-----    182   -----
Sporočilo o predivstvu. *)
Ce gre za to, da se kaka nova koristna stvar poskusi in vpelje, ki še ni v navadi, ali pa že znana stara zboljša, je omikanemu kmetovalcu ali obrtniku zadostno, da se mu razloži, dopove id s primernimi dokazi potrdi reč, kakošna je, kako se napravi in ka-košne pogoje zahteva. Iz tega prec prevdarja in pre-sojuje, in če vidi, da bi mu kazalo, ne bo treba ga še spodbujati, marveč prec bo poskusil, če$ praksa uboga teorijo.
Kjer so umni in omikani kmetovalcii, tam je lahko napredovati v kmetijstvu. Vsaka dobra reč se hitro razširi, ker tukaj dober poduk veliko ada. Al druga je s prostim kmetom. Tukaj sam poduk le malo zdd. Ce hočemo med prostimi kmetovalci kaj dobrega razširiti, potreba je, da vse to najprej sami poskušamo in izpeljemo ter potem pokažemo, da talko rekoč z rokami tipljejo,   potlej  še le verjamejo in  poskušajo.    S
*) S tem sestavkom je marljivi gospodar Pis kar družbi kmetijski poslal tudi svoje prve skušnje, ki jih je maredii z lanom in konopljo po načinu, po kterem predivo izdelujejo v učilnici Moravsko-Schonberški.
-----    183   -----
tem pa nočem reči, da je nase ljudstvo zabito in za nauk nepripravno, kajti Slovenec je bistra glava, ampak vzrok je ta, da se naši kmetje le preveč radi drž6 starih navad, posebno v kmetijstvu. Oni še vedno mislijo, da le tisti, ki zemljo obdeluje z žuljevimi rokami, tudi najbolje ume pravo zadeti.
Se ve, da tukaj ne mislim pridnih in naukaželjnih sosebno mlajih kmetovalcev, ki si vse prizadevajo, da bi se kmetijstvo na višo stopinjo povzdignilo, ter v ta namen pridno čitajo kmetijske knjige in časnike, pa tudi med temi se utegne naključiti, da nekteri mlačni postanejo in nobenemu nič ne verjamejo. To pa se mora, na priliko, tako-le zgoditi: Nekdo čita v časniku, kako izvrsten je ta ali oni tuji gnoj, kako dobro plenja ta ali ona rastlina, ki še ni pri nas vdomačena, in več enakega, ter tudi poskusi; pa ker nima dostojnega za-popadka o kmetijsko-naravskih in kemijskih naukih, se prav lahko primeri, da mu kaka reč, ktera bi v rokah umnega in podučenega kmetovalca izvrsten vspeh imela, ravno narobe izide. Potem pa govori s starokopitneži, da gospodje pišejo, kar jim na misel pride, pa ne poskušajo.
Reči moram, da jez, ki vendar nisem v vrsti takih, poprej nisem verjel, da bi se kmetijstvo pri nas dalo na tako stopinjo povzdigniti, kakor beremo od drugih dežel; ko sem pa videl umno kmetovanje in vredjena gospodarstva na Moravskem, pa sem prepričan, da se bo kmetijstvo tudi pri nas sčasoma povzdignilo na stopinjo, o kteri bi danes marsikteremu starokopitnežu zastonj pripovedoval. To bo tudi moralo biti, če bomo hoteli shajati, kajti naši časi niso več nekdanji!
Pravih izgledov je neogibno potreba, če hočemo, da se bo sploh kmetijstvo dalo povzdigniti. Tukaj pridem na stvar, ki jo glede naše dežele moram imenovati: prvo med najvažnejšimi in najpotrebnišimi in to je dobro uravnana kmetijska učilnica v središču dežele. Po moji misli in po misli vseh pravih kmetovalcev je nam obširna kmetijska učilnica, zvezana z dovolj prostranim in izgledno vravnanim kmetijskim gospodarstvom tako potrebna, da zasluži prvo pozornost tistih, ki imajo to stvar v rokah. — Vse dežele, kjer je kmetijstvo na visoki stopinji, začele so s kmetijskimi učilnicami. Iz njih pridejo umni, omikani kmetovalci, in če tudi vsak kmet ne pride v nje, vendar se po vseh krajih razsejejo uni, kteri so potlej izgled drugim, in tako je mogoče doseči, kar sem rekel prej, namreč prepričanje prostega kmeta.
Kar se tiče pa predivstva, moram reči, da je pri nas ozir zboljšanja sploh na tistem stalu, kakor sem rekel o splošnem kmetijstvu. Vendar če vzamemo to v ožem pomenu, dalo se bo v tem s pomočjo nekterih posrednjih sredstev bolj ročno napredovati.
Eno in prvo tako sredstvo je izdelovanje prediva. Vsi kmetje, s kterimi sem o predivstvu govoril, so enoglasno rekli, da naj bo nam, ki hočemo predivstvo povzdigniti, prva skrb, da bomo tudi predivo izdelovali, kajti njim nikakor ne dopada, da morajo predivo sami izdelovati; djali so, da bi marsikteri sejal več lanu, če bi ne bilo toliko dela in sitnosti s predivom. Izvrstno jim dopada, če bi jim ne bilo treba druzega kot lan pridelovati, in da bi ga potem le v izdeloval-nico oddali. Zato so mnogi čakali z lanom, da sem prišel iz Moravskega, misle, da bom jaz prec predivo izdeloval. In še zdaj hodijo iz mnogih krajev Savinske doline popraševat, ali morebiti ne izdeljujem prediva? lan in konoplje bi koj pripeljali.
Ko sem tako misel in mnenje kmetovalcev zastran tega izvedel, prec sem prevdarjal, kako bi se dala ta njih misel  in volja porabiti  in zavrniti  na pravo  pot
napredka. In po vsestranskem prevdarku so moje misli v tem take-le:
Prva naša skrb morala bo biti, da napravimo iz-delovalnice, da bomo kmetom neprijetno in za-nj e sitno izdelovanje prediva v svoje roke prevzeli in da bo tako kmet vedel pot lanu, ter se tudi z večim veselje m in bolj marljivo poprijel boljšega obdelovanja, ter žlah-nejega semena in pridelka. Dokler pa kmet ne bo> vedel kam z lanom, ni se nadjati, da bi z vspeh om drago seme kupoval in sejal. Ce tudi sprvega ne borna imeli samo žlahnega lami dosti za izdelovanje, ne strašimo se, ker tudi iz našega navadnega lanu in kono-pelj se bo dalo po umnem gojenji, napravi in izdelovanji pripraviti predivo, ki bo imelo toliko ceno, da ne bo zgube. Med tem pa bode naša skrb, da bomo poskušali sejanje in pridelovanje izvirnega žlahnega semena sami, pa to tudi po vsi moči širili na okrog. L, ravno na ta način bomo tudi najlože in najhitreje dosegli, da bodo kmetje izvirno seme sejali in lep lan pridelovali, ker jim bomo predstavljali razloček med enim in drugim. Tako se bo dalo umno predivstvo med ljudstvom najhitreje razširiti in na visoko stopinjo povzdigniti. Ce bi pa čakali z izdelovalnicami tako dolgo, da bi kmetje samo izvirno seme sejali, pa ne vem; ali bi dočakali kaj prida napredka, kajti že prej sem rekel, da kmet se ne poprime rad kake nove vstvari, Če se mu dobiček poprej na prste ne pokaže. Se manj pa je> misliti, kakor sem že sam prepričan, da bi se kmetje že zdaj sami lotili z vspehom umnega izdelovanja prediva.                                                             (Kon. prih.)
List 24.
Gospodarske stvari.
Sporočilo o predivstvu.
(Konec.)
Pri tem pa naj bo naša skrb, da izdelovalnice sosebno sprvega ne bodo preskopo ravnale s kmetom, ampak po previdnosti in pravici, da bo dobiček na vse strani v pravi razmeri.
Da se že naprej vidi, kakošnega izdelka in pridelka smemo pričakovati od našega navadnega lami in pa da se razvidi, kako bi se dalo shajati, zato sem jaz za zdaj v poskušnjo napravil terilnico na roke, enako uni na Schonberški kmetijski učilnici; dalje sem napravil belgijske mahalne stole; al ker se predivo na teh stolih sila počasi izdeluje, zato sem napravil mahalnieo tako, ki smo jih videli v izdelovalnici na Slezkem, samo s tem razločkom, da tam jih voda goni, ta pa se z roko žene.
Za daljno poskušanje prediva je potreben tudi greben, toda za to naši navadni grebeni spet niso. Ker pa grebeni, kijih imajo v Moravskih predivnicah, in ki jih dobivajo iz Pruskega, na mestu veljajo po 8 tolarjev brez cola in vožnine, zato sem jaz najpotrebnejša dva grebena tukaj napravil taka, kakoršni so uni, da se more predivo za poskušnjo izdelati. (Tukaj moram opomniti, da za prodaj ni potreba prediva mikati).
Jaz sem dozdaj samo poskušal izdelovati lan in konoplje, pripravljene po stari navadi. Za zdaj moram reči, kar se že sploh ve, da iz lami po stari šegi napravljenega se ne dobi predivo, ki bi popolnoma vstre-zalo vsem tirjatvam tanjčice. Pa vendar se tudi iz takega lanu, izdelanega po Belgiškem načinu, napravi že veliko boljše predivo, kot po navadnem izdelovanji. Skušnje pa tudi kažejo, da potrebuje in zahteva naš lan mnogo drugačnega izdelovanja, kot pa uni, ki smo ga imeli na Moravskem.
Kedar prevzamemo ves opravek z lanom v svoje roke, takrat se nadjam tudi iz našega domačega lanu še mnogo boljših poskušenj in izdelkov.
Preostaja mi še svoje mnenje izgovoriti o neki drugi jako važni stvari za splošni napredek v predivstvu, namreč o sejanji, obdelovanji in pridelovanji lami.
Ce hočemo izvrstno predivo napravljati, moramo skrbeti, kar sem že prej omenil, da bomo tudi izvrsten lan pridelovali. Res je, da za dober lan je treba tudi dobrega semena; al samo s semenom še ni vse opravljeno. — Treba je vedeti, kako se pripravi polje za to, kakošen gnoj je najboljši, kako se seje, obdeljuje, ka-košen upliv ima pri tem vreme, podnebje itd. Te in š$ mnogo drugih  reči je potreba dobro  vedeti,   če se
hoče napredovati. Mi smo se sicer učili predivstva, toda praktično smo se pečali le z izdelovanjem prediva, ne pa pridelovanjem lami. Imeli smo nekoliko teoretičnega poduka tudi v tem, pa okoliščine in čas niso bili taki, da bi se bili mogli vsega tega popolnoma naučiti.
Treba bo za to spet v druge dežele pogledati, in sicer v Belgijo, kjer je predivstvo na taki stopinji^ da je še dosedaj ni dosegla nobena druga dežela. Vse dežele, ki so hotele predivstvo povzdigniti, so se zate ozirale v Belgijo in pošiljale bistroumne poslanike tje, da so se učili predivo pripravljati. Način pridelovanja prediva, kakor se je razvil v središču Belgiškega predivstva v okolici Kortriski, o reki Leji, je tako dovršen, razun tako imenovanega batista, da ga posnem-ljejo vse druge dežele. Najviši stopinjo v tem posnemanji je že dosegla Irska, za njo Prusija, toda ta ne v obširnem okrožji.
Zato bi bilo sila koristno, da bi tudi naša si. kmetijska družba še poslala sčasoma nekaj umnih in bistrih kmetovalcev v Belgijo v okolico Kortrijsko (Kortrvk) posebno za to, da se navadijo pridelovanja lami po ta-mošnjem načinu, kar nam je tudi g. učitelj v Schon-bergu posebno priporočal, zraven pa da tudi vidijo, kako tam predivo izdeljujejo. Čeravno poskušajo druge dežele, pri nas posebno Pemska in Moravska, Belgiški način pridelovanja in izdelovanja, vendar so ti dežele proti Belgiji le še slaba podoba, kakor nam je rekeL g. učitelj Belgijanec.
Res, da imamo za to tudi dobre knjige, vendar se pa v tej reči s samimi knjigami ne da toliko doseči kot s praktičnim učenjem in skušnjo.
Praktičnih skušenj o pridelovanji žlahnega prediva je pri nas posebno zato potreba, ker imamo sedaj tako različen lan, da nikjer tako. In ravno to mi daje povod, da moram priporočati uno; zato bom poskusil to bolj na drobno opisati:
Vsak kraj in vsaka dežela ima nekoliko drugačne lastnosti, pa malo je dežel, da bi imele tako različno podnebje, ko naši slovenski kraji. Mi sejemo troje različne sorte lan. Prvega spomladnega, ali, kakor pravijo, jarega, meseca malega travna, enako kakor po drugih deželah; potem ga sejemo konec rožnika de sred malega srpana, in ta je letni; slednjič ga sejemo v drugi polovici velikega srpana za prihodnje leto in ta je zimski. Razume se, da mora biti tudi za vsako setev lastno seme.
Pri tem je še ta težava, da povsod ne stori vsaka sorta, vendar ena pa skor v vsakem kraji. Kjer na priliko plenja spomladni, tam ne stori tako rad zimski, kjer pa zimski dobro stori, pa nerad plenja spomladni; če pa teh dveh nobeden ne, tam pa ugaja letnemu. Do sedaj vemo od tega   le to,  da  zimski je najmočneji,
-----    190   -----
toda nekoliko ostreji   in debeleji,  kot spoinladni, letni pa je najtanji, toda nekoliko manj močan kot uni.
Kar zadeva krajne razmere v tem, kolikor mi je &i> zdaj znano, prevaguje zimski lan po vseh krajih hribovske lege ob štajarski meji od Karavank do Save, ter se razprostira tudi niže po Dolenskem, kjer mi pa obnebje ni znano. Tukaj stori zimski lan, če ne pozebe (kakor žalibog! letos) prav dobro, spomladni pa, z malimi izjemki nekterih najviših in pa senčnih leg, tako slabo, da skor ni vredno v misel jemati ga. Nasproti pa spomladni lan dobro plenja v celem Posavji in tem bližnjih krajih, med tem ko v Savinski dolini, na pr. dobro plenja letni lan in konoplja. Poslednja tudi na ljubljanskem mahu.*)
V Belgiji in po druzih deželah, kjer predivstvo cvete, sejejo samo spomladni lan, in predilnice zahtevajo predivo, ki je močno pa tudi tanko, zato jim bo naše sicer močno ozimno predivo, če se ne bi dalo zboljšati, predebelo in ostro, naše tanko letno bo pa morebiti premalo močno. Zato bomo morali skrbeti, da bomo na eni strani, kolikor bo mogoče, sejali le spomladni žlahni lan, iz kterega bomo najgotovejše tako predivo pridelali, da bo podobno Belgijskemu; na drugi strani pa, da bomo v krajih, kjer bi spomladni lan ne hotel storiti, poskušali, kako bi se iz našega zimskega lami napravilo tanko predivo. Omeniti moram tukaj prijazno, da ravno v tem se jaz ne zlagam z gosp. R. Dolenc-em, ki v lanskem občnem zboru kmetijske družbe ni bil za zboljšanje zimskega lami, kajti v krajih, kjer bi se primerilo, da bi spomladni lan nikakor ne hotel rasti, bila bi to neogibna potreba.
Upati se vendar sme, da, kjer sta zemlja in podnebje taka, da zdaj sploh lan raste, naj že ta ali una sorta, se bo sčasoma in z umnim obdelovanjem toliko napredovalo, da bo povsod storila tista sorta, ki najboljše predivo da, in ta je povsod le spomladna setev. Le spomladni lan d& predivo, ki zadostuje vsem tir-jatvam. Vredno je sicer poskušati, pa brž ko ne bo vendar lože žlahni in izvirni spomladni lan vpeljati, da bo povsod rastel, kot pa zimskega spomladnemu enakega napraviti.   Vendar pa tudi o tem le skušnja veljd!
Iz teh posebnosti pri nas je razvidno, da je treba nam, če hočemo naglo in dobro napredovati, dobro izurjenih moči. V izdelovanji prediva smo že izurjeni za našo deželo, čeravno ne moremo konkurirati še z Belgijo. Kar pa zadene pridelovanje in obdelovanje lami, pa jih še nimamo. Se ve da sčasoma bi že tudi v tem naprej prišli, vendar pa bolj počasi, kot pa če bi imeli skušene može. Zato pa bi po moji misli ne trebalo prej tje hoditi, kakor da bomo imeli že tudi domače poskušnje o izvirnem semenu, lami in predivu. S tem mislim je oprt tudi moj tretji nasvet.
Zato še enkrat ob kratkem priporočam in svetujem:
prvič, naj se po vsi moči dela na to, da se brž ko brž napravi v središču dežele popolna kmetijska učilnica v pospeh splošnega kmetijstva;
drugič, naj se na vso moč skrbi in pripomore, da se napravijo izdelovalnice za predivo, v pospeh umnega predivstva;
tretjič, naj se skrbi, da se še pošljejo ob svojem času umni in bistri kmetovalci v Belgijo, pozorišče umnega predivstva, da se praktično nauče, kako tam lan prideljujejo in predivo pripravljajo in potem ta nauk Sirijo po naši domovini.
*) Dobro bi bilo, da bi domorodci, kterim je mar za napredek, v krajih, kjer se lan bolj prideljuje, nam natanko popisali: koliko lami in kakošnega se pridela v tistem kraji, ter kakošne so sicer okoliščine. To bi tudi, vendar nekoliko teže, storile kmetijske podružnice; najlože pa še popotni učitelj za predivstvo, če ga dobimo.
Naša skrb pa bo, da dosedaj pridobljeno znanje v tem po vsi moči obračamo na to, da začnemo napredovati v kmetijstvu sploh in v predivstvu posebej, ter tako pripomoremo vložiti podlago blagostanju naroda našega, če Bog d&!                         Andrej Piskar.