu; ženstva ni v obraz pogledal. Svoje sveto življenje je sklenil v Rimu v 36. letu svoje starosti 1783. K njegovemu mert-vaškemu odru je ljudstvo derlo; bila je tolika gnječa, da so ga mogli v cerkev prenesti in ondi stražo postaviti ; slednji si je hotel nekoliko njegove obleke prilastiti. Veliko nedeljo so ga v cerkvi pokopali; njegovi udje niso bili celo nič oterpnili. Na njegov grob so celo imenitni gospodje in gospč po kolenih dersali. Brez števila veliko Čudežev se je godilo. Papež Pij IX so ga med zveličane prišteli.
Vodilo sv. Benedikta Jožefa so bile besede sv. pisma, naj bojo pa tudi vodilo tvoje: „Zvezo sem naredil s svojimi očmi, da bi celo ne mislil na devico". (Job. 31, 1.) Oči so okna, skozi nje se zunanji sovražnik v serce vriva, in v njem nečiste misli in hudo poželenje budi, zatoraj je treba zapirati te okna.
Blaženi Apolonij, starašina sprič.; ss. Elevterij šk. in An ti j a njegova mati sprič.; sv. Koreb mestni oblastnik sprič.; sv. Kaldin, kardinal šk. spoz.
ttazfa&nUo
avstrijanskih nadškofov in Škofov zastran osnov cerkvenih postav, ki so deržavnemu zboru predložene.
(Dalje.)
Avstrijanski škofje bi bili nezvesti svojemu po-slanju, ako bi se naj določniše ne ustavili temu nauku, da se deržavina naj viši oblast razteza tudi na Cerkev zadevnega deržavnega okroga. To terjenje ni le neresnično, ampak je tudi nedoslednje tistemu, kteri ne taji Boga in neumerjočnosti. Vsak kristjan tako terjenje mora zavreči. Pa tudi možje, kteri namerjajo keršan-stvo zatreti, ta nauk v resnici zametavajo: zakaj ne vsakratne deržavine postave, ampak načela, pMkterih hočejo družbinstvo prestrojiti, te jim veljajo za naj višji reč, in oni se cenijo čisto opravičene netiti rogovilstvo, hujskanje in očitno silo, da bi deržavine vravnave in postave svojim osnovam služne storili. Ako se jim je to sponeslo, jim pač veljajo te postave za nedotakljive in kdor jim slepe pokoršine ne skazuje, on je rogovilež in izdajavec veličanstva. Ko tedaj škofje glas povzdigujejo
za naj viši oblast, ktera gre Cerkvi v njenem področji, s tem zastopajo vero v Boga in neumerjočnost, keršan-stvo in naj viši postavo svobodnosti. Pa tudi za prihod-njost domovine se poganjajo. Gotovo je, da nevarnost in stiska za Avstrijo boae rastla v tisti meri, v kteri se bo množilo sovraštvo zoper keršanstvo in zoper čednost. Glasen zgled so nove šolske naprave. Kolikor bolj natanko v zmislu svojih začetnikov se te postave spolnu-jejo, taliko bolj hitro iz šole beži vera in nravni strah, pokoršina, pridnost in rčd. Razun tega učitelj, ki mčni, da je poklican za aposteljna novošegne modrosti, nima ne veselja ne spretnosti, da bi podučeval začetne vednosti.
Postava o zunanjih pravih katol. Cerkve obsega razne določila, ki deržavi tudi v Cerkvinem okrogu naj vikši oblast prilastujejo, če tudi to ni nikjer naravnost izrečeno. V tem te postave skoraj zmiraj prestopajo kon-kordat in pa 15. člen deržavljanskih pravic, ker skor zmiraj čisto taje Cerkvi njeno samostojnost v gospodarstvu njenih notranjih zadčv.
V oziru na cerkveno premoženje pravi „razjasnilo", da za potrebe Božje službe in za obranjenje svojih služabnikov Cerkev ne more pogrešati zunanjih pomočkov. Razun o časih preganjanja so celo poganski cesarji spoštovali postavno pridobljeno cerkveno premoženje. Cerkev za svojo lastino zahteva le samo tisto brambo, ktera ^re vsaki pravni družbi.
Cerkev, se v6, s svojim vplivom sega tudi na zunanje, in ko bi deržava hotla vse v svoje okrožje spraviti, kjer koli se Cerkvino djanje tudi zunaj kaže; bi s tim deržava Cerkvi tajila spolnovanje njenih dolžnost in vsakikratna vlada bi v tem samovoljno dovo lila ali pa prepovedala, kar bi se ji poljubilo. ,,Olika" ne more slišati besed: „Išite narpoprej kraljestva Božjega in njegove pravice"; toda kjer ta nauk serca prešine, tam je prihodnjost družbinstva zarovana.
Dalje škofje segajo bolj v posebnosti in oporekajo zoper izraz 1. §.: „Deržavne postave in v njenih mejah veljavne cerkvene ukaze," kakor da bi cerkvene postave le toliko veljave imele, kolikor jih deržavne postave po-terjujejo, tedaj kolikor so znotraj njenih mej. S tim se deržavni oblasti očitno pripisuje pravica, da bi smela cerkvenim postavam veljavo odtegniti, ako bi ji ne bile po volji, toraj tudi dolžnost jim pokoršino skazovati: ne more pa deržava druzega storiti, kakor da pri izpeljavi tacih cerkvenih postav svojo pomoč odreče.
Nedavno je veljalo za liberalno to, da so po zgledu v severni Ameriki priporočevali ločenje Cerkve od der-žave; zdaj pa so nasprotniki spoznali, da to bi bilo za katol. Cerkev še preveč dobro: toda Cerkev ne priznava od Boga zahtevane razmere v ločenji Cerkve od deržave, ampak v prijaznem sodelanji obeh moči za blagor človeštva.
Zato je Cerkev tudi keršanskim vladarjem dopustila obširen vpliv pri volitvi predstojnikov in učenikov keršanskega ljudstva. Ta vpliv se v Avstriji ni le ohranil, temuč se je tudi razširil. Nad vse to pa osnova nove postave (§. 6) zahteva kakor za kanonikate in za svetne duhovnijske službe, da škof tudi pri prostem podeljenji, tudi pri službah, ki niso cesarskega ali cesarskih vradnij podeljenja, mora izvoljenega deželni vladi naznaniti, ktera bi smela zopor izvolitev ugovarjati, in ako se škof zoper te ugovore pritoži, da ima poslednjič minister za bogoČastje poslednjo besedo ter pravico reč razločiti! In le če v 30 dnčh od vlade ni ugovora, se smč zadevni duhoven v službo vstanoviti. Čisto nova, neslišana zahteva. Te naredbe se hočejo raztegniti celo tudi na namestnike, o čemur v apostoljskem pisanji 5. listop. 1855 ne besedice ni.
«
»
Škofje menijo, da tako djanje ni opravičeno, ako se ozira na dosedanje obnašanje dušnopastirskega du-hovstva. Kakor pa so zdaj okolišine, se utegne zgoditi, da duhovna, kteri svoje dolžnosti do svetne gosposke tudi narbolj zvesto spolnuje, natolcujejo za vladinega sovražnika, zato ker si v šoli prizadeva vero in nravnost (čednost) ohraniti, ker svari zoper branje rogovil-skih časnikov, ali pa o civilnem zakonu to pravi, kar Cerkev uči že od časov mučencev in avstrijanski škofi s škofi vesoljnega sveta vred pričajo in oznanujejo. To bi bila krVica, ktere pač ne namerja vlada Njih veličanstva. Škofje določno zahtevajo, da deželne vradnije naj smejo ugovarjati le iz vzrokov dokazanih djanj v zgolj deržavljanskih in politiških rečeh.
V 8. §. si vlada prilastuje pravico dušnega pastirja odstaviti, ako bi bil kaj tacega zakrivil, da bi bil dalje na svojem mestu nevaren za očitni rčd. Škofje pa odgovarjajo, da je to odveč, ker je duhovni pastir že tako za svoje djanje odgovoren kaznjivi postavi. Od pravno dobljene cerkvene službe pa ne more noben duhoven drugač odstavljen biti, razun po obravnavi, kakor je v cerkvenem pravu zapovedana. Sicer nasprotniki zatar-najo, kolikorkrat se jim poljubi, češ, da nižje duhov-stvo zdihuje pod trinoštvom višega duhovstva, tukaj pa se jim ravnanje škofov še premehko zdi.
Paragraf 18., kakor je dobil v spodnji zbornici pristavek, hoče odverniti, da bi se nad odpadnimi katoličani ne smelo izobčenje izreči. Škofje zoper to oporekajo ; ko bi se katoličani tudi le zgolj terpeli v Avstriji, se jim ne more braniti, da bi odpada od resnice kakor ostudnega djanja ne priznavali in tega priznanja ne izrekli z obsojenjem. Celo protestauške vlade bi to morale brez ugovora dopustiti: kako bi mogla to prepovedati vlada, ki je njena cesarska hiša s toliko večino prebivalstva katoliška!
Škofje protestujejo nadalje zoper neko stranko, ktera od učenega bogosiovstva (teologije) zahteva, da bi bilo necerkveno; — takim ne smejo škofje ne naj manjšega vpliva privoliti v nauk mladenčev, ktere bodo posvečevali mašnike novega zaveta. Zoper omiko pa škofje niso; že 1. 1849 in 1856 so se naznanili voljne sprejemati v bogoslovski nauk le take, ki so z zadostnim vspehom gimnazijo izveršili. Sicer je pa glaven namen bogosiovstva zlasti tudi ta, da se prihodnji dušni pastirji v stanovitni čednosti dobro vterdijo.
Oziroma na patronstvo se mora ločiti patronstvo nad Božjo hišo in patronstvo nad cerkveno službo (du-hovnijo). Poslednje sega naj globokeje v cerkveno življenje. Katoliškim občinam dušne pastirje dajati je gotovo pravica zunaj mej deržavne oblasti; toraj je patronstvo od Cerkve podeljena pravica, in mora se soditi po cerkvenih postavah. Sčasoma so drugi dobili z bremeni tudi pravice patronaške: reč je dobila cerkveno podlago. Mora se pa zlasti to zapomniti, da škof duhov-nije mora prosto podelovati, kolikor ni pri tem omejen s kako pravno pridobljeno patronsko pravico.
S cerkvenim posestvom se mora gospodariti po cerkvenih postavah. Pravica, konkordat, Cerkvi zagotovljena samostojnost v vravnavi njenih notranjih zadev to tirja. Osemnajstletna skušnja obilno priča, da deržava s tim ne zgubi nič svojega doželenega vpliva. Deržava po 54. pa to gospodarstvo sebi prilastuje, namreč: ako se da zanesljivo misliti, da kacega cerkvenega premoženja v namen ti*te cerkve ni čeloma potreba, vlada sm«' obilnust oberniti drugim cerkvenim namenom. Tukaj so pat namesto besedi: ,,v edinosti z vdeleženim škotijstvom postavili beserle: po zaslišanji dotičnega škofijstva!"
Kar je vladna predloga imela o v mi'sto vanj i ali vpeljevanji dušnega pastirja v njegovo službo, tisto je
bilo primčrno dosedanjemu; deržavni zbor pa je sprejel prenaredbe, kterim se mora pristaviti pojasnjenje, da cerkveni vikši podeli cerkveno službo in pa tudi z njo sklenjene pravice. Pri zadčvnih opravilih ne sme biti nobenega videza, kakor da bi te podeljenja izhajale od deržavne oblasti.
Škofje opomnijo, da ministrska ukaza 20. rožn. in 13. mal. serp. 1860 o prodajanji in obdavko vanji cerkvenega premoženja sta obsegala primerljeje, v kterih je treba privoljenja od sv. Stola. V to zadeva tudi § 51. osnovanih postav, z edino izjemo tega, kar se ozira na privoljenje sv. Stola. To ima prav videz, kakor da bi se naj višemu Poglavarju katol. Cerkve na Avstrijan-skem ne hotel noben vpliv do cerkvenih zadev dopustiti. S tem pa bi se tajila Cerkvina vstava sama, ktera je v vsem bistvenem božjega vstanovljenja.
Razmere, ki so bile s konkordatom vstanovljene, so bile postavljene tako, da se je z naj veči skerblji-vostjo prizanašalo vsim pravicam, ki se deržavi spodobijo. Ako se pa spremembe, ki jih nova postava hoče doseči, bolj natanko prevdarjajo, se vidi, da vse deržavi ne pripravljajo nobenega spomina vrednega dobička ali saj tacega ne, kteri bi se v edinosti s pravico in spodobnostjo ne bil dal doseči. Toda tudi manj znatno postane znatno, ker, kakor se mora verjeti, izhaja iz načela, čigar zmaga bi bila konec Cerkve. Pa ne le Cerkve same: človeštvo bi bilo ob vse visoko in sveto, ako bi nad vedno menljivo deržavno pjstavo nič višega ni stalo.
(Konec nasl.)
S. Pietro in eineoti. Sv. Peter v ietezfi v Rimu.
(Spisuje Val. Gasperšič.)
III.
Da vstrežemo pobožni vedičnosti bravcev, kaj da je sv. Peter počel v breznu temne ječe, naj povemo saj eno reč. Bila sta Proces in Martinijan jetniška strežnika sv. aposteljna. Sv. Peter je ta dva, pa še druzih 47, ki so bil i jetniki ali pa strežniki tiste ječe, spreobernil k sv. veri. Sv. Peter novovercev ne more kerševati zarad pomanjkanja vode; zdajci pa studenec privrč iz zemlie, in temu čudežu ni konec še dandanašnji, ko se voda, samo za pc3t globoka, nikoli ne uteče, ne upade, ako-ravno jo celi dan zajemajo.
Vklenjen psrvak aposteljnov terpi 9 mescev v ječi, v desetem mescu pa preterpi mučeniško smert na križu. Verni prijatelji v Rimu, kakor uni v Jeruzalemu, kupijo okove, kteri so stiskali ude sv. Petra.
Skriti so bili v pervih časih preganjanja ti sveti oklepi, vender srečno najdeni pod papežem Aleksandrom I okoli 1. 116. Kako sc je to zgodilo, nam po-jasnujejo spisi sami sv. Aleksandra. Bil je ta tisti papež, ki je k sv. veri spreobernil Ermeta, rimskega prefekta (predsednika), njegovo deržino in mnogo imenitnih oseb. Trajan ga je zato ukazal vjeti in v ječo djati. V ječi je tudi ta med drugimi spreobernil deklico Balbino k sv. veri. Pa ne samo spreobernjena, tudi na truplu ozdravljena je bila deklica od žalostne bolezni. Hvaležna deklica se ni naveličala papeževih oklepnikov kuševati, kakor bi hotla polajšati težo okovov. Sv. Aleksander pa ji reče: Nehaj, hčerka, poljubovati moje oklepnike; glej tem bolj najti tiste, ktere je nosil sv. Peter, tiste moraš častiti in pogostoma poljubovati. Dolgo opraševaje (zakaj znano je bilo rimskim kristjanom, kje da so), jih je Balbina našla in zaupala plemeniti rimski gospej
Teodori, sestri Ermetovi, že k sv. veri spreobernjeni. Ustno izročilo v Rimu se dandanes in pisma poterjujejo, da je bila Teodora na homcu Eskvilinu dala vstanoviti molivnico, ktera je bila posvečena sv. Petru. V to sve-tiše so bili vklepniki položeni in od tistega časa izpostavljam češenju vernikov.
Okoli 1. 439 je cesarica Evdoksija, žena Teodozija cesarja, na popotvanji po Sveti deželi, dobila od Juve-nala, jeruzalemskega škofa, tiste dvoje oklepnike, s kte-rimi je bil sv. Peter vklenjen v Jeruzalemu na povelje Herodovo. Pobožna cesarica dovoli en oklepnik cerkvi v Konštantinopeljnu, kjer je prebivala in ktera cerkev je bila posvečena temu aposteljnu; druzega pa pošlje v Rim svoji hčeri Evdoksiji, ženi cesarja Valentinijana III. Cesarica sprejme to svetinjo z velikim veseljem, in ukaže, naj se na prostoru starega moliša od Teodore zidanega postavi častitljiv tempelj, kteri se je imenoval „Bazilica Evdoxiana" sv. Petra v železji, in ukaže, da bazilika naj postane hramšče konštantinopoljskih okovov z rimskimi skupaj.
(Konec prih.)
Ogled po Slovenskem In dopisi.
Iz Ljubljane. Darove za sv. Očeta, ki jih verni slovenski sinovi in hčere po „Danici" izročujejo očetu vsih vernikov, smo pred Veliko nočjo oddali v zanesljive roke, po kterih so jih prejeli Pij IX, kakor bodo razvidili da-rovavci iz naslednjih pisem, ki so po večem posnete. Darovi, skor vsi v zlatu zmenjani, znesejo kacih 3880 frankov.
Iz Rima, 30. sušca. R. H. — Cvetno nedeljo ob 7 smo v Rim dospeli. Prenočiše imamo tik Vatikanskih stebrovij. Gosp. superior dr. Jan. Cernčič (v ilirskem vstanovu sv. Jeronima) nam bojo v kratkem preskerbeli zaslišanje pri sv. Očetu. (Naprosili smo tega preizverst-nega rojaka v posebnem pismo zato dobroto. Vr.) „Ho-sana Sinu Davidovemu" smo slišali peti v Vatikanski cerkvi.
Iz Rima 31. sušca naznanja gosp. kanonik Cernčič. Gosp& R. in njena sestra gospodičina V. (vse sploh visoko spoštovani gg., ki ste na svojem potu v Rim dobrotno sprejele to nalogo. Vr.), kakor ste srečno prišle v Rim, tako tudi v Vatikan. Monsignor Ricci (papežev hišnik) je mene berž uslišal. Davi smo bili na Vatikanu. Njima je Monsign. Ricci dal poseben prostor na samem; bilo pa je še veliko druzih ljudi. Malo pred poldnem pridejo sv. Oče. One ste imeli v rokah — eno posodo z denarnimi darovi, drugo posodo jabelk, jaz pa adreso. Povedal sem sv. Očetu, da ste ti dve iz Ljubljane; in za darove, da jih Jim pošlje Vaša dežela, dobri Slovenci; za adreso pa, daste jo v imenu rojakov napisali. Blagovoljno so sprejeli darove in adreso, obljubili, da hočejo pokusiti »Kranjskih jabelk" in meni, da bodo brali adreso. Dali so bi igoslov nam, Vam in Slovencem. Kadar so nas razveselili, so šli v drugo sobo k drugim Pa zopet so se k nam povernili in se v novič z nami razgovarjali.
Monsign. Pacca (maggior-domo) je malo bolehen, in ga še nisem mogel viditi.
Iz Rima, 1. mal. travna. R. H. — Zadnji dan sušca nas je došla redka sreča, da smo dobili posebno sprejetje pri sv. Očetu. Veliko Rimljanov iz naj viših stanov se je bilo zbralo v Vatikanu , tolik >, da so sc sv. Oče utrudili. — Kaj prijazno so sprejeli poslane darove in nekomu iz njih spremstva jih izročili. — Najt so, kar se je iz adrese razvidilo, za Ljubljanke nagovorili. Slovenskemu, Njim serčno vdanemu ljudstvu so
sv. blagoslov podelili. — Obraza so sv. Oče zdravega, glasu močnega, obnašanja preljubeznjivega. — Položile sve pred sv. Očeta posodico z V;ič naročenih lepih ja belk, in bili so s tem darom vidoma razveseljeni. „Io mangiero di queste mele," so rekli z veliko prijaznostjo. Srečno drevo, čigar sad bode namestnik Kristusov vžival. Ni gotovo, kdaj se domu vernemo, — kje po Beli nedelji. Pozdrav znancem in prijatlom. —
Milost, knezo-škof Lavantinski bodo v tem letu v naslednjih farah zakrament sv. birme delili: 1*5. aprila v Slivnici pri Mariboru; 26. aprila v Frarau; 9. maja v Zgornji Ponikvi; 10. v št. Jurju; 11. v št. J-inžu; 12. v št. Martinu pri Saleku; 13. v Skalih; 1 1. v Šoštanju; 15. v Zavodnjih; 16. maja v Belih vodah; 7. junija^ pri sv. Antonu v Slov. goricah; 8. pri sv. Jurju na Sčavnici; 9. pri Mali Nedelji; 10. v Ljutomeru; 11. pri s v. Križu poleg Ljutomera; 12. v Veržeju; 13. v Kapelih pri Kadgoni; 14. v št. Petru pri Radgoni: 18. junija v Cirkovicah; 27. julija na Cerni gori pri Ptuju; 28. pri s v. Lorencu na Dravskem polji; 29. julija pri št. Janžu na Dravskem polji; 22. avgusta pri sv. Ru-pertu nad Laškim; 23. na Laškem; 24. pri sv. Marjeti; 25. pri sv. Jederti; 26. na D»lu; 27. v Terbovijah; 28. v Sirjih; 29. v Loki; 30. v Razborji; 31. v Jurjevem klostru: 1. septembra pri sv. Lenartu nad Laškim in 2. sept. pri sv. Miklavžu nad Laškim.
Iz Zreč, 6. aprila. — Hude bolezni so zadevale naš') faro; bolni vedno hujše so postajali stari in mladi, revni in bogati, nekteri so bili že zastarani bolniki. Ljubi bralec, vera, da te mika vediti, kakšne so te bolezni; kar povedal ti bom zdaj naravnost. V dušnih boleznih je potreba tudi zdravnikov, da se povodenj hudobij ustavi, in tako je tudi silno skerbelo našega domačega zdravnika za zveličanje naših duš silno vnetega gosp. P. Er., da bi bolezni iz duliovnije odpravili in svoje ovčice ozdravili.
Ker so sami v težavni fari brez duhovnega pomočnika, jim je bilo Še bolj težavno te bolezni odpraviti. Poklicali so dva za zveličanje duš goreča zdravnika, misijonarja iz častite Jezusove družbe, v misijon za domačo faro. 22. sušca so jima izročili svoje b ilne ovčice, da bi jih ozdravila, zgubljene na pravi pot pripeljala, mlačne bolj ogrela, omahljive poterdila in stanovitne še bolj stavovitne storila. Misijonskih pridig ne bom omenjal, kake so bile: samo toliko naj povem: na cvetno nedeljo po blagoslovljenju križa, ko so misijonar od nas slovo jemali, ko smo še kerstno obljubo ponovili, ko so župniku štolo nazaj izročili: oh kak jok je nastil po cerkvi! Vsim je bilo britko misijonarje tako hitro zgubiti: tako radi so jih ljudje imeli. Od severne strani na zidu farne cerkve je lepi veliki misijonski križ nam v spomin in za slavo večnega življenja. Oh koliko ljudi obojega spola zdaj moli pred in po opravilih pred tim križem in se ss. odpustkov vdeležuje. — Nad tem misijonoin se je tudi satan v peklu hudo repenčil in po svojih pomagal-cih očitno pokazal, kdo da je še vedno ta prekanjeni sovražnik sv. Cerkve. Kar se je nasprotnega tačas zgodilo, ni vredno, da bi omenjal. Pa pokazalo se je, kako slovensko ljudstvo ohrani in spoštuje sv. vero, v časti ima cerkvene obrede in duhovnike in se nc da motiti. Pojdite vi nesprcmišljeni liberalci rakom žvižgat, ne pa nas v sv. veri motit! Prescrčna hvala gg. misijonarjem, g. župniku in vsim, ki so k niisijonu pripomogli, m *<1 njimi tudi gospodu učitelju, »la j<* tako skerbno pomag.il otrokom se sv. inisijona vdeležiti, in da je tako neutrui-Ijivo temu času prim rn«» z zbranim petjem misijonsko svečanost povz ligova!. Enaka hvala trisemu županu .M. <r. za njegovo obilno skerb, da seje med sv. misijouom t<rli zunaj cerkve I«*pi mir ohranil.
Marija zdravje bolnikov.
(Dalje.)
Precej 13. pros. naznanite Veronika Kindermanova in Cecilija Ki detova č. g. Storhu, kako je prečudno ozdravela Magdalena Kadetova. Zdravnik dr. Ulbrih je tudi že popoldne unega dnč o tem zvedil, ter je prišel naslednji dan 14. pros. sam, in se ni mogel prečuditi, ko mu je Magdaleoa vesela naproti prišla, rekoč: „ Po polnoma sem ozdravela"! Preiskovaje rane vidi, da so ravnokar zaceljene in z mlado kožo prevlečene ter v pričo domačih pravi: „To je res čudo"! Odhajaje reče tudi bratu Magdaleninemu: „Dokler živim, ne bodem si mogel tega razjasniti". Kmalo je o tem zvedila vsa okolica in vse je govorilo o tem prečudnem ozdravljenji. Osmi dan po tem, 20. prosinca, je bila v zahvalo slovesna sv. maša pri župniški cerkvi v Georgswaldu, kjer ie bila v pričo velika množica ljudi iz vsega okraja, Magdalena Kadetova obhajana z ginjenim sercem in solznimi očmi.
Kakor je že navada v današnjih časih, ko neje-vera visoko povzdiguje glavo, se tudi za prikazen v Filipovem in proti njej oglasijo po časnikih. Isti zdravnik dr. Ulbrih, ki je v pervem trenutku priznal čudež, je potlej po brezverskih in liberalnih časnikih trobil, da bolezen Magdalene Kadetove je bila neznatna, in da nikakor ne gre pri tem na kak čudež misliti. Možje iz Filipovega in Oeorgswalda pa so to stvar po istim pojasnili po časnikih. Naposled se vname taka perčsna borba, da je dr. Ulbrih tožil župana iz Georgswalda zarad razžaljene časti. Liberslci so si povsod enaki; bolj si v čast štejejo, ako so kako zvijačno sleparstvo napravili, kakor pa da bi kdo jih za dobre vestne kristjane cenil.
Pa dr. Ulbrih ni s svojo tožbo nič opravil, zaver njen je bil pri c. kr. okrajni sodniji v Lipi (Bohmisch Leipa) in ravno tako na drugi inštanciji pri c. kr. deželni nadsodniji v Pragi. Pa ni miroval, temuč še do najviši c. k. sodnije na Dunaj toži; ali tudi ta poterdi razsodbe prejšnjih sodnij. Tako se je na ta način na znaoila prikazen Matere Božje tudi najvikšim c. kr. oblastoijam, in marsikteri onih gospodov, ki bi sicer o tem ne vedili, je prihajal iz radovednosti, ali neki tudi iz resnične pobožnosti v Filipovo v revno tkalčevo bajto.
Po vsi okolici in tudi čez meje na Saksonsko se je raznesla prečudna dogodba v Filipovem, in spomladi l. 1866 je veliko ljudi prihajalo t je, duhovniki domači pa so na mnoge pisma, ki so jim od vsih strani dohajale, morali razjasnovati in sporočati, kaj je in kaj ni resničnega v tej zadevi. Dne 7. sušca 1866 pa pride komisija duhovnov, pod predsedništvom preč. g. dr. Janeza Rezak-a, kanonika v Litomericah. Priče, ki so s prisego poterdile, kar so izrekle, bile so: župan v Georgs-waldu in pa šesteri odborniški možje. C. k. okrajna sodnija se pa pri tej kot „čisto duhovski zadevi'* ni hotela vdeležiti. 14. sušca še le je komisija svoje delo doveršila in 46 listin obsegajoč zapisnik dokončala.
Neki „omikanci" so se nad tem, se ve, pohujševali, so po liberalnih časnikih in po kerčmah pri poliču pive jezike brusili, ter Filipovo imenovali sedež neumnosti in mračnjaštva. Pa to, kar je pred svetom nizko in neznatno, v je Bog izvolil, da osramoti modrovanje ošabnežev. Čedalje več romarjev in pobožnih kristjanov je prihajalo v Filipovo k novemu od Marije si izbranemu svetišču, in ako že nočemo ozdravljenj dolgo let bolnih imenovati čudežev, moramo vendar reči, da so bile njih molitve v Filipovem uslišane. Dan na dan so prihajale trume vernih v slovesnih procesijah,
prepevajoče slavo Marijino, a nikolj ni bilo slišati o kacem neredu, dasiravno so tudi protestantje obiskovali novi kraj milosti.
(Dalje slt?di.)
Zgled za prostomavtarje, ter brezverce in liberalce.
Nekdo piše iz Bavarskega: „Že v svoji zgodnji mladosti sem se bil z nagnjusnim grehom soznanil, ki mi je bil kmali navada in ki se ga spovedati iz napačne sramožljivosti nikoli nisem upal, tako da sem v nevrednem prejemanji svetih Zakramentov odrastel. Odraščen sera pristopil skrivni družbi prostomavtarjev, ktera s smertnim sovraštvom do Boga in do nravnosti (čednosti) napolnjena je tudi mene s tem sovraštvom navdala in me naredila oznanovalca nejevere in zapeljivca. Glas vesti me je sicer dramil, toda iz napačne sramožljivosti nisem mogel razodeti svojih grehov; k spovedi sem sicer hodil, da bi se v moji okolici ne bili nad menoj spogledovali, toda hodil sem le božjeropno, in še na bolniški postelji blizo smerti sem rautast ostal in se svojih grehov nisem spovedal. B' g mi je spet zdravje dodelil, jez pa sem še dalje v grehu živel. Pa kolikor več sera grešil, toliko glasneje je bilo očitanje vesti in meje v obupnost pripravilo. Da bi bil grizenju vesti konec storil, sem si nektere krati že hotel sam življenje vzeti, enkrat sem strup že v roki imel, in tako je kazalo, da sem časno in večno zgubljen, ker po tolikih grehih in božjeropnem prejemanji svetih Zakramentov nisem več upal nobenega odpuščenja. V tej moji obupnosti pa mi je prišla Marija v pomoč, ktero sem pri vsem svojem hudobnem življenji le še vedno častil.
V sanjah namreč sem vidil Marijo žalostno Mater, ki je svojega mertvega Sina imela v naročji, in bilo mi je, kakor bi se približal, da bi molil. Tu se mi je zdelo, da sta se Jezus in Marija nasmehljala in si med seboj rekla:
„Zdaj tudi eden pride, ki že dolgo ni bil več tukaj." Takrat sem pervikrat Čutil zveličavno bolečino nad svojimi grehi, in ko sem sklep poboljšanja storil, sem se zbudil. Tedaj sem se obernil do mladega in prostega mašnika na kmetih, kterega sem poprej zasramoval in zasmehoval, kije pa poseben častivec Marije, ki je pred malo mesci grešnike svoje fare molitevni družbi naše ljube Gospe presvetega Serca priporočil, in ie v mojem spreobernjenji tudi precej spoznal Marijno delo. Zdaj, hvala žalostni Materi, ki mi je serčnost izprosila, grehov svojih molčečemu ma&niku se spovedati, sem po veliki spovedi od vsega življenja, morebiti pervi veljavni spovedi v mojem življenji, spet z Bogom spravljen, otrok milosti Božje. Zatoraj naj noben grešnik, naj so še tako veliki in neštevilni njegovi grehi, nad svojim zveliča-njem ne obupa, temuč — ako zginja tudi vse upanje — naj še odpušenja upa ter ga iše po Marij nem posredovanji , ker ona je upanje brezupnih. Vse pa, kteri to berejo, prosim, naj mi pomagajo s svojimi molitvami, da v dobrem stanoviten ostanem, in dano pohujšanje — kolikor mogoče — popravim." — O, da bi se nad tem razgledovali, učili in zmodrili vsi, kteri se v takih ali enakih zadevah nahajajo! (Monat-Rosen sušca mesca.) A. P.
Raz g teti po svetu.
Avstrijansko. 24. sušca so v deržavnem zboru strašansko veliko z jezuiti opraviti imeli. Možje, ki imajo
tako radi besede medene ljubezni v ustih, so le to ska-zovali, kako je treba jezuite sovražiti. Tako Suess, Beer, Giskra. Le toliko pripovedujejo, kako se Rim in jezuiti vojskujejo zoper „humane Bestrebungen", „Fort8cnritt", ,,modernen Staat", kako so jezuiti deržavi škodljivi in nevarni; v resnici pa nobeden nič ne pove, v čem je ta vojska, komu res kaj škodujejo, v kteri reči učenost zaderžujejo. Giskra je govoril o jezuitih kakor o „Brut-stiitten des Aberglaubens und Fanatismus", in levičarji so strašno ploskali, pa se nič ne bere, da bi bil predsednik Giskrata kaj pokregal, ki je undan Giovanelli-a k redu klical, ko se je za papeža potegnil. Plener je rekel, da so jezuitovski cili „hudodelski" (verbreche-risch), da jih ne ceni več kot kake brezumne sekte. — Dr. Herbst jim je pravil, da prebivalstvo poslancem zaupanje izrekuje zato, ker so zadnjič novo postavo zoper Cerkev sprejeli, in da se ljudstvo zato navdušuje! Pa ne pove, ktero ljudstvo in kje je tisto prebivalstvo? — Suess v posebni obravnavi jih imenuje „geschvvorne Feinde des freien Gedankens ', in kjer so jezuiti gospodarili, da so za 200 let nazaj!" Ali ni škoda za čas in denar, ki ga več poslancev s tako očitnimi neresnicami trati t
Se le na zadnje po dolgem v reč ne zadevajočem govorjenji jim je Stremajer povedal, da ni prašanje, če naj jezuiti v lnsbruku ostanejo ali ne, ampak če naj sebo-goslovska naprava tam sploh ohrani, ali ne.
Iz Raveosbnrga na Virtemberškem se preteklega mesca sušca piše v „Monat Rosen": O poslednjih volitvah nam je narpervo težko šlo dobiti kandidata katoliške stranke. V oziru silo važne zadeve, da bi pravega, značajnega, dobrega katoličana v deržavnem zboru zastopnika imeli, smo devetletno pob^žnost v čast naše ljube Gospe presvetega Serca obhajali, z namenom, da bi na njeno priprošnjo kmali tacega verlega katoličana dobili; in re«, dobili smo ga. Ker so se narodni liberalci s svojim kandidatom z vso silnostio in z vsimi mogočnimi zvijačami zoper nas vojskovali in napenjali, smo se spet obernili do naše ljube Gospe presv. Serca, ter smo obljubili v tem namenu, kakor tudi po namenu v „Monat-Rosen" naznanjenem dve sveti maši v čast naše ljube Gospe presv. Serca, naj ljubi Bog po njeni priprošnji nakloni serca volilcev in zlasti katoličanov, da bi ne dali svojega glasu nobenemu drugemu kandidatu, kot tistemu, kteri obljubi, da se bo z besedo in z djanjem za pravice Božje, za pravice svete Cerkve in katoliškega ljudstva poganjal. Svete maše so se tudi opravile, in sicer perva v dan volitve, t. je v saboto 10. prosinca, druga pa osmi dan potem. In čudo, res smo v svojem okraju in v veliko druzih volitevnih okrajih Nemčije z Marijno pomočjo dosegli slavno duhovno zmago, kakoršne se nikoli še nadjali nismo. Po našem namenu, v čast naše ljube Gospe presv. Serca, kakor tudi drugim v posnemanje smo to v ,,Monat-Rosen" očitno razglasili. Čast in hvala bodi povsod in vselej naši ljubi Gospej presvetega Serca! — Ali bi ne bilo prav in dobro, da bi ob času volitev tudi po Slovenskem te verle katoličane posnemali, in zraven druzega poštenega delovanja v omenjeni dober namen tudi ime novanega lepega in zdatnega pomočka se poprijeli? Vsaj molitev in daritev sv. maše vender še ni za nevarno agitacijo zoper deržavo spoznana in prepovedana, — akoravno bi „Tagblattu" in „Narodu" gotovo tudi to nikakor ne bilo po volji!! —	P.
Poljaki v ledinjenih deržavah Po poročilu „Dzi-ennika Pozu." iz severne Amerike se število tam živečih Poljakov množi dan na dan; zlasti obilno dohajajo iz Poznanskega in severnega Pruskega, pa tudi iz ruskega Poljskega in Litavskega, od koder se prav veliko mladih
ljudi zavoljo vojašine izseluj*e. Že na 15 krajih v severni Ameriki so poljske občine, med njimi nekaj prav cvetočih. Naj veči tih občin je v deržavi Misurski: šteje kakih 3000 duš, ima lastno cerkev, viši poljsko šolo, poljski časnik itd. V Detroit-u (Mičigan) jih živi 1500, v novem Jorku 200'), v Santa Marija (Tehas) 600 Poljakov. Kjer jih je kolikaj veče število skupaj, imajo tudi poljske mašnike, večidel iz ruskega Poljskega in Litavskega. Posamezne duhovnije so čisto poljske: po druzih krajih so se tudi Poljaki s Cehi ali tudi z Nemci združili v eno duhovnijo. Njih duhovnije nimajo gotovih dohodkov, temuč dobivajo en del za cerkvene potrebe nabiranih davkov in pač tudi nekaj šolnine, ker niso le duhovni pastirji, temuč tudi učeniki v svojih občinah.
Amerikansko- Znam P. Veninger obhaja neprenehoma misijone po Ameriki z velikim vspehom. — Pri misijonu oo. jezuitov v Carbondale-u je Tč protestantov prestopilo v katoliško Cerkev. Pri misijonu v Viktoriji je zlasti več meščauov iz naj bolj omikanih in naj ime-nitniših deržin prestopilo v naročje sv. Cerkve, več pa jih je še v podučevanji. Tako se godi tudi drugod. Sploh so se nemški mavtarji hudo opekli, ko so jezuite pregnali, zakaj v Ameriki bodo Še več duš peklu iz oblasti iztergali, kakor bi jih bili v Evropi.
V Braziliji po pruskem kopitu Cerkev preganjajo; škofa v Pernambuku so nedavno obsodili ua 4 leta v ječo, ker je bil bolj Bogu pokoren kakor pa inavtarjem in njih brezbožnim postavam, ki merijo ua prekuc altar-jev in prestolov.
Japonsko. (Spreobemjenje mladega Japonca.) Iz Tokai-a (Jeddo) piše gosp. Marin, apo3t. misijonar na Japonskem, 30. listopada 1873.
„19. sušca je umeri mladjaponsk kristjan, Mavricij Naito, o kterega spreobernjenji vam naj nekoliko naznanim. Lansko leto sem z danskim višim konzulom potoval po severnih japonskih okrajinah: imela sva za stražo seboj nekoliko vojakov s tremi častniki. Nisem si mislil, da bi bil med temi tremi eden, ki je poklican kmalo kot krist jan preseliti se v nebesa. Bilo pa je tako. Poveljnik naše straže, mlad mož, ravno ta, kterega sem omenil, ni nič vedil, kdo sem jest. Kakor mi je pozneje rekel, se mu je le čudno zdelo v najinem obnašanji, kar se ni čisto nič vjemalo z vedenjem, ktero je zapazil pri evropskih stanujočih v Japoniji. Nazaj gremo in ta častnik najine straže razodene željo po poduku v sveti veri. Obračal je v to obilno časa: marsikaj mu ni bilo jasno — in zakaj bi zamolčal? — naj veči zaderžek svojega spreobernjenja je našel v slabem življenji, kakoršno ima prevelika množica tujcev tukaj na Japonskem.
Nekega dne mi je razodel to težavo: „Keršanska vera," je rekel „je prava, zakaj njene resnice iu njeni nauki so občudovanja vredni: toda od kod pa prihaja, da evropejski kristjani tako nasproti zoper svojo vero živijo?" — Moj odgovor je bil kratek; opomnil sem ga le japonskega pregovora, kterega pa tukaj nočem ponavljati, ker se ravno nam tujcem nič posebno ne pri-kupuje. Razumel me je, kaj sem hotel reči, in je bil zadovoljen.
31. majnika 1873, v predvečer pred Binkoštimi, je bil keršen: čez nekoliko dni je potoval v Jokohamo učit tam zdravilstva. Napaden od merzlice, ktera sama na sebi ni bila nevarna, se je povernil v Jeddo. Ali pot sama ker je potoval pri zelo slabem vremenu, gaje pripravila v smertno nevarnost: dobil je plučnico, ki je kmali poderla vse upanje. V bolezni sem ga trikrat obhajal, ker je serčno želel, in se je, kakor je rekel, veliko boljega čutil, ko je itnel Boga v sercu. Spovelal se je še večkrat, ker mu je njegova občutljiva vest tu-li naj manjši pogreške dajala spozuati.
Družina tega^ mladenča je močno žalostna zavoljo njegove smerti. Štela se je k vojaškemu plemstvu, in je vsled novih vredb prišla ob vse svoje premoženje; vse upanje je imela v tega sina, kteri ji je pa zdaj vzčt Zdi se pa, da je Bog hotel z ozirom na to družino razodeti svoje usmiljenje. Odkar so namreč pri svojem sinu na smertni postelji vidili, koliko tolažbo daje keršanstvo, so vsi vneti za spoznavanje sv. vere.
Listek za raznotero robo in blago.
Iz Ljubljane. Slovenski umazani list je prinesel neko kriv«.versko izmišljarijo, češ, da je Strosiuajerov govor na cerkvenem zboru proti nezmotljivosti. Škof Strosroajer sam je v nemških in slovanskih časnikih že davno naznanil, da ta spaka nieo ne njegove besede in ne njegove misli; ,,Zagreb. List" je imel dopis celo iz Rima. Toda lagati tega lista nič težko ne stane — tudi prav očitno, samo, da ga nihče po ustih ne udari. — Lepe reči si bt.de Strosmajer mislil o nas Slovencih, ako mu pridejo pred oči iz Slovenskega take pogrete in povsod že overžene kacarije!
Ples T postu- V Gorici, kakor piše „Glas", so bili 20. sušca, v petek, gostilniški in kavarski strežaji napravili ples v veliki gostilni „Europa" na Travniku, naj bi mračnjaki pač vidili, kako malo se Gorica briga sa postni čas in za duhovske pridige. Lepšali so bogo-skrunstvo s tem, da bode čisti dohodek darovan napravi sapušenih dečkov. Liberalci so jim dajali koražo. Razposlali so neki do loOO povabil. — Prišlo jih je pa izmed vsih povabljenih — še ne 50, ženskega spola samo petero. Dohodkov je revnih 70 gl., kteri komaj zadostujejo za vojaško godbo; zapušeni dečki pa utegnejo čakati do prihodnjega leta. Goričani so tedaj očitno pokazali, da se zaničevavcem sv. Cerkve ne dajo za noB voditi. Slava vernim Goričanom!
Ha Kostanjevici poleg Gorice so tatje po noči predzadnjega petka vlomili skoz okno v samostansko cerkev ;n okradli prelepo podobo Matere Božje. K sreči ravno dragocenih reči ni bilo, kar tatovom gotovo ni bilo všeč, ker spoznavši, da marsikaj nima vrednosti, vergli so v tnejo nekaj okradenega blaga. Komisija je škodo cenila ua kakih 100 gl. Velikega altarja se niso dotaknili.
Pruski Neroni. v sami trierski škofiji je čez petdesčt katoliških duhovnov potakn jenih po ječah, nekaj v Trieru, nekaj v Koblencu. Viditi |e, da nemški frajmavrarji so se res zakleli katoliško Cerkev križati in ubiti. Ce si le sami sebi ne b< do poprej nog polomili. Bizmark že šanta in njegovo politiško udelovanje gre k koncu, kakor je znati.
Dva Velikana V nasprotnem taborji bolehata: Bizmark v Berlinu in župan Pianciani v Rimu.
Liberalske prismodarije in nadloge se bratijo, kjer liberalizem zavlada. Nadloga med sto drugimi na liberalnem Laškem so briganti, ki ljudi grabijo in si jih potlej dajejo drago odkupovati. Une dni so v Siciliji odpeljali barona Porcari-a; in take reči se slišijo večkrat, odkar se je vradno dal zgled grabljenja. Bedarija med sto drugimi se počenja sedaj v Švici s posvetovanjem, da na] bi merliče žgali. Sežgo naj raji tatinski psevdo-liberalizem, bode hitreje pepel, ker je že tako od vsih strani ,,prismojen."
lz Geufa se naznanuje: Avgust Rippe, ki so si ga 22. su^ca krivoverci in odpadniki ,,altkatoliki" v Ca-ronge u izvolili župnika, je zapert in izdan bode francoski vladi, ker je zapopaden v več krivičnih djanjih.
V Švici je preganjanje katoličanov zmiraj bolj divjaško. V Porrentruy-u so jim celo prepovedali hoditi k sv. maši k francoski meji.
Španjsko. Bruseljski „Kurier" meni, da za Serra-nom stoji Prusija. Pošiljajo se republikancem pruske kanone in celo pruski vojaški častniki. Nemara so bili zato sovražniki že naprej razbobnali, da zmaga republikanska nad karlisti je "gotova? Toda mogoče je, da Bizmark, ki ga Bog že z boleznijo t«'-pe, bo tepen še v Biskaji. — Za Serranom morebiti stoje Prusi, za Prusi stoje pa mavtarji, ki sicer za starega Ollema ravno toliko marajo, kolikor za Pija IX; ker je pa nad vsimi Božja moč, in le-ta je s Pijem IX, zato bodo osramoteni prej ali poznej z Bizmarkom in mavtarji vred vsi, ki sovražnikom sv. Cerkve roke podajajo.
Iskrice ignaci/anske
za vse dni v letu.
9. Veliko gorečni še se je za (o prizadevati, da se notranji človek kroti, kakor pa telo; in veliko bolj, da se pota-rejo gibanja duha, kakor pa kosti. (S. Ignat. apud.
Bart. 1. 5. §.12.)
Ne< mikano ljudstvo, ki le zunanjo lupino vidi in ne gleda na jedro j meri svetost po zunanji resnobi, ki v oči šine; kakor da bi se pod vervjo, pod naglavnikom ne mogel prederzen duh skrivati. Kaj pomaga zderžati se mesd, gruditi pa poštenje bližnjega?
Znotranje je kar Bogu dopade; zunanje Bogu ni všeč, ako ne dobiva moči od notranjega. Zunanje ima več dozdevka, notranje več zaslužka. Kaj pomagajo klavšine juncev, kaj trenje telesa, ako strast nadalje živi?
Zadostno skerbiš za telo, ako je za duh dobro oskerb-Ijeno. Ne iz dobrega telesa se vravna dobra duša, ampak iz dobre duše dobre telo. Prav veliko premore duh nad telesom.
Tisto dobro tebi želim, ktero sebi, namreč notranje. Tega pa zanesljivo ne stori govorica ljudi, ne videzna resnoba, ampak pokoj duha obravcanega po ravnilu prave pameti. Znotraj stanuje dobro, zunaj se zastonj iše. Kteri so v posesti čverste čednosti, imajo več naklada kakor pa vetril (jader.)
Duhoeske spremembe.
Y	Ljubljanski škofiji: Umeri je č. g. Zaveršnik Fr. fajm. v Šent Gothardu 23. suš. R. i. p. — Razpisane so fare: Kranjska 18., Šent-Gothardska 27. sušca, Poljska 4. mal. travna.
V	Lavantinski škofiji: Kuracija Zička je v faro po-vzdignjena. — Umerla sta č. g.: Tomaž Sivec, kaplan na Bizeljskem, in č. o. Serafin Jenko pri oo. kapucinarjih v Celju, oba 26. marca t. 1. R. i. p.
JUobrotni tiaroei.
Za sv. Očeta: Iz Starega terga po č. g. fajm. 13 gl. — A. Juvančič 2 gl. — Neimenovana po g. Gorišeku gl. sr. — G. J. A. 12 gl. Za afrik. misijon: S Cernega verha nad Idrijo 2 gl. Za Bosno: Iz Vojnika po g. J. Ž. 15. gl. 50 kr. za cerkv. potrebe, posebno za tabernakeljne.
Za varhe Božjega groba: Iz Mengša po pr. g. fajm. 10 gl.
Za pogorelce v JSmarčini: Neimenovan gospod 5 gl. (Ravno ta 2 gl. za kak dober namen.)___
Odgovorni vredni k: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jnzet Blaznifeovi dediči v Ljubljani.