Revija SRP
/ Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 27, oktober 2019 shtevilka 147 - 148
Izdajatelj revije
Naslovnica
Izbor likovnih del
Postavitev za tisk
Urednishtvo
Urednishki odbor
Narochila, prodaja
Izposoja na dom
Izdajo omogochajo ISSN
Revija SRP, Ljubljana
e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http:/ / www.revijasrp.si
Josht Snoj, Getsemani, 2017-2018
Damir Globochnik
Revija SRP, Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Peter Amalietti Ivo Antich Lev Detela Damir Globochnik Jolka Milich Rajko Shushtarshich
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1 p.p. 2670, 1001 Ljubljana
sodelavci v reviji 1855-8267
72
Revija SRP	2
Anton Umek Okishki Luka Hrovat Tom Veber Matja%h Jarc Sasho Zorc Mitja Urshich Ivo Antich Ivo Antich Ivo Antich Andrej Lutman Lev Detela
Prevajalnica
Yunus Emre prev.: Ivo Antich Matteo Cimenti prev.: Jolka Milich Peter Demjanovich Uspenski prev.: Nadja Jarc
Likovna priloga
Damir Globochnik Josht Snoj Damir Globochnik Ivo Antich
Ivo Antich
Vsebina
Oko je most	4
Prividi	8
Kvadratura zhalosti	11
Kakor da sem vino (prizmati)	16
Zhivljenje ni biznis	20
Pojemanje sonca	31
Nekaj (lingvohajka na vse-nich)	33
Sistemizmi (epigramizmi)	36
Milka (horror dvogovor)	39
Prevech ochetov (drugi del)	42
Sedem smrti	47
Chudni ljubimec	56
Pavji rep	60
V iskanju chudezhnega (Fragmenti neznanega
uchenja — Enajsto poglavje)	70
Podobe pasijona	88
Likovna dela	92
Dolfi Schaffer	101
Alan Ford — poslednji Jugoslovan
(Obletnica italo-jugo legende stripa)	107
Sherkol Molhes (strip-karikatura)	109
Revija SRP
3
Esejnica
Peter Amalietti Bernard Suits
Za zgodovinski spomin
Milan Shtruc
Milan Shtruc
Iz zgodovinskega spomina
Damir Globochnik Damir Globochnik
Janez Trdina Jaka Jarc
Zamolchana slovenska zgodovina	110
Kobilica: igre, zhivljenje in utopija	118
Monarhichne povezave med Slovenijo, Poljsko in Litvo	127
Veliki slovenski znanstvenik Herman A.
Haus (1925-2003)	135
Vprashalnica
Jolka Milich Dokumenti
Ivo Antich
Prve domache fotografinje	137
Hchi pesnika Franceta Presherna Ernestina Jelovshek (1842-1917)	142
»Najmanjsha veja slovenskega debla«	151
Bodleian Junius XI O anglosashkem rokopisu iz 10. stoletja in o kontekstu njegove pesnishke obravnave biblijskih zgodb, I. del	170
O pravljicah	189
Lektorska belezhka	197
72
Revija SRP	4
Anton Umek Okishki
OKO JE MOST
POZABLJEN PEVEC
Stoji stoji grob zeleni, Zor obseva ga rumeni,
V	tihem grobu pevec spi, Truden pevec preshlih dni.
Zhivel mirno prej v tihoti, Grob sedaj je na samoti, Chuti prejshnjih ni glasov, Ne zhivi spomin njegov.
Al ko sije zor rumeni, Prileti na grob zeleni, Tica pevka ter glasno Jame pevati tako:
Zvesto dan za dnevom pevam, Bozhjo slavo razodevam,
V	tem spomina dosti je, Naj slavi me svet al ne.
OPOMIN ZGODOVINE
Bratje, slushajmo nauke, Ki jih daja zgodovina, In slovenska domovina Serce naj odpira njim.
Tuzhno gledamo nekdanjost, Terdi boji so rojili, Svitle zvezde zatemnili In zaterli zlati chas.
Revija SRP
5
Bolj prijazna je sedanjost, Vendar boj she ne miruje, Duh mogochno se vojskuje, Trud, junashtvo zmago da.
V listih zlatih pa odkriva Modra nam uchiteljica, Kaj je zmota, kaj resnica, Kaj edinost, kaj prepir. —
Pomenljive so besede: »Chlovek sam si srecho kuje, Sam si rod osodo snuje.« Tud Slovencem naj velja!
BISERJI
Lpota
Lepota rahla je cvetlica, Ki pomlad zala jo rodi, Napaja svitla jo rosica, En chas cvete — in vech je ni.
Chas
Trenutki chasa so stopnice, Po njih se hodi v dvojni svet: Po enem stavi kes temnice, Po drugem klije rajski cvet.
Oko
Oko je most, duha med svet ti vodi, Po njem nazaj pa svet ti v dusho hodi. Najlepshi dar prijazne je osode, che duh in svet se druzhita brez shkode.
72
Revija SRP	6
SONET
Oziram se v neskonchni dom narave: Po dnevu zharki solnchni mi gorijo, Po nochi svitle zvezde se blishchijo, Razliva se nebeshki svit v nizhave.
Cvet pisan mi razgrinjajo planjave, Potoci bistri hladna tla rosijo, Zamaknjen gledam krasno bogatijo, Kar zdrami glas iz jasne me vishave:
Neskonchen prostor se ochem odpira, Izliva vanj se, iz njega izvira Vesoljnih glasov sladka harmonija.
Naj solnce — um — na zemljo — v serce sveti, V lepoti chudni mora se razgreti, In dar nebeshki bo ti — poezija!
NADA
Zhe pozna noch je, mirno vse pochiva, Jaz sam skoz okno svoje zrem stanice; Zvezd malo je, ni lune njih kraljice; Le chuk se mi oglasha, stvar strashljiva.
Je mar njegova pesem pomenljiva? Nikar se je ne boj mertvashke tice, Pregnal jo bode zgodnje svit danice, Le noch je njena, dnevu pa se skriva.
Che stiskajo me tukaj reve chasne,
Oziram gori se v vishave jasne,
Kjer dom bo moj, ko sveta se bom lochil.
Nevarnost mi nobena vech pretila, Zlochinstva moch me vech ne bo plashila, Ko bode vechne zore dan napochil.
Revija SRP
7
ANTON UMEK OKISHKI (1838, Okich pri Boshtanju - 1871, Trushnje pri Velikovcu, Koroshka), pesnik, pisatelj, publicist, urednik. Oche polgruntar Janez, mati Jera (r. Zheleznik), pet otrok. Osnovna shola v Boshtanju, normalka in gimn. v Ljubljani (podpora zhupnika), matura z odliko (1862). Po nihanju med shtudijem filozofije ali teologije se odlochi za klasichno filologijo (univ. na Dunaju, 1862-1866), denarno ga podpira trgovec in grashchak v Radechah vitez Ludwig Gutmannsthal-Benvenuti. Suplent na gimn. v Shentpavlu na Koroshkem, nato na gimn. v Celovcu prof. klas. jezikov, nem. in slovenshchine. V Celovcu pomaga Antonu Janezhichu izdajati knjige in urejati lit. reviji Slovenski glasnik in Besednik. Tam se tudi porochi s Franzisko Rabitsch (posvetil ji je nem. pesem Gute Nacht); 33-leten umre za kronichno pljuchno boleznijo, ko je hchi Bertha stara eno leto; pokopan je v Celovcu. Njegov literarni opus je obsezhen, she zlasti glede na okolishchine: iz skromnih razmer, vzoren dijak, shtudent, profesor, mozh, oche - ob slabem zdravju in zgodnji smrti. Zhe kot dijak je obilno objavljal, znan je postal pod psevd. Okishki. V literarni zgodovini, kolikor ga sploh omenja, je med minores kot poznoromantichni formalist, verzifikator, soroden Josipu Cimpermanu (bila sta v stikih), ter kot preprost pouchni prozaist narodno-verske smeri. Njegova tematika je konvencionalno refleksivna (narava, vera, domovina, slovenstvo-slovanstvo, klasichni mit, alegorizirana erotika — ob izjavi »Brez erotike ni nich ...«; veliko pesmi, zlasti erotichnih, je izgubljenih), manifestno utemeljena na krshchanskem etosu v obzorju staroslovenstva, zato mu mladoslovenstvo ni bilo naklonjeno (Levstik mu ochita nepristno lirsko obchutje). Oblikovno-jezikovno je virtuoz; v lepem jeziku spretno menjava tradicionalne stroge (metrichno-rimane) oblike, posebno sonet: npr. sonetni venec Pozdrav zvezdi na morji — kot ochiten kontrapost Preshernovi Juliji posvechen sv. Mariji z akrostihom v magistralu AVE MARIS STELLA — ter »dva sonetna venca v enem« Domovini (dvodelni cikel 28 sonetov). Nagiba k (retorichni) epiki; zanimivi sta pripovedna pesem Telemak na spodnjem svetu in Pesem starega Slovenca (satira narodnih razmer, po svoje she danes aktualna). V celoti vzeto je pesnik brez izrazitejshe osebne ekspresije; izjemen je njegov prispevek k standardu slovenskega soneta, nekaj pesmi, tudi epskih, je she vedno vrednih pozornosti. V antologijah nima mesta, izjema je Menartova Iz roda v rod (obj. Pozabljen pevec). Objavil je tri knjige — prvi dve epika, tretja v glavnem lirika: Slovanska blagovestnika sveta Ciril in Metod. Prigodbe in povesti v spevih, Celovec 1863 (9 »pevanj«, 10. nasl. »Slovanska tisuchletnica«); Abuna Soliman [to je slavospev in zhivjenje Naceta Knobleharja], Lj. 1863 (obsezhen »roman« v verzih), ter pregledna, dobro urejena zbirka Pesmi (Celovec 1865); iz slednje je tukajshnja objava.
Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich
72
Revija SRP	8
Luka Hrovat
PRIVIDI
1.
V	polzenju, v prelivanju zrnc peska, ki potujejo skozi tvoje raskave dlani, jih chutim in poljubljam prek mishic in kosti. Zazhirajo se mi v preostale ude: v njihovih premikih zashkrtajo poljubi, ki padajo na tvoje belo telo. Zazharijo, se ustavijo, zdruzhijo in zabrishejo svoje rdeche sledi. Kot temne zarje, ki zalijejo svetle nochi: — kot oblaki, ki skrivajo nevihte in prihajajochi dezh in strele in bliske, ki bodo zazhgali najino zhe davno prepleteno in zgubano nebo.
2.
Tvoje nochi naj bodo zvezdni utrinki in moje le siloviti in temni bliski.
Tvoje nochi naj bodo rjavkasto svetle in mlade in moje le bolno rumene in stare.
Tvoje roke naj bodo letechi labodi in moje le krakajochi in zaprti golobi.
Tvoje telesce naj bo pikasto rdeche in moje le vzburjeno zhareche.
Tvoj jezik naj bo vijolichasto srchast in moj le ostro konichast.
In ustnice tvoje naj bodo polne, sochne in mehke, moje pa le smrtno suhe,
puhaste in plehke.
3.
V	tvojem telesu biva moj dih. V krvi in v srcu trepeche za celicami kisika, ki naj bi umiril razkrechene ude: tresavico rok, butanje glave, hitro piskanje pljuch in nezmozhnost korakanja po prashni cesti. Skozi dihanje jemljem zrak; v tem srkanju in haluciniranju se prikazhejo odtisi in objemi nikoli pozabljenih prepletenih jezikov. V padanju se tako zbujava v sanjah, kjer si ljubezen ishche stranpoti. V postankih, v pridihih, v premorih in v zadnjih preskokih ugashajochih luchi.
4.
V	prelivanju zvezdnih kart vidim tvoj obraz. Potopljen in izgubljen v izbruhih kanibalskih ozvezdij: takrat se zbudijo velikani sinjih ochi, tuji bogovi zharechih kladiv, hidre morskih poshasti in rechni pritlikavci, ki pihajo in nosijo rdeche nebo. Ostanki obraza padajo na opushcheno in chrno zemljino. V peklenska mochvirja zletijo ushesa, v shkrlatna nebesa pa gledajo iztaknjene ochi. Nos in usta se dokonchno utopita v izkrvavljenih rekah nochi, da bi lahko sonchni dnevi she hlepeli in sanjali o tebi kot neskonchni, zhivi in strastni podobi.
Revija SRP
9
5.
V	ponavljajochih se gibih zachutim s svojimi blazinicami na prstih tvojo kozho. Prizhema se k meni kot solze v dezhju, kjer mokrota znova na novo zarishe moje sledi. Zarezhem vate; in z novo brazdo, ki vsrkava muhasto vreme, se razmochish in napijesh. Tako vzbrstish kot cvet, ki se odpira. V vzdihljajih rojevanja se ti blizham kot zhivljenjski dih, ki uravnava najino dihanje. Pochasi polzim vate, v mejah, kjer zemlja preneha biti nebo in kjer morje preraste v horizont pogleda. V spoju telesnih okonchin zaspiva, sklenjena v drugem. Kot potne srage, ki se prelevijo v dezhne kapljice skupne sreche.
6.
Ljubim te v vseh presledkih, ki so med nama.
Ljubim te v vzdihih, ko naslonish svojo glavo v moje narochje, pa ne vem, chemu vse te skrbi v tvojih mislih.
Ljubim te, ko she mochneje pritisnesh svoje telo ob moje zaradi napadov strahu in tesnobe. Ljubim te v iskanju steza, ki peljejo do tebe, do tistih skritih in manj razvidnih, za katere potrebujesh vaje in discipline.
Ljubim te, ko sedish in gledash v prazno nebo, ki odgovarja na tvoja vechna vprashanja, zakaj sva se le spoznala in kako, da nama zhivljenje ni blizu. Ljubim te, ko ovijesh svoje roke z mojim telesom in me strastno in pochasi polizhesh. Ljubim te, ko mi stisnesh srce in ga nochesh vech izpustiti.
7.
V	zatemnjeni sobi lezhi postelja in ti v njej. Tvoji lasje so razprostrti kot peruti pticha, ki veselo zazhvrgoli, da je toplina doma v kopici odej, ki jih brcash od sebe. Obraz se ti premika v valovanju posteljnine. V rokah drzhish sanjske privide nochi, katerih she ne zhelish izpustiti. Z nogami jih prestrezash, da bi ti she za en trenutek dali postanka v pitju nektarja podob prihajajochega sanjskega spomina. Odpresh ochi in soba, stanovanje, blok, cesta, mesto in jaz v njih zazharimo. Vidish me v razshirjanju rok, da bi te spet — kot vsako novo dobo — objel in zazhelel: Dobro jutro!
8.
Predolgo nisva govorila, cheprav sva si jezikala vsak dan.
Dolga leta se nisva dotaknila, cheprav sva upala brez preostanka dneva.
Desetletja se nisva pozdravila, cheprav sva se gledala v zrcalih spomina.
Stoletja zhe nisva bila skupaj, cheprav sva zhivela pod isto streho in na istem
naslovu.
Tisochletja se nisva drzhala za roke, cheprav sta najini telesi pili iz istega izvira. In milijone let se nisva ljubila, cheprav je v prsih obeh pulzirala le ena srchna bolechina.
72
Revija SRP	10
9.
V vrochih dneh te vidim na lesenem gugalniku. Tvoj hrbet je skrchen, kot da lovish metulje pod sabo. S svojimi rokami jih preganjash in zhelish prepoznati. Barvne slikarije gredo skozi tvoje bele prsi. Za trenutek zhe mislim, da se mavrica rojeva v tebi. Malo nad tlemi pa zibash eno stopalo, saj drugo spodvito lezhi nad sedalom. V guncanju mi govorish, a jaz ne vem, ali chutim tvoje ljubezensko vdajanje ali pa gledam fotografske slike tvoje disheche golote.
10.
Iz vode si stopila kot soha morske soli. Tvoji koraki so utopili pesek, po katerem si hodila. Za tabo viharji in zalivanje horizonta morja in zemlje. V tvojih kroshnjah narochja gnezdijo osamljene ptice ujede, ki spushchajo svoje ljubezenske krike po koncu sveta. Rjave ochi ti shvigajo na vse strani, saj prinashajo nemir in strah in solze in bolechine, ki se jih ne da vech zgreshiti. Tvoja kozha je tako posuta z rdechimi pikami tisocherih izpovedi, ki zapisane lezhijo — na tetoviranem letopisu naplavljenega telesa. Ljubi se z menoj, ti angel moje pozabe!
Revija SRP
11
Tom Veber
KVADRATURA ZHALOSTI
RAZPOKE
Vse zhivljenje umiramo po delchkih sekundah kosti pokljajo srca se lomijo konglomerat vsega kar nismo pa bi lahko bili postaja chedalje tezhji
smo prevelike pichke da bi vzeli nozh in zarezali v notranjost.
OKROGLO VESELJE
Ljubezen pishi z veliko dvome z malo
obchutke sreche razlij v slike in jih uokviri za chase ko jih vsakdan prekrije s prahom.
72
Revija SRP	12
REZILA
In ti delash svoj Art in si neizprosen jebesh male pichkice ne sprashujesh se o prihodnosti vse je zdaj in jutri ne obstaja v trenutku
ko bi lahko bil vsakdo ostajash
ti.
***
Celjenje otroshkih ran zahteva veliko potrpljenja zelenega chaja vechernih pogovorov in tvojih rok premazanih
s kokosovim maslom.
***
Ko si majhen
tekash da bi dohitel odrasli korak ko odrastesh
tekash da bi prehitel svoje vrstnike ko si star
tekash da bi ubezhal lastni minljivosti.
***
Dozhiveli smo veliko pa se she zmeraj smejimo kot da bi komaj vcheraj privekali na svet in vchasih se zdi kruto to zhivljenje in boli
a zdaj smo spet skupaj tukaj
in je svetlo.
Revija SRP
13
vsaka odlochitev je lochitev boli.*
takshna je bila najina nujna
a
bolecha. Vchasih ko se mi zahoche dvojine
te she zmeraj ishchem v mislih smeteh spodnjicah in razmishljam ali sva bila midva napaka ali nama je le potekel rok trajanja.
*citat po Borisu A. Novaku
KVADRATURA ZHALOSTI
Prezhiveti vsaj do septembra ali novega leta ko pada sneg in je vse mehko in tiho tirnice
ne pushchajo sledi
solze nimajo kalorij
le pusti da techejo sneg
ne obtozhuje
ne postavlja vprashanj
sneg
samo
pada.
72
Revija SRP	14
PREMIKI
Popolnega unichenja ne moresh ustaviti s silo
ali z nachrtovanim napadom
ampak z veliko mero
tishine
ko se zavesh
sprva ni enostavno
in te lahko pretrese
vsa ta praznina
ki jo je treba
z nechim
zapolniti
zakrpati
s shivi
ki bodo vzdrzhali
in tako dihash
v praznino
njeni robovi
se pochasi zachnejo
rositi
upogibati
v nekaj
poznanega
okroglega
jutri
ni vech tako negotov ko si
cel.
Revija SRP
15
***
Tvoja chustva so prostori brez imen ali oblik znachaja ali vonja vse barve so te zapustile ostajata samo she chrna in bela nichesar zares vech ni samo she megla polzecha
v trohnech spomin obljubljenega
jutra.
***
Toliko rib in ptic je poletelo skozi ta okna, toliko imen in poletij je zapustilo te prostore, vstopish in sem srechen. Spokojnost pochasi prekrije stene zavrachanja, pogledi
izperejo v stene zazhrto zgodovino, jutri
zdaj ni vech tako negotov, na vrtu vzbrstijo tulipani.
72
Revija SRP	16
Matjazp Jan:
KAKOR DA SEM VINO
(prizmati)
Chebela
Na moji vrtnici brenchi chebela nabira chrke in besede za novo poezijo vsa vesela
ko v panju se medijo za hip obstane, mirno sede kot bi jo pesem vase zaobjela.
Izvir
Ne vem. A misel mi je dobro znana.
Telo je zraslo po nachrtu:
srce bo samo bilo,
kri bo slana
pritekla skozi zhilo.
Izvir zhivljenja v skrivnem vrtu.
Prishla bo voda. Vse bo vsemu hrana.
Nevidni plamen
Za mejami vesolja vse izgine materija je razsnovljena in gibanje miruje ni tishine
ker z zvokom odvaluje v gluhoto zadnjega odzvena v temoto nerazumljene praznine
Revija SRP
17
iz nje prihajam, vanjo se spet vrnem iz nje se dan na dan rojevam zasijem vedno znova se utrnem
prestopim dva bregova
chez chrni svod, kjer izgorevam
srebrni zastor za seboj zagrnem
in glej prostore, ki se mi odprejo! napoj luchi se zliva vame kot lepe, lepe sanje pod odejo
svetov, ki padam vanje na dno, kjer se vesolje vname v nevidni plamen, tam za zadnjo mejo.
Pod krili
Pod krili beli zharki valovijo, v ocheh odseva mesechina. Odjeki zvezd igrajo simfonijo,
nikdar je ne konchajo.
Nad glavo se bleshchi globina,
v srebrnih krempljih pesmi krvavijo.
Dalech, dalech
vecherno sonce me je zaslepilo
ko tiha in bozhansko bela
s prstjo si se pokrila
pod gomilo
pa si razprla krila
in dalech, dalech odletela
kot da je tukaj vse minilo
72
Revija SRP	18
Dan mrtvih
Mrtvaki so veselo praznovali,
svetlobe svech so se napili
in se med zhalujoche
pomeshali.
Postalo jim je vroche
pa so ozrachje ohladili
in dalech v mrzlo vechnost odplesali.
Drama
Prazne besede, prikrita dejanja gumijasta hrbtenica bedne intrige klanja
tezhke verige
in zastrupljena pshenica
lazh, ki v krvavi resnici odzvanja.
More zaspijo, ljubezen je sama v dihanju chutim vsebino groza umira z nama a iz izvira
techeta voda in vino
kot da zhivljenje ni tragichna drama.
Demokracija
oblast so osvojili psihopati z lazhjo, prevaro, goljufijo na zhalost jih ne znamo prepoznati
zhe preden se jim vdamo potem pa kradejo, morijo zaprti za zastrazhenimi vrati
Revija SRP
19
Kohelet
Ko gledam divje lovce na vetrove in snamem z glave krono jaza, gre zhalost iz modrosti chez robove,
kjer prednik v vsej kreposti lebdi kot senca brez obraza in kliche k sebi svoje prasinove.
Vladar
Zverini je ubijanje zabava na lovu, na televiziji zato je zgodovina vsa krvava
zato uhaja iz spomina
in spet zapleshemo v moriji
in v Chrno morje teche rdecha Sava
ko konchno znova nad chloveshko bedo
kjer zlato zhezlo se dviguje
vladar zjasni nebesa
svojo chredo
izchrpano od plesa
spet z vechnim mirom navdihuje
z neshtetokrat prelomljeno besedo.
Kakor da sem vino
Nekdo me pije, kakor da sem vino
kozarec se pochasi prazni
v neslutene prostore
pod globino
pronica skozi pore
med nikdar videne prikazni
ki zanje to zhivljenje ni edino.
72
Revija SRP	20
Sasho Zorc
ZHIVLJENJE NI BIZNIS
CHEZ TOSTRAN DO ONKRAJ
klokotajo penice v ulja konchnice na slaka zvonchice zabrenklja she pish kot skrhana lajna vetrovja ta drajna preganja meglice iz ilnatih nish ...
v shchavju samote brnezhu dremote lapuhovje se mije v derochini brzic chvrljajo sinice kot shumi kotlice v kroshnje privablja jih plavje modric ...
na malnu zidovja chez klaftre bukovja skoz' line oglene tiho stope jeche a shkarniki stari v mahovja opravi dremavo v mlinshchici spokojno lezhe ...
she tostran parobka utone mi potka med grchave trnoske in tepke trepljaj kjer brezchasje ujamem v njemu postanem dokler ne izginem v brezpotju onkraj ...
Revija SRP
21
ZABLEDELE SO SLIKE
zabledele so slike
v cheshminju trnike
zad kôzelcu rante trohnijo molche
golè hiravcu late
se cefrajo zaplate
pustoshnik obrashcha sklecave nogè ...
mre skelet in prochelje
ni vech detelje, stelje
je pish jo razpihal na pushchave shtacjon
v hlapona izpuhe
drezine vzbuhe
v povshtre izvoshchka s kolesljem za lon ...
drdra lojtrc za stoge chez strn naglode
zhanjicam srpache po klasju zhvizhgô v snopju deklichki frfotè kot kraljichki
z ljuljko jim uheljce frkolinchki zhgechkô ...
za prsobranom ruine v migotih prashine s kozla le mestna tam srajca sestop' z mokronajzarsko shtulo chez oramje pa culo
mahne chez grichek star' mam'ci nasprot' ...
zabledele so slike
vonj ôbrshe tam lipe
hlad mize kamnite aster garteljc cvetoch
ob plotcu kosmachi
malinje v globachi
medenke v peharchku za pastirca gredoch ...
na ribstolu ocha
drajsa doge obrocha
za lajtek sorzhice v shentruperski far'
mal' tiste za cvichek
debenshki polichek
ki kmetichem v zidanc' napitnice udar' ...
72
Revija SRP	22
somrak je vechera
voz shibi se in dera
vprega volovska zacuka ju v breg
ob zhrdi povesem
razlega se pesem
na ribjek dremavi zre shchipa obstret ...
zabledela ta slika kot srchna trnika
spod zhalostne gore med primozhki spi
da izsanjajo sanje
koshenice ne gmajne
kjer iz kozelca otava kot rodina dishi ...
PRIPEKA
Huda sopara. Sizif pochiva v senci tritonske skale.
ZHIVLJENJE NI BIZNIS
afne mal' guncam kot lenivec zaspim drnjoham do dveh pr' mat' je res in papco postrezhe pa pupco v sob' carju primeren deluks je obrok
z jajchki na shunki me v svet obudi chez kofi not' viski she infuzija v kri vrata odshkrtnem vdihnem tist' plin en chik si zakur'm zhe pokonci stojim
Revija SRP
23
mat' na balkonu sama s sabo chveka s klinchki zagnano med shtriki poklja je cot za tri shkafe pol polika vse to a kaj bi brez tega 'koj pobralo bi jo
brezvezno sesanje njej ni problem a mene krizh daje s'm zvit in lesen mobico drajsam da prst je otechen kljuva in shpika bolechine refren
kosilce mi skuha 'mam prato najrajsh' spanec te zdela da bi zhrl le flajsh vampek zazheja she dva pira dobi zhe riga kot osel a men se spet spi
klofnem na zofo vse do trde nochi se kul opedenam zhe v lajf se mudi mat' je kar budna pri brlivki sloni shiva kup shtumfov spod shpegli mrchi
kaj chem nakladat' ak' 'ma rada vse to je zdravo da miga kot jamra v nebo pichim naravnost mi ovinkov ni mar o ti mamica srchi za kino dej d'nar
72
Revija SRP	24
iz toshla ji spulim kesh bogi na plan zahlipa za mano vech nimam priznam do penzije rajtam dost' chakat bo she ne troshi na gliho kak sokec pa zhe
kot burja me nese v prelestne nochi pr' Cuzy je zhurka kjer dolgchasa ni babe so shponske odspred in odzad ga serjemo v nulo najraje brez gat
res sunki so divji da shvic kar polzi v mashinci je shtrom vse trzljaje zdrzhi skozlana je zora se plazim domov ga noro smo biksal s'm zmatran kot vol
butnem na post'ljo med rjuhe moj svet kjer shiht ta tezhashki je res bajno pochet' v povshter utonem kot lenivec zaspim drnjoham do dveh pr' mat' je res in
a dajem na znanje sem abraham zhe kosti me bolijo in shkripa mi vse she tista prasica z'lo peche na rit' me v palcu protin ful zhge da je shit
Revija SRP
25
prav fino da mat' se perfektno drzhi no vedet je treba she devetdeset ni za hrano pa p'jacho ji nikol ni b'lo mar za shportat' po bajti vrhunski 'ma dar
ponujam ti sluzhbo en butec mi prav ma klinc ta drobizh she za pir bo premal' poleg tega she malo pa v penziji bom parkrat grem spat in uzhival jo bom
zhivljenje ni biznis kaj dzhob bi pa to spanje bolj hasne da dolgchas ni t'ko v povshter utonem kot lenivec zaspim drnjoham do dveh pr' mat' je res in ...
TI PREDICA SNA nekoch ...
zvihrala bova v slut vrshine usnula zdolaj v ledni mrak a pred' prepad zamolk oshine predica sna bo jek sladak
nekoch ...
ko v dolcah jage zapretijo v shkrapljah spine zaplode a pred' chez planje se zgubijo pev glask pod limbe zanese
72
Revija SRP	26
nekoch ...
temota ubije strast vechera v okrajkih nove zablede a pred' jesen gre za jezera prisluhni stihom ki jeche
nekoch ...
ko lashte brdnic pish oblije avriklja lica zadehte izpojem pesem ti nevesta da krajem onkraj snivash me ...
MISEL
jo vdihnem
zajamem
slechem
ochistim
izdahnem
umijem
odenem
nalishpam
polezhem
pobozham
objamem
poljubim
pomaham
izsanjam
pozabim ...
a morda se vrne ... v pomladna brstenja v vzdihe poletne v listja sheleste v mrazine snezhin v zaskorjene sence v somrachne samote v serafine shepete v shushljanja globin ...
Revija SRP
27
da ...
jo vdihnem
zajamem
slechem
ochistim
izdahnem
sestavim
odenem
nalishpam
utelesim
polezhem
ovijem
pobozham
poljubim
zapredem ...
v tebe v sebe v sanje v dusho v temo v onkraj v eon
vkalim ...
INSPIRACIJA
v dlan mi sezhesh vame lezhesh v tiku sna ubijesh chas ni
vech drevi ni
vech davi v brezdanj zaplovesh ti
- in jaz ...
72
Revija SRP	28
tiho
vstanem te vzamem v tiku sle se prozhi plaz ni
vech drevi ni
vech davi v brezdanj me nosish ti
-	in chas ...
zvit v eno te vreteno dan v noch navija v chas ni
vech drevi ni
vech davi le sni v eonu nje
-	obraz ...
TAMKAJ ... NA GREGORJEVO
(haibun)
Tamkaj, iznad kamnitega velba, koder med relikti podgrajskega rozarija chemi postarana Samassova vila, se skozi ozholteli mulj listja in zatohle trhlobe pne stechina do prepadnega okljuka, vse do onkraj oshkrbljene skaline, ki mrko zre v hladno hrbtishche starotrshkih altan in baladurjev. Da skoraj okobal klopnesh na zhametno oblico, obsijano z zablodelimi tipalkami sonca, je zhe od nekdaj zhelezno pravilo, ki signalno zaklinka po ushesnih nakovalcih, ko svojo otrdelo teksturo zhivota nekako privlechesh do razmrshenega chela zlodejeve glave. Na skrivenchene gabre smo se staroljubljanski bosopetnezhi obeshali, kot bi izzivali
Revija SRP
29
spechega zmaja z vlechenjem za bodljikavi rep. Morda se iz te goshchave she vedno prikazhe komu, da ga je strah njegovega ognjenega gobca, zatorej je treba biti karseda pazljiv ... Tamkaj, koder zhe ozelenelo ozhe brshljana objema starikava telesa drevja, med nogami korenin in trkljavim zhelodjem brskljajo spretne veverke, dalech od nevarnega renchanja pasjih bevskov. Chez balkone zhlamborjev veje jutranji pish in med zavozlanim cheshmiljem kakofonichno shchinka jutranja perjad. V prepishnih obrshah krakajo plenilske vrane in jekleni kljuni jim kot uperjene sulice chakajo, da se pod vrshnim slemenom florjanskega zvonika pojavi nich hudega slutecha golobja jata. In tja zdolaj, kamor se jesenske noge vech ne upajo zadrsati, je polegla prelestna, mlada dama vesna in razpredla svoje zlate kodrce chez mahovite shkarpe, v tih shelest zavalovane nostalgije ... Tamkaj se v nebesno sinjem, purpurnem kolorju zasvetijo pokonchni lijci nunk in rosne oblekice sramezhljivih vijolic, v sapici, ki zadrsa chez svilo man, pa zatrepetajo glavice devishkih zvonchkov . In tamkaj, ob Gregorjevem, pocukam chas mladosti ...
PERNATI VRTEC
ZLETA Z VRSHICHKOVKROSHENJ V PROLOG ZHIVLJENJA.
SHE SPOMINCHICE CVETE nekod .
za pepelastim fratjem in pordelim osatjem nebroj si spominchic pozheliva ubrat' kot luchke sfrliva v nekdaj zletiva ko pikljala je stelja zhgechkala pomlad .
o sta srci klekljali v pritrku kembljali chmokali v cretju drncali v vrhe smukali gmajne plamteli v drajne na ovchicah zibljali v potochju vode ...
72
Revija SRP	30
chez trhlobne brvice shtup'ramo v lozice s kozolci mendrala kostrebo sva v rut' shla z ritjo v koprivje je vzhgalo res divje ej le kaj to kozlichem bi motnilo pochut' ...
sva sonchek lizala pa lun'co grickala she kaj skritega vmes b'lo se lushtat' je v tem kot pivnati trav'co in shpegati v shtal'co gostolenju shkrjanchka na mrvi zatem .
nekod .
za muljastim fratjem in pordelim osatjem prastari lesniki v mrachju mrche v obrshah srebrine v kaluzhi tropine - spominchice v ochkah she njenih cvete .
Sasho Zorc je rojen leta 1951 v Ljubljani. O sebi pravi takole: »Tista poshtena, neponarejena navezanost na lepoto slovenskega jezika me spremlja zhe iz osnovne shole, she tembolj pa, ko sem schasoma zachel vpijati chrtice Ivana Cankarja. In tam, she posebej, v tistih pridihih socialnih krivic, sem se nekako nashel in seveda znashel ... She tembolj pa, ko sem pozneje, v nekakshnih neizsanjanih sanjah, lovil paralelno sonce in nedosegljive ideale ... In ko se me je nekoch, v spokoju vechernega somraka, dotaknil Jenko, se nisva nikoli vech odtujila ... Tiste, nekoliko zaprashene, a vendarle domache besede, me ponesejo na vale nostalgije, ki obudi pomladno frkljico, da spleta kodrce v mojih stihih ...«
Razshirjeni besedni zaklad v Zorchevih pesmih prek obravnave vechnih in sodobnih tem z arhaichno silo in samosvojim zhivahnim ritmom posega v sodobno poezijo, ki jo ustvarjajo slovenski pesniki v tem trenutku. (Op. ur.)
Revija SRP
31
Mitja Urshich
POJEMANJE SONCA
Razpihovalec mane
Ko me pish poljubi v dlan in se Zemlja da na bok, nich vech skregan ni vsakdan, nich vech prazen ni obok
neba, ki rishe vence, hrepenenj kroti naskok, da ne bi vse zle sence zastrupile dushe tok.
Tedaj rozha snuje plan, s cvetnim listjem v vsemir shiri hlap, ki bo spoznan, in da zmaga ne hudir.
A ljudje she kar v mreni, ki, zastirajoch polje, ne pusti, da po veni kresnice teche ime.
Ogledalo
Chisti hip ti plete stanja, neslishno kakor etra jek; obraz v zrcalu odzvanja chasa kozho, premene vek.
Zhivljenje nam slik poklanja, nihche ne ustavi kadra tek. List za listom teche sanja, misel stopa v stotero rek.
72
Revija SRP	32
Slutnja
Pojemanje sonca, dan se vda nitim sna. Noch je brez konca; sem le bibavice sla.
Morje dre v oko srca; slutnja nam zgoshcha kri. V daljavi lajezh zvonca prenika v neki chutnosti.
Revija SRP
33
Ivo Antich
NEKAJ
(lingvohajka na vse-nich)
*
Nekaj nasproti vsega in nicha stoji,
oboje v njem zhdi.
*
Nekaj vse in nich v svojem obsegu drzhi
kot v stisku pesti.
*
Nekaj kot ne-kaj skozi vse in nich gori,
v ognju, ki ga ni.
*
Nekaj zdruzhuje v sebi dvochlenski vse-nich,
vsenichju tuje.
*
Nekaj vse in nich v objemu nicha vrti,
kot da vsega ni.
*
Nekaj kot obseg je neskonchno obzorje,
vsenichja morje.
*
Nekaj je obris, zarisan vase kot nich skozi vsega vtis.
72
Revija SRP	34
*
Nekaj je slep vid, ki vsenichje vzdrzhuje
kot prividen zid.
*
Nekaj obstaja
kot vsenichja brezbrezhna,
prhka ograja.
*
Nekaj je strogo zakovano v nalogo
z vsenichja vlogo.
*
Nekaj iz vsega in nicha sestavljeno,
v sebi spravljeno.
*
Nekaj do vsega in nicha ravnotezhno
kot nedosezhno.
*
Nekaj v trikotu z nichem vsega, z vsem nicha
na krozhnem potu.
*
Nekaj v preseku z bichem med vsem in nichem
v gluhem odjeku.
*
Nekaj je vsota
kot vsenichja praznota,
prazna polnota.
Revija SRP
35
*
Nekaj je ne-kaj,
vase postavljen vprashaj,
med vse-nich kot kaj.
*
Nekaj kot zakaj je zavito kot vprashaj
v vsenichja sijaj.
*
Nekaj kot klicaj je vsekano kot sijaj
v vsenichja vprashaj.
*
Nekaj na stezhaj odpira vrata brez vrat
vsenichju za vrat.
*
Nekaj je konec
kot vsenichja chasokraj,
ki zachne kje-k(d)aj.
(iz rkp. zbirke haiku izrekov Vsenichje — cf. T/k/alec, SRP 109-110 / 2012; Kljuchi nakljuchij, SRP 145-146 / 2019; op. avt.)
72
Revija SRP	36
Ivo Antich
SISTEMIZMI
(epigramizmi)
LETO SISTEMA (2019 - 150 let PSE)
Prus in Rus v avtorskem sporu glede periodnega sistema. Jubilej pripada Rusu, prusko-ruska tekma pa obema.
MENDELEJEV
Vsak element v omrezhju sistema je lastnega reda shizoshema: uchenjak, porochen, drugi zagrozi s samomorom, che se z njim ne porochi.
SI S TEM SISTEM?
Veliki brat Sistem ne pozna izjem. Sleherna izjema je del sistema.
ROB
Kako naj izjema zhivi zunaj sistema? Tudi svojeglavi rob je ujet v mrezhe drob.
Revija SRP
37
VETROMLINI
Sistemska izjema — peklenska dilema. Kot dvojnik Don Kihota je v kolesju napota.
TUJA NUJA
V mlinih sistema je pesek izjema, ki se bojuje le iz lastne nuje.
SVOJSKA VOJSKA
Vsaka donkihotska odshtekana cvetka je svojski prispevek k cvetenju napredka.
VRTACHI
Sumljivi elementi rinejo z glavo skoz zid. Kot chrvi delajo shkodo, ki je konchno sistemu v prid.
OGANESON
(neobstojni element)
So tudi taki elementi, ki jim niti ni do eksistence. Zhe pred nastankom razpadejo, ker so v sistemu le lastne sence.
72
Revija SRP	38
TREMOR
(inzheniring poslovnih sistemov)
Tudi neodvisne od sistema kot (p)osle pritisne mrezhna trema.
PREMENA EU-SISTEMA
Anglezhi so sprejeli »amerishki« brexit: do Evrope in Irske mehak »kitajski« zid.
RDECHA NIT ZA BREXIT
Smiselno je pach vprashanje: »Kakshen smisel ima brexit?« Sistem za Americhane: brez GB je EU invalid.
MENJAVE VELJAVE
(elementov)
Ko spremeni se vloga v sistemu kroga, zdaj nadloga uboga bossa uboga.
TRUMPCARD SYSTEM
Trumpofobi so v zadregi: skoz stisk zob priznavajo dejstvo, da s tem asom v spregi ZDA izvrstno plavajo.
(jul. 2019)
Revija SRP
39
Ivo Antich
MILKA
(horror dvogovor)
—	Vidim, da glodash chokolado — shvicarsko Milko ... Dober tek!
—	Ploshcha chokolade: koprolit. Obchasno sem pach koprofag ...
—	Le obchasno?
—	Kadar me obishche mala teta Milka iz Kopra, mi prinese chokolado Milka in se poshali: »Malo Milke od male Milke« ... Je namrech moja tako imenovana mala ali mrzla teta, ochetova sestrichna, pa tudi po postavi je majhna.
—	Koprofag iz grshchine: kopros (drek), fagein (zhreti), torej drekozher. Govnach je hroshch govnobrbec, drekobrbec ... Kakshno zvezo pa ima koprofagija s chokolado?
—	Asociativno, predvsem po barvnem vtisu ... Pa etimoloshko: kakao, kakav, glavna osnova chokolade, kot beseda spominja na grshko kakos, slovensko kak(ec), baskovsko kaka, imenu Milka pa je blizu baskovska beseda milaka s pomenom »vech tisoch«. Govnach ali bolj starinsko govnar lahko pomeni tudi zoprn chlovek, zoprnezh. V balkanskem bratstvu govnar pomeni chistilec stranishch. V Indiji so chistilci latrin, skupaj s pometachi ulic, najnizhja kasta, tako imenovani »daliti« ali zlomljeni, izgnani, »nedotakljivi«, parijci ... Je pa govnach tudi egipchanski sveti hroshch skarabej ... Koprofagi so tudi nekateri dushevni bolniki.
—	Arhetipski simptom?
—	In koprolitski sindrom. Barva dreka v vijolichastem ovitku.
—	Je potemtakem Milka sladek drek?
—	Simbolichno ... Na teh chokoladah je podoba krave, to je torej ime predstavnice goveda, kopitarjev. Tudi dragocena dishava moshus izvira iz riti jelena pizhmarja.
—	Kot v izreku »iz blata zraste rozha zlata«, ali ne?
—	Podobno optimistichna prispodoba: sladkost iz pushchobe. Sacchara je po latinsko sladkor, sahara je po arabsko pushchave (edn. sahra). Od brezupa do sladkega strupa. Od kakca do keksa. Od negacije do iluminacije. »Ilum« je balkanski turcizem, turshko »ilim« iz arabsko »ilm« (veda, znanost, znanje).
—	Koprologija: veda o blatu?
—	»Il« ali »ilo« je praslovanska beseda za glino, blato. V turshkem jeziku »il« pomeni ozemlje, dezhela, domovina. Praslovani so bili »ilarji« ali »Iliri«, mochvirniki,
72
Revija SRP	40
barjanci. Ilys — grshko: blato, glina. Ilia — latinsko: chrevesje. Ilia je tudi Trojanka, Ilion pa Troja. Trojan(c)i so verjetno nekoch imeli triglavo bozhanstvo, nasploh znano pri Slovanih ... Etimologija je pach veda, ki velja za najbolj poetichno vejo jezikoslovja, zato si vchasih privoshchi tudi kakshno poetichno licenco.
—	Kako to, da so Shvicarji chokoladi dali slovansko ime?
—	Obstajata dve razlagi. Prva je po zdruzhenih zachetnih zlogih glavnih sestavin v nemshchini: Milch — Kakao. Druga pa: shvicarski slashchichar Suchard, ki je leta 1901 zachel proizvajati mlechno chokolado, naj bi kot ljubitelj Wagnerjeve glasbe posebej obchudoval tedaj svetovno slavno operno pevko Milko Trnina, ki je bila Hrvatica.
—	Ali ni Milka tudi slovensko ime?
—	Ne ravno tipichno. Praviloma naj bi bilo slovensko Milena, Milka hrvashko, Milica srbsko.
—	So ta imena kaj v zvezi z angleshko besedo milk in s slovanskimi inachicami za mleko (moloko, malako, mleczko, mljako, mlijeko itd.)?
—	Pri tem je »klima« vsekakor slovanska. Brez klime ni ne poletja ne zime. Klimatizacija je tudi v zvezi s (stranishchno) koprofilijo. V molku skritosti se dogaja »molka«, juzhnokorejski voajerizem, minikamerno snemanje zhensk zlasti po stranishchih, pa tudi po slachilnicah, hotelskih sobah ...
—	Amerishki indie pop band Miniature Tigers ima pesem »Japanese Woman Living in My Closet«. Asociativno s korejsko »molko«, mar ne?
—	Vsaj deloma, bolj »poetichno« (wc-poetry) ... In v zvezi z amerishkimi literarnimi citati se tukaj ponuja she Hemingwayev izrek: »The first draft of anything is shit«.
—	Sodobna shvedska pisateljica za otroke Pernilla Stalfelt je napisala »Knjigo o kakcu« (shvedsko: Bajsboken), po kateri imamo gledalishko priredbo z naslovom »Kakcheve dogodivshchine«. Igra »Kekcheve dogodivshchine« pa je seveda priredba po Vandotovem Kekcu. Kako je pri teh asociacijah z vzgojo in bontonom?
—	Cheprav niso vchasih nich manj (ga) srali, je bilo nacheloma nedostojno o tem govoriti brez dolochenih zadrzhkov. Danes pa naj bi vladal trend tako imenovane sproshchenosti, odprtosti »brez tabujev«. Do vsakrshnih oblik drugachnosti se kar vsiljuje toleranca, tudi prek mainstream medijev, le kdor ni sproshchen, je takoj oznachen, sumljiv, asocialen, manjvreden, izlochen, povozhen, skratka — sploshchen. Slovenci in Americhani zamerijo sproshchenost le svojemu predsedniku. V madzharshchini »kekec« pomeni nevolja, jeza, torej nasprotno Kekcu kot uteleshenju dobre volje. Balkanski slang turcizem »kekez« (gay) je pa lahko tudi ne ravno dobrovoljen priimek.
—	Pa smo spet pri Balkanu, ali ne?
Revija SRP
41
—	Nich brez Balkana: pod vsakim kamnom balkanska mana. Postjugo trend je »chim dlje od Balkana«, toda ne le Kekec, ampak tako rekoch vsak slovenski narodni junak ima vsaj kakshen hrvashki »spot«: kralj Matjazh kot ogrsko-hrvashki kralj, Peter Klepec je doma na obeh straneh Kolpe, priimek Krpan je redek na Slovenskem, bolj pogost je na Hrvashkem (Krpani — bunjevsko pleme v Liki). She Gubec in Tito bi shla zraven.
—	Nedvomno pa shvicarska Milka vsaj Slovanom poleg chokolade vzbuja tudi pojem miline, kajne?
—	Seveda, vsaj v glavnem. Najde pa se tudi kakshna izjema. Na primer, poznal sem dva mozhakarja, bila sta si soseda, eden je imel psa, tochneje psico, nekakshno meshanko, ki je rada stikala za iztrebki, zato se je drugemu sosedu gnusila; poleg tega ga je ob vsakem srechanju oblajala, che pa je bila sama v stanovanju, je divje zavijala in bevskala, vchasih tudi vso noch. Ko je sosed izgubil potrpljenje, je skushal, ne ravno najbolj prijazno, nekaj omeniti lastniku psice, ta pa ga je boksnil v glavo s posledico: zlom cheljusti in pretres mozhganov.
—	Kakshno zvezo pa ima to z najino temo?
—	Lastnik se je pisal Milko Kekec, svoji ljubljenki pa je dal ime — Milka.
72
Revija SRP	42
Andrej Lutman
PREVECH OCHETOV
(drugi del)
Bilo je v tistih chasih, ki she niso minili; nekateri se she obchasno priblizhajo, zblizhajo v tolikshni meri, da zastarajo.
Hishna napihnjenka, tudi vechlonchnica poimenovana, se skisa in s tem zakisa ozrachje v hishnih okoljih, v prostorih izven bivajochega. Pozneje poimenovani doda odpadek za darilo. Uteleshenje se ne ponovi, zagotavlja, ko se razrashcha, obsega zhe pretezhni del prostora, se bohoti, ko dosezhe tisto vsebino sobane, da postane odvechna. Gnetar jo odnese v klet; iz sobane v klet, enolonchnico. Odpadke, odpadle in chakajoche na podu, zbere skupaj, zavije v odejo, jo zvije, okorno namesti predse in razmishlja o odlochitvi, da jih podari. Oseba, ki mu prva poda svoj spomin nase, je Klista. Ona zna z odpadki, ona se ne obremenjuje s tovrstnimi darili in jih lahko da tudi pouzhije. Ve, da jo ljubi. Prav za prav ve, da ga ona ljubi prav. Bolj ga ljubi ona, kot on ljubi njeno oholsko dvorjenje, prihajajoche tako iz okolja kot tudi iz nje, iz njene oholosti nasproti okolju.* Iz stene se pojavi postopach, ki prichne z zasledovanjem. Z brco v steno Gnetar dosezhe, da postopach postane del prebujanja, kar se kazhe z izginjanjem stenskega okna, pogleda skozenj, okenskega ozadja znotraj in zunaj okenskega okvirja. Postopach, zasledovalec in brca narede, da je prebujanje plodovitejshe. Sanjski odpadki, zaviti v spech spomin, postanejo spevni, navidezni, brez ene same slike; so ugrez za pozornost.
Zauzhitje temne zaplate, ki se pojavi pred obrazom, je sprejetje mastne sence vase, kar povzrochi premikajocho se resnichnost, begavo okolje, ledeno in vetrovno na trzhnici; Mirna vozi vozilo z druzhbo, ki se odreka razmnozhevanju, vozi proti porochenim v dvorani, ki se shiri v shiroko zajetje, v pozhiranje okolja. Gnetar prejme lik, ki je zasukani lik glede na lik, sprejet zhe davno, lik, predan s strani mojstric, razoblichenih v zgodovini risanja likov. Prejeti, zasukani lik gre v shirino, v shiroko zajetje. Po prejetju lika obleche zlatordechechi plashch, v katerem poleti nad vse temne podobe, postave; poleti iz spodnjega stanovanja v hishi, v kateri so ga ustrahovali priseljenski napadalci; jih prestrashi do njihovega izginotja. Nadaljujejo se pogajanja za obelodanjenje zapisov. Verjetnost za uspeh pogajanj ni majhna. Da se bo vedelo, da bo. Toda sanj ni.
Kva se prehladi. Itjam dosezhe, da se spet pojavi. Ponovno ponovi svoja opazhanja soljudi, saj poklicno goji stike na vse strani za vse ljudi. Tudi Badu svojo sprenevedavost prevrne na odnose s soljudmi, pa je she bolj v narekovajih, izmuzljivejsha.
Revija SRP
43
Zdaj sanje so. So lebdenje, so letenje, so znanilke gona v mestnih predelih, izgona od kurbishcha na ulici stran od njenega poimenovanja po enem od prenoviteljev verovanj, stran od vijug, ki jih zhe samo ime izvaja ne prav dalech od kuzhnega znamenja iz delno prezhivete zgodovine, kjer se zachne in koncha sanjski predel. Tezhavni chasi so se konchali z odstopom zobne plombe. Pred tem prdci. Nekaj veselja je povzrochil le Delh s svezhnjem bankovcev, a to plombe ni vrnilo na njeno prejshnje mesto. Preshla je v prihodnje nahajalishche in pustila bodeche bolechine.
A she pred tem: srechanje z mimohodnikom, ki se je bil zasprasheval, ali mu ustanova, ki jo je redno obiskoval, objavi osmrtnico, che se mu posrechi umreti. Pa kmalu umresh? ga je bila druzhba zaslishevala in se sprashevala, ali naj ustanovijo posebej zavarovalnico za takshne primerke prav zanj. Mimohodnik in zastalezh je dajal videz dokonchne revshchine. Silno je vztrajal v svoji skljuchenosti, silneje od mozhnosti za prilepljenje smiljenja nanj, tako goreche se predajajoch uku na ustanovi. Gnetar ga je opazoval in se chudil chutenju povezave z njim. Sochutje ga je minilo kasneje.
Kasneje sta par imen, ki sta Delh in Badu, povzela prihodnost v reklu:** Njuna pomembnost se zhe she izkazhe. Tudi pomembnost Itjam ni zanemarljiva. Itjam namrech hoche vech. Hoche sebe na vseh. In hoche Leshchurjevca, kot poimenuje Leshchurnika, hoche nanj, da bi se imela z njim.
A on, ah, dovzeten le zase; njemu se zapisi ne zde dovolj pomembni, da bi njih obelodanjenje podprl. Itjam spusti vso peno vanj, kar ga ne moti, kaj shele napihne do tiste mere, da bi se izmeril v razpochenju, da bi dal vsaj kak pisk od sebe. Leshchurjevec brezchasno chveka o zvezdah in zvezah pod njimi, o odnosih, porajajochih se z njihovimi vplivi, kakor sicer zatrjuje, ko poveka, ko mu je hudo, che ne najde osebe v sogovornishtvu, v odobravanju za poslushke, za njegove miselne ostruzhke, za njegove vplive na zasebna modrovanja, da Itjam prime kozlat ob tem. Da bi le bil molchechnejshi, kot je bil nekoch, pomishlja. Itjam in Leshchurnik pach nista par, kot sta Delh in Badu.
Sta pa par Leshchurnik in Cuk. Kakor hlachnici brez riti sta, kakor izrek brez govora. Leshchurnik pokroviteljski, Cuk rahlo kujav, a oba mesena, s tolshcho skupaj zrasla, spitanca, da je veselje od njiju odvrniti pogled, skoraj vsak pogled. In sta par tudi svetemu udinjajochi se Bab ter njegova prelestna hcherka, skoraj posinovljenka, Ea. Zanimiv par, je podejala usluzhbenka, denarno podporo skupnosti jima zagotavljajocha, ko je na prvem obisku nashla njune stvari tako lepo in pod pretnjo redu zlozhene pred enosobnim stanovanjem, da je morala odrediti pregled. Prishel je uslushbenec iz Urada za mere, izmeril in ugotovitev ji podal: ni odstopa, niti za mezinchek. A je imel precej tankega in skoraj brez nohta, da mu je chez palec popolnoma verjela. In Ea ter Bab sta poslej prejemala vsakrshno podporo v seshtevku, ki je mnogokratnik she najmanjshe mozhne vsote, zhivotarjenje zagotavljajoche.
72
Revija SRP	44
Pa sta par, ki se ne preda. Stalno tarnajocha tketa zhivljenje in se podajata: Bab sveto nudi, Ea se svetu ponuja. Obchasno ju v vsej svoji oblastnosti obishche Leshchurnik. Cika seveda na Eo. Bab se dela, da tega ne ve in hlini pobozhnost she temeljiteje kot sicer. Skupaj opravljajo daritve, ki prehajajo v paritve, a Ea je vedno ob strani, zapostavljena, da vskochi, chakajocha. V tem prichakovanju pesni.
Zapisuje si bodro zveneche vrstice v pisavi, ki jo je bila izumila zase. Nekaj jih je zhe ponudila znanemu uredniku pri gosposki zalozhbi. Ni ji she sporochil svoje odlochitve. Sumila je, da ji tega tudi ne bo storil. Zato je spisala podaljshanko z naslovom Stvor.; mislecha nanj. Zavrnitev je bila zhe prevech navajena. Za to je vsekakor poskrbel oche Bab, s katerim je hotela imeti sina, par, dvojchka, ki bi ju ne zavrachala. Odtegnil ji je bil namrech vso podporo, chesh: znajdi se brez mene! Vzgoja otrok je vchasih res zavezana okrutnosti.
Opombnice: * Okolje ni oholo. ** druzhi, che drzhi.
Revija SRP
45
Prevech ochetov (na tri)
Gnetar se za takshne zadeve ni menil.
Na pouchnem predavanju se je bil seznanil z mozhnostjo zmletja zmrznjenih rastlin, ki ne podlegajo zmrzali. Predavateljico je zaprosil za izpitje poskusnega zmletka, segretega na izventelesno toploto. Proti prichakovanju je imel v ustih zadovoljivo znosen okus, pa se ji je na hitro priporochil za she. Oholo ga zavrne. Naslednjo kolichino se placha!
In svoj she! je nadomestil z: nich vech. Bo pa priporochil, se ji je zavezal. Predavateljica je skomignila. Gnetar tudi. In pri tem je ostalo.
Sklicaje se na sebstvo in prisebnost se prichne ukvarjati s spominkom, ki mu ga je poslal otroshki prijateljchek. Hipno sta bila ugotovila, da ju je poprijelo iztrebljanje. Ker sta she predobro vedela, da ju, che gresta domov na vechjo potrebo, ne spuste vech ven, sta se domislila in se sesedla na skladovnico drv v blizhini, spodvila roke pod deske in pritiskala, da zaustavita pritisk. Spogledovala sta se in ugotavljala, ali popushcha. Izid njune domislice je bila sled zmerno tekoche driske, drseche po notranji strani stegna. Saj za to pa je prijateljstvo, sta si domishljala, ko sta drug drugemu privoshchala olajshanje.
Gnetar se spomni tudi na bezhno prijateljico, ki ni postala stalnica, ko pa je bila tako mahnjena na fantke, da ji ni zadoshchal poklic vzgojiteljice, ampak se je izobrazila tudi za porodnico, da jih je lahko spremljala skoraj do zrelosti. Od dalech jih je opazovala in se jih kasneje spominjala, kar ji je zadoshchalo. Tudi sam je poskushal ohranjati deshki videz, da bi poglobil njun odnos. Pomechkanih tekmechkov je bilo na pretek, pa sta ostajala pri bezhnostih. Do tekmecev ni prishel.
Ob meshanju dreka in spominjanj se Gnetar ozre k ozkemu prehodu do stropa. Prehod, oznachen z nastavki za plezanje po steni, ga tako prevzame, da opusti vsakrshne namene glede vzpostavitve hishne napetosti, ki jo je bil nameraval vzpostaviti po zhicah, nameshchenih vsevprek. Izvedenka za te stvari, bivsha, zhe skoraj pozabljena soseda, ki jim je dodajala dodano vrednost s tem, da jih je oplemenitila she s stikali, mu je svetovala, da naj vse skupaj priklopi na njen izvor. Takshno meshanje z meshetarjenjem ter vzpostavljanjem nekakshnih lastnih uslug mu je namrech zhe v polpozabljeni preteklosti prinashalo le kesanje, pa je bila odlochitev za opustitev pravshnja. Izvedenka, veshcha podtikanj in zavlachevanj, mu je sicer v davnini prirasla k spolovilom, a kaj, ko pa je bila zdaj predalech in krepko pod napetostjo, s katero se je soochal ob hotnji po sprostitvi. Popadel ga je namrech grozd besov: izzhivljanja na njem; spomin na izzhivljanja ob njem; ozaveshchena povrshnost v zvezi s preobremenjenostjo in usluzhnostjo. Ni jim vedel posledic, pa se jim prepusti, da morda doume, kaj ima za postoriti v
72
Revija SRP	46
naslednjih dopoldnevih, ko je imel vsakotedenske domenke z metalko svetih podobic.
Metalka podobic, privrzhenka verovanja s poimenovanjem kalimas,* ga je prichakovala. Narochil je bil enainshestdeset metov podobic, ki naj mu razbistrijo um. Tokrat je bil nekje na sredini celotne zgodbe, vsaj tako nekako je shtel. Metalki svetlih podobic je docela zaupal glede pravilnega shtetja, ko pa mu je mesechno tako preudarno in preprichljivo izstavljala rachune. Metalka ga je uglajeno sprejela, mu namestila ozhichen shlem in priklopila, da so mu svetlikajoche se povrshinice zatolkle mozhnost, da bi pomishljal na she kaj zraven, vanje zroch. Obchuti prisotnost ostalih, sedechih naokrog njegovega oblezhalega telesa. Z drobcem obrobne zavesti doume, da jim mora iti krepko na zhivce, saj obchuti njihove roke, ki so ga hotele dvigniti. A roke jim gredo skozenj. Telo mu oblezhi. Obtezheno telo mu poskusha dati vedeti, da pa se nemara poslavljata in da ga smrt podoji, ko zazna dvig; in se ove, da pravzaprav sedi pred metalko podobic, ki izklaplja ozhichenost in napetost in omrezhenost in priklop shlema ter mu nudi rachun. Ob izrochitvi pripomni, da je bilo tokrat zadnjich, saj da jo njegovi obiski spravljajo v brezup. Nemudoma ji ponudi vishke k vsoti, dolocheni za posamezno srechanje, a ga metalka razsvetljenih podobic opomni, da naj je ne poskusha podkupiti. Dopolni se z razlago, da verovanje s poimenovanjem kalimas ne dopushcha odstopanj ali izjem pri nudenju tovrstnih storitev. S poudarjeno hinavskim glaskom jo vprasha, ali se lahko kako vkljuchi v njeno veroizpoved. Z odurnostjo v zavrnitvi ga postavi na nogi, usmeri k izhodu in mu zagrozi, da bo imel opravka z njenim posvojiteljem, che ne odide in se vech ne vrne. Kaj pa razlaga? she odslini vanjo. Hip po tem doume, da je spet pri meshanju dreka in jalovih naporov glede lastne prihodnosti, saj ugleda usnjatega silaka, prezhechega nanj. Prihodnost mu postane sorazmerno jasna: hipoma v dalj.
Pojasnilce:
* veroizpoved ob nastanku
Revija SRP
47
Lev Detela
SEDEM SMRTI
Tezhka smrt cesarja Karla VI. in tajne teorije o podlih zarotah
Mnogi vladarji so postali zhrtev zarot in zastrupitev. Vprashanje je le, kdo jih je zastrupil. Habsburzhanom je bilo to zlo v glavnem prihranjeno, kot moremo sklepati po pregledu starih zgodovinskih virov in listin. Toda ali to sploh drzhi? Kaj ni prav oche Marije Terezije, cesar Svetega Rimskega cesarstva Karel VI., umrl zaradi zastrupitve?
Zgodovina je zelo neprozorna, prepolna megle in oblakov.
Baje se je Karel VI. zastrupil z gobami, ki jih je sam nabral v gozdu in potem osebno prinesel k dvornemu kuharju. Vendar nekateri trdijo, da je bilo vse popolnoma drugache in so cesarja nasprotniki namerno zastrupili na posebno podel nachin.
Kronisti porochajo, da je Karel VI. 10. oktobra 1740 pouzhil obilno gobjo jed. Drugi dan ga je prizadela mochna slabost s hudimi bolechinami in bruhanjem. Na trenutke je izgubil zavest. V naslednjih dneh se mu je zdravstveno stanje izboljshalo, vendar so se kmalu ponovno pojavile bolechine z zelo visoko vrochino, ki ji je sledila hitra smrt.
Opisi poteka cesarjeve bolezni so znachilni za zastrupitve z zelenimi mushnicami. Vechina zgodovinarjev domneva, da se je cesar zaradi lastne neprevidnosti in kuharjeve povrshnosti zastrupil z izredno strupenimi gobami, ki so za chloveka smrtonosne. Kljub temu obstaja pri tej tako neobichajni smrti pomembnega cesarja veliko dvomov in nerazchishchenih vprashanj. Karel VI. je bil tudi shpanski kralj, vendar je izgubil vojno s Francijo, ki je v Madridu po dolgem habsburshkem obdobju ustolichila svoje bourbonske vladarje. Povsod je imel mnogo sovrazhnikov. Ker je bil brez moshkih potomcev, so razne evropske vladarske hishe hotele po njegovi smrti na prestol Svetega Rimskega cesarstva poslati chlane svojih druzhin.
Morda so cesarjevi sovrazhniki v dvorni kuhinji pri chishchenju gob in pripravljanju jedi na skrivaj primeshali k uzhitnim gobam strupene mushnice, ki so povzrochile vladarjevo smrt? Morda so Karla VI. namenoma zastrupili? Krrk ... Krrk ... Kdo ve? Zgodovina je neprerachunljiva.
Razcefrani mrak sredi teme. Tri ali shtiri zarotnishke postave s podlimi mislimi. Zatishani glasovi v temachnih rovih zgodovine. Neprestano premetavanje morilskih naklepov pod masko drzhavnega blagra in pravichnosti. Pravica, prevechkrat poteptana v blatu mashchevalnih naklepov in uzhaljene samopashnosti.
72
Revija SRP	48
V temachnih kotih za zaprtimi vrati nachrtujejo slabomislechi nesramne zarote, napade, umore, unichenje drugache mislechega nekdanjega prijatelja. Prihodnosti nastavljajo pasti in zanke. Dogaja se zmedeni mrtvashki ples v blodnjakih zhivljenja. Tu in tam za prvim vogalom eksplozija bombe, tu in tam strel iz revolverja. In seveda strup. Strup za vse, ki nam hochejo zrasti chez glavo. Poshevna svetloba zgodovine meche dolge zverizhene sence na ubogi svet skozi vijugasti chas.
Tudi smrt zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. sprozha vrsto neprijetnih vprashanj. Asistentka Helena z dunajskega univerzitetnega inshtituta se spomni na neko pripombo profesorja Hensla. Baje je odkril vech dokumentov o vladarjevi smrti v eksilu na Madeiri.
»Zhivljenje so mu ochitno nachrtno skrajshali,« ji je rekel. Helena je bila ob tej izjavi izredno presenechena.
»Saj se ti ni treba chuditi,« je Hensel povishal glas. »Anglezhem je bil cesar Karel trn v peti. Bil je njihov smrtni sovrazhnik, saj je znano, da je hotel ponovno obnoviti avstrijsko cesarstvo ... To je bil dovolj mochan razlog, da so se ga hoteli za vedno iznebiti.«
»Tega res ne morem verjeti,« mu je Helena razburjeno odgovorila.
Toda morda je Karel Hensel res odkril nekaj takega, kar sega globoko v
nedostopne prostore tedanjih politichnih velesil.
Asistentka dalj chasa razmishlja o Henslovih namigih. Zdi se ji, da je professor morda nashel na kakem skoraj nedostopnem kraju po srechi in z zvijacho neka pozabljena ali izgubljena pisma iz pisarn nekdanjih tajnih sluzhb in organizacij . Toda kje so ta pisma zdaj?
Che o vsem natanchno razmisli, pride do zakljuchka, da zadeva ne more biti zelo verodostojna. Tu nekaj ni v redu. Prevech mochno dishi po raznih teorijah o svetovni zaroti. Prevech zaudarja po iluminatih in sedmih modrecih s Siona in podobnem.
Grozno je vse to. Grozne so te vojne in njihove unichujoche posledice, Hitler in druga svetovna vojna. Vojna in denar sta sveta vladar.
Smrt cesarja Franca Jozhefa I.
Cheprav osebni cesarjev zdravnik vitez Joseph von Kerzl ugotovi, da muchi Franca Jozhefa tezhka pljuchnica, monarh kljub vsem svarilom in ugovorom zachne zjutraj 21. novembra 1916 kot ponavadi pregledovati uradne listine in obvestila. Boleha zhe od novembra 1913, ko je kljub slabemu vremenu v odprti kochiji odpeljal visokega gosta na zheleznishko postajo. Njegov prehlad je zhe zdavnaj postal kronichen.
Revija SRP
49
Cesar se ne boji smrti. Vendar se vedno znova vznemirjeno sprashuje, ali bodo mrtvashki zvonovi, ki bodo oznanili njegovo smrt, morda zvonili tudi pogrebu celotnega cesarstva, kar omeni v trenutku slabosti svojemu zvestemu slugi Ketterlu. Prestolonaslednik Karel in njegova soproga Cita obishcheta cesarja v zadnjem dnevu njegovega zhivljenja zhe dopoldne v njegovi delovni sobi. Franc Jozhef se s tezhavo dvigne s stola, drgeta po vsem telesu, vendar hoche princeso stoje pozdraviti. S shibkim glasom reche jasno in gladko, ko strumno stoji pred prestolonaslednikom in njegovo zheno: »Visokih dam ne morem sprejeti, che sedim.«
Neko rahlo svarilo oziroma opomin se zachne oglashati v prestolonaslednikovi notranjosti. Neoprijemljiva nevarnost trepeta po zraku, toda Karel premaga slab obchutek v zhelodcu, skloni glavo in cesarja nagovori z bodrilnim glasom: »Velichanstvo, zheliva vam hitro in dobro okrevanje!« »Hvala,« se Franc Jozhef ganljivo zahvali. »Toda saj mi je dobro.« Ko se prestolonaslednik in njegova zhena poslovita, se stari cesar z zadnjimi mochmi in z visoko vrochino ponovno odpravi k pisalni mizi in k shtevilnim uradnim dopisom. Shele zgodaj zvecher, ko je dalj chasa molil, ga sluzhabniki odpeljejo k postelji. Poslovi se she od svojega sluge Ketterla in mu z nenavadno mochnim glasom narochi:« Spet nisem mogel dokonchati dela. Zbudite me, kot ponavadi, jutri zjutraj ob pol shtirih!«
Franc Jozhef sprva mirno zaspi, vendar se kmalu zbudi in zaprosi za kozarec vode. Tezhko diha. Zdravnik okrepi delovanje cesarjevega srca z injekcijo. Dvorni zhupnik moli za vladarjevo dusho in mazili vladarja s poslednjim oljem. Cesarjeva hcherka nadvojvodinja Marija Valerija poklekne pred cesarja in mu v roke polozhi sveti krizh. Njegovo apostolsko cesarsko velichanstvo prejme she popolno odvezo grehov po dolochilu in articulo mortis. Kmalu zatem cesar preneha dihati. Marija Valerija zatisne mrtvemu ochetu ochi. Je ob deveti uri in pet minut zvecher 21. novembra 1916 v rezidenchnem cesarskem mestu Dunaj ob lepi modri Donavi.
Dvojna smrt v stari kleti pri Kobaridu
V dunajskem zgodovinskem seminarju je vse narobe. Asistentka Helena Kletzki bo kmalu izgubila zhivce.
»Dobro, da sem vas nashel, gospa Kletzki,« reche neznanec, ko pozno popoldne nenapovedano vdre v predavalnico.. »Ime mi je Grom. Andrej Grom. Srechal sem vas svoje dni, ko ste bili na ekskurziji v Sloveniji. Ne vem, che se she spominjate ... Bil sem na predavanju vashega profesorja Hensla v kobaridskem muzeju. Govoril je o prvi svetovni vojni in krvavih bitkah ob Sochi ... Tudi jaz se ukvarjam kot ljubitelj, che smem tako rechi, z zgodovino . She posebej z dogodki v prvi svetovni vojni, ki so na poseben nachin prizadeli tudi Slovence. Tedaj je po nekaterih ugotovitvah padlo v bojih za obrambo tedaj she nashe
72
Revija SRP	50
skupne habsburshke domovine in za cesarja tudi okrog 25.000 slovenskih vojakov ... Pred kratkim sem odkril vech vznemirljivih zapiskov v nemshkem jeziku o prvi svetovni vojni, toda v Sloveniji ne kazhejo nikakrshnega zanimanja za te dokumente ...«
»Ampak zakaj ste tu ... V chem naj ...« Helena se vprashujoche zazre v Slovenca. »Pokazal vam bom dokumente ...« »Kako prosim?«
»Mislim, da vas mora ta zadeva tu v Avstriji na vsak nachin zanimati ... Che so Slovenci zhal tako ravnodushni. Morda so zapiski, ki sem jih nashel, pomembni za pravilno razumevanje tedanjih dogodkov ... Gre za pripetljaj iz prve svetovne vojne ... Pri nekem kmetu v okolici Kobarida so pri obnovi gospodarskih poslopij v kleti njegove stare hishe odkrili dvoje okostij. V chudnih polozhajih. Verjetno so obe osebi najprej muchili in na koncu umorili. Usmrtili. Najdba je vznemirila vso okolico pa tudi shirsho javnost. Vkljuchile so se oblasti z zheljo, da zadevo razchistijo ...«
»V redu, toda kaj ima vse to opraviti z mano in nashim dunajskim inshtitutom. S takimi stvarmi se morajo ukvarjati vashe za to pristojne slovenske drzhavne sluzhbe ... in che so okolishchine smrti sumljive, sta za to pristojna policija in drzhavno tozhilstvo ...«
»Ja, saj se je to tudi zgodilo,« reche Grom in ostro pobliska z ochmi. »Ugotovili so, da sta oba mrtva bila avstroogrska oficirja, ki sta oktobra 1918 sredi vsesploshne zmeshnjave in razpada velike habsburshke drzhave brez sledu izginila ... Domnevali so, da sta padla v zadnjih bojih ... Vendar temu ni tako ... V resnici so ju umorili ... Zavlekli so ju v odrochno klet na dezheli, muchili in na koncu pobili. O tem zgovorno prichajo luknje in druge poshkodbe v lobanjah najdenih mrtvecev ... Grozno! Ena, dva, tri, oba se naj ustreli! Ja, ti ljubi bog! Tako je bilo takrat ... Storilci, verjetno vojaki iz iste chete, so seveda vse prikrili ... Zabrisali sledi ... V upanju, da jih ne bo nihche izsledil ... Eden od umorjenih oficirjev, stotnik Schwarz, je bil baje pravi nasilnezh, divja zver ... Nechloveshki v odnosu do njemu podlozhnih vojakov ... Tudi drugi umorjeni mu je bil podoben ... V zhelezni skrinji, ki jo je nekdo zakopal v zemljo, so v porumenelem zveshchichu v isti kleti nashli belezhke neznanega vojaka, v katerih ta porocha o strashnem dogodku,,, Pa tudi o brutalnih postopkih obeh ubitih oficirjev proti njima podlozhnim navadnim vojakom ...«
Pri teh besedah Slovenec dvigne glavo in reche: »Jeseni 1918 je monarhija zhe razpadala. In to ne samo zaradi polozhaja na bojishchih ... Glavni problem je bila vedno slabsha preskrba prebivalstva in seveda nesloga med posameznimi narodi, ki so se hoteli osamosvojiti ... Vojaki so bili utrujeni zaradi vechno trajajoche vojne ... Toda nekateri oficirji, she posebno fanatichni Schwarz, so za vsako ceno hoteli ochuvati red in ohraniti stari sistem ... Schwarz je svojo cheto poganjal v
Revija SRP
51
zadnje boje in v smrt z proti lastnim vojakom uperjenim revolverjem ... Che se je kateri uprl, so ga ustrelili ... Ne smemo se chuditi, da so vojaki zaradi vseh teh grozot izgubili potrpljenje . Mashchevanje pri Kobaridu nas zato ne more zachuditi, saj je razumljivo zaradi nesrechnih in grozljivih okolishchin, ki so privedle do obrachuna z obema oficirjema, cheprav takega dejanja ne moremo odobravati ...«
»Hvala, gospod Grom, za to vznemirljivo porochilo,« reche Helena she vedno nekoliko zachudeno zaradi nenapovedanega in nenavadnega slovenskega obiska. Zanimivo je vse to, o chemer ste mi porochali. Govorila bom s predstojnikom inshtituta in bomo videli, kaj se da narediti ... !«
Ko Slovenec odide, Helena nemirno pogleda enega od navzochih shtudentov. »Si videl, kaj se dogaja ... S prvo svetovno vojno je vedno tezhje ... Zdaj se oglashajo tudi s temi zamolchanimi likvidacijami. Z umori in poboji vojashkih predstojnikov .«
Dva tedna po chudnem slovenskem obisku, prejmejo v dunajskem inshtitutu daljshe Gromovo pismo oziroma nekakshno porochilo, v katerem pa ni veliko novega. Neki delavec je pri obnovi starega poslopja pri betoniranju kletnih tal, ki so bila prvotno iz steptane prsti, zagledal obrise chloveshke lobanje. V grozi je poklical preddelavca na pomoch. Skupno sta iz zemlje najprej izkopala okostje precej velikega chloveka. Nekatere kosti so bile na pol zdrobljene in odtrgane od drugih delov okostja. Pred njima je lezhala mrtvecheva lobanja z veliko luknjo na levi strani.
Helena se je ob tem Gromovem porochilu spomnila na nove raziskave, s katerimi so se pred kratkim z zanimanjem ukvarjali na inshtitutu. Dva mlada znanstvenika sta pri prouchevanju nekaterih manj znanih dogodkov pri prevech zanemarjenem razchlenjevanju bojev na soshki fronti zavrgla dolgo chasa prevladujoche mnenje o »veliki vojni, v kateri je chloveshtvo ohranilo svoj chloveshki obraz«. Mnenje, da je bila vojna na obmochju Slovenije in v Trentinu ter na Juzhnem Tirolskem sicer tezhka in zahtevna, toda chloveshko plemenita, so gojili zlasti visoki avstroogrski oficirji. Trdili so, da je bila avstroogrska armada vse do konca vojne nepremagana, vendar so jo kljub njenim zmagam sovrazhni elementi, malosrchnezhi in obupanci podlo umazali, zlorabili in izdali.
Helena je preprichana, da bo dekonstrukcija starih mitov o plemenitih zmagah v hudi vojni razkrila do zdaj neodkrita oziroma zakrita in zamolchana dejstva.To bo morda zelo vznemirljivo. Mlada asistentka chuti, da se tudi v znanosti marsikaj spreminja. Mnoge teze, ki so do nedavnega bile edinozvelichavne, izpodrivajo nove ugotovitve. Italijanski vstop v prvo svetovno vojno je kljuchnega pomena za nadaljnji potek vojne, saj so Avstrijci in Nemci zaradi italijanskega napada zashli na vzhodni fronti z Rusijo v velike tezhave.
72
Revija SRP	52
Nenavadna smrtprofesorja Karla Hensla
Hensel noche nastopiti v vlogi neumnega profesorja. Prazen in utrujen neodlochno stoji sredi hotelske sobe. Sploh ne ve, zakaj je prishel sem. Vidi, da ga Anita nezaupljivo opazuje.
Profesor se nemirno smehlja in skusha s stisnjenimi zobmi premagati slabo pochutje. Kljub temu polzi skozi njegovo zavest nekaj temnega in neoprijemljivega, nekakshna zhelja ali pozheljenje, saj je zhenska, ki si pravkar odpenja pikchasto bluzo, iz katere pochasi drsi velika polna dojka, zares privlachna.
»Tista noch po uspeshnem kongresu v Pragi je bila prekrasna,« reche Anita in ga jezno pogleda, ko vidi, da chaka in omahuje.
»Ali me sploh poslushash?« reche neprijazno. »Tako chudno raztresen se mi zdish!«
Zheli si, da moshki pred njo chim prej izgubi razsodnost in ji omamljeno pade v objem.
»Ni mi posebno dobro!«
Ob teh profesorjevih besedah postane Anita nestrpna. Prichakuje, da se Hensel takoj iznebi te zanjo nerazumljive zavrtosti in se konchno preda spolnim uzhitkom.
Hensel v zadregi povesha glavo, toda Anita je neizprosna in ga zdaj zheli zares dokonchno zapeljati.
Hensel zhivchno premika ustnice, momlja nekakshne nerazumljive besede in si zaman zheli izogniti priblizhevanju. Vendar ga popolnoma neprichakovano zaradi Anitinega izsiljevanja popade bes. Nekakshna protisila, ki se na divji nachin sprozhi globoko v njegovi notranjosti, ga v trenutku pahne v zagon. Zagrabi ga divja zhelja, da konchno vdre v vse te zapeljive zhenske ocharljivosti, ki se mu ponujajo v dar. Saj ne zhivimo v raju in nismo svetniki. Nich ni enostavno, toda meso je shibko . in . voljno .
Anita ga potegne k sebi in se zasmeji: »Jaz naredim vse mnogo bolje kot druge! Kaj ne bova shla v posteljo?«
Njene polne napete dojke se na vabech nachin lesketajo v zelenkasto zlati polsvetlobi, ki se siplje z obposteljne svetilke. Anita se zvonko zasmeji.
»Potem ti bom povedala nekaj stvari,« reche zelo nagajivo in z vidnim zadovoljstvom opazuje, kako se Hensel lushchi iz obleke, da bi ji chimprej izpolnil vse zhelje.
»Kakshne stvari?« vprasha Hensel, ko se ji priblizha.
»Ti si res she pravi otrok . Cheprav baje celo profesor .«
»Kakshne stvari?« vprasha Hensel she enkrat.
Revija SRP
53
»Kaj sem zganjala z nekaterimi moshkimi v Pragi pa tudi drugod na kongresih in znanstvenih posvetovanjih ... Nekateri so bili zares dobri ... Tudi sladki ... Mochni tipi ...«
Vidi, kako postaja ljubosumen. Ve, da se zdaj ne bo mogel vech premagati. »Jaz sem zelo zahtevna in posebna ...«
Potisne ga k sebi. Chuti, kako moshki z roko polzi chez njen topli trebuh vse do vlazhnih stegen, ki jih na hitro razpre.
Zlata luch nevarno zapleshe po svilenih blazinah shiroke hotelske postelje. »Ja, she, bolj, bolj ... Nikoli ti ne bom odpustila, che zdaj odnehash!« Ostra bolechina ga prebode kot strela z jasnega. Nekaj se premika v popolnoma napachno smer. Tezhko diha, ves prepoten lovi sapo ... Nekaj zelo tezhkega lega v njegovo telo in mu zaustavi vsak nadaljnji gib. Z bledim obrazom oblezhi na telesu she nich hudega sluteche, v blazheni strasti vidno uzhivajoche zhenske. Hensel dvigne z zadnjimi mochmi glavo, zastoka, nerazumljive besede mu zastanejo v grlu. Obide ga neznosna slabost. Njegovo srce divje utripa. Anita se zgrozi, ko profesor otrplo in nepremichno oblezhi z glavo na njenih razdrazhenih prsih. Prestrasheno skochi s postelje, krichi, ishche pomoch.
Smrtnajpomembnejshega zapornika habsburshke monarhije
V temnih luknjah trdnjavske jetnishnice v Theresienstadtu oziroma cheshkem Terezinu lebdijo mladi obsojeni sarajevski teroristi brez upanja na pomilostitev. Priklenjeni na tezhke verige skushajo ubiti chas, vendar vedo, da kljub mladosti ne bodo dolgo vzdrzhali. Pred vsakodnevnim polurnim sprehodom po zapornishkem dvorishchu, ki poteka pod najstrozhjim nadzorstvom, odvzamejo kaznjencem verige, ki tehtajo deset kilogramov. Tedaj, na sprehodu, si na kratko domishljajo, da njihovo dejanje vendarle ni bilo zaman, saj je bilo zgodovinska nujnost. Lastno svobodo so darovali za osvoboditev zasuzhnjenih slovanskih narodov. Na sprehodu dvigne Gavrilo Princip ponosno glavo. Ozre se proti zimskemu soncu, ki s svojimi zharki razsvetljuje veliki krasni svet. Pozneje, v temnici, se mu zazdijo minute sprehoda dragocene in chudovite. Ponochi utone v nenavadne obchutke. Vse bo spet dobro in lepo, zazdi se mu, da je nadvse srechen, toda nenadoma ga popade jok. V samotni mrzli celici trepeta po vsem telesu, ko se zave svoje brezizhodnosti in blizhajoche se smrti.
Februarja 1916 napishe zdravnik po obisku najpomembnejshega zapornika habsburshke monarhije prvo zdravnishko porochilo o njegovem zdravstvenem stanju. Zdravnik izjavi, da je Princip zelo bolan. Njegove prsi so vidno vdrte, ochi so motno pogreznjene globoko v jamice lobanje. Popolnoma jasno je, da v zaporu vidno usiha. Ochitno je, da ne bo vech dolgo zhivel.
72
Revija SRP	54
Tezhke verige odvzamejo bolnemu Gavrilu Principu shele tri dni pred zdravnikovim obiskom. Medicinec ugotovi kostno jetiko. Kljub temu mu ne olajshajo prestajanja kazni.
Vsi zaporniki trpijo zaradi nemogochih razmer. Pozimi zamrzne v celicah voda v vrchih. Hrana je vedno slabsha, kar jetnishka uprava utemeljuje s tezhkimi pogoji, ki jih povzrocha dolgotrajna vojna. Spodnje perilo zamenjajo zapornikom samo enkrat na mesec.
12. maja 1916 prestavijo Principa v garnizijsko bolnishnico v Theresienstadtu. 6. novembra 1917 mu morajo amputirani popolnoma unicheno levo roko. Kljub temu se noche vdati v tezhko usodo. Skusha vztrajati she naprej, se boriti v upanju, da vojna ne bo vech dolgo trajala in bo konchno osovrazhena Avstro-Ogrska dokonchno premagana. Vendar ne dozhivi njenega konca. Umre 28. aprila 1918 v bolnishnici v Theresienstadtu. Njegova sotovarisha pri atentatu na Franca Ferdinanda Chabrinovich in Grabezh sta umrla zhe v letu 1916. Vse tri sicer zagrebejo na neznanem kraju, toda neki vojak si na skrivaj zaznamuje lego groba. Leta 1920 pri izkopavi posmrtnih ostankov vseh treh atentatorjev hitro odkrijejo Principovo truplo brez ene roke. Zdaj pochivajo vsi trije povzrochitelji smrti avstroogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda kot junaki v skupni grobnici v Sarajevu.
Smrtzadnjega avstrijskega cesarja na Madeiri
Svet razpada. Vsepovsod gore velika mesta. Smrt prinashajoche granate in krogle treskajo skozi zadnje mesece dolgotrajne vojne. Dim gorechih poslopij se mesha s topovskim ognjem. Izgleda, da se bo Avstro-Ogrska razpochila kot velikanska bomba. Ali pa zgnila kot prevech zrelo jabolko. Velikanska drzhava se bo samodejno unichila sama od sebe. V smrdljivo gostem slabem zraku, ki zaudarja po zhveplu in smodniku, se bo razpustila v nich. Nichesar ni vech mogoche reshiti. Cesarstvo je bolno in preperelo in bo umrlo.
Vsepovsod prevladujeta zbeganost in obup. Glave visokih dunajskih gospodov so rdeche zaradi naporov, s katerimi bi radi zaustavili nesrechno vojno. Novi mladi cesar skusha zastaviti vse sile za dosego miru s Francijo in Zdruzhenimi drzhavami Amerike, vendar se mu ne posrechi dosechi zastavljenih ciljev. Brez pomislekov podpre mirovna prizadevanja papezha Benedikta XV. Globoko verni cesar zachenja uvajati socialne reforme, s katerimi bi rad demokratiziral monarhijo. Cesarjevi svetovalci zbegano posedajo v shtevilnih ministrstvih in skushajo preprechiti najhujshe. Nemirno premikajo glave, se razburjajo, prepirajo, krichijo, shepetajo. Poguba se jim je zapichila v tilnik. Poraz dviga kremplje. Res je zelo hudo.
»Velichanstvo ... Zdaj je prepozno ... Nichesar ni vech mogoche reshiti ...«
Revija SRP
55
Cesar Karel I. bo mlad umrl na otoku Madeira. Umrl bo v samoti, od vseh zapushchen, brez premozhenja in brez cesarstva. Nekateri trdijo, da so njegovo smrt zanalashch zakrivili Avstriji nenaklonjeni zdravniki, ki ga niso, ko je zbolel, pravilno zdravili. Zlobni jeziki namigujejo, da so sovrazhno razpolozheni Anglezhi in Francozi namenoma povzrochili cesarjevo smrt.
Glave v Heleninem dunajskem zgodovinskem seminarju zhare v notranjem ognju. Shtudentje zhivahno razmishljajo o koncu prve svetovne vojne. Nenadoma so globoko v vrtincih nekdanjega chasa, v samem jedru velike vojne. Nebo nad Dunajem so prepredle nevarne vijolichaste proge. Dalech za Donavo se z zamolklim gromom pobliskava nevihta. Nebo je lobanja dogodkov, ki oznanjajo nesrecho. Bliski se poganjajo chez oblake. Je kot v vojni. Bliski so krogle, streli, so granate. Grom je grmenje topovskega ognja.
Madeira se skriva v megli. Zgoraj na Monteju, visoko nad Funchalom, pokriva hrib in gozd nenavadna rumena svetloba. Oblaki se prerivajo chez streho velikega poslopja na vznozhju strmega hriba, v katerem umira zadnji avstrijski cesar. 1. aprila 1922 berejo v cesarjevi prisotnosti sveto masho. Karel I. pokashljava in stoka. Vsem, ki so delovali proti njemu, je zhe zdavnaj odpustil. Pozneje, ko se mu stanje poslabsha, dvigne roko in se obrne k najstarejshemu sinu Otonu. »Zdaj bosh videl, kako umre cesar!«
Umirajoch skusha z zadnjimi mochmi v utrujenih rokah drzhati velik krizh, ki ga naj vodi v novo vechno zhivljenje. Nekaj se premika skozi tihi dan, plava chez razgibano pokrajino strmega atlantskega otoka in oblezhi razbito na tleh zgodovine.
Izbrani odlomki iz novega romana o prvi svetovni vojni in koncu habsburshke monarhije (vv pripravi). Nemshkaprva verzija istega literarnega dela je izshla aprila 2019 pod naslovom »Die kahl geschlagene Welt« (Do golega posekani svet) pri Mohorjevi zalozpbi v Celovcu.
72
Revija SRP	56
Prevajalnica
Yunus Emre
CHUDNI LJUBIMEC
Yunus ime je moje
Yunus ime je moje Vsak dan podpiha moj ogenj Na tem svetu in na onem Zame le ti nujnost si ti
Yunus'dur benim adim
Yunus'dur benim adim Gun ge^tik^e artar odum iki cihanda maksudum Bana seni gerek seni.
Ta charovnija vezhe
Ta charovnija vezhe Razlichne govorice Njeno mesto ni v nebu Nahaja se le v dushi
Mnogo sem iskal povsod Rodno nebo preiskal Mnogo iskal naokrog V chloveku sem jo nashel
Bu tilsimi baglayan
Bu tilsimi baglayan Turlu dilde soyleyen Yere goge sigmayan Sigmi§ bu can ignde
Qok aradim ozledim Yerli goku aradim Qok aradim bulmadim Buldum insan i^inde
Revija SRP
57
Odkar hodim naokoli
Odkar hodim naokoli me ljubezen barva s krvjo Nisem razumen niti nor tako me ljubezen skrivi Vchasih opletam kot veter vchasih krozhim kot cestni prah Vchasih derem kot potoki tako me ljubezen skrivi Tok poplave me odnasha zhalost me po jetrih grebe Shejha se spomnim jokajoch tako me ljubezen skrivi Ali me dvigni za roko ali pa naj konec storim Dosti sem jokal se smejal tako me ljubezen skrivi Peshachim po pokrajini o shejhu povsod govorim Kdo bi me v tujini spoznal tako me ljubezen skrivi Kot obsedenec se klatim ljubezen vidim le v sanjah Tudi buden bom zhalosten tako me ljubezen skrivi Yunus ubog nesrechnik sem ranjenec od glave do pet Iz ljubljene roke izgnan tako me ljubezen skrivi
Ben yururum yana yana
Ben yururum yana yana a§k boyadi beni kana Ne akilem ne divane gel gor beni a§k n'eyledi Geh eserim yeller gibi geh tozarim yollar gibi Geh akarim seller gibi gel gor beni a§k n'eyledi Akar sulayin ^aglarim dertli cigerim daglarim §eyhim aniban aglarim gel gor beni a§k n'eyledi Ya elim al kaldir beni ya vaslina erdir beni Qok agladim guldur beni gel gor beni a§k n'eyledi Ben yururum ilden ile §eyh sorarim dilden dile Gurbette halim kim bile gel gor beni a§k n'eyledi Mecnun oluban yururum ol yari du^te gorurum Uyanip melul olurum gel gor beni a§k n'eyledi Miskin Yunus bi9areyim ba^tan ayaga yareyim Dost elinden avareyim gel gor beni a°k n'eyledi
72
Revija SRP	58
Ali sploh she kje obstaja
Ali sploh she kje obstaja tak chuden samotar kot jaz Tarnajoch s solzami oblit tak chuden samotar kot jaz Obshel sem Sirijo in Rum predele v iranskih gorah Iskal sem kje bi bil kakshen tak chuden samotar kot jaz Nihche naj ne bo tak chudak gorech v ognju hrepenenja Gospod moj nihche naj ne bo tak chuden samotar kot jaz She ko govorim se solzim po samotarjih hrepenim Na nebu je moja zvezda tak chuden samotar kot jaz Do kdaj bom tako zgoreval le smrt me od tega reshi Celo v grobu me bo chakal tak chuden samotar kot jaz »Mrtev chudak« porechejo she tri dni o tem govorech S hladno vodo bo okopan tak chuden samotar kot jaz O moj Emre Yunus bedni za tvoje gorje ni leka Iz kraja v kraj se potepa tak chuden samotar kot jaz
Aceb §u yerde var m'ola
Aceb §u yerde var m'ola söyle garip bencileyin Bagri ba^li gözü ya§li ¡?öyle garip bencileyin Gezerim Rum ile §am'i Yukari iller'i kamu Qok istedim bulamadim §öyle garip bencileyin Kimseler garip olmasin hasret oduna yanmasin Hocam kimseler olmasin §öyle garip bencileyin Söyler dilim aglar gözüm gariplere göyner özüm Megerki gökte yildizim §öyle garip bencileyin Nice bu derd ile yanam ecel ere bir gün ölem Megerki sinimde bulam §öyle garip bencileyin Bir garip ölmü§ diyeler ü^ günden sonra duyalar Soguk su ile yuyalar §öyle garip bencileyin Hey Emre'm Yunus binäre bulunmaz derdime ^äre Var imdi gez §ardan §ara ¡?öyle garip bencileyin
Revija SRP
59
YUNUS EMRE (1238/1240-1320), turshki pesnik; podatki o zhivljenju so legendarni, nezanesljivi (orientalska tradicija ni posvechala take pozornosti biografijam kot zahodna). V Turchiji so bile njegove pesmi stoletja popularne v glavnem kot ustno izrochilo, znanstvene poglede nanj pa je sprozhil shkotsko-angleshki orientalist Elias J. W. Gibb s knjigo A History of Ottoman Poetry (1900); nato so se mnozhile raziskave turshkih literarnih zgodovinarjev o pesniku in knjizhne objave njegove poezije. Tako je anatolski bohem iz srednjega veka zrasel v turshkega nacionalnega pesnika (kot npr. Goethe, Dante, Presheren), v krono etnoidentitete (turshki kulturni centri po svetu z njegovim imenom) ter naposled v eno najvechjih entitet svetovne poezije. Ob 750-letnici rojstva je UNESCO leto 1991 razglasil kot »The International Yunus Emre Love Year« (Yunusov izrek: naj ljubimo, da bomo ljubljeni); tedaj po svetu mnogi simpoziji o njem in knjizhni izbori pesmi.
V okviru islama se je razvil t. i. sufizem kot manj regularna, manj ortodoksna smer s poudarkom na misticizmu, katerega praksa je rezultirala v specifichnem menishtvu (dervishki redovi), neredko v zvezi z literaturo, zlasti s poezijo »ljubezni in vina« (vplivi tudi na evropsko trubadurstvo). Uradni islam vsega tega ni odobraval, ker nachelno zavracha asketizem kot deviacijo, sufizmu pa ochita herezijo in sinkretizem z vplivi drugih verstev in poganstva. Dervishi so bili preganjani kot delikventi, tudi pobijani (nekateri so vodili gverilske upore), neuspeshno so jih skushali prepovedati, nazadnje je preostala skeptichna »toleranca do obrobja«. Yunus je bil eden prvih, ki so pisali v turshkem ljudskem jeziku tedanje Anatolije, ko sta arabski in perzijski imela vech ugleda med izobrazhenci. Postal je menda dervish reda bektashi, po neki hipotezi nepismen, njegove recitirane pesmi so zapisovali drugi, vsaj sprva. Zbirka (t. i. »divan«) teh pesmi se je stoletja ohranjala v prepisih, odtod variante istih besedil ter dvomi o pravem avtorstvu nekaterih. Skoz vse to in tudi skoz skrajno shablonizirana pravila sufistichne poezije, ki so dalech od evropskega pojmovanja avtorske izvirnosti, se prebija Yunusova nemirna, grobo silovita ekspresija, avtentichno samosvoja in ontoloshko (samo)kritichna. Njegov izraz je na povrshju ljudsko preprost in primeren za (dervishke) recitacije, globljim vpogledom pa razkriva zastrte, protislovne, neujemljive razsezhnosti. Ker je turshki (tudi perzijski) jezik brez gramatikalnega spola, stereotipni sufistichni nagovor ljubezenskega ideala »dost« (perz. - angl. dear) deluje kot ambivalenten, do hermetizma abstrahiran, kozmichno naravnan erotichni zanos.
Oblika njegovih pesmi zaradi mnogih prepisov ni povsem definirana. Nekatere objave so le v obliki turshkih ljudskih kvartin, nekatere kot klasichni bejti, tj. dvostishja (prim. t. i. gazele) s posebnim razporedom ponavljanih rim, nekatere pa meshano; dvostishja se danes objavljajo vechinoma s kitichnimi razmiki. Tukaj sta prvi dve pesmi (prva je moto opusa) v obliki kvartin, drugi dve v dvostishjih brez razmikov (v tej najbolj avtentichni obliki je Yunusove pesmi objavil A. Golpmarli, njegov najvechji poznavalec, v biografiji z opusom, Istanbul, 1971). Tukajshnji prevod ohranja veliko zachetnico verza brez interpunkcije, zlogovno shtevilo in robna ponavljanja, ne pa tudi prepleta notranjih rim v dvostishjih ob cezurah (8 + 8); za vzorec so dodani izvirniki.
Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich
72
Revija SRP	60
Matteo Cimenti
PAVJI REP
Pravijo, da je shah zhivjenjska metafora. Che se pa ozrem okrog dandanes, si rajshi mislim igro chhvek ne jezi se.
(Madame Sosostris)
Navezanost je sestavni del chloveshkega obnashanja od zibke do groba.
(J. Bowlby)
Alkimijaje kotfolklora, ogromna freska, projekcija nezavednih miselnih procesov.
(C. G. Jung)
incipit
to je povedal nekdo enak: tistemu, ki je povedal: danashnji dan te priklene in grize kot grize pes svoj rep
NIGREDO
A
res je zdim se moder, che se obnasham kot nekdo, ki ve, da ne ve — to pa je le zato, ker ne vem nikoli nichesar zares. Gre za dar, ki zadostuje, da te vprasham, kdo sem
*
V
Revija SRP
61
o
Che odvzamem odvechno, ostane nekakshna gluha hribovska pamet pa debel in hrupen nos — to dolochi konica chrnila, zadnja tajna identiteta. Zachuden jo opazujem, kako zarisuje srchne intimnosti, o katerih zagotovo vem, da ne zanimajo drugih in najpoprej niti mene.
Vendar me bega in ne malo zhe sama misel na obrachun tezhka umljivost bilance obchutek, da je avtoportret
v bistvu le proshnja za odpushchanje
o
Dobro vesh, da zhiveti tako, je zhiveti tako in pika. Za masko iz kamna za intarziranim javorjem za naperjenim prstom na psiholoshkih razpravah chloveshkega vesolja.
Neki inshpektor od nekdaj na prizorishchu zlochina prichakuje, da krivec polozhi kazalec na moj paragraf in reche:
ti si tu in lahko samo gledash o
Preprosto nisem bil	nikoli
potrpezhljiv chlovek. Ni mi bilo dovolj chakati, da poberem dozoreli sadezh v skladu z naravnim potekom. Zdaj se opazujem, kako se predchasno staram preprosto prehitevam vse
62
Revija SRP	62
o
kdo neki se lahko boji Apokalipse dandanes — daj no, ne shali se mislish zares, da si toliko zasluzhish? v najboljshem sluchaju, bi rekel, najvech
kar si lahko nadejash, je, da planesh v jok
o
lahko bi pripomnila, da valovitost tvojega profila ustreza bolj znachaju pomorshchaka, ki mu je bolj do zemlje kot do morja: chisto enak si kot tvoj oche
ampak jaz sem videl sirene mama, videl sem sirene ki jih dvojni propelerji
ne morejo razlozhiti
o
che pa na koncu vse, kar nam preostane, je dajanje, pach dajmo, tudi to, kar smo dali na stran ali je na dosego roke tako nam bo lazhje razumeti najvechja darezhljivost je spremljanje
o
Revija SRP
63
ALBEDO
stala si na ravnini in chakala »v vodoravnem prostoru ostajata le odtisk in senca resnichnosti« premaknila si se, padla in se poshteno potolkla
o
tedaj poln zaupanja naredim korak bojeche in rahlo porinem nogo onkraj chrte, ki nas obsega ko se zdi meja
vodena in lazhna o
jutranje polezhavanje
na mirnih rjuhah:
pravijo rana ura zlata ura
in kdor spi ali lenari ribic ne (u)lovi
mar hochesh primerjati zhensko
z brancinom? o
samo pet minut sem zamudil ti pa si izginila za zmerom. Zhe spet stara pesem in kar nekaj se jih je o tem nekoch in boljshe razpisalo; o zamujenih vlakih in o potegavshchinah chasa. Komaj se spominjam, ko zrem sede za drugimi vlaki s chasopisom in sladoledom v roki. Najbrzh mi manjka romantichni nagon, ampak sladoled je bil dober in nisem jokal
o
64
Revija SRP	64
vizhica za zachetnike
iz vrcha razlije vonj mleka nato prsti razvozlajo tiste strdke na svetlem jeklu termodinamika razlozhi uporabo tolikshnje energije pri ogrevanju kovine, ki jo voda zna takoj ohladiti
koliko truda in v hipu izginesh, brez vsakega obzhalovanja
o
»Preprichan sem, prisezhem bil je na svojem obichajnem mestu mar mislite da sem znorel. Che mi ne verjamite, preverite zdaj je izginil, izpuhtel! Morda je prikazen, shkrat pobalin ali morda le zgolj posledica . prevelike .«
»... tishine. Odsotnost, njegova bolezen je nemara pomanjkanje spomina ali dvoumnost prisotnosti,
ki ji delata druzhbo« o
Nekje sem bral
da je v knjigah bolj malo rechi
in she tiste so precej na tesnem
— a vsaka je na svoj nachin zanesljiva.
Tako sem se privadil na malo,
ker sem vedel, da tebi ne shkoduje
in niti besedi.
Razumem, da je chakanje muchno
vendar ne pozabi:
osamljenost je moja skrb
vem pa, da bo prav kmalu prishla sem
blejat kar velika mnozhica
Revija SRP
65
o
Rad bi ti povedal te stvari skupaj in vse naenkrat. Mi manjka bistrina, da bi to lahko storil, da bi izrisal chrto, ki ima en prej in en potem pa vedno tanjshi odstavek na listu kot epski konec boja — in morda sem ga nashel: a ni
chasa, da bi se o tem razgovoril o
pri ugasnjeni luchi in v sobni temi dusha rani vogale in oknice iz chiste hudobije ali brezobzirnosti hodim, zaletavam se in zgubljam zhivahnost in kri, zalepljen kot
chevljarska smola na rastlinah
o
simpatichna tehtnica mi polepsha dan: drug za drugim stopite gor! in ob pravem chasu sem primerno odgovoril: zgubil sem dobrih shestdeset kil in vse naenkrat, ne znash vech shteti? Prvich, preprosto nisem
mrshav — pach pa nezmeren o
»kaj chakamo takole zbrani na trgu? Prihod Barbarov, danes«
zadnje opazovanje vcheraj zvecher ob sedmih
smehljam se kot se smehlja vse mesto, nato se zares zasmejem ko nenadna svetloba rani naoknice in moje zachudeno zhivljenje: se morebiti vrachajo? — Stari Bogovi ali kaj drugega vendar se vracha samo avto moje bivshe zhene, se zdi
66
Revija SRP	66
o
v krozhnikih pomeshane zgodbe z muhavostmi in domishljavostjo za mizo, popolni meni kot neshtete ustnice odprte v prazno in v prazno se zazhenem, nemiren »resnichnost v resnici ne obstaja« reche nekdo brez vsake ambicije, reche, le zato, da nekaj zine vendar ga v nenadnem molku vsi opazujejo tako resno, da za trenutek, najbolj iskren, sem
mochno upal, da govori resnico o
Zasluzhiti diplome druzhbene sposodnosti, je vedeti da nizko in visoko ne obstajata marvech le prej in potem Bistveni pojem, toda pomanjkljiv da bi sedel za volan, tedaj se
vprasham: kdo sploh vozi avto? o
iz semena ochetov sinovom bodoche zatochishche v katerem loviti ribe iz stebrov nezdravega naftovoda » ... zhelite ribe, gospod?« na tirnicah, ki jih je veter pometel » ... morda, ljubezen?«
z ribjimi jedmi nam postrezite
pa s proseshkim vinom in vabljivimi prsmi
»Tako — odgovarjate — nam je vshech!«
o
na grobu Kraljev
bi moral misliti, da sposhtujem sporazum davnih generacij, namesto da pridem kot raztresen gost praznih rok — cheprav iskren
Revija SRP
67
nimam preteklosti in niti prihodnosti o katerih bi se lahko pohvalil ali bil nanju ponosen oche, zgolj prisoten tu pred teboj kot enak pred enakim (in za zmerom)
o
... fotofinish
bliskavica zarezhe natanchne razlike
narishe brazdo med zmagovalci in porazhenci
a zadostoval je le trenutek
da je pretrgala dvoumno tanchico
Po tako odrejeni brezprizivni
sodbi nasprotniku
si napolnil neskonchno majhno
kolichino neskonchnih ur
celo vechnost v hipu, po zaslugi
ene same brezmejne sekunde o
trzhnica idej
kako raste ekonomija zahvaljujoch se odvechni krami tako je pristna misel le ovira razumni demokraciji
CITRINITAS
»Chuj, Necchi, ti si ne smesh dovoliti, da se oglasish, ko te jaz super%ajebavam!«
tisti nich manj kot super kitarist
se je za hip ustavil, da razlozhi
kako je pravkar odigrani komad bil nabito
poln akordov, primernih za improvizacijo
tedaj sem si rekel, tudi jaz bi lahko uglasbil zelo tezhko pesem, zachel bi s tako uchenimi citati in bi jo kajpada naslovil tezhka poezija. Tako me lahko
kar naprej hvalish, ne da bi pri tem sploh hlinil, da me razumesh
68
Revija SRP	68
stvaritev
Estetika je moch tezhnosti osredotochi in razpolaga nezavedno z razsutimi elementi, ki se ovohavajo zgostijo in uskladijo med iznajdbo
che znash loviti ribe
v mrezhi ostane
morda igra za radovedne ljudi,
a prav gotovo, nerazlozhljiva nujnost
na soncu je zdaj jasno kot natanchen odraz sprednjega vrha (to, kar sem vedel, da je jasno tvoji materinski intuitivnosti) ni vech vishine, marvech igrachke in gorski stolpichi v modrem in mehkem trebuhu pa strdki iz voska ki hitijo za hrbtom gora ni vech ista gora che si jo preobrnil na soncu
medtem ko up-tempo priganja note gor pa dol po lestvici hitijo, iz strahu, da ne bi padel, nekdo hiti in nekdo zaostaja
a ne tista nota, ki se oklepa, na koncu stavka tam, kjer praznina, ki pritiska vsebuje zachetek in konec zadrzhi s pohlepnim krempljem zaritim v shibko meso zvoka, zdaj chisto tuja v popolnem ravnotezhju
Revija SRP
69
prerokba
Pogosto ga slishim kako reche — je pa skrivnost ki ima temelj deset na meter da prerokuje tisto prihodnost, ki prehiteva preteklost Pred desetimi leti se je zgodilo deset metrov stran v tisto smer in tako chez deset dni se bo ponovno zgodilo desetim novim obrazom. A izkushnje nas bolj malo nauchijo che manjka izhodishche
poudarjati enakomerne frekvence v chasu roka, pero zareze v besedah za nove smiselne prilozhnosti perverzna naprava — che mu uspe usmeri finale che se vse uskladi izgine
Matteo Cimenti se je rodil leta 1976, to je istega leta, ko je potres v Furlaniji razsul neshteto krajev in povzrochil ogromno shkode, in sicer v vasici Enemonzo v okolici Vidma v Italiji. Zhivi v Vidmu, po poklicu je psiholog, zaposlen pa je kot tajnik v videmskem Italijanskem zdruzhenju za multiplo sklerozo (AISM - Associazione italiana per la sclerosi multipla). Kitarist in skladatelj iz strasti, ljubi od nekdaj poezijo in literaturo, a zachel je pisati, kot sam pove, ko je spoznal, da lahko ponarejamo tudi note. Objavljal je svoje pesmi v raznih antologijah, ker so bile nagrajene na mnogih pesnishkih natechajih. Leta 2009 je izdal dva albuma (After tea), nato leta 2012 ploshcho L!ori%zpnte degli eventi (Obzorje dogodivshchin), ki je pozhela vsesploshno odobravanje in jo kar naprej vrtijo v Youtube, v razlichnih zasedbah. Leta 2014 je izdal pri zalozhniku Ladolfi iz Novare pesnishko zbirko La coda del pavone (Pavji rep), iz katere so tukaj prevedene pesmi. Leta 2019 pa je pri milanskem zalozhnishtvu Mimesis objavil roman Lleterno in un istante (Vechnost v enem samem trenutku).
Prevod in zapis o avtorju Jolka Milich
70
Revija SRP	70
Peter Demjanovich Uspenski
V ISKANJU CHUDEZHNEGA
Fragmenti neznanega uchenj a
Enajsto poglavje
»Mnogi ljudje me sprashujejo o raznih besedilih, prispodobah in podobnem v zvezi z Evangeliji,« je ob neki prilozhnosti rekel G., »toda po mojem mnenju she ni prishel chas, da bi govorili o njih. To zahteva dosti vech znanja. Kljub temu bomo od chasa do chasa za izhodishche nashih razpravljanj vzeli kakshno evangelijsko besedilo, kar vas bo nauchilo, da jih boste obravnavali na pravilen nachin, predvsem pa, da boste ugotovili, kako v besedilih, kot jih poznamo, najbistvenejshe tochke manjkajo.
Zachnimo z dobro znano priliko o semenu, ki mora umreti, da se lahko rodi. Che
pshenichno zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; che pa umre, obrodi obilo sadu. (Jn 12, 24. 27).
To besedilo ima mnogo razlichnih pomenov in vechkrat se bomo vrnili k njemu. Toda najprej je treba poznati princip, ki ga ta tekst vsebuje, kolikor se v celoti nanasha na chloveka.
Obstaja knjiga aforizmov, ki ni bila in najbrzh tudi nikoli ne bo objavljena. To knjigo sem omenil zhe enkrat prej, v zvezi z vprashanjem o pomenu znanja, in tedaj sem navedel enega od aforizmov v tej knjigi.
Na to, o chemer govorimo zdaj, pa se nanasha tale v njej zapisana misel:
Chlovek se lahko rodi, a da se lahko rodi, mora najprej umreti, in da lahko umre, se mora najprej zbuditi.
Na nekem drugem mestu pa pishe tole: Ko se chlovek zbudi, lahko umre; ko umre, se lahko rodi.
Ugotoviti moramo, kaj to pomeni.
Zbuditi se, umreti, biti rojen — to so tri zaporedna stanja. Che boste pozorno prebirali Evangelije, boste opazili, da je v njih pogosto najti omembe o mozhnosti rojstva, precej omemb je tudi o nujnosti umiranja in zelo veliko omemb o nujnosti prebujenja — Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure! (Mt 25, 13) — in tako naprej.
Toda tri mozhnosti, ki jih ima chlovek: zbuditi se oziroma ne spati, umreti in se roditi — niso dolochene z medsebojno povezavo, vendar pa so bistvene. Che chlovek umre, ne da bi se poprej zbudil, se ne more roditi. Che je chlovek rojen, ne da bi prej umrl, lahko postane nesmrtno bitje. Tako dejstvo, da ni umrl., chloveku
Revija SRP
71
preprechi, da bi se rodil; dejstvo, da se ni prebudil, mu preprechuje, da bi umrl; in v primeru, da bi se rodil, ne da bi prej umrl, mu je preprecheno, da bi bil.
O pomenu biti rojen smo zhe dosti govorili. To se nanasha na zachetek nove rasti bistva, na zachetek oblikovanja individualnosti, zachetek pojavljanja nedeljivega Jaz-a.
A da je chlovek sposoben to dosechi ali se temu priblizhati, mora najprej umreti, kar pomeni, da se mora osvoboditi mnozhice drobnih navezanosti in istovetenj, ki ga drzhijo prikovanega na mesto, kjer se nahaja. V svojem zhivljenju je navezan na vse: na svojo domishljijo, neumnost, celo na svoje trpljenje, na trpljenje verjetno she najbolj od vsega. Te navezave se mora osvoboditi. Navezanost na stvari in istovetenja z njimi v chloveku ohranjajo pri zhivljenju tisoch nepotrebnih Jaz-ov. Ti Jaz-i morajo umreti, da bi se lahko rodil veliki Jaz. Toda kako jih lahko pripravimo do tega, da umrejo? Oni nochejo umreti. To pa je tochka, v kateri se kot reshitev problema pokazhe mozhnost prebujenja. Prebuditi se pomeni, da ugotovimo svojo nichnost, svojo popolno in absolutno mehanichnost in svojo popolno in absolutno nemoch. In ni dovolj, da to ugotovmo filozofsko, z besedami. To je treba ugotoviti pri jasnih, preprostih in stvarnih dejstvih, v svojih lastnih dejanjih. Ko se chlovek zachne malo bolje spoznavati, bo v sebi opazil mnogo takega, kar ga bo navdalo z grozo. Tako dolgo, dokler se ne zgrozi nad sabo, o sebi nich ne ve. Chlovek opazi pri sebi nekaj, kar ga zgrozi. Odlochi se, da bo to odvrgel, ustavil, da bo s tem konchal. Toda kakorkoli se trudi, chuti, da temu ni kos, saj vse ostaja tako kot prej. Tedaj bo zachutil svojo nezmozhnost, svojo nemoch in svojo nichnost; poleg tega, tedaj ko se zachenja spoznavati s sabo, chlovek uvidi, da nima nichesar, kar bi bilo njegovo, da vse tisto, kar je doslej imel za svoje, njegovi pogledi, misli, preprichanja, okusi, navade, celo napake in pregrehe, ni njegovo lastno, temvech se je izoblikovalo skozi posnemanje ali pa je, zhe izgotovljeno, od nekod sposojeno. Obchutek lahko tedaj chloveku razkrije njegovo nichnost. In v tem obchutku iznichenosti mora chlovek videti sebe takega, kot je v resnici, a ne le za hip, temvech nenehno, in tega obchutka nikoli ne sme pozabiti.
Ta neprestana, trdna zavest lastne nichnosti in nebogljenosti bo chloveku schasoma dala pogum, da bo lahko umrl, ne zgolj mentalno ali v svoji zavesti, temvech v resnici ter se tako dejansko in za vedno odpovedal tistim vidikom samega sebe, ki so bodisi nepotrebni za njegovo notranjo rast ali pa jo ovirajo. Ti vidiki so predvsem la%hni jaz, potem pa tudi vse fantastichne ideje o njegovi osebnosti, volji, zavesti, zmogljivostih, o njegovi mochi, pobudah, odlochnosti in tako naprej.
Toda, da bi to lahko vedno videl, mora najprej to videti vsaj za sekundo. Vse nove mochi in zmozhnosti uresnichevanja pridejo vedno na enak nachin. Sprva se pojavijo v obliki prebliskov v redkih in kratkih trenutkih; potem se pojavljajo pogosteje in trajajo dlje, dokler konchno, po dolgem, truda polnem delu ne
72
Revija SRP	72
postanejo trajne. Enako velja za prebujanje. Nemogoche se je popolnoma zbuditi naenkrat. Najprej se je treba zbujati za kratke trenutke. Toda chlovek mora ves, kar ga je, umreti naenkrat in %a vedno po dolochenem naporu, ko je premagal dolochene ovire in sprejel dolocheno odlochitev, od katere ni poti nazaj. To bi bilo za chloveka tezhko izvedljivo, celo nemogoche, che ne bi bilo prej pochasnega in postopnega prebujanja.
Toda obstaja na tisoche stvari, ki chloveku preprechujejo, da bi se prebudil, in ki ga zadrzhujejo v oblasti njegovega sna. Che hoche zavestno ukrepati z namenom, da se prebudi, mora poznati naravo sil, ki ga drzhijo v stanju sna.
Prvo, kar mora storiti, je — ozavestiti, da to ni obichajno spanje, temvech hipnotichni spanec. Chlovek je hipnotiziran, in to hipnotichno stanje je v njem stalno prisotno ter se she krepi. Pomislili bi lahko, da obstajajo sile, ki imajo od tega, da vzdrzhujejo chloveka v hipnotichnem spancu ter mu preprechujejo, da bi se zbudil, precejshnjo korist.
Neka vzhodnjashka zgodba pripoveduje o zelo bogatem charovniku, ki je imel veliko chredo ovac. Bil pa je to zelo hudoben charovnik. Ni hotel najeti pastirjev niti ni hotel okoli pashnika postaviti ograde. Ovce so zato pogosto zashle v gozd, padale v grape in podobno, predvsem pa so uhajale iz chrede, ker so vedele, da hoche charovnik njihovo meso in kozho, chesar seveda niso marale.
Konchno se je domislil, kako temu napraviti konec. Hipnotiziral je ovce in jim kot prvo dopovedal, da so nesmrtne in jim ne more shkoditi, che jim kdo odere kozho, nasprotno, to bo zelo dobro zanje in celo prijetno jim bo ob tem; kot drugo jim je povedal, da je on, charovnik, njihov dobri gospodar, ki ima svojo chredo tako rad, da bi zanjo naredil vse na svetu; in tretje, v primeru, che se jim bo vendarle kaj zgodilo, to nikakor ne bo danes in jim zatorej o tem ni treba razmishljati. Povrhu tega je ovce preprichal, da sploh niso ovce: enim je rekel, da so levi, drugim, da so orli, tretjim, da so ljudje in chetrtim, da so charovniki.
Potem so se vse njegova skrbi in bojazni za ovce konchale. Nikoli vech niso nikamor pobegnile in so mirno chakale do tedaj, ko je charovnik zahteval njihovo meso in kozho.
Ta zgodba zelo nazorno kazhe, v kakshnem polozhaju se nahaja chlovek.
V tako imenovani okultni literaturi ste najbrzh naleteli na izraze Kundalini, Kundalinin ogenj ali kacha Kundalini. To besedo navadno uporabljajo za opisovanje neke chudne sile, ki je navzocha v chloveku in se jo da obuditi. Toda nobena do zdaj znana teorija ne daje pravilne razlage Kundalinine mochi. Vchasih jo povezujejo s spolnostjo, s spolno energijo, ki da se jo lahko uporablja tudi v druge namene. To zadnje je popolnoma napachno, kajti Kundalini je lahko karkoli. Predvsem nikakor ni zazhelena ali koristna za chlovekov razvoj. Zelo zanimivo bi bilo vedeti, od kod so okultisti dobili to besedo in popolnoma spremenili njen pomen ter iz zelo nevarne in grozljive stvari napravili nekaj, na kar je treba upati in
Revija SRP
73
to sprejeti kot blagoslov.
V	resnici je Kundalini moch domishljije, moch fantazije, ki nadomesti resnichno delovanje. Kadar chlovek sanjari, namesto da bi deloval, ko sanje nadomestijo resnichnost, kadar si chlovek zamishlja sebe kot orla, leva ali charovnika, tedaj deluje v njem moch Kundalini. Kundalini lahko deluje v vseh energetskih centrih in z njeno pomochjo se lahko vsi ti centri zadovoljijo z izmishljijami namesto z resnichnostjo. Ovca, ki se ima za leva ali za charovnika, je v oblasti mochi Kundalini.
Kundalini je sila, vsajena v ljudi zato, da se jih obdrzhi v sedanjem stanju. Che bi ljudje lahko videli svoj resnichni polozhaj in dojeli vso strashljivost tega, ne bi mogli ostati, kjer so, niti za sekundo. Zacheli bi iskati izhod iz njega in bi ga hitro nashli, kajti izhod obstaja; toda ljudje ga ne vidijo, preprosto zato, ker so hipnotizirani. Kundalini je sila, ki jih zadrzhuje v hipnotichnem stanju. Prebuditi se pomeni za chloveka biti osvobojen hipnoze, postati dehipnotiziran. V tem je glavna tezhava, a tudi zagotovilo mozhnosti izhoda, kajti za spanec ni organske potrebe in chlovek se lahko prebudi.
V	teoriji se lahko, a v praksi je to skoraj nemogoche, kajti kakor hitro se chlovek za kakshno sekundo prebudi in odpre ochi, zhe zachnejo vse sile, ki so povzrochile, da je padel v sen, delovati nanj z desetkrat vechjo mochjo, in on takoj spet zaspi, zelo pogosto pa sanja, da je buden oziroma da se zbuja.
V	navadnem spancu obstajajo neka stanja, v katerih se chlovek zheli prebuditi, a se ne more. Dopoveduje si, da je buden, v resnici pa she naprej spi — in to se lahko she vechkrat ponovi, preden se konchno zares ne zbudi. Toda kadar gre za obichajno spanje, se zbujeno stanje razlikuje od spechega; pri hipnotichnem spancu pa gre za drugachen primer; nobenih objektivnih znachilnosti ni, vsaj ne ob zachetkih prebujanja; chlovek se ne more ushchipniti, da bi se preprichal, da je buden. In che je, bognedaj, chlovek kdaj kaj slishal o objektivnih karakteristikah, jih Kundalini vse pri prichi spremeni v domishljijo in sanje.
Samo chlovek, ki se popolnoma zaveda, kako tezhavno se je prebuditi, lahko razume nujnost dolgega in tezhkega dela, da bi se prebudil.
Che govorimo na sploshno: kaj je potrebno, da bi prebudili spechega chloveka? Potreben je mochan shok. Toda kadar chlovek trdno spi, en sam shok ni dovolj. Potrebno je dolgo obdobje nenehnih shokov. Zato mora obstajati nekdo, ki bo take shoke sprozhal. Povedal sem zhe, kako mora chlovek v primeru, da se zheli zbuditi, najeti koga, ki ga bo dolgo chasa znova in znova stresal. A koga naj dobi, che vsi spijo? Chlovek bo najel koga, da ga zbudi iz sna, a tudi ta bo zaspal. Kakshno krist bo imel od takega chloveka? Raje ne govorim o tem, da chlovek, ki mu uspeva biti buden, najbrzh ne bi hotel zapravljati chasa za to, da bi zbujal druge: imel bi dosti svojega pomembnejshega dela.
Obstaja tudi mozhnost, da bi se zbujali z mehanskimi sredstvi. Chloveka lahko zbudi budilka. Tezhava je le, da se chlovek na budilko prehitro navadi in je chez
74
Revija SRP	74
nekaj chasa ne slishi vech. Potrebno je veliko budilk, in to vsakich novih. Sicer se mora chlovek obdati z budilkami, ki mu bodo preprechile spanje. Pa tudi tu pride do tezhav. Budilke je treba naviti; da bi jih lahko navili, se je treba nanje spomniti; da bi se spomnili nanje, pa se je treba pogosto zbujati. Toda she huje je to, da se na vse budilke navadimo in chez chas zaradi njih spimo she bolje. Torej jih je treba neprestano menjavati in si neprenehoma izmishljati nove. Schasoma to lahko chloveku pomaga, da se prebudi. Vendar je zelo malo mozhnosti, da bi chlovek lahko opravil vse to navijanje budilk, iskanje novih in njih menjavanje chisto sam, brez zunanje pomochi. Dosti bolj verjetno je, da bo to delo zachel, kasneje pa preshel v spanje ter sanjal o tem, kako izumlja budilke, jih navija in menjuje, ter bo zato preprosto she toliko trdneje spal.
Za to, da bi se prebudili, je potrebna kombinacija prizadevanj. Potrebno je, da kdo chloveka zbudi; potrebno je, da kdo pazi na tistega, ki tega chloveka zbudi; treba je imeti budilke in potrebno je tudi nenehno izumljati nove budilke.
Da bi pa vse to dosegli in prishli do rezultatov, mora sodelovati dolocheno shtevilo ljudi.
En sam chlovek ne more storiti nich.
Predvsem potrebuje pomoch. A pomoch ne more priti sama od sebe. Za tiste, ki so sposobni pomagati, je chas zelo dragocen. In bi, seveda, raje kot enemu samemu, pomagali, recimo, dvajsetim ali tridesetim ljudem, ki bi se radi prebudili. Poleg tega, kot je bilo zhe prej recheno, en sam chlovek zlahka prevara sam sebe in misli, da je zbujen, v resnici pa so to le nove sanje. Che se vech ljudi odlochi, da se bodo skupaj borili proti spanju, bodo lahko budili drug drugega. Vechkrat se lahko zgodi, da jih bo dvajset spalo, toda enaindvajseti bo buden in bo zbudil she ostale. Natanko tako kot pri budilkah. En chlovek bo izumil eno budilko, drugi drugo, potem pa si ju bosta zamenjala. Skupaj se da zelo pomagati drug drugemu, brez te pomochi pa nihche ne more nichesar dosechi.
Zato mora chlovek, ki se hoche prebuditi, poiskati she druge ljudi, ki se zhelijo zbuditi, in delati skupaj z njimi. To pa je lazhje rechi kot storiti, kajti zacheti tako delo in ga organizirati zahteva znanje, ki ga navaden chlovek ne more imeti. Delo mora biti organizirano in imeti mora vodjo. Samo v tem primeru lahko daje prichakovane rezultate. Che ti pogoji niso izpolnjeni, noben napor ne prinese nikakrshnih rezultatov. Ljudje se lahko she tako muchijo, a te muke ne prinesejo prebuditve. Nekaterim ljudem je to najtezhje razumeti. Sami in na lastno pobudo so sposobni velikih naporov in velikih zhrtev. Toda ker bi njihov prvi napor in njihova prva zhrtev morala biti poslushnost, jih nich na svetu ne bo pripravilo do tega, da bi bili komu poslushni. In se nochejo sprijazniti z mislijo, da so vsa njihova prizadevanja in vse njihove zhrtve jalove.
Delo mora biti usklajeno in urejeno v smiselno celoto. To pa lahko stori samo kdo, ki pozna probleme in namen dela, kdo, ki pozna prave metode; chlovek, ki je zhe sam shel skozi tako organizirano delo.
Revija SRP
75
Chlovek navadno zachne svoje uchenje v majhni skupini. Taka skupina je ponavadi povezana s celo vrsto podobnih skupin na razlichnih stopnjah, ki skupaj sestavljajo sholo, lahko bi jo poimenovali pripravnica.
Prva in najpomembnejsha znachilnost skupin je dejstvo, da niso sestavljene v skladu z zheljo in izbiro svojih chlanov. Skupine sestavlja uchitelj, on izbere tipe ljudi, ki so z vidika njegovih ciljev lahko drug drugemu koristni.
Delo skupin ni mozhno brez uchitelja. Delo skupin z napachnim uchiteljem lahko prinese le negativne rezultate.
Naslednja pomembna znachilnost skupinskega dela je, da so skupine lahko povezane z dolochenimi cilji, o katerih tisti, ki zachenjajo delo v skupini, nimajo nikakrshnega pojma, in ki jim jih ni mogoche razlozhiti, dokler ne razumejo bistva delovnih nachel in idej, povezanih z delom. Cilj, ki mu sluzhijo in proti kateremu gredo, ne da bi ga poznali, je nujni uravnotezhnostni princip njihovega lastnega dela. Njihova prva naloga je zatorej — razumeti vlogo uchitelja. Ko razumejo vlogo uchitelja, cheprav sprva she ne popolnoma, postane njihovo delo bolj zavestno in lahko daje boljshe rezultate. Toda kot sem zhe povedal, se pogosto zgodi, da ciljev in vloge uchitelja ni mogoche pojasniti na zachetku.
Zato bi moral biti prvi cilj chloveka, ki je zachel delati v skupini, delo na sebi. Delo na sebi lahko poteka le v ustrezno organiziranih skupinah. Chlovek sam ne more videti samega sebe. Toda ko se dolocheno shtevilo ljudi zdruzhi skupaj s tem namenom, bodo celo nehote pomagali drug drugemu. Skupna znachilnost chloveshke narave je, da chlovek lazhje vidi napake drugih kakor pa svoje. Sochasno na poti samospoznavanja ugotovi, da ima sam vse tiste napake, ki jih najde pri drugih. Toda obstaja veliko stvari, ki jih sam pri sebi ne vidi, medtem ko jih pri drugih ljudeh zachenja videti. In tedaj se, kot sem ravnokar rekel, zave, da so to lastnosti njega samega. Na ta nachin mu drugi chlani skupine sluzhijo kot ogledala, v katerih vidi sebe. Ampak, seveda, da bi videl sam sebe v napakah drugih ljudi in ne bi gledal le njihovih napak, mora biti chlovek zelo pozoren in zelo iskren do sebe.
Zapomniti si mora, da ni eno samo bitje. Del njega je kdo, ki bi se rad prebudil, drugi del pa je Ivanov, Petrov ali Zaharov, ki pa nima prav nobene zhelje, da bi se prebudil in mora biti zbujen na silo.
Skupina je obichajno pakt, sklenjen med Jaz-i dolochene skupine ljudi, da bi se skupaj borili proti Ivanovu, Petrovu ali Zaharovu, to je proti svojim lastnim la%hnim osebnostim.
Vzemimo za primer Petrova. Petrov je sestavljen iz dveh delov — iz Ja%-a in Petrova. Toda Jaz je proti Petrovu nemochen. Vlada Petrov. Recimo, da je tu dvajset ljudi, dvajset Ja%-ov, ki se zachnejo boriti proti enemu Petrovu. Zdaj se lahko izkazhejo kot mochnejshi od njega. V vsakem primeru lahko pokvarijo njegov spanec; nich vech ne bo mogel spati tako mirno kot prej. In v tem je ves smisel.
76
Revija SRP	76
Poleg tega zachne chlovek tedaj, ko dela na samem sebi, nabirati gradivo, ki se pojavlja kot posledica samo-opazovanja. Dvajset ljudi bo imelo dvajsetkrat vech takega gradiva. In vsakdo od njih bo lahko uporabljal vse nabrano gradivo, kajti izmenjava opazovanj je eden od namenov obstoja skupine.
Ko je skupina organizirana, morajo njeni chlani sprejeti dolochene pogoje; prvich sploshne pogoje za vse chlane, in drugich individualne pogoje za posamezne chlane.
Sploshni pogoji na zachetku dela so ponavadi naslednji. Najprej je vsem chlanom skupine pojasnjeno, da morajo obdrzhati zase vse, kar slishijo in se uchijo v skupini, in to ne samo, dokler so chlani skupine, ampak za vedno.
To je nepogreshljiv pogoj, katerega smisel mora biti jasen zhe od vsega zachetka. Z drugimi besedami povedano, jasno jim mora biti, da ne gre za skrivanje nechesa, kar v bistvu ni skrivnost, niti ni nobenega namena, da bi jim odvzeli pravico do izmenjave mnenj s tistimi, ki so jim blizu, ali s prijatelji.
Smisel take omejitvie je v tem, da ne morejo pravilno posredovati tega, kar je povedano v skupinah. Prav kmalu se zachnejo uchiti iz lastnih izkushenj, koliko truda, koliko chasa in koliko pojasnjevanja je potrebno, da bi drugi lahko razumeli, kaj je recheno v skupinah. Kmalu jim postane jasno, da svojim prijateljem ne morejo dati prave predstave o tem, kaj so se sami nauchili. Hkrati pa zachenjajo razumeti, da s tem, ko jim dajejo napachna pojasnila, svojim prijateljem zaprejo mozhnost, da bi kadarkoli pristopili k delu ali da bi karkoli v zvezi z njim pravilno razumeli, che raje ne omenjam dejstva, da na ta nachin tudi sami sebi ustvarjajo zelo veliko tezhav in mnogo neprijetnosti v prihodnosti. Chlovek, ki kljub temu poskusha svojim prijateljem posredovati tisto, kar je slishal v skupini, se bo zelo hitro preprichal, da poskusi v tej smeri dajejo popolnoma neprichakovane in nezazhelene rezultate. Bodisi da se ljudje zachnejo prepirati z njim in ga sploh ne poslushajo ter namesto tega od njega prichakujejo, da bo poslushal njihove teorije, ali pa si napachno razlagajo vse, kar jim pove, in vsemu, kar slishijo od njega, pripishejo povsem drugachen pomen. Ko to uvidi in dojame jalovost takih poskusov, chlovek zachne razumevati prvi vidik tovrstne omejitve.
Druga in nich manj pomembna stran te omejitve pa je v tem, da je chloveku zelo tezhko molchati o stvareh, ki ga zanimajo. O njih bi rad govoril vsem, s katerimi je navajen deliti svoje misli, kot temu pravi. Ta je najbolj mehanska od vseh zhelja, in v tem primeru je tishina abstinenca, ki jo je od vseh najtezhje vzdrzhevati. Toda che chlovek to razume ali che vsaj sledi temu pravilu, bo to zanj najboljsha mozhna vaja za ohranitev pozornosti na sebi in za razvoj volje. Samo tisti, ki lahko molchi, kadar je to potrebno, je lahko gospodar samega sebe.
Toda mnogim se je zelo tezhko sprijazniti z mislijo, da je ena od njihovih glavnih znachilnosti pretirana zgovornost, she posebej tistim, ki se imajo za resne ali razsodne ljudi, ali pa takim, ki se imajo za molcheche osebe, nagnjene k samoti in razmisleku. Zato je ta zahteva she posebej pomembna. In ko si to zapomnimo, in che se tega drzhimo, zachnemo videti svoje strani, ki jih prej nismo opazili.
Revija SRP
77
Naslednja zahteva za chlane skupine je, da morajo uchiteju vedno povedati vso resnico.
Tudi to je treba pravilno razumeti.
Ljudje se ne zavedajo, kako veliko mesto v njihovem zhivljenju zavzema laganje ali celo samo %amolchanje resnice. Ljudje ne zmorejo biti iskreni niti s seboj niti z drugimi. Sploh ne razumejo, da je nauchiti se biti iskren, ko je to potrebno, ena najtezhjih stvari na svetu. Predstavljajo si, da je govoriti ali ne govoriti resnico, biti ali ne biti iskren odvisno od njih. Zato se morajo tega nauchiti, in to najprej v odnosu do uchitelja. Che uchitelju namerno lazhejo, so z njim neiskreni ali mu kaj zamolchijo, je njihova prisotnost v skupini popolnoma neuporabna in je nekaj, kar je huje kot biti do njega grob ali biti nevljuden v njegovi navzochnosti.
Naslednja zahteva, ki jo morajo sprejeti chlani skupine, je, da se morajo spomniti, Zakaj so sepridruzhili skupini. Prishli so, da bi se uchili in delali na sebi, a ne tako, kot to sami razumejo, temvech kot jim je recheno. Che torej chlani skupine zachnejo chutiti ali izrazhati nezaupanje do uchitelja, kritizirati njegova dejanja, che ugotavljajo, da bolje razumejo, kako je treba skupino voditi, in she posebej, che kazhejo pomanjkanje sposhtovanja do njega, ostrino, nestrpnost, nagnjenost k argumentiranju, to takoj odpravi vsako mozhnost dela, saj je delo mozhno le, dokler se ljudje spomnijo, da so se prishli uchit in ne pouchevat.
Che chlovek zachne izgubljati zaupanje v uchitelja, mu ta postane nepotreben in tudi sam postane nepotreben uchitelju. In v tem primeru je bolje, da gre in si poishche drugega uchitelja ali poskusi delati brez njega. To mu ne bo pomagalo, toda v vsakem primeru si bo storil manj shkode kot z laganjem, zamolchevanjem, nezaupanjem ali upiranjem.
Poleg teh temeljnih zahtev se seveda samo po sebi razume, da morajo chlani skupine delati. Che zgolj obiskujejo skupino in ne delajo, ampak si zgolj domishljajo, da delajo, ali che shtejejo za delo zhe to, da so v skupini navzochi, ali kot se pogosto zgodi, che gledajo na svojo prisotnost v skupini kot na zabavno druzhenje, kot prilozhnost sklepati prijetna poznanstva in tako naprej, potem njihova prisotnost v skupini postane popolnoma nekoristna. In kolikor prej se jih odslovi ali odidejo proch po lastni volji, toliko bolje bo za njih in za vse ostale.
Iz nashtetih temeljnih zahtev so oblikovana pravila, ki so obvezna za vse chlane skupine. Prvich, pravila pomagajo vsakomur, ki zheli delati, da se izogne vsemu, kar bi ga lahko pri tem oviralo ali mu shkodovalo, in drugich — pomagajo mu, da se spomni sebe.
Zelo pogosto se zgodi, da chlani skupine na zachetku dela tega ali onega pravila ne marajo. In celo sprashujejo: Ali ne moremo delati brez pravil? Pravila se jim zdijo nepotrebna omejitev njihove svobode oziroma dolgochasna formalnost ter da so pravila, na katera jih je treba opozarjati, le znamenje slabe volje in nezadovoljstva uchitelj a.
78
Revija SRP	78
V resnici so pravila glavna in prva pomoch, ki jim jo daje delo. Razumljivo je, da njihov namen ni zagotavljati zabavo ali vzbujati zadovoljstvo niti jim dela ne olajshuje. Pravila imajo dolochen cilj, namrech ta, da bi se chlani skupine obnashali tako, kot bi se obnashali, che bi zhe bili (budni), che bi se spomnili sebe in vedeli, kako bi se morali obnashati v odnosu do ljudi zunaj delovnega kroga, do ljudi pri delu in do uchitelja. Che bi se lahko sebe spomnili sami in bi to zhe spoznali, jim pravila ne bi bila potrebna. Vendar pa se na zachetku delovnega procesa ne morejo spomniti sebe in razumeti vsega tega, tako da so pravila nepogreshljiva, cheprav nikoli ne morejo biti lahka, prijetna ali udobna. Ravno nasprotno, morala bi biti tezhavna, neprijetna in nich udobna; sicer ne bi ustrezala svojemu namenu. Pravila so budilke, ki zbujajo spechega chloveka. Toda chlovek, ki za sekundo odpre ochi, je jezen na budilko in sprashuje: Ali se chlovek ne more prebuditi brez budilke?
Poleg teh sploshnih pravil obstajajo tudi individualni pogoji, ki so dani vsakemu posamezniku posebej in so na sploshno povezani z njegovo glavno napako, to je z njegovo glavno lastnostjo.
To zahteva nekaj razlage.
Vsak chlovek ima v svojem znachaju dolocheno lastnost, ki je osrednjega pomena. Ta je kot nekakshna os, okrog katere se vrti vsa njegova lazhna osebnost. Vsakrshno chlovekovo individualno delo mora temeljiti na spopadu s to glavno napako. To pojasnjuje, zakaj ne morejo obstajati sploshna pravila dela in zakaj vsi sistemi, ki poskushajo razviti taka pravila, ne vodijo nikamor ali pa povzrochajo shkodo. Kako lahko obstajajo sploshna pravila? Kar je koristno za enega, je shkodljivo za drugega. En chlovek govori prevech; nauchiti se mora molchati. Drug chlovek je tih, ko bi moral govoriti, in se mora nauchiti govoriti; in tako je vedno in pri vseh stvareh. Sploshna pravila za delo skupin se nanashajo na vsakogar. Osebne usmeritve pa so lahko samo posamezne. In tako chlovek sam spet ne more najti svoje glavne lastnosti, svoje glavne napake. To je tako rekoch zakon. Uchitelj ga mora opozoriti na to lastnost in mu pokazati, kako se je treba proti njej boriti. To lahko naredi samo uchitelj.
Shtudij glavne napake in boj proti njej tvori, na dolochen nachin, individualno pot vsakega posameznega chloveka, vendar pa mora biti cilj enak za vse. To pa zahteva spoznanje lastne nepomembnosti, svoje nichnosti. Shele ko bo chlovek resnichno in iskreno prishel do preprichanja o svoji lastni nemochi in nepomembnosti, in samo takrat, ko jo bo nenehno chutil, bo pripravljen na naslednje, veliko tezhje faze dela.
Vse, kar je bilo doslej povedano, se nanasha na prave skupine, povezane z dejanskim, konkretnim delom, povezanim s tem, kar se imenuje chetrtapot. Vendar pa obstaja veliko nachinov posnemanja, ponaredkov skupin in dela. To niti chrna magija ni.
Na teh predavanjih so mi pogosto postavljali vprashanja o tem, kaj je chrna magija, in odgovoril sem, da ni ne rdeche ne zelene niti rumene magije. Je pa mehanika, to je tisto, kar se dogaja, in pa tisto, kar sepochne. Tisto, kar pochnemo, je magija, in to
Revija SRP
79
nashe delo je lahko samo ene vrste. Ne moreta obstajati dve vrsti takega dela. Lahko pa pride do ponarejanja, ki posnema zunanji videz dela, a ne more dati objektivnih rezultatov, vendar pa lahko zapelje naivne ljudi in vzbudi v njih vero, povzrochi navdushenje, zaslepljenost in celo fanatizem.
To je razlog, zakaj v resnichnem delu, se pravi v resnichnem pochetju ni dovoljeno uporabljati zaslepljenosti. To, kar imenujete chrna magija, temelji na zaslepljevanju in poigravanju s chloveshkimi shibkostmi. Chrna magija nikakor ne pomeni magije zla. Zhe prej sem povedal, da nihche ne stori nichesar zaradi zla, v interesu zla. Vsakdo vedno pochne vse v interesu dobrega, kot ga on razume. Prav tako je povsem napachno trditi, da je chrna magija nujno egoistichna in da jo chlovek uporablja za svojo korist. To je popolnoma narobe. Chrna magija je lahko povsem nesebichna, lahko si prizadeva za dobro chloveshtva ali za odreshenje chloveshtva pred resnichnim ali namishljenim zlom. Toda tisto, kar lahko imenujemo chrna magija, ima vedno dolocheno znachilnost. Ta znachilnost je tezhnja nekaterih, da ljudi brez njihovega vedenja in razumevanja uporabljajo za nekatere, celo za najboljshe cilje, bodisi s tem, da v njih vzbudijo zaupanje in navdushenje, ali da delujejo nanje skozi strah.
Toda v zvezi s tem je treba pripomniti, da je chrni mag ne glede na to, ali je dobri ali zli, v vsakem primeru obiskoval sholo. Nekaj se je nauchil, nekaj je slishal, nekaj ve. On je preprosto polizobrazhen chlovek, ki je bil izkljuchen iz shole ali pa je sam izstopil iz nje, ker se je odlochil, da ve zhe dovolj, da ne zheli biti vech podrejen, da lahko deluje neodvisno, da lahko celo usmerja delo drugih. Vsako tovrstno delo lahko daje le subjektivne rezultate, kar pomeni, da lahko le povecha prevaro in poglobi spanec, namesto da bi ju zmanjshal. Kljub temu pa se od chrnega maga da tudi nekaj nauchiti, cheprav na napachen nachin. Vchasih lahko po nakljuchju celo pove resnico. Zato pravim, da je veliko stvari slabshih od chrne magije. Take so razlichne okultne in teozofske druzhbe in skupine. Ne le, da njihovi uchitelji nikoli niso bili v sholi, tudi nikoli niso srechali nikogar, ki je kakshno sholo videl od blizu. Njihovo tako imenovano delo je preprosto slepo oponashanje. Je pa res, da take vrste delo, ki je golo posnemanje, prinasha veliko zadovoljstva. Nekdo se pochuti kot uchitelj, drugi menijo, da so uchenci', in vsi so zadovoljni. V taki skupini ne more priti do nikakrshnega spoznanja o lastni nichnosti, in che ljudje trdijo, da to lahko dosezhejo, gre pri tem za iluzijo in samoprevaro, che ne celo za navadno goljufijo. Nasprotno, namesto da bi spoznali lastno nichnost, chlani takih krogov she pridobivajo svojo pomembnost in njihova lazhna osebnost se krepi.
V zachetku je zelo tezhko preveriti, ali je delo pravo ali ne in ali so sprejeta navodila pravilna ali napachna. Teoretichni del dela se lahko v tem pogledu izkazhe za zelo koristnega, saj lahko chlovek svoje delo s tega vidika lazhje presodi. Ve, kaj ve in chesa ne ve. Ve, kaj se lahko nauchi z obichajnimi sredstvi in chesa se ne more. In che se nauchi kaj novega, nekaj, chesar se iz knjig ne more nauchiti na obichajen nachin, je to v dolocheni meri jamstvo za to, da je lahko tudi
80
Revija SRP	80
druga, praktichna stran dela pravilna. Vendar to jamstvo seveda she zdalech ni popolno, ker so tudi tukaj mozhne napake. Vsa okultna in spiritualistichna drushtva in krogi trdijo, da imajo novo znanje. In obstajajo ljudje, ki to verjamejo.
V pravilno organiziranih skupinah ni potrebna vera; potrebno je le malo zaupanja, in to le za nekaj chasa, kajti prej ko chlovek preveri vse, kar slishi, bolje je zanj.
Boj proti lazhnemu Jaz-u, proti glavni znachajski chrti ali glavni napaki, je najpomembnejshi del dela in mora potekati v dejanjih, ne v besedah. V ta namen uchitelj vsakemu chloveku dodeli dolochene naloge, ki jih ta lahko izvede samo, che premaga svojo glavno shibko tochko. Ko chlovek opravlja dane naloge, se bori s samim seboj, dela na sebi. Che se nalogam izogiba in jih nerad opravlja, to pomeni, da ne zheli ali ne more delati.
Praviloma so mu na zachetku dodeljene le zelo enostavne naloge, ki jih uchitelj niti ne imenuje naloge in o njih ne govori veliko, ampak jih daje v obliki namigov. Che vidi, da je razumljen in da je delo opravljeno, preide na vse tezhje naloge.
Tezhje naloge, cheprav so le subjektivno tezhke, se imenujejo ovire ali pregrade. Posebnost ovir je v tem, da se chlovek, ki je premagal pomembno oviro, ne more vech vrniti v obichajni spanec, v obichajno zhivljenje. Che je premagal prvo pregrado in se boji tistih, ki sledijo, ter ne gre naprej, ampak se ustavi, tedaj tako rekoch zastane med dvema pregradama in se ne more premakniti ne nazaj ne naprej. To je najhujsha stvar, ki se lahko zgodi chloveku. Zato je uchitelj obichajno zelo previden pri izbiri nalog in ovir, prevzame namrech tveganje, da dolochene naloge, ki zahtevajo premagovanje notranjih ovir, dodeljuje samo tistim ljudem, ki so se zhe izkazali za dovolj mochne pri majhnih ovirah.
Pogosto se zgodi, da se ljudje, ko se ustavijo pred neko oviro, obichajno najmanjsho in najpreprostejsho, obrnejo proti delu, proti uchitelju in proti drugim chlanom skupine in jih obtozhijo nechesa, na kar so naleteli in odkrili sami pri sebi.
Vchasih se pozneje pokesajo in krivijo sebe, potem pa spet krivijo druge, nato se she enkrat pokesajo in tako naprej. Vendar ni nichesar, kar bi bolje pokazalo, iz kakshne snovi je chlovek, kot njegov odnos do dela in do uchitelja, potem ko skupino zapusti. Vchasih so taki preizkusi narejeni namerno. Chlovek je v takem polozhaju, da je dolzhan oditi in je popolnoma upravichen do pritozhbe proti uchitelju ali proti drugi osebi. In potem ga opazujejo, kako se bo obnashal. Dostojen chlovek se bo obnashal dostojno, chetudi meni, da so z njim ravnali nepravichno in napachno. Toda mnogi ljudje v takih okolishchinah pokazhejo svojo naravo, ki je drugache nikoli ne bi pokazali. Vchasih je tako sredstvo potrebno za razkritje chlovekove narave. Dokler ste dobri do koga, je on dober do vas. Ampak kaj bo, che ga malo pojezite?
Toda to ni glavna stvar; glavna stvar je njegovo osebno stalishche, njegovo lastno vrednotenje idej, ki jih prejema ali ki jih je sprejel, in ali tako vrednotenje ohranja ali
Revija SRP
81
ga izgublja. Chlovek lahko dolgo chasa misli povsem iskreno, da zheli delati, in je celo pripravljen v delo vlozhiti velike napore, potem pa vse zavrzhe in celo odlochno nasprotuje delu; opravichuje se, pripoveduje razne izmishljotine, namerno pripisuje napachen pomen temu, kar je slishal, in podobno.«
»In kaj se zgodi z njimi zaradi tega?« je vprashal nekdo iz obchinstva.
»Nich — le kaj bi se lahko zgodilo z njimi?« je dejal G. »Sami sebi so najhujsha kazen.«
»Nemogoche je v celoti opisati, kako poteka delo v skupini,« je nadaljeval G. »Treba je to dozhiveti. Vse, kar je bilo doslej povedano, so le namigi, katerih pravi pomen se bo razkril le tistim, ki nadaljujejo z delom in se iz izkushenj pouchijo, kaj so to ovire in kakshne tezhave predstavljajo.
Na sploshno povedano, je najtezhja ovira premagovanje laganja. Chlovek tako veliko in tako nenehno lazhe sebi in drugim, da tega sploh ne opazi vech. Kljub temu je treba laganje premagati. In prvi napor, ki se od chloveka zahteva, je, da preneha lagati svojemu uchitelju. Chlovek se mora bodisi takoj odlochiti, da mu ne bo govoril nich drugega kot resnico, ali pa se takoj vsemu skupaj odpovedati.
Zavedati se morate, da uchitelj prevzame nase zelo tezhko nalogo, namrech chishchenje in popravilo chloveshkih strojev. Seveda sprejema samo tiste stroje, ki jih lahko popravi. Che se v stroju nekaj bistvenega zlomi ali pokvari, ga zavrne. A tudi taki stroji, ki so po svoji naravi she vedno popravljivi in se jih da ochistiti, postanejo popolnoma brezupni, che zachnejo govoriti lazhi. Lazh, izrechena uchitelju, tudi najbolj nepomembna, kakrshna koli prikrivanja, kot je prikrivanje chesa, kar je povedal kdo drug, in prosil, da to ohranijo kot skrivnost, ali chesa, kar je chlan skupine sam povedal komu drugemu, takoj pomeni konec dela tega chloveka, she posebej, che je prej vanj vlagal veliko truda.
Nekaj morate ves chas imeti v mislih. Vsak napor, ki ga chlovek vlozhi v delo, povecha zahteve, ki so mu nalozhene. Dokler chlovek ni v svoje delo vlozhil nobenega resnega napora, so zahteve, ki so mu nalozhene, zelo majhne, vsak njegov mochnejshi trud pa takoj povecha zahteve, ki so mu nalozhene. In chim vechja so prizadevanja, vechje so nove zahteve.
Na tej stopnji ljudje pogosto naredijo napako, ki se nenehno ponavlja. Menijo, da jim dosedanja prizadevanja, njihove nekdanje zasluge, da tako rechem, dajejo nekakshno prednost, neko pravico, da zmanjshajo zahteve, ki jih morajo izpolnjevati, in da pomenijo opravichilo, che ne bi delali, kot bi morali, ali che bi pozneje naredili kaj narobe. To je seveda povsem zgresheno. Nich, kar je chlovek naredil vcheraj, ga danes ne opravichuje. Ravno obratno, che chlovek vcheraj ni storil nichesar, mu danes ne postavijo nobenih zahtev; che je vcheraj kaj naredil, pa to pomeni, da mora danes narediti vech. To zagotovo ne pomeni, da je bolje, che ne stori nich. Kdor nich ne naredi, nichesar ne dobi.
Kot sem zhe povedal, je ena prvih zahtev iskrenost. Vendar pa obstajajo razlichne vrste iskrenosti. Obstajata pametna in neumna iskrenost, tako kot obstajata
82
Revija SRP	82
pametna in neumna neiskrenost. Tako neumna iskrenost kot neumna neiskrenost sta enako mehanichni. Che pa se chlovek zheli nauchiti biti preudarno iskren, mora biti v prvi vrsti iskren do svojega uchitelja in do sodelavcev na vishji stopnji uchenja. To je pametna iskrenost. Tu pa je treba opozoriti, da iskrenost ne sme postati pomanjkanje obzirnosti. Pomanjkanje obzirnosti v zvezi z uchiteljem ali v zvezi s tistimi, ki jih je uchitelj dolochil, kot sem zhe povedal, unichuje vsako mozhnost kakrshnega koli dela. Kdor se zheli nauchiti biti preudarno neiskren, mora biti tak v odnosu do dela in se mora nauchiti molchati, kadar mora svoje delo zamolchati ljudem zunaj skupine, ker ga ne zmorejo ne razumeti niti ceniti. Toda iskrenost v skupini je absolutna zahteva, kajti che chlovek v skupini she naprej lazhe na enak nachin, kot lazhe sebi in drugim, se v zhivljenju nikoli ne bo nauchil razlikovati resnice od lazhi.
Pri drugi oviri gre zelo pogosto za premagovanje strahov. Chlovek ima obichajno veliko nepotrebnih, namishljenih strahov. Lazhi in strahovi, to je vzdushje, v katerem zhivi obichajen chlovek. Tako kot je odvada od laganja individualna, je individualno tudi premagovanje strahu. Vsakdo ima strahove, ki so znachilni samo zanj. Te strahove je treba najprej najti in nato unichiti. Strahovi, o katerih govorim, so obichajno povezani z lazhmi, med katerimi zhivi chlovek. Zavedati se morate, da nimajo nichesar skupnega s strahom pred pajki, mishmi, pred temno sobo ali neshtetimi zhivchnimi strahovi.
Boj proti laganju v sebi in boj proti strahu je prvo pozitivno delo, ki ga chlovek zachne opravljati.
V glavnem se moramo zavedati, da pozitivni napori in pozhrtvovalno delo ne opravichujejo napak, ki lahko sledijo. Prav nasprotno, stvari, ki bi jih bilo mogoche odpustiti chloveku, ki se ni potrudil in ni nichesar zhrtvoval, ne bodo oproshchene tistemu, ki je zhe veliko zhrtvoval.
To se zdi nepravichno, vendar je treba razumeti zakonitost. Za vsakega chloveka se vodi locheno porochilo. Njegovi napori in zhrtve so zapisani na eni strani knjige, na drugi strani pa napake in zlorabe. Tisto, kar je zapisano na pozitivni strani, ne more nikoli izbrisati tistega, kar je zapisano na negativni strani. Kar je zabelezheno na negativni strani, se lahko izbrishe samo z resnico, torej s takojshnjim in popolnim priznanjem sebi in drugim ter predvsem uchitelju. Che chlovek uvidi svojo napako, vendar jo she kar naprej upravichuje, lahko zhe majhen prekrshek unichi rezultate dolgoletnega dela in truda. Pri delu je zato pogosto bolje priznati svojo krivdo, tudi che kdo ni kriv. Toda to je spet zelo obchutljiva zadeva in se ne sme pretiravati. V nasprotnem primeru bo rezultat spet lazh, laganje, ki ga bo sprozhil strah.«
Ob neki drugi prilozhnosti je G, ko je govoril o skupinah, dejal:
»Ne mislite, da lahko kar takoj zachnemo z oblikovanjem skupine. Skupina je velika stvar. Skupina se zachne oblikovati za dolocheno dogovorjeno delo, z dolochenim namenom. Pri tem delu bi vam moral zaupati in vi bi morali zaupati
Revija SRP
83
meni in ostalim. Potem bi bila to skupina. Dokler bo delo teklo na sploshni ravni, bo to le pripravljalna skupina. Pripravljali se bomo tako, da bomo schasoma lahko postali skupina. In na skupino se je mogoche pripraviti le tako, da jo poskushamo posnemati tako, kot bi morala biti, seveda posnemati navznoter, ne navzven. Kaj je za to potrebno? Najprej morate razumeti, da so v skupini vsi odgovorni drug za drugega. Napaka s strani enega se shteje kot napaka vseh. To je zakon. In ta zakon je dobro utemeljen, kot boste pozneje videli, kajti tudi tisto, kar kdo pridobi, pridobijo vsi.
Pravilo skupne odgovornosti si je treba dobro zapomniti. Ima namrech tudi drugo plat. Chlani skupine niso odgovorni le za napake drugih, ampak tudi za njihove neuspehe. Uspeh enega je uspeh vseh. Neuspeh enega je neuspeh vseh. Huda napaka enega chlana skupine, kot je na primer krshenje temeljnega pravila, neizogibno vodi v razpad celotne skupine.
Skupina mora delovati kot stroj. Deli stroja se morajo med seboj poznati in si medsebojno pomagati. V skupini ne more biti osebnih interesov, ki nasprotujejo interesom ostalih, ali nasprotnih interesom dela, in tudi ne smejo obstajati osebne simpatije ali antipatije, ki ovirajo delo. Vsi chlani skupine so prijatelji in bratje, toda che eden od njih odide, she posebej, che ga poshlje stran uchitelj, preneha biti prijatelj in brat ter naenkrat postane neznanec, izobchenec. Pogosto to postane zelo trdo pravilo, vendar je kljub temu nujno. Ljudje so lahko vse zhivljenje prijatelji in lahko skupaj vstopijo v skupino. Zatem eden od njih odide. Drugi potem nima pravice z njim govoriti o delu skupine. Chlovek, ki je odshel, se pochuti prizadet, tega ne razume, in se skregata. Da bi se temu izognili, kadar gre za odnose, kot so med mozhem in zheno, med materjo in hcherjo ter podobno, shtejemo take dvojice kot enega chlana skupine. Che eden od obeh ne more nadaljevati dela in odide, se tudi drugi shteje za prekrshitelja in mora prav tako oditi.
Poleg tega si morate zapomniti, da vam lahko pomagam samo toliko, kolikor mi pomagate vi. Povrhu vsega vasha pomoch, she posebej na zachetku, ne bo ocenjena po dejanskih rezultatih, za katere je skoraj gotovo, da bodo nichni, ampak po shtevilu in obsegu vlozhenih naporov.«
Po tem je G. preshel na posamezne naloge in na opredelitev nashih glavnih napak. Nato nam je dal vech dolochenih nalog, s katerimi se je zachelo delo nashe skupine.
Pozneje, leta 1917, ko smo bili na Kavkazu, je G. nekoch k sploshnim nachelom oblikovanja skupin dodal vech zanimivih opazhanj. Mislim, da jih moram tukaj navesti.
»Prevech teoretichno jemljete vse,« je dejal, »zdaj bi morali zhe vech vedeti. Obstoj skupin sam po sebi nima nobene koristi in pripadnost skupinam ne prinasha kakih posebnih ugodnosti. Dobrodejnost ali koristnost skupin dolocha njihov rezultat.
Delo vsakega chloveka lahko poteka v treh smereh. Lahko je koristen za delo. Lahko je koristen zame. In lahko je koristen zase. Seveda je zazheleno, da njegovo
84
Revija SRP	84
delo ustvari rezultate v vseh treh smereh. Che to ni mogoche, se lahko sprijaznimo z dvema. Che je chlovek na primer koristen zame, je prav zaradi tega dejstva koristen tudi za delo. Ali che je koristen za delo, je koristen tudi zame. Che pa je, recimo, koristen za delo in zame, ni pa sposoben biti koristen zase, je to veliko slabshe, ker ne more dolgo trajati. Che si chlovek nichesar ne vzame zase in se ne spremeni, che ostane tak, kot je bil prej, se mu dejstvo, da je bil po nakljuchju kratek chas koristen, ne shteje v dobro, in kar je she bolj pomembno — njegova koristnost ne traja dolgo. Delo raste in se spreminja. Che chlovek sam ne raste ali se ne spremeni, ne more iti v korak z delom. Delo ga pusti za seboj in takrat lahko prav tisto, kar je bilo do zdaj koristno, postane zelo shkodljivo.«
V	Sankt Peterburg sem se vrnil poleti 1916.
Kmalu potem, ko je bila ustanovljena nasha skupina, oziroma pripravljalna skupina, nam je G. spregovoril o naporih v zvezi z nalogami, ki jih je postavil pred nas.
»Morate razumeti,« je dejal, »da obichajni napori ne shtejejo. Shtejejo samo prese%hni napori. In tako je vedno in v vsem. Za tiste, ki se ne zhelijo potruditi chez vso mero, je bolje, da se vsemu skupaj odrechejo in raje skrbijo za svoje zdravje.«
»Ali nad-napori ne morejo biti nevarni?« je vprashal eden od obchinstva, ki ga je ponavadi she posebej skrbelo za svoje zdravje.
»Seveda so lahko,« je rekel G., »vendar je bolje umreti, medtem ko se trudimo, da bi se prebudili, kot pa zhiveti v spanju. To je ena stvar. Druga pa je, da ni tako preprosto umreti zaradi napornega dela. Dosti vech mochi imamo, kot si mislimo. Gre le za to, da je nikoli ne izkoristimo. Razumeti je potrebno eno od znachilnosti organizacije chloveshkega stroja.
Zelo pomembno vlogo v chloveshkem stroju igra dolochena vrsta akumulatorja. V blizhini vsakega centra v chloveshkem ustroju sta dva majhna akumulatorja, napolnjena s posebno snovjo, ki je potrebna za delo v tem dolochenem centru. Poleg njiju je v organizmu velik akumulator, ki ju hrani. Oba mala akumulatorja sta povezana med sabo, vsak od njiju je povezan tudi s sredishchem, poleg katerega stoji, in ob tem she z velikim akumulatorjem.«
G. je narisal sploshni diagram chloveshkega stroja in poudaril polozhaje velikega in malih akumulatorjev ter povezave med njimi.
»Akumulatorji delujejo na naslednji nachin,« je rekel, »domnevajmo, da chlovek dela ali bere zahtevno knjigo in jo skusha razumeti. V miselnem centru se v takih primerih vrti nekaj »tuljav«. Ali pa predpostavimo, da hodi po strmem hribu navzgor in se utrudi; v tem primeru se »tuljave« vrtijo v centru za premikanje.
V	prvem primeru intelektualni, v drugem pa gibalni center chrpata energijo, potrebno za svoje delo, iz malih akumulatorjev. Ko je tak akumulator skoraj prazen, se chlovek pochuti utrujen. Zhelel bi se ustaviti, sesti, che hodi, ter pomisliti na kaj drugega, che reshuje zapleten problem. A neprichakovano kmalu zachuti priliv mochi in je znova sposoben hoditi ali delati. To pomeni, da se je
Revija SRP
85
intelektualni oziroma gibalni center povezal z drugim akumulatorjem in chrpa energijo iz njega. Medtem se prvi akumulator polni z energijo iz velikega akumulatorja. Delo centra teche dalje. Chlovek she naprej hodi ali dela. Vchasih je za to, da se ta povezava vzpostavi, potreben kratek pochitek. Vchasih shok, vchasih napor. Kakorkoli zhe, delo se nadaljuje. Po dolochenem chasu se tudi skladishche energije drugega akumulatorja izchrpa. Chlovek se spet pochuti utrujen.
Spet zunanji shok ali kratek pochitek ali cigareta ali napor — in povezan je s prvim akumulatorjem. Lahko pa se zgodi, da je delujochi center chrpal energijo iz drugega akumulatorja tako hitro, da se prvi ni imel chasa napolniti iz velikega akumulatorja in si je nachrpal le pol energije, ki jo lahko drzhi; napolnjen je le do polovice.
Potem, ko se center ponovno povezhe s prvim akumulatorjem, zachne chrpati energijo iz njega, drugi akumulator pa se povezhe in chrpa energijo iz velikega akumulatorja. Toda tokrat je prvi akumulator le napol poln. Center hitro izchrpa svojo energijo, medtem pa se je drugi akumulator uspel napolniti le do chetrtine. Center, ki se z njim povezhe, nabrano energijo hitro pochrpa in se she enkrat povezhe s prvim akumulatorjem itd. Po dolochenem chasu pride v organizmu do takega stanja, ko nobenemu od malih akumulatorjev ne ostane vech niti kaplje energije. Chlovek se tokrat pochuti resnichno utrujen. Skoraj omedli, skoraj zaspi ali pa postane njegov organizem kako drugache prizadet, zachne ga boleti glava, pospeshi se bitje srca, postane mu slabo ...
Potem pa nenadoma spet kratek pochitek ali zunanji shok ali napor prinesejo nov val energije in chlovek je spet sposoben razmishljati, hoditi in delati.
To pomeni, da se je center prikljuchil neposredno na veliki akumulator. Veliki akumulator vsebuje ogromne kolichine energije. Chlovek, ki je povezan z velikim akumulatorjem, je sposoben delati dobesedno chudezhe. Seveda pa, che se »tuljave« she naprej vrtijo in se energija, ki nastaja iz zraka, hrane in chutnih vtisov, she naprej izliva iz velikega akumulatorja hitreje, kot se tochi vanj, pride trenutek, ko se iz velikega akumulatorja izprazni vsa energija in organizem umre. Vendar se to zgodi zelo redko. Obichajno organizem samodejno preneha delovati veliko pred tem. Potrebni so posebni pogoji, da organizem, izchrpan vse svoje energije, umre. V obichajnih razmerah bo chlovek zaspal ali bo omedlel, ali pa bo prishlo do kakshnega notranjega zapleta, ki bo njegovo delovanje ustavil zhe dolgo pred resnichno nevarnostjo.
Zato se ni treba bati naporov; nevarnost, da bi umrli od njih, sploh ni velika. Veliko lazhje je umreti od nedelovanja, lenobe in strahu pred napori.
Nasprotno, nash cilj je, da se nauchimo povezati center, ki ga uporabljamo, z velikim akumulatorjem. Dokler tega ne bomo mogli, bo vse nashe delo zaman, ker bomo zaspali, preden bodo nasha prizadevanja dala kakrshne koli rezultate.
86
Revija SRP	86
Majhni akumulatorji zadostujejo za obichajno, vsakdanje zhivljenje. Toda za delo na sebi, za notranjo rast in za trud, ki ju potrebuje chlovek, ko stopi na pot, energija iz malih akumulatorjev ne zadostuje.
Nauchiti se moramo, kako chrpati energijo naravnost iz velikega akumulatorja.
To pa je mogoche le s pomochjo emocionalnega centra. Bistveno je, da to razumemo. Povezava z velikim akumulatorjem je mogocha le skozi emocionalni center. Nagonski, gibalni in intelektualni centri pa sami sebe lahko prehranjujejo samo skozi male akumulatorje.
Prav to pa je tisto, chesar ljudje ne razumejo. Zato mora biti njihov cilj razvijanje aktivnosti emocionalnega centra. To je aparat, ki je mnogo bolj subtilen kot intelektualni center, she posebej, che uposhtevamo dejstvo, da je v celotnem intelektualnem centru edini del, ki deluje, formativni aparat, in da so shtevilne stvari intelektualnemu centru precej nedostopne. Che si kdo zheli vedeti in razumeti vech, kot dejansko ve in razume, si mora zapomniti, da bosta to novo znanje in novo razumevanje prishla skozi emocionalno in ne skozi intelektualno sredishche.«
Poleg tega, kar je zhe povedal o akumulatorjih, je G. dal nekaj zelo zanimivih pripomb o %ehanju in smehu.
»Obstajata dve nerazumljivi funkciji nashega organizma, ki ju z znanstvenega vidika ni mogoche razlozhiti,« je dejal, »chetudi znanost seveda tega ne prizna; to sta zehanje in smeh. Niti enega niti drugega ni mogoche pravilno razumeti in razlozhiti, ne da bi vedeli za akumulatorje in poznali njihovo vlogo v organizmu.
Opazili ste, da zehate, ko ste utrujeni. To je she posebej opazno na primer v gorah, ko chlovek, ki ni navajen nanje, medtem ko se vzpenja na hrib, skoraj neprestano zeha. Zehanje je chrpanje energije v mala akumulatorja. Ko se prehitro izpraznita, torej ko eden od njiju nima dovolj chasa, da bi se napolnil, medtem ko se je drugi praznil, postane zehanje skoraj neprekinjeno. Obstajajo dolochena obolevna stanja, ki lahko povzrochijo zaustavitev srca, ko si chlovek zheli, vendar ne more zehati, znani pa so tudi drugi primeri, ko gre s chrpalko kaj narobe, zaradi chesar deluje brez uchinka, ko chlovek ves chas zeha, vendar ne nachrpa nobene energije. Shtudij in opazovanje zehanja s tega vidika lahko razkrije veliko novega in zanimivega.
Tudi smeh je neposredno povezan z akumulatorji. Toda smeh je funkcija, nasprotna zehanju. Ne gre za chrpanje vase, ampak za chrpanje ven iz sebe, torej za chrpanje navzven, zato da se znebimo odvechne energije, zbrane v akumulatorjih. Smeh ne obstaja v vseh centrih, ampak le v centrih, razdeljenih na dve polovici — na pozitivno in negativno. Che o tem she nisem podrobneje govoril, bom to storil, ko bomo prishli do natanchnejshe obravnave centrov. Za zdaj bomo vzeli pod drobnogled samo intelektualni center. Lahko pride do vtisov, ki naenkrat padejo na obe polovici centra in hkrati ustvarijo ostra da in ne. Taka sochasna da in ne povzrochita v centru nekakshno konvulzijo, trzanje, in ker center
Revija SRP
87
dveh nasprotnih vtisov enega dejstva ne more uskladiti in prebaviti, zachne v obliki smeha izpushchati energijo, ki se pretaka vanj iz akumulatorja, ki je tedaj na vrsti, da jo priskrbi. V kakem drugem primeru se zgodi, da se je v akumulatorju zbralo prevech energije, ki je center ne more porabiti. V tem primeru je lahko vsak najbolj navaden vtis sprejet dvojno, to je, lahko naenkrat pade na obe polovici centra in povzrochi smeh, torej izmet energije.
Razumeti morate, da vam dajem samo sploshen oris tega procesa. Zapomniti si morate tudi, da sta tako zehanje kot smeh zelo nalezljiva. To kazhe, da gre v bistvu za funkciji nagonskih in gibalnih centrov.«
»Zakaj je smeh tako prijeten?« je vprashal nekdo.
»Zato,« je odgovoril G., »ker nas razbremeni odvechne energije, ki bi, che bi ostala neizkorishchena, lahko postala negativna, torej strup. Takega strupa imamo vedno veliko v sebi. Smeh je protistrup. Ampak protistrup je potreben le toliko chasa, dokler nismo sposobni porabiti vse energije za koristno delo. O Kristusu pravijo, da se ni nikoli smejal. In v Evangelijih resnichno ne boste nashli niti ene omembe o tem, da se je Kristus kadarkoli smejal. Vendar obstajajo razlichni nachini nesmejanja. So ljudje, ki se ne smejijo, ker so popolnoma utopljeni v negativnih chustvih, v zlobnosti, strahu, sovrashtvu, sumnichavosti. Obstajajo pa lahko tudi drugi, ki se ne smejijo, ker ne morejo imeti negativnih chustev. Razumeti je treba eno stvar. V vishjih centrih ne more biti smeha, ker v vishjih centrih ni delitve na da in ne.«
V iskanju chudezhnega (1949) je knjiga ruskega filozofa P. D. Uspenskega o njegovem srechanju in poznejshi povezanosti z mistikom Georgijem Ivanovichem Gurdzhijevom. Knjiga velja za najbolj obsezhen opis miselnega sistema Gurdzhijeva, ki je bil kadar koli objavljen. Napisana je v obliki osebnega porochila o letih, ki jih je Uspenski prezhivel v skupini Gurdzhijeva, chigar ideje so do neke mere predstavljene v njihovem kronoloshkem zaporedju na ozadju zhivljenjskih razmer, ki jih je Gurdzhijev ustvaril za svoje uchence med kaosom in pretresom predrevolucionarne Rusije.
Peter (Pjotr) Demjanovich Uspenski se je rodil v Harkovu (danes Ukrajina) leta 1878. Njegova prva knjiga Chetrta dimenzija (1909) ga je pri enaintridesetih letih postavila v prvo vrsto pomembnih piscev o abstraktni matematichni teoriji. Njegova druga knjiga Tertium Organum, napisana leta 1912, je ob objavi leta 1922 povzrochila senzacijo v Ameriki. Knjiga Novi model vesolja, napisana leta 1914 in revidirana leta 1929, je izshla v Ameriki leta 1931. Takoj so jo razglasili za eno najpomembnejshih filozofskih del nashega chasa. Uspenski je umrl v okolici Londona leta 1947.
Prevod iz angleshchine in opomba Nadja Jarc
88
Revija SRP	88
Likovna priloga
Damir Globochnik
PODOBE PASIJONA
Akademski slikar in teolog Josht Snoj je senzibilen in razgledan likovni ustvarjalec, ki v slikanju vidi pot do iskanja smisla nashega bivanja in zato med shtudijem likovne umetnosti in shtudijem teologije, torej med slikarsko in teoloshko izkushnjo, ni postavljal ostrih razmejitev. Slikarski shtudij na ljubljanski likovni akademiji je izostril pozornost Joshta Snoja za problemsko polje chistega slikarstva v sosledju od postimpresionizma, fauvizma, ekspresionizma, kubizma in drugih likovnih smeri vse do abstrakcije. Figuralni elementi, ki so se pojavili v njegovih abstraktnih kompozicijah, so opozarjali na vsebinska izhodishcha, ki niso bila vech akademsko nevtralna. Poglabljanje v slikarsko problematiko, na primer iskanje nachinov za pretehtano barvno gradnjo slike, je Josht Snoj zachel povezovati z razmishljanji o temeljnih sporochilnih vrednostih, ki jih vsebuje sakralna umetnost. Slikarstvo kot intelektualen proces, slikarstvo kot mozhnost za osebno izpovedovanje in odsev zasebne mitologije ali slikarstvo kot raziskovanje formalnih problemov in druga izhodishcha, ki so zaznamovala delovanje njegovih likovnih vrstnikov, so odstopila svoje mesto poglabljanju v zgodovino bogosluzhne umetnosti zahodne in vzhodne krshchanske tradicije od njenih zachetkov dalje.
Marko I. Rupnik opozarja na razlichna izhodishcha Snojevega slikarstva v prvem poakademijskem obdobju in na slikarjevo tezhnjo po povezovanju barve in svetlobe. Osrednji znachilnosti Snojevega slikarstva sta: »Bogatapastoznost, ki so nam jo zapustili impresionisti, in izredno bivanjsko, eksistencialno obchutljiva, krhka, postmoderna predelava ekspresionistichnega slikarstva.« »Snoj obravnava pastoznost kakor chisti pigment, kakor obogatitev svetlobnega uchinka,« nadaljuje Rupnik. »Svetloba pade na platno in se vzhge v pastoznosti pigmentov, naneseni istochasno tudi v komaj zaznavni prosojnosti, in predmeti, figure na polju se razodenejo v neki barvno bogati sojnosti, ki zakrije svoje meje, orise, povrshine in ustvari neko magnetno enotnost, ki vsepovezhe.« (Marko I. Rupnik, »Umetnost je sluzhenje«, Tretji dan, september/oktober 2008, str. 135)
Obenem s formiranjem globine slikovnega polja nastajajo tudi pripovedni poudarki Snojevih slikarskih kompozicij. Obrisi svetnishkih in drugih figur so vchasih samo zachrtani, nakazani z bistvenimi potezami chopicha. Slikar na ta nachin ustvarja oblike brez telesnosti, pojavi se vtis navideznega lebdenje figure v barvnem prostoru.
Josht Snoj si prizadeva ponazoriti notranjo zharilnost podob z barvo, ki »ustvarja svetlobo« (J. Snoj, » O slikah«, Slike 11 dipinti, Muzej krshchanstva na Slovenskem,
Revija SRP
89
Stichna 2015, str. 5). Ta barvni sijaj pogosto obliva njegove podobe, za katere se zdi, da so ozharjene z notranjim ognjem. Govorimo lahko o simbolni vlogi barve kot nosilki stvariteljske svetlobe, ki je vir zhivljenja.
Podobe pasijona so slike in risbe, ki so nastale po motivih pasijonskih pesmi slikarjevega ocheta Jozheta Snoja, objavljenih v pesnishki zbirki Poslikava notranjshchine (al fresco), ki jo je leta 2004 izdala Cankarjeva zalozhba. Pesmi Jozheta Snoja so osebno obarvan pogled na dogodke v Jezusovem zhivljenju, ki so se zgodili od Judezhevega poljuba na Getsemanijskem vrtu do Jezusove smrti na hribu Kalvarija. Podoben, izviren, avtentichen in intimen in ne pripovedno-nazoren znachaj imajo tudi njihove interpretacije v risbi in slikarstvu, saj se Josht Snoj ni oziral na prevladujoche ikonografske predloge, ki natanko dolochajo motiviko shtirinajstih postaj krizhevega pota in razporeditev shtevilnih figur (tovrstne, po nazarenskih vzorih nastale Krizheve pote srechamo v vechini nashih cerkva). Tradicionalne kompozicijske reshitve s konkretno predstavljenimi protagonisti so nadomestili duhovno ugledani prizori. Namesto figuralne skupine je predstavljena samo figura trpechega Kristusa, Jude Ishkariota, Petra, velikega duhovnika, Pilata, matere Marije, Simona iz Cirene, Veronike, Jozhefa iz Arimateje. Na te protagoniste in na bistveno v dogajanju so osredotochajo posamezne pesmi Jozheta Snoja, katerega je Josht Snoj upodobil na zadnjem prizoru iz ciklusa: Nejevernemu Tomazhu, proti kateremu se ozira pesnik, se je razodel Kristus, zhe povsem prezhet z nebeshko luchjo.
Snojeva risba z ogljem je mochna in izrazita. S krepkimi potezami goste barve so naslikane tudi slikarske kompozicije pasijonskega ciklusa. Iz barvnega mraka slikarskega polja vznikajo svetlejshi poudarki. Na povezavo s pesmimi opozarjajo rokopisni napisi (citati iz pesmi), ki nam pomagajo tudi pri poglabljanju v posamezne motive.
Osrednji motiv Snojevih upodobitev pasijonskih dogodkov ni pasijonska drama, trpljenje in smrt na krizhu, temvech Jezusovo vstajenje, ki ga Jozhe Snoj v pesmi »Veselo oznanilo« opisuje takole:
imajo z nami
polne roke dela. Tukaj ga ni! vzklikajo vzneseno.
Vstalje, vi nejeverni. Aleluja! Aleluja! - -
Takrat na poti do Novega Jeruzalema
angeli zarojjo iz zêmje. Belo
in bleshcheche na vse odvajêne kamne
90
Revija SRP	90
- - In kot da Te na svojih belih perutih odnashajo od nas za zmeraj.
Ti pa se medtem -
in kot da so zflnalashch tako neobveshcheni -
Josht Snoj za Krizhev pot, ki ga je naslikal za zhupnijsko cerkev na Kalobju pri Shentjurju, meni, da bi ga »lahko razumeli kot Krizhev pot sochutja, sochutja kot poti ljubezni«. Tudi v tem primeru je Snoj uveljavljene motivne vzorce dopolnil z novimi elementi. Na vseh treh prizorih Jezusovega padca pod krizhem se pojavi okostje ali lobanja, ki »simbolizira Kristusovo sochutje do zhrtve in rablja« in »predstavlja bratomorno ubijanje v svetovnem merilu in v slovenski zgodovini« (zgibanka razstave J. Snoja Krizhev pot po piranskih cerkvah, Piran, april 2017). Soochanje s tragichnim in nesmiselnim zhrtvovanjem pri ciklusu slik Huda jama s svetlobo osmishlja svetloba, ki kljub smrti ponuja mozhnosti novega rojstva. »Umetnost je stvar VSTOPA v dusho. Prek lepote, skladnosti, harmonije,podobnosti, barve in melodije sporochilo luchi lazhe vstopi v dusho gledalca. Ta naj biponotranjil sporochilo, ki naj bi doseglo njegovo dno. Videl naj bi preobrazbo naslikanih oseb in vsega stvarstva ter lazhe zahrepenelpo lastni spremembi. Se lazhe odlochil za korak v zhivjenju, ki ga bo vodil k luchi. Tudi ko se bo zdrznil ob pogledu na tragichnost in zlo, bo to dozhivljanje, ker bo ovito v luch, vodilo k luchi. Zahrepenel bo po miru.« (Josht Snoj, »O slikah«, Slike 11 dipinti, Muzej krshchanstva na Slovenskem, Stichna 2015, str. 5)
Zgodbi slikarjevega likovnega razvoja od bolj temachno ubranih kompozicij in pastoznih barvnih nanosov do barvnega zharjenja in vechje slikarske sproshchenosti je bilo mogoche slediti na nekaterih Snojevih samostojnih razstavah v zadnjih letih (Slike, Muzej krshchanstva na Slovenskem, Stichna 2015; Patmos — razodetje svetlobe, razstava v cerkvi Device Marije v Bovcu, september 2016; V temi je luch, Spomenishkovarstveni center v Ljubljani; V barvah, Mestna galerija Shoshtanj, november 2018).
Glavni motivni sklopi v slikarstvu Joshta Snoja so svetopisemska tematika, portret in krajina. Josht Snoj je pri krajinskih upodobitvah, ki jih je zachel slikati v zadnjih letih v okolici Ljubljane, ob Savi, v Istri idr., dojemljiv tudi za razpolozhenjski in dokumentarni vidik motivov. Znachilni so manjshi ali srednji formati slik.
usmiljenim in uzhaloshchenim zhenam, odetim v chrnino, in spokojno kramljash z Marijo
Svoj mir nam zapushchash, svoj mir nam dash.
Blagor nam, v Tebi zapushchenim.
Revija SRP
91
Virtuozno naslikane, cheprav navzven sproshcheno nastale podobe, so prekrite s barvnimi nanosi, ki jih slikar suvereno nanasha na platno in zgoshcha v vechplastno slikarsko tkivo. Josht Snoj se trudi poudariti lepoto v naravi, vendar motiviko hkrati ponotranji. Krajina se spreminja v vizijo sveta onkraj vsakdanjega izkustva. V preobrazbi krajine je prisotna slutnja nechesa vishjega, transcedentnega, nadzemeljskega.
Josht Snoj je kljuchne vsebinske poudarke svojega slikarskega pristopa pojasnil z naslednjimi besedami: »Chloveshtvo zhivi v prichakovanju. To zaznamuje vso njegovo eksistenco; in che je umetnost prava, ima mochno eshatoloshko razsezhnost. Umetnik gleda stvarstvo, osebo, elemente ustvarjenega zhe preoblikovane, se pravi odete v lepoto, ki je she ni, ampak jo chuti. Vidi lepoto, ki bo prishla. Vidi tisto, kar bo ob koncu sveta, ko bo svet preoblikovan in bosta prishla novo nebo in nova zemlja. Sveti Pavelpishe o porodnih krchih stvarstva, ki hrepeni po razodetju bozhjih sinov. Zaradi tega je umetnost preroshka: gledalca navdihuje, ko prikazhe svet v novi lepoti, novem sijaju, kije vechen sijaj. Razodeva tudi, kar se bo zgodilo s svetom, ko se bo Kristus prikazal v slavi. To lahko stori na ekspliciten ali pa tudi na zakrit nachin. Umetnostpokazhe stvari v slutnji nebeshkega Jeruzalema, kjer bo Bog vse v vsem.« (»Umetnost je sluzhenje«, Druzhina, 14. 9. 2008)
Josht Snoj zato lahko razume »pokrajino kot simbol«. Ciklus Patmos prikazuje poglede otok v Egejskem morju, na katerega so iz Efeza pregnali Janeza Evangelista, ki je tu dozhivel razodetje in napisal zadnjo knjigo Svetega pisma Apokalipsa. Mozhnost, da se praspomin na davna, praslovanska ljudstva ohranja v naravnem prostoru, je botroval nastanku ciklusa Venetskeprapokrajine. Josht Snoj je na krajinske podobe zachel slikati mavrico, ki je eden najbolj zgovornih simbolov in prinasha sporochilo o povezavi duhovnega in materialnega sveta (po vesoljnem potopu se prikazhe mavrica kot znamenje bozhje zaveze z Noetom, Prva Mojzesova knjiga 9: 11). V krajinskem zavetju se lahko pojavi zarodek ali Bozhja roka (ciklus Roka chloveshtva).
Tudi pri kompozicijah, ki jih je Josht Snoj oblikoval z nanashanjem lazurnih barvnih nanosov, so ohranjena harmonichna razmerja med osrednjimi podobotvornimi dejavniki (barva, oblika, svetloba, prostor). Snojeve slikarske podobe so usmerjene k sozhitju likovnih postopkov. Podobno velja za zahtevno slikanje krajinskih in drugih motivov z barvnimi nanosi, ki imajo skorajda reliefni znachaj. Barvni impasto, katerega dinamiko krepijo vidni sledovi slikarjevega chopicha, poudarja v naravi prisotne dinamichne procese. Tovrsten slikarski pogled na krajino je odkrila romantika, sodobni umetniki pa po njem posegajo zlasti v primeru, che zhelijo opozoriti na prisotnost sublimnega v naravi in na tesno povezanost med chlovekom in naravnim okoljem. V barvni orkestraciji Snojevih kompozicij vselej odkrivamo notranje uravnotezheno slikarsko tkivo in ponotranjeno vizijo motivnega sveta. Slikar v krajinskem okolju poishche ustvarjalni impulz, nato pa obchutke in motivne oblike predela v sebi in na sliki poustvari tudi ustrezno vsebinsko vzdushje. Zato Snojeve slike niso opisi, temvech osebni dialog z motivi.
92
Revija SRP	92
Josht Snoj
LIKOVNA DELA / REPRODUKCIJE/
1.	Peter, 2017-2018, olje na platnu,
2.	Simon iz Cirene, 2017-2018, olje na platnu
3.	Jeruzalemske zhene, 2017-2018, olje na platnu,
4.	Mati, 2017-2018, olje na platnu
5.	Veselo oznanilo, 2017-2018, olje na platnu
6.	Absurd krizha, 2017-2018, olje na platnu
7.	Pieta, 2017-2018, olje na platnu
8.	Molk Besede, 2017-2018, olje na platnu
Na naslovnici: Getsemani, , 2017-2018, olje na platnu
JOSHT SNOJ
Rojen je bil leta 1967 v Ljubljani. Leta 1993 je na Akademiji za likovno umetnost diplomiral iz slikarstva pri prof. Gustavu Gnamushu s serijo slik na temo Imago pietatis. Leta 1998 je diplomiral na Teoloshki fakulteti v Ljubljani. Med letoma 2000 in 2015 je opravljal duhovnishko sluzhbo in ves chas tudi iskal in razvijal svojo slikarsko pot pejsazha, sakralne umetnosti in portretov. Od 2004 do 2008 je na Papeshki univerzi Gregoriana na Fakulteti za zgodovino in sakralno kulturno dedishchino shtudiral krshchansko simboliko in ikonografijo v dialogu z drugimi izvori sakralne umetnosti vse od zachetka chloveshtva naprej. Pod mentorstvom patra Marka I. Rupnika je opravil formacijo za sakralno umetnost in shtudij konchal z magisterijem. téma teoretichnega in praktichnega dela magisterija so bile slike, ki so nastale na teoloshke vsebine cerkvenega uchitelja sv. Efrema Sirskega. Po vrnitvi v domovino je ustvaril shtevilna sakralna dela (mdr. Krizhev pot sochutja v cerkvi na Kolabju), ob tem pa ves chas razvijal tudi nove slikarske izraze pejsazhev s simbolno konotacijo in portretov. Od leta 2015 se Josht Snoj posvecha izkljuchno slikarski poti. Leta 2016 je pridobil status samozaposlenega v kulturi kot slikar in pedagog. Ustvarja v svojem ateljeju v Tobachni v Ljubljani ter se udelezhuje slikarskih kolonij. Predava v Trubarjevi hishi literature v Ljubljani o duhovnem pogledu na zgodovino umetnosti. Ima posebne, inovativne slikarske delavnice za ostarele in druge, v katerih umetnost ni samo dopolnilo v prostem chasu, ampak pomoch, tolazhba in zdravilo, ki pomaga osebi vstop v samega sebe.
Revija SRP
101
Damir Globochnik
DOLFI SCHAFFER
Pravnik in politik dr. Adolf Schaffer je bil rojen 5. januarja 1840 v Bregenzu na Predarlskem vishjemu vojashkemu uradniku s Kranjskega Josefu Schafferju in Anni, roj. Roder. Z devetimi leti se je s starshi preselil na Kranjsko. Po konchani ljubljanski gimnaziji (1858) je shtudiral pravo na Dunaju in leta 1863 doktoriral. Sprva je deloval kot odvetnishki pripravnik, nato se je zaradi shibkega zdravja in ugodnih gmotnih razmer v celoti posvetil javnemu oziroma politichnemu delovanju. Ob ustanovitvi nemshko-liberalnega Konstitucijskega oziroma Ustavovernega drushtva julija 1868 je bil izvoljen za odbornika in zapisnikarja. Leta 1885 je za dr. Josefom Suppanom, dr. Karlom Dezhmanom in dr. Robertom Schreyem pl. Redlwerthom postal predsednik Ustavovernega drushtva. Med letoma 1871 in 1883 je bil ljubljanski obchinski svetnik. Izvoljen je bil v vech odborov, posebej dejaven je bil v sholskem in zheleznishkem odboru. Na njegov predlog je mestni svet poslal leta 1875 peticijo ministrstvu, naj ne sankcionira dezhelnega zakona o uvedbi slovenskega uchnega jezika na ljubljanski realki. Zakon ni bil potrjen. Leta 1882 je ostro nastopil proti Hribarjevemu predlogu za uvedbo slovenskega uradnega jezika na ljubljanskem magistratu. Ko je bil predlog ob abstinenci Nemcev sprejet, je vlozhil protest.
V letih 1873 do 1879 je bil drzhavnozborski poslanec. V drzhavnem zboru je sodeloval v peticijskem in narodnogospodarskem odseku in se zanimal zlasti za financhna in davchna vprashanja ter se potegoval za dolenjsko zheleznico. Sprva je bil z ostalimi kranjskimi Nemci chlan Naprednega kluba. Po odhodu kluba v opozicijo leta 1876 je prestopil v Klub levice, kjer so ga izvolili za tajnika. Leta 1877 je zaradi hude bolezni za eno leto prekinil politichno delovanje. Vech mesecev se je zdravil v Egiptu in na Siciliji. V letih 1878 do 1883 in 1889 do 1905 je bil dezhelnozborski poslanec. V dezhelni zbor je bil izvoljen kot predstavnik trgovsko-obrtne zbornice, zadnjih shest let je bil zastopnik veleposestnikov. Dejaven je bil tudi v dezhelnem odboru.
Sodeloval je v ljubljanskih nemshkih drushtvih (mdr. Turnverein) in pri politichnem dnevniku Laibacher Tagblatt1 Dve desetletji je vodil intendanco nemshkega gledalishcha v Ljubljani. Leta 1884 je bil med ustanovniki Obchnega delavskega bolnishkega drushtva za Kranjsko. Od 1888 je bil chlan vodstva Kranjske hranilnice. Za svoje zasluge je leta 1898 prejel red viteza zhelezne krone III. vrste. Umrl je 24. januarja 1905 v Ljubljani.2
Njegov brat Jozhef pl. Schaffer-Oevermark je v vojashki sluzhbi dosegel chin polkovnika. Sestra Pavlina je bila porochena z Antonom vitezom Gariboldijem.3
102
Revija SRP	102
Dr. Adolf Schaffer v ljubljanskem obchinskem svetu, dezhelnem zboru in dezhelnem odboru ni odklanjal sodelovanja s slovenskimi poslanci, che je shlo za dezhelne interese. V svojih govorih nikoli ni bil oseben in tudi v najbolj vrochih debatah je mirno branil svoja stalishcha.4 Silvo Kranjec v Slovenskem biografskem leksikonu navaja: »Shiroko izobrazben, odlichen govornik in debater ter zlasti dober poznavalec dezh. gospodarstva, je imel velik vpliv in je uspeshno nastopal za korist dezhele in njenih prebivalcev. Spochetka hud nacionalist, je bil kasneje koncilianten in lojalen nasprotnik in zlasti v dobi nem.-liber. zveze so mu najmlajshi v nem. stranki ochitali preveliko popustljivost proti slov. liberalcem«
Dr. Schaffer je bil nemshki liberalec in kranjski patriot. Delovanje Ustavovernega drushtva, ki ga je vodil najdaljshe obdobje, she ni temeljito proucheno. Zdi se, da je dr. Schaffer spadal med tiste liberalce, ki so nemshtvo enachili s kulturo in napredkom, nacionalistichno ostrino oziroma odnos do nemshkega vprashanja v dezheli Kranjski pa je postopoma spreminjal. Slovenec navaja podatek, da je dr. Schaffer pristopil k mladonemshkemu »Fortschritsklubu«.6 Slovenski narod je leta 1873 povezoval Schafferja z mladonemshko oziroma proprusko nemshko nacionalno stranko in ga primerjal s celjskim poslancem dr. Richardom Foreggerjem.7
V	osemdesetih letih je Schaffer, »najmlajshi med najstarejshimi«, lahko nashel stik z mlado, radikalnejsho generacijo.8 Dr. Josef Julius Binder pa v nekrologu navaja, da je dr. Schaffer ni bil naklonjen preoblikovanju Ustavovernega drushtva v stranko z izrazitim narodnim predznakom. »V tistih chasih, ko je prihajalo do nasprotij med pojmoma liberalno in nacionalno, se je dalo spoznati zhlahtnost pokojnikovega preprichanja, kar se ni mogb tajiti niti pri tukajshnjih nasprotovanjih. Pokojnik je s svojo prijaznostjo, kije izvirala iz globin njegovega mishljenja, znal omiliti in premostiti tudi najostrejshe spore, tako da sije pridobil srca vseh, s katerimi se je srecheval. Ko je drushtvo obhajalo tridesetletnico obstoja, je zhe postalpopolnoma nash. S ponosom in veseljem je spremljal napredovanje drushtva, in ko mu
je grozila kakrshna koli nevarnost, je zhe bil zraven in ponudil roko v pomoch.««9 Nemshko Ustavoverno drushtvo za Kranjsko se je leta 1894 preimenovalo v Nemshko drushtvo.
V	dobi nemshke vechine v kranjskem dezhelnem zboru (1877—1883) in v ljubljanskem obchinskem svetu (1869—1882) je bil dr. Adolf Schaffer med najbolj izpostavljenimi nemshko-liberalnimi politiki. Slovenski narod na primer leta 1882 navaja, da v nemshki stranki vlada triumvirat Deschmann-Schaffer-Schrey.10 Po Dezhmanovi smrti je bil dr. Schaffer skupaj z baronom Josefom Schweglom vodja nemshke stranke na Kranjskem.11 Na podlagi nemshko-liberalne naveze je marca 1896 postal chlan dezhelnega sholskega sveta, saj sta zanj glasovala v dezhelnem odboru slovenska liberalca Ivan Tavchar in Ivan Murnik.
Slovenski narod je ob Schafferjevi smrti poudaril: »Kot politik je bil odlochno svobodomiseln, eden tistih redkih mozh, ki so ostali do zadnjih dni zvesti idealom svoje mladosti in so vedno visoko drzhaliprapor liberalizma. Dr. Schaffer je sicer v narodnem oziru stal strogo na nemshkem stalishchu, a bil je vendar vseskoz lojalen in koncilijanten mozh, s katerim se je dalo govoriti in izhajati, s katerim je bilo mogoche zhiveti in delati. Javna tajnost je, da so v
Revija SRP
103
nemshki stranki bili mlajshi elementi v zadnjih letih vechkrat precej nezadovoljni z dr. Schafferjem, chesh, da je prevech popustljiv napram narodno-napredni stranki. Mladina bi pach povsod rada shla z glavo skoz zid. Toda avtoriteta dr. Schafferja je bila tolika, da so se tudi radikalnejshi elementi pokoravali njegovemu vodstvu.«11
Adolf Schaffer je bil zaradi nizke in drobne postave »kakor nalashch prikladen za karikaturo in posmeh«.13 V satirichnem listu Brencelj je nekaj chasa imel stalno rubriko »Schaffarjev Dolfi« oziroma »Shafarjev Dolfi«, v kateri je Schaffer v prvi osebi opisoval razlichne dogodke, v katere je bil vpleten. Rubriko je uvajala Schafferjeva portretna karikatura, ki je delo neznanega dunajskega risarja. Schaffer je narisan kot mozhicelj z veliko glavo (t. i. glavonozhec), na hrbtu ima sholsko torbico, v roki sholsko tablico (pripomochek pri uchenju pisanja).
Satirichni list Srsheni je na naslovnici prve shtevilke leta 1871 predstavil dr. Dolfija Schafferja kot »vremensko zhabo«.14 Po vzoru Levstikovega Pavlihe se je na karikaturo navezovala Schafferjeva »avtobiografija«.
»Pred 30 in nekoliko leti se je ljubljanskemu mestu prigodila nezasluzhena chast, da sem se v njegovem obzidji rodil jaz od gosposkih starshev, kar je uzrok, da sem istinit Laibacher Stadtkind'.
V tej zadnji lastnosti sem se zlasti obneselpri neki aferi v druzem razredu, sicer sem pa rastel na pameti in na telesu tako dolgo, da sem dosegel svojo sedanjo velikost.
O svojem zfivljenji na gimnaziji in na vseuchilishchi Vam pri najbojshej volji ne morem povedati nich posebnega. Ko sem postal doktor, sem se vrnil v Ljubljano, kjer mi je neka teta zapustila hisho, da sem sedaj ''zweimal verstockter Hausherr'.
To je bila pametna misel od moje tete! Prvich je bilo pametno, da je hisho imela, drugich da jo je meni sporochila in tretjich, da je umrla.
Kot posestnik hishe v svojih prostih urah — kterih imam 24 vsak dan — gledam skozi okno in premishjujem, kdo je bila pach tista brumna dusha, ki je omislila chudno svetilnico na znamnji pred bolnishnico in kaj so bili uzroki? Kdo je pach zagrebel tiste kostenjake, ktere so izkopali, ko so popravljali mojo hisho? In she vech enacih misel mi chasi roji po glavi. Vsake kvatre enkrat pa imam velik pravnik. To je vselej takrat, kedar je zbor konstitucijonalnega drushtva ali pa par mestnih ochetov, med ktere sem tudi jaz prishel in z menoj 29 tovarshev kakor Savel med preroke.
Po znanem pregovoru: 'Che manjsha zhaba bolj krichi' tudi jaz, kot najmanjshi mestni oche, veliko klepechem, kakor znane vremenske zhabe v sklenici (glej podobo, ktera je le zbog tega tako slabo izpala, ker imam kakor nemecpravi: 'ein nichtsagendes Gesicht!') Sicer moji govori nemajo logike, pa vendar mislim, ka delam jaz visoko politiko, kakor se misli o zhabah, da dezh izprosijo. Kedar splezam na lestvico starih fraz, takrat inponujem filistrom, moj govor in moje ime se prestreljeno tiska v Tagblattu' in celo v ocheh zfenskega spola dobi moja nichevnost nekako veljavo; vse pravi, da sem 'ein Teufelskerl'.
104
Revija SRP	104
Slovencev ne morem, kakor shchurka v juhi ne, zato v vseh svojih govorih po njih udriham, ker tako se zadobi slava dober kup in brez mnozega truda, tako se zadobi tudi Fleisszettel' od gosp. Dezhmana, nashega mojstra in preroka.
Vse moje dejanje in nehanje pa se suche okolo zhensk — pardon, ustave. Ustava je vse, ona je zachetek in konec, lazh in resnica, smeh in jok, sploh pa meni tako potrebna rech, kakor hromemu berachu birgje, ali pa gledalishchnim igralcem kulise, kajti z ustavoj vsaj nekoliko zakrivamo, kaj se za kulisami godi — in izgovorje dober, che je iz trte zvit. Sicer sem pa znan kot vesvojni 'Courmacher' [op. ljubimec, dvorljivec], kot nov Amorchek brezperut in brez pushic, ktere slednje bi mi sploh ne rabile, ker shkijim in bi tako na desno streljal, na levi pa zadel.
Lahko bi she kaj povedal, pa spominjam se izreka: Tant de bruit pour une omlette', ali slovenski: Shkoda za grosh'!«
Dr. Schafferja so nekajkrat upodobili tudi drugi Brencjevi karikaturisti. Na karikaturi »Narobe svet« (1874, sht. 4 — 6) sta predstavljena »bratca« dr. Schaffer in dr. Radoslav Razlag, ki kot delegacijska poslanca marshirata proti Peshti. Zborovanje avstrijske in ogrske delegacije je potekalo aprila 1874. Dr. Schaffer ima v roki sholsko tablico in na glavi cilinder. Cilinder, ki je na karikaturah poleg fraka veljal za znamenje nemshkutarstva, drzhi v roki tudi Schafferjev namestnik, mladoslovenski politik dr. Razlag. Komentar h karikaturi: »Dr. Razlag Jaka se bodo she skrehnili, che bodo tako tekli z nemshkutarji.«
Na karikaturi »Dezhman na potu v Turchijo« (1877, sht. 4 — 5) je Schaffer predstavljen kot adjutant Karla Dezhmana. Franc Zorec je na karikaturi »V drzhavnem zboru« (1877, sht. 6 — 8) narisal Dezhmana, ki shepeta na uho Schafferju med njegovim govorom, poslanci pa medtem mnozhichno zapushchajo dvorano.
Slovenci so Schafferja imenovali tudi »Vortänzer« (vodja plesov v ljubljanski kazini), med drugimi satirichni list Rogach, ki je na karikaturi (1887, sht. 10) Schafferja in dr. Roberta Schreya predstavil kot »politichna invalida«. Avtor karikature je bil urednik Srechko Magolich, ki je bil najbrzh tudi pisec komentarja.
»Ta mozhicej je bil mnogo let 'Vortänzer' v jubljanskej kazini, potem je deklamoval v ljubljanskem konstituajonalnem drushtvu, nedostajalo je tedaj bash diletantov, ki bi prevzeli proste naloge. Nekega dne se nash Dolfi zbudi in bil je 'der erste gewälte Vertretter in den direckt gewählten Reichsrath ' na Dunaji. Ljudje pa so se chudili volilcem, da so se mogli navdushiti za predplesalca ljubljanske kazine ter ga poslati za svojega zastopnika v drzhavni zbor. No, v drzhavnem zboru ni nash Dolfe prevech razgrajal, pach pa kje drugje, da se je bilo treba iti 'flikati' v Egipt. Samo jedankrat je govoril in tedaj na chast in slavopenzjonistom, ki so ga volili, da bi se istim povishale penzje, seveda je mislil samo tistim, ki so njega volili. Beseda njegova je ostala glas upijochega v pushchavi ter shla ad acta. Druge posebnosti, razven, da se je prichel na stara leta zheniti in da je dober tovarish barona Depretisa v Trstu, nash Dolfe nima. V drzhavni zbor pa ni hotel vech kandidovati, ko je zvedel, da je grozdje kislo, temvech je porinil Dezhmana naprej, da bi ne bil Dolfe tudi 'der zweitgewählte direckte Vertretter der
Revija SRP
105
Landeshauptstadt im Reichsrathe'. A takratje sijajno zmagal pokojni vitez Schneid, da-si se je Dolfe norcheval 'na der ist uns gerade recht! Den sollen die Slovenen nur candidiren'. Dolgo chasa je she strashil nash Dolfe v dezhelnem zboru in odboru, pa ne z modrim frakom in 'spucanimi' zlatimi gombi, kakor je bil svoje dni chital v grashki poshti, nego s tem, da je kolikor mochi hitro predlagal v dezhelnem zboru konec debate, v dezhelnem odboru pa prepustil svoje mesto svaku pl. Gariboldi-Goldtonerlu, s katerim se bomo tudi she bavili. Sedaj je nashemu Dofju ostala le she jedna chast in kaj mislite katera? Predsednik ali 'Obmann'je nemshkega konstitucijonalnega drushtva v Ljubjani, katero shteje za vso Kranjsko celih trideset chlanov, in h katerim shodom — saj je vsako leto samo jeden — prihaja zopet celih shestnajst chlanov, med temi petnajst penzijonistov. Geslo tega zbora pa je zabavljati na slovenski narod, na dezhelnega predsednika in na mestni zbor. Bog jim grehe odpusti! Skoro bo konec njihovih grehov, kajti 'Wochenblatt' vidno hira na jetiki in ni vech dalech, ko bode grozno stokajoch s svojimi 200 narochniki zaspal nevzdramno. Tedaj bomo pokopali plemenitega dohtarja Schreya in drobnega Dolfka ter vskliknili resquiscat in pace, narod slovenski pa bode z globokim zanichevanjem izgovoril amen. Tako bode z vama politichna nasha invalida dr. pl. Schrey in Schaffen«15
1	Uvodne chlanke naj bi konec shestdesetih let 19. stoletja pisala dr. Karel Dezhman in dr. Friedrich Keesbacher, dr. Robert Schrey in dr. Schaffer pa naj bi bila pri chasniku Laibacher Tagblatt zadolzhena za feljton in notice (po: »Iz Ljubljane 25. jan. Izv. dop«, Slovenski narod, 1869, sht. 12).
2	Biografski podatki po: Leo Suppantschitsch, »Dr. Adolf Schaffer«, Laibacher Zeitung, 1905, sht. 20; »Dr. Adolf Schaffer +«, Gottscher Bote, 1905, sht. 3; Silvo Kranjec, »Adolf Schaffer«, Slovenski biografski leksikon, Deveti zvezek, Ljubljana 1960, str. 212—213.
3	Edvard Schaffer, grashchak v Vinji gorici pri Trebnjem in poslanec veleposestva v dezhelnem zboru 1874 - 1877, z Adolfom Schafferjem najbrzh ni bil v sorodu.
4	Po: Dragan Matich, Nemci v Ljubljani 1861—1918, Ljubljana 2002, str. 405.
5	Po: Silvo Kranjec, »Adolf Schaffer«, Slovenski biografski leksikon, Deveti zvezek, Ljubljana 1960, str. 213.
6	Po: »Dr. Schaffer in meshchani«, Slovenec, 1871, sht. 17.
7	Po: »V Ljubljani 2. okt.«, Slovenski narod, 1873, sht. 227.
8	Schöppl, zhalni govor ob Schafferrjevi smrti, Deutsche Stimmen aus Krain und Küstenland, 13. 4. 1905, po: Dragan Matich, Nemci v Ljubljani 1861—1918, Ljubljana 2002, str. 360.
9	Josef Julius Binder, zhalni govor ob Schafferjevi smrti, Deutsche Stimmen aus Krain und Küstenland, 2. 2. 1905, po: Dragan Matich, Nemci v Ljubljani 1861—1918, Ljubljana 2002, str. 361.
10	Po: »V Ljubljani, 3. aprila«, Slovenski narod, 1882, sht. 77.
11	Po: »Adolf Schaffer. +«, Slovenski narod, 1905, sht. 19.
12	»Adolf Schaffer. +«, Slovenski narod, 1905, sht. 19.
13	Anton Ocvirk, opombe k: Janko Kersnik, Zbrano delo, Peta knjiga, Ljubljana 1952, str. 489.
14	Glej tudi: Damir Globochnik, Likovna satira, Ljubljana 2013, str. 29—32.
15	»Dva nemshkutarska politichna invalida dr. Dolfi Schaffer in dr. pl. Schrey«, Rogach, 1887, sht. 10.
106
Revija SRP	106
Šafarjev Dolfi.
To sem jim povedal tistim na Dunaj) v državnem zboru, kaj ne? Kar penili so se jeze, ko sem jim take pravil, kakoršnih še nikoli slišali niso. In kaj bi jim bil še povedal, če bi ne bili mama rekli: „Veš, Dolfi. preveč jih ne sineš, moraš biti usmiljen in premisliti, da ni vsak tako bistroumen iu jih nima kmalu kdo toliko za ušesi, kakor moj sin. Le toliko jim povej, da se jim bo malo zabliskalo, kje imajo zdaj ministra iskati, namreč pri meni, ponosni materi tvoji."
Da, da, mati so vganili, ko so nekdaj prijateljici rekli, da se še ne ve, kaj tiči v meni. Saj ni vsak minister visoke ali trebušne postave, ampak bili so že tudi majhni, kakor jaz, ker jih ne jcmljo po meri, kakor vojake; saj tudi nima vsak jasnega ali debelega glasu, ampak tudi škripajočega kakor podne duri, kedar je po leti suša. Saj pravim, nič se ne ve! Mama naj nakupijo na vsak način kave, sladkorja, piškotov in
Brencelj, 1874, sht. 1-3
V dTiavnern xi)orit
Predsednik:. Br. Stfiafferii Ljuiljane imaksedo!
Franc Zorec, V drzhavnem zboru, (v: Brencelj, 1877, sht. 6-8)
Revija SRP
107
Ivo Antich
ALAN FORD - POSLEDNJI JUGOSLOVAN
Obletnica italo-jugo legende stripa
Razstava v Narodni galeriji z naslovom Alan Ford teche chastni krog (23. 5. — 13. 10. 2019) je kuriozum zhe sama po sebi, saj je strip ali t. i. »deveta umetnost«, cheprav ji je danes nacheloma priznana »enakopravnost« z drugimi vejami umetnosti, dejansko she vedno bolj ali manj nekakshna poulichna (populistichna) »deklica za vse« pred vrati chastitljivih umetnostnih hramov (formalna »enakopravnost« pach nikoli ne pomeni zhe avtomatichno tudi faktichno priznane enakovrednosti). Gre za jubilejno razstavo ob 50. obletnici prvega izida italijanskega stripa Alan Ford, za 162 njegovih originalnih tabel, katerih avtorja sta scenarist Luciano Secchi (1939) s psevdonimom Max Bunker in risar Roberto Raviola (1939 — 1996) s psevdonimom Magnus. Secchi, shiroko razgledan (zlasti po zgodovini) in izjemno inventiven, je najvechje ime med italijanskimi stripscenaristi; v trojici poglavitnih bi bila she Giovanni Bonelli (strip: Tex Willer) in Alfredo Castelli (strip: Martin Mystère), vendar v Secchijevi senci. Raviola pa je s svojim chvrstim, gostim, dramatichno chrno-belim, klasichno suverenim stilom na meji realizma in karikature, zgrajenim v kontekstu t. i. chrnega stripa (fumetto nero), eden poglavitnih mojstrov stripske ilustracije v Italiji.
Dvojec Bunker-Magnus je serial Alan Ford ustvarjal med 1969-1975 do 75. epizode; Magnus po ducatu epizod le osnovo s svinchnikom, pritisk mnozhichne periodichne produkcije zvezkov po 120 strani zahteva zlasti risarske asistente, pa seveda tudi vsebinske shablone. Bunker je nadaljeval s pisanjem scenarijev za epizode tega stripa, risanje pa je najprej prevzel Paolo Piffarerio (1924 — 2015), za njim tudi drugi, saj AF v Italiji she izhaja, obchasno tudi na Hrvashkem, kjer je pognal najgloblje prevodne korenine, doslej v okoli 500 zvezkih. Osnovna zamisel in jedro stripa AF je groteskno nadrealna in sarkastichna satira vladavine »sistema«, formalno kapitalistichnega: dogajanje je postavljeno v newyorshko podzemlje, kjer pod firmo cvetlicharne deluje kvazishpijonska »Grupa TNT« z voditeljem No1 (nesmrten paraplegik, ubit v atentatu) in najbolj znanim naslovnim likom kot »anti-007«. Metaforichna univerzalnost te italoironije se je najbolj pokazala v sprejemu (sorodnost temperamentov?), ki ga je AF dosegel v tedanji SFRJ, kjer je zachel izhajati v Zagrebu kmalu po startu v Italiji. Besedilo je prevajal in krepko po svoje prirejal (nedvomno inventivno, z aluzijami na domache »samoupravne« razmere) znani novinar in pisatelj Nenad Brixy, ki je v serial vkljuchil tudi dva zvezka s stripsko priredbo lastnih humornih krimiromanov (detektiv Timothy Tatcher; risbe Vjekoslav Ivezich). AF je v Brixyjevem prevodu naglo zrasel v edinstven balkanski socioloshko-kulturni fenomen, saj je tako
108
Revija SRP	108
rekoch ponarodel v jugorepublikah, tudi v Sloveniji. V 90-ih letih je izshlo 51 zvezkov v nedvomno korektnem slovenskem prevodu Branka Gradishnika, a po mnenju slovenskih alanofanov je AF »avtentichen« le v hrvashchini (v chasu Juge je bila to »hrvashka srbohrvashchina«). V tem jeziku je leta 1989 ljubljanska Mladina objavila izvirno jugoepizodo AF z naslovom Bunker, katere tedaj anonimni avtor je bil zagrebshki stripar Andrej Brchich Flumiani; eden od likov v zgodbi je karikirani Tito. To se po svoje ujema z odzivom v Srbiji, kjer je hrvashka varianta skupnega jezikovnega konteksta pomenila specifichno grotesken prispevek k popularnosti AF. Ob zadevni razstavi bi bilo tako v duhu groteske mogoche rechi, da je pol stoletja po svojem nastanku Alan Ford (kot strip in kot lik) zadnji vezni chlen nekdanjih Jugoslovanov.
AF namrech poraja vrsto slikovitih asociacij in »vzporednih svetov«. Zhe ime glavnega lika je verjetno, podobno kot imena ostalih likov in tudi psevdonimov obeh avtorjev, izbrano z dolocheno mero simbolike: Alan je prastaro osebno ime iz Bretanje, do koder se je nekoch naselilo iransko-sarmatsko (morda delno antsko-slovansko) pleme Alanov, Ford pa (sprevrnjeno) asociira kljuchno figuro amerishkega kapitalizma. Nespregledljiva »vzporedna svetova« na dveh straneh Jadrana sta Apeninski in Balkanski polotok ter Italija in Jugoslavija (z modifikacijami v obliki njenih »polinezijskih« naslednic), ki sta se obe zdruzhili okoli kraljevske hishe pod »istim geslom« Piemonta (list Pijemont je bil 1911—1915 glasilo velikosrbske organizacije »Ujedinjenje ili smrt«). Italija se je obdrzhala, cheprav je tudi v njej nemalo notranjih jezikovno-narechnih in kulturnopolitichnih (Furlanija, »Padanija«, Sicilija, Sardinija itd.) antagonizmov, sestavni deli Jugoslavije pa so odvrgli »iugum Juge«. Vzporedni svetovi danashnjega globaliziranega mafijsko-tajkunskega neolibrealizma so ochitno po svoje znova aktualizirali satirichnost stripa, ki je nastal v Italiji, dogaja se v (fiktivnem) New Yorku, izjemno popularen pa je postal v rushevinah titoizma. Posebna vzporednica se ponuja med newyorshko cvetlicharno in beograjsko Hisho cvetja; to asociacijo je uporabil srbski esejist Lazar Dzhamich za naslov svoje sijajne knjige o AF (Cvetlicharna v Hishi cvetja). »Preroshki« prispevek k aktualnosti je tudi eden od likov v AF z imenom Tromb.
Sochasna (5. 7. — 8. 9. 2019) razstava na Ljubljanskem gradu z naslovom Vzporedni svetovi Alana Hraniteja, Zagrebchana, ki je unikum slovenske in svetovne kostumografije, pa je fascinacija iz drugega, vendar prav tako nekonvencionalno umetnishkega, nadrealno grotesknega vzporednega sveta.
(avg. 2019)
Revija SRP
109
Ivo Antich
SHERKOL MOLHES
(strip-karikatura)
V gornjem stripu je besedilo avtorsko, risbe pa so kolazh likovnih citatov iz Alana Forda — izv. Raviola, Flumiani. (Op. avt.)
110
Revija SRP	110
Esejnica
Peter Amalietti
ZAMOLCHANA SLOVENSKA ZGODOVINA
I. PET KULTURNO-ZGODOVINSKIH SHKANDALOV V DOLINI SHENTFLORJANSKI
Nedvomno je najhujshi greh slovenske uradne zgodovine popolno sprenevedanje in ignoriranje slovenskega zgodovinskega izrochila oziroma tradicije slovenskega zgodovinopisja in narodnega kolektivnega spomina. In iz tega izvirnega greha slovenske uradne zgodovine izhajajo tudi vsi drugi njeni grehi, ki pa so sami zase tudi pravi kulturno-zgodovinski shkandali.
Slovenska uradna zgodovina se je namrech kar mirno, predvsem pa na skrivaj, odpovedala vsemu pristnemu znanju o nashi preteklosti, nashemu zgodovinskemu spominu in izrochilu, kot nam ga podajajo Schonleben, Valvazor, Baucher, Hacquet, Linhart, ruski zgodovinar Venelin, Kopitar, Krempl, Trdina, Pozhenchan, Mikloshich, Trstenjak in Zhunkovich, che nashtejemo le najpomembnejshe. Namesto vsega tega pa je Slovencem vsilila nemshko razlago slovenske zgodovine. O tem sem zhe pisal v vech knjigah in chlankih v Misterijih, tukaj pa bi rad prvich predstavil vse te povsem objektivne zamere v obliki kratkega povzetka najhujshih shkandalov nashih poklicnih zgodovinarjev in njihovih pomagachev, ki nam z vsemi mochni in sredstvi zakrivajo resnico o nashi preteklosti, kar je sicer hudo protislovje — che samo pomislimo, da nasha slovenska drzhava plachuje zgodovinarje, da bi nam zgodovino razkrivali, oni pa nam jo mirno — tebi nich meni nich — nachrtno in sistematichno prikrivajo in zakrivajo. Che bi nashi poklicni zgodovinarji delali to, za kar jih plachujemo, torej odkrivali pristno zgodovino, ne bi she danes imeli tezhav s svojimi mejami in tudi nikoli ne bi izgubili Istre in she marsichesa drugega.
Shkandal s Slavo vojvodine Kranjske
Med sholanjem sem imel v zgodovini vselej odlichno oceno, saj je bila ta moja edina vera, ki sem jo poznal in tudi verjel vanjo. Pa vendar me je she kot pristnega vernika uradne zgodovine zbodlo pri srcu, ko sem svechano prvich v svoje deshke roke vzel prvi slovenski prevod Valvazorjeve Slave vojvodine Kranjske in ugotovil, da se prevod te za Slovence najpomembnejshe knjige zachenja kar z drugo knjigo, o
Revija SRP
111
prvi pa ni bilo ne duha in ne sluha! Vsekakor nenavadno ravnanje, kakrshnega ni sicer mogoche nikjer srechati. Zhe tedaj sem namrech razumel dovolj, da sem vedel, da je prva knjiga ponavadi najbolj pomembna. Pozneje sem seveda razumel, zakaj tedaj niso prevedli in objavili prve knjige — ker vsebuje nasho resnichno zgodovino, ki nam jo nashi poklicni zgodovinarji sicer dosledno in prav pritlehno prikrivajo. Pri novi drugi izdaji tega monumentalnega Valvazorjevega dela pa je sicer prva knjige res izshla, vendar pa so jo prodajali po tako visoki ceni (stokrat vech, kot je knjiga vredna!), da si je ni mogel privoshchiti noben smrtnik, temvech le drzhavne ustanove. Vendar pa tega ne gre pripisati le zalozhnikovi pogoltnosti in lakomni zlorabi monopola, temvech je ta pretirana cena, ki je zhe sama zase shkandal, she naprej onemogochala, da bi se ta izjemna in velichastna knjiga lahko kdaj razshirila.
Shkandal s prvo slovensko zgodovino Slovencev Janeza Trdine
Res prva slovenska zgodovinska knjiga je bila sicer Kemperletova zgodovina, ki pa je zajemala le zgodovino Shtajercev, zato je sredi 19. stoletja Slovenska matica razpisala natechaj za prvo slovensko zgodovino, ki jo je naposled po narochilu napisal Janez Trdina. Tedaj je bil she dijak in to je bila njegova prva knjiga, v kateri je marljivo povzel vse tedanje pristno vedenje o slovenski zgodovini. Da je to knjigo Slovenska matica nato izdala kot svojo prvo knjigo sploh, kazhe, da je njena vsebina tedaj povsem ustrezala in je veljala za resnichno. To seveda ni shkandal, shkandal pa postane dejstvo, da je to edina Trdinova knjiga, ki je nato slovenski zalozhniki v naslednjem stoletju in pol niso nikoli izdali oziroma ponatisnili (dokler je nisem sam pred par leti), cheprav je Trdina sicer najvechkrat izdani slovenski pisatelj in so vse druge njegove knjige izdali po vechkrat. Da se je nato Slovenska matica v naslednjih desetletjih devetnajstega stoletja pridruzhila raznarodovalni strani in zachela sodelovati pri tem prikrivanju pristne slovenske zgodovine, pa lepo kazhe dejstvo, da Slovenska matica ob svoji stoletnici ni ponatisnila svoje prve knjige! Pri tem prikrivanju nashe prave zgodovine nashim uradnim zgodovinarjem seveda pomagajo she drugi akademiki, v prvi vrsti arheologi, pa tudi etnologi in drugi strokovnjaki.
Shkandal s Kozlerjevim zemljevidom Velike Slovenije
Enako prikrivanje so slovenski zgodovinarji in njihovi sodelavci uporabili za Kozlerjev zemljevid, ki so ga skrivali v svojih predalih vse do sedemdesetih let minulega stoletja, tedaj pa so ga sicer izdali in Slovenci so ga mnozhichno kupovali, vendar pa se je tukaj zgodilo podobno kot pri prvi slovenski izdaji Valvazorja, saj niso izdali zadnje razlichice zemljevida, ki je bila edina merodajna,
112
Revija SRP	112
temvech prvo, poskusno razlichico, ki jo je Kozler natisnil in razposlal sodelavcem po vsej dezheli Slovenski, da so dopolnili in popravili poskusno razlichico zemljevida. Ta prvi in poskusni Kozlerjev zemljevid prikazuje Slovenijo zelo majhno, che ga primerjamo z zadnjim, na katerem sega nashe ozemlje vse do Senja in vkljuchuje tudi Zagreb in seveda celo Koroshko in Nizhjo Avstrijo in severno-vzhodno Italijo. Slovenska matica je leta 1874 izdala prav to zadnjo in edino pravo razlichico, kar dokazuje, da je ta zemljevid ustrezno prikazoval dejansko stanje. Kljub temu ali pa prav zato so nato nashi zgodovinarji ta zadnji in edini pravi Kozlerjev zemljevid prikrivali, dokler ga nista pred nekaj leti skoraj chudezhno odkrila dva nasha nadvse marljiva in uspeshna raziskovalna zgodovinarja Shishko in Kebe in sem ga nato sam izdal.
V svoji oporoki je Kozler, kot bi slutil, jasno in razlochno razglasil zadnjo razlichico za edino veljavno in merodajno, kljub temu pa nashi zgodovinarji na mednarodno razsodishche v Haagu med dokaznim gradivom niso prilozhili Kozlerjevega zadnjega in edinega merodajnega zemljevida, temvech njegovo poskusno prvo razlichico, cheprav so s tem obchutno poslabshali nashe pogajalske pozicije v Haagu, ki bi bile povsem drugachne, che bi sodniki na pravem Kozlerjevem zemljevidu lahko videli, da je slovensko ozemlje v drugi polovici devetnajstega stoletja obsegalo tudi celotno kajkavsko obmochje z Zagrebom vred, kot tudi Istro, Reko, Kvarner in Kvarnersko otochje in obalo vse do Senja! Tistemu zgodovinarju, ki je v Haag poslal napachni Kozlerjev zemljevid, bi morali soditi zaradi izdaje drzhave ali pa vsaj za zanikrno opravljeno delo.
Shkandal s starocerkveno slovenshchino
Sodobni slovenski jezikoslovci vsi enotno tulijo v isti rog, ko razglashajo starocerkveno slovenshchino za starocerkveno slovanshchino in s tem nachrtno jemljejo prvenstvo svojemu narodu, cheprav v ta namen uporabljajo zgolj lazhne dokaze in teorije, ki jih je lansiral hrvashki nacionalist Vatroslav Jagich, Mikloshichev asistent, nihche pa se noche niti spomniti na Kopitarjevo in Mikloshichevo Panonsko teorijo, ki je trden dokaz, da nam sodobni slovenski jezikoslovci vshtric z zgodovinarji lazhejo in prikrivajo resnico. V svoji knjigi Praslovenshchina sem povsem nesporno dokazal, da je bila starocerkvena slovanshchina v resnici stara slovenshchina, kot se lahko preprichate v tem zborniku, pa sta enako uchila tudi Kopitar in Mikloshich, dva najvechja slovenska jezikoslovca vseh chasov, v katerih senci vsi slovenski jezikoslovci v sluzhbi spijo z izkljuchenimi mozhgani.
Revija SRP
113
Shkandal z Mikloshichem in Kopitarjem
Podoben shkandal kot pri obeh slovenskih izdajah Slave vojvodine Kranjske in pri manipuliranju z delovno razlichico Kozlerjevega zemljevida, ne pa s pravo, je tudi ravnanje nashih jezikoslovcev, ki Mikloshicha sicer res chastijo kot Boga, obenem pa slozhno, ubrano in usklajeno z zgodovinarji prikrivajo tiste dele njegovega opusa, ki pridiga drugache o nashi preteklosti od uradne zgodovine oziroma od germanske ideologije. Prav zato sem prosil gospo Marijo Shinigoj, da je samo za vas, dragi bralci in bralke, prevedla enega od shtevilnih doslej neprevedenih Mikloshichevih jezikoslovnih esejev.
Ob Mikloshichevi stoletnici so na primer po Ptuju raje razstavili sto plastichnih Mikloshichevih kipov (torej chisti kich), kot pa da bi ob njegovi stoletnici prevedli in izdali njegov celoten opus, kar si kot eminentni svetovni jezikoslovec nedvomno zasluzhi, vendar pa bi si s takshno izdajo uradni zgodovinarji pljunili v svojo lastno skledo. Povsem enako velja za drugega velikega slovenskega jezikoslovca iz devetnajstega stoletja Jerneja Kopitarja, chigar opusa, vsaj tisti del z zgodovinskimi konotacijami, raje niso nikoli prevedli v slovenshchino, kar je prav tako hud shkandal. Nashi zgodovinarji in jezikoslovci, tudi akademiki, namrech ne opravljajo dela, za katero jih vsi plachujemo.
Sam se sicer nerad posvecham kritiki, obtozhbam, zhalitvam in obsodbam, vendar me sedanje nemogoche stanje na tem podrochju, sicer tako zelo pomembnem za narodovo bit in njegovo blaginjo, preprosto sili k vsem tem grenkim obdolzhitvam in tozhbam. Kdor zla ne imenuje, ga sam podpira. Che vidim, da je cesar gol, moram to tudi jasno in glasno povedati svojim rojakom! Svoje zhivljenje sem namrech posvetil njihovemu obveshchanju in izobrazhevanju, in to na razlichnih zhivljenjskih podrochjih, zgodovina je le ena, vse to skupaj pa tvori moj skromni prispevek k razvoju nashega naroda in njegove kulture, na katerega sem zelo ponosen, enako kot sem ponosen, da sem Slovenec in pripadnik naroda z velichastno zgodovino, ki je dandanes sicer pozabljena, in z nich manj velichastno prihodnostjo, o kateri pa se nam ta trenutek, torej v chasu hude sploshne gospodarske krize, niti ne sanja.
114
Revija SRP	114
II. RAZNARODOVANJE SLOVENCEV ALI KAKO NAS CEPIJO
»Zhelezna doba je chas osvajanj in vladanja, temelji pa na suzhenjskem delu premaganih. Zgodovina dialektichno pove, da prvi nekoch postanejo zadnji, in nasprotno, saj zmagovalci, ki zasuzhnjijo premagance, ki so bili pred tem njihovi gospodarji, znajo potem poskrbeti, da zasuzhnjeni narod postane navadno podlozhnishko ljudstvo. Za to imajo na voljo vech sredstev razchlovechenja od stradanja in zheje, trpinchenja ob prisilnem delu (stara arijska praksa) do raznarodovanja in uvedbe uporabe vladarjevega jezika ter zlorabe verstev in verskih razlik za izgon vseh, ki niso po dushi oblastnikov. Suzhenj izgubi vse, svojo osebno preteklost kot tudi narodno izrochilo.«*
Raznarodovalec vselej ustvari takshne razmere in pogoje, ki sejejo razdor med razlichnimi stanovi, pripadniki razlichnih ver ali pa razlichnih narodnih pripadnosti. Vse to so klini, s katerimi dolgorochno razcepi narodno enotnost, pach po starorimskem nachelu Deli in vladaj Ta postopek raznarodovanja je Slovence doletel v devetem in desetem stoletju, ko so nas pokristjanili Nemci, intenziviral pa se je v shtirinajstem in petnajstem stoletju, ko so turshki roparski vdori ugrabili vech sto tisoch Slovencev in Slovenk in jih zasuzhnjili. Slovensko ozemlje je bilo tedaj vech kot dvesto let zadnji branik Zahoda pred Turki, vsa tezha obrambe pa je slonela prav na slovenskih stanovih in slovenskih plemichih in seveda na ljudstvu.
Ko se je v 16. stoletju turshka nevarnost unesla, se je slovenski narod razcepil na katolike (konservativci) in protestante (naprednjaki), nato pa je med protireformacijo slovenski narod dozhivel obglavljenje, saj so se tedaj skoraj vsi slovenski plemichi in ugledni in premozhni meshchani kot protestanti morali izseliti iz nashe dezhele. Slovenci smo tedaj izgubili svojo elito, tako kulturno kot gospodarsko.
Po verski cepitvi slovenskega naroda je sledila narodna cepitev. Iz zgodovine vemo, da je v shtevilnih slovenskih druzhinah prishlo do razcepa, ker je ena stran druzhine ostala domoljubna, druga pa se je ponemchila. Dve sloviti meshchanski druzhini iz 19. stoletja to lepo ponazarjata — Voshnjaki in Kozlerji.
Ponemchevanje se je nadaljevalo tudi v 19. stoletju, o chemer porocha veliki domoljub Janez Trdina: »Dunajska vlada je hotela brez dvoma slovenski narod ponemchiti, nekaj po svoji birokraciji, najbolj pa z nemshkimi sholami. Nemshki jezik je vladal ne le v srednjih in glavnih, ampak tudi v dezhelskih sholah, iz katerih pa so ga zacheli z uspehom izganjati nashi domoljubni dekani in zhupniki zhe okoli l. 1840. Dunajski mogochniki so napovedovali slovenshchini najsrditejshi boj. V sholskih pravilih se je prishtevala med glavne grehe. Dijak, ki je govoril slovenski, je bil kaznovan kakor kak tat ali kake druge vrste hudodelec s shibo, palico, zaporom, postom, s slabim redom iz ponashanja. V Kamniku sem videl na
Revija SRP
115
svoje ochi, kako neusmiljeno so pretepali coklarji nashe dechake radi slovenskega govorjenja. V Novem mestu so jim obeshali na vrat, kadar so shli iz shole domov, "lesenega osla", da jih je lahko vse mesto videlo in zasramovalo. Take grdobe so se godile tudi v Postojni in sploh po vsej slovenski domovini. Nemshki oblastniki so hoteli nash jezik slovenski mladini tako omraziti in pristuditi, da bi se ga iz vse dushe sramovala in ga zanichevala, da bi ga smatrala za najvechjo nespodobnost, za dokaz hribovske surovosti in najgrshe podlosti. Uchencem se je strogo zapovedalo, da morajo ovaditi uchitelju vsakega tovarisha, ki bi govoril z njimi v sholi ali tudi zunaj shole po slovensko.«
Pri tem postopku ponemchevanja Slovencev se mi zdi zelo zanimivo, da avstrijski Koroshci po lastnih izjavah chutijo do slovenskih Koroshcev Urangst ali prastrah. V zadnjih tisoch letih niso namrech Nemci (prej pa pravzaprav niti niso obstajali) imeli prav nobenega razloga za tak strah, che vemo, da so nas zelo uspeshno izpodrinili in v Avstriji skoraj zhe »izumrli«. Sicer pa tudi ta beseda vsebuje »pra«, kar govori o nechem starejshem in she globlje zakopanem v nezavednem avstrijskih Koroshcev. Za vechino Avstrijcev tako ali tako velja, da so zgolj potomci ponemchenih Slovencev (tudi Hrvatov, Chehov in Slovakov) in bi lahko tak strah torej dobesedno podedovali od svojih prednikov, ki so se prostovoljno ponemchili, zaradi chesar jih je pri omembi Slovenije ali pa Slovencev vselej zapekla vest zaradi njihovega odpadnishtva. Vendar jim tega ne moremo shteti v zlo. V Avstro-Ogrski je pach Nemec lazhje in bolje zhivel od Slovenca, enako kot so v komunistichni Jugoslaviji najbolje in najlagodneje zhiveli partijci.
Odkar nam vlada, je katolishka cerkev negovala na prvi pogled sicer zelo milostno in dobrohotno navado, da je vse revne, a bistre in nadarjene slovenske fante vzela k sebi in jih izobrazila za duhovnike. A je pri tem postopku prikritega raznarodovanja katolishka cerkev imela kar dva dobichka: prvi je bil, da je dobila nekaj kakovostnih ljudi za svoje kadre, drugi pa, da je nashemu narodu odvzela vse brihtne glavice in jim s cerkvenim sholanjem oprala mozhgane.
Nemshka prevlada v 19. stoletju je tudi skrbela, da so morali vsi Slovenci, ki so si lahko privoshchili sholanje, shtudirati na tujem, saj pri nas ni bilo nobenih vishjih ali visokih shol. Sholanje v tujini pa je seveda idealno sredstvo raznarodovanja, saj so vse najbolj nadarjene slovenske shtudente zvabili z raznimi nazivi, ugodnostmi in chastmi in jih obdrzhali kar pri sebi, v domovino pa so se zato vrnili vechinoma le tisti najmanj uspeshni in sposobni slovenski diplomanti, ki so seveda doma nato uchili natanko tisto, kar so se nauchili v tujini. To seveda velja tudi za prve sholane slovenske zgodovinarje — vsi so se sholali v tujini in se nauchili tujo zgodovino, ne pa slovenske! In kar se Janezek nauchi, to Janez uchi. Zato nam zdaj poklicni zgodovinarji prodajajo pach vse tisto govno iz tujih fakultet, ne pa pristnega slovenskega zgodovinskega izrochila!
116
Revija SRP	116
Prvi klin, zarinjen v narodno enotnost, je bila vera, drugi klin je bila narodna pripadnost, tretji klin pa je bil ideoloshke narave oziroma politika. Pri dolgorochnem postopku strateshkega raznarodovanja je najvechji poudarek na razbitju druzhine kot osnovne druzhbene celice. In ob koncu 19. stoletja so se Slovenci razcepili na vech politichnih strank, znani so vechni javni prepiri med konservativci in liberalci, vse mochnejshi pa so postajali tudi socialisti in komunisti. Ob vsaki takshni cepitvi se je zaradi prepirov med druzhinskimi chlani, ki so zagovarjali razlichne stranke, moch in enotnost druzhine razpolovila, z njo pa tudi moch slovenske druzhbe kot celote.
Najbolj uchinkovita oblika raznarodovanja je nedvomno genocid. Ko pobijesh zadnjega pripadnika nekega naroda, je postopek raznarodovanja pri kraju. V obeh svetovnih vojnah se je nad Slovenci izvajal genocid, she zlasti je bilo posrechena v tem pogledu soshka fronta v prvi svetovni vojni, na kateri so se na obeh straneh bojevali predvsem Slovenci, ki so se torej pobijali kar med seboj in pri tem sta bili nadvse uspeshni zhal kar obe strani! Po prvi svetovni vojni pa so slovenski Primorci pod italijanskimi fashisti dozhivljali she hujshe pritiske in prepovedi, kot so bili malo prej opisani ponemchevalnimi postopki iz devetnajstega stoletja.
Ta razcep in kaos v slovenski druzhbi lepo ponazarj a tudi druga svetovna vojna, v kateri je v skoraj vsaki slovenski druzhini umrl vsaj po en partizan in en domobranec. To je bil namrech chas, ko so bili Slovenci ostro razdeljeni na dva pola. Po vojni se je to nadaljevalo in se je slovenska druzhba razcepila na komuniste in vernike, cheprav je bil tudi nash komunizem le oblika vere s Titom kot vrhovnim Bogom, Jovanko Devico Marijo, Kardelj je bil Sveti Peter, vsi komunisti pa so bili Bozhji angeli.
Vse te razlike — ideoloshko-politichne, narodnostne ali verske — so v resnici povsem nepomembne, saj je chlovek chlovek in ljudje so ljudje, eni so dobri, drugi malo slabshi, kar pa nima nobene zveze z njihovo politichno pripadnostjo, narodnostjo ali vero, v postopku raznarodovanja pa to prav nasprotno postanejo pomembna sredstva ali orodja za lochevanje narodne enotnosti in vladanje.
Mimogrede omenimo, da niso Nemci nashi edini raznarodovalci, to so tudi vsi nashi sosedje (torej Italijani, Madzhari, Avstrijci in Hrvati) in celo Anglezhi, ki so nam po drugi svetovni vojni hinavsko vrnili belogardiste, cheprav so dobro vedeli, da jih bo Tito dal pobiti. Tudi to she dandanes pereche vprashanje sprave je namrech klin, globoko zarit v narodovo telo, ki zhe vech kot sedemdeset let zastruplja njegovo tkivo.
Po stoletnem molku o nashi pravi zgodovini je slovenska javnost prvich slishala za odkritja venetologov, saj so pred osamosvojitvijo potrebovali njihovo ugotovitev, da smo Slovenci zahodni Slovani, ne pa juzhni, da bi tako lahko zarili klin med Slovence in dotlej bratske juzhne narode. Nato pa so slovenski mediji znova sodelovali s slovenskimi zgodovinarji pri zakrivanju nashe preteklosti in tako je she
Revija SRP
117
danes. Na srecho pa lahko drugache mislechi zdaj vsaj izdajamo knjige, kar je zhe samo zase velik napredek, ki kazhe, da se ne glede na vse te zamere stvari izboljshujejo. She zlasti che te knjige bralci kupijo, nato pa shirijo pridobljeno znanje med svojimi prijatelji.
Po samostojnosti ostajamo Slovenci she naprej razcepljeni na vse zhe omenjene zgodovinske nachine, prihajajo pa she vselej vedno novi klini — v zadnjem desetletju je slovenski narod razcepilo tudi vprashanje o pravici do splava in pravice homoseksualcev do posvojitev. V rokah raznarodovalcev so mochno orodje in orozhje tudi gospodarske krize, ki prav tako zabijejo kline v narodno enotnost. Spomnimo se samo avstro-ogrske gospodarske krize iz devetdesetih let devetnajstega stoletja, za katero se danes ve, da je bila umetno povzrochena, ji pa je uspelo uchinkovito pospeshiti ekonomsko emigracijo Slovencev iz avstrijskih dezhel, predvsem v obe Ameriki, pa tudi v zahodno Evropo.
Seveda nismo Slovenci edini narod, ki je v dolgorochnem postopku raznarodovanja, saj je to dandanes zhe globalen fenomen, vsekakor pa je ta postopek pri nas zelo uchinkovit, che vemo, da se je Slovenija v zadnjih tisoch dvesto letih ozemeljsko skrchila do danes za kar dvanajstkrat in se je torej vsakih sto let zmanjshala za kar polovico! Raznarodovanje je torej precej uspeshno.
She pred dobrimi sto leti je bilo sredishche slovenskega ozemlja po zgodovinski tradiciji Gosposvetsko polje na Koroshkem, po prvi svetovni vojni pa smo Koroshko, skupaj s Primorsko in Istro Slovenci izgubili, sredishche pa se je prestavilo v Ljubljano. Po drugi svetovni vojni je Tito nash Trst z zaledjem in Istro odstopil, da je Jugoslavija dobila juzhno Makedonijo. Danashnje slovensko drzhavno ozemlje ima obliko kokoshi in je skorajda istovetno z rimskimi provincami po zasedbi nashega ozemlja, ko se je ta postopek raznarodovanja Slovencev tudi sploh zachel.**
* Ime avtorja tega zanimivega razmishljanja sem zhal izgubil.
** Glej mojo knjigo Kje so tiste stezice.
118
Revija SRP	118
Bernard Suits
KOBILICA
Igre, zhivljenje in utopija
UVOD
Kobilica, ki nastopa v tej knjigi, je prav tista, ki jo je ovekovechil Ezop kot zgled lahkomiselnosti. A medtem ko je Ezop uporabil to izredno bitje kot junakinjo basni, pa tu ponazarja in jasno razlaga zhivljenje, ki ga je najbolj vredno zhiveti. Ker je dejavna utopistka, katere chas she ni prishel, pogine zavoljo brezkompromisne predanosti prezgodnjemu idealu. Toda ker je tudi spekulativna utopistka, je obenem sposobna ubraniti ta ideal — in smrt, ki je predvidljiva posledica njenega iskrenega prizadevanja —, preden nastopi konec. Sredishchni del te obrambe je kobilichja ugotovitev, da je bivanje v osnovi igranje iger, tako se torej knjiga v veliki meri posvecha oblikovanju teorije iger.
Ta teorija ni mishljena, da naj bi v kakrshnem koli oziru prispevala k raziskovalnemu podrochju, uradno poznanem kot teorija iger, cheprav je mozhno, da bo za nekatere teoretike iger vech kot zgolj obrobnega pomena. Niti ni knjiga v glavnem prispevek k sociologiji ali socialni psihologiji, chetudi vsebuje daljsho razpravo o igranju vlog ter je en sestavek namenjen knjigi Erica Berneja Igre, kijih igrajo ljudje.
Usmeritev knjige je filozofska v tradicionalnem pomenu te besede. V njej skusham odkriti in oblikovati definicijo ter slediti implikacijam tega odkritja, celo che le-te vodijo v presenetljive in vchasih neprijetne smeri.
Zavedam se seveda precej razshirjenega razocharanja nad iskanjem definicij, ki trenutno prevladuje v filozofski skupnosti ter intelektualni skupnosti nasploh. In Wittgenstein, eden izmed najbolj silovitih predstavnikov (ter zagotovo najbolj nenavaden predstavnik) proti-definicijske drzhe, je znan po tem, da je izbral poskus, da bi definirali igre, kot primer, ki ponazarja par excellence jalovost, da bi skushali definirati kar koli. »Ne reci,« nas svari Wittgenstein, »imeti morajo nekaj skupnega, sicer jih ne bi imenovali 'igre' - temvech poglej in vidi, ali je kaj skupnega vsem.« To je izvrsten nasvet. Na zhalost mu Wittgenstein sam ni sledil. Pogledal je, brez dvoma, a ker se je vnaprej odlochil, da iger ni moch definirati, je bil njegov pogled bezhen in ni videl veliko. Zatorej vabim bralca, naj se mi pridruzhi pri daljshem in predirnejshem pogledu na igre ter naj zadrzhi sodbo glede tega, ali imajo vse igre nekaj skupnega, neodlocheno do kraja tovrstnega pregleda. Da bi se izognil morebitnemu nerazumevanju, pridajam tajitev. Sledecha preiskava ni in ne bi smela biti mishljena kot neke vrste proti-proti-definicijski manifest, niti se je ne sme videti, kakor da njena tehtnost temelji na obvezi o univerzalni plodovitosti konstruiranja definicij. Zdi se dosti razumneje zacheti s hipotezo, da je nekatere stvari mozhno definirati, drugih pa ne, in da je edina pot, da izvemo,
Revija SRP
119
katere so katere, da sledimo Wittgensteinovemu izvrstnemu nasvetu ter pogledamo in vidimo.
Nastopajochi:
KOBILICA, nesposobna, a domiselna praktikantka uporabne entomologije SKEPTIK & PREUDARNEZH, uchenca kobilice
Prvo poglavje: Kobilichja smrt
V katerem kobilica, potem ko ubrani pred uchenci svoj nachin zhivljenja in ji grozi smrt, umre
Bilo je jasno, da kobilica ne bo prezhivela zime, in privrzhenci so se zbrali okoli nje zato, ker bo to prav gotovo eno izmed njihovih zadnjih srechanj. Vechina se jih je sprijaznila z blizhajocho se smrtjo, vendar pa jih je bilo nekaj she zmeraj ogorchenih, da se dopusti kaj takega. Preudarnezh je bil eden od zadnjih in se je obrnil na kobilico z zadnjo proshnjo: »Kobilica,« je dejal, »nekaj izmed nas je sklenilo, da bomo delili del nashe hrane, toliko da ti pomagamo prebroditi do pomladi. Naslednje poletje lahko delash in nam hrano poplachash.« »Moj ljubi otrok,« je odvrnila kobilica, »she vedno ne razumesh. Dejstvo je, da ne bom delala, da vam poravnam rachun. Sploh ne bom delala. To, menim, sem povsem pojasnila, ko me je odslovila od svojih vrat mravlja. Shlo je za slabost, ki se ji ne bom ponovno vdala.«
»Toda,« je nadaljeval Preudarnezh, »mi ti ne odtegujemo porcije nashe hrane. Che hochesh, ne bomo zahtevali, da nam jo poplachash. Konec koncev nismo vsi mravlje.«
»Ne,« je odgovorila kobilica, »niste mravlje, ne vech. A prav tako niste kobilice. Chemu bi mi dali sadove lastnega dela? Gotovo ne bi bilo poshteno, ko vam jasno pravim, da vam ne bom povrnila.«
»A tovrstna pravichnost,« je vzkliknil Preudarnezh, »je zgolj mravljinchja pravichnost. Kobilice nimajo nich opraviti s tako 'pravichnostjo'.« »Prav imash,« je dejala kobilica. »Pravichnost v smislu poshtenega trgovanja je nepomembna v zhivljenju pravih kobilic. Toda obstaja drugachna pravichnost, ki mi preprechuje, da bi sprejela vasho ponudbo. Zakaj ste pripravljeni delati, zato da bi jaz prezhivela? Kaj ne zato, ker utelesham v lastnem zhivljenju to, k chemur sami stremite, in si ne zhelite, da bi model vashih prizadevanj umrl? Vasha zhelja je razumljiva in do dolochene tochke celo hvalevredna. A dejansko je protislovna ter samounichujocha. Prav tako je — pa upam, da te ne bo uzhalila z mojim brezobzirnim jezikom — hipokritska.« »To so ostre besede, kobilica.«
»A mishljene dobro. Moje zhivljenje, to morash razumeti, ni bilo mishljeno kot stranska predstava, a to se zdi, da hochete narediti iz njega. Ceniti bi me morali, ker hochete biti taki kot jaz, ne pa zgolj zato, da se lahko bahate pred mravljami, da ste zaupniki kobilice, tega chuda narave.«
120
Revija SRP	120
»Tega nismo nikdar storili, kobilica!«
»Verjamem vam. A to bi prav lahko storili, che verjamete, da je vash predlog dober. Kajti vodi v delo, jaz pa ne bom delala. Saj je glavni motiv mojega nauka to, da si nedelaven. Sedaj pa me skushate uporabiti pod pretvezo ne le, da bi delali, temvech da bi delali bolj kot kadarkoli, saj boste mogli nahraniti ne zgolj sebe, ampak tudi mene. To je zame hipokritsko, ker bi radi dobili zaslugo za nekaj, kar je samo zvijacha, da bi se izognili zhivljenju po lastnih idealih.«
V tem hipu je Skeptik bruhnil v smeh. »Preudarnezh, to, kar misli kobilica,« je dejal, »je, da she nismo dovolj pogumni, da bi zhiveli po njenih preprichanjih. Poanta je, ne da zgolj odklonimo pomoch kobilici, marvech da ne delamo niti zase. Tudi mi bi morali kakor ona umreti za svoja nachela. V tem oziru, da tega ne pochnemo, chetudi nismo vech mravlje, prav tako nismo kobilice. In, seveda, po premisi, da je zhivljenje kobilice edino vredno zhiveti, to, kar pravi, zagotovo sledi.«
»Ne docela, Skeptik,« je pridala kobilica. »Strinjam se, da je za omenjena nachela vredno umreti. A moram te opomniti, da so to nachela kobilic. Jaz nisem tu zato, da bi vas preprichala, naj umrete za moja nachela, marvech, da vas prepricham, da moram jaz umreti zanje. Moramo si biti na jasnem glede nashih vlog. Niste vi tu zato, da bi umrli zame, ampak jaz za vas. Kar potrebujete, je, kakor se je izrazil Skeptik, pogum, da sledite do neke mere mojim preprichanjem; se pravi, dovolj poguma, da dopustite, ne pa da obzhalujete mojo smrt. Nihche od vas ni tega zares pripravljen dopustiti, cheravno zaradi razlichnih razlogov. Ti, Preudarnezh, zato, ker, chetudi verjamesh, da je za ta nachela vredno umreti, ne verjamesh, da bi zanje moral umreti; in ti, Skeptik, zato, ker niti nisi preprichan, da je za ta nachela vredno umreti.«
»Cheprav,« je odvrnil Skeptik, »ti verjamem, da si najpametnejshe zhiveche bitje — zaradi chesar te nisem nikdar zapustil chez celo poletje — moram priznati, da she vedno nisem preprichan, da je zhivljenje kobilic najboljshe, ki ga je moch zhiveti. Che mi nemara predstavish jasneje vizijo dobrega zhivljenja, kakor ga dojemash, se bodo moja preprichanja zlila s tvojimi in prav tako moj pogum. To lahko naredish z eno svojih prilik, zavoljo katerih te upravicheno sposhtujemo.« »Prilike, moj dragi Skeptik,« je odgovorila kobilica, »pridejo na koncu, ne pa na zachetku resne preiskave; se pravi, le na tochki, kjer zmanjka dokazov. A ko zhe govoriva o prilikah, si lahko gotov, da bodo mravlje izvlekle eno iz mojega zhivljenja. Prav zagotovo ga bodo prikazale kot moralno zgodbo, katere bistvo bo, da je preudarno zhivljenje mnogo boljshe od neproduktivnega. Toda pravzaprav bi morala biti junakinja zgodbe kobilica; kaj ni ona, ne pa mravlja, tista, s katero bi moral poslushalec simpatizirati? Poanta prilike ne bi smela biti mravljinchja zmaga, temvech kobilichja tragedija. Kajti ne moremo zavreti pomisli, da che ne bi bilo zim, proti katerim se moramo zashchititi, potlej kobilica ne bi dobila tega, kar si zasluzhi, niti ne bi mravlja nizkotno zmagala. Zhivljenje kobilice bi bilo tako upravicheno, zhivljenje mravlje pa nesmiselno.«
Revija SRP
121
»Toda zime, ki se jih moramo obvarovati, so,« je ugovarjal Preudarnezh. »Brez dvoma. Vseeno pa je mozhno, da bo s pospeshenim tehnoloshkim razvojem prishel chas, ko dejansko ne bo zim. Potemtakem lahko sklenemo, da chetudi moj chas ni ravno dobro umeshchen, moje zhivljenje ni napachno v nachelu.« »Operacija je bila uspeshna, a pacient je umrl,« je pridal Skeptik. »Ne,« je odgovorila kobilica, »ni chisto tako. Da je moj nachin zhivljenja morebiti mogoche upravichiti v praksi, to, zdaj ko premishljam o tem, v resnici ne spada sem. Marvech je logika mojega polozhaja tista, ki je sporna. In ta logika pokazhe, da so preudarna dejanja (npr. tista dejanja, ki jim obichajno rechemo delo) samounichujocha v nachelu. Kajti preudarnost je moch definirati kot nagnjenje: 1. da zhrtvujemo nekaj dobrega (npr. prosti chas), che in samo che je takshno zhrtvovanje nujno, da dosezhemo nekaj boljshega (npr. prezhivetje), ter 2. da zmanjshamo shtevilo dobrih stvari, ki jih je potrebno zhrtvovati, — vsaj idealno — na nich. Ideal preudarnosti je torej kakor ideal preventivne medicine svoja lastna ukinitev. Kajti che bi drzhalo, da ne bi bilo nikoli potrebno zhrtvovati nobenih dobrin, potem bi bila preudarna dejanja nesmiselna, celo nemogocha. S tem nachelom, katerega poznavanje je nujni prvi korak k modrosti, se zdi, se mravlje niso nikdar ukvarjale. Resnichna kobilica ve, da dela ni mogoche samo-upravichiti in da je njen nachin zhivljenja konchno upravichenje za kakrshno koli delo.« »A zagotovo,« je odvrnil Skeptik, »vlechesh svojo poanto nerazumno dalech. Govorish, kakor da bi bili zgolj dve mozhni izbiri: bodisi zhivljenje, ki je posvecheno izkljuchno zabavi, ali zhivljenje, ki je posvecheno izkljuchno delu. A vechina izmed nas sprevidi, da je nashe delo koristno, ker nam omogocha, da se igramo, in verjetno skushamo dosechi neke vrste ravnotezhje med vlozhkom v delo ter izdatkom za igro. Ljudje niso in nochejo biti docela kobilice ali docela mravlje, temvech neka kombinacija obeh; ljudje si zhelijo (che mi bosh oprostil pomilovanja vredno vulgarno, a neizogibno pojasnilo) skakati od riti do riti ter biti ob tem shtipendirani.1 Vsi lahko kajpak prenehamo delati, a che se to zgodi, potlej se ne bomo mogli igrati prav dolgo, saj bi v kratkem pomrli.«
»Podala ti bom tri odgovore na to, kar si ravnokar povedal, Skeptik, in skrbi me, da bom morala s tem pohiteti, saj je sonce zashlo ter se mraz zhe shiri prek polj. Najprej, ochitno je, da sem bila postavljena na zemljo zgolj zato, da odigram svoje zhivljenje in umrem, in bila bi nesposhtljiva, che bi se zoperstavljala svoji usodi. To je, che hochesh, teologija zadeve. A drugich, obstaja tudi logika zadeve, ki je ravno tako neizbezhna kakor usoda ali, che zhelish, usoda zadeve, ki je neizogibna kakor logika. Edini argument zoper nachin zhivljenja kobilice vznikne iz sluchajnega dejstva, da za zdaj tisti, ki ne dela, umre. Odgovor na ta argument je, da je moja smrt neizbezhna v vsakem primeru. Kajti che sem lahkomiselna med poletjem, potlej bom umrla pozimi. In che sem skrbna poleti, potem po definicij ne bom vech kobilica. A med poletjem bom bodisi skrbna ali lahkomiselna; tretje mozhnosti ni. Torej, bodisi umrem bodisi nisem vech kobilica. Toda ker sem le kobilica, nich vech ne manj, sta smrt in mozhnost, da nisem vech kobilica, zame
122
Revija SRP	122
eno in isto. Tej logiki oz. usodi ne morem uiti. Vendar ker sem jaz kobilica in ne vidva, se bo zdelo, da iz tega sledi, da nista podrejena tej logiki. Kot sem namignila prejle, pogosto mislim, da sem bila postavljena na zemljo, da umrem za vas; da prenasham ta tezhak, vendar neizogiben krizh. A priznam, da se to zgodi le takrat, ko sem v nekem zgodnjekrshchanskem ali v poznem poganskem razpolozhenju. Druge krati (in to me napelje na moj tretji in konchni odgovor na vashe pomisleke, Skeptik) pa imam najbolj nenavadno idejo, da sta oba zakrinkani kobilici; pravzaprav, da so vsi zhivi v resnici kobilice.«
Ob tem je Preudarnezh prishepnil Skeptiku: »Blizha se konec; um ji je zachel begati.« A Skeptik je samo ostro pogledal proti njuni prijateljici ter uchiteljici, ko je nadaljevala govor.
»Priznam, da je to divji domislek,« je govorila kobilica, »in oklevam, ali bi ga razkrila. Vendar sem vajena, da me imajo za nespametno, zato bom nadaljevala, pa naj si mislite kar koli. Torej naj vam povem, da sem vselej imela ponavljajoche se sanje, v katerih se mi je razkrilo - cheprav ne znam pojasniti, kako se je razkrilo - , da je vsakdo, ki je zhiv, v resnici zaposlen z igranjem zamotanih iger, medtem ko vsakdo zase misli, da hodi po obichajnih opravkih. Tesarji, ki mislijo, da zgolj opravljajo svojo obrt, v bistvu igrajo igro, in podobno se godi s politiki, filozofi, ljubimci, morilci, kradljivci in svetniki. Kateri koli poklic ali dejavnost si zmoresh zamisliti, je v resnici nekakshna igra. To razodetje je seveda osupljivo. Nadaljevanje pa strashno. Kajti v sanjah hitim vsakogar preprichat o veliki resnici, ki se mi je razodela. Kako mi jih uspe preprichati, ne vem, a jih prepricham. A natanko v trenutku, ko je kdo preprichan - in to je strashni del -, ta preneha bivati. Ne le da na licu mesta izgine moj poslushalec, kar se kajpak zgodi. Ampak da tudi jaz vem s popolno gotovostjo, da ta ne biva nikjer vech. Tako je, kakor da ga ne bi nikdar bilo. Cheravno sem prestrashena nad posledicami svojega pouchevanja, se ne znam ustaviti, marvech se brzh odpravim do naslednje kreature z mojimi novicami, dokler ne odpridigam resnice po vsem vesolju in spreobrnem vse k pozabi. Konchno stojim sama pod poletnimi zvezdami v skrajnem obupu. Nato pa se zbudim v veseli vesti, da na svetu navsezadnje she zmerom mrgoli chutechih bitij in da so bile to zgolj sanje. Vidim tesarja in filozofa, ki gresta po svojih opravkih kakor poprej ... Toda ali je, se sprashujem, vse isto kot prej? Mar tesar na vrhu strehe samo zabija zheblje ali izvaja poteze v kaki starodavni igri, katere pravila je pozabil? Vendar mi hlad zhe leze gor po nogah. Postajam zaspana. Zbogom, prijatelji.«
122	Revija SRP
123
Drugo poglavje: Uchenca
V katerem Skeptik in Preudarnezh odkrijeta, da jima je kobilica zapustila shtreno ugank o igranju, igrah in dobrem zhivljenju
Naslednji dan se je Skeptik obrnil na zhalujochega Preudarnezha.
SKEPTIK. Chas je, da prenehash z zhalovanjem, dechko, ter mi pomagash
pregledati najino zapushchino.
PREUDARNEZH. (si brishe solze) Kakshno zapushchino?
S. Kobilichje sanje, kajpak. Vso noch sem bil buden in jih skushal razvozlati.
P. (izpihujoch si nos) Zagotovo so bile sila chudne.
S. Da, zares. A preshinilo me je, da je bilo she bolj chudno od samih sanj dejstvo, da nam jih je kobilica sploh zaupala. P. Zakaj mislish tako?
S. No, kobilica nam ni razkrila sanj zgolj zato, ker so bile zanimive. Privlekla jih je na plan, ko je odgovarjala na vprashanje, ki sem ji ga zastavil. V bistvu sem ji navrgel, da zgolj delo brez igre nedvomno naredi Jako topoglavo mravljo, medtem ko zgolj igra brez dela naredi iz Jake mrtvo kobilico. P. Da, izzval si jo, naj upravichi svojo eksistenco.
S. Tochno tako. In podala je tri odgovore na ta izziv. Prvega je imenovala teoloshki odgovor, sledil pa je logichni. P. Drzhi.
S. Kaj pa tretji odgovor, Preudarnezh? P. Tretji odgovor so bile sanje.
S. Da, sanje o igrajochih se ljudeh. To je tisto, kar je tako nenavadno. P. Kaj naj bi bilo tako nenavadnega na tem? Gotovo tichi nenavadnost v dejstvu, da so igrali nezavedne igre ter da so izginili takoj, ko so se ovedeli, kaj so pocheli. S. Oh, chudno, ti rechem. Vendar je to prav tista nenavadnost, ki jo prichakujesh od sanj. Je pa tu she ena, tako rekochpredhodna nenavadnost, ki jo morava dognati, preden se lahko lotiva dognati nenavadnost samih sanj. P. O chem za vraga govorish, Skeptik?
S. Pravim ti, da morava najprej odgovoriti na dolocheno vprashanje, preden uspeva reshiti uganko sanj. P. Kakshno vprashanje?
S. Naslednje vprashanje: zakaj so kreature v kobilichjih sanjah igrale igre namesto pozavne?
P. Skeptik, niti najmanj se mi ne svita, o chem govorish.
S. Rad bi prishel do dna kobilichjemu tretjemu odgovoru, Preudarnezh. Njena prva dva odgovora — teoloshki in logichni — sta v resnici vodila v isto smer, kaj nista? Vsak je na neki nachin izrazhal kobilichjo odlochnost, naj ostane zvesta sama sebi, celo za ceno lastnega zhivljenja. P. Da, drzhi.
S. In che hoche kobilica ostati zvesta sama sebi, Preudarnezh, kaj je njeno bistvo?
122
Revija SRP	124
P. No, v tem, da noche delati ter da se posvecha izkljuchno igri. S. In kaj sta besedi 'delo' in 'igra' pomenili v tistem kontekstu? P. Bolj ali manj to, kar vechina ljudi obichajno misli s tema besedama, si predstavljam. Delo je dejavnost, ki jo moramo opraviti, igra pa je nekaj, kar pochnemo za zabavo.
S. Tako da bi lahko 'igro' nadomestili z izrazom 'pocheti nekaj, kar cenimo samo po sebi', 'delo' pa bi lahko nadomestili z izrazom 'pocheti nekaj zavoljo nechesa drugega'.
P. Da. Delo je nekakshno nujno zlo, ki ga sprejmemo, saj nam omogocha, da pochnemo zraven stvari, za katere menimo, da so dobre same po sebi. S. Torej bi lahko pod postavko igre shteli poljubno shtevilo precej razlichnih stvari: pochitnikovanje na Floridi, zbiranje znamk, branje romanov, igranje shaha ali igranje na pozavno?
P. Da, vse nashtete bi imeli za 'igre', kakor rabimo to besedo. 'Igro' uporabljamo kot enakovredno s 'prostochasnimi aktivnostmi'.
S. Potem je jasno, kajne, da 'igranje' v tej rabi ne more biti isto kot 'igranje iger', saj je cela vrsta prostochasnih aktivnosti, kot sva ravnokar omenila, ki niso igre. P. Ne, niso enake; igranje iger je zgolj ena izmed prostochasnih aktivnosti. S. Potemtakem, ko je kobilica povzdigovala zhivljenje kot igro, je menila pod tem zhivljenjem verjetno to, da ne delamo nich dolochnega, marvech katero koli izmed dokaj razlichnih stvari, to pa je nedvomno odvisno od sposobnosti in nagnjenj igrajochih se. Se pravi, nekateri ljudje radi zbirajo znamke, spet drugi ne. Eni imajo dar za igranje shaha ali pihal, drugi pach ne. Zato kobilica gotovo ni dokazovala, da je zhivljenje, ki ga je hotela upravichiti — zhivljenje kobilice — , istovetno z zgolj eno od teh prostochasnih aktivnosti. Ni trdila, na primer, da je zhivljenje kobilice istovetno z igranjem pozavne. P. Seveda ne, Skeptik, kako nesmiselno!
S. Da, to bi bil nesmisel. In tochno zato se mi zdi tretji odgovor kobilice tako chuden. Kajti zdi se, da je tam zavzela stalishche, ne da naj bi zhivljenje kobilice predstavljale le prostochasne aktivnosti, marvech da bi ga moralo predstavljati igranje iger. Saj je zachela svoj odgovor, che se spominjash, s tem, da si je vchasih domishljala, da so vsi zhivechi v resnici zakrinkane kobilice. P. Da, se spomnim.
S. In potem, najverjetneje zato, da bi razlozhila, kaj je hotela izraziti s tem nenavadnim opazovanjem, je zachela s pripovedjo o svojih sanjah, v katerih so vsi zhivechi igrali igre, a se tega niso zavedali. Iz tega neizbezhno sklepam, da je kobilica enachila zakrinkano kobilico z nekom, ki igra igro, ne da bi se zavedal, da igra igro, in da je torej verjela, da je igranje iger in ne zgolj igranje nasploh bistveno kobilichje zhivljenje. P. Da, razumem, Skeptik. Zelo chudno.
S. Vsekakor. Kajti sanje razkrije kot uganko, ki same vsebujejo she dodatno uganko. Najprej imamo precej zamotano uganko samih sanj. Zakaj naj bi kreature,
122	Revija SRP
125
ki ne vedo, da so kobilice, in ki igrajo igre, za katere ne vedo, da so igre, dozhivele
propad, ko odkrijejo, da je prav to tisto, kar so pochele; in zakaj, che igrajo igre,
tega ne vejo? A vse to je del druge uganke. To je, chemu naj bi tipichna kobilica
igrala igre, ne pa pochela katero koli izmed stvari, ki so vredne same po sebi in ki
potemtakem spadajo pod 'igre' prav toliko kakor igranje iger?
P. Oh, Skeptik, kakshna kolobocija! Pa sem mislil, da bom konchno doumel kobilichje
sporochilo. Toda ochitno bo njen najgloblji nauk za vedno izgubljen za nas.
S. Ni nujno, Preudarnezh.
P. Kaj menish s tem?
S. Nemara kobilica vstane od mrtvih.
P. Vstane od mrtvih!
S. Glej, imela se je za neke vrste kombinacijo med Sokratom in Jezusom
Kristusom.
P. Skeptik!
S. Vendar ne mislim chakati na ta zelo zazheleni potek dogodkov. P. Mislish, da lahko razreshish uganke sam?
S. Vsekakor bom poizkusil. Saj si me slishal, ko sva govorila s kobilico, da je nisem zapustil celo poletje? P. Da.
S. Torej, o chem, mislish, sva se pogovarjala od maja do septembra? P. O kobilichji filozofiji zhivljenja najbrzh. S. Natanchneje, Preudarnezh, govorila sva o igrah.
P. Igrah! Potem pa nisi bil zares presenechen, kajne, ko nam je kobilica razkrila svoje sanje o igralcih iger?
S. Morda ne bi smel biti, Preudarnezh, a sem bil. Vesh, preprosto sem domneval, da je bila kobilica zainteresirana govoriti o igrah zato, ker se je pach bolj zanimala za igre kakor za kake druge prostochasne dejavnosti, o katerih bi prav tako lahko razpravljala.
P. O glasbi, che bi bila kobilica denimo pozavnistka.
S. Natanko. Kajpak zdaj vidim, da se je za tem skrivalo mnogo vech.
P. No, povej mi, Skeptik. Kaj je kobilica rekla glede iger?
S. Najprej je podala definicijo iger oziroma, natanchneje, definicijo igranja iger. Nato pa me je izzvala, naj podvrzhem definicijo nizu preizkusov. Proti definiciji sem moral uperiti najtezhje ugovore, ki sem se jih uspel domisliti, ona pa je nanje odgovarjala.
P. Pa je definicija prestala tvoje napade?
S. Zmogla je, oz. tako se mi je dozdevalo, ubraniti definicijo pred vsemi mojimi izzivi. Nadalje, medtem ko je odbila vse izzive, se je pojavila vrsta znachilnosti igranja iger, ki niso bile vkljuchene v sami definiciji, tako da sva na koncu razvila precej izpopolnjeni obris vsaj obche teorije iger. Na srecho sem naredila natanchne zapiske teh pogovorov in predlagam, da ponovno obnoviva argument, kakor se je razvijal. Kajti preprichan sem, da tichi reshitev te zamotane uganke, ki nam jo je
122
Revija SRP	126
zastavila kobilica, v naravi iger. In sedaj sem preprichan, da nam je kobilica odgovorila v sanjski priliki — namesto da bi nam dejala neposredno, kaj je imela v mislih — tochno zato, ker mi je celo poletje dajala namige, ki so potrebni, da reshimo to uganko.
P. No, Skeptik, to pa je domala kakor da bi se ... S. Igrala igro z nami?
P. Tako se zdi, Skeptik. Zachni torej z obnovo nemudoma, da se lahko igra zachne.
S. Prav, Preudarnezh, che je primerno imenovati igro podjetje, ki ne zheli nich manj kakor pojasniti kobilichjo logiko, preiskati kobilichje ideale ter interpretirati njene sanje.
Prevedel Mitja Urshich
Zachetni odlomek iz knjige The Grasshopper. Games, Life, and Utopia (Toronto, 1978), katere avtor je amer. filozof Bernard Herbert Suits, 1925-2007. (Op. ur.)
1 Avtor tu uporabi odlichno, a zhal neprevedljivo besedno igro med grasshoppers in ants, iz katerih izpelje, da si ljudje zhelijo biti predvsem asshoppers ter grants. (Op. prev.)
122	Revija SRP
127
Za zgodovinski spomin
Milan Shtruc
MONARHICHNE POVEZAVE MED SLOVENIJO, POLJSKO IN LITVO
Rodbinska prepletenost srednjeveshkih dinastij je pomembno oblikovala vso evropsko zgodovino. Pri nas te zveze poznamo predvsem prek dinastije Habsburzhanov, ki so po koncu nasledstvene vojne za Ulrikom II. Celjskim in po sklenjenem miru v Pozharnici leta 1460 nasledili obsezhno celjsko dedishchino. Ker zgodovino vedno pishejo zmagovalci, je morala vednost o veliki slovenski srednjeveshki dinastiji Celjanov hitro utoniti v pozabo oziroma se je vrachala izkrivljena, saj so jo nato pisali in vsakokratnim potrebam ustrezno prilagajali pisci s habsburshkega vplivnega obmochja.
Dinastija Celjskih se v pisnih virih, ki so se doslej uspeli ohraniti, pojavlja zhe od leta 1130 dalje.1 Zato je za objektivnejsho podobo Celjanov potrebno preveriti, kaj so o tej slovenski dinastiji med drugimi povedali tudi grshki in vzhodnorimski zgodovinopisci. Tako je veliki grshki zgodovinar Laonikos Chalkokondyles (Laonik Halkokondil, 15. stol.) v svojih Dokazih zgodovine v desetih knjigah zapisal, da so bili Celjski najpomembnejsha dinastija v Evropi (Habsburzhane po pomembnosti navaja za njimi), Ulrik II. Celjski pa najpomembnejshi dinast v Panoniji. Imenuje ga Orlich Celjski,2 kar je verjetno celo primernejshe slovensko ime, kot pa Ulrik ali Urh, ki ju uporabljamo danes.
Poleg tega se moramo za celovitejshe razumevanje nashe zgodovine bolje seznaniti tudi s skoraj v celoti spregledano, vendar zelo pomembno povezanostjo Celjskih s kraljevino Poljsko in z Veliko knezhevino Litvo.3 Za zachetek teh monarhichnih povezav lahko shtejemo leto 1380, ko se je Viljem I. Celjski4 porochil z Ano Poljsko, hcherjo kralja Kazimirja Velikega iz zgodovinsko najpomembnejshe poljske dinastije Piastov. Kralj Kazimir III. Poljski (1310-1370) je svoj naziv Veliki dobil zaradi utrditve poljske kraljevine ter tudi zaradi vzpostavitve monarhichne zveze z veliko knezhevino Litvo. Ko se je leta 1325 porochil z Aldono-Ano, hcherjo litvanskega velikega kneza Gediminasa, je s tem povezal Poljsko in Litvo, ki sta dotlej veljali za medsebojno sovrazhni drzhavi. Aldona-Ana je sprejela krshchanstvo in je v znamenje sprave med Poljsko in tedaj she pogansko Litvo pripeljala s seboj na Poljsko na tisoche (kronika navaja shtevilko 24.000) poljskih vojnih ujetnikov iz prejshnjih medsebojnih vojn.5
Kazimir Veliki je bil zadnji moshki potomec dinastije Piastov, ki je Poljski vladala vse od 10. do 14. stoletja. Ob njegovi smrti leta 1370 je bila med njegovima
122
Revija SRP	128
edinima prezhivelima hcherkama Ana Poljska (okrog 1366-1425) dve leti starejsha od svoje sestre Jadvige. Zato je poroka Viljema I. Celjskega z Ano Poljsko povezala slovensko dinastijo Celjskih z najstarejsho in zgodovinsko najpomembnejsho poljsko dinastijo Piastov.6 Poljska je leta 2012 kralja Kazimirja Velikega, ocheta Ane Poljske in tasta Viljema Celjskega, upodobila na svojem bankovcu za 50 zlotov (sliki 1 in 2).
V zakonu med Viljemom in Ano se je rodila edina hchi Ana Celjska (okrog 13811416). Viljem je leta 1392 umrl na Dunaju7 po vrnitvi z vojashkega pohoda proti Turkom, njegova vdova pa se je nato ponovno porochila. Svojo edinko Ano je prepustila v skrbnishtvo Aninemu sorodniku Hermanu II. Celjskemu. Tako sta Ana Celjska in Hermanova hchi Barbara, ki sta bili tudi sestrichni v drugem kolenu,8 skupaj odrashchali na celjskem dvoru in sta ostali mochno povezani tudi po svojih kraljevskih porokah.
Dinastijo Piastov so na poljskem prestolu nasledili Anzhujski, ki seveda she zdalech niso imeli tako pomembnih dinastichnih korenin. She manj jih je imel litovski knez Jagelo (ok. 1352/1362-1434). Ob krstu je prejel ime Vladislav, po poroki z Jadvigo Anzhujsko leta 1386 pa je postal poljski kralj Vladislav II. Jagelo. Ker je bila Jadviga pred tem kronana za poljskega kralja, ne za kraljico, in je vladala Poljski kot regentka,9 je imela Poljska po poroki kar dva »kralja«, Vladislava in Jadvig°.
Jadviga se je zavedala, kako nestabilen bo postal Vladislavov polozhaj po njeni smrti. Zato ga je she na svoji smrtni postelji pregovarjala, naj se porochi z Ano Celjsko, s katero sta bili po poljskem kralju Vladislavu I. in Ulriku I. Celjskem tudi sestrichni v drugem kolenu. Zhe zgolj poreklo Ane Celjske kot krvne naslednice najstarejshe poljske dinastije Piastov in vnukinje Kazimirja Velikega naj bi Vladislavu utrdilo politichni polozhaj.
Po Jadvigini smrti leta 1399 se je polozhaj kralja Vladislava prichel dejansko pospesheno slabshati. Ko se je torej leta 1402 porochil z Ano Celjsko, so se s tem prvich povezale slavna poljska dinastija Piastov ter novejshi dinastiji Jageloncev10 in Anzhujskih. Zato je bila vrnitev Ane Celjske na Poljsko sprejeta z izjemnim navdushenjem. Maja Lukanc kot primer navdushenja navaja zapis v krakovskem koledarju, ki o Ani pravi: »In tako se je orel, cheprav je bil zletel v druge kraje, zdaj s pomochjo bozhanske naklonjenosti vrnil v poljsko kraljestvo ...«u Verjetno je k Aninemu »orlovskemu« rodu prispevalo tudi dejstvo, da je bil njen oche Orlich (Ulrik) I. Celjski.
Za poljsko kraljico je bila Ana Celjska kronana 25. februarja 1403, kasneje pa je postala she velika kneginja Litve. V chasu njene vladavine je Poljska segala od Baltika do Chrnega morja.
Ana Celjska, kraljica Poljske in velika kneginja Litve, ter Barbara Celjska, cesarica Svetega rimskega cesarstva in kraljica v shtevilnih evropskih drzhavah, sta nedvomno imeli mochan vpliv na evropsko visoko politiko. Zato lahko
122	Revija SRP
129
upravicheno trdimo, da je tudi povezanost slovenske dinastije Celjskih s Poljsko in Litvo odlochilno prispevala k izidu najvechje bitke v srednjeveshki Evropi, ko sta se zdruzheni poljska in litovska armada 15. julija 1410 pri Grunwaldu spopadli s pruskim tevtonskim viteshkim redom. Bitka velja za enega najpomembnejshih dogodkov v poljski zgodovini.
Zhe nekaj mesecev pred bitko je na Poljsko prishel Herman II. Celjski, da bi v imenu cesarja Sigismunda vodil pogajanja v sporu med Poljsko in Prusijo. Veliki viteshki red je na svojem »krizharskem pohodu« proti Poljski rachunal na vojashko pomoch drugih evropskih drzhav in je zato prichakoval lahko zmago. V nasprotju s prichakovano vojashko podporo pa so se na poljsko-litovski strani pojavili vitezi iz Cheshke, Moravske, Moldavije, Rutenije, Mazovije, Valahije in drugih drzhav, med katerimi so bili nekateri neposredno pod Barbarino krono.12 Zdruzhena poljsko-litovska armada je v tej bitki pod vodstvom Vladislava II. Jagela dosegla odlochilno zmago, s katero se je Poljska izvila izpod oblasti tevtonskega reda in konchno dobila polno samostojnost.
Kot je obichajno, se v odvisnosti od vira podatki o shtevilu udelezhencev in zhrtev v bitkah mochno razlikujejo. Po novejshih virih naj bi se na poljsko-litovski strani borilo od 16.000 do 39.000 mozh, izgube pa naj bi shtele okrog 2.000 mrtvih. Na strani tevtonskega reda naj bi bilo od 11.000 do 27.000 mozh, od katerih naj bi jih padlo 8.000, ujetih pa naj bi bilo 14.000. V bitki je padla tudi vechina voditeljev tevtonskega viteshkega reda.13
Herman II. Celjski je po konchani bitki prishel na Poljsko she najmanj dvakrat, ko je vodil pogajanja o miru med Vladislavom II. in tevtonskim viteshkim redom. Z mirom v Thornu (Torunju) leta 1411 je bilo tevtonskemu redu nalozheno tudi plachilo velike vojne odshkodnine v srebru, ocenjene na desetkratni letni dohodek angleshkega kralja. Poleg izgubljene bitke so zato tudi velika financhna bremena prispevala k porazu, po katerem si tevtonski viteshki red nikoli ni vech popolnoma opomogel.
V okviru diplomatskih priprav je kraljica Ana Celjska na povabilo Sigismunda Luksemburshkega leta 1412 prishla na Ogrsko, kjer se je spet srechala tudi z Barbaro.14 Verjetno je tudi Anino pismo iz leta 1414, naslovljeno na koncil v Konstanci, v katerem je cerkveni tevtonski viteshki red obtozhila krutosti nad domachim prebivalstvom, nastalo v dogovoru z Barbaro, ki je nato na koncilu zagotovila pismu potrebno tezho.
Leta 2012 je Poljska kralja Vladislava II., soproga kraljice Ane Celjske, upodobila na svojem bankovcu za 100 zlotov (sliki 3 in 4).
Ob navdushenju nad vladavino Ane Celjske zhe v njenem chasu in nasploh zaradi njene pozitivne vloge v poljski zgodovini so seveda obstajali tudi nasprotniki. Eden njenih izrazitih sovrazhnikov je bil kanonik Jan Dlugosz, ki mu je kot pomembnemu poljskemu kronistu uspelo mochno ochrniti njeno vlogo. Zelo
122
Revija SRP	130
podobno je to glede Barbare Celjske15 uspelo habsburshkemu pisarju, shkofu Eneu Silviu Piccolominiju, ki je kasneje postal papezh Pij II.
Dlugoszevo sovrashtvo do Ane je izviralo predvsem iz njenega zavzemanja za reshitev Poljske izpod krutega cerkvenega tevtonskega jarma in njenih zaslug za veliko poljsko zmago v bitki pri Grunwaldu. Podobno kot Piccolomini o Barbari je navajal dogodke iz Aninega zhivljenja, za katere je popolnoma jasno, da so bili izmishljeni.16 Za nekatere njegove navedbe je zhe Maja Lukanc dokazala, da ne ustrezajo zgodovinskim dejstvom. Med drugim je oporekala njegovi trditvi, da naj bi Ana ob prihodu na Poljsko govorila samo nemshko, kajti na celjskem dvoru naj bi se poleg nemshchine vedno govoril tudi slovanski dialekt okolice11 Ugovor je seveda utemeljen, vendar bi bilo treba zapisati, da se je na celjskem dvoru govoril slovenski jezik, ki je bil v skladu z Zlato bulo Karla IV. eden od uradnih jezikov Svetega rimskega cesarstva. Slovensko so morali namrech znati vsi volilni knezi, kralji in cesarji, dokazano pa sta ga she po koncu Celjskih govorila habsburshka cesarja Friderik III. in Maksimilijan I. Zato je tudi Ana zanesljivo govorila slovensko, verjetno pa se je zaradi razlik med slovenskim in poljskim jezikom v zachetnih komunikacijah verjetno res uporabljala nemshchina. Podobno se she danes govorci razlichnih slovanskih jezikov pogosto med seboj raje sporazumevajo v angleshchini, namesto v svojih jezikih.
Tudi po smrti Ane Celjske so se dinastichne povezave med celjsko dinastijo ter Poljsko in Litvo nadaljevale. Vladislav se je po Anini smrti porochil z Zofijo Holszansko, sin iz tega zakona pa se je kot poljski kralj Vladislav III. (1424-1444) ponovno srechal s Celjskimi v nasledstveni vojni za ogrsko krono.18 S podporo cesarice Barbare Celjske je postal ogrski kralj, vendar se je moral pred tem za ogrsko krono spopasti z Ulrikom II. Celjskim, ki je na tem prestolu podpiral Barbarinega vnuka Ladislava V. Vojna med Ulrikom in Vladislavom se je konchala s poljsko zmago. Vladislav III. je ob podpori nekaterih ogrskih velikashev dobil ogrsko krono, vendar je njegova oblast trajala le kratek chas, saj je zhe leta 1444 padel v boju s Turki.
Poljsko zvezo s Celjskimi je nato nadaljeval Vladislavov sin Kazimir IV. Jagelo (1421-1492), ki je bil od leta 1440 veliki knez Litve in od leta 1441 poljski kralj. Leta 1454 se je porochil z Elizabeto Avstrijsko, vnukinjo Barbare Celjske, ta zveza pa mu je odprla pot do cheshke in ogrske krone. Tako je bil po smrti Jurija Podjebradskega leta 1411 kronan za cheshkega in po smrti kralja Matije Korvina leta 1490 za ogrskega kralja.19
S celjskega vidika sta zanimivi tudi poroki obeh hcherk poljskega in ogrskega kralja Ludvika Anzhujskega. Hchi Jadviga Anzhujska se je najprej porochila z Vladislavom II. Jagelom, hchi Marija Anzhujska pa s Sigismundom Luksemburshkim. Po smrti Jadvige se je Vladislav porochil z Ano Celjsko (1402), ki mu je utrdila polozhaj na poljskem prestolu, po Marijini smrti pa se je Sigismund porochil z Barbaro Celjsko (1405).
122	Revija SRP
131
Sigismund in Barbara sta bila nato zhe leta 1414 okronana za vladarja Svetega rimskega cesarstva.
Vse to kazhe, kako mochno so bile v poznem srednjem veku med seboj povezane celjska, luksemburshka, poljska in litovska dinastija. Vprashanje je, zakaj so bile te dinastichne povezave v nashem zgodovinopisju toliko chasa spregledane.20 Pri tem je treba uposhtevati, da sta Poljska in Litva v chasu kraljice Ane Celjske obsegali bistveno vechje obmochje kot danes, saj sta segali vse od Baltika do Chrnega morja (slika 5). Zato lahko tudi bolje razumemo navedbe grshkega zgodovinarja Chalkockndylesa o velikem pomenu Celjske dinastije za evropsko zgodovino, kot tudi ugotovitve avstrijskega zgodovinarja Wilhelma Bauma, ki o Celjskih pravi, da so »od Grchije do Litve in od Shpanije do Francije in Italije segale njihove perspektive v chasu najpomembnejshih predstavnikov Hermana II. in Ulrika II., ki sta bila redkeje v svojih dezhelah, zato pa pogosteje na kljuchnih zharishchih politichnih dogajanj v Evropi ...«21
Prichakovali bi torej, da nam bodo zgodovinarji in romanopisci pripovedovali o dogodkih na teh kljuchnih zharishchih visoke evropske politike, na katerih so imeli Celjski tako odlochilno vlogo. Namesto tega smo pogosto soocheni s poplavo pritlehne literature o njihovem spolnem zhivljenju in domnevno stalnem preganjanju zhensk okoli celjskega gradu. Morda pa bomo kdaj kaj vech izvedeli o njihovem vplivu na kljuchne dogodke v evropski zgodovini tudi na podlagi izsledkov velikega projekta zbiranja vseh ohranjenih dokumentov o Celjskih po Evropi, ki zhe dolgo poteka v okviru zgodovinskega inshtituta pri Univerzi v Celovcu.
Slika 1. Kazimir III. Veliki, oche Ane Poljske, soproge Viljema I. Celjskega in njegov tast; bankovec za 50 zlotov — avers
122
Revija SRP	132
Slika 2. Kraljevski simboli Kazimirja Velikega, kralja Poljske in velikega kneza Litve, bankovec za 50 zjotov — revers
122	Revija SRP
133
Slika 4. Kraljevski simboli Vladislava II. Jagela, kralja Poljske in velikega kneza Litve; bankovec za 100 zjotov, revers
Slika 5. Kraljevina Poljska in Velika kneževina Litva v chasu kraljice Ane Celjske (Vir. Vladislav II. Poljski, Wikipedijd)
122
Revija SRP	134
1	Die Quellen zur Geschichte der Grafen von Cilli, Institut für Geschichte, Universität Klagenfurt, 05. 03. 2002.
2	Chalkokondyles Celjske imenuje Atzileie, Ulrika II. Celjskega pa Orlikos Atzileie, kar lahko prevedemo kot Orlich Celjski.
3	Prvo obsezhnejshe gradivo o Ani Celjski je knjiga Maje Lukanc: Ana Celjska, celjska grofica na poljskem prestolu, Celjski pokrajinski muzej, Celje, 2016. Do njenega izida je bilo zanemarljivo malo virov o tej celjski kraljici.
4	Viljem I. Celjski (okrog 1361-1392) je bil sin Ulrika I. Celjskega in Adelajde Ortenburshke.
5	Kazimir III. Poljski, Wikipedija, zadnja sprememba 16. 1. 2017 ob 13:19.
6	PiastDynasty, Wikipedija, zadnja sprememba 13. 4. 2019 ob 06:09.
7	Celjski so do leta 1456 vladali iz Celja in z Dunaja. Z mirom v Pozharnici leta 1460 si je Celjsko drzhavno knezhevino pridobil Friderik III. iz habsburshke leopoldinske veje, ki je nato svoj sedezh iz Gradca in Dunajskega Novega mesta prenesel na Dunaj.
8	Anin ded Ulrik (Orlich) I. Celjski in Barbarin ded Hermana I. Celjski sta bila brata.
9	Jadviga Anzhujska je bila kronana kot »poljski kralj«, in ne kot kraljica. ]agellonia Dynasty, Wikipedija, zadnja sprememba 2. 5. 2019 ob 21:27.
10	Zgodovina Poljske v chasu dinastije Jageloncev, Wikipedija, zadnja sprememba 30. 8. 2018 ob 18:37. Jagelonska dinastija je vladala na Poljskem od leta 1386 do 1572.
11	Maja Lukanc: Ana Celjska, 2016, stran 20. Prevod z latinshchine: Julija Hoda.
12	Po podatkih iz arhivskih virov o kraljestvih Barbare Celjske so nekatere udelezhene drzhave spadale neposredno pod njeno krono; Aleksander Zhizhek: Arhivska Barbara Celjska, razstava Zgodovinskega arhiva Celje, Celje, 2015.
13	The Battle of Grunwald, Wikipedija, zadnja sprememba 30. 7. 2019 ob 16:58.
14	Maja Lukanc (2016), stran 32.
15	Cesarica Barbara Celjska je bila znana po svojem odklonilnem odnosu do Habsburzhanov; to je bil tudi eden od kljuchnih vzrokov za to, da se je Piccolomini kot habsburshki pisar na vso moch trudil ochrniti njeno vlogo. To mu je uspelo she posebno potem, ko je postal papezh Pij II.
16	Zhenskam sovrazhni pisci so za njihovo ochrnitev pogosto opisovali »dogodke« iz njihovega spolnega zhivljenja. Tako je Dlugosz zapisal, da so se zaradi Aninih posteljnih aktivnosti podirale stene v njeni spalnici. To si je seveda preprosto izmislil, kakor velja tudi za vechino njegovih drugih zapisov o Ani Celjski.
17	Maja Lukanc (2016), stran 10.
18	S poroko Barbarine hchere Elizabete je vojvoda Albert Avstrijski po smrti cesarja Sigismunda postal ogrski in cheshki kralj. Po Albertovi smrti 27. 10. 1439 se je pojavil problem nasledstva, saj ni imel moshkega naslednika, njegov sin Ladislav pa se je rodil shele 22. 2. 1440. Knez Ulrik II. Celjski je uspel Ladislava zhe 15. 5. 1440, torej v starosti treh mesecev, okronati za ogrskega kralja. Nasprotno pa je cesarica Barbara ogrsko krono ponudila poljskemu kralju Vladislavu III. Tako sta se za ogrsko krono spopadla poljski kralj Vladislav s podporo cesarice Barbare in knez Ulrik Celjski v imenu Ladislava V.
19	KazimirIV. Poljski, Wikipedija, zadnja sprememba 30. 8. 2018 ob 18:53.
20	Z izjemo Slovenije se vse monarhichno povezane dezhele v zgodovinskem spominu tega zavedajo. Na to kazhe tudi sedanja povezava Poljske, Cheshke, Slovashke in Madzharske v t. i. Vishegrajsko skupino.
21	Wilhelm Baum: Die Grafen von Cilli, das deutsche Königtum und die Internationale Politik, Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, Celje 1998, str. 47, »Von Griechenland bis Litauen und von Spanien bis Frankreich und Italien reichte die Perspektive der Cillier unter ihren beiden wichtigsten Vertretern Herman II. und Ulrich II., die selten in der heimatlichen Provinz, häufig aber an den Brennpunkten des politischen Geschehens in Europa ... waren.«
122	Revija SRP
135
Milan Shtruc
VELIKI SLOVENSKI ZNANSTVENIK HERMAN A. HAUS
(1925-2003)
Med velikimi imeni s podrochja tehnichnih znanosti zanesljivo izstopa slovensko-amerishki znanstvenik Herman Anton Haus,1 po rodu Slovenec, ki pa zhal she vedno nima svojega mesta niti v slovenskih enciklopedijah niti med slovenskimi stranmi na Wikipediji. Bil je vnuk velikega admirala Antona Hausa2 in sin Otona Hausa, vodilnega slovenskega zdravnika na podrochju raziskav tuberkuloze in prvega direktorja bolnishnice na Golniku.3
Rojen je bil leta 1925 v Ljubljani in je umrl 21. maja 2003 v ZDA v Lexingtonu, zvezna drzhava Massachusetts. Bil je profesor na znamenitem Massachusetts Institute of Technology (MIT), ki sodi med pet najprestizhnejshih univerz na svetu.4 Leta 1986 je prejel naziv »inshtitutski profesor«, kar je najvishji mozhni naziv na MIT in ga ima lahko sochasno najvech dvanajst profesorjev. Leta 2007 je bil vkljuchen tudi v Dvorano slavnih.5
Njegove raziskave segajo na shtevilna podrochja, kot so laserji, kvantna fizika, proizvodnja ultra kratkih optichnih impulzov in optichne komunikacije. Je avtor petih knjig in 300 strokovnih chlankov, ki imajo vrhunsko znanstveno vrednost. Uvedel je sploshno enachbo, ki she danes pomeni temeljno analitichno orodje za razumevaje pulzirajochih laserjev.6 Je tudi ena najvechjih avtoritet na podrochju optichnih komunikacij, kjer je napovedal in kvantificiral posledice solitonov v optichnih sistemih.7 Njihovo uveljavljanje omogocha prenos podatkov prek optichnih vlaken na velike razdalje, kar je danes znano kot Gordon-Hausov uchinek.
Med dosezhke njegovih raziskav sodijo tudi optichni podvodni kabli za hitro zvochno in podatkovno povezavo med ZDA, Evropo in Azijo.8 Leta 1994 je prejel priznanje Frederic Ives Medal, ki ga znanstveniku, izbranemu med najpomembnejshimi na svetu, od leta 1928 vsako leto za vrhunske dosezhke podeli amerishko zdruzhenje za optichne znanosti (OSA). Leta 1995 je prejel she najvishje amerishko priznanje Drzhavno medaljo %a znanost s podrochja inzhenirskih znanosti,9 ki je po svoji veljavi amerishka oblika Nobelove nagrade in jo vsako leto za izjemne dosezhke v znanosti in inzheniringu podeljuje predsednik ZDA.10 V njegov spomin je bil na MIT ustanovljen Sklad Hermana Antona Hausa j1 ki organizira tudi simpozije z njegovega znanstvenega podrochja.
122
Revija SRP	136
1	Herman A. Haus, National Academy of Science, Member Directory, http://www.nasonline.org/member-directory/deceased-members/54774.html
2	Milan Shtruc: Slovenski intelektualni admiral, Revija SRP 137/138, februar 2018, str. 115-144.
3	http: //www.klinika-golnik.si/bolnisnica-golnik/zgodovina.php.
4	»MIT is often ranked among the world's top five universities«, Wikipedija,
https: //en.wikipedia.org/wiki/Massachusetts_Institute_of_Technology; zadnja sprememba 13.3. 2019 ob 03:57.
5	Hermann A. Haus, Wikipedija, http://en.wikipedia.org/wiki/Hermann_A._Haus; zadnja sprememba 8.1.2019 ob 21:53.
6	»He introduced the master equation of mode-locking, now the primary analytic tool for understanding pulsed lasers. [And he] made significant contributions to soliton theory, the study of propagation of a laser pulse«. Hermann A. Haus, National Academy of Science, Member Directory, http://www.nasonline.org/member-directory/deceased-members/54774.html
7	This effect was shown to be one of the most fundamental factors in determining the performance of soliton systems and it is now broadly recognized as the Gordon-Haus effect; Soliton, Wikipedija, https://en.wikipedia.org/wiki/Soliton#Solitons_in_fiber_optics
8	»A native of Slovenia, he earned degrees at Union College, Rensselaer, and MIT before joining the faculty at MIT, where he was a leader in research and teaching for nearly a half-century. ... The fiberoptic undersea cables thatprovide rapid voice and data communications among the U.S., Europe, and Asia are the result of the pioneering investigations of Haus and fellow researchers at AT&T Bell Laboratories and Nippon Telegraph and Telephone Research Laboratories.« Hermann A. Haus, Alumni Hall ofFame, http://www.rpi.edu/about/alumni/inductees/haus.html;http://en.wikipedia.org/wiki/List_of _Institute_Professors_at_the_Massachusetts_Institute_of_Technology. Poudarki M.Sh.
9	http: //en.wikipedia.org/wiki/List_of_National_Medal_of_Science_laureates in http: //newsoffice.mit.edu/1995/haus-0927.
10	http://en.wikipedia.org/wiki/National_Medal_of_Science.
11	http://www.rle.mit.edu/hausfund/about.htm.
Herman A. Haus
122	Revija SRP
137
Iz zgodovinskega spomina
Damir Globochnik
PRVE DOMACHE FOTOGRAFINJE
Prva znana fotografinja, ki je delovala na slovenskem ozemlju, je bila Malvina von Norden.1 Maja 1864 je zaprosila za koncesijo za opravljanje fotografske obrti v Ljubljani. Ni znano, od kod je prishla v Ljubljano. Ohranjene portretne fotografije v formatu vizitke prichajo, da je dobro obvladala fotografski postopek z mokrimi kolodijskimi ploshchami. Mirko Kambich je domneval, da so se pri Malvini von Norden zlasti rade fotografirale Ljubljanchanke.
Malvina von Norden je najela fotografski atelje fotografa Karla Alkiera, ki je bil po rodu iz Plzna. Atelje je bil v Fischerjevi hishi, v kateri sta bili tedaj kavarna in pivovarna (Zvezdna aleja 31, danes Kongresni trg). Ljubljano je zapustila zhe decembra 1864. V ateljeju v Fischerjevi hishi jo je nasledil fotograf Josef Diwischovsky, ki je bil po rodu iz Temishvara. V Ljubljani je najprej prirejal stereo predstave s fotografijami raznih krajev in mest, nato pa se je ukvarjal s fotografiranjem. Konec leta 1865 je tudi Josef Diwischovsky zapustil Ljubljano.2
Zanimivo je, da sta bila v shestdesetih letih 19. stoletja dva stalna fotografska ateljeja v Ljubljani v zhenskih rokah. Po smrti Emila Dzimskega leta 1863 je fotografsko obrt prevzela vdova Jozhefa Dzimski, Roza Krach pa je po smrti soproga Lorenza Kracha leta 1869 prevzela vodenje njegovega fotografskega ateljeja. Nista bili fotografinji, saj so v njunih ateljejih delali pomochniki oziroma poslovodje.3 Roza Krach je leta 1878 zaposlila fotografa, ki je izkushnje nabral v dunajskih fotografskih ateljejih.4 Leta 1882 je atelje oddala v najem Matiji Mohru.
Tudi v Mariboru naletimo na vech lastnic fotografskih ateljejev. Barbara Manco je atelje odprla julija 1881. Od leta 1881 je imela svoj fotografski atelje v Mariboru tudi Marija Kohler. Leta 1886 je v Grashkem predmestju delovala fotografinja Julijana Hofer. Leta 1893 je bila v obrtni register vpisana fotografinja Fanny Brandl.
Leta 1909 sta zakonca Ladislav in Olga Biesik odprla Atelje Makart v Mariboru. Po smrti Olge Biesik leta 1955 je atelje prevzela nekdanja pomochnica Slavica Leshnik. Irma Edelmann (vdova J. Massaka) je leta 1912 pridobila obrtni list za fotoatelje, ki je deloval do leta 1921. V dvajsetih letih 20. stoletja je v Mariboru delovala tudi fotografinja Hilda Pavlshek. Leta 1921 je bila v obrtni register vpisana Karolina Rubin, ki se je ukvarjala z izdelovanjem razglednic in »brzofotografiranjem«. Fotografska pomochnica pri fotografih Kieserju in
122
Revija SRP	138
Wagnerju Angela Ela Ploh je leta 1930 odprla atelje Foto Eli. V tem chasu je delovala tudi fotografinja Jana Bele. Nada Zore, ki je bila hchi celjskega fotografa Josipa Pelikana, je leta 1939 prevzela Vlashichev atelje v Mariboru.5
Leta 1883 je v Celju odprla atelje Anna Gombos (tudi Gombosch). Fotografske veshchine je pridobila na Dunaju, leta 1882 je delala v Zagrebu. V Celju je ostala do leta 1890. Po smrti ocheta Josefa Martinija (+1895), enega prvih celjskih fotografov, je z njegovo fotografsko dejavnostjo nadaljevala hcherka Julijana Martini.6
Hcherki blejskega fotografa Benedikta Lergetporerja sta leta 1910 prevzeli njegova fotografska ateljeja na Bledu in v Malem Loshinju. Berta Lergetporer, ki je vodila atelje na Bledu, je posvojila desetletno Metko Ferjan, ki je v ateljeju Vodichka nadaljevala druzhinsko fotografsko tradicijo.
Fotografinja Justina Dobrajc, soproga fotografa Karla Holynskega in poslovodkinja njegovega ateljeja, je leta 1938 prevzela njegovo podruzhnico na Tyrshevi cesti 6 v Ljubljani in jo odslej vodila pod imenom Foto-Justi.7
Cheprav je fotografiranje veljalo za moshki poklic, fotografinje konec 19. in na zachetku 20. stoletja niso bile redke. Zhenska emancipacija se je v tej poklicni dejavnosti zachela zgodaj. Fotografinje so v vechini primerov nasledile fotografske ateljeje. Schasoma so si fotografsko izobrazbo lahko pridobile tudi na ustreznih strokovnih sholah. Tako je Uchiteljishche in preizkushevalishche za fotografijo, kemigrafijo, svetlotisk in gravuro v Münchnu (Lehr- und Versuchsanstalt für Photographie, Lichtdruck und Gravüre zu München), ki je na dvoletnih techajih izobrazhevalo »umetnishko izsholane fotografe, svetlotiskarje in heliogravurne tehnike«, leta 1906 zachelo sprejemati tudi dame.8
Nekaj fotografinj srechamo tudi med chlani prvih ljubiteljskih fotografskih drushtev. Leta 1889 ustanovljeni ljubljanski Klub amaterjev-fotografov je zhelel med chlane sprejeti tudi dame.9 Istega leta je odbornica prvega slovenskega fotokluba postala gospa Marija Hlavka.10 Leta 1898 je bil v Ljubljani ustanovljen nemshki Club der Amateur-Photographen in Laibach. Njegovi chlani so spadali med premozhnejshe ljubljanske meshchane, uradnike in aristokracijo. Na razstavi, ki jo je klub priredil novembra 1898 v stavbi ljubljanske Filharmonije, sta sodelovali tudi grofica E. Auersperg in gospa von Stadler. Iz podrobnega porochila v chasniku Laibacher Zeitung izvemo, da so bile fotografije, ki sta jih razstavila gospa in gospod von Stadler, izdelane z novim postopkom t. i. pigmentnega tiska (nem. Pigmentdruck, Pigmentverfahren), ki omogocha pestro tonsko niansiranje. Gospa von Stadler je poleg motivov iz okolice Ljubljane razstavila otroshke motive in prizor splavitve krizharke Cesar Karl VI.11
122	Revija SRP
139
Po prvi svetovni vojni je fotografiranje pritegnilo shtevilne ljubitelje. Fotoaparati so postali manjshi in lazhji, steklene ploshche je zamenjal film. Statistika prodaje fotoaparatov tovarne Afga vsebuje tudi podatek, da je bilo v Nemchiji prodanih zhe okrog milijon Box-aparatov, med kupci je bilo priblizhno 60 odstotkov moshkih in 40 odstotkov zhensk, 41 odstotkov iz mest in 59 odstotkov iz manjshih krajev in vasi.12 Tudi Jugoslavija je bila med drzhavami z razvito fotoamatersko dejavnostjo.
Prva fotografinja, ki je bila uvrshchena v pregled zgodovine slovenske fotografije, je ljubiteljska fotografinja Jela Repich-Watzke.13 Rojena je bila leta 1892 v Ljubljani. Druzhina je prebivala v Shentvidu pri Stichni, kjer je bil njen oche dr. Rudolf Repich okrozhni zdravnik. S fotografijo jo je seznanil oche. Porochila se je z zdravnikom, ginekologom in porodnicharjem Emilom Watzkejem. Umrla je leta 1973 v Celju.14
Prve znane fotografije Jele Repich-Watzke so nastale v letih 1915 do 1918. Fotografirala je druzhinske motive, kmechko delo in prizore v interierju. Med prvimi domachimi fotografi je uporabljala barvne diapozitive (Lumiere autochrome, 9 x 12 cm). Ohranjena je samo ena njena avtokromna ploshcha, na kateri je portret sestre Milice v domachem vrtu v Shentvidu pri Stichni (ok. 1916).15
Jela Repich se je v tridesetih letih pridruzhila Fotoklubu Ljubljana, v katerega sta bili tedaj vchlanjeni tudi Julija Oshetova in Zlata (Zlatka) Gogala. Obe sta sodelovali na razstavi fotokluba spomladi 1932. »Julija Oshetova je slikarica in poklicna fotografinja, ki je pa zhe sama s svojimi deli dokazala, da imamo tudi v vrstah poklicnih fotografov prave umetnike. Zhensko nezhna je seveda, vendar ima pa za slikovitost in toploto tonov, za linijo in prelivanje luchi prav obchutljivo oko,« poudarja porochevalec Slovenskega naroda. Zlata Gogala je bila polovica mladega fotografskega para; njen soprog Ivo Gogala je bil med najbolj uveljavljenimi chlani FK Ljubljana. V oceni prve razstave FK Ljubljana leta 1932 lahko preberemo: »Njegova zhenica Zlata je napravila najljubkejsho in s tehnishke strani najbolj dovrsheno fotografijo na vsej razstavi, namrech razkushtranega kuzheta pred mishko, a njeno Nunsko ulico je zhe videl vsak ljubljanski zaljubljenec, zato je pa tudi shtirikrat prodana. Simpatichni in talentirani par je gotovo med uspeshnimi tekmeci za prvenstvo na razstavi.«16 Med shestimi fotografijami s te razstave je Slovenski narod objavil tudi Nunsko ulico Zlate Gogala.
Na I. jugoslovanski fotografski razstavi, ki je bila na ogled jeseni 1932 na ljubljanskem velesejmu, so sodelovale fotografinje Eta Diez iz Litije (Ca d'oro v Benetkah, Bashka), Ana Steska (vedute Ljubljane in Barje), Tina Kreutzer iz Ljubljane in Bogdanka Kojicheva iz Aleksinca. »Tudi Kreutzer Tina iz Ljubljane mnogo obeta, chepogledamo samo njen nezhen otroshki akt in v Italiji odlikovano Vajchevino' mojstra se kazhe tudi na sliki 'Ob oknu' z orhidejami, kjer se ji je rosa na oknu izvrstno posrechila,« ugotavlja Ante Gaber.17 V zborniku Slovenska fotografija (izdajatelj FK Ljubljana, 1935) je med fotografijami 33 avtorjev zastopana samo ena fotografinja — Zlata Gogala s fotografijo Mali ribich. Na tretji razstavi FK Ljubljana v Jakopichevem
122
Revija SRP	140
paviljonu leta 1937 so poleg Jele Watzke (fotografije Pomenek, Jetnishnica v Celju, Igla) sodelovali Mira in Srechko Grom ter Darka in Lujo Michieli.18
Na Tretjo mednarodno razstavo umetnishke fotografije, ki je bila prirejena septembra 1938 v okviru ljubljanskega velesejma, sta se uvrstili fotografiji Jele Watzke Slovenska pokrajina in Nad ljubljanskimi strehami. Klubski tovarish Karlo Kocjanchich je fotografijo Slovenska pokrajina, ki je bila objavljena v katalogu razstave, kasneje uporabil kot uchni primer v prvi izdaji svojega prirochnika Pot v fotografijo. »Zlati rez, svetli poudarki na pravem mestu in mochni tonski kontrast: kako preprosto je mogoche v najshtevilchnejshih primerih karakterizirati celo predlogo, ki ima na videz pomen samo za domoznanca!«19 Jela Watzke je na fotografiji, ki jo je posnela z nekoliko dvignjenega ochishcha, v uravnotezheno kompozicijo povezala kmechko domachijo s toplarjem in dvoje cvetochih dreves. Nekatere chrno-bele fotografije Jele Watzke (Pred zrcalom, okrog 1916, Portret sestre Zdenke, ok. 1925) se iz obmochja piktorialistichne tradicije, v tem chasu znachilne za vechino domachih ljubiteljskih fotografov, pomikajo k modernejshim pristopom.
122	Revija SRP
141
1	Po: Mirko Kambich, »Prva fotografinja v Ljubljani«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno Zgodovino, 1978, sht. 1, str. 42—46.
2	Po: Mirko Kambich, »Prvi ljubljanski fotografi (1839—1870)«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno zgodovino, 1981, sht. 2, str. 109.
3	Po: Mirko Kambich, prav tam.
4	Po: »Fotografishko naznanilo«, Slovenski narod, 1878, sht. 142.
5	Po: Sabina Leshnik, »Poklicni fotografi v Mariboru 1848—1941«, Mariborski fotografi 18481941, Katalogi XV, Pokrajinski arhiv Maribor, 2003, str. 14-15, 17-20 in 22. - »Brzoslikanje«: fotografi so na frekventnih mestnih tochkah iskali zasluzhek s fotografiranjem mimoidochih, katerim so potem fotografije prodajali.
6	Po: Janez Cvirn, »Velika povodenj v Celju 1901«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno zgodovino, 1985, sht. 1, str. 80.
7	Oglas v Slovencu, 1938, sht. 77.
8	Po: »Uchiteljishche in preizkushevalishche za fotografijo, kemigrafijo, svetlotisk in gravuro v Monakovem«, Slovenski narod, 1908, sht. 170.
9	Po: -v., »Fotografija amaterjev«, Slovenski narod, 1889, sht. 63, in Novice, 1889, sht. 11.
10	Po: »Klub fotografov amaterjev v Ljubljani«, Slovenski narod, 1889, sht. 79.
11	Po: »I. Jahresaustellung des Clubs des Amateur-Potographen in Laibach. Vom 21. bis 28. November«, Laibacher Zeitung, 24. 11. 1898, sht. 268, str. 2161.
12	Po: »Silen razmah fotoamaterstva v Jugoslaviji«, Slovenec, 1934, sht. 74.
13	Razstavi Razvoj fotografije na Slovenskem, Preshernova hisha v Kranju, 1977, in 150 let fotografije na Slovenskem 1849-1919, Mestna galerija v Ljubljani, 1989.
14	Po: Branka Majerich, »Jela Repich-Watzke (1892-1973)«, Fotoantika, 2006, sht. 23, str. 12-17.
15	Avtokromne ploshche bratov Lumiere (predhodnice diapozitivov) so se na trgu pojavile leta 1907. Istega leta je z njimi zachel fotografirati Milan Klemenchich. V uporabi so bile do tridesetih let 20. stoletja.
16	»Uspehi fotografske razstave«, Slovenski narod, 1932, sht. 114.
17	Po: Ante Gaber, »Shetnja po razstavi lepih fotografij«, Jutro, 1932, sht. 223.
18	Po: »Fotografska razstava v Ljubljani«, Ponedejski Slovenec, 1937, sht. 23.
19	Karlo Kocjanchich, Pot v fotografijo, Ljubljana 1948, str. 307.
122
Revija SRP	142
Damir Globochnik
HCHI PESNIKA FRANCETA PRESHERNA ERNESTINA JELOVSHEK (1842-1917)
Pesnik dr. France Presheren se je z Ernestinino materjo Ano Jelovshek (18231875) spoznal, ko je bila pestunja v druzhini ljubljanskega odvetnika dr. Blazha Crobatha. Presheren, ki je bil koncipient v Crobathovi pisarni, se za trinajstletno Ano Jelovshek ni prevech zmenil, cheprav se je h Crobathovim zatekla iz hishe Julijane Primic, ki je bila Anina krstna botra in je hotela iz nje narediti postrezhnico svoji hcherki Juliji Primic. Po Julijini zaroki z Antonom Scheuchenstuelom so se stiki med Ano in triindvajset let starejshim Preshernom poglobili, zaradi chesar je bila pri Crobathovih odpushchena. Ana se je shla uchit za shiviljo. Po treh letih znanstva s Preshernom, 15. oktobra 1839, se jima je rodila hcherka Terezija. Presheren je Ani obljubljal poroko takoj, ko postane samostojni odvetnik. Ana je hcherko dala v rejo na kmete. Terezija je kmalu zachela bolehati, zato so jo vrnili v Ljubljano. Umrla je 16. maja 1840. Presheren je Ani priskrbel sluzhbo v hishi trgovca Recherja, ki je dovolil, da sta se vsak vecher shajala do marca 1842, ko je Ano vzel iz sluzhbe, saj se je obetal pritrdilen odgovor na proshnjo za samostojno advokaturo.
18. decembra 1842 se je v hishi Aninih starshev na ljubljanskem Starem trgu rodila druga hcherka Ernestina, ki jo je Presheren ljubkovalno klical »mala Tinka«. Ernestina je ohranila materino prichevanje o svojem rojstvu: »Ko mu je mati sporochila to novico, je prishel nemudoma. Njegove prve besede so bile: 'Zopet deklica? Kje je?' Kerje bilo zpecher, in je hotela mati zahtevati luch, ji je to zabranil ter si sam prizhgal svecho. 'To bode moja kuharica,' rekel je, vzemshi me v roke. 'Shkoda, da se ni rodila zhe pred desetimi leti. Pa nikar ne daj otroka v rejo, bom zhe skrbel za vaju po svojih mocheh, nekaj pa tudi lahko sama dela.' Ta iskrena, srchna zhelja pa se mu ni bila izpolnila. Ker so mater zachele boleti prsi in se tudi sploh ni rada ukvarjala z otroki, dala me je neki zhenski na Ig v rejo. Ta njen korak je storil, da sva bili brez domovja vse svoje zhivljenje, na srecho da tega ni uvidela nikdar.««1
Neporocheni Ani Jelovshek so bili otroci v breme. Presheren je bil razocharan, ker je Ana, sicer zaradi lastne bolehnosti, tudi drugo hcherko dala v rejnishtvo. Na njegovo zheljo se je Ernestina jeseni 1844 vrnila v Ljubljano. 18. septembra 1845 se je rodil sin France, ki ga je Ana iz uzhaljenosti, ker Presheren ni prishel k njej, tretji dan po rojstvu dala v rejo, oktobra pa odshla sluzhit v Trst.
Poleti 1846 je bila uslishana shesta Preshernova proshnja: postal je odvetnik v Kranju. Pred odhodom se je prishel poslovit od Ane, Tinke in malega Franceta.
122	Revija SRP
143
Cheprav she ni imela shtiri leta, se je Ernestini ta dogodek trdno zapisal v spomin:
» Vzel me je v narochje, pokazal mi uro, zibal me, ter vprashal, che pojdem zh njim ko pride pome. Predno se je poslovil, me je vprashal, katerega imam rajshi, njega ali mater; odlochila sem se zanj. In she zdaj vidim pred seboj to drago oblichje s solnchnim smehljajem, te ochi, polne ljubezni in nepopisno sladko potezo okrog usten, kojih poljub je bil blagoslov mojemu zhivljenju.«
Ernestina, ki se z materjo nikoli ni razumela, navaja, da je Presheren vechkrat dejal Ani Jelovshek: »'Hcherko bom vzgajal sam. Sam bom pazil na njo, kajti ti tega ne znash!' In imel je prav, kakor vselej! Radi matere bi bila lahko zashla na napachna pota, kakor bi bila hotela. Ne morda, da ne bi bila dovolj ostra in skrbna, ampak narobe: Bila je she celo kruta in ledena do skrajnosti z menoj!« Mati naj bi bila ljubezniva do nje samo dvakrat. Malo pred smrtjo je Ernestini priznala, da je po ochetu podedovala »resni in modri znachaj, neupogljivo vestnost in veselja do neodvisnosti«. »Srca pa po njeni misli nisem nikdar imela,« se je trpko spominjala Ernestina Jelovshek. Ernestina materi ni odpustila, ochitala ji je pomanjkanje materinskega chuta. Ocheta, ki jo je nekaj chasa redno obiskoval in poshiljal prezhivnino, je vzljubila in ga vse zhivljenje kovala v oblake.
Presheren je poleti 1845, ko se je nezavesten zgrudil pred Crobathovo pisarno, tolazhil Ano Jelovshek z besedami, da bodo v primeru njegove smrti otroci preskrbljeni. Pozimi 1849 se je Ana Jelovshek z otrokoma napotila v Kranj k Preshernu z zheljo, da bi pesnik na smrtni postelji pripoznal otroka za svoja. Shestletna Ernestina je takrat zadnjich videla ocheta. Po obisku so shli na kosilo v Mayerjevo gostilno, kjer je krchmar spoznal Preshernova otroka in jih nagovoril: »Gospod doktor mi je vechkrat dejal: V Ljubljani imam dvoje otrok, ko bi bila le nekoliko vechja in moja sestra ne tako odurna, precej bi ju vzel k sebi. Deklica bi lahko kmalu hodila v sholo, poucheval bi jo sam. Imel bi vsaj razvedrilo in ne bi bil tako sam.«
V oporoki, ki jo je napravil dva dni pred smrtjo, je Presheren otroka in Ano Jelovshek omenil samo s stavkoma: »Premozhenja tako in tako nimam nobenega, che pa kaj ostane za menoj, naj pripade mojima otrokoma, ki ju imam z neko Jelovshkovo iz Ljubljane. /.../ Tudi moja zlata zhepna ura naj bo last tistih dveh otrok Jelovshkove.« Po Preshernovi smrti je druzhina Ane Jelovshkove zhivela v veliki revshchini. Celo pobudniki pochastitve Preshernovega spomina z nagrobnim spomenikom na kranjskem pokopalishchu so Ano Jelovshkovo in pesnikova otroka prepustili zhivotarjenju. Ernestina je zapisala, da nekaj tednov po ochetovi smrti niso imeli drugega za jesti kot navaden kruh. Mati je jokala, ko je dala vsakemu polovico zhemlje. Ernestina ji je ponudila svoj delezh, chesh da ne more jesti, ko vidi mater jokati. Bratec je pojedel in prosil za she, zato mu je Ernestina dala svoj kruh. Medtem so slovenski velmozhje zbirali denar za Preshernov nagrobnik in v ta namen priredili v gledalishchu predstavo (najbrzh »bésedo« Slovenskega drushtva v chast Preshernovemu spominu 11. marca 1849), na kateri so ob prisotnosti Ane Jelovshkove deklamirali tudi Vodnikove verze »Ne hchere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojó.«2
122
Revija SRP	144
Na proshnjo varuha Preshernovih otrok sta Ernestina in France od ljubljanske sirotishnice zachasno prejemala po 2 krajcarja na dan. Za to vsoto si je bilo tedaj mogoche kupiti eno zhemljo. Ana Jelovshek je maja 1851 zaprosila magistrat za izredno podporo, saj je draginja vse hujsha in je sama shibkega zdravja. Ljubljanski zhupan se je pismeno obrnil na odbor Slovenskega drushtva: prosilka je res v stiski, ker pa so sredstva za ubozhce zhe razdeljena in ni denarja za izredne podpore, naj drushtvo, preden postavi Preshernov nagrobni spomenik, raje postavi spomenik hvalezhnosti v srcih obeh pesnikovih potomcev, in sicer tako, da jima v dvanajstih mesechnih obrokih nakloni 24 goldinarjev. Drushtvo je proshnjo uslishalo.3 Od avgusta 1853 do julija 1855 sta otroka iz ochetove zapushchine dobivala po 5 goldinarjev in 25 krajcarjev na mesec. Slabotni Franci je umrl za grizho 27. avgusta 1855.
Ernestina je oktobra 1850 zachela obiskovati urshulinsko sholo. Veljala je za najboljsho uchenko v razredu. Med urshulinke je niso sprejeli, ker je bila nezakonski otrok. Po shtirih letih jo je mati vzela iz shole. Ernestina se je nauchila shivati in je z osmimi leti sama zasluzhila za obed in krajcar dnevno. Ana Jelovshek je po smrti sina Franceta odshla sluzhit v Trst, trinajstletna Ernestina pa se je v Ljubljani prezhivljala kot pestunja. Zanjo je skrbel stric Martin Jelovshek (1832—1916). Novembra 1856 se je pridruzhila mami v Trstu. Prezhivljali sta se s shiviljskim delom. Julija 1866 sta sledili Aninemu ljubimcu, knjizhnotrzhnemu usluzhbencu Stehni na Dunaj, kjer sta se prav tako pogosto znashli v denarnih stiskah. Vchasih sta morali shivati od shestih zjutraj do polnochi.
Slovenski shtudentje na Dunaju so izvedeli, da med njimi zhivita v skromnih razmerah osebi, ki sta bili tesno povezani s pesnikom Preshernom — njegova prijateljica in hcherka. Dunajsko akademsko drushtvo Slovenija je 12. decembra 1874 na pobudo predsednika drushtva, jurista Karla Slanca (1851—1916) namesto obichajne Preshernove »besede« priredilo »Preshirnov koncert«. Dohodek koncerta, ki so ga pridobili z vstopnino (225 gld. in 30 kr.), so slovenski in hrvashki visokosholci namenili izboljshanju Ernestininega materialnega polozhaja. Denarne prispevke je iz sposhtovanja do pesnika Presherna poslalo tudi nekaj povabljencev, ki se koncerta niso mogli udelezhiti, med drugim voditelja nemshke stranke na Kranjskem Dezhman in dr. Schaffer ter slovenska poslanca, grof Barbo Waxenstein in grof Hohenwart.
Karel Slanc je v pozivu za zbiranje prispevkov za Preshernovo hcherko zapisal:
» Vodil te bodem v kraj, kjer reva prebiva, vodil v malo revno sobico, kjer dekle shivilja pri stroju sedi, neumorno vrteno vrtecha, che so delu dobri chasi, gledaje zraven v revno ono proshlost, ko je 13letno dekle sluzhilo v beli Ljubljani za 50 kr. na mesec, ko je iz mastne te sluzhbe izstopivsha se shivat uchila na rachun blazega ali ubozega strijca, kije od svojih ust odtrgal, da je enkrat na dan jedla ali vendar shivat se nauchila; v spomin jej hodi, ko se je 1866 leta goljufivnim sanjam udala, ki so jej oziroma zasluzhka svitle gradove na Dunaji ali v oblacih — obetavali, da, res, spominja se solznimi ochmi ovega dobrodushnega mozha Ne-Slovenca tukaj na Dunaji, kije revici 90 gld. dal, da si kupi stroj za shivanje; spomin ji je od onih chasov, ko je
122	Revija SRP
145
shestletno dete stalo v borni sobici pri uborni postelji; zhivo se spominja, kako so blede ustnice na smrt bolnega mozha shepetale — molile: 'On, ki ptice pod nebom %hivi, naj ti da srechnih veselih dnij,' in ponosno zabliska veliko chrno oko tedaj, ko misli: jaz sem — hcherpesnika — velikana — Preshirná.«4
Josip Stritar je sestavil pesem »Preshirnova oporoka«, ki jo je na koncertu prebral Andrej Ferjanchich. Besedilo pesmi je bilo natisnjeno v Ljubljani, vendar brez zadnje kitice, v kateri Stritar omenja Preshernovo hcherko:
»She eno proshnjo: Svetu nepoznana Sirota bo jokala za menoj; Zhivela v tuji zemlji bo, prognana — Moj rod! na mestu mojem ti ji stoj! Sirota tebi je v zavetje dana, Saj brez sadu ves trud nij bil ti moj. Solze' otiraj revi zapushcheni, Kar nji storish, — storjeno bode meni.d5
Po materini smrti leta 1875 je Ernestina zbolela. Leta 1877 se je preselila k stricu Martinu, ki je bil tedaj vodja Pajkove tiskarne v Mariboru. V Ljubljano se je vrnila 8. februarja 1879 (na dan ochetove smrti). Shestindvajset let je zhivela v skromnem podstreshnem stanovanju na Shentpetrskem nasipu in se prezhivljala s shivanjem perila. V Ljubljani je odprla sholo za belo shivanje, ki so jo obiskovale hcherke uglednih ljubljanskih druzhin.
Ernestina Jelovshek je bila izjemno razgledana. Ko ji ni bilo treba shivati, je veliko brala nemshke knjige, na Dunaju pa zlasti hrvashke chasopise ter se o aktualnem politichnem polozhaju dopisovala z nekaterimi politiki. Med letoma 1875 in 1876 je na pobudo pravnika, politika in pisatelja dr. Radoslava Razlaga (1826—1880) v nemshchini napisala Spomine na Presherna (Erinnerungen an Dr. Franz Preshéren), ki so na izid morali chakati 28 let. Spomine je skupaj s Preshernovo literarno zapushchino, ki jo je leta 1876 dobila od dr. Bleiweisa, izrochila Razlagu. Novo besedilo spominov je napisala leta 1877 za Frana Levstika, ki je pripravljal novo izdajo Preshernovih Poezij. Levstik Ernestininih spominov ni uporabil. Z Ernestininimi belezhkami si je pomagal Fran Levec, ko je leta 1879 pisal Preshernov zhivljenjepis za Zvon. Ernestina je po Levstikovi smrti spomine in Preshernovo literarno zapushchino dobila nazaj. Po Razlagovi smrti je prejela svoje prvotne spomine, ki jih je v letih 1880-1883 prepisovala in popravljala. Ti spomini so na pobudo Antona Ashkerca v skrcheni obliki v slovenshchini izshli leta 1903.
Ernestina je zachela pisati v nemshchini, saj je hodila v nemshke shole in od svojega shtirinajstega leta zhivela med nemshko govorechimi ljudmi. Po vrnitvi v domovino je hitro izpopolnila poznavanje slovenshchine. Leta 1883 je v
122
Revija SRP	146
Ljubljanskem zvonu objavila razpravo »Preshiren chlovek«. Razpravo je napisala v odgovor na omembo prof. dr. Jakoba Sketa (»Preshirnova 'Zarjavela devichica'«, Kres, 1883, sht. 7), da je Presheren zhe na Dunaju rad pil in ni imel druzhbenih spretnosti in praktichnega duha, s katerim bi si lahko pridobil odvetnishko mesto. Poudarila je:
»Znano mi je sicer, da zhenski vobche ne pristoji, ponashati se s pisateljskim peresom, in she manj, spushchati se v knjizhevne boje; a che se jaz danes usojam stopiti pred slavno obchinstvo, ne vabi me k temu dehtéchi lovor, nego veleva mi najsvetejshe chutstvo otroshke in domovinske ljubezni. Vrstniki Presherinovi, zlasti znameniti, pomrli so male ne zhe vsi; zato je vse hvale vredno, che se zabelezhi vsaka res zanimljiva in verjetna chrtica o njem ali o porájanji njegovih pesnij; toda nasprotno kazhe gotovo malo sposhtovanja do pesnika, ako se mu brez konca in kraja oponasha njegovo ljubezen do — vina. Kolikor jazpoznam svet, mislim, da ga ne najdesh z lepa zdravega, pametnega chloveka, ki bi se branil trsnemu soku — Slovenec pravi: nihche ga ne pljune iz ust — in kolikor jaz poznam genijalnih mozh drugih narodov po njih zhivotopisih, rechi mi je, da nobenemu neprestano in takó farizejski zadovoljno s samimi seboj ne pogrevajo zhivotopisci njih mnogo in chesto vechjih slabostij nego Preshirnu, obche nazivanemu 'prvak slovenskih pesnikov', mnogokateri iz med njegovih rojakov jedino omenjano njegovo slabost, katera naj bi vsaj nekoliko temnila njega svetlo, chisto ime. Slovencem sploh je toleranca malo znana, saj je celo v obchnem zboru nekega knjizhevnega drushtva brez ugovora smel svoj chas najveljavnejshi mozh slovenski povedati na vsa usta, da Preshiren za to ni toliko storil, ker poslednja leta ni nich pisal, saj se zná zakaj ne! Doslé she nisem chula, da bi kje bilo propisano, koliko mora pesnik storiti, in vrhu vsega je to ochitanje ne le neopravicheno, temvech tudi nima nikakeprave opore, osobito ne, ako jo obrnemo na Preshirna.
Da Preshiren Slovencem ni ostavil debelih zvezkov svojih del, ni taka izguba, saj imajo njegove nesmrtne pesni gotovo toliko cene, kakor konjski tovor knjizhevnih 'fabrikantov'; a da res sploh nimamo vsaj she nekoliko obshirnejega broja njegovih umotvorov, temu ni iskati razloga v tistem ochitanem 'grehu', nego drugod. Preshiren je pogreshalpri svojem delu zlasti v poslednjih letih zhivljenja vzpodbude; in posebno potem, ko mu je 1840. l. umrl Smolee, zadnji in jedini prijatelj, ki ga je she po polnem umel, bil je chisto osamljen. Komur je znano tedanje razmerje v nashi domovini, bode vedel, da visokohrepenechemu duhu Preshirnovemu 'od zunaj' ni mogla dohajati vzpodbuda in 'v sebe' mu 'je bila vera vzeta', ker je videl, kakó malo ga umeje velika vechina svojih rojakov. Zató mu je padlo iz roke peró 'v zgubo veliko rodú, krivega dokaj zamud'.
Pesniki so posebni ljudje, ki jih po gostem ne umevajo ni najblizhnji prijatelji; zatorej se radi umichejo chloveshki druzhbi, katera jim ne more nichesar dajati. Preshiren je bil osamljen in je dushno trpel, kakor trpi mozh, ki bi rad stvarjal velika dela, a mora zhrtvovati najboljshe svoje kreposti v boji za vsakdanji kruh. Kdo pametnih ljudij bi zatorej ochital nesrechnemu pesniku, ako je v dushni svoji bedi iskal ne teshila temvech le 'mamila' vsaj za nekoliko hipov tamkaj, kjer ga je iskalo zhe pred njim in za njim toliko nesrechnikov, dushno njemu sorodnih.«6
Ernestina je bila prva sodelavka Ljubljanskega zvona, v katerem je leta 1900 objavila tudi chrtico »V samotni uri« (Preshernov album: posebna shtevilka Ljubljanskega
122	Revija SRP
147
zvona ob stoletnici Preshernovega rojstva) in leta 1902 chrtico »Dan v Vrbi«. O obisku Preshernove rojstne hishe je leta 1886 prvich pisala v chasniku Slovenec.
Pisatelj Fran Govekar je za Preshernov album na podlagi pripovedi Ernestine Jelovshek napisal novelo »Mala rokavicharica«. Ernestina mu je potrebno gradivo posredovala v zhelji, »da se spozna Presheren — chlovek«. V rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjizhnice hranijo rokopis Ernestininih spominov na babico (»Preprosta si bila kmetska zhena«), ki jih je napisala 10. julija 1888. V rokopisu so ostale tudi chrtice »Nezakonska mati«, »V temachnih urah« in »Bilo kje«.
Ernestina je leta 1903 kot chlanica Sploshnega slovenskega zhenskega drushtva pripravila dvoje predavanj o Preshernu. V predavanju »Presheren in Slovenke«, ki ga je imela 8. februarja 1903, se je posredno dotaknila svojega odnosa z materjo.
»Zhenska, ki postane mati, je dolzhna vzgojiti otroka svojega v poshtenega chloveka, chloveshki druzhbi koristnega. In v zahvalo ji bode sposhtovanje, neomejeno udana ljubezen otroka! In zbok tacega vestnega, poshtenega ravnanja bodo izginili predsodki, kakor slana na solncu. — In ako prav gleda ta ali oni malo tako od zgoraj; chista vest, da izpolnjujesh svojo dolzhnost, in ljubezen otroka odshkoduje vse to preziranje.
Kako vendar zamore mati zatajiti svoje srce, uteshiti vest, vedech, da nje dete zhivi revno, zapushcheno! — Ej, saj se pripeti vchasih she kaj hujshega, chloveku nedoumnega, da mati unichi dete svoje! — Toda, tiho, tiho o tem!«
Predavanje je zakljuchila z besedami: »Leta 1844, ko se je Preshernu she enkrat ponovil up v boljsho bodochnost, up, da se muposrechi dobiti samostojno mesto in tako uresnichiti srchne zheje svoje in nje, s katero so ga vezale 'nerazrushljive vezi', — kakor je opetvano sam poudarjal — in svojemu otroku ter njegovi materi ustanoviti dom poleg sebe, je gledal v duhu tudi vzhajajoche solnce svobode narodov, zapel je prav iz dna plemenitega svojega srca she enkrat veselo in spelje svojo 'Zdravico'. To pesnitev se sme smatrati za oporoko pesnikovo. Bolj in bolj se mu je mrachilo zhivljenje in vesel ni bil vech, nich vech ni upal v svojo srecho. — V 'Zdravici' pa je she enkrat spomnil Slovenk, she enkratje povedal, kako chisla hchere svojega rodu in kaj prichakuje od njih za lepsho bodochnost iskreno ljubljenega naroda. Naj vam zakjuchim v slovo s Preshernom:
Bog zhivi vas, Slovenke, Prelepe, zhlahtne rozhice! Ni take je mladenke, Ko nashe je krvi dekle; Naj sinov Zarod nov
Iz vas bo strah sovrazhnikov!«1
Istega leta so bili objavljeni Ernestini spomini v slovenskem prevodu (»Iz nemshkega rokopisa poslovenil Janko Kessler«). Ernestina je v spomine vkljuchila
122
Revija SRP	148
prichevanja matere, ki ji je zadnji dve leti pred smrtjo pogosto govorila o Preshernu. Opisala je razmere v svoji druzhini in osebe, ki so prihajale v stik s Preshernom. Lotila se je analize Preshernovih pesmi. Zagovarjala je nekatere ochetove napake in pomanjkljivosti. Pisala je o ljubezni, duhovshchini, narodnosti in bila kritichna do dr. Janeza Bleiweisa. V chasu nastanka prvih spominov je bila namrech pod vplivom mladoslovencev, kasneje pa je svoje nazore nekoliko omilila. Spomini Ernestine Jelovshek so dragoceno prichevanje o Francetu Preshernu in o razmerah, v katerih je zhivel.
Ernestina omenja, da je Presheren z materjo vedno govoril nemshko, tako da so nekateri menili, da slovensko sploh ne zna. Mati ji je malo pred smrtjo zaupala, da je po ochetu podedovala resni in modri znachaj, neupogljivo vestnost in veselje do neodvisnosti. V Spominih na Presherna se je Ernestina lotila tudi razlage nekaterih Preshernovih pesmi, vendar so najbolj dragoceni njeni opisi travmatichnega otroshtva ter razmerja do ocheta in matere. Knjiga obsega 147 strani, uredil jo je Anton Ashkerc, natisnil pa ljubljanski trgovec in zalozhnik Lavoslav Schwentner. »Moji rojaki pa naj sprejmemo te 'Spomine' z isto ljubeznijo do Presherna, s katero sem jih pisala jaz,« je Ernestina Jelovshek napisala 1. avgusta 1903 v uvodu h knjigi Spominov.
Fran Zbashnik je v oceni Spominov poudaril: »Kogar ne ganejo te vrste, nima srca! Tu imajo slovenski pisatelji sujet za najlepshi psiholoshki roman ali tudi dramo! Knjiga pa ni Zanimiva samo zaradi vsebine svoje, temvech tudi kot umotvor! Slog, v katerem pishe Ernestina Jelovshek, je jedrnat, karakteristichen, in vse delo je lepo zaokrozhena celota, kar pri tako tvarini ni bash lahka stvar. Mnoga mesta v knjigi so vprav duhovita. Lahko rechemo: nekaj Preshernovega talenta je v tej knjigi! Pozna se ji, da jo je pisala — Preshernova hchi! Prav od srca obzhalujemo, da ni bilo v tistih chasih v vseh Sloveniji niti enega toli razboritega mozha, ki bi se bil zavzel za Preshernovo hcher ter nam vzgojil iz nje to, za kar je brez dvojbe imela poklic — pisateljico!«8
Ernestina je prijateljevala s kiparjem Alojzijem Ganglom (1859—1935), ki je leta 1894 modeliral Ernestinin portret v glini. Nekaj portretnih potez Ernestine, edine zhiveche Preshernove ozhje sorodnice, je Gangl vkljuchil v doprsni pesnikov portret, ki ga je izdelal leta 1895 v glini ter leta 1898 izklesal v kararskem marmorju. Ernestina je v spremstvu Gangla 17. julija 1895 prvich obiskala Preshernov grob v Kranju.
Knjizhevnik in umetnostni kritik Vatroslav Holz, ki se je spominjal, da se je Gangl z Ernestino seznanil pri pesniku Josipu Cimpermanu (1847—1893), je opisal Ernestinin znachaj: »Ernestina Jelovshkova je, kakor vsi nezakonski otroci, jako duhovita zhenska, s katero se dá govoriti povsem neprisiljeno in svobodomiselno! Njena sodba o chloveshkih zmotah je tolerantna in kdorje potreben kakorshnjega nasveta in navodila v tej ali oni stvari, k njej naj se zateche, seveda, ako je vreden in dostojen, kajti poleg tolerancije in chlovekoljubnosti tichi v njej precejshen zaklad sarkazma in satire in to je najboljshi dokaz, da je res — 'nezakonska' hchi nashega Presherna
122	Revija SRP
149
Ernestina je pogosto morala shivati ponochi. Podobno kot materi so ji ochi zhe okrog leta 1900 tako opeshale, da je tezhko delala. Rodoljubne ljubljanske druzhine so ji pomagale z narochili za shiviljska dela. Naposled je bila odvisna od skromnih podpor. Ob stoletnici Preshernovega rojstva so Ernestini vechji znesek poklonile ljubljanske dame, »s chemer vsaj nekoliko popravijo ochetov pregreshek, da ni legitimiral _pravovejavno na smrtni postelji svojih — nezakonskih otrok!«10
Pri odkritju Preshernovega spomenika v Ljubljani septembra 1905 je imela tedaj 63-letna Ernestina Jelovshek na tribuni chastno mesto. Liberalne narodne dame so ji kupile obleko in izrochile chastno darilo.11 Slovesnosti v Ljubljani so se nadaljevale decembra s praznovanjem pesnikovega rojstnega dneva. Pripravil jih je odbor za postavitev Preshernovega spomenika, ki je ob tej prilozhnosti obdaril obubozhano Ernestino Jelovshek s 500 kronami, podobno je storil tudi mestni obchinski svet.
Pisateljica Manica Komanova (1880—1961), ki je Ernestini pomagala v starosti, je zapisala Ernestinine besede pred odhodom v ljubljansko mestno ubozhnico: »'Tam bom imela posebno sobico in seveda tudi dobro postrezhbo. Ampak za dolgo tam ne bom, to chutim. Moje mochi so pri kraju in ura gre na polnoch. Oche me kliche ...'
Chez velo lice ji je shinil rahel nasmeh in motne ochi so se ji zarosile v solzah blazhenosti, kakor vedno, kadar je govorila o svojem ochetu.
Razgovarjali sva se potem she to in ono. Opeshala sta ji sicer vid in sluh, a spomin je imela she vedno obchudovanja vreden. Z le njej lastno zhivahnostjo mi je deklamovala pesmi in citate raznih pesnikov ter pripomnila, da zna Preshernove pesmi vse na pamet.«11
Ernestina Jelovshek je umrla na Preshernov rojstni dan 3. decembra 1917 v mestni ubozhnici. »Dosegla je visoko starost 74 let in si je ohranila do zadnjega, dasiravno bolna in skoro popolnoma oslepela, chil duh in odlichen, rezek znachaj, ki jo je odlikoval vse njeno zhivljenje,« je istega dne v svoji vecherni izdaji zapisal Slovenski narod. Pokopana je bila dan pozneje na ljubljanskem pokopalishchu pri sv. Krizhu.
Leta 1967 so njene posmrtne ostanke prenesli v Kranj in pokopali v blizhino ochetovega nagrobnega spomenika v danashnjem Preshernovem gaju. Na skromnem nagrobniku so Preshernovi verzi: »Prijazna smrt, predlogo se ne mudi: / Ti kljuch, ti vrata, ti si srechna cesta, / Ki pelje nas iz bolechine mesta, / tje, kjer trohjivost vse verige zgrudi.« (»Sonetje nesreche«)
122
Revija SRP	150
Ernestina Jelovshek v mlajshih letih (v: Anton Slodnjak, Preshernovo %hivljenje, Ljubljana 1964)
1	Kjer ni posebej navedeno, so citati iz knjige Ernestine Jelovshek, Spomini na Presherna, Ljubljana 1903.
2	NUK, Ms 493/I, str. 13 a, b, po: Alfonz Gspan, »Preshernov grob v Kranju«, Slavistichna revija, 1949, str. 46.
3	Po: Alfonz Gspan, »Preshernov grob v Kranju«, Slavistichna revija, 1949, str. 47.
4	»Chastilci Preshernovi!«, Slovenski narod, 1987, sht. 286.
5	»Z Dunaja 13. december«, Slovenski narod, 1874, sht. 288.
6	Ernestina Jelovshek, »Preshiren chlovek«, Ljubljanski zvon, 1883, sht. 11, str. 595—597.
7	»Presheren in Slovenke«, Slovenski narod, 1903, sht. 48.
8	Fran Zbashnik, »Ernestina Jelovshek: 'Spomini na Presherna'«, Ljubljanski zvon, 1903, sht. 11, str. 693.
9	Vatroslav Holz, »Preshernova hchi«, Edinost, 1900, sht. 276.
10	Vatroslav Holz, »Preshernova hchi«, Edinost, 1900, sht. 276.
11	Po: »K Preshernovi slavnosti«, Slovenec, 1905, sht. 207.
11 Manica Koman, »Ernestina Jelovshek«, Slovenski narod, 1918, sht. 73.
122	Revija SRP
151
Janez Trdina
»NAJMANJSHA VEJA SLOVENSKEGA DEBLA«
(»prerivanje ljudstev«)
Uvod
V nashem delu sveta, ki se imenuje Evropa, prebiva zdaj deset narodov, ako se nekoliko manjshih rodov zraven ne shteje.
Najbolj v kotu Evrope so Shpanjoli, ki imajo na desni strani srednje, na levi pa atlanshko morje, ki ta del sveta lochi od Amerike. Vrh Shpanjolov prebivajo Francozi. Njih meje proti jugu so: srednje morje in pirenejske gore, ktere je dele od Shpanjolov, proti zapadu atlanshko morje, ki jim je tudi v shirokem odtoku, kteri se imenuje lamanshki preliv, meja proti severu. Unkraj tega vodotocha je velik otok, ki je domovina Anglichanov. Ti trije narodi namrech Shpanjoli, Francozi in Anglichani v zapadu Evrope prebivajo; oni imajo najblizho pot v Ameriko.
Sredi Evrope pa zhivita nemshki in lashki narod. Nemci (Germani) imajo na levi Francoze, na desni pa Slovene za sosede, in jih je okoli 45 miljonov. Oni se stegujejo v najmrzlishe kraje proti severu, kjer cela dva meseca po zimi solnce ne izide, in ravno tako dolgo poleti ne zaide, in imajo v posesti sploh mnogo dezhel, ki so pa vechidel malo rodovitne, tako da se zavoljo pomanjkanja morajo izseljevati v druge dezhele. Tudi Nemci se na severu tishche morja, ki se severno in izhodnje morje imenuje. Pri izhodnjem morji so nekdaj Sloveni zhiveli, in so tedaj svoji dezheli Pomorje rekli; pa v desetem stoletji so padli Nemci nanje in so je po strashni morii skoraj popolnoma pokonchali. Na jugu segajo Nemci do tirolskih grintovcev,, in se tu Lahov dotikajo.
Lahi imajo eno najbogatejih dezhel Evrope v posesti, ki se le na vrhu derzhi francoskih, nemshkih in slovenskih krajev, v sredi in na jugu je pa povsod z morjem obdana. Na levi strani in spodej jo mije srednje, na desni pa jadransko ali trzhashko morje. Lahov je 25 miljonov, ki pa niso vsi v eno drzhavo zedinjeni, temuch razdeljeni so na vech drzhav, kakor na sardinsko (lashko), v kteri jih je velika vechina zdruzhena, papezhevo, avstrijsko in francosko. Na avstrijsko cesarstvo spada desni kos gornje Lashke z Benetkami. Nekdaj, in sicer za Rimljanov, bilo je Lashko trdno zedinjeno, in je skoro vsem narodom sveta zapovedovalo. Rimljani so od konca le majheno mestice pri reki Tiberi imeli, iz kterega se je potem osnoval mogochni Rim. Pa njih srchen duh je je dalje gnal, tako da so schasoma vse sosede uzhugali, in si v nekoliko stoletjih po neprestanih bojih celo Lashko podvrgli. To jim vendar she ni bilo dosti; kolikor silnejshi so bili, toliko dalje so segali, in niso si dali preneha, dokler niso vseh mogochnih narodov zatrli in prostih sosedov deli pod svojo oblast. Rimska drzhava je obsegala tachas Lashko, Shpanjolsko, Francosko ali Galijo, dolnje Angleshko in juzhno Nemshko, in
122
Revija SRP	152
sicer she v Evropi skoro vse dezhele, iz kterih zdaj avstrijanska in turshka drzhava obstojite. Tudi gornja Afrika in skoro vsi omikani narodi Azije so se Rimu uklanjali. Le nekoliko divjih rodov na Nemshkem in pa Sloveni, ki so unkraj Nemcev zhiveli, so se v Evropi svobodne imenovali. Pa ravno ta nemshka ljudstva si je bozhja previdnost za prekuc rimske drzhave izvolila. Od druzega stoletja po Kristusovem rojstvu so oni neprenehoma napadali rimske meje, ki so ob Donavi bile. V zachetku so Rimljani premagovali, kajti she so imeli izurjene in pogumne vojshchake. Pa kmalu se je to premenilo. Po bogastvu, ki so si je po vsem svetu naropali, postali so Rimljani mehkuzhni, ter so jeli tezhav se ogibati, in boj zanemarjati. Vrh tega je cesar Teodozij cesarstvo v dvoje razdelil, v zapadnje rimsko, in izhodnje rimsko ali grshko cesarstvo. Ker Nemci niso odjenjali, morali so jim Rimljani, da jih ne bi nadlegovali, davek plachevati, in ker tudi to ni pomagalo, jemali so Nemce med svoje armade, ter so je rabili v boji proti tistim Nemcem, ki so chez meje udarjali. Tako so se Nemci z Nemci bili. Za nekaj chasa to Rim zavaruje, pa kmalu pride toliko hujsha nesrecha. Nemci na zadnje predero meje in kupljeni zholnirji so prevideli, da le oni Rim drzhe, in da brez njih mora na kosce razpasti. To je stori oshabne in prevzetne, oni nechejo vech sluzhiti tam, kjer bi lahko gospodovali, tedaj se zoper Rim spuntajo. Dostikrat oni zdaj iz svoje srede cesarja izvolijo in ga po sili Rimljanom vrinijo, dokler jim ni tudi to premalo in si oni 476. 1. Rima z zahodnjim cesarstvom popolnoma ne podvrzhejo. Lashko dezhelo razdele zmagavni zholnirji in nje tretji del zase obdrzhe. Bili so oni vechidel nemshko-herulskega rodu, in so si Odoakarja kralja izvolili, ki je, kakor popred rimski cesarji v Rimu, vchasi tudi v Raveni svoj sedezh imel. Drugi nemshki surovi narodi so pa chez Angleshko, Francosko, Shpanjsko in chez druge dezhele planili in je tudi sebi podvrgli in razdelili. Tako je nehalo rimsko cesarstvo. Chudno se bo morebiti komu zdelo, da so Nemci, akoravno od konca vechkrat nabiti, vendar le in sicer chedalje hujshe naskakovali rimske meje. Vzrok tega je bila velika prekucija v drugem delu sveta, v Azii', od koder je bil prepoden divji hunski rod. V begu pred sovrazhniki se je vrgel ta rod v Evropo in je prepodil, kamor je privihral, narode iz njihovih sedezhev. Pregnani so se ti vrgli zopet na druge narode, in tako je ljudstvo na ljudstvo pritiskalo in se preganjalo. Ta drenja se privali tudi do Nemcev, ki so pred sabo imeli dezhele Rimljanov, in tako so oni prisiljeni bili umakniti se drenjajochim narodom in udarjati chez Donavo. Chedalje hujshi je pritisk od zadej, chedalje silnishi tedaj tudi napad na Rimljane, dokler kakor je zgorej recheno, kupljeni nemshki zholnirji lashke, drugi Nemci pa ostale dezhele ne poplavijo. Pa velichastvo Odoakarjevo je malo chasa trpelo. Ko so rimsko cesarstvo razdjali, jeli so se narodi sami med sabo napadati, in tako pride mochnejshi tudi na Odoakarja. To je bil kralj Gotov — Teodorik. On se vzdigne z armado, Herule pri Ogleji, pri Veroni in na reki Adi premaga, in se v kratkem vse lashke dezhele polasti. Cheravno tistega tretjega dela zemlje, ki so ga Heruli imeli, ne da pravim posestnikom nazaj, temuch ga le med svoje vojshchake razdeli, vrnejo se vendar o njegovi vladi srechnejshi chasi. Sovrazhniki so se ga bali, in Lashko pri miru pustili; dezhela si oddahne dolzega ruvanja, in kmetija in kupchija
122	Revija SRP
153
se veselo povzdignete. Njegovi nasledniki so se sami med sabo prepirali, in tako je blagor vnovich iz dezhele zginil. Izhodnje-rimski ali grshki cesar Justinijan* porabi prilozhnost, Lashko, nemshkim Gotom vzeti in sebi podvrechi, kar mu okoli 550. 1. srechno izteche. Pa tudi Grki gospodarijo tu malo chasa. Nov nemshki rod, ki se je Lombarshkega imenoval, plane iz severa v dezhelo, in se velikega dela lashke zemlje polasti. Ta rod je taisti, ki ima zdaj Milan in Benetke in chegar del je podlozhen avstrijskemu cesarju. Nasledek teh napadov od raznih rodov bil je ta, da je stari latinski jezik zginil in se iz zmesi razlichnih govorov osnoval sedanji lashki jezik. —
V izhodu Evrope zhivi pet narodov, grshki, turshki, valashki, madzharski in slovenski. Grshki narod je obdan od treh strani s srednjim morjem, le proti severu se s Turki meji. Grki so bili she pred Rimljani pogumen, visoko uchen in slaven rod, tako da se jim nobeno ljudstvo niti starih niti novih chasov na stran postaviti ne more. Pozneje so je Rimljani podjarmili, pa njih slovstvo je tak pospeh imelo, da so se pogrchile vso dezhele, iz kterih sedanja evropejska Turchija obstoji. Okoli leta 400 je rimski cesar Teodozij te dezhele od ostale drzhave odlochil in izhodnje kraje cesarstva, da bi se lozhe nemshkih napadov branile, mlajshemu sinu izrochil. Pa vkljub tej naredbi so Nemci tudi tu meje predrli in kraje ob Donavi in trzhashkem morji strashno razdjali. Komaj so pa na Lashko odshli, da udarijo na Odoakarja, koj so je namestili drugi she hujshi sovrazhniki. Bili so to nashi pravi ochetje Sloveni in rodovi njihovega plemena, a kasneje divji Obri (Avari). Leto za letom so oni grshke krajine napadali, konchevali in ropali, tako da so sedanja Bosna, Dalmacija in Srbija chez 100 let skoro bile brez prebivavcev. Dokler so oberski divjaki mochni bili in razsajali po Podonavji, morali so jim Sloveni robovati; ko so pa oni oslabeli, tedaj so se Sloveni njihovega jarma osvobodili in pokazali so se v zgodovini Hrvatje in Srbje ter so obljudili gori imenovane krajine, v kterih se od tistihmal Grki zopet zgubivajo, ker je Sloveni spodrivajo in slovenijo.
Grshko cesarstvo, ki je imelo glavni sedezh v Carigradu (v Konstantinopel-u), trpi she do leta 1453. To leto ga Turki prekucnejo in tako chez Grke kakor chez SIovene oblast dobe, ter je odslej strashno stiskajo. She le to stoletje se Grki proti svojim tlachiteljem spuntajo in s svoje dezhele nadlezhni jarem otresejo. Tudi Sloveni so se zhe mnogokrat vzdignili, pa do zdaj so se le sami Srbi osvobodili. Zraven njih je tudi majhen chrnogorski rod samostojen, ki ga niso mogli Turki nikdar podjarmiti. Turkov, to je, ljudi turshke vere, je v Evropi le 4 miljone in she ti imajo zdaj malo navdushenja za svojo vero, tako da v tem delu sveta che dalje bolj svojo moch zgubivajo, in se gotovemu zapadu priblizhujejo. Najvech jih zhivi v Carigradu in v dezhelah, ki so najblizhe glavnemu mestu, tako ob srednjem kakor ob chrnem morji, do balkanskih gora. Unkraj teh gora do Donave so Sloveni, in vishe od Donave v turshkih dezhelah, v Moldavi in Valahii in v avstrijanski dezheli Erdelju Vlahi ali Rumuni prebivajo. Njih jezik je najbolj lashkemu podoben in se je tudi enako iz zmesi drugih, zlasti latinskega in slovenskega govora osnoval. Njim na desni strani so Rusi, ki imajo svoje cesarstvo,
122
Revija SRP	154
in na levi strani Madzharji, ki se nashi drzhavi prishtevajo. Kjer so zdaj Madzharji, ondi so nekdaj zhiveli Sloveni, pa Madzharji so je zagrabili in jim po grozovitnem klanji ogerske planjave vzeli. To se je v 9. stoletji zgodilo. Zato so pa tudi Madzharji she zdaj skoro krog in krog s Sloveni obdani, le na levi se nekoliko Nemcev in na desni vlashkega (rumunskega) naroda dotikajo. Poglejmo na zadnje nekoliko bolj na nash razprostrani silni slovenski narod. Zhe shtevilo kazhe, da je nash narod eden najmogochnejshih narodov v Evropi, zakaj okoli 80 miljonov dush je nashega naroda, t. j . toliko, kolikor vseh Germanov skupej, namrech: Nemcev, Skandinavcev in Anglezhev, in nekaj manj, kot vseh Grko-Romanov, kterim se prishtevajo: Grki, Lahi, Shpanjoli, Francozi itd. Zares silno mnoshtvo ljudi, pa tudi silno mnoshtvo dezhel, ki so njihova lastnina! Njih meja na levi so Nemci, na desni pa nimajo konca v Evropi, ki jo presegajo, nimajo konca v Azii, ktere tretji del svojo zemljo imenujejo, ampak she le amerikanski gozdje jim ko meja na desni stoje. Po pravici se more rechi, da solnce nikdar ne zapade na zemlji nashega naroda. Mi imamo noch, pa Slovenom v Ameriki sveti jutranje solnce in ko nje temota zagrinja, radujemo se mi belega, dneva.
Kakor vsak velik narod, tako so tudi Sloveni na vech manjshih rodov razdeljeni. Najbolj proti severu zahodnje strani so Chehi, kterim se tudi Moravci in Slovaki prishtevajo. Ta rod so steguje od Bavarcev in Saksonov noter do vode Tise na Ogerskem, in shteje okoli sedem miljonov dush. Cheski rod je bil nekdaj, zlasti pod kraljem Svatoplukom silno mogochen in je v hudih bitvah Nemce premagoval. Tudi pozneje v 15. stoletji so Chehi sloveli in so na dalech okrog madzharske in nemshke dezhele nadlegovali. Noben sovrazhnik se ni mogel ponashati, da bi bil kdaj njih vodje Zhishka, Prokopa in drugc premagal. Pa ne le v boji so bili Chehi imenitni, tudi v uchenostih so bili v 16. stoletji med prvimi narodi Evrope. Ta velichast pogine v bitvi na Beli gori. Chehi so se bili namrech poluteranili in so prishli tako s katolichani v spor. Ti je uzhugajo in skoz celih tri sto let hiral je potem cheski narod dushno in telesno. She le konec preteklega stoletja mu bolj vesela doba zasije. Ucheni mozhje so namrech zopet v domachem jeziku, ki se je bil skoro le v kmechkih kochah ohranil, pisati in narodu koristne bukve podajati zacheli. Tako se je ta rod dushno zopet ozhivil in vazhno 1848. leto mu je tudi vnanjo ali telesno svobodo pridobilo.
Vrh Chehov zhivi poljski rod, ki prekosuje cheski narod v oziru shtevila slavne preteklosti in skoro da tudi v uchenosti. Shtirnajsto in petnajsto stoletje je bilo zlati chas za Poljake. Imeli so oni takrat silno kraljestvo, ki je po eni plati dalech v Rusko, po drugi globoko na Nemshko in Ogersko segalo; imeli so previdne in srchne kralje, ktere je vse za prijaznost prosilo, in ki so vsacega sovrazhnika uzhugali; imeli so vseuchilishche ali veliko sholo v Krakovem, iz ktere so izhajali najzmozhnishi in najbolj ucheni mozhje, ki so veliko shtevilo domachih bukev napisali. Vlada je bila od tistih chasov in dokler je kraljestvo samo svoje ostalo, na vstavo zidana, kralji so bili volitni. Brez dvombe bi bili Poljaki najmogochnishi narod v Evropi postali, ko se ne bi bili jeli med sabo prepirati in dezhelo trgati. Ker se pa to zgodi in se stranke na tuje obrachajo, in ena tega, druga unega kralja
122	Revija SRP
155
na pomoch kliche, pade poljsko kraljestvo brez upanja, da bode kedaj zopet vstalo. Pruski kralj, in avstrijski in ruski car poljsko drzhavo razdele in vsaki si prilasti kraje, ki so najblizhe njegovih dezhel. Avstrija vzame Galicijo in Vladimirijo; Porusko dobi Poznanjsko in zabodnjc Porusko; ruska carica pa to, kar je ostalo. Ona si je najvechi delezh prisvojila, in Rusi so si ga tudi vkljub vsemu puntanju Poljcev obdrzhali do danashnjega dne.
Za poljskim pride proti izhodu ruski rod, ki je najvechi med vsemi, zakaj do 50 miljonov je njegovo shtevilo. Rusi prebivajo v nekem kosu Amerike, v severni Azii in skoro v celi izhodnji Evropi, kjer jih je najvech, in kjer imajo svoja glavna mesta Petrograd, Moskvo in Kiev. Meja Rusov je proti severu chez in chez morje, ki se zavoljo ledu, ki ga skoro zmiraj krije, imenuje ledeno morje. V zapadu imajo zgoraj iztok atlanshkega morja, ki se tu bledo ali baltishko in proti nemshki meji izhodnje morje imenuje. V to morje se izteka vech velikih rek, med kterimi ste najimenitnejshi Neva in Dvina. Nizhe doli se bledo morje zakrivi, in Rusi pridejo potem v dotiko s tistimi Poljci, ki so njih oblasti podvrzheni. She bolj proti jugu se pa oni mejijo z nashim cesarstvom, in najnizhe so jim meja turshke dezhele. V jugu naslanjajo se na chrno morje, v ktero dero reke Prut, Dnister, Dnieper in Don. Te reke, ki gredo proti jugu v chrno morje, in une, ki se v bledo morje proti zahodu vale, izvirajo iz ene in tiste vrhoturshke vishine. Kraji, unkraj te vishine so mrzli, za zhito malo pripravni in nerodovitni; dezhele takraj gore proti chrnemu morju pa imajo tako dobro zemljo, da bi polovico Evrope lahko z zhitom preskrbele. Tu imajo Rusi svoji najljubshi mesti, staro Moskvo in sveti Kiev. Scmkej so se ruske armade umaknile, ko je Napoleon Rusko zgrabil, in tu so se one tako z zvestimi sinovi domovine namnozhile, da so francosko vojsko pobile in Evropo otele. — Od chrnega morja naprej so silne kavkashke gore meja proti azijski Turchii, in she naprej je kaspishko jezero, v ktero se steka najvecha ruska reka Volga, ki tudi na juzhni strani Vrhotura izvira. Blizo te dere v to jezero tudi voda Ural., ki evropejske Ruse od azijskih deli, in pride s hriba Urala, ki dela to ograjo dalje noter do ledenega morja. Unkraj kaspishkega jezera pa lochijo neizmerne pushchave na jugu Ruse od azijskih divjakov. —
Chetrti slovenski narod so Bolgarji, ki zhive na Turshkem med Donavo in balkanskimi gorami od srbske knezhevine pa do chrnega morja. Ta zemlja je njihova bila skozi in skozi, ali sedaj, zhalibozhe, ni vech, kakor j e bilo; kajti velike dele te dezhele so Turki, Tatari in drugi sovrazhniki posedli, in od tod Bolgarje ali chisto ali pa deloma izrinili. Bolgarji pa ne prebivajo samo v tej dezheli, ampak so tudi unkraj Balkana v stari Tracii in po velikem delu stare Macedonije. Oni so po shtevilu skoro tako mochni, kakor Chehi, in najmochnejshi izmed vseh rodov, kar jih je pod turshkim sultanom v Evropi. Nekdaj so bili oni mogochni in slavni; njihovo gospodstvo je segalo od chrnega tje do jadranskega morja, od Donave pa do egejskega pobrezhja; pred njihovimi vladarji trepetal je vechkrat sam Carigrad. Toda Slovenom jezna srecha je zdrobila njihovo moch. Turki privihrajo ter je vprezhejo v jarem, pod kterim nesrechniki zdihujejo zhe toliko sto let in javalne bodo mogli kmalu otresti to ostudno robstvo.
122
Revija SRP	156
Peti slovenski rod so Srbi in Hrvatje, ktere skoro nich druzega ne lochi, kot vera. Oni zhivé na Granici, na doljnem Hrvashkem, Slavonskem in v bivshi vojvodini, unkraj Save pa na Srbskem, kamor zhe tudi Donava iz Ogerskega priteka, v Bosni, stari Srbii, na severnem Shchipetarskem ali Arbanskem, v Chrni gori in v Dalmacii. Zraven Donave in Save je she vech vazhnih vod, ki dajejo rodovitnost tem dezhelam, tako na Srbskem Morava, ki v Donavo gre, v Bosni Drina, Bosna in Verbas, ki se iztekajo v Savo, in v Vojvodini ogerska Tisa, ki enako Savi in Moravi v Donavo dere.
Srbi so trojni oblasti podlozhni; Srbi takraj Save se shtejejo k Avstrii, tisti unkraj so Turkom podvrzheni, razun Chrnogorcev in Srbov med Drino in Donavo, ki imajo lastne vladarje. Srbi so korenjashki narod, ki je v 14. stoletji o vladi kralja Shtepana Dushana imel mogochno kraljestvo, ktero je skoro vse dezhele sedanje Turchije obsegalo. Pa tisti greh, ki je Poljake pogubil, bil je tudi vzrok padcu srbskega kraljestva. Tudi Srbi so bili namrech neslozhni, in takó so je Turki napadli in 1389. 1. na Kosovem polji premagali. Od tistihmal so prishle nad nje stiske za stiskami, in bili so celó prisiljeni s Turki proti kristjanom bojevati se. V milo-zhalostnih pesmah je tozhil narod svoje nadloge svetu, pa nihche ga ni slishal, dokler niso iz zatrtega naroda vstali domachi junaki, ki so Turke pobili in si saj med Drino in Donavo bolj neodvisno drzhavo pribojevali.
Shesti slovenski rod smo mi Slovenci, kamor Kranjci, Istrijani, Gorichani, dolnji Koroshci in Shtajerci, kakor tudi 20.000 prebivavcev videmskega okrozhja na Lashkem in 50.000 dush na Ogerskem spada. Noben slovenski rod ni tedaj tako razdeljen, kakor mi, nobeden ne prebiva v vech dezhelah, kot mi, in vendar smo najmanjsha veja slovenskega debla. Nash rod shteje le 1,500.000 dush, in she chudno je, da nas je toliko, zakaj proti severu so na nas pritiskali Nemci, proti izhodu Madzharji, in v jugu in zapadu Taljani. Vsi ti národi so nas skozi stoletja napadali in potem so se jim she Turki pridruzhili, ki so nashe krajine teptali in nashe prednike v suzhnost odganjali. Proti shtirim straném so se morali tedaj nashi ochetje obrachati in braniti, nikdar jim ni bilo pokoja, komaj je en sovrazhnik odjenjal, zhe so toliko silnishe drugi pritisnili. Mnogo narodov, ki so popolnoma poginili, ni bilo v taki nevarnosti, v kakorshni je bil nash narod. Pomorjane na izhodnjem moiji so le Nemci napadali, in ni jih vech, in takih izgledov bi se dalo mnogo nashteti. Pa mi, na ktere je dushna in telesna moch shtirih narodov padala, mi smo se obdrzhali. She smo Slovenci, kot nashi ochetje pred 1000 leti. Koliko truda in boja so mogli tedaj nashi spredniki prestati, koliko krvi preliti, s kakoshno stanovitnostjo se boriti, da niso popolnoma omagali, in da so nam naslednikom toliko lepih dezhel in pred vsem slovensko ime iii slovenski jezik ohranili. Kolikoshna mora tedaj tudi nasha hvalezhnost biti do hrabrih ochetov, brez kterih poguma nas ali celó ne bi bilo, ali bi pa bili zvrzheni zarojenci tujih narodov. Lepshe pa se gotovo ne dá ta hvalezhnost skazati, kakor che se dél prednikov spominjamo, je premishljujemo, in se izh njih za enaka djanja nadushujemo. She je en vzrok ravno takó vazhen, da se z zgodovino ali preteklostjo svojega slovenskega rodu pechamo. Vsak skrbni hishni oche pregleda pisma svojega
122	Revija SRP
157
starega ocheta in marljivo preiskuje, kako so starishi to posest pridobili, kake pravico so na nji, kaj se je morebiti po zmoti ali goljufii odtrgalo in bi se smelo v pravichni pravdi nazaj tirjati. Ravno to, kar hishni gospodar, moramo tudi mi v obziru vsega naroda storiti, da nas ne bodo vnuki nemarnosti za lastni blagor dolzhili. In zadnjich, kaj je tudi ljubshe in prijetnishe poslushati, ko to, kdo jo nekdaj gospodaril chez zemljo, ki jo zdaj svojo last imenujemo; kdo so nashi predniki bili; kako, kdaj in od kod so v te kraje prishli; kako se jim je skozi toliko stoletij godilo. Vse to nas nudi, dogodbe nashega dragega slovenskega rodu bolj na tanko premishljevati in je obshirnishe popisovati, kakor se je to pri lashkem in ogerskem narodu in pri drugih slovenskih narodih zgodilo.
I. Stari Slovenci
Misli se, da je enkrat germansko, grshko in slovensko ljudstvo bilo le en narod, ki je v Indii zhivel, in se od tod v Evropo preselil. Grki so ostali pri srednjem morji, Germani so proti severu shli, Sloveni pa med chrnim morjem in kaspishkim jezerom popotovali in se na Ruskem pod vrhoturshko vishino vselili. V zachetku so gotovo vsi trije narodi she bolj enako govorili, pa schasoma se je to moralo premeniti; zakaj vsako ljudstvo je videlo v krajih, kjer je ostalo, rechi, ki jih drugo ni imelo in tedaj tudi imen, ki je je tem rechem dalo, drugi dve ljudstvi niste razumeli. Tudi kraj je k temu pripomogel. Grki so imeli gorko, Sloveni nekaj srednjo nekaj mrzlo in Nemci mrzlo zemljo; da pa to chloveshko kri in vse ob-chutke in tudi nachin govorjenja zelo premeni, ne bo nihche dvomil. Kdor je v gorkih krajih doma, njegova kri je vrocha in vse njegovo govorjenje je zhivo, viharno in goreche, ko nasproti mrzlozemec kratko, pochasno in suho, pazno beseduje. Vendar so vsi trije narodi she precej besed ohranili, ki je she zdaj vsi rabijo, in ki so zhivi spominek nekdanjega zdruzhenja. Zlasti imamo pa mi Slovenci tudi vech dokazov, da je nasha stara domovina rodovitna Indija v Azii. Le tukaj namrech prebiva silna zver, ki se slon imenuje, in vendar jo mi tudi v Evropi she poznamo in ji ime vemo. Tega gotovo ne bi bilo, ko ne bi bil tudi nash narod enkrat ondi prebival. Tudi nash jezik je staremu indishkemu jeziku chudovitno podoben tako v vezi govora, kakor tudi v besedah. Kar mi sestra imenujemo, se pravi po indishki svastri, dan je tam dana, zimi pravijo hima, in takih besed se da she na stotine nashteti. Indija je zelo gorka dezhela, tako da tam nikakorshne obleke ni treba; zato so pa tudi stari Slovenci svoje malike nage delali. Ni davno, kar so na nemshkem vech takih starih malikov enake pomembe izkopali. Eni so bili nagi, ki so bili gotovo najstareji in morebiti she v Indii pred vech kot 3000 leti narejeni; drugi so bili na pol oblecheni in tedaj najbrzhe tachas izdelani, ko so se Sloveni iz Indije pomaknili v nekoliko menj gorke kraje, kjer se je zhe nekoliko obleke potrebovalo; in she drugi so bili zhe popolnoma oblecheni, tedaj gotovo zhe v tisti dobi narejeni, ko so nashi spredniki zhe v bolj mrzlem Ruskem pod vrhoturshkimi gorami zhiveli in od tistih hribov segali do karpashkih gor.
122
Revija SRP	158
Da so bili pa sedezhi nashih sprednikov, ko so v Evropo prishli, res tukaj in ne unkraj gori omenjenih hribov, to se zhe iz tega vidi, ker so nashi ochaki po dokazu vseh starih pisateljev kmetje bili, in kakor je bilo zhe omenjeno, kmetija le takraj vrhoturshkih hribov sad donasha. Tu so zhiveli oni veliko stoletij, malo znani juzhnim narodom kot Grkom, pa za to nich menj za prid vsega chloveshtva marni in delavni. Druga ljudstva so se napadala, bojevala in z ropom zhivila; druga zopet po gozdih blodila in kot lovci zhivali streljala in she druga s chedami od kraja do kraja popotovala, in le tako dolgo na enem mestu ostala, dokler ni zhivini poshla pichla pasha, ki je po pustah rastla. Nich koristnega niso tedaj vsi ti narodi za chloveshki rod storili. Pa nashi ochaki so ostali mirno na tistem kraji, ki so ga pri prihodu posedli; oni so gosto gozde, ki so vechidel zemljo pokrivali, posekali, trdo prst so razkopali, sem ter tje vodo napeljali, si svet za njive in snozheti ogradili, kmetishko orodje ali zboljshali ali znashli in so tako v Evropi bili prvi pravi zachetniki kmetije, na ktero se vse zhivljenje in vsa omika opira. Od nashih prednikov so se nauchili Nemci in drugi narodi kmetovanja in stanovitnih sedezhev. Kdor kolikaj pomisli srechne nasledke, ki je kmetija prinasha, ta bo previdel, da so mogli nashi ochetje tudi v drugih recheh zhiveti v veliko boljshem stanu, kot druga ljudstva. Oni so prebivali vedno na enem mestu v miru eden pred drugim. To je gotovo moglo divjost duha in srca, ki se jih je na njih popotovanji gotovo prijela, che bi je tudi pred ne bili nikdar imeli, s chasoma zmanjshati, in jim zhlahtneje in blazhe misli obuditi. Le v boji vihrajo strasti in pozhivinijo chloveka, v miru pa se polezhejo in boljshim obchutkom mesto prepuste. Nashi predniki so imeli potem gotovo posest in tedaj lastno premozhenje. Vsakdo pa zheli to, kar ima, tudi ohraniti in pred sovrazhniki zavarovati, kar je pa gotovo le mogoche, ako vech posestnikov v zavezo stopi, da z zedinjenimi mochmi napadnika odganja. Ko se pa to zgodi, polozhen je zhe tudi temelj drzhavi. Zakaj kmalu je treba ne le brambe proti vnanjim sovrazhnikom, temuch tudi znotranjih postav v ti zavezi, ker se pri sedechih kmetih kmalu zachno prepiri zavolj mej in drugih takih rechi. Tudi ne dopada chloveku, da se eden tako, drugi zopet drugache ravna in zhivi, ampak zhe chloveshka narava zhene po zedinjenji vseh soseshchanov v vedenji in pochetji; sicer postane nered in vsa zveza soseske se mora raztrgati. Tedaj je ta zaveza nashih kmechkih sprednikov, ki je bila proti vrazhnikom sklenjena, kmalu tudi zahtevala trdnih postav in vodil, po kterih so se imeli vsi soseshchani ravnati. Ker so bili pa sovrazhniki, ki so nashe ochete nadlegovali, vechidel srditi in mochni narodi, torej se tako ve, da jim ni bila ena soseska kos, ampak mnogo se jih je moralo zdruzhiti, da niso v nevarnosti omagali; in tako so te od konca majhene zaveze velike, mogochne in razprostrane postale. Tudi one so, ko je boj nehal, postav potrebovale, da se ni med soseskami prepir vnel, da se niso v kteri posebne navade celi zavezi morebiti shkodljive vrinile in sploh da se je notranji pokoj ohranil in se vsaki napaki v okom prishlo. Taka velika zveza pa, ki ima ene in iste postave, imenuje se drzhava. Presilno je nash narod narastel, da bi bil mogel o tistem chasu v eno samo druzhbo stopiti, osnovalo se je najmanj pet she vkljub lochitvi vendar velikih drzhav, namrech ruska, poljska, velikocheshka, srbska in
122	Revija SRP
159
slovenska. V zachetku se niso Sloveni drugache kot Slovence, kar je toliko kot govoreche, imenovali. Zakaj ko je kak Slovenec kaj prashal tujca, ki ni njegovega jezika govoril, tedaj je, se ve da ta molchal in se unemu nem (to je, mutast) zdel; tedaj so tudi nashi predniki tistim tujcem, ki so je za sosede imeli, Nemci rekli, ktero ime jim je celo do zdaj ostalo. Ko je pa nasprot kak Slovenec Slovenca kaj baral, vedel mu je odgovor dati, in tako so se nashi ochetje sploh jcli govoreche, ali v takratnem jeziku Slovence imenovati. Pozneje pa, ko so se na vse strani razshirili, pozabili so vechidel zopet to ime in se drugache krstili, razun tistega rodu, iz kterega ravno mi Kranjci, Koroshci, Shtajerci itd. izviramo in kteremu se je nekdaj reklo in se she do danashnjega dne pravi slovenski rod. To lochenje v vech zavez ali drzhav je imelo ta vazhen nasledek, da se je tudi govorjenje Slovenov nekoliko premenilo. Chehi so jeli bolj trdo govoriti, Poljci, ali kakor se jim je she takrat reklo, Lehi so nasproti besede bolj pomehchavali in tako je jel vsak nekoliko drugache zavijati. Saj zhe v dveh blizhnjih vaseh ni vse govorjenje enako, toliko manj more to biti pri velikih rodovih, kakorshni so slovenski bili, in pri posebnih zavezah, v ktere so ti rodovi stopili.
Vsaka rech na svetu je pa spreminljiva in ravno tako se tudi po potrebah in razmerah chasa postave spreminjajo. Zhe to je vzrok, da so Slovenci vechkrat imeli narodne zbore, v kterih so se o spremembi starih, ali o vstanovljenji novih postav posvetovali. Tudi niso oni takrat imeli kraljev ali cesarjev, ki bi bili v miru dezhelo vladali, in ob vojski vojshchake klicali in je pod umnimi vodji v bitvo poshiljali. Tedaj so se morali nashi prededi od chasa do chasa zbirati, o tem in unem sklepati in si po tej poti svoje razmere vravnavati. Kar je bilo v teh zborih razpravljenega in sklenjenega, to je potem veljalo in se spolnilo. Ako je bila ta ali una postava dana, potem se je narochilo starim, skushenim mozhem, ki so je stareshine imenovali, nad natanchnim spolnovanjem te postave chuti in paziti. Ako je pa narodni zbor izrekel, da se bo proti temu ali unemu sovrazhniku boj prichel, zbral je zhupan vsake vasi svoje soseshchane in je na obchno zbiralishche odvel. Vodstvo armade so potem stareshini prevzeli in prvi med njimi, ali vikshi vojskovodja, ki se je vojvoda imenoval in ki je bil v narodnem zboru izvoljen, odvel je potem trume proti sovrazhniku. Vojske she niso takrat tako imenovali, ampak rekli so jim bran, zato ker se niso nikdar drugache bojevali, razun za brambo svojih posesti. Kedar je bilo brambe treba, tedaj so se Sloveni ravno tako junashke vojshchake, kot pred pridne kmetovavce skazali. Njihovo glavno orozhje je bilo kopje, mech in pushica. Oni so se znali bojevati pesh in na konji, in tako malo so je nevarnosti strashile, da so dostikrat skoro vso obleko slekli in se na pol nagi v sovrazhnika zagnali. Che so premagali, so razlili potem nad vjetimi ves srd svoje razkachenosti. Moshke so vechidel pobili in le njih odsekane glave sabo vzeli, in si je potem kot najvechi kinch prihranili. Tako so tisti chas v navadi imeli tudi drugi narodi. Posebno so pa Sloveni razumeli, sovrazhnika vkaniti, ga zalesti, in nenadoma nad-nj pasti. Pozneje bomo vech izgledov te lastnosti nashih prededov navedli.
122
Revija SRP	160
Ako pogledamo njihovo zhivljenje, nashli bomo pri starih Slovenih veliko vech lepega, kot slabega. Oni so bili delavni, odkritosrchni, prijazni in chez vse gostoljubni. Ako je kak popotnik iz daljne zemlje prishel, bilo je vse, kar je hisha premogla, njemu na ponudbo. Gorje hishnemu gospodarju, ki ne bi bil tujega chloveka pod streho vzel, mu postregel in ga prenochil. Takemu trdosrchniku je bila brez usmiljenja hisha zazhgana in on sam je bil z vsemi svojimi iz posesti spoden. Mislili so nashi ochetje popotnike pod varstvom boga Radegosta, ki vsako negostoljubnost strashno mashchuje. Slava nashemu národu, da se je ta lepa lastnost ohranila, kajti tezhko poshlje she zdaj kak Slovenec popotnika ali pravega beracha brez darila iz hishe. Nadalje so bili nashi ochetje tudi zelo vesel narod, ki je kratkochase ljubil, rad s kupico piva, ola ali medice radoval se, in pod staro koshato lipo gosle in michno petje poslushal. Slabe lastnosti so imeli le te: ena je bila, da niso zhenskam tistega sposhtovanja skazovali, ki jim gre,** druga, da so po zmagi neusmiljeni bili in tretja, da so imeli koche nemarne in po izbah nesnazhno in nepospravljeno. Pri tem se to, se ve da, ne sme prezirati, da v tistih starih chasih tudi drugi neomikani narodi niso boljshe ravnali, in kar usmiljenost tiche, pada na Nemce vechi madezh, kakor na Slovence, kajti oni so premagane Slovene strashno zatirali in ubijali, in tako niso ravnali le prosti njihovi ljudje, ampak tudi prvi njihovi veljaki, sami knezi in cesarji. Ravno tako grozovitni bili so v boji proti Slovenom vechkrat tudi Grki. Razlochevati je tudi rod od roda, ker v takih stvaréh niso bili vsi Sloveni enaki, zlasti potem ne, ko so se bili zhe razshli. — Stari Sloveni so imeli she nektere lastnosti, kterih se she zdaj niso otresli in kterih se ne bodo znabiti, dokler jih skozi in skozi ne prerodi prava omika. Tako n. pr. oni niso poznali prave vzajemnosti, chesar je, se ve da, najvech bilo to krivo, da so bili raztreseni po velikem prostoru. Vsak rod je sebichno skrbel le za-se, a za obche blagostanje, za srecho vsega národa ni mu bilo mar. Ravno zarad tega oni tudi niso bili slozhni, in njihova sebichnost in strast oslepila je je vchasi tako, da so se celó med seboj pravdali in tolkli. To in nesrechno njihovo nagnjenje, da so zametovali svoje domache, a chez mero chislali tuje, naredilo je Slovencu najvech shkode in vsekalo jim rane, ki se jim ne bode nikdar zacelile.
Ako pogledamo she na vero nashih prednikov, tako so bili oni takrat she ajdje (pogani), imeli so malike in so mnogim bogovom chast skazovali. Pa vendar se nahaja zhe tudi takrat pri njih misel na eno bitje, ki zemljo, zrak in nezmerni nebes vlada in kteremu bitju so tudi drugi bogovi podvrzheni. To bitje so vsi rodovi imenovali Boga, kar ravno kazhe, da je bila ta misel sploshna zhe pri starih Slovenih. Ta vera v eno najvishe bitje je res pri nashih ajdovskih prededih imenitna in chudna, pa nekoliko saj dá se ta prikazek razumeti. Pomniti je najpred to, da so vsi národi nekaj izrochila o bozhjih recheh zhe iz ust ochakov ohranili. Dalje so Sloveni prebivali po neizmernih planjavah, krog in krog so videli krasoto narave in blagoslov in vrh sebe chisto, temnovishnjevo, po nochi z zvezdami brez shtevila krito, dalech segajoche obnebje. Chlovek, ki je tako v ti planjavi stal, ozrl se in vse lepotije zemlje, neba in zraka videl, in zraven le kolikaj obchutljivo srce imel, ta je moral misel dobiti na vecho kot malikovo moch, ki vse te svetove drzhi in naravo
122	Revija SRP
161
s kinchem oblachi, ktera moch je ochesu nevidna, pa duhu, ki krog in krog njeno vladbo zaznava, razumljiva in vidna.
Pa zraven enega najvishega bitja so molili Sloveni she vech druzih bogov, kterim so posebne navade ali naravne prikazni ali svoje posesti posvechene mislili. Zhe je bilo omenjeno, da so boga gostoljubnosti Radegosta imeli. Temu so tudi poglavarstvo vseh drugih veselic, kakor tudi rodovitnost zemlje pripisovali. Poglavni praznik tega boga je bil jeseni; takrat so mu duhovni darovali in mu v rog, ki ga je v roki imel, novega vina in novega medu nalivali. Pri tem se je tudi o rodovitnosti prihodnjega leta prerokovalo. Ako je bilo v rogu she kaj od prejshnjega leta, bila je to vesela prikazen, ki je gotovo srecho tudi za drugo leto obetala; ako je bil pa rog prazen, tako je bilo to znamenje prihodnje nerodovitnosti in v zhalosti se je mnozhica po darovanji razshla. Sicer so slovenski duhovni tudi iz letanja tichev, iz zamotanja chev pri zhivalih, ki so bile v darovanje zaklane, in she iz drugih znamenj, kakor iz stanja zvezd na nebu i. t. d., prerokovali. Zraven Radegosta se je najvecha chast Triglavu in Svetovidu (Svantevidu) skazovala. Tega so si s shtirimi obrazi mislili, s kterimi je na shtiri strani sveta obrnjen, tako da vse stvarjenje in pochetje vsega chloveshkega rodu pregleduje. Triglav jim je bil gospodar zemlje, morja in zraka, in zavolj te trojne oblasti so mu tudi tri glave pripisovali, in ga tudi po teh treh glavah Triglava imenovali. Bog oblakov, groma in bliska jim je bil Perun, bog chasa Gruden, boginja in bog ljubezni Zhiva in Tej, bog razuzdanosti Kurent, kteremu so pustne vechere z mnogoterimi burkami in veselicami god obhajali. Tudi zvezde, luno in solnce so Slovenci zelo chastili in zlasti zadnje na kresne dni s plesom in pozhiganjem gromad praznovali. Pa tudi slabe in hude prikazni so posebnim duhovom podvrzhene mislili. Boginjo smrti so Morano imeli, ki so jo na mnoge nachine chastili, in najbrzhe nji na chast tudi sedmine, ali praznichne shode in gostarije sedmi dan po pogrebu obhajali. Vse hudo pa, ki jih ni po naravni poti, temuch bolj po nakljuchji zadelo, so pripisovali Zlodeju, ki so mu tudi she hudir, hudich, shkrat, netek itd. rekli. Tudi svoja zemljishcha in chede so pod brambo nevidnih varhov devali, tako je n. pr. nad njih ovcami bog Veles chul, da se niso pozgubile in jih niso volkovi in divji turi napadli. S temi ajdovskimi mislimi so stari Slovenci vech stoletij na Ruskem zhiveli, srechni v obilni posesti ched in zemljishch, vedno pridni in veseli, nikomu v shkodo, s svojim kmetovanjem pa vsemu chloveshtvu v prid. Posebnih dogodeb se od njih v tem chasu ne ve, dokler se v chetrtem in v zachetku petega stoletja njih okolishchine popolnoma ne premene in oni, iz svojih sedezhev pahnjeni, svetu znani ne postanejo.
Zhe tretje stoletje je velik nemshki rod, ki se je gotskega imenoval, nashe predede v zahodu napadel, in je bolj v notranje Rusko potisnil. Kmalu so Groti tudi proti chrnemu morju rinili, in tudi tu Slovence vishe gori pomaknili, tako da so oni zdaj v sredo med Slovence in chrno morje prishli, kjer so se tudi, kakor nashi ochetje, stanovitno vselili. Pa to stanovanje so oni le za kratek chas v oblasti imeli. V chetrtem stoletji se je namrech v Azii zgodila tista prekueija, ktere smo zhe omenili, in po kteri je preganjani rod Hunov moral svoje sedezhe popustiti in proti
122
Revija SRP	162
Evropi bezhati. Kamor so ti divji ljudje prishli, ondi je vse bezhalo, in tako se zazheno tudi na Slovence in Gote na enkrat strashne drhali bezhechih ljudstev in Hunov, ki so je podili. Goti se ustavljajo, pa so bili premagani in bezhe potem od chrnega morja nazaj, dokler jih Huni ne dohite in silijo, k njim pristopiti, ter se za naprej za Atila, kralja Hunov bojevati. Tudi na nashe predede od vseh strani ljudstva pritiskajo, in tako se morajo razun Rusov, ki so v starih sedezhih ostali, vsi drugi rodovi in tudi nash slovenski umakniti in proti zapadu Evrope iti. Cheski in poljski rod gresta na severnih krajih v Nemshko in se v sedanjem Poljskem in Cheshkem zopet vselita, en del Srbov gre she dalje in posede Nemshko do vode Labe, drugi del pa gre proti jugu in se ondi nastani. Toda nash namen ni, teh rodov dogodbe popisovati; nam je najblizhe nash slovenski rod. Tega tedaj hochemo na njegovem potovanji spremljati in na njegova dela ozirati se.
II. Boji poganskih Slovencev z Grki
Ko so bili Goti, kakor smo zhe na 18. strani povedali, od Chrnega morja pregnani, tedaj jo nash rod, ki je med vsemi shestimi najbolj na jugu prebival, zopet tiste kraje posedel, ki so je popred Goti imeli. Pa prerivanje ljudstev she ni jenjalo, in tako so bili Slovenci od chrnega morja zopet pahnjeni in proti Donavi gnani. Tu so se v sedanji Moldavi, Valahii in na Erdeljskem zopet ustavili, toda vseliti se jim ni bilo mogoche. Kaj je pomagalo hisho postaviti, si zhivino rediti in sejati, ko si ni bil nihche svest, da nenadoma kako novo ljudstvo ne privihra, in vse posesti ne odvzame? Tedaj so Slovenci dezhele neobdelane pushchali in rajshi tako kot drugi narodi ob ropu zhiveli. In kaka prilozhnost je bila k temu! Pred sabo unkraj Donave so imeli lepe, rodovitne, z vsem, kar je za zhivljenje potreba, obilno previdene krajine grshkega cesarstva. In kdo je v teh krajinah prebival? Mehkuzhno, pohabljeno, za kolikaj tezhe delo premehko, in le she za igre in veselice navdusheno ljudstvo — she senca starih, junashkih Grkov ne — stanovalo je tu. Kako bi se bil mogel tak narod utrjenih, za delo kot vstvarjenih Slovencev ubraniti! Res so Grki tuje vojake, zlasti Nemce, kupovali in jim mesto med svojimi armadami dajali, pa ti vojaki, che ravno hrabri, niso vendar za Grke nikakega sochutja in skrbi imeli, da bi bili vso moch v odgon tujega ljudstva napeli. Take so bile okolishchine grshkega carstva, ko se Slovenci v petem stoletji chez Donavo vlijo in dezhele unkraj te reke napadejo.
V svojo nesrecho so se nekaj chasa potem Grki v hud boj zapletli z Goti, kteri so se po mnogih vojnah, potem ko je po smrti silnega kralja Atila hunsko kraljestvo razpadlo, na zadnje chez Lashko zagnali, in tu tudi premagavshi Herule samostojno kraljestvo napravili. Pod modrim kraljem Teodorikom so Goti v miru pred vsemi napadi ostali. Ko se pa po njegovi smrti zhlahtniki za prestol in krono prichkajo, polasti so Justinijan, grshki cesar, vesel tako lepe dezhele, poshlje svojega slovechega vodja Belizara (Velicharja), rojenega Slovena s pichlo armado na Lashko. To se je zgodilo okoli 1. 530, tedaj ravno takrat, ko so Slovenci grshke dezhele napadali. Cesar Justinijan vidi, da mora v boji z dvema nasprotnikoma
122	Revija SRP
163
omagati, tedaj sklene s Slovenci poravnati se, in ako bi mogoche bilo, je tudi pregovoriti, da bi v njegovo sluzhbo stopili in na Lashko proti mochnim Gotom korakali. Res tudi ta njegova poskushnja popolnoma zastonj ne ostane. En del Slovencev se mu po takratni navadi proda in gre k armadi Belizarjevi na Lashko. Grki so ravno bili Rim vzeli Gotom, ki so se pa kmalu zbrali in Belizarja s 150.000 vojshchaki oblegli. Res se je on krepko branil, pa tudi krepkost na zadnje omaga, ako pomoch in otetba ne pride. V tej zadregi tedaj se Slovenci Rimu priblizhajo, noter udarijo ter dan za dnevom potem iz mesta udarjajo in oshabne sovrazhnike pobijajo. Tako je bilo mogoche, Rim do trde zime ohraniti, o kterem chasu je nova grshka armada prishla in oklenjeno mesto obsede otéla.
Slovene pa, kteri niso na Lashko shli, potolazhil je Justinijan za kratek chas, toda drugi (Sloveni namrech) zachnó v chedalje vechih trumah chez Donavo vhajati, vsako leto huje in silnishe, tako da nima grshki vodja Chilbud, sam rojen Sloven, ki ga je Justinijan v brambo granice poslal, nikdar pokoja pred njimi. Ta Chilbud je bil skushen mozh, in ravno tako srchen kot prebrisan vojshchak. On (Chilbud) je tri leta Slovene srchno odganjal, pa ravno ta srecha ga stori oshabnega, tako da si celó chez Donavo predrzne, in nashe predede v njih sedezhih grabi. Pa premajhena je bila njegova truma; Sloveni se zberó; njih visoka telesa, kterim so se rumenkasti lasje in odkritosrchni, neprestrasheni obrazi tako mochno podajali, obudé v Grkih neki strah, in bitva je zanje zgubljena. Vsa truma oblezhi na borishchu, in hrabri Chilbud sam je med mrtvimi lezhal.
Zdaj ne bi bila nobena moch vech Slovenov zadrzhevala, ko se ne bi bila med njimi notranja razprtija vnela. Rod se je lochil v dva dela, ki se sovrazhno napadata in v boji bratovsko kri prelivata. Ta nesrechni spor je menda vech let trajal, tako da do leta 547 grshke dezhele malo nadlegovanja prestanejo. Pa zdaj so se nashi prededi zopet zcdinili, in tako planejo z zdruzheno mochjo nad grshkega cesarja. Ta je imel chez in chez na Lashkem opraviti in hoche tedaj od te strani pokoj imeti, in se v ta namen ne sramuje, najneslavnishega miru s Slovenci storiti. Moral jim je na grshki strani Donave trdnjavo dati in jim vech rodovitnih krajev svojih dezhel prepustiti; moral jim je tudi leto za letom od zdaj davek plachevati, da so mu Donavo varovali in da njegovega carstva niso dalje nadlegovali. Da tak mir ni Slovencev ukrotil, temuch jim, ker so slabost cesarja in njegove drzhave videli, she le moral zheljo po vechih dobichkih obuditi, to bo vsak lahko previdel. Tedaj pa tudi nashi dedje ne ravnajo dolgo po besedah miru; davek, ki se jim poshlje, res prejmó, pa vkljub temu se vender zhe 548. 1. z vso vojsko vzdignejo. Obrnili so se v zachetku na jug, potem so pa vdarili v dezhele na desno, naravnost proti trzhashkemu morju, kjer jo bilo obilno plena pa tudi 15.000 grshkih vojakov.
Ta napad ilirskih dezhel je bil tako nagel in silen, da niso Sloveni nobenili priprav za brambo, nikakorshnega ustavljanja ali le zbiranja armade nashli. Tistih 15.000 grshkih vojakov se na vse kraje razkadi, in le enega vodja, ni, ki bi je postavil v red in sovrazhnike prijel. Brez skrbi tedaj in v raztresenih trumah nashi predniki po
122
Revija SRP	164
dezhelah vihrajo, zhgo, ropajo in zhivino in ljudi v suzhnost vlachijo. Tudi ko se mest lotijo, malo ovire najdejo, in tako tudi vech trdnjav na silo vzamejo in staro, imenitno in veliko mesto Raguzo (Epidavr) tako razdenejo, da kamen na kamnu ne ostane. Tudi na Lashkem, kjer so se Grki proti Gotom srechno bojevali, hochejo Sloveni to spremeniti in res se dvigne shest tisoch junakov Gotom na pomoch. To pozvedevshi jim naglo iz Beneshkega nasproti gredo Grki, ki je Lacar vodi; pa Hidizeg, vodja Slovenov, zagrabi Lacarja, in ga tako pobije, da je Slovenom pot na Lashko odprta. Pa tudi Goti se tako silnih prijatlov prestrashijo, in tako gredo Sloveni zopet iz Lashkega nazaj v svoja bivalishcha ob Donavi. Tudi leta 549. razsajanje Slovenov po grshkih dezhelah ne preneha. Tako so oni zdaj Grke zanichevali, da le 3000 Slovenov konje zasede in chez Donavo in Moravo splava, in she ti se unkraj te reke razdele. 1800 jih v eni trumi, 1200 v drugi ostane, in vendar she tako majhenega shtevila niso v stanu premagati grshki vodji, ki imajo veliko tisoch vojakov; marvech so oni vselej, kedar se v bran postavijo, pobiti. Vech grshkih armad je zhe na tako vizho poginilo in brez opovire ropajo Sloveni na dolgo in shiroko po grshkih dezhelah. To nesrecho je grshki cesar temu pripisoval, ker so bili Sloveni le na konjih, njegove vojske pa nasproti vechidel pesh, in tedaj veliko pochasnishe za rabo. Toraj zbere tudi on veliko armado konjikov, s ktero naglo gre velitelj Aspad proti sovrazhnikom. Pa urnejsha je truma slovenskih jezdicev; ona prehiti Grke in vso armado Aspadovo tako pobije, da le malokdo uteche v glavno mesto Carigrad, blizo kterega se je ta bitva vrshila. Med vjetimi je bil tudi vodja Aspad, kterega razkacheni Sloveni v ogenj zazheno ali sezhagajo. Zhe se zdaj mesto Carigrad pred nashimi spredniki trese. Pa oni za zdaj to mesto puste in plenijo Ilirijo in Tracijo. Tu oblezhejo bogato, kupchijsko mesto Toper, ki je pri morji stalo, in bilo eno prvih mest ne le trashke dezhele, temuch tudi celega grshkega cesarstva. Sloveni se mestu priblizhajo in naglo nekoliko vojshchakov v zakrit kraj tik ozidja postavijo. To storivshi teko zopet od mesta, kakor da bi se bili zbali obilne posadke, ki se je po mestnih zidovih v brambo Topera zbrala. Chesar so prichakovali, to se tudi zgodi; Grki menijo, da Sloveni begajo, in zato udarijo naglo, da jim ne bi ushli, za njimi po polji. To videti, naglo planejo zakriti Sloveni iz svojega zakotja ter Grke za hrbtom zgrabijo. Zdaj se tudi uni, ki so popred pred Grki bezhali, obrnejo in tako svoje sovrazhnike tudi spredej napadejo. Od vseh strani obdana se posadka zastonj brani in je do zadnjega mozha posekana. Po zmagi Sloveni naglo na vseh krajih Toper naskochijo. Srdito se branijo prebivavci z ozidja; moshki mechejo pushice, zhenske in otroci pa vlivajo vrelo olje in gorecho smolo na napadavce. Sloveni se nekoliko odmaknejo, a strelci spushchajo neizmerno pushic, da se skoro zrak zatemni, na brambovce, na zidovje pa iz velikih zato napravljenih strug silne skale telebajo. Kmalu preshine prebivavce strah in Toper se Slovencem uda. 15000 moshkih, ki so se branili, ti v dobljenem mestu posekajo, potem pa hishe in cerkve izropajo in zopet Toper popuste. Tudi drugej je bilo njih obnashanje divje in krvizhejno.
122	Revija SRP
165
Predno so se Slovenci zopet k Donavi vrnili, nabrali so zraven silno velicega ropa she mnogo tisoch ljudi, ktere so v suzhnost peljati namenili in jim tedaj prizanesli. Takó so divjali takrat nashi spredniki, zato ker jim she ni luch kristjanstva sijala, in kjer je bojno zhivljenje njih sicer obchutljivo srcé podivjachilo. Tudi drugo leto grshke dezhele pochitka nimajo, zakaj zopet udari vech tisoch Slovencev prek Donave in hoche Niso oblechi; pa dobljenje Topera daje jim upanje, da se morejo tudi silnishih mest polastiti. Zatoraj udarijo vnovich proti srednjemu morju in namerijo mogochni Solun pridobiti. Pa ta pot so je Grki prehiteli; z veliko armado, kteri umen vodja zapoveduje, se naglo ustavijo pred Solunom. Slovenci morajo tedaj tu svoj namen pustiti, pa razkacheni o tem, da so vkanjeni, se proti Dalmacii dvignejo, in to takrat cvetocho, z mesti napolnjeno dezhelo, strashno konchujejo. Zopet peljejo sabo neizmerno mnozhico vjetih, ki morajo svojim tlachiteljem domacha dela opravljati. Ti jetniki so bili vechidel kristjani in tedaj krsheni, zatorej so jim tudi Slovenci potem »krshenci« in »krshenice« rekli. Od tod pride ime krshenica, ki je she zdaj v zaznamovanje hishne dekle v navadi. Pa she to leto, namrech 550. l., ko so komaj rop domu pripeljali, vnovich Slovenci druge dezhele in narode, ki so zraven njih, pa tudi grshko carstvo napadejo. V tri trume so se bili v ta namen razdelili in zlasti tista truma, ki je na Grke shla, je divje razsajala. Na Grshkem jej je tako vshech, da tudi po zimi dezhele ne zapusti in zdi se jej, da se bo za zmiraj ondi vselila. To odvrniti napne Justinijan vso moch svojega cesarstva in zbere res silno armado, ktero trije vodji zoper Slovence peljejo. Ti se vtaboré na nekem hribu blizo Drinopela (Adrianopel-a), Grki pa zasedejo obshirno dolino, ki se pod hribom vleche. Oni mislijo sovrazhnike izstradati, ali je pa saj z zamudnim chakanjem z gore spraviti. Pa kmalu se pokazhe, da Grkom prvim zhivezha zmanjka, tako da lachni prostaki svoje poveljnike k bitvi prisilijo. Najnesrechnishi boj je nasledek tega prisiljenja. Skoro vso armado Slovenci, ki se z gore lahko branijo, posekajo; le vodji v Carigrad pobezhé. Celó veliko bandero grshkega carstva je bilo v tej bitvi zgubljeno. Pa she vecha nesrecha se potem priblizhuje. Od Drinopela (Adrianopel-a) do Carigrada Slovenci vse izropajo; najvecha bogastva, ki so bila ravno v teh krajih, so dobichek njih pochenjanja; samih jetnikov so blizo 100.000 nabrali. Tako se vali ta vlak proti glavnemu mestu, v kterem trepet in strah vse stanove navdaja, le moliti znajo she Grki, kakor da bi bil Bog kdaj pomagal tistemu, ki roke krizhem drzhi. Vendar odide Carigrad tudi to pot poginu, zakaj Slovenci se niso radi pri oblogah mudili, tudi so imeli zdaj obilo plena, kterega zhelé kmalu domu spraviti. In tako se premikajo pochasi nazaj proti Donavi; zadej jim hodi nova grshka armada, ki sem ter tje kako trumo prijemlje, in celó v eni teh majhenih prask veliko bandero in sicer she mnogo jetnikov otme; pa prave bitvc si ne upa z nashimi predniki zacheti, in tako ti z veeim delom svojega ropa unkraj Donave pridejo. Pa bogati plen tega leta jih ne zadrzhuje, da se tudi 561. l. chez grshko cesarstvo ne vlijó. Ishchejo si zdaj krajev, kjer she niso popred bili, ali je pa she od prejshnjih let kaj ostalo. To je bilo zlasti v rodovitni Ilirii in tedaj nad to dezhelo padejo; kar she
122
Revija SRP	166
dobé, to vzamejo, ostala pohishtva pozhgó in she tiste ljudi, kar jih najdejo, ali posekajo ali v suzhnost odpeljejo. Potem je bilo v grshkem cesarstvu malo vech ropati, in tako tedaj te kraje za vselej popusté, in se zatoraj tudi iz pohishtev, ki so je ob Donavi imeli, za vekoma vzdignejo. Bili so oni ravno to za grshko carstvo, kar Nemci za Rimsko in zlasti za lashko dezhelo. Zdaj se nashi ochetje bojev navelichajo in, nevkretnega zhivljenja siti, zhelé miru da bi svoj rop vzhivali in kot njih spredniki se za naprej zopet s pridelki zemlje zhivili. Okoli 553. l. posedejo dezhele ob Savi, Kolpi in Dravi, to je sedanjo Kranjsko, Gorishko-Istrijansko, Tr-zhashko, Hrvashko, vse Koroshko in vechi del Shtajerskega in dolnjega Ogerskcga in veliko krajev na Lashkem, v Avstrii, Solnograshkem in Tirolskem. Vso te dezhele, ki so je prazne pa tudi puste nashli, obdelovali so potem marljivo.*** Predolgo bi bilo pripovedovati vse dogodbe narodov, kteri so pred Slovenci te dezhele v lasti imeli, zatoraj omenjamo le najglavnishe in najimenitnishe. Najprva ljudstva teh krajev so bila v izhodu Panonci, na jugu Hirci in v zapadu zlasti na sedanjem Gorishkem in Koroshkem Kelti. Panonci niso bili divji narod, temuch so imeli stanovitne posesti, polja, chede, in so tudi po malem kupchevali. Njihova obleka je bila shiroka in zhene so na glavi nosile pecho, kot sedanje Slovenke. To so gotovo lastnosti, ki so lastnostim slovenskega naroda podobne, zatoraj nekteri zhe tudi Panonce Slovencem prishtevajo. Pa to se vendar ne da do chistega dokazati; zakaj dva naroda si moreta v nekterih recheh podobna biti, in vendar pri tem dva naroda ostati. Tudi o Ilircih mnogi mislijo, da so Slovenci bili, kar pa ni za dosti verjetno. Oni niso obdelovali polja, temuch so bili morski roparji, dokler niso Rimljani njih kraljice Tevte premagali in se o njenem sinu Genciju polastili Dalmacije in Albanije, kjer je bil poglavni sedezh Ilircev. Tisti Ilirci, ki so v Istrii in na Kranjskem zhiveli, obdrzhali so so dalje. Njihova glavna mesta so bila Terpo, Arup in Metuh, v kterih so se do leta 30 pred Krist. rojstvom branili in vechkrat celó velike rimske armade premagali. Pa to leto pride Oktavijan, pozneje rimski cesar Avgust, uzhuga Arup in Terpo in zadnjich tudi Metulo oblezhe. Malo mest se je kdaj branilo s tako trdovratnostjo, kot Metulo. Zastonj so je Rimci naskakovali, na zidovje kamnje metali in po mostovih, ki so je na ozidje vrgli, skushali v mesto priti. Njih napadi so bili odbiti, njih struge, ki so kamnje metale, razrushene in mostovi podrti; zhe veliko sto Rimljanov pade in Oktavijan sam iz dveh ran krvavi. Pa vkljub temu vendar on od oblege ne neha, temuch od dne do dne hujshe pritiska. Mozhje Metula, ki so mesto branili, so schasom po hudih bojih skopneli, zakaj le 3000 se jih je shtelo. Tako Rimljani na zadnje prederó. Ko to zhene metulske vidijo, zapró se v neko poslopje, in se tu z otroci vred zazhgó, do zadnjega diha svobodne. Metulo je potem zapadlo; blizo mesta pa, kjer je Metulo stalo, sezidali so Slovenci Metlje, vas v obloshki fari. Tudi Kelti so bili bojoljub narod, ki so imeli ostre jeklene meche, ktere so iz lastnega jekla delali, zakaj pechali so se zeló z rudarijo, ktera jim je obilo dobichka donashala. Proti Rimljanom so se hudo branili, celo zhenske so v vrsti moshkih stale in se borile. Rimljani so shli pochasi naprej, pa v sto letih so jim bili vendar vsi Kelti podvrzheni.
122	Revija SRP
167
Od Gorice doli ob trzhashkem morji je she en majhen rod prebival, ki se je Venete imenoval. Ker se je to ime pozneje tudi nekterim Slovencem dalo, mislilo se je brzh tudi zastran Venetov, da so Slovenci bili. Pa ime Venet je zelo sploshno, zakaj nekteri slovenski, kakor tudi nekteri nemshki in keltishki rodovi so se tudi Venete imenovali. Sicer so pa tudi Veneti zhe zgodaj pod oblast Rimljanov prishli. To bi pa znalo veljavno biti, kar drugi dokazujejo, da so namrech Sloveni kdaj res to stran Donave do jadranskega morja segali, pa so bili 400 pr. Kr. od Keltov nazaj odgnani, da so le nekteri ostanki prihoda novih bratov prichakali. S tem se nasprotne misli najpred poravnajo.
Tako so tedaj vse te dezhele, v kterih zdaj mi Slovenci prebivamo, rimske postale. Panonci so se she vchasi spuntali, pa po zgubi svojega takrat velikega mesta Siska, kterega jim je Oktavijan po trdem boji vzel, bila je njih moch oslabljena, in tudi oni so se nove oblasti privadili. Ta oblast je bila res huda in je narode tlachila, toda zraven ni brez prida ostala. Rimljani so notranji mir krepko varovali; oni so ali nova mesta zidali, ali stara in zapadla popravljali, tako Ceje, tako Emono — sedanjo Ljubljano — tako koroshko Norejo, Trst in Oglej, ki je prva rimska trdnjava in bramba lashke dezhele postal. Vipavska dolina je bila takrat s trtami nasajena; povzdignila se je kmetija; bile so lepe ceste na vse strani narejene, in tudi kristjanstvo so uchenci sv. Marka, ki je v Ogleji uchil, v nashe kraje prinesli. Hudo so se ajdovski rimski cesarji novemu nauku ustavljali, morili so shkofe in njih poslushavce, pa vse to ni pomagalo. Gorechi oglejski shkofje so neprenehoma ljudstvo krshchevali in uchili, in che ravno jih je vech izmed njih usmrtenih bilo, bili so vendar njih nasledniki enako ognjeni in za razshirjenje vere navdusheni.
Okoli shtiri sto let so bile nashe dezhele pod Rimom in so se ta chas do malega polatinchile. Vse postave, navade in shege so rimske postale, prebivavci mest so bili Rimljani, in tudi zunaj mest so Panonci, Kelti in Ilirci ginili. Zlasti se zadnji kmalu zgube, pa tudi Panoncev, ki so se najdalje drzhali, zhe v chetrtem stoletji ne nahajamo vech kot poseben narod. Ko se tedaj zhe omenjeno narodno preseljevanje zachne, in v nashe dezhele Nemci pridero, najdejo oni Rimljane v dezheli. Ljudstvo za ljudstvom je potem nashe kraje previhravalo in prebivavce pobijalo ali sabo v daljne dezhele tiralo, zlasti so pa Huni pod svojim kraljem Atilom v nashi dezheli Emono in Oglej razdjali. Ko si Heruli Lashko podvrzhejo, pokorni so jim tudi nashi kraji; ko potem Goti pridejo in Lashko dobe, tudi oni na nashi zemlji kraljujejo, zakaj ona je po narodnem preseljevanji ob svoje ljudstvo prishla, le kak posamezen chlovek se je she tu in tam redkoma nahajal.
* Po rodu Sloven, ki je pa svoje slovensko ime »Uprava« premenil v latinsko »Justinijan«.
** Stavili so je pa vendar, vsaj nekteri, tudi na chelo zadruge ali vsega plemena, ter je volili za
kneginje.
*** Gosp. pisatelj meni, da so Slovcni, ki so napadali Grke, ravno Slovenci bili; mogoche, al gotovo ni. Misliti je, da so to bili oni Sloveni, ki so se potem v onih dezhelah naselili, predniki danashnjih Slovenov na Turshkem. — Leto, v kterem so se Slovenci v svojih sedanjih dezhelah
122
Revija SRP	168
naselili, je pach tezhko dolochiti; verjetno pa je, da so v vechem shtevilu v drugi polovici 6. stoletja zhe tukaj nashli svoje domovje, in gotovo je, da so oni konec 6. stoletja zhe tukaj prebivali. Mnogocenjeni hrvashki zgodovinar, kanonik dr. Rachki (Arhiv za povestnicu jugoslavensku, knjiga IV. str. 252) misli, da so morda mnogi zatatranski Slovenci z Obri vred okoli 563. leta morali v Panonijo iti, al ondi da so nashli svojih prestarih sorodnikov. Jaz menim, da je treba chloveku tadanje okolnosti poznati, pa vrh tega premisliti to, kar se je zadnji chas napisalo o tem, in kar je nash neutrudljivi preiskovavec dotichnih starin, g. Davorin Trstenjak razlagal in dokazoval, pa bode moral priznati, da je jako verjetno, da so nashi prededje zhe v davni rimski dobi stanovali na jugu Evrope; toda pri tem mora res biti tndi to, da so mnogi kesneje, ob chasu preseljevanja narodov, prishli za njimi. Franjo Bradashka
JANEZ TRDINA (1830, Mengesh — 1905, Novo mesto), pisatelj, pesnik, zgodovinar, publicist, kritik, etnograf. Iz premozhne kmechke druzhine; gimn. v Ljubljani (she pred maturo 1850 mu umreta mati in oche), kot dijak skrajno pobozhen, po dvomih na robu samomora kritichno distanciran; propadla revolucionarna »pomlad narodov« 1848 naredi nanj neizbrisen vtis. V ozrachju obnove absolutizma na Dunaju shtudira zgodovino in zemljepis ter klas. in slovansko filologijo, nato gimn. prof. v Varazhdinu in na Reki do 1866, ko je po 13 letih odpushchen (1867 upok.) kot »pohujshevalec mladine« z odporom proti nemshtvu, birokratizmu, klerikalizmu ob ostri demokratichni in slovensko-slovanski zavesti. 1859 poroka v Ljubljani z 18-letnico, ki chez tri leta umre za tbc, hcherki umrli v prvem letu; lastno nemarnost v tem zakonu ima za najvechji greh svojega zhivljenja. 1867 se preseli v NM in poslej, cheprav je Gorenjec, kot »sprehajalec« (psevd. Peripatetikar) preuchuje ljudstvo Dolenjske, zanj jedro slovenstva. 1882 v NM poroka z vdovo, srechen zakon traja do njene smrti 1890. Ilka Vashte je o Trdini, ki je deset let stanoval pri njeni prababici gostilnicharki, napisala roman Izobchenec (1960).
She vechji fenomen kot z biografijo je Trdina z literarnim opusom, ki je unikum tako po vsebini kot po oblikah objav. Zhe kot dijak in shtudent je pisal, prevajal in tudi objavljal (s tem ter z inshtrukcijami se je prezhivljal): nekaj pesmi in dramskih osnutkov, vechinoma pa prozo (s folklorno-fantastichnimi umetnimi bajkami ali parabolami je pravi oche slov. proze, z esejistiko pionir lit. kritike in zgodovinopisja). Od teh juvenilij knjizhno izide le Zgodovina slovenskega naroda, napisana 1850, izdala Slov. matica 1866 kot svojo prvo knjigo, brez avtorjevega soglasja, ker je bil zelo samokritichen. Zdi se, da je Trdinov literarni razvoj poleg shtudija in profesure zaviralo zlasti kmechko trdo obchutje realnosti; njegovo vodilo je bilo predvsem na podlagi trdne narodne zavesti (»n/omen«: ime Janez kot »etnonim« in priimek s pomenom trdote, trdih tal, trme, svojeglavosti; psevd. tudi Jovan Terdina) brezobzirno resnicoljubno preuchevati vrline in slabosti slovenskega naroda ter ga obenem vzgajati v duhu bivanjsko-futuristichnega optimizma ne glede na neugodne razmere. Po zgodnjem »izbruhu« na polovici stoletja kar trideset let ni objavil praktichno nichesar, shele na povabilo Frana
122	Revija SRP
169
Levca, urednika Lj. zvona, je 1881-1888 v tej reviji objavljal Bajke in povesti o Gorjancih, katerih sploshna veljava je primerljiva le z Levstikovim Martinom Krpanom in Milchinskega Butalci. Te bajke so bile za Trdino »narodne in ob jednem umetne«: z jezikovno-stilskim mojstrstvom, ki ga je visoko cenil Cankar, je ustvaril izvirno obliko folklorno-magichnega realizma v presechishchu ljudskega izrochila in lastnih aktualnih satirichno-kritichnih implikacij (podobno v ruski literaturi med romantiko in realizmom: Gogolj, Remizov, Korolenko). Kljuchni dosezhki gorjanskega cikla so krajsha Gluha loza (psihopatska blodnja v gozdu) ter daljshi Kresna noch (unikatna satira) in Peter in Pavel (politichni »kratki roman«). Pod pritiski Nemcev in domachih moralistov je Levec naposled ustavil objavljanje provokativnih Bajk. V poznih letih je Trdina objavil vech realistichnih spominskih del, ki imajo poleg vsebinske zanimivosti in berljivega stila tudi izjemno dokumentarno vrednost.
Tukaj objavljeni odlomek z zachetka Zgod. slov. naroda ima v naslovu in podnaslovu citata iz besedila, ker je pomen obeh sintagem she danes aktualen. Spis kot povzetek iz shtudijskih virov eruditskega maturanta je nastal na Dezhmanovo in Bleiweisovo rodoljubno pobudo; poleg pionirske (prva narodna zgodovina v slovenshchini) ima tudi shirsho vrednost kot poljudno in zanimivo napisan pregled preteklosti v 17 poglavjih od Starih Slovencev do Francoske vojske. Da ima pechat dobe nastanka in avtorjeve mladosti, je razumljivo; jezik je starinski (povedek na koncu stavkov), vendar zlahka berljiv, forsirano slovenstvo-slovanstvo (termina Slovenec, Sloven rabljena sinonimno, a tudi razlochevalno) pa je uravnotezheno z objektivnostjo glede domachih in tujih dejanj. Zalozhba je dala rokopis v redakcijo uglednemu zgodovinarju Franju Bradashki (Trdinov gimn. sosholec); k avtorjevim opombam je dodal nekaj svojih, posebej zanimiva je v drugem poglavju, kjer ob omembi avtohtonista Davorina Trstenjaka dopushcha, kakor Trdina v nadaljnjem odstavku, slovensko kontinuiteto od rimskih (venetskih) chasov. Po triumfu ob nastanku cesarstva 1871 je v nemshkih dezhelah porastel nacionalizem, vzporedno je raslo zavrachanje starodavnih slovenetskih hipotez tudi s strani slov. zgodovinarjev (nemshko sholanih).
Od Trdinovih del je bilo marsikaj objavljeno shele posmrtno, niti Zbrana dela (12 knjig 1946-1959) niso zajela vsega. Zalozhba Krt je iz rokopisov objavila 27 narodopisnih zvezkov v treh knjigah (Podobe prednikov, 1987). Zalozhnik Amalietti je izdal reprint Zgod. slov. naroda z dodano epsko pesnitvijo Bran in pogin Japodov (2013).
Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich
122
Revija SRP	170
Jaka Jarc
BODLEIAN JUNIUS XI
O anglosashkem rokopisu iz 10. stoletja, ki ga poznamo pod imenom MS Bodleian Junius XI, in o kontekstu njegove pesnishke obravnave biblijskih zgodb
(I. del)
I. Uvod
Kadar koli moram sestaviti kratko komunikativno besedilo o anglosashki literarni zgodovini, se mi zachuda pisanje ustavi. Nato skochim na glavo v morje zanimivih literanih dokazov, ki osvetljujejo neki neznani delchek anglosashke socialno-kulturne miselnosti. Strastno tipkam, dokler se ne zaletim v misel o naravi mojega notranjega obchinstva. Globoko namrech verjamem v pomembnost konteksta. Dandanes kontekst ni v modi, prisega se na navidezno jasnost informacije same zase, navada pa je celo odmisliti chim vech podatkov in vladi nevednosti omogochiti chim boljshe pogoje za rast. A v sebi verjamem, da se bodo chasi konteksta vrnili in zato mislim, da moram svojemu izbranemu obchinstvu povedati vech o ozadju katere koli teme, o kateri pishem. Hkrati pa moram predvidevati, da moje izbrano obchinstvo nima predznanja o staroangleshki knjizhevnosti, o chudnem izumrlem jeziku, ki jo je ovekovechil, o pesnishkih oblikah, ki jo konzervirajo nedotaknjeno in svezho skozi chas, o rokopisih in pisarski kulturi desetega stoletja. Privzeti moram, da ne ve veliko o prerodu staroangleshke pismenosti desetega stoletja, o Benediktinski reformi, in da ne pozna neverjetno spretnih umov shkofov Aelfrica in Wulfstana. Pri tem pa je vse to le majhen delchek nenavadnega tujega anglosashkega sveta.
A vendar nochem pristopati elitistichno in z nekakshnega vishka, saj sem sklenil, da bo moje obchinstvo radovedno in zhejno znanja; da so ga na obale neznanja le zanesli hitri tempo zhivljenja in pragmatichne instantne reshitve moderne dobe ter neustavljivi valovi dezinformacij, ki uspeshno polnijo malomarno in povrshinsko urejeno vsebino Interneta, ki do nepozorne javnosti prispe zmalichena. Rad bi posvetil del zhivljenja obveshchanju tistih, ki jih zanimajo chuda sveta nashih prednic in prednikov. A pisana beseda je enosmeren in dvodimenzionalen medij, ki pogosto obvisi v samoti, brez prave povratne informacije. Zato je tezhje najti izhodishche, kjer bi bilo mogoche zacheti obshiren pogovor. Kontekst si predstavljam kot morje, informacije predstavljene brez konteksta pa bolj kot potok ali reko, ki imata jasno zachrtano pot. Na morju lahko izberemo lastno smer, a che izberemo slabo, morda nikoli nikamor ne pridemo.
122	Revija SRP
171
Tako skusham zdaj razlozhiti, kako staroangleshka knjizhevost odseva vrednotni sistem in socio-kulturno miselnost anglosashkih avtorjev in njihovega obchinstva. Da bi ju priblizhal svojemu she neinformiranemu obchinstvu, moram povedati, da so bili Anglosasi germanski priseljenci na Britansko otochje, ki so domnevno ob propadu rimske province Brittanie priskochili na pomoch tedanji etnichni meshanici romaniziranega britanskega prebivalstva, bojda v bran proti keltskim ljudstvom. Naj nalashch obidem preobshirno vprashanje, kaj zajema germanskost, in poudarim, da so do druge polovice 20. stoletja mnogi zaman prizadevno prechesavali srednjeveshke vire v iskanju neizrechenega o germanskem poganstvu; ko pa je bil Hitler premagan, so s trdim delom in disciplino ta romantichna iskanja vechinoma opustili in se osredotochili na tisto, kar v besedilih dejansko pishe, pa cheprav kaj krshchanskega. Tako so akademiki varno z razdalje objektivnosti obravnavali vire kot rokopise, poezijo, jezikoslovne zakladnice, umetnishka dela, celo arheoloshke dokaze. Na teh temeljih lahko zdaj v njih ishchem tisto, chesar prej nismo znali razbrati; da opustim varno zavetje pozitivistichne navidezne jasnosti informacije same zase, in se, opremljen s poznavanjem preteklih zmot in kompleksnih akademskih vzporednic na podrochjih teologije, literarne kritike ipd., trudim poglabljati zavedanje o tem, kako literatura lahko osvetli korenine nashe civilizacije in ostane she danes uzhitkonosna. A za uspeh si bom shtel zhe, che mi le malo uspe komu sporochiti, kako pomembno je opazovati stvari v njihovem kontekstu ter natanchno in kritichno.
Zhal pa je to tezhka naloga, nit zgodovinske zgodbe pa neskonchna. Zato tokrat v svet poshiljam del uvoda moje doktorske naloge, saj upam, da bo to razmeroma preprosto delo dobra odskochna deska in nekakshen praizvir, iz katerega bom lahko chrpal nadaljnje zapise o pesnishki zgodovini Anglosasov. Moj namen je zacheti vechjo zbirko del, ki bodo razumljiva vsem radovednim. Tako spet nekako zachenjam na sredini, kot se za zgodovinske pripovedi spodobi, in vas vabim, da se seznanite z rokopisom iz desetega stoletja, ki ga ljubko imenujemo MS Bodleian Junius XI po knjizhnici Bodleian library, kjer ga hranijo, in po njegovem uredniku iz 17. stoletja, anglo-nizozemskem akademiku Franciscusu Juniusu.
Bralki ali bralcu svetujem, naj si izposodi ali na spletu poishche moderni angleshki prevod pesmi Junius XI, saj teh ne bom v celoti obnavljal, ampak bom prilozhnost izkoristil za prikaz, kako natanchno in poglobljeno delo je potrebno, preden si akademik lahko dovoli sprejeti sklep. Zavedam se, da vsi radi poishchemo nakljuchne povezave, ki temeljijo na pomanjkljivih informacijah. Pravzaprav tega v neki meri slej ko prej postane kriv vsak medievist, saj ni mogoche vedeti, kateri in koliko virov nam manjka. Vendar pa se, chetudi sprejmemo omejitve fizike in smrtnosti, ne smemo prepustiti lenobi ter skupaj zlozhiti prvih dveh kosov sestavljanke, ki nam omogochata, da nekako zlozhimo svoj sklep. To vodi k ozkoumju, v demokratichno urejenem svetu pa ozkoumje sploshne javnosti mochno shkodi civiliziranemu in konstruktivnemu nachinu zhivljenja.
122
Revija SRP	172
Ugotavljanje konteksta biblijske poezije
V nadaljevanju sledi uvod moje doktorske disertacije, v kateri ugotavljam, kako staroangleshke pesnishke parafraze Biblije — Geneza A, Geneza B, Eksodus, Danijel ter Kristus in Satan iluminiranega rokopisa Junius XI s konca 10. ali zachetka 11. stoletja — konceptualizirajo druzhbene interakcije. Izpostavil bom tiste odseke teh pesmi, kjer so bile druzhbene situacije in obravnava posesti prikazane drugache kot v Svetem pismu. Staroangleshki pesniki so namrech svetopisemske zgodbe pogosto prirejali bodisi z dodajanjem, izpushchanjem ali s spremembami vsebinskih poudarkov. Takshna obravnava tvori svojstveno meshanico biblijskih vsebin in staroangleshke pesnishke oblike, sloga ter formulaike. Ta meshanica pa nudi edinstven vpogled v delovanje druzhbe: druzhbeno kulturno identiteto, pojmovanje pravice do domovine, pravice in dolzhnosti, ki urejajo hierarhichna razmerja in samo naravo avtoritete.
Naj na kratko obnovim vsebino disertacije in tako poskrbim za potrebni kontekst. Najprej predstavim druzhbene koncepcije, izrazhene v pesmih, v razmerju do posesti; ta se v staroangleshkem slovstvu pogosto pojavlja v tesni navezavi na druzhbene procese. Druzhbene pojave in procese obravnavam tako, da pregledam pojave materialne lastnine ter njen alegorichni simbolizem. Materialna lastnina je namrech v staroangleshki literarni obravnavi pogosto njun skupni imenovalec. Lastnino delim na premichno in nepremichno. Pogledam, kako prenosljivost lastnine vpliva na kulturno identiteto Izraelitov v staroangleshkih pesmih ter pravice in dolzhnosti njihovih elit. Ta pristop se je izkazal kot posebno plodovit pri pesmih Geneza A in Eksodus, v katerih to ljudstvo nastopa predvsem v procesu migracij. Naslednje poglavje obravava idejo pravice do posedovanja zemlje kot nepremichne lastnine in z njo povezane ideje domovine. Da bi predstavil koncept zemeljske posesti, sem izraelitsko ljudstvo opazoval zunaj procesa migracije tam, kjer je v pesmih fiksno naseljeno. V chetrtem poglavju lahko tako na prej postavljenih temeljih obravnavam hierarhichne odnose, zlasti podobnosti in razlike v razmerjih gospodar-suzhenj in gospod-podrejeni, izrazhene v razlichnih delih pesmi Junius XI. V petem poglavju se ukvarjam z delovanjem avtoritete, kot so jo predstavili pesniki pesmi v rokopisu Junius XI s pomochjo dodajanja vsebin, ki jih njihovi biblijski viri niso vsebovali. V tem poglavju sicer posest she vedno uokvirja druzhbene procese, a sama ni vech osrednji predmet obravnave. V tem zadnjem poglavju razprava ni vech usmerjena v posedovanje kot sredstvo druzhbenih interakcij, ampak obravnava avtoriteto kot abstrakten pojem, ki hkrati sluzhi kot okvir druzhbenih interakcij in uravnava ravnanje s posestmi v teku teh istih druzhbenih interakcij.
Disertacija obravnava staroangleshke druzhbene koncepcije kot literarne ideale, ki so vezani na krshchanske moralne imperative, chetudi so ti med literarno obravnavo preoblikovani. Prilagodili so jih stilistichnim in tradicionalnim lastnostim starongleshke pesnishke pripovedi, verjetno pa tudi predvidevanjem in prichakovanjem, izhajajochim iz principov delovanja staroangleshke druzhbe kot
122	Revija SRP
173
take. Moj namen ni bil oblikovati nekih sploshnih zakljuchkov, ampak le predstaviti nabor vpogledov. V interpretativni obravnavi pa sem zato moral vzeti v ozir tudi vpliv pesnishke oblike in simbolizma staroangleshke poezije ter mukoma pridobljeno razumevanje in sposhtovanje poglobljenega znanja teologije, ki so ga posedovali staroangleshki pesniki, pa tudi izsledke vrste zgodovinskih raziskav anglosashkih posesti.
MS Bodleian Junius XI
Vse shtiri pesmi, ki jih obravnavam, so zapisane v enem rokopisu. Naj predstavim sploshne informacije o tem rokopisu, o njegovih dosedanjih izdajah, o izdajah posameznih pesmi, o problemu datiranja rokopisa, o vprashanju njegove enovitosti in seveda o strokovni literaturi o teh pesmih, ki se navezuje na temo disertacije.
Leta 1655 je nizozemski akademik Franciscus Junius prvich objavil rokopis Junius XI pod naslovom Caedmonova parafm%a. Celoto je obravnaval kot dolgo enovito pesnitev. Na podlagi jezikovnih in stilistichnih raziskav danes vemo, da je zbirka sestavljena vsaj iz petih posameznih pesmi, ki jih poznamo pod naslovi: Geneza A, Geneza B, Eksodus, Danijel ter Kristus in Satan. Edino zadnja chrpa vsebino zunaj Stare zaveze, saj poleg v krshchansko uradno potrjeno Novo zavezo sega tudi po apokrifnih virih. Genezi A in B pripovedujeta o tem, kako Bog ustvari vesolje in chloveka, o izgonu angelov iz raja, o Satanovi tozhbi in njegovem delovanju, ki je privedlo do Adamovega in Evinega izgona iz raja. Nato porocha o razvoju njunega chloveshkega potomstva, o bozhjih kaznih in ponastavitvah vesolja od Kajna in Abela pa vse do Abrahama. Naslednja pesem, Eksodus, je krajsha in pripoveduje o begu Mojzesovih Izraelitov iz Egipta in o njihovem prechkanju Rdechega morja ter o prihodu v obljubljeno dezhelo. Pesem Danijel pripoveduje o obdobju, ki so ga Izraeliti prezhiveli v babilonskem suzhenjstvu, ko je Danijel od bozhje avtoritete pridobil lastno avtoriteto, prikazhe Nebokadnezarjevo pot oblasti, njegove sanje, norost in vrnitev v Babilon. Kristus in Satan obravnava Kristusovo soochenje z Luciferjem, sprva v pushchavi, kot porocha Nova zaveza, nato pa apokrifno, v peklu, kamor se Jezus poda v obdobju treh dni po krizhanju, da bi osvobodil dushe, ki so sicer zasluzhne, a bi ostale zunaj nebes, kamor je po krshchanski veri mogoche priti le skozi Njega. V vsebini je mogoche prepoznati nekakshno vseprisotno temo, ki so jo interpretirali na razlichne nachine, bodisi kot posledico liturgichne namembnosti ali kot odraz strahov pred sodnim dnem. V 9. stoletju je namrech obstajalo preprichanje, da bo Bog sodil svetu leta 1000, to pa je le nekaj desetletij po izdelavi rokopisa Junius XI.
Leta 1832 je Benjamin Thorpe izdal prvo berljivo verzijo besedila Juniusa XI pod naslovom Cmdmon's Metrical Paraphrase of Parts of the Holy Scriptures in Anglo-Saxon; with an English Translation, Notes, and a Verbal Index [Cmdmonova metrichna parafraza delov Svetega pisma v anglosashchini z angleshkim prevodom, opombami in indeksom besed].1
122
Revija SRP	174
Za njim so temeljito preiskali in opisali rokopis Sir Israel Gollancz leta 1927,2 George Phillip Krapp leta 1931,3 in razmeroma nedavno, leta 1996, Remley,4 ki se je v obravnavi omejil na parafraze Stare zaveze, ki tvorijo tako imenovano Liber I, izpustil pa je Kristusa in Satana. J. R. Hall je leta 1999 napisal izjemno kritichno recenzijo Remleyeve Old English Biblical Verse, pri tem pa mu ni oporekal znanja, temvech nejasno argumentacijo in nekaj manjshih pomanjkljivosti. Muirova digitalna izdaja Junius XI5 vsebuje digitalne fotografije izvirnega rokopisa, njegove transkripcije, zraven pa tudi Kennedyjeve prevode pesmi.6 Ta edicija mi je dobro sluzhila pri delu, saj omogocha rachunalnishko iskanje po slikah dejanskega rokopisa; to mi je omogochilo pregled izvirne pisave in ilustracij. Literaturo, ki obravnava pesmi Stare zaveze kot enoto, so dopolnile izdaje posameznih pesmi, zlasti Doanovi objavi pesmi Geneza A in B 7 ter Lucasova objava pesmi Eksodus iz leta 1977.8 Slednja je kronoloshko sicer sledila Irvingovi iz leta 1953,9 a je zatem Irving svoje raziskovanje posameznih aspektov Eksodusa v seriji komentarjev in dodatkov nadaljeval globoko v 1970ta leta.10 Najmlajshi izdaji pesmi Danijel ter Kristus in Satan sta Christ and Satan11 Roberta Finnegana in Farrellova Daniel and Azarias.12 Doanovi izdaji pesmi Geneze sta vsebovali tudi komentarje vechjih problemov pri obravnavi rokopisa. Remleyeva Biblical Verse iz leta 1996 sicer ni popolna strokovna edicija pesmi Junius XI, a odlichno kritichno pretrese strokovno literaturo o pesmih Stare zaveze (brez Kristusa in Satana), pri tem pa zajema tudi strokovno pisanje poznega dvajsetega stoletja.13 Ne nazadnje pa moram omeniti tudi zadnjo izdajo v seriji publikacij o Juniusu XI — Old Testament Narratives Daniela Anzelarka iz leta 2011, ki je komparativno popolnoma uporaben prevod pesmi Juniusa XI na temo Stare zaveze, z opombami, ki jih je mogoche primerjati s Kennedyjevimi.14 Vsi prevodi pesmi Juniusa XI, vkljuchno s tistimi v dodatku, so Kennedyjevi, a jih v svojih razlagah obchasno pretresem ob Anzelarkovih in Bradleyjevih, kadar se to v argumentaciji izkazhe kot potrebno.15 Citirani odlomki iz Svetega pisma so vzeti iz Vulgate s prevodi iz Douay-Rheims Bible.16
II. Pesmi: vsebina in kontekst
Prva pesem rokopisa Geneza I teche od vrstice 1 do 234 in opisuje stvarjenje. Nato jo prekine Geneza B. Daljshi del Geneze A sledi po koncu vrinka, in sicer od vrstice 851 do 2936, opisuje pa vsebino od izgona iz raja do sklepa prilike o Abrahamovem zhrtvovanju Izaka.
Med vrsticami 235 in 851 je neopazno vrinjena Geneza B na mestu, kjer bi prichakovali, da bo Geneza A opisala izvirni greh. Doane predlaga tezo, da je pisar sledil obstojechemu eksemplarju, v katerem sta bili Geneza A in B zhe zdruzheni; meni, da je nastala potreba po interpoliranju, ker so bile zadevne strani Geneze A bodisi neberljive ali izgubljene.17
122	Revija SRP
175
Z 2312 vrsticami je Geneza A najdaljsha pesem rokopisa. Po obliki je bolj opisna kot, denimo, Eksodus ali Kristus in Satan. Ker Svetemu pismu sledi precej bolj neposredno kot druge pesmi, je dokaj lazhje primerjati njene omembe lastnine s tistimi v Svetem pismu.18 Tudi nasploh je to pesem mnogo lazhje primerjati s Svetim pismom, saj so podobnosti konsistentne in jih z lahkoto razpoznamo, zato lazhje opazimo, kje je staroangleshki pesnik zavil po svoje. Pomaga tudi, da je o mozhnih drugih virih za to pesem napisano ogromno strokovne literature.19 Geneza B je staronagleshka verzija kontinentalne stare sashke pesmi. Njen obstoj je na podlagi besedilne analize Edward Sievers predvideval zhe leta 1875.20 Dokaz je sledil devetnajst let pozneje, leta 1894, ko so v Vatikanski knjizhnici nashli Genezo B. Navadno se vrstice obeh pesmi shteje kar brez prekinitve, tako Geneza B obsega vrstice od 235 do 851. Enako jih shtejem tudi jaz, a v svoji razlagi konsistentno pripisujem oznako Geneza B. Pesem je relativno kratka, in ne sledi Svetemu pismu, cheprav mestoma vkljuchuje njegove dele. Za Genezo B velja, da je slogovno boljshe kvalitete kot Geneza A.21 Vsekakor je pripovedno bolj dramatichna in stilsko osredotochena na prvoosebno pripoved, njeni liki so zato tudi bolj plastichni; tu je najpomembnejshe, da si pri interpretaciji svetopisemske materije vzame odlochno vech svobode.
Pripoved obravnava Satanovo tozhbo, kot njegova motivacija za rezhijo izgona Adama in Eve iz raja pa je predstavljen ponos. Na zachetku pesmi izvemo, kako sta bila ustvarjena Adam in Eva, kako jima je Bog podelil v upravljanje raj in bonitete, ki iz tega izhajajo. Kot je povedal Doane, je bila interpolacija bodisi stvar nujnosti ali izbire — z namenom v Genezo A umestiti zgodbo o padcu chloveka.22 Da je bila pesem ustvarjena na tujem, to urednika ochitno ni ustavilo, da je ne bi vkljuchil sredi pripovedi, zato jo tudi jaz brez dvomov obravnavam ob boku drugih pesmi Juniusa XI. A prizadevam si, da bi konsistentno naznacheval, do katerih ugotovitev prihajam na podlagi Geneze B in te vzporejal z dokazi iz drugih pesmi.
Eksodus je s svojimi 590 vrsticami najkrajsha pesem rokopisa Junius XI. Podaja zgodbo o Izraelitih, ki na begu pred Egipchani prechkajo pushchavo in koncno tudi Rdeche morje. Stilsko je ta pesem precej manj opisna kot Geneza A ali Danijel., a v zameno ponuja obchutno vech alegorij in pesnishkih podob. Eksodus vsebuje tudi dve t. i. patriarhalni digresiji, umeshcheni v neprekinjeni tok pesmi; prva obnovi zgodbo vesoljnega potopa s posebnim poudarkom na zavezi, ki mu sledi, druga digresija pa prav tako meri na zavezo, ko nas spomni na Abrahamovo voljnost zhrtvovati prvorojenega Izaka.
Pesem vseskozi poudarja bozhjo obljubo prihodnje sreche in rodno pravico Izraelitov do Obljubljene dezhele. Ti dve digresiji so nekateri skushali opredeliti kot interpolaciji, a danes velja konsenz, da sta bili vseskozi integralni del pesmi, povezujoch vrsto njenih notranjih tem.23 V zgodnjem obdobju njene obravnave so menili, da patriarhalni digresiji motita tok pripovedi: Hugo Balg je celo predlagal, da bi ju obravnavali locheno — kot pesem Exodus B.24 Tudi Alois Brandl je predlagal, da
122
Revija SRP	176
bi ju obravnavali kot posebno delo z naslovom Noah und andere Patriarhen.25 Sedgfield pasusa preprosto ni vkljuchil v svojo izdajo in je celo kritiziral Krappa, da ga je. 26 W. P. Ker je digresijo oznachil kot neznosno, Charles Kenedy pa je menil, da digresija prekinja pesnishko sekvenco Eksodusa I.27 Chetudi, kot je zapisal Hauer, lahko zavrachanje pasusa razumemo kot odraz stopnje vednosti v chasu, je osebno menil, da gre za enovito pesem.28 Termin digresija ostaja v rabi kljub preprichljivemu argumentu Richarda Marsdena, da sta pasusa v resnici integralnega pomena za sporochilo, ki ga zheli predati pesem, namrech o temelju pravice do Obljubljene dezhele, dosezhene na koncu pesmi, in da bi bilo treba izraz »digresiji« zamenjati z izrazom »ingresiji«.29
Danijel shteje 764 vrstic. Pripoved se zachne po zasuzhnjnju Izraelitov in se koncha nenadoma z unichenjem njihovih zhrtvenih posod. Te naj bi predstavljale del Salomonovega zaklada v lasti Izraelitov. Pesem spet bolj dosledno sledi Svetemu pismu, a chrpa snov iz vech razlichnih knjig le-tega. Del Svetega pisma, ki v Vulgati stoji pred knjigo Danijel, a se nanjo navezuje, je v pesmi zgoshchen v nekakshen uvod. Pesem zajema tudi dolgo verzijo pesmi treh mladenichev v pechi, vir, iz katerega je chrpala, pa je bila najverjetneje Himna in ne Danijel iz Vulgate.30 Kristus in Satan izstopa med ostalimi pesmimi. Med drugim, ne obravnava dogodkov iz Stare zaveze in se ne navezuje na Vulgato. Kakor znani shkof desetega stoletja ^lfric si tudi urednik Juniusa XI ni pomishljal uporabiti apokrifov, kakrshen je na primer Pilatov Evangelij, ki velja za enega virov pesmi Kristus in Satan31 Staroangleshka svetopisemska poezija enako rada posega po apokrifih kot po kanonu Svetega pisma. Kot pravi Biggs: »Anglosasi so podedovali tako zanimanje kot nezaupanje do apokrifov od latinskih cerkvenih ochetov zlasti Hieronima in Avgushtina.«32 Po vsebini pa Kristus in Satan lepo dopolni cikel pesmi Juniusa XI. Sodni dan predstavi kot antipol stvarjenju v zachetku Geneze A ter minljivemu trpljenju smrtnosti izraelitskega tavanja v Eksodusu in Danijelu doda katarzichni smisel, zraven pa v smislu vzorca objema zrcali serijo vsebinskih poudarkov z zachetka rokopisa, kot je na primer Satanova tozhba.
III. Datiranje rokopisa Junius XI in njegovih pesmi
Rokopis Junius XI ni dokonchno datiran. Zdi se, da je bil ob svojem nastanku premishljeno urejen; t. i. Liber I vsebuje prve shtiri pesmi, ki zajemajo svojo snov v Stari zavezi, ne pa tudi pete Kristus in Satan, ki je vchasih posebej imenovana Liber II. V celoti je pisana v enoviti inzularni minuskuli, znachilni za otoshke rokopise poznega desetega stoletja, sledi pa enotni zasnovi razporeditve s stranmi, vechnoma razdeljenimi vsaka po shestindvajset vrstic.33 Na podlagi paleografskih ugotovitev je Ker rokopis datiral prav na zachetek enajstega stoletja.34 Francis Wormald je kopiranje rokopisa prisodil v drugo chetrtino enajstega stoletja na podlagi prisotnosti »skandinavskega likovnega vpliva.«35 Na podoben nachin je Doane datiral rokopis nekako v leto 1025,36 prav tako Lucas.37 Barbara Raw je opazila, da je bilo nekaj risb
122	Revija SRP
177
dodanih kasneje, morda celo med 1100-1250.38 Kot je leta 1996 zapisal Remley: »... njene pripombe glede prominentne razstavljenosti folianta (verjetno na podiju), torej morda merijo na anglo-normansko kultivacijo verzov v stari angleshchini, na katero poprej nismo sumili.«39
Debata she ni konchana; leta 2002 je Leslie Lockett za datiranje rokopisa uporabil celostno analizo. Kot je zapisala: »Junius XI doslej she ni bil podvrzhen podrobni interdisciplinarni raziskavi, poizkusi, da bi ga datirali na podlagi posameznih znachilnosti, pa so proizvedli neskladne rezultate.«40 Zakljuchila je, da je bila zbirka Junius XI sestavljena nekako med leti 960 in 990.41 Doane zagovarja tezo, da je Liber I morda nastala na podlagi enega samega eksemplarja, ki pa ni vseboval pesmi Geneza B, ki naj bi bila dodana kasneje, ker naj bi bil del eksemplarja poshkodovan.42 Za eksemplar se predvideva, da je obstajal priblizhno stoletje pred nastankom Juniusa XI; tako naj bi vse te svetopisemske pripovedi krozhile skupaj v pisni obliki v desetem stoletju, verjetno brez pesmi Kristus in Satan.43 Datiranje vezave je manj relevantno za obseg te razprave, a si zasluzhi kratek povzetek kot prikaz tezhavnosti vrst datiranja, ki jih zahteva celo en sam rokopis. Stoddart obstojechi zvezek postavlja v petnajsto stoletje, s tem se strinjajo tudi Gollanz, Timmer in nazadnje Doane.44 Doane, ki je pisal leta 1978, je pristal na datiranje v petnajsto stoletje, cheprav je imel dostop do Lucasovega (1977) sklepa, da je bila zadnja vezava izvedena zhe med 1025 in 1050.45 Pacht in Alexander sta leta 1973 predlagala, da je bil rokopis ponovno preshit, in torej predvidoma nazadnje vezan okrog leta 1200. Na podlagi tehnichnih in stilistichnih dokazov je Barabara Raw pristala v 13. stoletju.46
IV. Datiranje posameznih pesmi Juniusa XI: problemi in predlogi
Datiranje je vsesploshen problem pri staroangleshki poeziji, saj ta uporablja t.i. univerzalni staroangleshki pesnishki jezik ter standardne formule in uveljevljene fraze, enake ne glede na to, kdaj pesem nastane. Kot je razlozhila Elizabeth Tyler, je zaradi »izjemne stilistichne stabilnosti staroangleshke poetike posamezne staroangleshke pesmi tezhko datirati in s tem umestiti v kronoloshki okvir.«47 Sploshne probleme datiranja staroangleshke poezije je detajlno razdelal Cronan leta 2004,48 ki ga pogosto citirajo v razmerju do posamichnih pesmi.49 Gre za naslednje probleme: ustvarjanje posamezne pesmi je odprt kumulativen proces brez dolochenega datuma ali kraja nastanka.50 Tudi che je mogoche datirati posamezne dele pesmi, recimo na podlagi jezika, narechja ali terminologije, ki oznachuje druzhbene hierarhije (na primer uvajanje tujih terminov za druzhbeni status bodisi danskega ali norveshkega izvora), to she ne pomeni, da lahko pesem tako datiramo tudi v celoti oziroma da je bila pesem sploh v osnovi zamishljena v obliki, v kakrshni je ohranjena. Ilustracija tega potencialnega problema, hkrati pa tudi dokaz zmozhnosti akademske obravnave, je bila osnovna domneva, da sta
122
Revija SRP	178
pesmi Geneza A in B enotno besedilo, ki mu je sledila identifikacija Geneze B kot posebne interpolirane enote celo pred odkritjem dejanske izvirne pesmi. Vechina Geneze B je v standardnem meshanem pesnishkem narechju51 in jo je kot celoto v sploshnem nemogoche datirati. Terminus ad quem, ki ga je predlagal Doane, je nekako med 1000-1025, kot najzgodnejshi mozhni datum stvaritve pa navede leto 680; Doane tudi pripomni, da je to enako, kot rechi, da gre za staroangleshko pesem.52 Ko domneva, da je bila Geneza A vkljuchena v eksemplar stoletje pred obstojechim rokopisom Junius XI, Doane naznachi, da je pesem v desetem stoletju obstajala v pisni obliki. Velik del Geneze A izprichuje besedne vzporednice z Beowulfom, Eksodusom in Danijelom. Doane se v svoji ediciji pridruzhuje mnenju, da bi lahko bila Geneza A sochasna z Beowulfom, a se ne strinja s tem, da je Beowulf zgodnjega nastanka.53
Hipoteza, da je bila Geneza B interpolirana, je bila potrjena leta 1894, ko so odkrili Vatikanski rokopis, ki je vseboval dele dejanske stare kontinentalne sashke Geneze.54 Che gre verjeti Doaneu, trenutno zadnjemu resnemu uredniku pesmi, je bila staroangleshka Geneza B vkljuchena v eksemplar Juniusa XI vsaj stoletje starejsha kot Junius XI.55 Doane se nasloni na kodikoloshke dokaze in zanika Timmerjevo hipotezo, da je bila Geneza B prvich vkljuchena shele v zadnjo, torej obstojecho kopijo rokopisa Junius XI.56 Prav tako dokazuje, da Geneza B ni bila prevedena v desetem stoletju, kot so predlagali Gordon Hall, Robert Priebsch in Thomas Ohlgren, ki so se v svojih argumentih naslanjali na ekstralingvistichne analize.57 Doane preprichljivo razdela proces prevajanja oziroma, kot se izrazi, »inskribiranja« stare sashke Geneze, ki je ohranil mnoge originalne besede, pri chemer so nekatere skrajshane, da se skladajo s staroangleshkim metrumom.
Doane pravi tudi, da je staroangleshko obchinstvo razumelo staro sashchino, za Genezo pa meni, da je krozhila po anglosashki Angliji zhe leta 900, morda celo 850. Poudari, da chetudi je bila pesem res vkljuchena z namenom nadomestiti v eksemplarju poshkodovano ali nekako nezadostno svetopisemsko vsebino, to she vedno ne pojasni, kako in na kakshen nachin je stara sashka pesem v osnovi prishla v anglosashko Anglijo.58
Prvi nastanek pesmi Eksodus je Lucas datiral nekako med leti 700 in 800, menil pa je tudi, da je sorodna Beowulfu,59 in se ni strinjal z Irvingom, ki je predlagal pozno sedmo ali zgodnje osmo stoletje.60 Pesem deluje enovito in je oblikovno konsistentna, zaradi chesar so nekateri skushali najti njen edini vir; v poznem devetnajstem stoletju sta Groth in Mürkens predlagala De transitu maris rubri, pesem ki jo je v petem stoletju napisal Avitus, shkof iz Vienna.61 Vendar pa, kot navaja Irving, je leta 1911 Samuel Moore drugega za drugim ovrgel vse Mürkenove argumente.62 Lucas, ki se je zadnji lotil urejanja pesmi, meni, da je pravi vir Exodusa kar celotna »krshchanska tradicija, v okviru katere je pesem nastala«, in nato izpostavi tri elemente krshchanske tradicije, ki jih je imel za primarne vire pesmi: Sveto pismo, svetopisemske komentarje in liturgijo.63 Poslej ni she nihche
122	Revija SRP
179
predlagal alternativnega datuma nastanka pesmi, to pa je le dodaten dokaz o tezhavnosti datiranja staroangleshke poezije.
Podobno so usahnili tudi poskusi datiranja Danijela. Leta 1948 je Kemp Malone izvajal, da je bila pesem napisana v Northumbriji v osmem stoletju.64 Ferell pa v zadnji celoviti izdaji (1977) niti ni poskushal predlagati datuma nastanka.65 Doane je preprichljivo ugotovil, da so morda predhodni uredniki she imeli dovolj svobode, da so lahko prihajali do »izchrpnih in samozavestnih zakljuchkov o sestavi in domovih svojih zbranih pesmi,« a je to postalo tezhje, ko je leta 1959 Kenneth Sisam objavil svoj temeljni chlanek Dialect Origins of the Earlier Old English Verse, v katerem je pojasnil, da je nemogoche razlochiti posamezne ohranjene plasti pesmi, ki obstaja le v eni kopiji.66 Nenaden konec Danijela in odsotnost pripisa finit Liber I, ki bi vzpostavil ravnovesje s pripisom finit Liber II, Amen ob koncu Kristusa in Satana, sta dva argumenta, s pomochjo katerih so nekateri dokazovali, da pesmi Danijel v obstojechi obliki manjka konec;67 Krapp je trdil, da je sicer mogoche, da se je ta izgubil iz obstojechega rokopisa, vendar pa je menil, da najverjetneje rokopis Junius XI ni nikoli vseboval parafraze celotne Svetopisemske zgodbe o Danijelu, chetudi bi taka parafraza obstajala kje drugje.68 Kristus in Satan izstopa na vech nachinov: v fizichnih lastnostih — v zasnovi, rokopisu in velikosti strani — je razvidno, da je bila pesem dodana kasneje; Lucas je menil, da je bila ta pesem prej samostojna knjizhica, ki je krozhila neodvisno od ostalih, preden so jo vshili v Junius XI.69 To bi razlozhilo tudi nenaden konec pesmi Danijel.10
Barbara Raw pa se s Krappom ni strinjala; trdila je, da je bila pesem Kristus in Satan v rokopis vkljuchena zhe vsaj, ko so rokopis zvezali v obstojecho vezavo, v trinajstem stoletju; dodala je tudi, da so rokopis tudi v 12. stoletju she vedno brali.71
Tako kot za Eksodus tudi za Kristus in Satan niso identificirali enega samega vira. Wright je menil, da je v pesmi chutiti irske vplive; prav tako je pesnik, ki je spesnil pesem Kristus in Satan, kot pesnik Eksodusa, izkazal poglobljeno in obshirno poznavanje krshchanskega izrochila.72 Glavno vprashanje obravnave pesmi Kristus in Satan je zhe dolgo njegova enovitost. Nekateri strastno zagovarjajo, da gre za nabor izsekov, drugi pa, da je pesem enovita.73 Leta 1925 jo je Gollancz, ki se je strinjal s Clubbom, da je pesem enovita in delo enega pesnika, tematsko razdelil na dva dela: Zhalostinka padlih angelov in Plenjenje pekla, pripomnil pa je, da je dodan she tretji naknadni sklep pesmi, ki ga je poimenoval Skushnjava.74 Leta 1977, v edini bolj sodobni izdaji Kristusa in Satana, je Finnegan podal preprichljive dokaze za enovitost pesmi; s pomochjo analognih homiletichnih anglosashkih virov je predstavil dramatichno tematsko strukturo, ki v treh delih nachrtno razvije Kristusa od vsemogochnega do chloveshkega lika, s katerim se je mogoche poistovetiti.75
122
Revija SRP	180
Enovitost rokopisa in izobrazhevalni namen
Pesmi rokopisa Junius XI ni mogoche preuchevati le vsako zase, temvech tudi kot enotno kompilacijo, ki jo je nachrtno zlozhila urednishka roka. V vsebini se kazhe koherenca teme in namena rokopisa, kot bom predstavil v tem poglavju. Dosedanji shtudij je identificiral mnoge dejavnike, ki prichajo o enovitosti in sorodnosti tematik, vsebine, teologije ter celo uporabe in namena pesmi, vkljuchenih v rokopis. Zhe leta 1912 je Bright menil, da so bile prve tri pesmi rokopisa namenjene rabi v liturgiji za Veliko soboto. Njegov predlog tipoloshke serije ni vkljucheval pesmi Kristus in Satan, za katero je menil, da je bila dodana kasneje in ni bila nachrtovana kot integralni del prvotne zasnove.76 Leta 1927 je Bright nasprotoval njegovemu stalishchu,77 kasneje, leta 1996, pa tudi Remley.78 Rendall je leta 1974 izpostavil skupne elemente v epizodi Plenjenje pekla v pesmih Eksodus ter Kristus in Satan7 Leta 1977 je Lucas pritrdil Brightovemu predlogu, da je bil rokopis namenjen rabi v liturgiji, in je interpretiral »heofoncandel« — svecha neba — metaforo za sonce iz Eksodusa kot velikonochno svecho.80 Barbara Raw se je leta 1978 pridruzhila temu mnenju.81 Bolj pred kratkim, leta 2005, je Anzelark zapisal, da le patriarhalna ingresija v Eksodusu, ki govori o zhrtvovanju Izaka, »nakazuje mozhnost direktne povezave branj pri velikonochnih mashah«,82 med tem ko je Lapidge leta 2006 menil, da je v celotnem Juniusu XI prisoten poudarek na simbolizmu krsta.83 Danes prevladuje mnenje, da je bila sekcija Liber I zbrana nachrtno, z jasnim namenom uporabe, medtem ko naj bi bila Kristus in Satan dodana kasneje, bodisi nachrtno ali pa preprosto zato, da zakljuchi sicer odprt vsebinski dramaturshki lok od stvarjenja do sodnega dne.
V rokopisu ni naslovov ali odstavkov, ki bi prekinjali tok verzov. Pri branju na glas, po sklopih, izbranih glede na liturgichni cikel 84 in na Lent,85 bi obchinstvo she toliko tezhje zanzavalo posamezne pesmi kot samostojne enote. Kot je ugotovil Irving,86 bi bilo pri branju pesmi po delih ter morda celo izven vrstnega reda she tezhje razbrati razlike med pesmimi oziroma bi se te obchinstvu ne zdele pomembne. Poslushanje pesmi po sklopih bi ustvarilo mochnejshi vtis niformnosti in enovitosti kot tiho branje posameznih pesmi, kakrshno poznamo danes.
Poleg tematske enovitosti rokopisa je zanimiv tudi njegov morebitni namen. Te pesmi bi lahko sluzhile mnogim namenom; po naravi so pouchne, svoje obchinstvo pa pouchujejo tudi o idealih druzhbenega obnashanja.87 Zhe zgolj dejstvo, da je bila svetopisemska vsebina prirejena parametrom staroangleshkega pesnishkega zhanra in ne le preprosto prevedena, kazhe na mozhno zheljo uporabe za uchne namene. Pesmi Juniusa XI sodijo v shirsho in starejsho anglosashko pesnishko tradicijo pouchevanja s pomochjo zhanrov domache literarne dedishchine. Zhe za chasa meniha Bede Chastitljivega so pri pouchevanju uporabljali razlichna besedila v domachem jeziku: »Beda je prepoznal veliko pomembnost uporabe domachega jezika za osnovno pouchevanje o veri in je nevedne duhovnike oskrboval z lastnimi angleshkimi prevodi molitev in
122	Revija SRP
181
ochenasha.«88 V Angliji shtirje kodeksi, ki sestojijo v glavnem iz verzificiranih zgodb iz Biblije, napisani pa so v poznem desetem in zgodnjem enajstem stoletju, »predstavljajo precej vechji in bolj dodelan korpus poezije v domachem jeziku, kot ga najdemo na kontinentu.«89 V tem korpusu je svetopisemska vsebina prilagojena anglosashkemu druzhbenemu in kulturnemu okolju; predstavljena pa je na dramatiziran in zabaven nachin.
Pred vech kot shestdesetimi leti je Hardin Graig nakazal mozhnost namena pouchevanja v svoji obravnavi ciklichne drame Chorpus Christi: »Ochitno je, da obstajajo paralele med ciklichnimi dramami in velikimi verskimi epi srednjega veka«.90 Woolf pudarja, da »chetudi so bili cikli premishljeno nachrtovani, avtorjev primarno niso zanimali liturgichni premisleki. Precej bolj pomemben se jim je zdel namen izobrazhevanja nepouchenih.«91 Pesmi Juniusa XI pogosto dramatizirajo svetopisemsko pripoved. Zdruzhevanje svetopisemske vsebine z zabavno pripovedjo v domachem jeziku in v obchinstvu znanih pesnishkih oblikah pa pesmim nudi podoben didaktichni efekt. Tudi Remley je verjel, da »moremo pesmi Juniusa XI brati kot odseve anglosashkih metod pouchevanja svetopisemskih vsebin.«92 Nedavno, leta 2008, je Conner izrazil enako mnenje, a je dodal, da se poleg didaktichne narave pesmi tudi njihova vsebina naslanja na didaktichne materiale, ki tako tvorijo tradicijo verovanja.93 Conner jih je imenoval doktrinarne verske pesmi in jih v nachinu na katerega naslavljajo miselne procese vseh obchinstev, primerjal s herojsko in bojno poezijo. Misel sklene s citiranjem Certauja, ki za te pesmi pravi, »da se nagibajo bolj k sproshchujochim.«94
(Konec prvega dela)
Bibliografija / Bibliography
Abrams, L. (2008), 'Germanic Christianities, 600-c. 1100', in Thomas F. X. Noble, Julia M. H. Smith, and Roberta A. Baranowski (eds.), Cambridge History of Christianity (Cambridge: Cambridge University Press).
Andersen, Hans E. (1991), The Battle of Maldon: the Meaning, Dating & Historicity of an Old English Poem (Copenhagen: University of Copenhagen).
Anlezark, Daniel (2011), Old Testament Narratives (Cambridge, Mass.: Harvard University Press).
Balg, Hugo (1882), Der Dichter Caedmon und seine Werke (Bonn).
Battles, Paul (2000), »'Genesis A' and the Anglo-Saxon 'Migration Myth'«, AngloSaxon England, 29, 43-66.
Biggs, F. M. (2003), 'An Introduction and Overview of Recent Work', in Kathryn Powell and Donald Scragg (ed.), Apocryphal Texts and Traditions in Anglo-Saxon England (Cambridge: D.S. Brewer), 1-25.
122
Revija SRP	182
Biggs, F.M., Hill T.D., Szarmach P.E., Hammond K. (ed.), (1990), Sources of AngloSaxon Literary Culture: A Trial Version (Medieval and Renaissance Texts and Studies 74; Binghamton, New York: Centre for Medieval and Early Renaissance Studies, State University of New York).
Brandl, Alois (1908), Geschichte der altenglishcen Literatur (I; Strassburg).
Breeze, Andrew (1993), 'Habakkuk 1:8 as Source for Exodus 161—69', Neophilologus, 77 (1), 161-62.
Bright, James W. (1912), 'The Relation of the Csdmonian Exodus to the Liturgy',
Modern Language Notes, 27 (4), 97-103.
Calder, Daniel G. and Allen, Michael J. (eds.) (1976), Sources and Analogues of Old English Poetry: the Major Latin Texts in Translation (Cambridge: D. S. Brewer).
Certeau, Michel de (1988), The Writing of History (European perspectives; New York: Columbia University Press) xxviii, 368 p.
Clubb, Merrel D. (1925), Christ and Satan an Old English Poem (New Haven: Yale University Press).
Conner, P. W. (2008), 'Religious Poetry', in Philip Pulsiano and Elaine Treharne (ed.), A Companion to Anglo-Saxon Literature (Malden MA and Oxford: Blackwell Publishing), 250-67.
Craig, Hardin (1912-13), 'The Origin of the Old Testament Plays', Modern Philology, 10 (4), 473-87.
Cronan, Dennis (2004), 'Poetic Words, Conservatism and the Dating of Old English Poetry', Anglo-Saxon England, 33 (1), 23-50.
Cross, J. E. and Tucker, S. I. (1960), 'Allegorical Tradition and the Old English Exodus', Neophilologus, 44 (1), 122-27.
Day, Virginia (1974), 'The Influence of the Catechetical Narratio on Old English and Some Other Medieval Literature', Anglo-Saxon England, 3 (1), 51-61.
Doane, Alger N. (1978), Genesis A: A New Edition (Madison: University of Wisconsin Press).
--- (1991), The Saxon Genesis: An Edition of the West Saxon Genesis B and the Old Saxon Vatican Genesis (Madison: University of Wisconsin Press).
Earl, J. W. (1970), 'Christian Traditions and the Old English Exodus', Neuphilologische Mitteilungen, 71, 541-70.
Farrell, Robert T. (ed.), (1974), Daniel and A^arias (London: Methuen).
Ferguson, Paul F. (1978), 'The Old English Exodus and the Patristic Tradition', PhD (Ann Arbor, Mich. ).
--- (1981), 'Noah, Abraham, and the Crossing of the Red Sea', Neophilologus, 65 (2), 282-87.
Finnegan, Robert E. (1977), Christ and Satan: a Critical Edition (Waterloo Ont.: Wilfrid Laurier University Press).
122	Revija SRP
183
Gollancz, Israel (ed.), (1927), Caedmon Manuscript of Anglo-Saxon Biblical Poetry Junius XI in the Bodleian Library (London: Oxford University Press).
Green, B. (1971), 'Gregory's Moralia as an Inspirational Source for the Old English Poem Exodus', Classica et Mediaevalia Kobenhavn, 32 251-62.
Groth, Ernst Johannes (1883), 'Composition und Alter der altenglischen (angelsächsischen) Exodus', Thesis.
Hall, Gordon Gerould (1911), 'The Transmission and Date of Genesis B', Modern Language Notes, 26 (5), 129-33.
Hall, J. R. (1975), 'The Building of the Temple in Exodus: Design for Typology', Neophilologus, 59 (4), 616-21.
--- (1976), 'The Oldest English Epic of Redemption: The Theological Unity of MS Junius 11', Traditio, 32, 185-208.
Hall, T. (2003), '^lfric and the Epistle to the Laodicians', in Kathryn Powell and Donald Scragg (ed.), Apocryphal Texts and Traditions in Anglo-Saxon England (Cambridge: D.S. Brewer), 65-83.
--- (2008), 'Biblical and Patristic Learning', in Philip Pulsiano and Elaine Treharne (ed.), A Companion to Anglo-Saxon Literature (Malden MA and Oxford: Blackwell Publishing), 327-44.
Hauer, S. R. (1981), »The Patriarchal Digression in the Old English 'Exodus', Lines 362-446«, Studies in Philology, 78 (5), 77-90.
Hill, T. D. (1980), 'The Virga of Moses and the Old English Exodus', in John D. Niles (ed.), Old English Literature in Context: Ten Essays (Cambridge D. S. Brewer), 57—65.
Hill, Thomas D. (2002), »Pilate's Visionary Wife and the Innocence of Eve: an Old Saxon source for the Old English 'Genesis B',« The Journal of English and Germanic Philology, 101 (2), 170-84.
Irving, E. B. (1953), The Old English Exodus (Yale Studies in English New Haven: Yale University Press).
--- (1959), 'On the Dating of the Old English Poems Genesis and Exodus', Anglia, 77, 1-11.
--- (1972), 'New Notes on the Old English Exodus', Anglia: Zeitschrift für englische Philologie, 90, 289-324.
--- (1974), 'Exodus Retraced', in Jr. Robert B. Burlin and Edward B. Irving (ed.), Old English Studies in Honour of John C. Pope (Toronto: University of Toronto Press), 203-23.
Johnson, David F. (1998), »The Fall of Lucifer in 'Genesis A' and Two Anglo-Latin Royal Charters«, The Journal of English and Germanic Philology, 97 (4), 500-21.
Keenan, H. T. (1970), 'Exodus 513; The Green Streets of Paradise', Neuphilologische Mitteilungen, 71, 455-60.
122
122	Revija SRP	184
Kennedy, Charles W. (1943), The Earliest English Poetry, a Critical Survey of the Poetry Written Before the Norman Conquest (London, New York).
Kennedy, Charles W. and Caedmon (1916), The Caedmon Poems, Translated Into English Prose (London, New York: Routledge; Dutton).
Ker, N. R. (1957), Catalogue of Manuscripts Containing Anglo-Saxon (Oxford: The Clarendon Press).
Ker, W. P. (1904), The Dark Ages (New York).
Klaeber, Fr (1918), 'Concerning the Relation Between Exodus and Beowulf, Modern Language Notes, 33 (4), 218-24.
Krapp, George P. (ed.), (1931), The Junius Manuscript (Anglo-Saxon poetic records, New York: Columbia University Press).
Lapidge, Michael (2006), 'Versifying the Bible in the Middle Ages', in Jill Mann and Maura Nolan (eds.), The Text in the Community: Essays on Medieval Works, Manuscripts, Authors, and Readers (Notre Dame, Ind.: University of Notre Dame Press), 11-40.
Lockett, Leslie (2002), 'An Integrated Re-examination of the Dating of Oxford, Bodleian Library, Junius 11', Anglo-Saxon England, 31, 141-73.
Lucas, Peter J. (1977), Exodus (Cambridge: Methuen & Co Ltd.).
--- (1979), 'On the Incomplete Ending of Daniel and the Addition of Christ and Satan to MS Junius 11', Anglia, 97, 46-59.
Malone, Kemp (1948), 'The Old English Period (to 1000)', in A.C. Baugh (ed.), A Literary History of England (New York).
Marsden, Richard (1995), »The Death of the Messenger: The 'Spelboda' in the Old English Exodus«, Bulletin of the John Rylands University Library of Manchester, 77 (3), 141-64.
Martin, Ellen E. (1982), »Allegory and the African Woman in the Old English 'Exodus'«, The Journal of English and Germanic Philology, 81 (1), 1-15.
Moore, Samuel (1911), »On the Sources of the Old-English 'Exodus'«, Modern Philology, 9 (1), 83-108.
Muir, Bernard J. (2004) A Digital Facsimile of Oxford, Bodleian Library, MS. Junius 11 [online text], Bodleian Library
Ohlgren, Thomas H. (1975), »Some New Light on the Old English Csdmonian Genesis«, Studies in Iconography, 1, 38—73.
Priebsch, Robert (1925), The Heliand Manuscript Cotton Calligula A. VII in the British Museum (Oxford: Oxford Clarendon Press).
Raw, Barbara (1976), 'The Probable Derivation of Most of the Illustrations in Junius 11 From an Illustrated Old Saxon Genesis', Anglo-Saxon England, 5, 133-48.
--- (1984), »The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11«, Anglo-Saxon England, 13, 187-207.
122	Revija SRP
185
Raw, Barbara Catherine (1978), The Art and Background of Old English Poetry (London: Edward Arnold).
Remley, P. G. (1996), Old English Biblical Verse: Studies in Genesis, Exodus and Daniel (Cambridge: Cambridge University Press).
Rendall, Thomas (1974), »Bondage and Freeing from Bondage in Old English Religious Poetry«, The Journal of English and Germanic Philology, 73 (4), 497-512.
Ritter, M. A. (1973), »The Angles and the Angels: A Study in the Correlation Between the Christian Doctrine of Spirits and the Aesthetics of the AngloSaxon Poems Genesis A and B, and Christ I and II«, PhD Thesis (University of Notre Dame).
Sedgefield, W. J. (1923), Specimens of Anglo-Saxon Poetry (Edinburgh).
Sisam, Kenneth (1953), »Dialect Origins of the Earlier Old English Verse«, Studies in the History of Old English literature (Oxford: Clarendon Press), 119-39.
Steiner, Johann Wilhelm Georg (1889), »Über die Interpolation im angelsächsischen Gedichte 'Daniel'«, Thesis.
Steinmeyer, Elias von, et al. (1879), Die althochdeutschen Glossen, 5 vols. (Berlin: Weidmann).
Stoddart, F. H. (1887), »The Caedmon Poems in MS Junius 11«, Anglia, 10, 157—67.
Thorpe, B. and Rogers, B. (1832), Caedmon's Metrical Paraphrase of Parts of the Holy Scriptures With an English Translation, Notes, and a Verbal Index (London: Society of Antiquaries of London).
Timmer, Benno J. (1948), The Later Genesis (Oxford: Scrivner Press).
Trahern, Joseph B. (1975), »More Scriptural Echoes in the Old English Exodus«, in L.E. Nicholson and D.W. Frese (ed.), Anglo-Saxon Poetry: Essays in Appreciation for John C. McGalliard (Notre Dame: Notre Dame: University Press), 291-8.
Tyler, Elizabeth M. (2006), Old English Poetics: The Msthetics of the Familiar in AngloSaxon England (York: York Medieval Press).
Weber, Robert and Gryson, Roger (eds.) (1969), Biblia Sacra Vulgata Editio Quinta (Stuttgart).
Woolf, Rosemary (1972), The English Mystery Plays (Berkeley: University of California Press).
Wormald, Francis (1945), »Decorated Initials in English Manuscripts from A.D. 900 to 1100«, Archeologia, (91), 107-35.
Wright, Charles D. (1993), The Irish Tradition in Old English Literature, eds Keynes S. and Lapidge M. (Cambridge Studies in Anglo-Saxon England; Cambridge: Cambridge University Press).
--- (1996), »The Blood of Abel and the Branches of Sin: Genesis A, Maxims I and Aldhelm's Carmen de uirginitate«, Anglo-Saxon England, 25, 7-19.
122
Revija SRP	186
Opombe / Notes:
1	Irving, The Old English Exodus; B. Thorpe and B. Rogers, Caedmon's Metrical Paraphrase.
2	Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript.
3	Krapp (ed.), The Junius Manuscript.
4	Remley, Old English Biblical Verse.
5	Muir, 'A Digital Facsimile of Oxford, Bodleian Library, MS. Junius 11'.
6	Ibid.; Kennedy and Caedmon, The Caedmon Poems.
7	Doane, Genesis A; The Saxon Genesis.
8	Lucas, Exodus.
9	Irving, The Old English Exodus.
10	Irving, 'New Notes on the Old English Exodus'; E. B. Irving, 'Exodus Retraced'.
11	Finnegan, Christ and Satan.
12	Farrell (ed.), Daniel and A%arias.
13	Remley, Old English Biblical Verse.
14	Anlezark, Old Testament Narratives.
15	Kennedy, The Caedmon Poems; Bradley, Anglo-Saxon Poetry; Anlezark, Old Testament Narratives.
16	Weber and Gryson (ed.), Biblia Sacra Vulgata Editio Quinta; Challoner (ed.), Douay-Rheims Bible. Both are available online at <http://www.latinvulgate.com> [»Last accessed 30 August, 2015«].
17	Doane, Genesis A, p. 11.
18	The General consensus seems to be that most poets were well learned in Christian tradition including Irish and Patristic writing, whereas there were individual books of scripture these were not available in a unit: Remley, Old English Biblical Verse, p. 10. And what there was of scripture was the Latin Vulgate: Biggs, 'An Introduction and Overview of Recent Work', p. 2; Hall, 'Biblical and Patristic Learning', p. 328.
[Sploshni konsez je, da so bili vsi pesniki dobro poucheni o krshchanski tradiciji, vkljuchno z irsko in patristichno literaturo. Obstajale so sicer posamezne knjige Svetega pisma, a ne skupaj v eni knjigi. Predvsem pa so imeli na voljo latinsko vulgato.]
19	In addition to critical editions of individual poems there are several publications dealing with the possible sources of individual passages, for example: Biggs, Hill; Szarmach, Hammond (eds.), Sources of Anglo-Saxon Literary Culture; Calder and Allen (eds.), Sources and Analogues of Old English Poetry; Moore, 'On the Sources of the Old-English 'Exodus''; Battles, ''Genesis A' and the Anglo-Saxon 'Migration Myth'; Hill, 'Pilate's Visionary Wife and the Innocence of Eve'; Johnson, 'The Fall of Lucifer in 'Genesis A' and Two Anglo-Latin Royal Charters'; Raw, 'The Probable Derivation'; Ritter, 'The Angles and the Angels'; Wright, 'The Blood of Abel and the Branches of Sin'; Anlezark, 'Connecting the Patriarchs'; Breeze, 'Habakkuk 1:8 as Source for Exodus 161—69'; Bright, 'The Relation of the C^dmonian Exodus to the Liturgy'; Cross and Tucker, 'Allegorical Tradition and the Old English Exodus'; Earl, 'Christian Traditions and the Old English Exodus'; Ferguson, 'The Old English Exodus and the Patristic Tradition'; Green, 'Gregory's Moralia as an Inspirational Source'; Hall, 'The Building of the Temple'; Hill, 'The Virga of Moses'; Keenan, 'Exodus 513, The Green Streets of Paradise'; Klaeber, 'Concerning the Relation Between Exodus and Beowulf; Martin, 'Allegory and the African Woman in the Old English 'Exodus''; Moore, 'On the Sources of the Old-English 'Exodus''; Trahern, 'More Scriptural Echoes in the Old English Exodus'; Calder and Allen (eds.), Sources and Analogues of Old English Poetry.
20	Sievers, Der Heliand und die angelsächsische Genesis; see also Doane, The Saxon Genesis.
21	Doane, The Saxon Genesis, p. 41.
22	Ibid., p. 54.
23	Most notably Gollancz proposed to rearrange the three larger parts in a new order: I. Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript. Brandl listed the Noah episode as a separate independent fragment under the name »Noah und Andere Patriarchen« in Irving, The Old English Exodus, p. 8. There is an excellent overview of the issue by Hauer, 'The Patriarchal Digression in the Old English 'Exodus',
122	Revija SRP
187
Lines 362-446'. He, however, belongs among the proponents of the unity theory: Ferguson, 'Noah, Abraham, and the Crossing of the Red Sea'; Anlezark, 'Connecting the Patriarchs''.
[Gollancz je predlagal celo nov vrstni red, po katerem bi se vrstili ti trije deli. Brandl je odsek o Noetu objavil kot posebno enoto. Hauer je objavil odlichen pregled. Sam sicer zagovarja enovitost.]
24	Balg, Der Dichter Caedmon und seine Werke, pp. 24-7.
25	Brandl, Geschichte der altenglishcen Literatur, p. 1029.
26	Sedgefield, Specimens of Anglo-Saxon Poetry; he criticized Krapp in Sedgefield, 'Review: The Junius Manuscript by George Philip Krapp', pp. 352-5.
27	Ker, The Dark Ages, pp. 176. 260-1; Kennedy, The Earliest English Poetry.
28	Hauer, 'The Patriarchal Digression', p. 78.
29	Marsden, 'The Death of the Messenger', p. 143.
30	Steiner, 'Über die Interpolation im angelsächsischen Gedichte 'Daniel'', pp. 21-5.
31	Hall, '.ffilfric and the Epistle to the Laodicians'; F. M. Biggs, 'An Introduction and Overview of Recent Work', p. 22.
32	Biggs, 'An Introduction and Overview', p. 11.
33	Krapp (ed.), The Junius Manuscript, p. ix.
34	Ker, Catalogue of Manuscripts Containing Anglo-Saxon, no. 334, p. 406.
35	Wormald, 'Decorated Initials in English Manuscripts from A.D. 900 to 1100'.
36	Doane, The Saxon Genesis, p. 29; Doane, Genesis A, pp. 13, 18.
37	Lucas, Exodus.
38	Raw, 'The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11', p. 199.
39	Remley, Old English Biblical Verse, p. 20.
40	Lockett, 'An Integrated Re-examination of the Dating of Oxford, Bodleian Library, Junius 11', p.142.
41	Ibid., p. 173.
42	Doane, Genesis A, p. 22.
43	Doane, The Saxon Genesis, pp. 34, 48-9.
44	Stoddart, 'The Caedmon Poems in MS Junius 11', p. 158; Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript, p. xxxv; Timmer, The Later Genesis, p. 3; Doane, Genesis A, p. 6.
45	Lucas, Exodus, p. 4.
46	Raw, 'The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11', p. 205.
47	Tyler, Old English Poetics, p. 157.
48	Cronan, 'Poetic Words, Conservatism and the Dating of Old English Poetry'.
49	Andersen, The Battle of Maldon; Liuzza, 'On the Dating of Beowulf; Lockett, 'An Integrated Reexamination of the Dating of Oxford, Bodleian Library, Junius 11'.
50	Tyler, Old English Poetics, p. 157.
51	Sisam, 'Dialect Origins of the Earlier Old English Verse'.
52	Doane, Genesis A, pp. 36-7.
53	Ibid., p. 37.
54	Doane, The Saxon Genesis, p. ix.
55	Ibid., p. 48.
56	Timmer, The Later Genesis, pp. 14-15.
57	Hall, 'The Transmission and Date of Genesis B'; Priebsch, The Heliand Manuscript Cotton Calligula A VII in the British Museum, p. 40; Ohlgren, 'Some New Light on the Old English C^dmonian Genesis', pp. 61-62; Doane, Genesis A, pp. 34, 49.
58	Doane, The Saxon Genesis, pp. 49-54.
59	Lucas, Exodus, p. 71.
60	Irving, The Old English Exodus, pp. 23-5; Irving, 'Exodus Retraced', p. 209; Irving, 'On the Dating of the Old English Poems Genesis and Exodus'.
61	Groth, 'Composition und Alter der altenglischen (angelsächsischen) Exodus'; Mürkens,
Untersuchungen über das altenglische Exoduslied.
62	Moore, 'On the Sources of the Old-English 'Exodus''; Irving, The Old English Exodus, p. 13.
122
Revija SRP	188
63	Remley, Old English Biblical Verse, pp. 53-8.
64	Malone, 'The Old English Period (to 1000)'.
65	Farrell (ed.), Daniel and A%arias.
66	Doane, Genesis A, p. 25; he is recapitulating Sisam, 'Dialect Origins of the Earlier Old English Verse', pp. 119-39.
67	Ker, Catalogue of Manuscripts Containing Anglo-Saxon, p. 407; Hall, 'The Oldest English Epic of Redemption', p. 186; Lucas, 'On the Incomplete Ending of Daniel and the Addition of Christ and Satan to MS Junius 11', p. 52; Raw, 'The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11', pp. 187-207; Krapp (ed.), The Junius Manuscript.
68	Krapp (ed.), The Junius Manuscript, pp. xxxi-xxxiii.
69	Lucas, 'On the Incomplete Ending'. A more detailed description of the physical evidence to the poems late inclusion can be found in: Raw, 'The Construction', pp. 202-3; Remley, Old English Biblical Verse, pp. 21-22.
70	Lucas, 'On the Incomplete Ending'.
71	Raw, 'The Construction', pp. 203-5.
72	Krapp (ed.), The Junius Manuscript, p. xxxv; Wright, The Irish Tradition in Old English Literature, p. 130.
73	Clubb, Christ and Satan an Old English Poem; Finnegan, Christ and Satan; Sleeth, Studies in Christ and Satan.
74	Clubb, Christ and Satan, p. xlvii; I. Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript, p. cv.
75	Finnegan, Christ and Satan, pp. 22-36.
76	Bright, 'The Relation of the C^dmonian Exodus to the Liturgy'.
77	Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript.
78	Remley, Old English Biblical Verse, p. 173.
79	Rendall, 'Bondage and Freeing from Bondage in Old English Religious Poetry', p. 508. Harrowing of Hell is a designation for the typical medieval popular fable describing Christ's entering Hell not unlike a military commander freeing enslaved souls and winning them for the Kingdom of Heaven. [Harrowing of Hell prevajam kot Plenjenje pekla; gre za tipichno srednjeveshko temo, kjer Kristus vstopi v pekel kot nekakshen vojashki poveljnik, da bi osvobodil zasuzhnjene dushe, ter jih odpelje v nebeshko kraljestvo.]
80	Lucas, Exodus, p. 50.
81	Raw, The Art and Background, pp. 1, 84.
82	Anlezark, 'Connecting the Patriarchs', p. 172.
83	Lapidge, 'Versifying the Bible in the Middle Ages', p. 16.
84	The idea was first presented in 1912 in Bright, 'The Relation of the C^dmonian Exodus to the Liturgy'.
85	Raw, 'The Construction'.
86	Irving, The Old English Exodus, p. 1.
87	Remley, Old English Biblical Verse, p. 43.
88	Day, 'The Influence of the Catechetical Narratio on Old English and Some Other Medieval Literature', p. 55. The four codices are: The 'MS Bodleian Junius XI', 'Cotton MS Vitellius A XV' (i.e. 'The Nowell Codex', sometimes informally referred to as the 'Beowulf Manuscript'), Exeter Cathedral Library MS 3501' (i.e. 'The Exeter Book'), 'Codex Vercellensis' (i.e. 'The Vercelli Book').
89	Abrams, 'Germanic Christianities, 600-c. 1100', p. 127.
90	Hall, 'The Oldest English Epic of Redemption', p. 189; he is referencing Craig, 'The Origin of the Old Testament Plays', p. 482.
91	Woolf, The English Mystery Plays, p. 75.
92	Remley, Old English Biblical Verse, p. 43.
93	Conner, 'Religious Poetry', p. 260.
94	Certeau and T. Conley, The Writing of History, pp. 273-4.
122	Revija SRP
189
Vprashalnica
Jolka Milich
O PRAVLJICAH
Po mojih Mitih in legendah, ki so izshli v Vprashalnici Revije Srp (143-144/2019) in so se ukvarjali zlasti s poezijo, je skrajni chas, da nekaj malega napishem tudi o pravljicah, to je o pripovedni zvrsti, ki nam je strashno pri srcu, saj smo navsezadnje pridelali kar lepo shtevilo pravljicharjev obeh spolov, ki niso izumili nich slabshih stvaritev — vchasih so celo boljshe — od tistih, ki jih izdelujejo v shirnem svetu in so, ko gre za vechmilijonske narode, celo pogosto precenjene, saj jih lahko natisnejo v vrtoglavo visokih nakladah, ki omogochajo, da lahko sezhe po njih ogromno bralcev, od shestega leta starosti tja do 90-ih; to seveda prinasha — kar ni nezanemarljivo, prej nasprotno — neverjetno visoke, beri nebotichne dobichke. Kaj takega pri manj shtevilnih narodih, in mednje sodimo mi, sploh ni mogoche. Shkoda.
No, zadnje chase sem jih nekaj z uzhitkom prebrala; sposodila sem si jih za slabo urico od vnuchka neke moje dobre znanke na obisku pri meni in fantichek mi je ves radosten razkazal naslednje: Grdavshi in dezh Gaje Kos, Kako ti je ime? (alias o hudih dilemah nekega polzhka) Alenke Spacal in na koncu Lanica Karin Potochnik — ravnokar sem prebrala v lanski 142. shtevilki revije Bukla oceno Sonje Juvan, ki omenja, da je shkotska terierka Lanica ... vegetarijanka. »Rada je jedla korenchke, she posebej v kombinaciji s purico, na nachin veliko purice z mnogo manj oranzhne zelenjave.« Ponovno sem se nasmejala.
Pred kakshnim mesecem pa sem prebrala v sochnem narechju napisane Krashkokrishke pravce Jasne Majde Persholja (po pripovedih vashchanov). Pred mnogimi leti (2002) tudi zbirko iste avtorice Ti povem ano pravco in deset let kasneje Teta Liza para, pravce chara. Skratka uzhitek, cheprav je bil vse to izbor za najmlajshe. Leta 2013 so domiselni in prizadevni pravljicharki podelili Shtrekljevo nagrado v zvezi z njenim »nepogreshljivim doprinosom pri razvoju folklore na Krasu« in letos je iz rok sezhanskega zhupana prejela she nagrado obchine Sezhana. Ko me kdo kdaj zaloti s pravljicami ali s slikanicami v roki, si me na sploshno in zelo pogosto sladko privoshchi: »Ma kaj ti gre zhe na otrochje?« Odgovorim smeje: »Shlo mi je zhe od nekdaj, zhe chisto od mladih nog, in ne kazhe, da bo kdaj odjenjalo. Nekateri ne odrastejo nikoli, nikoli se ne zresnejo, otroka v sebi prav gojijo kot lonchnico ali rozho gartrozho. A ne pozabi: berem rada tudi knjige za najstnike in mladino, ne samo za mularijo iz otroshkega vrtca ali male shole. In seveda knjige za povsem odrasle tja do sto let in she chez.«
122
Revija SRP	190
Nedavno sem konchala branje intervjujev Franceta Pibernika z Zorkom Simchichem Dohojene stopinje (Beletrina, 2019) — vech kot 500 strani debela in gosto popisana knjiga. Na strani 146, kjer se Simchich razgovori o Trstu iz zgodnjih povojnih let, ko je poskusno literarno revijico Mlada setev ustanovil prof. Jozhe Peterlin in je vanjo kajpak tudi pisal, ob njem pa Vinko Belichich, Ludve Potokar, seveda Simchich, dr. Tine Debeljak in she marsikdo, npr. Novachan. Jaz kot dvajsetletno, knjizhevno chisto neizkusheno dekle, sem prav tam z »rosnocvetochimi« pesmicami zachela svojo literarno kariero oziroma neskonchno dolgo in tvegavo besedno rajzho na otok Niga, ki she vedno traja. No, Zorko me omenja med drugimi in se je celo spomnil, da sem svoje lirichne izlive podpisovala s psevdonimom Trnchek. Lepo je, da se te kdo spomni s prijazno besedo po toliko letih ... skoraj na pragu vechnosti (beri z eno nogo v grobu). Bila sem prav presenechena, da ne rechem — ganjena. Nekaj mesecev prej sem prebrala eno za drugo, malodane kampanjsko, shtiri knjige Borisa Pahorja. Dve ponovno (Parnik trobi nji in Trg Oberdan) in dve na novo: Knjigo o Radi (Cankarjeva zalozhba, 2013; 492 strani) in Moje suhote (Beletrina, 2008; 365 strani). Zlasti zadnji dve sta prej zajetne sorte kot shlank. Meni pa ugajajo zlasti bolj vitke, ker navadno berem v postelji in jih je lazhje drzhati v roki. Ob debelushkah, vezanih obichajno v trde kartonaste platnice, roke ti prej ko slej otrpnejo, da si vesel, pravzaprav olajshan, ko jih lahko odlozhish. V zvezi s Pahorjevimi suhotami moram she nekaj dodati. V Krashki suhoti sem na str. 154 in 155 zelo verjetno naletela na . mojega strica Mariota, ochetovega brata, ki so ga nacisti med vojno odpeljali v lager Struthof-Natzweiler, iz katerega pa se ni vrnil. S silno tesnobo sem prebrala Pahorjeve vrstice, kjer pravi: »Odkar so me odpeljali v taborishche Struthof-Natzweiler nisem imel vech stikov s krashkimi tovarishi drugache kot v primeru, che so koga kot bolnika pripeljali v Revier. Tako je bilo z Ivom Kreshevichem, ki ga je zhal vzela bolezen, tako z Brundulo, ki je premagal tifus, a je najbrzh podlegel na kakem transportu; tako verjetno tudi Milich, ki sem ga videl med prebolevniki.« — Moja pripombaa: Tudi on kdove kje tjavendan zagreben, ne obredno pokopan, ali celo sezhgan, brez groba in vsakega obelezhja. Nato sem prebrala she Najine pogovere, intervjuje s Pahorjem, ki jih je v razdobju petnajstih let napisala pronicljiva mariborska novinarka Darka Zvonar Predan, izdal pa Kulturni center Maribor (2018) v svoji knjizhni zbirki Frontier. Shkoda, da je lektorica najbrzh spregledala dodani prvi pogovor Zhe Dante jih je o%higosal kot shlape, ponatisnjen iz Nove revije (avgust/september/oktober 2003), in ga brez nujnih in prepotrebnih korektur pustila v tisk, kar na bralca deluje precej moteche, da ne rechem skoraj ne-marno. Zgodi se pach, na zhalost, vsepovsod. In pri nas morda celo prepogosto. A vrnimo se k osrednji temi, k pravljicam.
Zdaj bi morala nashteti vse slovenske pravljicharje, ki izstopajo in so se izkazali, jih bolj ali manj vsi poznamo in cenimo ter tudi redno prebiramo njihove male umetnine in jih za navrh vechkrat kupujemo. Pa ne bom, ker bi shlo za golo ponavljanje znanih stvari. Danes bom samo malce norchavo vprashala, ali kdo ve,
122	Revija SRP
191
kdo nam v Sloveniji trenutno pripoveduje najlepsho pravljico, in to pochenja zhe celih deset let skoraj brez prestanka, pa se ga she nismo navelichali, saj nam niti na misel ne pride, da bi mu rekli genjaj (nehaj) operirati s takimi nezaslishanimi nedoslednostmi in nesmisli. No, in zdaj se radovedno sprashujete, koga imam v mislih, ali pa si samo nekaj izmishljujem, da si v pomanjkanju boljshega krajsham chas, iz vas pa precej razposajeno brijem norce. Ni tezhko uganiti. Primorski dnevnik, trzhashki chasopis s svojimi rednimi in prostovoljnimi pomochniki, je potolkel vse rekorde najsposobnejshega pravljicharja z domiselnimi fotoutripi, ki jih objavja zhe celo desetletje in zdaj izbira zhe Fotoutrip desetletja. A pojdimo po vrsti in od zachetka, da bodo vsi razumeli. Zato prepustimo besedo Marku Hussu (iz tehnichne sluzhbe Primorca), ki se na rojstvo teh posrechenih fotk she najbolj spozna: »'Fotoutrip smo zacheli objavljati na Primorskem dnevniku poleti leta 2008, takrat se je imenoval she Fotoutrip poletja, nastal je iz zamisli novinarke Pojanke Dolhar in je imel hitro velik odziv. Naslednje leto smo preuredili spletno stran in slike zacheli objavljati sproti tudi na spletu. Kmalu smo zachenjali dobivati fotografije skozi celo leto in smo spremenili ime v Fotoutrip.« Razpis za fotoutrip poletja 2008 (s podnaslovom: Primorski dnevnik izbira najlepsho poletno fotografijo) z vabilom k sodelovanju, ki se je konchalo s prav milo proshnjo: Sodelujte, sodelujte, sodelujte! — je izshel v torek, 8. julija 2008. Bilo je tudi recheno, da bodo objavljali najlepshe fotografije, konchni zmagovalci pa bodo prejeli tudi prilozhnostne nagrade.
Na fotki, ki so jo prilozhili, pa je bilo le dekle, ki si je umivalo lase in si z vodo iz pipe osvezhevalo razgreto glavo pri skromni obcestni fontani. Takrat ochitno she ni bil obvezen pogoj, da kdor pozira ... bere obenem Primorski dnevnik, a je to zhe dolgo let obichaj. Meni sicer ni znano, kdo je predlagal navedbo, naj se zmeraj doda Primorca in fotke s tem bolj personalizira, to pa se je zgodilo v nedeljo 12. julija 2009. Domnevam le, da se je ta navedba kar naglo prijela, saj se je letos 8. avgusta na dvostranskem fotoutripu urednishtvo nich manj kot pohvalilo: Primorski dnevnik je bil z vami . v Afriki (Egipt, Kenija, Madagaskar, Maroko, Mauritius, Namibija, Nigerija, Juzhna Afrika), v Ameriki (Antigva, Argentina, Bolivija, Brazilija, Chile, Ekvador, Gvatemala, Kanada, Kuba, Mehika, Peru in ZDA), v shtirih drzhavah Avstralije in Oceanije, v devetnajstih drzhavah Azije in v devetintridesetih drzhavah Evrope. Skratka, Slovenci s Primorskim devnikom v roki so kar mnozhichno obredli zhe vech kot pol sveta, blizha se chas, ko jo bodo morali mahniti na Luno in Mars itd., che bodo hoteli videti kaj novega in nato bahashko porochati: »Mi smo se shli vesoljce. Kaj pa vi, ste doma obsedeli?« Obzhalujem, da nisem zbirala teh fotoutripov zhe od zachetka in jih spravljala po datumih v albume. Nabralo bi se mi jih toliko, da bi segli od tal do stropa. Primorski dnevnik svoje najlepshe pravljice — alias nekaj, kar nima blage zveze z resnichnostjo — ne pripoveduje samo nam, bralcem, marvech najbrzh in zlasti sebi. Ad consolationem. Saj gre za zamejski chasopis, ki kar naprej trepeta, ali bo dobil zadostno subvencijo od drzhave ali od kogarkoli, da bi redno lahko izhajal. In z njim trepetamo in se tresemo vsi, ki smo nanj navezani. Ochitno je bolj malo
122
Revija SRP	192
tistih, ki ga redno kupujemo, she bolj ochitno je, da ga fotoutriparji samo berejo, in to Zastonj, ne da bi zanj zhrtvovali en sam cent. Saj che bi ga kupovale vse tiste pravljichne trume bralcev, bi morala biti naklada malodane ... milijonska, no, recimo strashno visoka, pa bi nam lahko v Primorcu natisnili vsak teden nagradno krizhanko, ne onih navadnih z reshitvijo spodaj, ki jih ni treba nikamor poslati, ker zanje ne dobish chisto nich. To se zhe predolgo ne zgodi — lahko bi nam naklonili tri lepe nagrade. Za praznike pa bi bili lahko she bolj radodarni, in bi dobitnikom navrgli kakshen stotak ali she vech, kot vsi ostali slovenski chasniki. Ne vem, ali gre pri Primorskem dnevniku za shkrtarijo (imam, a ne dam!) ali za veliko pomanjkanje otipljivih sredstev. To bi nam morali enkrat povedati. She rajshi dvakrat in trikrat, da bomo zagvishno razumeli in z njimi globoko sochustvovali. In tudi kapirali, da gre kot pri Oscarju Wildeju za pravljico z ... zhalostnim koncem. Naj dodam ilustrativno she nekaj zelo zgovornih naslovov fotoutripov (v izvirni pisavi) ali skrajshano preformuliranih: Tudi v San Franciscu beremo Primorski dnevnik — Novice o Krashki ohceti so odmevale tudi na Kitajskem zidu (PD pa bere nich manj kot Kitajec ) — Tudi v Mehiki (Chichen Itza) beremo Primorski — Pochitek s Primorskim dnevnikom v Dolomitih — Primorski dnevnik ... najboljsha izbira (v Tokiyski knjigarni na Japonskem) — Uchenci OSh Bevka so uzhivali ob snezhnem metezhu (in kar deset sholarchkov je bralo PD) — Tudi v desetchlanskem Rupa Teamu Zgonik je na pochitnicah v Belgiji vsak chlan bral svoj PD — Prav tako par na Machu Picchu alias na drugem koncu sveta — Mladenka pa se je povzpela do Kozoroga/Zlatoroga v Kranjski gori, ki je kot nalashch za sproshcheno branje PD — Tudi v Gvatemali, kjer je majevska obredna jama — San Jorge, Lago Atitlan — sta dva tamkajshnja mulchka vneto brala PD — V Egiptu pa ga je pred dvema letoma brala tudi kamela — Letos maja na Matajurju so chasopis brali kekci in »Mojca« — Drushtvo gluhih in naglushnih na izletu v Pizi tudi s PD — Tudi tri ali shtiriletna Petra doma na stopnicah bere PD ... In chisto na koncu naj omenim she prikupnega belega psichka s Primorcem v gobcu, ki se nezhenirano ponuja: Che bi primanjkovalo raznashalcev, sem na razpolago! Res lepa in najlepsha pravljica, ki smo jo Slovenci napisali. In tudi najdaljsha. Najbrzh do trajala v nedogled. Saj upanje nikoli ne umre.
O KNJIGAH
Zhe mene zhivcirajo, ker jih je v stanovanju odlochno prevech in zavzemajo prostor, ki ga meni kratijo. Sezhanska knjizhnica me je nedavno prosila, naj naposled vrnem vsaj tiste predolgo sposojene knjige, ker po njih sprashuje zhe prevech ljudi. Naj se pach potrudim. Pravzaprav ne vem, ali so me prosili ali so mi grozili s tistim po zvenu povsem upravicheno nestrpnim »naj zhe enkrat«. Po mojem bi morali rechi: »Jolka, je zhe skrajni chas, ne mechkaj, preberi in vrni ali pa samo vrni, ne da bi prebrala, saj ni mus. Zaradi tega se svet ne bo podrl.« Pa she
122	Revija SRP
193
res je, sem si rekla, in izbrskala izpod svojih knjig na blizhnjem stolu celo tri sorodnike: zadnji kratki fantazijski roman Alojza Rebule Ob pritoku Jangcekjanga (Mladika, Trst 2018). Bolj kot prebrala sem tistih 111 strani precej temeljito prelistala in nazadnje ugotovila, da so za moj okus precej neuzhitne in da ne bom zapravljala svojega chasa s takimi poceni marnjami (upam, da me zhiv krst ne bere, in da to mnenje ne bo prestopilo hishnega praga, ker gre prej za negativno kritiko kot za slavospev dela sicer tenkochutnega in velikega pisatelja, o katerem si ne more privoshchiti vsakdo, z mano vred, da sploh kaj blekne). Pri Rebuli me nasploh neznansko moti pretirano politikantstvo oz. ideoloshkost, ki si ni skoraj nikoli v laseh z nedoslednostmi, ki se mu zapishejo. Tudi njegova fantazija se mi zdi precej pritlehna in je taka fantazijski literaturi le v shkodo. Knjigo sem dala v torbo z drugimi izposojenimi zvezki za takojshnjo vrnitev, kjer je bil pripravljen na odhod tudi zhe davno prebrani in samoizdani (decembra 2015 v Trstu, 159 strani) — recimo mu dnevnik — Moj svet sredi oceana Jasne Tuta, ki je vnukinja Alojza Rebule in Zore Tavchar ter hchi Rebulove hchere Alenke Tuta. Vse bi si bila mislila, a da bom kdaj prebrala s takim uzhitkom, citiram: 32 dni jadranja chez Pacifik v soncu in dezhju, v strahu in smehu, to pa bi bilo zame naravnost nepojmljivo, dokler se ni zgodilo. Zhe dolgo nisem prebrala tako neposrednega in prisrchnega berila. Pa she nauchila sem se ogromno, da sem ji prav hvalezhna za shiritev mojega obzorja, po tej plati dokaj ozkega in morda doslej celo nikakrshnega. Naravnost enkratne so njene vrednote na straneh 133/134, veljavne na morju. Po mojem bi bile pomembne in uporabne tudi na kopnem. Sem si jih izpisala in marsikomu priporochila. Tudi 154. stran z zahvalami avtorice je pomenljiva, ker na sploshno nam gredo zahvale bolj tezhko iz ust, cheprav nich ne stanejo in niso obtezhilne sorte, lahke so kot peresce in puh, primerne, da se z njimi zapolni blazino za spokojno spanje in sladke sanje. Vcheraj sem si izrezala iz krizhanke v Primorskem dnevniku njeno fotko s shopom rdechih vrtnic. Prav mila in nasmejana deklica. Zhe sam pogled nanjo chloveku polepsha dan. Letos januarja pa je izdala novo uspeshnico: Vse barve Polinezije — Tri leta jadranja v vechnem poletju (zalozhba Art, 304 strani in 180 barvnih fotografij, cena 22 evrov), ki jo nameravam, brzh ko utegnem, tudi prebrati, da si polepsham dan oziroma vecher in noch, ker berem navadno po celodnevnem delu v postelji. Chestitam — in naj bo tako ljubeznivo in dinamichno naprej.
Zdaj pa o tretji knjigi, ki jo moram — izjemno — chimprej vrniti (niso mi le rekli, marvech so mi prav zabichali), in sicer o Srebrnem prstanu Marjanke Rebula, to pot gre za tretjo hcherko Alojza Rebule in Zore Tavchar; ta druzhina je namrech silno pismena, z izjemo druge hcherke, ki menda literarno ne suka peresa, se vsi zavzeto ukvarjajo s pisarijo, s kakshno vnuchko vred, kot smo zgoraj omenili. Z branjem tega prstana sem odlashala, prebrala sem samo neshtete citate iz indijske Bhagavadgite (Gospodova pesem), ki jih je avtorica povzemala po slovenskem in shpanskem prevodu te knjige s strani Skupnosti za zavest Krishne, kot pishe na koncu
122
Revija SRP	194
tega prvega dela trilogije. Prevajalec ali prevajalci niso nikjer navedeni. Z domache knjizhne police v vezhi sem potegnila broshurko, izdano pri Mladinski knjigi (knjizhnica Kondor) leta 1970, v kateri je Vlasta Pacheiner objavila svoj prevod te pesnitve iz sanskrta ter ji dodala obshirno spremno besedo in izchrpne opombe. Kakshno desetletje pred izidom te prepesnitve sem dobila v dar isto v francoshchini in jo vechkrat prebrala; moram jo nekje she imeti, a v mojem knjizhnem dzhumbusu najti dolocheno knjigo je kot zadeti prvo nagrado na kakshni svetovni loteriji, ki razpechava milijone, to se pravi nekaj nemogochega. She med vojno pa sem si kupila to hindujsko pesnitev v Italiji, v takrat zelo znani, da ne rechem razkrichani spiritualistichni zalozhbi Bocca, na naslovnici te edicije, namerno prikrojene za evropske in amerishke bralce, je bil omenjen neki eksotichni Ramacharaka, najbrzh psevdonim evropskega oz. she bolj verjetno amerishkega, vsekakor belega teozofa in she marsikaj, dokaj misterioznega urednika in prireditelja Williama Walkinsa Atkinsona, ki she strashi na spletu, nashla sem ga seveda na internetu. Tudi ta prva knjiga mora she biti kje v hishi, ni zelo verjetno, da bi jaz odkrila mesto, kjer she vedno bivakira. No, tisti odlomki iz Bhagavadgite so kar pogosto navedeni v tem Marjankinem Srebrnem prstanu, pa sem jih iz radovednosti zachela primerjati s tistimi, ki jih je prevedla Pacheinerjeva. Odkrila sem, sicer malce zaprepadenena, a ne zachudena, da imajo med seboj prevechkrat bolj malo in vechkrat prav nich skupnega, kot da si sploh niso v sorodu. V knjigo sem zachela lepiti vrstice, ki so se redkokdaj ujemale, prevechkrat zelo prosto prevedene. Znano je, da prevajanje ni eksaktna veda, to sem zhe pred vech kot pol stoletja ugotovila tudi jaz, a vseeno si mislim, da bi se morali prevajalci — jaz se — malo bolj potruditi, da bi poudarjali zlasti podobnosti z izvirnikom, ne pa razlik; da bi se tesneje drzhali dikcije besedila, ki ga prevajajo, namesto da po svoje shvingajo mimo teksta. To shviganje je sicer zelo udobno, tudi veliko chasa prihranish, kaj bi se muchil brez potrebe, saj prevajalcem praktichno nihche ne gleda pod prste, kaj she, da bi se razpisal o kiksih in pogostem streljanju kapitalnih kozlov. Na primer: v dvojezichni zbirki Quattro venti / Shtirje vetrovi Marka Kravosa, ki je izshla pri salernishki zalozhbi Multimedia, je Eros Sequi, italijanski pesnik, pisatelj, prevajalec in literarni zgodovinar, Kravosov rumeni in sinji lishaj dokaj prostodushno spremenil v sivega in Zpivo rdechega, rahlo plesen pa v spokojno plesen — da se omejim le na dva primera. In nash pesnik je ponizhno, ne da bi protestiral, brzhchas hvalezhno, saj je ta prevod letos vkljuchil v zbirko, sprejel to prevajalsko, zame nezaslishano manipulacijo. Prevajalki Carmela Fratantonio in Loredana Bogliun sta med kar lepim shtevilom vprashljivih prevodov vreteno prelevili v vrtiljak, krmezhljavost v shkilavost, zbranost v Zaskrbljenost in podobne cvetke. Jaz bi te prevajalce lopnila po prstih ali kratko in gladko odklonila njihov prevod. Darja Betocchi, zelo znana in cenjena slovenska prevajalka, je pa blizhnjo smrt (vicina, imminente, prossima morte) spremenila v pobozhno (pia); najbrzh zaradi lepshega, ochitno je njej lepshe zvenelo in je bilo bolj povedno. Verjetno bi se jaz o teh prevajalskih nemogochih vizhah she razpisala,
122	Revija SRP
195
saj gre za tako pomembno in shiroko tematiko, primerno za kakshen prevajalski simpozij, ki bi ga morali organizirati, da si pridemo na jasno, kaj smemo in chesa ne, zlasti glede usklajevanja izvirnikov s prepesnitvami.
Vrnimo se k Marjankinemu prvemu delu trilogije. Chakala sem, da mi posodijo she drugi in tretji del, pa ju v sezhanski knjizhnici niso imeli, tudi v njenih podruzhnicah ne, potem se je zgodilo prevech zhalostnih in problematichnih stvari, da smo nanju chisto pozabili. Priklicala jo je v spomin nedavna proshnja ali grozhnja iz knjizhnice, naj jo konchno vrnem, ker je pri meni zhe celo vechnost. Pa she res je bilo. Kot recheno, sem jo privlekla izpod gore knjig na blizhnjem stolu in jo takrat zachela zamishljeno listati. Med branjem sem na koncu naletela na stran z navedbo, kaj bo izshlo Marjankinega v letu 2017. Drugi del trilogije Izgubljeni chlan in she dve drugi knjigi: Hotel svetega Mihaela in Rjavi shkornji — Domovanje Roberta Brezdomca. Zhe prvi del, sem na zachetku prebrala, je izshel v samozalozhbi leta 2016 v Brezhicah (Primus digitalni tisk, naklada na zahtevo). Ker me je zachel lomiti literarni firbec, sem poslala temu Primusu e-mail z vprashanjem, ali je izshel drugi in tretji del te najavljene knjige, in dobila sem odgovor: »Sposhtovani, izdaja 2. in 3. dela trilogije Srebrni prstan se je na zhalost ustavila zaradi zdravstvenega stanja ga. Rebule. Ta moment ne moremo napovedati, che bosta nadaljevanja izdana in kdaj. Lep pozdrav Nevena Racman — Ekipa Primus.«
Odgovor je praktichno pomenil konec branja Srebrnega prstana, saj je medtem avtorica neprichakovano umrla, da smo od presenechenja in hudega onemeli. Bom morala odlepiti listke z navedki iz Bhagavadgite in odlozhiti prvo knjigo dokonchno ne-izdane trilogije v zhe prepolno torbo knjig za vrnitev knjizhnici. Morda bo poskrbela zelo sochutna mati, pisateljica Zora Tavchar, s katero sta si bili she najblizhje, ali pa trzhashka zalozhba Mladika, ki ima posluh za take podvige, da se izdata she neobjavljena dela. Mi je pa silno zhal, da se je tako zhalostno konchal njen obisk v rodnem Trstu; ta nekdanja dokaj mlada samohranilka je s shtirimi otrochichki iz Opchin in Salezha pri Trstu dokonchno odshla v svet, najprej za nekaj let v Egipt, nato v Indijo, nazadnje v Mehiko, kjer se je menda ustalila in se tam, kot se zdi, ljubiteljsko ali poklicno posvechala raziskovanju religij, posebno budizma in hinduizma, pa teozofije Helene Petrovne Blavatsky in sufizma, ter je pri tem tudi veliko pisala; zachasno se je vrnila, da bi predstavila svojo knjizhno zhetev sorojakom in spregovorila o svojih knjizhnih nachrtih. O njenih nastopih sta porochala Primorski dnevnik in Novi glas, z njo se je pogovarjala in napisala o njej esej Trzhachanka prof. Tatjana Rojc, ki je kasneje postala senatorka v Rimu. Same zanimive novice, z zelo bolechim koncem za vse nas. Marjanka je v pogovoru za PD potozhila o nikakrshnem odzivu kritike na njene knjige ter odkrito priznala, da si ga zelo zheli, da bi dojela, kaj ljudje chutijo ob branju. In dodala: vsaka kritika je boljsha kot to, da vlada molk in da se nihche ne odzove. Tudi che kdo knjigo popolnoma skritizira, pomeni, da knjiga zhivi in nekaj prebuja. Vsaka kritika lahko pomaga, da si potem zamenjamo mnenje. Che pa ni nobenega glasu, imash vtis, da nisi napisal nich.
122
Revija SRP	196
Povedala je tudi, da sta ji najbolj blizu Tolkien in Lewis. Ker je pisochih Lewisov kar precej, domnevam, da se je njen imenoval Clive Staples. Harryja Potterja pa je duhovito pokomentirala, da je ob najbolj mrachnih prehodih pomislila, da bi bila knjiga she lepsha, manj mrachna, ko bi pisateljica shla prej skozi psihoterapijo. No, in jaz sem se ravno pripravljala, da napishem kaj o njenih knjigah in ji postavim niz vprashanj, ko sem naletela na njeno osmrtnico v Primorcu. Grozno. Chudim pa se neznansko, da ji nihche od tistih sorodnih ali blizhnjih peres, s katerimi je pogosto kontaktirala, ni svetoval, naj pishe npr. v angleshchini ali spanshchini, ki ju bere pol sveta in she vech, che zhe zhivi v shirnem svetu, kjer prevladujeta tadva jezika, in si zheli, kot je normalno in samoumevno, da bi jo bralo veliko ljudi. Rojchevi prav zamerim, da se ni dotaknila te pereche tematike. Ko bi ji vsaj pihala na dusho, naj kot Brina Svit v Parizu prevede svoje knjige v kakshen svetovni jezik, iz svetovnega jezika pa naj romane ali zgodbe prevede tudi v slovenshchino. Mi prav ne gre v glavo njen in njihov tozadevni molk. Ko pa zhe v Trstu, kjer domuje in bi morala kraljevati tudi slovenshchina, kar preveliko shtevilo Slovencev pishe italijansko, naj poudarim, z Rojchevo vred. Ja, ta molk, ki ga lahko imenujemo sprenevedanje, mi gre prav na zhivce. Marjanka pa naj pochiva v miru, che se le da. Zhivljenjske tegobe in radosti so zanjo zhe vse mimo.
Jeziko vnipreblisk
Ko berem v Primorskem dnevniku ali kje drugje kakshno porochilo s takim ali podobnim naslovom: »Nova veleposlanica ZDA Blanchard prispela v Slovenijo — Podjetnica, matematik, svetovljanka, borka proti revshchini« (PD, 20. 8. 2019), se vedno vprasham, kaj bi rekla na to Lelja Rehar Sancin, med drugim zhe legendarna lingvistka in poznavalka slovenshchine tako rekoch do amena, ki je tudi redno pisala za trzhashki chasnik in je bila sploshno znana kot oseba brez dlake na jeziku? Najbrzh gre za nedoslednost ali pa, che je chlanchich napisala zhenska, za manjvrednostni kompleks, in che ga je napisal moshki, za vechvrednostnega, saj si pisec ali piska menda ni upal(a) namesto moshkega samostalnika matematik uporabiti zhenskega (matematicharka), kot da gre za izrazito moshki poklic, ki ga sploh ne kazhe ali ga ni mogoche feminizirati. Zdi se, da dvomimo, da je mozhno iz vsakega poklica izpeljati moshko in zhensko varianto, kot da zhenskam ne privoshchimo kakshnega boljshega ali vishjega poklica. Moram pa dodati, da pri nizhjih, doslej izrazito zhenskih poklicih, ki obichajno ne povzrochajo problemov s pravilnimi ali napachnimi oblikami slovnichnega spola, ni verjetno, da bi npr. sobarico kdo tituliral s sobarjem, pa bi morala obstajati tudi ta mozhnost, kot je to pri matematiki, a se glede nizhjih nihche ne zmeni. Pravzaprav na papirju, v vsakdanji rabi, she ni nobenega sobarja, cheprav se v resnici z opravki sobaric ukvarja zhe marsikateri moshki, pach zaradi sploshne ekonomske krize in hudega pomanjkanja boljshih delovnih mest.
122	Revija SRP
197
Dokumenti
Ivo Antich
LEKTORSKA BELEZHKA
Pojasnilo:
Avstro-Ogrska / avstro-ogrski — ta oblika je uveljavljena z novejshimi pravopisi, ustreza formalni uradni dvodelnosti te drzhave, tudi v drugih jezikih: nem. Österreich-Ungarn / österreichisch ungarisch; angl. Austria-Hungary; fran. Autriche-Hongrie; ital. Austria-Ungheria / austro-ungarico; itd. (nekoch se je v slov. pisalo tudi Avstroogrska, avstroogrski / Avstro-ogrska).
Prazen in utrujen, neodlochno stoji sredi hotelske sobe. Priklenjeni na tezhke verige, skushajo ubiti chas,
Tu gre za sintakso: tovrstni pristavki se praviloma lochujejo z vejico. Bolj razvidno je to, ko jedro stavka stoji na zachetku:
Neodlochno stoji sredi hotelske sobe, prazen in utrujen. Skushajo ubiti chas, priklenjeni na ...
sluzhiti : rabiti
Pravopis namesto »sluzhiti« svetuje »rabiti«, kadar gre za predmete in abstrakta, ker naj bi bilo sluzhenje le chloveshka zadeva.
Komentar.
Osnovna naloga lektorstva je vzdrzhevanje jezikovnega standarda po aktualnih pravopisnih normativih. To je deloma precej rutinsko opravilo, pri katerem se v glavnem ni mogoche ozirati na poglede posameznikov, zato so razhajanja, nesporazumi in tudi spori bolj ali manj obichajni. Natanchni avtorji so razumljivo obchutljivi.
Eno je slovnica s svojimi pravili, drugo je zhivi jezik in njegova vsakdanja raba, kjer je marsikaj relativizirano. Tako npr. ima tudi oblika Avstroogrska svoj smisel, ker je bila ta drzhava sicer formalno dvodelna, vendar se je (kakor povsod v konkretumu) dobro vedelo, kje je jedro in kdo je pravi gospodar. Vejica za omenjenimi pristavki v nekaterih primerih deluje okorno, zato si slovnicharji niso enotni glede njene obveznosti. Tudi razmerje sluzhiti : rabiti v sploshni rabi ni izkljuchevalno. Spori glede tujk, razlichnih starih/novih besed in vsakrshnih naglasov pa so sploshno znani po svojih epskih razsezhnostih.
(Namen prichujoche belezhke, objavljene na urednishko pobudo, je seveda zgolj informativen.)
122
Revija SRP	198
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
122	Revija SRP
199
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.
122
Revija SRP	200
»Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco,
obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi;
che se she zhivali, ki so udomachene za sluzhenje chloveku,
lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo,
kakshna nesrecha je to lahko za chloveka,
ki je edini resnichno rojen zato,
da zhivi svobodno.
Napravila ga je nenaravnega do te mere,
da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje,
in na zheljo, da ga ponovno ozhivi ...
Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih,
ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo,
ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati,
da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem ...
Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta,
bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi,
obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali.
Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne! ...«
Etienne de LLa Boetie