Za vlom nagrado. Baš je bila ura polnoč, ko je skočil g. Andrej s postelje. V sobi eno nadstropje niže, v pisarni njegovega blagajnika, se je nekaj gibalo. Skraja je bil g. Andrej uverjen, da so to le prazne sanje, že se je hotel obrniti na drugo stran, sumljivo ter rahlo ropotanje le ni ponehalo. Napel je ušesa, čisto uatanko je čul korake in škripanje kovinastega orodja. Brezdvomno je bil vlomilec na delu! G. Andrej je hušnil pokoncu, smuknil v hlače, si nataknil copate tcr vzel revolver iz nočne omarice. Liki mačka se je plazil po stopnicah in že v par sekundah je stal pred vrati sobe, kjer je bila blagajna. Ko je poluknil skozi ključavniško luknjo, je vidcl ob &vi.u svetilke za vlomPee obrise inoža, ki se je trudll, da bi udrl v žclezno blagajno, ki je bila varna napram vsakemu vlomu. In baš ta blagajna, mojstrski izdelek njcgo- ve tvrdke, jc žc bila odprta! Nasilnim potom jo bilo vlomljeno kljub skrivnim ključavnicam iu raznim drugim z zlodejevo zvitostjo izdelanira zaprekam. Presenečenje je vzelo g. Andreju besedo. Slednjič si je le opomogel toliko, da je pripravil samokresP za strel in se upal v sobo. »Roke kvišku!« je zaklical in že je stal pred vlomilcem. Pri zločinu zasačeni je hotel nekaj odgovoriti, pa v očigled orožju se je udal v svojo usodo. G. Andrej, ki je grozil lopovu s smrtjo, je priškrnil z drugo roko električno luč in si je lahko os-lcdal nepovabljenega nočnega gosta nekoliko natančnejc. Bil je še mlad, prijaznega obraza, gladko obrit, čedno oblečen in z njegovega obraza je odsevala prcbrisanost. Oči so gledale razposajeno in usta so se mu kremžila v prezirljiv posmeb. Držeč revolver prcd -^boj, se je približal g. Andrej drznežu, niu jc preiskal žepe in pri tem poslu je padlo nekaj vlomilskega orodja na tla. Ko je bila preiskava končana, je zavzel g. Andrej zopct strogo c:_rambni položaj. »Nikar ne strelj jte«, ^a je miril bandit, »moram se z vai"_i p.jovoriti.« »Gotovo se hočete opravičiti, kaj ne? Torej dobro, ako se nc ga. .'_, vas ne bom ustrclil, ampak le poklical policijo.« G. Andrcj je stegnil roko, da* bi dvignil telefonsko slušalko. »Samo trenutck!« ga je prekinil vlomilec s tako zapovedujočim glasom, da fabrikant ni segel po telefonu. Bandit je porabil kratek odmor, da se je dotaknil g. Andreja z vprašanjem: »Mar mi je čast, da lahko govorim z gospodom Andrejcm?« »Seveda. Pa to ne spada k zločinski zadevi. Ali me poznate?« »Kakor se pač vzame«, je odgovoril tolovaj brezbrižno. »V Parizu vas pač vsakdo pozna . . . Kako pač no pri reklami, katero ste objavljali po časopisju . . . Sploh pa», je nadaljeval in pokazal s prstom na blagajno, »mi morate tudi vi priznati, da niscm opravil slabo vlomilskcga posla!« G. Andreja se je vedno bolj polaščalo presenečenje, ni vedel, kaj bi naj odgovoril. Ozrl se je zopet proti telefonu. Vlomilcu je že bilo jasno, da je dobil igro. Z neverjetno drznostjo je sedel fabrikantu nasproti in pričel: »Vaša veiika reklama je bila goljufija. Od vas izdelane blagajne se dado z lahkoto odpreti kakor vse druge! Da govorim eisto istino, vidite vehdar na lastne oči! Mo?:, kakor jaz, ki vrši komaj dve leti poklic, "je vlomil tekom ene ure z lalikoto v tolikanj hvaljeno blagajno. V resnici ste baš vi oni stric, ki krade denar iz žepov občinstva in ne — jaz!« »Vesto kaj — tak oeitek jc pa že prehud!« je komaj iztiščal iz sebe g. Andrej. Mož pa je nadaljeval brezobzirno: »Le pustite me vtakniti pod iključ! Jaz vam bom napravil pri sodnikih reklamo in še celo zastonj! Naročil si bom kot zagovornika najboljšega pariškega advokata, kar bo prisililo časopisje, da se bo pečalo v vseh podrobnostih z mojim slučajem. Celi svet bo zvcdcl, da so proti vlomu naj- bolj zavarovane Andrejeve blagajne navadna goljufija in jim je kos vsak vlomilec začetnik! Vas pa, g. Andrej, ne čaka samo gospodarski polom, še celo osramočenje pred vso javnostjo. Izdelovatelj mojstrskih blagajn, v katere je vlom malen^ kost! Kar čestitam vam! — Le telefonirajte!« je še pripomnil bandit. »Hm, ne bom vas ovadil«, je mrmral g. Andrej, kakor bi se opravičeval iz groba. »Že vidim, da ste zapeljan dečko, bom opustil ovadbo. Odpustim vam in glejte, de se poberete iz sobe!« Nahruljenemu se nikakor ni mudilo, da bi se bil oklenil ponudbe. »Zakaj neki?« je rekel, »da bom spet gladoval? Odkrito vam priznam, da se ne bojim ječe, bom v njej vsaj sit.« »Pa vendar, človek božji * _,_ ? kje pa je vaša čast?« ¦? -H »Časti se še ni nikdo najedel . 5 . Le ukrenite, da bom zaprt, celo prosim vas za to uslugo! Ah, ne . . . Še bolje bo, če stopim sam na policijo in se javim.« »Če bi vam pa dal nekaj denarja?« je govoril v prcsledkih g. Andrej, ki je bil že v straliu, da bo tolovaj res izpolnil grožnjo. »Le nekaj dinarjev bi mi vrgli in bom že danes zjutraj zopet brez drobtinice fcruha. Ne, ne. prijatelj, mi je žo ljubša ječa.« »Naj bo 1000 Din.« »Vam ne bo težko, ako pomnožite tisoč s trideset.« »Tudi ta znesek vam izplačam«, je vzdihnil g. Andrej. Stopil je k blagajni, vzel iz nje denar in je odštel spokorncmu grešniku 30.000 Din. »O najunem srečanju pa ne boste ničesar, omenili«, je še prosil g. Andrej. »Na dušo zakleto ne«, rrm je zagotavljal vlomilec, se je še spoštljivo odkril in zginil v noč. Fabrikant Andrej je še vedno stal nepremično v blagajniški sobi, ves zbit vsled izrednega doživljaja. Slednjič si je toliko opomogel, da je zaprl vlomljeno blagajno, na ikateri ni bilo zapaziti niti najmanjše sledi, da bi bila odprta nasilnim potom. Težkih korakov sc je podal v svojo spalnico. Celo no5 ni zatisnil očesa. Drugo iutro ga je bolela glava, ko je šel v pi- sarno svojega velikcga podjctja. Nočno srečanje ga je oropalo samozavesti in dozdevalo se mu. je, ikakor bi mu bil prerezal vlomilec življenski živec. Že opoldne je prejel pismo, katerega je odprl in čital: »Spoštovani gospod! Dober človek ste in vaše blagajne so uprav izborue — to vam naj bo v pomirjenje! Ako se mi je posrečilo, da sem vašo najnovejšo blagajno odprl z lahkoto, je temu kriv vaš blagajnik, iki jc pozabil ključ v blagajni in povrh je še pustil na pisalni mizi za včerajšnji dan in noč določeno skrivno znamenje. To je bila velika neprevidnost vašcga uradnika, katerega primite pošteno za ušesa! — Z odkritim spoštovanjem — ikalilec nočnega miru.« Pošteni davkoplačevalci. Lani je prvič dovolila angleška davčna uprava plačevanje davkov v obrokih. Plačevalci, ki niso mogli plačati odmerjenega davlca, so lahko skle-. nili s svojim kontro-i lorjem preprosto po-: godbo. Obljubiti so mu morali v uradnih prostorih, da bodo ob do-: ločenih obrokih redno poravnali obroke. Malokdo je verjel, da bo-: do plačevalci zvestl dani besedi. Dnevniki so prerokovali, da bo imela davkarija samo veliko sitnosti. Zdaj je izšlo uradno obv.stilo, da se je v celem po-: služilo plačevanja pod častno besedo do 2000 davčnih obveznikov* Vsi razen enega same^ ga zamudnika so stali no redno na prvo za« htevo plačali svpje ob-1 roke.