V  j u t r u
(Ivan Dragomir
0rna, tiha noč še objemlje pokojno zemljo. Nekaj ljubkih zvezcl še >-3 brli tu in tam po temnosivem nebu. Poiagoma tucli te zblede z neba; le danica se še kaže v vsi svoji krasoti. Bleda luna še jeden-krat upre svoj osJabeli svit v skromna znamenja na križišču potov; šejeden-krat čarobno zatrepeče njen svit na gladini vaškega ribnjaka — potem pa tudi ona zatone za smrekovimi gozdi.
Vlažen, jutranji vetrec potegne po zemlji, izredka popihava v lahnih valčkih. Z neba mežera hladna rosica. Slisi se vzdržani, nejasni šepet noči, drevje slabo šumi, oblito je še s sencami; vse je še mirno in tiho, vse še sladko sniva . . .
Le gori na gričku se že giblje neka senca. Počasi se pomika proti cerkvi; kmalu zgine pod zvonikom.   Gori v linah se  počasi  zamaje veliki
-*€    125   &-
zvon. Pretresljivo, veličastno in mogočno zadoni prvi glasnik novega jutra z malega holma doli v mirno, tiho dolinico. Trepetajoč hitijo zvoki po opojnem zraku do slednjega kotička. Lahno pobožajo v uho trudnega kmetiča, ko še sladko spava. Nevšečno se zgane, vzdigne glavo, prekriža se in moli. Zvon pa brni še dalje . . .
Prvemu oznanjevalcu novovstajajočega jutra se kmalu pridruži še drugi. Na gredi v podstrešju samozavestno zapoje petelin. Njegove tovarišice za-spano privzdignejo glave, pogledajo na okrog: se vse je temno; zato zopet stisnejo kljune v perje. Temu klicu se pridruži še drugi, tretji in detrli; kmalu si odpevajo iz vseh podstrešij tja v mirno, tiho noč . ..
Regajočim žabam doli v ribnjaku je ta klic na vso moč zopern. Druga za drugo poskačejo z brega v vodo, stisnejo se v kotičke in utihnejo.
Debeloglava sova gori v hosti tudi preneha s svojimi mrtvaškimi klici. Ker je že zaspana, zleze v svojo duplo, skrito v gabriji med dvema razpoka-nima skalama. Nevoljna si misli: dan ni za me, ta je za druge; svobodno vsak po svoje.
Rogači in drugi hrošči prenehajo s svojim brenčanjem. Božji volek se zboji liladne jutranje sapice, stisne se v luknjico, zadremlje in utihne s svojim čeri, čeri. Kosmati netopir popusti mušice, obesi se z nogami za tram v pod-strešju, kjer prespi cel dan. Celo petelini po vasi za nekaj časa utihnejo: vse objame še jedenkrat jutranja tisina.
Ta čas se jame na vzhodu svetliti, zrak vedno bolj bledi, sence se umikajo, predmeti so vidnejši, mrak se lovi le še okrog podstrešij; nebo postaja jasno in disto. Zdani se.
Izza smrekovih gozdov tam na vzhodu pripluje zora, ona neutrudljiva predhodnica jutranjemu solncu. Ves vzhodni rob neba živo zarudi, zarja se vname in čisti, zlati trakovi šinejo po nebu. Kmalu se zopet razlijejo kakor nežna tančica visoko gori po nebu na vse strani.
Ognjena zarja nato vsprejme zlato solnce v svoje rujne dvore, ko ji pripluje nasproti. Nekam vodeno in motno je še to bagreno solnce. Videti je, kakor bi se ravnokar izkopalo v morju. S prvimi, zlatimi žarki poljubi solnce škrbaste čeri gorenjskih mogotcev. V zlatih, živo bliščečih barvah čarobno zažare tedaj s snegom in Iedom pokriti vrhovi gorskih velikanov. Nato izlije solnce svoje žarke na bele cerkvice po gorah. Zlati križi vrhu zvonikov Ijubko zablišče v solnčnem svitu. Kmalu se solnce toliko pomakne izza hribov, da izlije svoj svit po vsi naravi.
S svitom pa dihne solnce v naravo tudi novo, sveže življenje. Po rosni travi zablišči tedaj nepregledno morje lesketajočih se biserov. Vzbudivše se cvetke odprejo svoje male čašice, obrnejo jih proti Ijubemu solnčku, da jim pošlje gorak žarek k novemu življenju.
Do sedaj so mali ptički čepeli poskriti v grmičju. Gugali so se na tankih vejicah in dremali. Tu pa posije solnčni žarek marsikomu ravno v malo očesce. Nevšečno se zgane, čivkne nekaterikrat in nevede zdrkne z vejice. Prej ali slej prisili želodec vse zaspančke, da odfrčijo iz grmičja in si poiščejo hrane.
-»*    126   &*-
S smrekovih vršičkov ob pobočju hriba se vzdignejo zaspane vrane. Nekaj <3asa se divje krideč pojajo sem in tja, potem pa se usujejo naravnost na žitno polje.
Pri vrhu rebri se vzdigne iz biserne trave polnodoneči slavec. Z lju-beznivimi, srcetopečimi melodijami žgoli jutrnjico svojemu vsegamogočnemu Stvarniku.
Poglejmo še domov! Za vrati je slišati zaspane glasove, po veži odme-vajo koraki, vrata ječe zaškripljejo in na pragu se prikaže hišni gospodar. Najprej se ozre na nebo : vreme kaže dobro. Nato krene proti hlevu, od koder ga že pozdravlja mukanje živine. Ko vstopi, uprejo se vseh oči v njega, krave zamukajo, konji zarezgečejo, žebifiek ga celo povoha izza ograje. Gospodar si ne more kaj, da ga ne bi pobožal tega ljubljenca svojega. Nato vzbudi pastirja, da nakrmi živino.
Zunaj pred vrati ga še Rjavec zaspano pogleda iz svoje utice. Počasi se prikobaca iz nje, stegne se prav leno pred gospodarjem, skoči proti njemu in ta ga zadovoljen potaplja po glavi. Tako si voščita »dobro jutro« stara prijatelja.
Za gospodarjem se na pragu prikaže kmalu še hišna gospodinja. Iz pehara, katerega ima v roki, vrže na tla nekaj pestij zrnja za kuretino. »Graha, ciba, na, na! Čopka, pika, ni, ni!« kliče jih zaporedoma. Mogočni petelin prvi prikorači na čelu svoji družinici k skupnemu obedu na dvorišče. K njim prifrčijo z lipe še nenasitni vrabci. Tudi tem vrže gospodinja nekaj zrn v stran. Še mačka žalostno primijavka od ogla sem, muza se okrog go-spodinje, prede in gode, dokler je ne spravi v kuhinjo, da tudi ona kaj dobi za zajtrk.
Da bi tudi za kosce prej pripravile kosilo, zasučejo se pridne dekle že prav zgodaj okrog ognjišč. Vsaka namreč hoče biti prva s kosilom pri koscih, a zadnja nobena. Kmalu se pokadi iz vseh dimnikov po vasi; ker ne pihlja nobena sapica, dvigne se iznad vaških hiS kadeči se dim kakor mogočno stebrovje visoko gori pod nebo. Toda jutranje solnce se z vso silo upre vanj, prežene ga in razkadi.
Kmalu nato se prične po vasi šele pravo življenje, vrvenje in drvenje na vse strani. Nekateri se pripravljajo, da pojdejo orat, drugi hitijo na polje, tretji v travnik in senožet, detrti zopet v gozd — in tako vse vkrižem, ta sem, drugi tja. Sedaj je še čas, dokler je še hladno; kadar pride poldnevna vročina, ne bo skoro moč delati.
Ko je že vse z doma, stopi mati še v stransko sobico, kjer spijo otroci. Temu in onemu rahlo položi roko na čelo — to neki najprej prebudi dušo — ter jih klitie: »Vstanite, otroci, vstanite, čas je! Solnceje že za moža visoko, in vi še spite, ali vas ni sram?« Otroci so naglo iz postelj, umijejo se, mati jim pomaga napraviti se, potem še skupno odmolijo jutranjo molitev in hajdi k zajtrku!
Ta čas se je solnce pomaknilo že visoko gori na nebo. Z doma je odšlo vse, kar je moglo; le staro ženice in otroci so ostali doma za varhe. Po polju in travnikih pa postane   sčasoma vse živo:  tu znašajo urna dekleta kopice,
-*J    127    s*-
tam ob poti kosci kosijo, gori v rebri stopa kmetič za plugom, drugi tik njega seje ozimino; doli v ravni na jedni njivi žanjejo, na drugi okopavajo, na tretji plevejo, in tako ti prav povsod, kamor se obmeš, mrgolijo pridni Ijudje. — Mi pa, dragi Čitatelji, želimo jim prav prisrčno, naj rosi blagodejni dežek božjega blagoslova na njih trudapolno delo!