Nika Šutar1, Melita Bokalič2, Anja Turin Drouet3 Restriktivna izogibajoča motnja prehranjevanja: prikaz kliničnih primerov Avoidant Restrictive Food Intake Disorder: Case Reports IZvLEČEK KLJUČNE BESEDE: restriktivna izogibajoča motnja prehranjevanja, otroci in mladostniki, motnje hranjenja, duševne motnje, motnja avtističnega spektra Restriktivna izogibajoča motnja prehranjevanja je motnja prehranjevanja, pri kateri se posameznik zaradi različnih razlogov izogiba določenemu živilu ali skupini živil, pri tem pa izogibanje ni povezano z željo po zmanjšanju telesne mase. Ta značilnost jo ločuje od sorodne motnje hranjenja anoreksije nervoze, ki ima sicer lahko zelo podobno klinično sliko. Vnos nezadostne količine ali pomanjkljivo raznolike hrane lahko resno ogrozi zdra- vje posameznika, vodi do podhranjenosti, zaostanka v rasti, pomanjkanja ključnih hranil ter do upada šolskega, socialnega in splošnega delovanja. Prevalenca v splošni pediatri- čni populaciji je ocenjena na 0,5–5,0 %. V članku sta predstavljena dva klinična primera. Prvi je primer 11-letnega dečka, ki je bil zaradi motnje prehranjevanja usmerjen v ambu- lantno pedopsihiatrično obravnavo in nato ob prepoznani restriktivno izogibajoči mot- nji prehranjevanja hospitaliziran na oddelku za otroško psihiatrijo, kar je privedlo do popolne povrnitve telesne mase in splošnega delovanja. Drugi klinični primer opisuje 16-letno mladostnico z neprepoznano tesnobno motnjo ob značilnostih spektroavtistične motnje in pridruženo dalj časa trajajočo motnjo prehranjevanja, ki je pripeljala do pomembne- ga zaostanka v rasti in kronifikacije težav. aBSTRaCT KEY WORDS: avoidant restrictive food intake disorder, children and adolescents, eating disorders, mental disorders, autism spectrum disorder Restrictive avoidant food intake disorder (ARFID) is a feeding disorder in which an indi- vidual avoids a certain food or group of foods for various reasons, but the avoidance is not related to a desire to lose weight. This is an important characteristic that distinguishes it from related eating disorders such as anorexia nervosa, which can have a very simi- lar clinical picture. Insufficient or inadequate food intake can have serious consequen- ces for an individual’s health, leading to malnutrition, stunted growth, a lack of essential nutrients, as well as a decline in educational, social, and overall functioning. The pre- valence in general pediatric population is estimated to be between 0.5% and 5.0%. The article will present two clinical cases. The first case will be that of an 11-year-old boy 1 Nika Šutar, štud. med., Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana; nu7439@student.uni-lj.si 2 Melita Bokalič, dr. med., Služba za otroško psihiatrijo, Pediatrična klinika, Bohoričeva ulica 20, 1000 Ljubljana 3 Dr. Anja Turin Drouet, dr. med., Služba za otroško psihiatrijo, Pediatrična klinika, Bohoričeva ulica 20, 1000 Ljubljana 345Med Razgl. 2025; 64 (3): 345–58 • doi: 10.61300/MR64036F • Pregledni članek mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 345 in nutricijskih potreb ter posledično do motenega delovanja organov, pri tem pa izo- gibanje ni povezano z željo po zmanjšanju telesne mase. Ta značilnost jo ločuje od sorodne motnje hranjenja anoreksije ner- voze, ki ima lahko sicer zelo podobno kli- nično sliko (1–3, 9). ARFID je treba razliko- vati tudi od »izbirčnosti pri hrani« v otroštvu (angl. picky eating), ki po klasifikaciji v Diagnostičnem in statističnem priročni- ku duševnih motenj (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, DSM-5) ni motnja prehranjevanja (10). Slednja namreč ne vpliva na posameznikovo telesno maso, rast in psihosocialno delo- vanje, prav tako običajno izzveni; nasprot- no pa se ARFID brez zdravljenja nadaljuje v odraslo dobo in je redko samoomejujoča (1, 2, 9). Med pogostimi razlogi za izogiba- nje določeni hrani so netoleranca do sen- zoričnega dražljaja ob zaužitju (npr. okus, tekstura, itd.), strah, povezan z zaužitjem živila (npr. strah pred zadušitvijo, bruhanjem, itd.), pomanjkanje teka in drugi (1–3, 11). EPIDEMIOLOGIJa Prevalenca bolezni v splošni pediatrični populaciji je ocenjena na 0,5–5,0 %, pri obeh spolih pa se pojavlja enako pogosto (2). V več kot polovici primerov je ARFID pridružena še druga duševna motnja. Najpogosteje pridružene so motnje avtisti- čnega spektra, motnje pozornosti s hiper- aktivnostjo (angl. attention deficit hyperactivity disorder, ADHD), obsesivno-kompulzivne motnje in anksiozne motnje (5, 12). 346 Nika Šutar, Melita Bokalič, Anja Turin Drouet Restriktivna izogibajoča motnja prehranjevanja … who was referred to outpatient pediatric psychiatric treatment due to a feeding disor- der. He was later hospitalized at the department of child psychiatry after a diagnosis of avoidant restrictive food intake disorder, which led to complete restoration of body weight and functional recovery. The second clinical case describes a 16-year-old female adolescent with an unrecognized anxiety disorder with characteristics of spectroautistic disorder and a long-standing feeding disorder that led to significant growth retardation and chronic problems. UvOD Motnje hranjenja in prehranjevanja sodijo med pogostejše duševne motnje v otroštvu, lahko pa se pojavijo v katerem koli življenj- skem obdobju in imajo resne posledice za zdravje posameznika ter se uvrščajo med duševne motnje z najvišjo smrtnostjo (1, 2). Restriktivna izogibajoča motnja prehra- njevanja (angl. avoidant restrictive food inta- ke disorder, ARFID) se v 11. mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB-11; International Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems, 11th Revision, ICD-11) uvršča v skupino motenj hranjenja in prehranjevanja pod samostojno diagno- zo. V trenutno še vedno uporabljeni 10. Mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB-10; International Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems, 10th Revision, ICD-10) pa ARFID še ni šifrirana kot samostojna motnja in je opre- deljena v kategorijah Druge motnje pre- hranjevanja ali Motnje hranjenja v detinstvu in otroštvu (3, 4). ARFID lahko vodi do hude podhranjenosti in/ali pomanjkanja določe- nih hranil, kar resno ogroža otrokovo življe- nje in pusti trajne posledice na telesnem in duševnem razvoju (2, 5–7). Nova diagno- stična kategorija omogoča zgodnjo prepo- znavo, diagnostiko in zdravljenje (5, 6, 8, 9). OPREDELITEv ARFID je motnja prehranjevanja, pri kate- ri se posameznik zaradi različnih razlogov izogiba določenemu živilu ali skupini živil, kar vodi v nezadostno pokritje energijskih mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 346 ETIOLOGIJa Vzroki za razvoj ARFID za zdaj niso pozna- ni, najverjetneje gre za preplet genetske pre- dispozicije in dejavnikov okolja. Motnja se večinoma razvije v otroštvu in se brez zdrav- ljenja lahko nadaljuje v odraslost (1, 2, 5). Posameznikovi razlogi za izogibanje določeni hrani so pomanjkanje zanimanja za hrano, netoleranca do senzoričnega draž- ljaja (tekstura, okus, temperatura itd.) ali strah pred posledicami zaužitja živila, npr. bruhanje in bolečine v trebuhu (2, 13, 14). Razvoj motnje je pogojen z različnimi dejavniki tveganja (2, 8, 9, 13, 14): • Predispozicijski dejavniki povečajo nagnje- nost posameznika za razvoj motnje. Sem spadajo: tesnobne motnje oz. nagnjenost k le tem, motnja avtističnega spektra, ADHD, gastrointestinalne in nevrološke bolezni, alergija na hrano ter izbirčnost v zgodnjem otroštvu. • Sprožilni dejavniki sprožijo motnjo pri dovzetnejših posameznikih. To so lahko travmatični dogodki, povezani z zaužit- jem hrane (bruhanje, dušenje, bolečine v trebuhu itd.), izkušnja bolečine po hra- njenju ob boleznih požiralnika ali želod- ca (ezofagitis, gastritis itd.), boleči posegi v ustih in prebavilih ali pa stresni dogod- ki v otrokovem življenju (nasilje, smrt bližnjega, neprijetno zdravljenje itd.). • Vzdrževalni dejavniki otežujejo ali celo preprečujejo posamezniku, da bi ozdravel. Med vzdrževalnimi dejavniki so pomemb- ni odzivi staršev na otrokove prehranje- valne navade ter pomanjkanje motivacije pri otroku za preizkušanje novih živil. KLINIČNE ZNaČILNOSTI ARFID delimo glede na razloge za izogi- banje hrani na tri podtipe, pri čemer se pri posamezniku lahko prepletajo značilnosti vseh treh. Za podtip 1 je značilno, da ima posameznik zmanjšan tek oz. zmanjšano zanimanje za hrano in hranjenje ter oslab- ljen občutek lakote. Pogosto se pojavijo tudi posebnosti pri hranjenju, kot so zelo majhni grižljaji ali podaljšan čas trajanja obroka. Podtip 2 se razvije pri posamezni- kih s senzoričnimi omejitvami. Zaradi sen- zoričnih lastnosti, kot so okus, tekstura, temperatura, vonj ali barva hrane, se posa- meznik izogiba določenim živilom ali sku- pinam živil. Pri tem je pogosto prisotna tudi neofobija, tj. strah pred preizkušanjem novih živil. Pri podtipu 3 se posameznik izo- giba določenim živilom ali skupinam živil zaradi travmatične izkušnje, povezane z nji- hovim zaužitjem (bruhanje, zadušitev, bole- čine v trebuhu), ali zaradi strahu, ki ga povezuje s hranjenjem (npr. strah pred bru- hanjem ali davljenjem). Pri tem je pogosto prisotna tudi tesnobnost (2, 3, 5, 8, 15). Posameznik z ARFID je lahko podhra- njen ali normalno prehranjen (6, 8, 15). V anamnezi lahko navaja specifične in nespecifične simptome, ki so posledica pomanjkanja hranil in morebitne podhra- njenosti (utrujenost, hujšanje, pogoste okuž- be, spremembe razpoloženja, amenoreja itd.) (6, 8, 15, 16). V kliničnem statusu in s krvnimi preiskavami lahko prepoznamo znake pomanjkanja hranil (bledica, petehi- je, zmanjšana mišična masa, slabokrvnost itd.) (8, 15). Ob sprejemu v bolnišnico so najpogosteje prisotni simptomi slabost, bruhanje in strah pred bruhanjem, med kli- ničnimi znaki pa sta najpogostejši bradi- kardija in ortostatska hipotenzija (15). DIaGNOSTIKa Za postavitev diagnoze ARFID je potrebna natančna anamneza, ki vključuje natančne podatke o prehranjevalnih navadah, njiho- vem časovnem poteku, vrsti in količini zaužite hrane, razporeditvi obrokov, nači- nu priprave jedi, zavračanju določenih živil in razlogih za to ter tudi o preteklih nepri- jetnih ali travmatskih izkušnjah, povezanih s hranjenjem (5, 8). Povprašati moramo tudi po nespecifičnih simptomih, ki se poja- vijo pri pomanjkanju hranil in morebitnem nezadostnem kaloričnem vnosu. Pri klini- čnem pregledu moramo biti pozorni na vse 347Med Razgl. 2025; 64 (3): mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 347 znake, ki so lahko posledica pomanjkanja določenega hranila ali podhranjenosti (2, 3). Pomembno je poudariti, da niso vsi pacien- ti z ARFID podhranjeni, temveč imajo lahko normalno telesno maso in hkrati pomanj- kanje specifičnega hranila (6, 8). Bolnika je pomembno napotiti na laboratorijske pre- iskave, vključno s hemogramom, biokemi- čnimi preiskavami, jetrnimi testi, ledvični- mi retenti, določitvijo koncentracije izbranih vitaminov in hormonov ter sedimentacijo, 348 Nika Šutar, Melita Bokalič, Anja Turin Drouet Restriktivna izogibajoča motnja prehranjevanja … kakor tudi na pregled h gastroenterologu (2). Izključiti je treba presnovne bolezni, bolezni prebavil, vnetne bolezni in onko- loška obolenja. Pri dolgotrajajoči bolezni z vztrajajočo nizko telesno maso je smiselno preveriti tudi kostno gostoto (5, 10). Klinična slika ARFID se med posamez- niki zelo razlikuje, kar otežuje prepoznavo in potrditev diagnoze. Kriteriji za postavi- tev diagnoze v skladu z ICD-11 in DSM-5 so prikazani v tabelah 1 in 2. Tabela 1. Kriteriji za postavitev diagnoze restriktivne izogibajoče motnje prehranjevanja v ICD-11 (3). ICD – 11. mednarodna klasifikacija bolezni (International Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems, 11th Revision). Opis kriterija Kriterij 1 Izogibanje ali omejevanje vnosa hrane, ki povzroči eno ali obe izmed posledic: • Vnos nezadostne količine ali raznolikosti hrane, da bi zadostili ustreznim energijskim ali prehran- skim potrebam, kar povzroči pomembno izgubo telesne mase, klinično pomembno prehransko pomanjkljivost, odvisnost od peroralnih prehranskih dodatkov ali hranjenja po sondi ali pa kako drugače negativno vpliva na telesno zdravje posameznika. • Pomemben upad na različnih področjih delovanja (osebnem, družinskem, socialnem, šolskem, delovnem in drugih področjih; upad je povezan z negativnim stresom, izhajajočim iz socialnih situacij, ki vključujejo prehranjevanje). Kriterij 2 Vzorec prehranjevanja ni motiviran s pretirano zaskrbljenostjo s telesno maso ali obliko telesa oz. motnjo telesne sheme. Kriterij 3 Omejen vnos hrane in posledična izguba telesne mase (ali neuspešno pridobivanje telesne mase) ali drug vpliv na telesno zdravje ni posledica pomanjkanja dostopa do hrane, zdravstvenega stanja (npr. alergije na hrano, hipertiroze itd.), duševne motnje ali delovanja snovi/zdravil (npr. amfeta- mina), vključno z odtegnitvenimi simptomi. Tabela 2. Kriteriji za postavitev diagnoze restriktivne izogibajoče motnje prehranjevanja v DSM-5 (10). DSM-5 – Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders). Opis kriterija Kriterij A Motnja prehranjevanja, za katero je značilno trajno neizpolnjevanje prehranskih in/ali energijskih potreb telesa, ki imajo za posledico: • klinično pomembno izgubo telesne mase oz. v pediatrični populaciji zaostanek v rasti, • klinično pomembno pomanjkanje hranil, • potrebo po enteralnem hranjenju ali nadomeščanju hranil s prehranskimi dopolnili in • težave v delovanju na psiho-socialnem področju. Kriterij B Motnje prehranjevanja ni mogoče razložiti z nerazpoložljivostjo hrane ali s kulturno/versko sprejeto prakso. Kriterij C Motnja prehranjevanja se ne pojavlja izključno med morebitnimi epizodami anoreksije nervoze ali bulimije nervoze, prav tako posameznik nima motene zaznave lastne telesne mase ali oblike. Kriterij D Omejevanja/izogibanja hrani ne moremo pripisati drugi bolezni ali duševni motnji. Če se motnja prehranjevanja pojavi v okviru drugega stanja ali motnje, njena resnost presega običajno povezavo s tem stanjem ali motnjo. mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 348 DIFERENCIaLNa DIaGNOZa Pomisliti moramo na naslednje bolezni oz. motnje: anoreksijo nervozo in druge mot- nje hranjenja, gastroezofagealno refluksno bolezen, eozinofilni ezofagitis, kronične vnetne črevesne bolezeni, alergije na hrano, celiakijo, kronično zaprtje, strukturne ano- malije orofarinksa ali prebavil, ki vpliva- jo na vnos hrane, ter endokrine motnje (Addisonova bolezen ali hipotiroidizem) (17). Pomembno je poudariti, da pri posa- meznikih z ARFID ni prisotnega pretiranega vrednotenja pomena telesne mase in posta- ve, kar sicer predstavlja pomemben del klinične slike anoreksije nervoze in neka- terih drugih motenj hranjenja (1, 2, 9). Podobno klinično sliko lahko povzroči tudi strah pred novo hrano, ki je zelo pogosta pri otrocih od drugega do petega leta starosti, vendar sama po sebi ni motnja hranjenja oz. prehranjevanja (14). Pozorni moramo biti tudi na sočasno prisotnost razvojno-nevroloških (motnja avtističnega spektra, ADHD) ter dugih dušev- nih motenj (depresivna motnja, socialna fobija, obsesivno-kompulzivna motnja, posttravmatska stresna motnja itd.) (18, 19). ZDRavLJENJE Zdravljenje ARFID poteka postopno in zah- teva večdisciplinaren pristop, ki vključuje zdravnika (poleg psihiatra po potrebi še gastroenterologa in endokrinologa), psiho- loga, dietetika in družinske člane (2, 8). Na začetku zdravljenja je potrebna natančna ocena bolnikovega prehranskega in telesnega stanja (morebitno pomanjkanje hranil in vitaminov na podlagi laboratorijskih izvidov in natančnega telesnega pregleda), pri obrav- navi je treba upoštevati njegovo starost, motivacijo in resnost bolezni (prisotnost podhranjenosti in telesnih zapletov) (2, 8, 13). Sledi načrtovanje prehranske obravnave ob pomoči dietetika, kjer se na podlagi natan- čne analize posameznikovih prehranskih navad postopoma uvaja prilagojen pre- hranski načrt, ki upošteva posameznikove senzorične občutljivosti in prehranske potre- be. Vzporedno dietetski obravnavi poteka psihološka obravnava, ki temelji na kogni- tivno-vedenjski terapiji, osredotočeni na zmanjševanju tesnobe, povezane s hranje- njem, ter na postopnem širjenju prehran- skega repertoarja (2, 20). Specifično se pri ARFID, ki je nastala kot posledica travma- tične izkušnje (podtip 3), uporablja terapija, ki temelji na trenutno dobro uveljavljeni kognitivno-vedenjski terapiji za panično motnjo (ang. panic control therapy, PCT) (21). Pri zdravljenju so pomembni tudi pri- stopi na družino usmerjenega zdravljenja (angl. family-based treatment), ki v obrav- navo ves čas vključujejo otrokovo družino z namenom podpore pri razvoju bolj funk- cionalnih načinov prehranjevanja in dol- goročnejšega vzdrževanja zdravja. Staršem je treba nuditi psihoedukacijo o vzrokih in značilnostih motnje, jim predstaviti pre- hranski načrt in nuditi pomoč pri podpori svojega otroka v zdravljenju. V obravnavo pediatričnih bolnikov, tako ambulantno kot tudi med hospitalizacijo, je treba vklju- čiti tudi vrtec ali šolo in druge morebitne ustanove, ki jih otrok obiskuje (2, 8, 13, 22). V začetnih fazah obravnave je pripo- ročljivo postopno širjenje bolnikovega pre- hranskega repertoarja z uvajanjem novih živil k tistim, ki jih redno uživa (t. i. varna živila). Takšen pristop zmanjšuje tesnobo in senzorno občutljivost. Pogosto uporablje- na je metoda veriženja hrane, pri kateri novo živilo temelji na podobnosti z varnim (8, 13). Ker so varna živila pogosto nezdrava, jih postopoma spreminjamo v nutricijsko ustreznejša (npr. z uporabo polnozrnatih drobtin pri paniranju). Spremembe se uva- jajo postopoma in ob krepitvi motivacije, pogosto z nagrajevalnim sistemom in ruti- no, ki zmanjšujeta tesnobo. Pri otrocih se lahko uvajanje novih hranil izvaja skozi igro, ob upoštevanju otrokovega tempera- menta in čustvenega stanja, da se ustvari mirno in varno okolje, ki spodbuja spreje- manje novih živil kot varnih (13, 14). 349Med Razgl. 2025; 64 (3): mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 349 Poleg navedenih pristopov se v zdrav- ljenju lahko uporabljajo tudi zdravila, pred- vsem za zmanjšanje s prehranjevanjem povezane tesnobe in za spodbujanje teka (1). V pediatrični populaciji v začetnih fazah zdravljenja pogosto uporabljamo nizke odmerke anksiolitikov (lorazepam) z name- nom zmanjševanja postravmatskega stra- hu, vezanega na prehranjevanje, za dolgo- ročnejši anksiolitični učinek pa uvajamo sertralin (22). V klinični praksi uporablja- mo tudi olanzapin, za katerega sicer še ni znanstveno potrjenih dokazov za zdravlje- nje ARFID, je pa v posameznih kliničnih pri- merih opisan kot učinkovita oblika farma- kološkega zdravljenja ob celostni obravnavi. Olanzapin pomaga pri zmanjševanju tes- nobe in miselne preobremenitve, vezane na prehranjevanje, spodbudno vpliva na tek in s sedativnim učinkom zmanjšuje motorični nemir, ki je pogosto prisoten pri posamez- nikih z motnjami hranjenja oz. prehranje- vanja ter pomaga pri urejanju spanja (2, 22, 23). Za hospitalizacijo se odločimo, ko je bolnikov delež srednjega indeksa telesne mase (ITM) nižji od 75 % priporočenega s pridruženim hudim pomanjkanjem hra- nil ali ob drugih akutnih zapletih, ki ogro- žajo pacientovo življenje (npr. elektrolitske motnje, huda dehidracija, srčnožilna nesta- bilnost itd.) (5). Tudi pri hospitaliziranih bolnikih ima prednost peroralno nado- meščanje hranil, v nekaterih primerih pa je treba hrano in specifična hranila nado- meščati preko nazogastrične sonde in/ali parenteralno (5, 15). Ob ponovnem uvaja- nju hranjenja moramo biti pozorni na raz- voj t. i. sindroma ponovnega hranjenja (angl. refeeding syndrome). Da se mu izo- gnemo, je pomembno postopno višanje kaloričnega vnosa in spremljanje labora- torijskih izvidov (elektrolitov). Ob prisotni podhranjenosti in primarno nizkem kalo- ričnem vnosu se lahko preventivno doda- ja tudi fosfat (15). PRIKaZ PRvEGa PRIMERa V prvem primeru predstavljamo 11-letne- ga dečka z letom in pol trajajočo ARFID s pridruženo gastroezofagealno refluksno boleznijo. Težave so se pri prej zdravem dečku začele po padcu na drsanju, ko se je udaril v predel prsnega koša in trebuha. Dogodek ga je zelo prestrašil, po padcu je tožil za bolečinami v trebuhu in ob tem težko dihal. Opravljen RTG prsnega koša in klinični pregled sta bila po poškodbi v mejah normale. Simptomi so začasno izzveneli, vendar so se bolečine v trebuhu ponovno pojavile čez pet mesecev po obro- ku v restavraciji. Deček je navajal izrazite bolečine po jedi, ki so se zmanjšale po tem, ko se je spahnil. Povedal je, da je moral hrano zelo prežvečiti in da je občasno občutil teža- ve pri požiranju. V kliničnem statusu je izstopal blago občutljiv trebuh v epiga- striju. ITM ob takratnem pregledu je zna- šal 16,43 kg/m2 (38. percentil) (24). Izbrana pediatrinja ga je zaradi vztrajajočih bolečin v trebuhu usmerila v gastroenterološko ambulanto. V času do prvega pregleda je v nekaj mesecih izgubil 2,5 kg. V gastroen- terološki ambulanti so zaradi suma na eozinofilni ezofagitis opravili gastroskopijo, ki je pokazala znake gastroezofagealne ref- luksne bolezni. Histološki izvid odvzetih vzorcev po protokolu za celiakijo in eozi- nofilni ezofagitis so bili v mejah normale. Deček je nato prejel zdravljenje s pantopra- zolom, vendar tudi po nekaj mesecih zdrav- ljenja z zaviralcem protonske črpalke bolečine v trebuhu niso izvenele. Ob kon- trolnem pregledu pri gastroenterologu je bil napoten na UZ trebuha, ki je bil v mejah normale. Simptomi so se sprva nekoliko umirili, v naslednjih mesecih pa so se znova stopnjevali, ob tem se je nadaljevalo tudi izgubljanje telesne mase. Deček je bil zaradi suma na motnjo hranjenja usmerjen v pedopsihiatrično ambulanto. V tednih do pregleda se je družina ukvarjala le še s prehrano ter dečku kupovala posebna živila, ki jih nato ni pojedel. Užival je le še 350 Nika Šutar, Melita Bokalič, Anja Turin Drouet Restriktivna izogibajoča motnja prehranjevanja … mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 350 smutije in prehranske napitke ter vidno izgubljal na telesni masi (v pol leta je izgu- bil 5 kg). Telesno je postajal vse bolj šibak, tako da ni več zmogel športnih aktivnosti in je s težavo sledil pouku. Ob pregledu je bil njegov ITM 13,4 kg/m2 (0. percentil; odstotek srednjega ITM 79%) (24). Pedopsi- hiatrinja je ugotavljala prisotnost ARFID s strahom pred bolečinami v trebuhu ob hranjenju. V psihičnem statusu je izstopa- la tesnoba, vezana na hranjenje, ob odsotni tako želji po zmanjšanju telesne mase kot tudi odsotnih miselnih preobremenitvah, vezanih na telesno maso. Razpoloženje je bilo v srednji legi, brez druge psihopato- logije. Deček premorbidno ni imel čustve- no-vedenjskih težav. Zgodnji razvoj je pote- kal brez posebnosti. Opravljena je bila psihoedukacija dečka in staršev o motnji prehranjevanja ter pred- lagana uvedba nagrajevalnega sistema z namenom ponovne vzpostavitve hranje- nja. Za dodatno podporo pri zniževanju tesnobe in za spodbujanje teka pri obliko- vanju primernih obrokov je bilo uvedeno farmakološko zdravljenje z olanzapinom, skupaj z vitaminski nadomestki in pre- hranskimi napitki. Po treh tednih ambu- lantne obravnave je bil zaradi nenapredo- vanja pri vzpostavljanju količinsko in vsebinsko ustreznih obrokov ter vztrajajo- či stiski, povezani s prehranjevanjem, spre- jet na oddelek za otroško psihiatrijo. V začetni fazi zdravljenja je prevlado- vala tesnobna simptomatika, povezana z ločitvijo od mame in prehranjevanjem, ki pa se je ob podpori farmakološkega zdrav- ljenja in psihoedukacije postopoma umir- jala. S postopnim povečevanjem energij- skega vnosa je deček dosegel povrnitev telesne mase. Obravnava je temeljila na več- disciplinarnem pristopu, ki je vključeval pedopsihiatrično, psihološko, dietetsko in specialno pedagoško obravnavo. Uporabljeni so bili kognitivno-vedenjski pristopi za postopno izpostavljanje virom tesnobe ob uvajanju količinsko in vsebinsko primernih obrokov, podprti z motivacijskim nagra- jevalnim sistemom. Pri delu s starši so bili vključeni elementi družinske terapije. Z namenom krepitve vedenjskih sprememb, povezanih s hranjenjem, je deček tedensko odhajal na terapevstke izhode v domače okolje, da bi spremembe prenesel tudi izven bolnišnice. V okviru farmakološkega zdravljenja je prehodno v prvem tednu hospitalizacije v anksiolitične namene prejemal lorazepam pred obroki. Nadalje je prejemal olanzapin v nespremenjenem odmerku, pantoprazol ter multivitaminske nadomestke. Za zmanj- šanje tesnobne simptomatike je bil uveden nizek odmerek sertralina, ki je bil ukinjen po šestih mesecih ob stabilnem razpolo- ženju in odsotnosti hujše tesnobe. Po enomesečni hospitalizaciji, z red- nimi tedenskimi terapevtskimi izhodi v domače okolje, je bil deček odpuščen iz bolnišnice v nadaljnjo ambulantno obrav- navo. Pred odpustom smo opravili timski sestanek z matično šolo z namenom predaje informacij in zagotavljanja podpore v šol- skem okolju. Ob odpustu je bil njegov ITM 16,1 kg/m2 (22. percentil), ob zadnji ambu- lantni kontroli pa 18 kg/m2 (57. percentil). Deček je uspešno vključen v šolski sistem, motnja prehranjevanja je v remisiji, farma- kološkega zdrav-ljenja več ne potrebuje. PRIKaZ DRUGEGa PRIMERa V drugem primeru predstavljamo 16-letno mladostnico, ki je bila zaradi suma na mot- njo hranjenja usmerjena v pedopsihiatrično ambulanto. Pri treh letih je bila zaradi nižje rasti prvič pregledana v gastroente- rološki ambulanti. Starši večjih prebavnih težav niso navajali, so pa izpostavili, da je deklica pri hrani zelo izbirčna in ima spre- menljiv tek. Opisala sta jo kot sicer dobro razpoloženo, živahno in aktivno deklico. Gastroenterolog je priporočil vključevanje kalorično obogatene hrane ter prehran- skih napitkov, skupaj z rednim spremlja- njem telesne mase pri izbranem pediatru. 351Med Razgl. 2025; 64 (3): mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 351 Pri enajstih letih je bila deklica s strani izbranega pediatra zaradi nizke rasti in nizke telesne mase usmerjena v endokri- nološko ambulanto. ITM je takrat znašal 13,1 kg/m2 (0. percentil; odstotek srednje- ga ITM 76 %) (25). Odvzeti laboratorij krvi, vključno s hormonskimi preiskavami, je bil v mejah normale. Opravljena meritev kostne gostote je bila ocenjena kot retar- dirana, kar je bilo z vidika nadaljnje rasti ocenjeno kot ugodno. Za opredelitev vzro- ka nizke rasti so bile opravljene kariotipi- zacija in molekularno-genetske preiskave, pri katerih ni bilo ugotovljenih odstopanj, ki bi lahko pojasnila klinični fenotip. V endokrinološko ambulanto je bila pono- vno naročena čez eno leto. V tem času je deklica pridobila na telesni višini (141,7cm, 5. percentil), manj pa na telesni teži (25,9kg, 0. percentil), ITM je padel na 12,9 kg/m2 (0. percentil; odstotek srednjega ITM 72 %) (25). Sveto-vano je bilo povečanje kalorič- nega vnosa in predvideno nadaljnje sprem- ljanje. Ob naslednjem kontrolnem pregledu je dodatno pridobila na telesni masi, ven- dar pa ob vseh nadaljnjih obravnavah ni dosegla vzpostavitve zadostne telesne mase, ITM je vztrajal v območju 0. percentila. Z namenom zmanjševanja pomanjkanja telesne mase je bilo ponovno priporočeno povišanje kaloričnega vnosa, dodatno je bila vključena še v dietetsko obravnavo. Pri starosti 14 let jo je endokrinolog zaradi anamnestičnih podatkov o prisotni boleči- ni v trebuhu ponovno usmeril v gastroen- terološko ambulanto. Ob pregledu je mladostnica navajala prisotnost bolečin v trebuhu, ki jih je spremljal občutek sla- bosti. Navajala je tudi občutek zgage in bolečine v epigastriju ter za prsnico. Zaradi bolečin naj bi ponoči težje zaspala. Tek naj bi bil ustrezen, po navedbah mame pa je bila mladostnica ves čas zelo izbirčna pri pre- hrani; od mesa je uživala le piščančje meso, odklanjala je sadje in zelenjavo. Od nekdaj je uživala majhne obroke na dve uri. Opravljeni laboratorijski izvidi so bili v mejah normale. Ob sumu na gastritis je bil uveden zaviralec protonske črpalke in svetovano redno uživanje prehranskega napitka. Nadaljevala je z dietetsko obravnavo in kon- trolami v gastroenterološki ambulanti, kjer so ob ugotovljeni izbirčnosti pri hrani sve- tovali postopno uvajanje novih živil. Kljub redni dietetski obravnavi in spremljanju s strani gastroenterologinje, mladostnica na telesni masi ni pridobivala. Zaradi suma na motnjo hranjenja je bila nato usmerjena še v pedopsihiatrično ambulanto. Ob prvem pregledu v pedopsihiatrični ambulanti je imela takrat 16-letna mla- dostnica 36 kg pri višini 155,6 cm (10. per- centil), ITM je znašal 14,9kg/m2 (0. percentil; odstotek srednjega ITM 72 %) (25). Imela je redne menstruacije (menarha pri 14. le- tih). Ob pregledu je povedala, da ima teža- ve s hrano, zaradi pomanjkanja teka namreč ne uspe pojesti toliko, kot bi morala. Takšne težave so bile sicer prisotne že od nekdaj; vedno je imela nizko telesno maso, zaradi česar je tudi obiskovala številne zdravnike. Povedala je, da kljub močni lakoti ne zmore veliko pojesti, ob hranjenju pa pogosto občuti slabost. Opisala je tudi prisotnost strahu pred slabostjo in bruhanjem ter povedala, da jo je strah pogoltniti zdravi- la. Izrazito zmanjšanega teka opaža od osmega razreda osnovne šole, ko je bila izpostavljena zbadanju s strani vrstnikov. Zbadanje je bilo občasno tako vplivno, da hrane sploh ni mogla zaužiti in je zaradi tega izostajala od pouka. Pri hranjenju je bila od nekdaj zelo izbirčna – nikoli naj ne bi jedla zelenjave, od sadja pa samo banane. Navajala je dolo- čene senzorične posebnosti – že ob vonju zelenjave naj bi ji bilo slabo, če je bila ob drugi hrani na krožniku tudi surova zele- njava, ni zmogla pojesti niti ostalega, kuha- no zelenjavo je izločala iz obrokov. Kot najljubšo hrano je navedla palačinke s čoko- ladnim namazom. Izražala je željo, da bi pri- dobila na telesni masi. Navajala je še težave z uspavanjem. Povedala je, da je pred spa- 352 Nika Šutar, Melita Bokalič, Anja Turin Drouet Restriktivna izogibajoča motnja prehranjevanja … mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 352 njem pogosto zaskrbljena (da bi se njenim bližnjim kaj zgodilo ali da se ne bi prebu- dila). Ob strahu pred bruhanjem in jema- njem zdravil je navedla tudi prisotnost številnih drugih strahov (pred govornimi nastopi, ocenjevanjem, višino, smrtjo, žužel- kami, iglami, psi itd.). Mama je glede zgodnjega razvoja pove- dala, da jo je bilo kot dojenčico težko pomi- riti in se je pomirila le ob njej, medtem ko je druge osebe zavračala. Dolgo je imela težave z uspavanjem in ni potrebovala veli- ko spanja. Mama je izpostavila tudi težave s prilagajanjem na spremembe, vključno z uvajanjem v vrtec in šolo, selitvami ter odhodi na dopust. Pri treh letih je težje spre- jela prihod sestrice, kasneje pa je razvila izrazit strah zanjo (če je npr. sestrica padla, je bila izrazito vznemirjena). Nikoli ni bila vodena v razvojni ambulanti. Razvojni mej- niki so bili doseženi normalno, hitro se je naučila brati in pisati. Uvajanje hrane je sprva potekalo brez posebnosti, težava z zavračanjem hrane pa se je pojavila v vrtcu. Doma hrane sprva ni zavračala. Od nekdaj sicer ni marala, če je v hrani videla koščke, tako da so hrano doma pasirali, zaradi kisa pa je zavračala solato. Težje se je vključe- vala med vrstnike, ni imela veliko prijate- ljev in pogosto se je igrala sama. Kot otrok je imela namišljenega prijatelja. V začetku osnovne šole je opravila pregled pri psi- hologu, ki pa ni ugotavljal odstopanj v nje- nem psihološkem razvoju ali prisotnosti čustvenih oz. razvojno-nevroloških težav. Sedaj je dijakinja drugega letnika sred- nje šole, ocenjevanja in izpostavljanja pred razredom pa zanjo predstavljajo velik vir stresa. V šoli ima dve prijateljici, s kateri- ma se v popoldanskem času ne druži. V psihičnem statusu smo ob pregledu ugotavljali prisotnost dalj časa trajajoče tesnobne simptomatike z znižanim tekom in telesnimi ekvivalenti, ki se je dodatno okrepila v zadnjih razredih osnovne šole. Razpoloženjska lega ob pregledu ni bila pomembneje znižana. Izstopala je prisotnost selektivnega prehranjevanja brez sočasno prisotnega strahu pred pridobivanjem tele- sne mase ali motene telesne sheme in nekatere druge posebnosti zgodnjega raz- vojnega obdobja (že kot dojenčica se je težko pomirila ter uspavala, dolgo ni usvo- jila dnevno-nočnega ritma, prisotna je bila izrazita ločitvena tesnoba, težave s prila- gajanjem na spremembe in slabša socialna vključenost v vrtcu). Zaradi slednjih smo posumili, da je v ozadju aktualne simpto- matike neprepoznana motnja avtističnega spektra. Mladostnica je bila vključena v nadalj- njo ambulantno obravnavo zaradi tesnob- ne motnje in ARFID. Opravili smo obsežno psihoedukacijo o naravi njenih aktualnih težav in predlagali proces zdravljenja: uved- bo farmakološkega zdravljenja z namenom zmanjševanja tesnobe in nato postopno prilagajanja jedilnika z namenom poveča- nja kaloričnega vnosa s ciljem povrnitve telesne teže. Zaradi strahu pred požiranjem smo v zdravljenje z namenom anksiolize uvajali risperidon v raztopini, ki ga je bolnica zau- žila le enkrat, kasneje pa kljub spodbudi staršev nadaljnje jemanje zavračala. Ob kontrolnih pregledih smo jo poskušali dodatno motivirati za sodelovanje v zdrav- ljenju in dosledno farmakološko zdravlje- nje. Zaradi stresa, ki ga je doživljala v povezavi s šolskim okoljem in ocenjeva- nji, smo predlagali pomoč šolske svetovalne službe in prilagoditev šolskega procesa, ki so ji prinesle vidno razbremenitev. Od farmakološkega zdravljenja smo ji nato uvedli sertralin v raztopini, ki ga je samoiniciativno opustila, nazadnje pa smo v anksiolitične namene predlagali še uved- bo olanzapina, ki ga prav tako ni želela jemati. Med ambulantno obravnavo ni pri- šlo do pomembnejšega napredka v prido- bivanju telesne mase. Mladostnico smo usmerili tudi v klini- čno-psihološko obravnavo, ki je pokazala pri- sotnost izrazite tesnobne simptomatike ter 353Med Razgl. 2025; 64 (3): mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 353 znižane odpornosti na stres ob določenih značilnostih motnje avtističnega spektra. Ugotovljene so bile povprečne besedne in nebesedne intelektualne sposobnosti ter blage težave na področju izvršilnih funkcij (načrtovanje, delovni spomin in organiza- cija dela). Na podlagi ugotovitev smo sve- tovali začetek postopka usmerjanja po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami z namenom dolgoročnejše pod- pore in prilagoditev šolskega okolja. Mladostnica bo še naprej vključena v redno ambulantno pedopsihiatrično vo- denje. Za sodelovanje v obravnavi je sicer slabše motivirana in odklonilna tako do far- makološkega zdravljenja kot tudi do more- bitne bolnišnične obravnave. RaZPRava ICD-11 uvaja novo diagnostično kategori- jo ARFID, ki bo podlaga za zgodnejšo pre- poznavo in obravnavo otrok z motnjami pre- hranjevanja, ki so bili do sedaj pogosto spregledani, saj je bila pri njih psihopato- logija bolj znanih motenj hranjenja odsot- na (2, 3). Še posebej pomembna je prepo- znava motenj prehranjevanja pri otrocih z motnjo avtističnega spektra (12, 19). Predstavljena primera prikazujeta dve različni klinični sliki ARFID, ki poudarja- ta zapletenost njenega poteka ter ključni pomen zgodnje prepoznave in ustreznega terapevtskega odziva. Pri 11-letnem dečku je bila motnja prepoznana v zgodnji fazi, kar je omogočilo hitro ukrepanje z večdisci- plinarnim pristopom. S pravočasnim ukre- panjem večdisciplinarnega tima ter aktivno vlogo družine je bil dosežen ustrezen pre- hranski vnos, kar je vodilo do normalizacije telesne mase in preprečilo nadaljnje fizične ter psihosocialne zaplete. V primeru 16-letne mladostnice je pre- pletenih več dejavnikov, ki so vplivali na razvoj ARFID ter kronifikacijo težav. Med ključne dejavnike spada temperamentna občutljivost, ki je prisotna že od najzgod- nejšega obdobja (težave z vzpostavitvijo dnevno-nočnega ritma, izrazita ločitvena tesnoba, selektivnost pri hranjenju in teža- ve z uvajanjem na spremembe), kar naka- zuje na razvojno-nevrološke posebnosti. V obdobju mladostništva se je tesnobna simptomatika dodatno stopnjevala, sprem- ljali so jo zmanjšana prehranjevalna aktiv- nost ter številni strahovi, povezani s teles- nimi občutki ob hranjenju. Pozna prepoznava razvojno-nevrološke in tesnobne simptomatike ter s tem dol- gotrajnejša prisotnost težav je pomemben dejavnik, ki prispeva k slabšemu uspehu zdravljenja (21). Specifične značilnosti psi- hološkega razvoja, izhajajoče iz razvojno- -nevroloških posebnosti, so zaradi prenizke telesne mase privedle do upočasnjenega telesnega razvoja in zastoja rasti. Posebnosti v prehranjevanju ob senzornih omejitvah je glede na njihovo trajanje psihološko težje naslavljati in bi jih bilo nujno prepoznati in obravnavati v zgodnjem razvojnem obdobju. Otroci z motnjo avtističnega spek- tra imajo pogosto pridružene motnje hra- njenja, zato bi bilo ob zgodnji prepoznavi osnovne razvojno-nevrološke motnje nujno naslavljanje senzornih omejitev ter prese- janje za pridružene motnje (7, 12, 19). Tesnoba se pri otrocih pogosto izraža s somatizacijo, telesna bolečina pa po prin- cipu pozitivne povratne zanke stopnjuje tes- nobo. Telesni simptomi otrok pogosto povečajo tesnobo tudi pri starših, kar lahko zaplete situacijo, saj se njihova zaskrblje- nost ob prisotnosti simptoma, ki mu šte- vilne preiskave ne pokažejo izvora, stopnjuje do te mere, da povzroča dodatno tesnobo pri otroku (26). Opisan proces otežuje zdrav- ljenje zlasti v začetnih fazah, zato je pomem- bno, da je pristop od samega začetka večdisciplinaren in temelji na jasno izde- lanem načrtu zdravljenja, ki ga razumejo in sprejemajo tudi starši (2, 8). V začetku zdrav- ljenja je zelo pomembno staršem razložiti naravo otrokovih težav, način zdravljenja, korake v procesu do ozdravitve ter dejav- nike, ki vplivajo na okrevanje. Pri tem je 354 Nika Šutar, Melita Bokalič, Anja Turin Drouet Restriktivna izogibajoča motnja prehranjevanja … mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 354 bistvenega pomena, da so starši ves čas vključeni v proces in predstavljeni kot pomemben dejavnik otrokove ozdravitve (8, 27). Pri dečku je bila zaradi nenapre- dovanja v ambulantnem zdravljenju ob pomembni podhranjenosti in kritičnem zmanjšanju kaloričnega vnosa potrebna hospitalizacija. Večdisciplinarno zasnova- na obravnava je prispevala k zmanjšanju tesnobe pri starših, hkrati pa je uvedba nagrajevalnega sistema okrepila motivacijo dečka za spopadanje z neprijetnimi teles- nimi občutki (5). K dečkovemu okrevanju so pomembno pripomogli tudi varovalni dejavniki, ki smo jih med hospitalizacijo naslavljali in krepili: podpora in razume- vanje družine, šolska uspešnost, vključenost med vrstnike in želja po vračanju v doma- če okolje. Predstavljena mladostnica je bila do sedaj vodena le ambulantno, želeni napre- dek v zdravljenju pa še ni dosežen. Tudi pri njej je prisotna izrazita tesnobna simpto- matika, ki pa ni omejena zgolj na hrano in negativno vpliva na potek in uspešnost zdravljenja motnje prehranjevanja (9, 17). Prisotnost zmanjšanih prilagoditvenih in socialnih spretnosti, ki izhajajo iz osnovnih razvojno-nevroloških posebnosti, ji pov- zročajo težave pri vzpostavljanju in ohra- njanju medvrstniških odnosov ter pri učinkovitem spoprijemanju z učnimi obre- menitvami (12, 19). Obravnava je pri njej dodatno otežena zaradi slabše motivacije in odklonilnosti do farmakološkega zdravlje- nja ter hospitalne obravnave. Kot pozitivna sprememba se je izkazala individualizacija učnega procesa, saj je pripomogla k zmanj- šanju tesnobe, vezane na šolske obreme- nitve in posledično tudi splošne tesnobe, kar je zmanjšalo negativen vpliv le-te na tek (28). V nadaljnji obravnavi bo ključnega pomena nadaljevati s stopenjskim in celos- tnim pristopom, z namenom krepitve sode- lovanja mladostnice v zdravljenju in zau- panja do terapevtov, kar bi posledično zmanjšalo tesnobno simptomatiko in teža- ve s prehranjevanjem. Nadaljevali bomo s psihoedukacijo mladostnice in njenih staršev ter mladostnici pomagali pri raz- vijanju strategij za učinkovitejše spoprije- manje s stresnimi situacijami. Pri tem bomo za krepitev motivacije za sodelova- nje v obravnavi uporabljali tehnike moti- vacijskega intervjuja z željo po ponovnem poskusu uvedbe anksiolitičnega zdravljenja z zaviralcem ponovnega prevzema seroto- nina, ki bi pripomogel k zmanjšanju tesn- obne simptomatike in prispeval k večjemu uspehu psiholoških intervenc, z željo po večji funkcionalnosti tako pri hranjenju kot spopadanju z vsakdanjimi izzivi (29). Zgodnja prepoznava ARFID je ključne- ga pomena za ugodnejši potek bolezni (9, 21). Pravočasno postavljena diagnoza omo- goča preventivo pred težjimi telesnimi zapleti ter omogoča boljšo prognozo zara- di večje prilagodljivosti prehranjevalnih navad v zgodnejšem razvojnem obdobju (15). Poleg tega zgodnji terapevtski pristop pogosto zmanjša potrebo po invazivnih posegih, kot je npr. hranjenje po sondi, ter izboljša kakovost življenja bolnika in nje- gove družine (15). Ključnega pomena je tudi, da je obravnava že od prepoznave proble- ma večdisciplinarna, temelji na usklajenem razumevanju med vključenimi strokovnja- ki ter vključuje jasno opredeljene terapevt- ske cilje, oblikovane v sodelovanju s starši in otrokom oz. mladostnikom (1, 2, 8). Pri zgodnji prepoznavi imajo pomembno vlogo pediatri, ki lahko ob spremljanju otrokovega razvoja vključujejo tudi presejalna vpraša- nja o vrsti hrane, ki jo otrok redno uživa, ter o prehranjevalnih navadah v družini (30). Tako lahko pediater usmerja starše pri vzpostavljanju ustreznih prehranjevalnih vzorcev in zdravega odnosa do hrane pri otroku, po potrebi pa v zgodnjem razvojnem obdobju vključi tudi druge strokovnjake (dietetika, psihologa itd.) (30). Kratkoročni cilj zdravljenja ARFID je telesna stabilizacija in povrnitev telesne 355Med Razgl. 2025; 64 (3): mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 355 mase (8, 15, 21). Vzporedno si prizadevamo za večanje nabora hranil in zmanjševanje tesnobe ob hranjenju, kar omogoča trajno okrevanje (2). Dolgoročni cilj je vzdrževa- nje telesne mase v zdravem območju oz. nadaljnje pridobivanje telesne mase ter telesna rast v skladu z rastnimi krivuljami. Cilj je tudi vzdrževanje ustreznejših vzorcev prehranjevanja in dolgoročna normalizaci- ja le-teh (manjša obremenitev družine s strukturo in vsebino obrokov, spontanost pri hranjenju, prehod iz rigidnosti v večjo fleksibilnost obrokov) (2, 15). Prav tako si pri- zadevamo za izboljšanje splošne funkcio- nalnosti bolnika ter za zmanjšanje tesnob- ne simptomatike in morebitnih pridruženih duševnih motenj (8, 15, 20). Trenutno podatkov o prevalenci ARFID za Slovenijo še ni na voljo, saj se je v pre- teklosti otroke z omenjenimi težavami vodilo v diagnostičnih kategorijah Druge motnje prehranjevanja (F50.8) in Motnja hranjenja v detinstvu in otroštvu (F98.2), ki pa zajemata tudi druge motnje hranjenja in prehranjevanja. Nova diagnostična kate- gorija je natančneje opredeljena in bo zato prispevala k boljši prepoznavi, diagnostiki in oceni razširjenosti v slovenski popula- ciji ter s tem spodbudila nadaljnji razvoj kli- ničnega dela z bolniki z ARFID, pripravo kli- ničnih smernic in preventivnih programov. ZaKLJUČEK ARFID je zapletena duševna motnja z zelo raznoliko klinično sliko, ki na primarni ravni otežuje prepoznavo ter napotitev v specia- listično obravnavo. Zaradi resnih in dol- goročnih posledic za zdravje posameznika je zgodnja prepoznava izjemno pomembna. Posebno ključna je pri bolnikih s pridru- ženimi razvojno-nevrološkimi motnjami, kot je motnja avtističnega spektra. Pri sled- nji je ARFID pogostejša kot v splošni popu- laciji. Nova diagnostična kategorija v ICD- -11 omogoča natančnejšo opredelitev težav, ki so bile v preteklosti opisane pod kate- gorijama Druge motnje prehranjevanja ali Motnje hranjenja v detinstvu. Nova kate- gorizacija bo prispevala k uspešnejši in zgodnejši prepoznavi ARFID pri otrocih in mladostnikih ter preprečila kronifikacijo težav. Prav tako bo spodbudila razvoj več- disciplinarnih obravnav na primarni ravni ter usmerjenega raziskovalnega dela z name- nom izboljšanja kakovosti obravnave. Nova diagnostična kategorija bo omogočila tudi oceno prevalence ARFID v slovenski popu- laciji, ki je pri nas še nimamo, ter na pod- lagi teh podatkov razvoj strokovnih smer- nic za obravnavo. SOGLaSJa Deček in mladostnica v predstavljenih pri- merih sta ustno privolila v anonimizirano uporabo zdravstvene dokumentacije in kli- ničnih podatkov za strokovne in/ali izobra- ževalne namene. Iz obeh opisov primerov identitete bolnika ni mogoče razbrati. 356 Nika Šutar, Melita Bokalič, Anja Turin Drouet Restriktivna izogibajoča motnja prehranjevanja … mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 356 LITERaTURa 1. Di Cara M, Rizzo C, Corallo F, et al. Avoidant restrictive food intake disorder: A narrative review of types and characteristics of therapeutic interventions. Children. 2023; 10 (8): 1297. doi: 10.3390/children10081297 2. Fonseca NKO, Curtarelli VD, Bertoletti J, et al. Avoidant restrictive food intake disorder: Recent advances in neurobiology and treatment. J Eat Disord. 2024; 12 (1): 74. doi: 10.1186/s40337-024-01021-z 3. World Health Organization. International classification of diseases, 11th revision (ICD-11) [internet]. Geneva: World Health Organization; 2025 [citirano 2025 Jun 20]. Dosegljivo na: https://icd.who.int 4. World Health Organization. International classification of diseases, 10th revision (ICD-10) [internet]. Geneva: World Health Organization; 2019 [citirano 2025 Jun 20]. Dosegljivo na: https://icd.who.int 5. Eddy KT, Harshman SG, Becker KR, et al. Radcliffe ARFID Workgroup: Toward operationalization of research diagnostic criteria and directions for the field. Int J Eat Disord. 2019; 52 (4): 361–6. doi: 10.1002/eat.23042 6. James RM, O'Shea J, Micali N, et al. Physical health complications in children and young people with avoidant restrictive food intake disorder (ARFID): A systematic review and meta-analysis. BMJ Paediatr Open. 2024; 8 (1): e002595. doi: 10.1136/bmjpo-2024-002595 7. Yazdani S, Bloomberg Z, Klauber R, et al. Avoidant restrictive food intake disorder emerging during COVID-19 pandemic resulting in superior mesenteric artery syndrome. Eat Weight Disord. 2022; 27 (7): 2943–5. doi: 10.1007/s40519-022-01415-5 8. Kambanis PE, Thomas JJ. Assessment and treatment of avoidant/restrictive food intake disorder. Curr Psychiatry Rep. 2023; 25 (2): 53–64. doi: 10.1007/s11920-022-01404-6 9. Becker KR, Breithaupt L, Lawson EA, et al. Co-occurrence of avoidant/restrictive food intake disorder and traditional eating-disorder psychopathology. J Am Acad Child Adolesc Psychiatry. 2020; 59 (2): 209–12. doi: 10.1016/j.jaac.2019.09.037 10. American Psychiatric Association. Diagnostic and statistical manual of mental disorders: DSM-5. 5th ed. Washington (DC): American Psychiatric Publishing; 2013 [citirano 2025 jun 20]. 11. Sanchez-Cerezo J, Nagularaj L, Gledhill J, et al. What do we know about the epidemiology of avoidant/ restrictive food intake disorder in children and adolescents? A systematic review of the literature. Eur Eat Disord Rev. 2023; 31 (2): 226–46. doi: 10.1002/erv.2964 12. Keski-Rahkonen A, Ruusunen A. Avoidant-restrictive food intake disorder and autism: Epidemiology, etiology, complications, treatment, and outcome. Curr Opin Psychiatry. 2023; 36 (6): 438–42. doi: 10.1097/ YCO.0000000000000896 13. Białek-Dratwa A, Szymańska D, Grajek M, et al. ARFID-Strategies for dietary management in children. Nutrients. 2022; 14 (9): 1739. doi: 10.3390/nu14091739 14. Torres TO, Gomes DR, Mattos MP. Factors associated with food neophobia in children: Systematic review. Rev Paul Pediatr. 2020; 39: e2020089. doi: 10.1590/1984-0462/2021/39/2020089 15. Cucinotta U, Romano C, Dipasquale V. A systematic review to manage avoidant/restrictive food intake disorders in pediatric gastroenterological practice. Healthcare. 2023; 11 (16): 2245. doi: 10.3390/healthcare11162245 16. Estrem HH, Pederson JL, Dodrill P, et al. A US-based consensus on diagnostic overlap and distinction for pediatric feeding disorder and avoidant/restrictive food intake disorder. Int J Eat Disord. 2025; 58 (3): 489–99. doi:10.1002/eat.24349 17. Seetharaman S, Fields EL. Avoidant/restrictive food intake disorder. Pediatr Rev. 2020; 41 (12): 613–22. doi: 10.1542/pir.2019-0133 18. Kambanis PE, Harshman SG, Kuhnle MC, et al. Differential comorbidity profiles in avoidant/replay a astrictive food intake disorder and anorexia nervosa: Does age play a role? Int J Eat Disord. 2022; 55 (10): 1397–1403. doi:10.1002/eat.23777 19. Sader M, Weston A, Buchan K, et al. The co-occurrence of autism and avoidant/restrictive food intake disorder (ARFID): A prevalence-based meta-analysis. Int J Eat Disord. 2025; 58 (3): 473–88. doi:10.1002/eat.24369 20. Zickgraf H, Schwartz R. Broadening the conceptualization of panic disorder to include the fear presentation of avoidant/restrictive food intake disorder: The legacy of panic control therapy. Behav Res Ther. 2024; 185 (12): 104677. doi:10.1016/j.brat.2024.104677 21. Mulkens S, Waller G. New developments in cognitive-behavioural therapy for eating disorders (CBT-ED). Curr Opin Psychiatry. 2021; 34 (6): 576–83. doi: 10.1097/YCO.0000000000000745 22. Morrison M, Steel LA. Avoidant/Restrictive food intake disorder: Origins, neurobiology, and psychopharma- cology. J Am Acad Child Adolesc Psychiatry. 2020; 59 (10): 184–5. doi:10.1016/j.jaac.2020.08.181 357Med Razgl. 2025; 64 (3): mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 357 23. Muratore AF, Attia E. Psychopharmacologic management of eating disorders. Curr Psychiatry Rep. 2022; 24 (7): 345–51. doi:10.1007/s11920-022-01340-5 24. Centers for Disease Control and Prevention. 2 to 20 years: Boys, body mass index-for-age percentiles [internet]. Atlanta: National Center for Health Statistics; 2000 [citirano 2025 Aug 12]. Dosegljivo na: https://www.cdc.gov/ growthcharts/data/set1clinical/cj41c021.pdf 25. Centers for Disease Control and Prevention. 2 to 20 years: Girls, body mass index-for-age percentiles [internet]. Atlanta: National Center for Health Statistics; 2000 [citirano 2025 Aug 12]. Dosegljivo na: https://www.cdc.gov/ growthcharts/data/set1clinical/cj41c024.pdf 26. Fostini A, Zaravinos Tsakos F, Kolaitis G, et al. Parents’ reflective functioning, emotion regulation, and health: Associations with children’s functional somatic symptoms. Psychol Int. 2025; 7 (2): 31. doi: 10.3390/ psycholint7020031 27. Kim YK, Di Martino JM, Nicholas J, et al. Parent strategies for expanding food variety: Reflections of 19,239 adults with symptoms of avoidant/restrictive food intake disorder. Int J Eat Disord. 2022; 55 (1): 108–19. doi: 10.1002/eat.23639 28. Steare T, Gutiérrez Muñoz C, Sullivan A, et al. The association between academic pressure and adolescent mental health problems: A systematic review. J Affect Disord. 2023; 339: 302–17. doi: 10.1016/j.jad.2023.07.028 29. Herbst RB, Corley AMS, McTate E, et al. Motivational interviewing in pediatric mental health. Pediatr Clin North Am. 2024; 71 (6): 1047–58. doi: 10.1016/j.pcl.2024.07.012 30. Feillet F, Bocquet A, Briend A, et al. Nutritional risks of ARFID (avoidant restrictive food intake disorders) and related behavior. Arch Pediatr. 2019; 26 (7): 437–41. doi: 10.1016/j.arcped.2019.08.005 Prispelo 6. 7. 2025 358 Nika Šutar, Melita Bokalič, Anja Turin Drouet Restriktivna izogibajoča motnja prehranjevanja … mr25_3_Mr10_2.qxd 2.10.2025 12:10 Page 358