5
Ta t j a n a  P re g l  K o b e
SLOVENSKI KNJIŽNI ILUSTRATORJI
5. del
V reviji Otrok in knjiga v nadaljevanjih predstavljamo sodobne slovenske likovne umetni-
ke, ki s svojimi ilustracijami pomembno sooblikujejo knjige za otroke in mladino. V tem 
prispevku namenjamo pozornost ilustratorskim opusom Lilijane Praprotnik Zupančič – 
Lile Prap, Marije Lucije Stupica in Hane Stupica.
The Journal of Children’s Literature has through several issues been presenting contempo-
rary Slovene visual artists, significantly co-creating books for children and young readers 
with their illustrations. The current article focuses on the illustration opuses of Lilijana 
Praprotnik Zupančič – Lila Prap, Marija Lucija Stupica and Hane Stupica.
Slikanice za najmlajše, še posebej avtorske brez besedila ali z bogatimi dvostran-
skimi ilustracijami in malo besedila, otroka vpeljejo tako v svet literature kot v svet 
likovne umetnosti. Pravljične slikanice pa so zaradi svoje zahtevnosti namenjene že 
nekoliko starejšim otrokom v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju, nekatere 
pa nagovarjajo celo (samo) odrasle bralce. 
Nekateri ilustratorji se ukvarjajo še z gledališko sceno in/ali kostumi, s podo-
bami figur za lutkovne predstave ali pa so njihove ilustracije namenjene kreacijam 
oblačil in drugih uporabnih predmetov za splošno uporabo.
Lilijana Praprotnik Zupančič – Lila Prap
V svojem ustvarjalnem življenju je bila Liljana Praprotnik Zupančič1 najprej arhi-
tektka, oblikovalka in pisateljica, šele nato se je uveljavila kot vrhunska ilustratorka 
 1 Rodila se je 28. septembra 1955 v Celju, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Po kon-
čanem študiju na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in gradbeništvo se je najprej zaposlila v 
nemškem biroju, kjer je sodelovala pri načrtovanju gradnje otroške bolnišnice, pozneje se je v 
urbanističnem uradu nekaj časa ukvarjala s projektiranjem in urbanizmom, tri leta poučevala 
v srednji gradbeni šoli predmete s področja gradbeništva in arhitekture, nato pa je nekaj časa 
v Gorenju ustvarjala kot industrijska oblikovalka. Od leta 1989 deluje na področju literarne-
ga in likovnega ustvarjanja kot svobodna umetnica. Njena dela so doslej dosegla več kot 40 
Č L A N K I – R A Z P R AV E
6
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
doma in v tujini. Kot ilustratorka se pod svoja dela večinoma2 podpisuje z umet-
niškim imenom Lila Prap. Je vsestranska umetnica, ki snov za svoje številne avtor-
ske slikanice črpa iz otroštva3. Svoja izhodišča za ustvarjanje je opisala v poetičnem 
in hkrati humorno zastavljenem pogledu na svoje delo, v katerem na vprašanja zakaj 
trikrat ponudi odgovore zato, na osnovi katerih naj bi bralec največ izvedel o sebi, 
ne pa o avtorici Lili Prap4. Ampak to, seveda, ni res. Njen zelo poseben nagovor le 
še bolj spodbudi bralčevo željo, da bi spoznal, kakšna in kolikšna je »njena umet-
niška in človeška unikatnost«5. 
Ko je bila majhna, se je najraje igrala s punčkami, medvedki in kockami, iz ka-
terih je zidala vse mogoče hiše. Odraščala je ob skrbnih starših, ki so se z njo igrali 
družabne igre, pogosto so skupaj tudi peli. Rada je posedala v očetovi sobi za mizo, 
na kateri so stale črno-bele šahovske figure. Prijela je belega kralja in kraljico in z 
njima odšla na obisk v deželo, kjer so živela pravljična bitja, princi in princese. Rada 
je imela tudi živali, nekoč je pred poginom rešila celo majhne podgane ter jih čuvala 
in hranila, dokler tega niso odkrili starši, ki so ji sicer pomagali skrbeti za hišne 
ljubljenčke. Imeli so muca, ki je bil alergičen na njihovo petje, kužka Bobija, ki se je 
od sreče vedno polulal, in ptička Galebčka, ki se je najbolje počutil na Lilini glavi, 
kjer si je v laseh uredil varno gnezdo6. V domišljijski svet so jo vabile tudi knjige. 
Imela je knjižno zbirko Čebelica, ki je bila njeno prvo literarno-likovno čtivo, in že 
tedaj so ji bile všeč pravljične ilustracije Marlenke Stupice. Uživala je v listanju po 
Disneyevih slikanicah in nič čudnega ni bilo, da je znala pri štirih letih Sneguljčico, 
ki so ji jo – kot vse druge pravljice – brali starši, na pamet. Njen prvi spomin na 
šolo je povezan s solzami, ker se je ustrašila zaves. Spominjale so jo na bolnišnico, 
kjer je bila kar pogosto. A kmalu se je navadila zaves z belo-zelenimi črtami, saj 
držav, vsako leto pa se jim pridruži še kakšna nova. Njen opus obsega preko dvajset unikatnih 
slikanic. Poleg knjižnih edicij ilustracije in besedila objavlja v Cicibanu, Cicidoju, Galebu 
in drugih revijah za otroke. Svoja dela razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah, a 
ilustracij ne prodaja. Leta 2003 je prejela bronasti celjski grb za izredno kvaliteto na področju 
otroške literature in knjižne ilustracije, leta 2018 pa priznanje celjske zvezde in naziv častna 
meščanka Celja. Leta 2011 je prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 2017 Levstikovo na-
grado za življenjsko delo in leta 2021 nagrado Hinka Smrekarja. Bila je večkrat nominirana za 
ugledno mednarodno nagrado Astrid Lindgren (2006, 2007 in 2008), kar ji je kot ljubiteljici in 
občudovalki Pike Nogavičke bilo v veliko čast. Ukvarja se tudi z opremljanjem prostorov, obli-
kovanjem stanovanjske opreme, grafičnim oblikovanjem, risanjem karikatur. Živi in ustvarja 
v Šmarjeti pri Celju.
 2 V besedilu bom uporabljala avtoričin psevdonim. Od prve avtorske slikanice Male živali v 
svojih delih uporablja le umetniško ime, z njenim lastnim imenom so objavljene le tri knjige: 
Zgodbe in nezgodbe, Resnične pravljice in pripovedke in Jezične zgodbe.
 3 »Otroštvo je bilo čas pravljic in odkrivanja novih stvari in brezskrbnih igrarij. Najlepše ob-
dobje, če pomislim. Seveda vse knjige črpam iz otroštva. V njih ne opisujem sebe, ampak svoje 
tedanje veselje nad igrarijami in čudenjem nad vsem novim.« Vir: Bojana Leskovar: Zakaj se 
hijene smejijo? Ker niso čisto pri pravi. (Intervju: Lila Prap), D, Ljubljana, februar, 2010, str. 
12.
 4 Zakaji in zatoji Lilijane Praprotnik Zupančič, Otrok in knjiga, 2002, št. 55, str. 60–62.
 5 Peter Kolšek, Riše vse razen ameb (Ocena: Dokumentarni televizijski portret), Delo, 30. 3. 
2010, str. 15
 6 Lila Prap, arhitekta slikanic za najmlajše, Moja Slovenija (Osrednja revija za Slovence zunaj 
meja naše domovine), 2003 http://www.mojaslovenija.net/pesniki_in_pisatelji/lila_prap_arhi-
tekta_slikanic_za_najmlajse.html 
7
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
se je rada učila. Ukvarjala se je s športom, trenirala je met krogle, namizni tenis, 
troboj, predvsem pa je zelo rada brala. Knjige so jo spremljale in navduševale vso 
osnovnošolsko obdobje. Najljubše so ji bile Rdeča kapica, Ostržek, Črni muc vasuje, 
Medvedek Pu in Pika Nogavička, ki jo je prebirala znova in znova ter jo skušala 
v resničnem svetu posnemati. Tako je kot Pikina oboževalka postala zaščitnica 
nebogljenih prijateljic in sošolk, ki jih je branila, če ni šlo drugače, tudi s pestmi. 
Knjige – rada je brala tudi Karla Maya – in njena najljubša punčka Sheila so jo 
spremljale do konca osnovne šole. Njena italijanska punčka Sheila je bila nekakšna 
predhodnica današnje Barbike. Zanjo je ustvarjala oblačila, domovanja, pohištvo 
in ji pripovedovala pravljice. Že kot osnovnošolka je rada risala. Dve izmed njenih 
risbic so celo natisnili v osebni zbirki znamk predsednika Jugoslavije Josipa Broza 
Tita. Uživala je tudi pri slovenščini, kjer je pisala takšne spise, da jih je morala 
brati pred razredom, in ji je pisatelj Fran Roš ob nekem obisku na šoli dejal7: »Ti 
boš zagotovo pisateljica!«
Svojo delovno kariero je začela v arhitekturnem biroju. Njen mož Dalibor Bori 
Zupančič, eden prvih likovnih terapevtov pri nas, je takrat kot svobodni umetnik 
risal karikature za različne časopise. Ko je ugotovila, da bi lahko od tega živela8, 
je v tabloidu Kaj začela objavljati Fanči. Seksualnih tem se je lotevala bolj za 
šalo, njena Fanči je bila nekakšna mešanka med gospo in kokoško in je s svojimi 
seksualnimi domislicami zabavala bralce časopisa. Nato je v različnih časopisih in 
revijah objavljala tudi satirične prispevke. Grafično je oblikovala različne tiskovi-
ne za slovenske in mednarodne humanitarne organizacije in kulturne ustanove ali 
jih opremila z ilustracijami. Sodelovala je pri projektiranju otroške bolnišnice v 
Wies badnu ter pri opremi in prenovi nekaterih javnih družabnih prostorov v Celju. 
Ko je spoznala, da to delo ni zanjo, se je odločila za samostojno pot umetnice, za 
svobodno ustvarjalno delo, ki ji je omogočalo, da je blizu narave, saj jo je v zaprtih 
prostorih pogrešala. Ob sinu Izidorju9 je začela ustvarjati knjige za otroke in temu 
ostala zvesta vse do danes. Najprej je začela risati šaljive risbe za otroke in pisati 
pravljice, ki jih je ilustriral njen mož. Z njegovimi ilustracijami je opremljena tudi 
prva knjiga Zgodbe in nezgodbe (DZS, zbirka Zapik, 1993), za katero jo je navdihnil 
njen sin. V knjigi Jezične zgodbe (Mladika, 2009) se je s svojo besedno spretno-
stjo, večpomenskostjo in igrivostjo še posebej izkazala. Te zapise enaindvajsetih 
zgodb ter domiselno prirejenih slovenskih pregovorov in besednih zvez je prav tako 
ilustriral njen mož. Najmanjšim otrokom, ki sami še ne berejo, so bile namenjene 
uganke Lilijane Praprotnik Zupančič v drobni slikanici (v zbirki Čebelica) To je …, 
ki jih domiselno ilustrirala Jelka Godec Schmidt. 
 7 Prav tam.
 8 »Ko sem videla, da on zasluži skoraj več kot jaz, ki hodim vsak dan v službo, sem rekla, da bom 
tudi sama poskusila, saj me je to vedno malo privlačilo.« Vir: Deja Crnović, Tista arhitektka, ki 
je s svojimi ilustracijami osvojila Japonsko, http://www.mladina.si/tednik/200830/lila_prap
 9 »Za otroke sem začela delati, ko sem dobila sina. Ob tem, ko sem se igrala z Izidorjem, me je 
od risanja karikatur za odrasle pot kar sama zanesla v otroški svet. Zdaj se, čeprav je sin velik 
že skoraj dva metra, v glavnem še vedno ukvarjam z ustvarjanjem za otroke. Kot kaže, me to 
delo popolnoma zadovoljuje, saj sem na tem področju zdržala precej več let kot pri drugih po-
klicih.« Vir: Album slovenskih ilustratorjev, Lilijana Praprotnik Zupančič, Mladinska knjiga, 
Ljubljana, 2005, str. 52
8
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
Prva knjiga, ki jo je Lila Prap napisala in ilustrirala sama, so Resnične prav­
ljice in pripovedke (Mladika, zbirka Trepetlika, 1999). Tej so sledile slikanice za 
najmlajše, ki so kmalu postale uspešnice. Najprej jih je ponudila založnikom kot 
obsežnejše delo, a jo je Andrej Ilc, urednik pri Založbi Mladinska knjiga, prepričal, 
da je naredila kratke zgodbe in jih v slikanicah in s svojimi ilustracijami ponudila 
mladim bralcem. Tako sodeluje z Založbo Mladinska knjiga (odslej MK) od leta 
1999, v zbirki Žlabudron10 je doslej izšlo mnogo njenih knjig za otroke: Male živali, 
1999; Živalske uspavanke, 2000; Male živali – doriši in pobarvaj, 2000; Zakaj?11, 
2002; Živalska abeceda, 2002; Why?, 2003; Otroški koledar, 2004; Mednarodni 
živalski slovar, 2004; Animals international dictionary, 2004; Všeč so mi barve 
/ I like colours (z Barbaro Jean Hicks), 2004; Všeč mi je črna, všeč mi je bela / I 
like black and white (z Barbaro Jean Hicks), 2004; 1001 pravljica, 2005; Moj očka, 
2007; Kam gredo sanje?, 2008; Dinozavri?!, 2009; Pasji zakaji, 2010; Žuželčji za-
kaji, 2011; Mačji zakaji, 2013; Kraca, 2015, Zmaji?!, 2018; Ptiči?!, 2019. V Sloveniji 
in v svetu najbolj opažena slikanica Zakaj? se je uvrstila tudi v učne programe v 
Nemčiji, Franciji, Avstraliji in še v nekaterih drugih državah. Napisala in ilustrirala 
jo je Lila Prap, opis živali pa je dodala Jelka Pogačnik. Z likovnimi ali besedilnimi 
domislicami je Lila Prap ob drugih avtorjih navzoča tudi v delih Koledar za palčke, 
Abeceda in uganke za palčke, Mojstrovine, ki se rojevajo iz prahu in Usodna meja. 
Napisala je tudi nekaj otroških iger za gledališče, plesni teater in radio (Zaljubljeni 
čarovnik, Kosmata žaba). 
Poleg najvišjih priznanj za življenjsko delo in za posamezne knjige12 je bila leta 
2005 kar dvakrat nagrajena za isto knjigo. Prejela je nagrado Izvirna slovenska 
slikanica za avtorsko slikanico Mednarodni živalski slovar, še isto leto je bila ta 
knjiga ena izmed dveh izbranih del projekta Rastem s knjigo – izvirno slovensko 
 10 Med Bele vrane je bila iz te zbirke leta 2004 sprejeta slikanica Zakaj? / Why? in leta 2005 
edicija Mednarodni živalski slovar / Animals international dictionary (MK, 2004).
 11 Po dvajsetih letih je slikanica Zakaj? (MK, 2022) ponovno izšla kot jubilejna izdaja. Ob obsto-
ječih štirinajstih živalskih zgodbah je za šestnajst novih besedilo napisala Lila Prap, pametne 
odgovore pa znova dodala Jelka Pogačnik. Urednica tako preoblikovane knjige je Irena Matko 
Lukan, likovna urednica pa Tanja Komadina.
 12 Na mednarodnem knjižnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni so bile njene ilu-
stracije dvakrat (1998 in 2001) uvrščene na veliko razstavo ilustracij, ki velja za enega najpre-
stižnejših tovrstnih izborov na svetu. Na razstavi v Chicagu je bila predstavljena med desetimi 
najpomembnejšimi avtorji (2002). Leta 1999 je prejela priznanje Hinka Smrekarja za ilustra-
cijo. Za literarno delo Resnične pravljice in pripovedke, ki jo je tudi ilustrirala in opremila, je 
bila leta 2000 izbrana med finaliste nagrade za otroško literaturo, Večernico. Leta 2001 je dobi-
la nagrado za najlepšo slovensko otroško knjigo na ljubljanskem knjižnem sejmu. Isto leto je za 
ilustracije v knjigi Male živali in Živalske uspavanke prejela Levstikovo nagrado, ponovno pa 
je Levstikovo nagrado dobila leta 2005. Leta 2002 je na slovenskem knjižnem sejmu prejela na-
grado za najlepšo slovensko otroško knjigo. Dobila je tudi mednarodno častno priznanje IBBY 
za ilustracijo (IBBY Honour List, 2002), mednarodno priznanje za ilustracijo, ki ga podeljujejo 
v švicarskem Baslu. Za slikanico Zakaj? je leta 2004 (izključno za besedilo) prejela nagrado 
nemške akademije za otroško in mladinsko književnost ter nagrado bremenskega radia. Leta 
2006 je bila za priznanje Izvirna slovenska slikanica znova nominirana z avtorsko slikanico 
1001 pravljica, prav tako je bila leta 2008 nominirana slikanico Moj očka. Leta 2005 je bila na 
knjižnem sejmu v Leipzigu med štirimi avtorji nominirana tudi za najpomembnejšo nemško 
nagrado za otroško in mladinsko literaturo. Dvakrat je bila nominirana za Andersenovo nagra-
do (2006, 2008).
9
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
slikanico vsakemu novorojencu. Na razpis je popolne prijave za dvanajst knjig 
oddalo devet slovenskih založnikov, med temi deli pa je nato izbirala strokovna 
komisija. Izbrani slikanici so ponatisnili v nakladi 10.000 izvodov, ki jih je Mi-
nistrstvo za kulturo Slovenije podarilo novorojenčkom v Sloveniji in prvič tudi v 
zamejstvu13. To uspešno slikanico najbolje predstavijo avtoričine besede14: »Tako 
kot ljudje se tudi živali po svoji govorici razlikujejo od države do države, od po-
krajine do pokrajine, od mesta do mesta. Brez učenja tujih jezikov nikoli ne bodo 
razumele ena druge, kaj šele, da bi izmenjale kakšne pomembne misli in dognanja. 
S tem enkratnim slovarjem pa lahko otroci svoje hišne ljubljenčke končno naučijo 
govoriti v najrazličnejših jezikih!« 
Priznanje za avtorico so poleg številnih ponatisov doma tudi v tujini izdane 
knjige. Prva njena knjiga za otroke, za katero je v celoti prispevala tako besedila 
kot tudi ilustracije, je slikanica Male živali, ki je bila tudi kmalu prevedena. Pravi 
mednarodni preboj pa je sledil s slikanico Zakaj?, ki je postala fenomen v svetov-
nem merilu. Vsaka njena nova avtorska slikanica, prevedena v tuje jezike, je velik 
dogodek. S prevodi se knjige Lile Prap uvrščajo med najbolj priljubljena dela za 
otroke po svetu, tako po likovni kot po literarni strani. Njene slikanice so izšle v več 
kot štiridesetih državah (Argentina, Avstralija, Avstrija, Bolgarija, Češka, Danska, 
Francija, Grčija, Hong Kong, Hrvaška, Indonezija, Italija, Izrael, Japonska, Kanada, 
Kitajska, Južna Koreja, Madžarska, Makedonija, Nemčija, Norveška, Nova Zelan-
dija, Poljska, Romunija, Srbija, Španija, Švica, Tajska, Tajvan, Velika Britanija, 
Združene države Amerike …). Ker v svojih delih ohranja otroško radoved nost in 
je z minimalistično preprostostjo likov blizu primarnim zaznavam otrok, ima stik 
z njihovim svetom in vsem, kar jih obdaja v različnih kulturnih okoljih. Fenomen 
Lile Prap je ravno v tem, da se je pojavila v pravem času na pravi način. S preprosto 
linijo, virtuozno duhovitostjo in prepoznavno drugačnostjo je postala zanimiva za 
ves svet, v povezavi s sodobnimi mediji pa je na Japonskem naravnost zablestela. 
Poleg nagrad in priznanj ter prevodov v številne tuje jezike o uspešnosti Lile Prap 
priča tudi visoko število izdanih izvodov v tujini. Njen uspeh je celo bolj opazen 
zunaj naših meja; nekatere njene knjige najprej izidejo v tujini in šele nato v Slo-
veniji. V Sloveniji število njenih prodanih knjig ne presega povprečnega števila 
prodanih izvodov drugih slikanic, v tujini pa naklade dosegajo zelo visoke številke. 
Knjiga Zakaj? je v japonščini po dveh tednih že doživela ponatis, na Japonskem je 
bilo kmalu po izidu prodanih kar 70.000 izvodov15. 
 13 Komisija ministrstva za kulturo Slovenije je izbrala deli Lile Prap Mednarodni živalski slovar 
in Franeta Milčinskega – Ježka Zvezdico Zaspanko. Obrazložitev: Dela Lile Prap domisel-
no nadgrajuje pogosto temo otrokove prve slikanice – spoznavanje živali. Izvirne upodobitve 
sodobne ilustratorke so doživljajsko primerne starostnemu razponu ciljne skupine. S svojo 
večplastno tekstovno-likovno sporočilnostjo bo slikanica malčke spremljala še v bralnem ob-
dobju. Vir: Lila Prap in Ježek za novorojenčke, http://www.radiokoper.si/kultura/knjige/lila-
-prap-in-jezek-za-novorojencke/137455, 24. 6. 2005, MMC RTV SLO 
 14 Lila Prap, http://www.emka.si/lila-prap-mednarodni-zivalski-slovar/PR/33261 
 15 Prepoznavnost, naklada in uspešnost avtorskih slikanic Lile Prap se v slovenskih merilih na 
področju trženja knjig lahko primerjajo samo s fenomenom Slavoja Žižka, v mednarodnih pa 
z Disney Store in Hello Kitty. Vir: Neža Mrevlje, Fenomen Lila Prap, Dobro jutro, 2. 4. 2010, 
http://www.dobrojutro.net/novice/kultura/144389 
10
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
Živali Lile Prap, ki jih s kredo riše na črno podlago, so preplavile tudi japonski 
televizijski program. Japonska nacionalna televizija je na osnovi besedil in ilustra-
cij iz slikanice Zakaj? posnela 26 petminutnih delov risane serije, ki se od poletja 
2010 v japonščini vrtijo na njihovi televiziji dvakrat na dan, in sicer v najbolj gle-
danih terminih.16 V deželi vzhajajočega sonca je Lila Prap dobesedno ikona, saj 
se njena karikatura, njena z bršljanom zaraščena hiša v Šmarjeti pri Celju in njen 
črni maček Sigmund pojavijo v vseh epizodah risanke. Sodelovala (2003) je tudi 
v japonskem dokumentarnem filmu Rešimo planet, v katerem je nastopilo pet Ja-
poncem najljubših ilustratorjev. Že dolgo namreč velja, da Japonci zelo premišljeno 
izdajajo ilustrirane knjige za otroke, kvaliteta njihovih ustvarjalcev je vrhunska, pa 
naj gre za leposlovne, poljudnoznanstvene ali posebne izdaje, naj gre za izjemne 
avtorje – kot je Mitsumasa Anno (1946), ki s svojimi impresivnimi ilustracijami ter 
s tehniko, natančnostjo in veščim oblikovanjem redno nosi knjigam največje sve-
tovne nagrade – ali za posamezne knjige. Take so minimalistične podobe v knjigi17 
mednarodno uveljavljenega ilustratorja Shomei Yoha (1946), ki likovno pripoveduje 
zgodbo z niansami ene barve in miniaturno podobo glavnega junaka v čolnu na 
mirnem jezeru (v mešani tehniki tempere in akrila), zračnost in minimalizem pa je 
navzoč tudi v nekaterih knjigah doma in v tujini priznanega ilustratorja Nobuhira 
Tsujimura, predvsem v značilnih ilustracijah v tehniki tempere18. Med izjemne 
minimalistično ilustrirane knjige sodi tudi zaradi svojega namena opažena japonska 
knjiga za slepe otroke Te de miru ehon (prev.: Podrobnosti žabe) z ilustracijami 
Shozo Murase, ki enovrstično besedilo dovolj bogato in domišljijsko ilustrira s 
čistimi in pravilnimi linijami19. Svet, ki z minimalistično risbo izhaja iz nazorno 
izrisane pojavnosti in predmetnosti, je tudi likovni svet Lile Prap. V tem kontekstu 
je kasneje tudi v Sloveniji izšla slikanica Zakaj so zebre progaste? (MK, 2010) kot 
posebna izdaja v brajici.
V zahtevnem animacijskem okolju so enostavni liki Lile Prap z vsemi svojimi 
značilnostmi, ki jim na japonskem posvečajo veliko pozornosti, pritegnili japonske 
producente, da so na osnovi njenih knjig želeli ustvariti (nevsiljivo) vzgojno serijo 
kratkih risank, ki s svojo enostavno (animirano) risbo (v poplavi kičastih in agre-
sivnih risanih serij) potešijo otrokovo radovednost. Risanka Gao Gao Boo! se začne 
s posnetkom umetničine hiše v Šmarjeti, za katero velja, da je zaradi zaraščenosti 
stavbe podobna vili Čira Čara. Nato sledi posnetek Lile Prap, ki na podstrešju v 
svojem ateljeju riše zebro, kako s papirja oddivja v risanko. V vsaki risanki nato 
nastopa ena od Lilinih živali in v zvezi z njo je postavljeno provokativno naivno 
vprašanje. Na primer: »Zakaj ima zebra proge?« In odgovor: »Ker je ušla iz zapo-
ra«. Vprašanje: »Zakaj ima kenguru žep?« In jedrnat odgovor: »Zato.« Otroci so 
tisti, ki naštevajo preproste (navidezno neumne) odgovore, ki jim v tistem trenutku 
padejo na misel, potem pa se na ekranu pojavi narisana Lila, ki japonskim otrokom 
 16 Urška Pirš, Lila Prap očarala Japonce, 11. 6. 2008, http://24ur.com/ekskluziv/zanimivosti/
lila-prap-ocarala-japonce.html 
 17 Un jour ou l’autre, a un moment, Shiko-sha Co. Tokio 1987, Ed. Grandir Orange, Francija 1991
 18 Podobe domišljije / Le immagini della fantasia, 10. Mednarodna razstava otroških ilustracij 
Sarmede, Italija, 1992, Cankarjev dom, Ljubljana, 1993, str. 156–159.
 19 V tiskarni so ilustracije za to knjigo morali seveda vtiskovati: da so dosegle svoj namen, so 
morale biti otipljivo reliefne, hkrati pa dajati dovolj estetskega užitka tudi tistim, ki jih lahko 
vidijo. Vir: Tatjana Pregl, Veliko novega, žal brez nas, Naši razgledi, 9. 6. 1978, str. 333 
11
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
razloži, čemu so zares namenjeni različni živalski organi. Lila je kot strokovnjakinja 
za živali postala tako uspešna, da so se na Japonskem odločili za snemanje nove 
serije, ki naj bi bila bolj darvinistično obarvana. 
Vsesplošno priljubljenost je Lila Prap ob domišljenem besedilu prepričljivo do-
segla s čisto slikarskimi sredstvi, z barvnimi kredami na papir, ki učinkujejo kljub 
intenzivni barvitosti (paradoksalno) minimalistično ploskovito. To pa je za otroke 
in posledično za domače in tuje založnike zelo privlačno. Nekatere naše slikanice 
so sicer preko esperanta prodrle tudi na japonsko in kitajsko govorno področje20 
že pred pol stoletja, a Lila Prap je prva naša uveljavljena blagovna znamka. Na 
Japonskem so odprli verigo Lilinih hiš, nekakšnih hotelov v bližini otroških bol-
nišnic, kjer se srečujejo bolni otroci in njihovi starši, prostore stavb pa prekrivajo 
Liline ilustracije. Na Japonskem se – ob Disney store in Hello Kitty – v trgovinah 
nahaja tudi oddelek Lila Prap, kjer je naprodaj cel spekter izdelkov (od spodnjih 
hlačk do jedilnega pribora, od video kaset do sestavljank, od brisač do obeskov za 
ključe…), ki so opremljeni z živalmi iz slikanice Zakaj?. Z njenimi ilustracijami so 
Japonci zasnovali obsežen program izdelkov za svoje vrtce – krožnike, skodelice, 
pogrinjke, pisala, pisma, ravnila, svinčnike, brisače in mnogo drugega. Ne moti je, 
da so njene risbe postale uporabno blago21, celo upa, da bi bilo risanke in plišaste 
živali kmalu mogoče dobiti tudi v Sloveniji.
* * *
Ilustrirana knjiga Lile Prap Resnične pravljice in pripovedke, v kateri se avtorica 
kot pisateljica na nenavaden način igra s pomeni besed tako, da celo krši pravopisna 
pravila, ima dva dela, v prvem so zbrane kratke zgodbe, v drugem pesmi. Pri pa-
radoksalnem poigravanju s pomeni besed med resničnim in izmišljenim, kar napo-
veduje že sam naslov knjige, pa so ilustracije le prevod tako zamišljenega besedila. 
Pri teh ilustracijah gre še za pojmovanje klasično ilustrirane knjige, kjer naslikane 
podobe pojasnjujejo vsebino oziroma ga prevajajo v vizualno branje. 
V otroštvu je Lila Prap hodila v vrtec, ki ji je ostal v spominu s svojimi prijet-
nostmi in neprijetnostmi. Že tam so jo opozarjali, naj drži žlico ali prime svinčnik z 
desnico, ne z levico. Nekaj časa je za revijo Ciciban risala nežne akvarelne risbice, 
dokler ji njen mož ni predlagal, naj poskusi risati z levo roko, po naravi s pravo roko. 
Tako22 so začele nastajati večje, preprostejše, močnejše in bolj žive slike in to je bilo 
zanjo še eno od naključij, ki so jo pripeljala do današnjega uspešnega, spontanega 
 20 Najpomembnejša med njimi je slikanica Martin Krpan Frana Levstika z ilustracijami Toneta 
Kralja. Vir: Tatjana Pregl, Veliko novega, žal brez nas, Naši razgledi, 9. 6. 1978, str. 332.
 21 »Odvisno je, ali se želiš izpovedovati samo eni osebi, kateri potem sliko tudi prodaš, ali pa 
hočeš svoje delo pokazati vsem. Če se ne bi Japonci lotili izdelave igrač po mojih risbah, 
bi se je pa verjetno sama. Ampak to bi trajalo.« Deja Crnovič, Lila Prap – Tista arhitektka, 
ki je s svojimi ilustracijami osvojila Japonsko, Mladina, 2008, št. 30, http://www.mladina.si/
tednik/200830/lila_prap 
 22 »Je pa vseeno nekaj dobrega v tem. Sedaj rišem kar z obema rokama, desno vodijo možgani 
z razumom in s filigransko natančnostjo upodablja elemente na sliki. Levica, ta pa ustvarja 
naravno, spontano, najraje s kredami in velikimi potezami, ki ne marajo omejujočih črt in 
izražajo notranje občutke.« Vir: Deja Crnović, Tista arhitektka, ki je s svojimi ilustracijami 
osvojila Japonsko, http://www.mladina.si/tednik/200830/lila_prap 
12
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
in poenostavljenega ustvarjanja. Čudenje, ki bralca prevzame vsakokrat, ko stopi 
v svet naslikanih podob v knjigah za otroke, ima v avtorskih slikanicah Lile Prap 
skoraj od samega začetka drugačno nahajališče. Slikanica Male živali je preprosta, 
namenjena najmanjšim otrokom. Zaradi enostavnih in duhovitih verzov (praviloma 
v eni sami kitici) ter ob živih barvnih ilustracijah lahko resnično uživajo, najprej ob 
slikah, medtem ko jim vsebino berejo drugi, kasneje tudi ob samostojnem branju, 
saj je besedilo natisnjeno v verzalkah. Glavni junaki slikanice so male živali, ki 
ne spadajo med običajne domače živali, temveč so to živalce, ki so v običajnem 
človeškem bivalnem okolju večinoma nepriljubljene, nekatere skoraj prezrte, vse-
kakor pa (tudi tiste s simpatično simboliko) redko videne. Te male živali – glista, 
molj, pajek, uš, bolha, koloradski hrošč, klop, trot, vešča, lesni črv, mravlja, pika-
polonica in kresnica – imajo človeške lastnosti in večinoma bolj ali manj šaljivo 
ime. Podobe iz preprostih črtnih risb, s kakršnimi so bila obrisana obličja junakov 
osnovne slikanice Male živali, naj bi pobarvali otroci v slikanici Male živali – doriši 
in pobarvaj. Slikanica ima vse lastnosti klasične pobarvanke, le da avtorica z verzi 
vabi in vodi otroke k so-ustvarjanju, jih animira. Na teh osnovah se vsebinsko že 
napoveduje aktivno vključevanje otroka v skupno branje pri vseh njenih naslednjih 
knjigah za najmlajše otroke. 
Slikanice so pomembno področje likovne umetnosti, saj vsebuje prve predstave 
o svetu, v katerem je sleherni od nas nekoč bil. Ko Lila Prap v svojih avtorskih 
slikanicah z besedo, verzi in podobami ustvari knjigo za otroke, je v njej navzoče 
vse, kar jo v življenju zanima. Uspešnost takega pristopa se kaže že s slikanico 
Živalske uspavanke23, ki sta ji sledila še zvočni CD in zvočna kaseta z istim naslo-
vom. Pesmi24 za otroke je uglasbil skladatelj Bojan Draksler. Vse knjige za otroke 
Lile Prap so bogato opremljene z barvnimi ilustracijami, poučna Živalska abeceda 
prav tako. Črke v okvirjih v spodnjih ali zgornjih kotih skrajno poenostavljenih 
ilustracij so podane z izbrano tipografijo, ki je tako v kontekstu vsake posamezne 
strani del njene likovne pripovedi, črke, ki predstavljajo oglašanje živali, pa so 
del ilustracije. »Za pomoč pri razpoznavanju črk so na črnih poljih ob robu strani 
dodane risbice (A kot AVTO, I kot INDIJANEC…),« v šaljivem uvodu, ki je edino 
besedilo slikanice, daje avtorica navodila za branje. In še: »Lahko si pomagaš tudi 
z abecedo, ki jo najdeš na začetku ali na koncu knjige«. Slikanica, ki predstavlja 
klasično obliko osnovnega učbenika za črke, le da črke ne tečejo po vrstnem redu, 
je izrisana, izslikana in oblikovana tako, da nastopajo dominantno velike živali na 
dveh straneh s preprostostjo, ki je v bistvu blizu otroški risbi živali, kot so osel, 
ovca, raca, krava, čebela, kača, ptič, pes, petelin, kokoš, piščanec, mačka, miš, 
slon, žaba. Za neizčrpna otroška vprašanja je ustvarila izvirno avtorsko slikanico 
z naslovom Zakaj?, v kateri na barvit in duhovit način odgovarja na mnoga vpraša-
nja o živalih, med humornimi odgovori pa mora otrok sam ali ob pomoči starejših 
najti pravega. Čeprav je knjiga namenjena predvsem zabavi, je ob ilustraciji vsake 
 23 Kasneje je izšla tudi v zbirki domačega branja Knjiga pred nosom (MK, 2017). Pesmi so za-
nimive zato, ker je v njih veliko prepoznavnih glasov, s katerimi se oglašajo živali. Avtorica 
spremnega didaktičnega gradiva je dr. Dragica Haramija.
 24 Lila Prap: Uspavanka za čuke, Uspavanka za piščance, Mačja uspavanka, Mišja uspavanka, 
Pasja uspavanka, Uspavanka za ribe, Žabja uspavanka, Uspavanka za kače, Uspavanka za 
krave, Uspavanka za ovčke, Medvedja uspavanka, Uspavanka za slone, Uspavanka za pajke, 
Čričkova uspavanka.
13
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
živali dodano še besedilo Jelke Pogačnik, ki otroke pouči o življenju upodobljene 
živali. Leta 2005 je izšel zvočni stereo posnetek CD z istim naslovom Zakaj?, ki 
ga je (samo)založil skladatelj Diallo Thierno. 
Ilustracije kot najlepša dediščina, ki jo odrasli dajejo otrokom, rastejo iz doži-
vetij. Za otroško dojemanje pojmov v zvezi z barvo sta tako nastali knjigi Všeč so 
mi barve / I like colours in Všeč mi je črna, všeč mi je bela /I like black and white, 
ki ponujata otrokom osnovno občutje barv. Pri obeh knjigah je besede Barbare Jean 
Hicks prevedla in jih z zamolklo živobarvnimi motivi, položenimi v prostor podobe, 
ponazorila Lila Prap. V Mednarodnem živalskem slovarju, slikanici v okoli petdese-
tih jezikih, nastopa štirinajst živali: slon, maček, kokoš, pes, žaba, krava, ovca, koza, 
ptič, osel, prašič, petelin, konj in čebela. Kot likovne podobe niso nič posebnega, ne 
odstopajo od že znanih likov Lile Prap, njihov poseben čar je v živalskih govoricah. 
Teh, ki jih poznamo, in onih, s katerimi se v slikanici soočimo prvikrat. V Ljubljani, 
Moskvi, Pekingu ali v Islamabadu pes zalaja »Hov-hov«, na Angleškem se oglaša 
»Woof Woof«, med Italijani »Bau Bau«, v Španiji »Guau Guau«, med Srbi »Av Av«, 
na Madžarskem »Vau Vau«, pri Kitajcih »Ou Ou«, pri govorcih svahilija »Wooo 
Wook«, v Rusiji »Gav Gav«, na Francoskem »Ouah Ouah«, pri Čehih »Haf Haf«, na 
Irskem »Bhuf Bhuf«, med Švedi »Vov Vov«, Finci ga spoznajo po »Hau Hau«, med 
Arabci »Nubaah«, pri Židih »Hav Hav« in tako dalje od jezika do jezika. Podobno 
se predstavi tudi drugih trinajst živali, ob napisani živalski govorici pa je vedno 
zastava države, kjer se živali tako oglašajo. Knjiga »preprosto registrira ta jezikovni 
Babilon«25. Zastave se pojavijo na naslovnici in v notranjosti tako posamično kot 
skupaj, s čimer ponujajo spoznanje, kako preprosto je stopiti v svet številnih jezikov. 
Slikanica bi lahko sodila med poljudnoznanstvena dela za otroke, ker teši otrokovo 
radovednost in poučuje, istočasno pa nova spoznanja ponuja na iskriv način tako, 
da postane stik s tujimi jeziki očarljiva, enostavna igra. 
Naslov slikanice 1001 pravljica spominja na zbirko arabskih pravljic, pripovedk, 
novel, anekdot in humoresk Tisoč in ena noč, ki je nastajala od 8. do 16. stoletja. 
Glede na številne zgodbe, ki jih bralcem sestavljanje ponuja, je tak naslov ne le 
duhovit, temveč pretanjeno izbran in nedvomno upravičen. Slikanica ni namenje-
na klasičnemu branju od prve do zadnje strani, ampak od mladih bralcev zahteva 
nekoliko več prizadevanja pri branju. Gledati in brati jo je treba kot sestavljanko. 
Zgodb je v resnici lahko 264, takšna kombinacija je znana že iz časa orientalske 
književnosti. Prebrana zgodba je odvisna le od radovednosti posameznega bralca 
in njegovih odločitev, ker pa so glavni liki vzeti iz ljudskih in klasičnih umetnih 
pravljic, jih mora bralec najprej poznati. Na dnu vsake strani sta zapisani vprašanji, 
ob katerih lahko mladi bralci sami izbirajo, kako se bo zgodba nadaljevala, najbolj 
radovedni otroci pa lahko v knjigi najdejo morda celo tisoč in eno pravljico. Tako 
potovanje po prepletenih poteh pravljičnega labirinta lahko prav vsakemu od njih 
 25 »Odrasli bi to kajpak vzeli na znanje oziroma sprejeli kot kurioziteto, ki bi jo ob priložnosti 
komu navrgli. Otroški bralec pa je fasciniran. Zanima ga, kako petelin kikirika na Japonskem, 
kako v Ameriki, kako na Bližnjem vzhodu. Uživa v vseh inačicah, saj se lahkotno potopi v 
tuje jezike in to na najlažji, najbolj enostaven način. Se spremeni v čebelo BZZZ, ki je sicer še 
najbolj enotna. Grki jo slišijo BZZZ BZZZ, Bosanci ZU ZU, Finci SURRRR, Perzijci VIIZ 
VIIZ …« Vir: Bernard Nežmah, Lila Prap: Mednarodni živalski slovar, Mladina, št. 14, http://
www.mladina.si/tednik/200414/clanek/kul-knjige--bernard_nezmah/, 2004 
14
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
prinese veliko zabave in užitka26. Zbirka prinaša kratka, igriva, večinoma pesniška 
besedila, namenjena najmlajšim otrokom, ki šele okušajo jezik in besede. Na za-
ključnem veznem listu je narisan načrt, ki opredeljuje avtoričin izvirni labirint, od 
babičine hiše, rudnika zlata in gozda do hišice medvedkov, od ribnika in domovanja 
treh pujskov do dečkove in dekličine hišice… Literarni liki so slikani črno-belo, 
kar naj bi vsebinsko poudarilo dobre in slabe karakterne lastnosti. Ko mladi bralec 
izbere črno piko, je zgodbe konec, čaka ga le še navodilo: »Zapri knjigo in poglej 
na zadnjo stran.« Tam je – da bi pregnala otroški strah – narisana črna luknja, ki 
»požre vse pravljice, z njihovimi čarovnicami, volkovi in pošastmi vred. Če si jih 
želiš znova srečati, obrni knjigo in jo odpri na prvi strani. Z veseljem bodo prilezli 
iz luknje in se ti pridružili pri novi bralni pustolovščini.« 
Najmlajše pri slikanicah najprej pritegne vizualna stran, čeprav je seveda kva-
liteta slikanice odvisna tako od besedila kot od ilustracije. Knjige najmlajši gledajo 
in berejo skupaj z odraslimi, zato je zelo bistven tudi njihov medsebojni stik. Pri 
branju naj bi otrok, ne glede na vsebino, ob kateri njegova domišljija dobi krila, čutil 
varen objem, toplino in domačnost. Skupno branje je pomembno za komunikacijo, 
je način, s katerim se odrasli lahko približajo otroku, mu pomagajo širiti obzorje in 
ga pripravlja na življenje. V slikanici Moj očka kljub razposajeno igrivim verzom, 
ki na različne načine nakazujejo navezanost sina in očeta, prevladuje vizualna pri-
poved v prepoznavni tehniki Lile Prap. Ilustracije ob verzih, ki duhovito dvoumno 
predstavljajo očeta (z značilnostmi, pripisanimi različnim živalim), kažejo intimno 
navezanost in pojasnjujejo dejanske odnose med očeti in sinovi v človeškem in ži-
valskem svetu. Podobe iger med mladiči in njihovimi očeti ter razigrane štirivrstične 
verze v oblačkih okvirjajo različni geometrijski vzorci skladnih barv in oblik, ki z 
dekorativno obrobo umirjajo ilustrirano dogajanje. 
Nekatere slikanice Lile Prap pa imajo prav poseben avtoričin nagovor mladim 
bralcem pred začetkom branja, med samim branjem ali na koncu knjige. Risbe v 
slikanici Kam gredo sanje? so brez iluzijske globine, gledalčeve oči vabijo zgolj 
s ploskovitimi likovnimi učinkovinami, toliko bolj pa pri njih prihaja do veljave 
strukturiranost slikovnega polja. Kompozicijsko je poudarjeno središče z osnovnim 
likom, hkrati pa dražljivost posameznih obrobnih struktur še bolj pritegne pogled 
v jedro. S tako zgradbo je Lila Prap dosegla visoko stopnjo paralelnosti med plo-
skovito risbo in prijazno vsebino, ki tokrat ne predstavlja živali, temveč ljudi in 
stroje, s pomočjo katerih mali glavni junak27 išče odgovor na vprašanje: »Kam 
gredo naše sanje, ko se zbudimo?« Tako se sprašuje, ko se z različnimi prevoznimi 
sredstvi poda po svetu na lov za sanjami. Na koncu ugotovi, da sanje najverjetneje 
prav nikamor ne gredo, temveč le čakajo v glavi, da jih sredi noči prikliče na oči 
najgloblji spanec. Kot zadnji odgovor na vprašanje Lila Prap zapiše: »Morda v na-
ših glavah spijo, dokler jih ne nahranimo s svojo domišljijo!« Doživetje ilustracij v 
knjigah za otroke je prvi stik z naslikano lepoto, je v dušo vsajen spomin, ki sega 
v predstave odraslega življenja. Pravi avtorji hote ali nehote slikajo tako za otroke 
 26 Lila Prap, navodilo za branje knjige 1001 pravljica: »Če boste zelo radovedni, boste v knjigi 
našli mnogo, mnogo, mnogo pravljic, morda celo tisoč in eno.«
 27 »Idejo zanj je dobila, ko se je njen sin odpravil na pot, ‘da se najde’, sama pa je ustvarila sli-
kanico, ki ima v naslovu vprašanje, na katerega se ne da enostavno odgovoriti.« Vir: M. K., O 
prijateljstvu, iskanju sanj in lončku na pike, 28. 8. 2008, MMC RTV SLO/STA, http://www.
rtvslo.si/kultura/knjige/o-prijateljstvu-iskanju-sanj-in-loncku-na-pike/156354 
15
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
kot tudi zase, pri tem pa v svojih likovnih pripovedih negujejo odraslo mojstrstvo 
slikarskega znanja. Pri avtorskih slikanicah in ilustriranih knjigah tudi literar-
nega. Slikanica Dinozavri?! govori o najstarejših dinozavrih; kako velika so bila 
jajca najstarejših dinozavrov; kako so med izkopavanji odkrili povsem ohranjeno 
gnezdo Majazavre, kar pomeni plazilka – dobra mati. Se je sploh lahko kdo branil 
pred največjimi tiranozavri? In o sorodnikih dinozavrov… Zgradba slikanice je 
skupaj z ilustracijami spet na prvi pogled likovno razpoznavna: poljudnoznanstve-
na, s strokovnim besedilom in posejana z neumnimi odgovori, ki jih v oblačkih 
ponujajo petelin, kokoši in piščeta. Ali naj se likovni ustvarjalec/ustvarjalka iz-
recno približa otrokovi dojemljivosti skozi likovno poenostavljeno obvladovanje 
avtorskih predstav ali naj najmlajšega bralca osvoji s svojim strokovnim znanjem 
in lastnim dojemanjem ilustrirane ali ubesedene pripovedi? Odgovore na to dajejo 
tudi slikanice Pasji zakaji, Žuželčji zakaji in Mačji zakaji. Z iskrivim humorjem in 
značilno pisanimi barvami slikanica Zmaji?! predstavlja starodavna in skrivnostna 
bitja, razkriva zmajske mite ter opiše nekatere najbolj znane predstavnike zmajev. 
Kokoši, ki so že pred časom odkrile knjigo o dinozavrih in ugotovile, da so njihove 
potomke, so zdaj izbrskale knjigo o zmajih. Ob prebiranju se čudijo, saj si niso nikoli 
mislile, da imajo sestrične in bratrance, ki grizejo slone, imajo tri glave in bruhajo 
vodo! Tudi ta slikanica duhovito in privlačno omogoča razvijanje otrokove domi-
šljije. Za večino otrok v industrializiranih deželah prav knjiga predstavlja njihovo 
prvo srečanje z umetniškim izrazom. V svetu, nasičenem s podobami dvomljive 
umetniške vrednosti, ki jih posredujejo sodobni komunikacijski mediji, je za mlade 
in dovzetne otroške duše izredno dragocena priložnost stika z visoko kvalitetnimi 
ilustriranimi knjigami, kot so slikanice Lile Prap in ob njih nastajajoči medijski 
projekti in dogodki. Sem nedvomno spada tudi lutkovna predstava Dinozavri?!, 
pustolovska komedija28 za gledalce od treh let, drugi del pa tudi za starejše29. 
Prvič30 je bila uprizorjena v ljubljanskem Gledališču Labirint. Knjige Lile Prap so 
bile navdih mnogim risankam, skladbam in gledališkim predstavam, leta 2021 pa 
so oživele tudi v muzikalu Kure?!, ki ga je Hiša kulture Celje junija 2021postavila 
na oder po motivih slikanic Dinozavri?!, Zmaji?! in Ptiči?!. Glasbo za muzikal je 
napisal skladatelj Leon Firšt, režijo pa prevzel Andrej Jus.
Izven zbirk sta izšli dve slikanici. Moj prvi album (MK, 2014), namenjen star-
šem ob rojstvu otroka, da bi skupaj z otrokom nekoč obujali spomine na najlepše 
trenutke prvega leta otrokovega življenja in mu predstavili lastno družinsko drevo. 
In slikanica Radi štejemo (MK, 2017), ki ponuja prve korake v svet številk skozi 
pripoved o živalskih potomcih. Velike živali, ki se lažje branijo pred napadalci, 
 28 Mladi raziskovalki Vesna in Živa odkrijeta resnično dinozavrsko jajce. Razvije se smešna, 
napeta in hkrati poučna zgodba o Dinozavrih, na koncu katere se gledalci soočijo s pravim 
dinozavrom.
 29 Drugi del projekta predstavlja predstava Dinozavri! Vsebuje lutke in figure velikega formata 
(do 5m višine in 10 m dolžine) in je namenjena starejšim otrokom, mladini in odraslim. Izvaja 
se na dramskem odru, večjih mestnih trgih ali sorodnih zunanjih prizoriščih. V njej nastopa 
večja skupina animatorjev, igralcev in plesalcev. 
 30 Premiera v Gledališču Glej, 22. 10. 2010. Po slikanici Lile Prap Dinozavri?! jo je zasnoval in 
priredil Saša Jovanović, ki jo je tudi režiral. Igra in animacija: Alja Kapun, Tina Oman; likovna 
podoba lutk in scene: Barbara Bulatović po slikanici Lile Prap; Avtorica likovne podobe Dino-
zavrov je Lila Prap; glasba: Mateja Starič; kostumografija: Iztok Hrga; izdelava lutk: Barbara 
Bulatović, Iztok Hrga, Altos.d.o.o.; producent: Društvo lutkovnih ustvarjalcev, 2010.
16
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
imajo manj mladičev, medtem ko se bolj nebogljene borijo za svoj obstoj z večjim 
številom mladičev. Mladiči namreč pomenijo nadaljevanje življenja. Ob ljubeznive 
ljubezenske verze in ilustracije so zapisane še zanimivosti o posamezni živalski 
vrsti, števke pa so ponazorjene tudi kot pikice na dominah. Poseben projekt je tudi 
slovensko-kitajski Živalski koledar / Shi’er Shengxiao (Miš, 2020). Pripovedka, 
prirejena po starodavni kitajski legendi, razkriva, zakaj je na Kitajskem vsako leto 
posvečeno eni od živali – in zakaj so med njimi prav podgana, bivol, tiger, zajec, 
zmaj, kača, konj, koza, opica, petelin, pes in prašič. Posebna je tudi slikanica Kra-
ca31, ki je lahko tudi svojevrstna igrača. Osemnajst kratkih pesmic in ilustracij na 
črni podlagi je predstavljenih dvodelno tako, da vsaka podoba predstavlja določeno 
žival. A če se polovice med seboj pomešajo, so podobe zelo zabavne (lahko se, na 
primer, prikaže »pingved«, ki se v črnem fraku sladka z medom), pri čemer naj-
manjši otroci igrivo uživajo. 
Generacija, ki je z mladostno svežino sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja 
prelomila z mednarodno uveljavljenimi ilustracijami skupine pravljičark, je v 
svojih delih do danes ohranila izvirnost pri upodabljanju tipološko razpoznavnih, 
vendar ne klišejskih likov. Po likovnem videzu knjige Lile Prap izstopajo med ti-
pološko razpoznavnimi deli drugih avtorjev, predvsem pa so zelo različne od knjig 
naše ženske ilustratorske tradicije. Medtem ko se v njihovih podobah razodevajo 
vse odlike slikarskega prikazovanja pravljičnega sveta, ki ga znajo z izjemno 
veščino približati otroku, pa se pri avtorskih slikanicah Lile Prap tako pasivno 
gledanje in poistovetenje z glavnimi pravljičnimi junaki umika aktivnemu branju 
in doživljanju likovne in literarne vsebine. Ob bolj ali manj običajnih razlagah črk, 
pojmov, številk, besed danes srečujemo tudi nove likovne in izvedbene rešitve. 
Tudi sicer se pogosteje kot kdaj opaža težnja po razbitju forme knjige, kakršno po-
znamo od nekdaj – v plakatne zloženke, kartice za zlaganje, v zložene in izrezane 
knjige, v preluknjane knjige in celo v sestavljanke (puzzles) s kratkimi poučnimi 
besedili in krajšimi verzi. Namen teh novih oblik so pripravljalni učbeniki za šo-
le, didaktične knjige-igrače, s pomočjo katerih si otroci hitreje vtisnejo v spomin 
z vizualno predstavo oblike, pojme, barve, črke in podobno. Knjiga se vse bolj 
uveljavlja v elektronskih medijih. Ekran počasi nadomešča papir kot enega najpo-
membnejših izumov v zgodovini, kar se vse pogosteje uporablja v instalacijah in 
video-instalacijah. Morda ni daleč čas, ko bodo knjige Lile Prap ne le na filmu in v 
risankah, na DVD in v lutkovnih predstavah, temveč kar na ekranih računalnikov 
in v elektronskih knjigah.
* * *
Sodobna ilustracija z minimalnimi sredstvi – ki so lahko prav tako kompleksna 
kot bogato ilustriran likovni prevod literarne pripovedi (pa naj gre za avtorsko 
slikanico ali za dva avtorja slikanice) – otroku kaže, kaj smo in kdo smo, vendar 
ne v smislu poučevanja in povzdigovanja, temveč soočenja, in to v realnem času. 
Razmerje med vizualno podobo in čustvi je postalo dinamično, hitro, interaktivno. 
Slikanice Lile Prap se z minimalistično risbo, zanesljivo toplo in skladno barvno 
 31 Tatjana Pregl Kobe, Lila Prap: Kraca, Sodobnost 1963, letnik 79, št. 11, str. 1513–1515, 2015.
17
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
lestvico ter z mehkobo vzbujajočo tehniko temu hitenju uspešno upirajo. Njen 
likovni izraz, ustvarjen s suhimi pasteli na temno, večinoma črno podlago, je na 
prvi pogled prepoznaven. V njenem ustvarjalnem pristopu, pri katerem se avtorica 
približuje logiki svojega (najmlajšega) občinstva, gre za dojemanje na ravni intui-
tivnih vtisov celote. Otrok že v predbralnem obdobju lahko te ilustracije dojame, jih 
začuti in posvoji. Nazorno berljive barvne ploskve so med seboj jasno razmejene, se 
ne stikajo in ne prekrivajo, značilen je tudi vselej uporabljen črni rob ob naslikanih 
podobah. Pastelne barve so na črni podlagi intenzivnejše, izrazito sijoče. Poslikane 
površine, ki jo prepredajo majhne temne pike, imajo prepoznavno površinsko struk-
turo, kar omogoča (tudi) hrapavost podlage. Kot v dosedanjem, v svetu že desetletja 
priznanem delovanju je tudi v ilustracijah za slikanico Ptiči?!32 jasno razpoznaven 
njen poenostavljen in z znakovnimi diagrami elegantno prečiščen slog. Živali v tej 
(tudi tokrat z lastnim besedilom obogateni) slikanici so prijazne nosilke pripovedi. 
Risbe v slikanici so brez iluzijske globine, vabijo zgolj s ploskovitimi likovnimi 
učinkovinami ter duhovitimi in estetsko v obrobja vnesenimi kratkimi besedili. 
Barve so podane ploskovno, vsaka je na slikovno podlago enakomerno nanesena. 
Značilna je mehkoba površin, ki pa kljub temu ne delujejo medlo, temveč so v osrčju 
vsake posamezne barve podobe očarljivo razgibane. 
Epilog. Lila Prap je inovativna ilustratorka in pisateljica poetičnih, proznih 
in poljudnoznanstvena besedil, kar uspešno združuje predvsem v izvirnih in 
vrhunskih avtorskih slikanicah, namenjenih otrokom v predbralnem in zgodnjem 
bralnem obdobju. Kaj imajo (in česa nimajo) skupnega avtorske slikanice Lile Prap 
in Antoine de Saint – Exupéryev Mali princ? Njuno delo, razumljivo otrokom po 
vsem svetu, je namenjeno tudi odraslim33. Tako ilustracije kot v različne jezike pre-
vedena vsebina. Njene ilustracije preprostih in jasnih oblik, vesele in barvite, igrive 
in duhovite prijazno vabijo otroke v svet pravljičnih bitij in živali. Po Antoine de 
Saint – Exupéryu ne pride daleč, kdor gre kar naravnost (Mali princ), pri Lili Prap 
je šele po razvozlanju različnih možnih odgovorov na številna vprašanja (Zakaj?) 
možno dospeti do prave rešitve ali pa v »pravljičnem labirintu« vsak bralec zase 
sestavi svojo, drugačno zgodbo (1001 pravljica). Pri Malem princu je bistvo očem 
nevidno (če hočemo videti, moramo gledati s srcem), ob knjigah Lile Prap pa je 
bistvo očem na prvi pogled vidno: najmlajši bralci se srečujejo s prvimi črkami, 
številkami, besednimi igrami, ugankami, kratkimi verzi, spoznavajo barve ter 
radovedno iščejo odgovore na mnoga vprašanja. Če (v sporočilu Antoine de Saint 
– Exupéryja) naredi puščavo lepo to, da je nekje v njej skrit vodnjak, predstavljajo 
avtorske knjige Lile Prap enostaven, a prikupno šaljiv svet, kjer domišljija nima 
meja. Ne glede na različnost besednih in likovnih pristopov pa sta oba avtorja 
univerzalnih umetnin.
 32 Iz obrazložitve nagrade Hinka Smrekarja za ilustracije v avtorski slikanici Ptiči?! (14. SBI, 
2021).
 33 »V bistvu delam tudi za odrasle, saj najmlajši tako ali tako ne znajo brati. Pri branju se morajo 
zato zabavati tudi starši.« Vir: http://www.mladina.si/tednik/200830/lila_prap 
18
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
Marija Lucija Stupica
Na uspešno ilustratorsko pot je ilustratorka Marija Lucija Stupica34 stopila s svojo 
prvo slikanico Kraljična na zrnu graha Hansa Christiana Andersena (MK, Velike 
slikanice, 1973),35 za katero je ilustracije ustvarila še v času študija na Akademiji 
za likovno umetnost v Ljubljani in je zanjo prejela kar dve pomembni priznanji: 
Levstikovo nagrado in študentsko Prešernovo nagrado. Priljubljena pravljica je 
izšla v mehki vezavi in je malega bralca skozi kompozicijsko zelo zračno likovno 
pripoved pripeljala na grad, v katerem živi osamljeni princ, ki si od vsega na svetu 
najbolj želi prave kraljične. Princ, naslonjen na preprosto belo fontano, ni narisan v 
maniri tedaj mednarodno uveljavljenih slovenskih pravljičark, ampak prisrčno grdi-
kav otožno zre v prazno. Simboli njegove osamljenosti, eden ob drugega nanizani 
čez dve strani, kažejo, da je prepotoval že ves svet, a svoje kraljične ni našel. Neke 
viharne noči pa je na vrata gradu potrkala do kože premočena neznana deklica. 
Marija Lucija Stupica jo je upodobila prav tako okroglolično kot kralja in kraljico 
(na vseh straneh slikanice). Kraljica ji je postlala na dvajsetih žimnicah in dvajsetih 
pernicah ter pod njih položila zrno graha. Kraljična z zlato kronico in rdečimi lici, 
narisana pod vrhom dvostranske ilustracije na svetlo vzorčastih blazinah, zaradi 
zrna graha vso noč ni zatisnila očesa. Zjutraj se je pritožila kralju in kraljici, ki 
nista delovala prav nič kaj kraljevsko, saj ju je ilustratorka upodobila z dobršno 
mero humorja: njega v spalni srajci s spalno čepico na glavi, njo pa v jutranji halji. 
Seveda so spoznali, da je kraljična prava in slavju ni bilo konca. V svet vrhunskih 
 34 Rodila se je 13. decembra 1950 v Ljubljani. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost 
v Ljubljani in nadaljevala študij na slikarski specialki. Že v času študija se je ukvarjala z ilu-
striranjem knjig za otroke in sodelovala v otroškem periodičnem tisku. Leta 1973 je prejela 
takrat najvišjo Levstikovo nagrado za Andersenovo Kraljično na zrnu graha in tudi študentsko 
Prešernovo nagrado. Po končanem študiju se je povsem posvetila knjižnemu slikarstvu, ilu-
straciji za otroke in mladino. Njeno delo je neločljivo povezano z deli velikih pravljičarjev, kot 
sta brata Grimm in H. Ch. Andersen, ilustrirala pa je tudi mnoga dela domačih in tujih pisate-
ljev. V tujini najbolj znana slovenska ilustratorka svoje generacije je za svoje delo prejela vse 
najpomembnejše domače strokovne nagrade (tri Levstikove nagrade, nagrado Prešernovega 
sklada, dve nagradi na Slovenskem bienalu ilustracije) in tudi nekatere izmed pomembnejših 
v tujini (na Beograjskem knjižnem sejmu, Zlato jabolko Bienala ilustracij v Bratislavi), bila 
je uvrščena tudi med finaliste za Andersenovo nagrado IBBY. Razstavljala je – samostojno in 
na preglednih razstavah – v mnogih galerijah doma in v tujini, med drugim tudi na bienalih 
ilustracij v Bratislavi in Barceloni, v Centro Culturale Le Zitelle v Benetkah, v Palazzo Marti-
nengno v Brescii, v Centre Georges Pompidou v Parizu, v Pallazo Ducale v Genovi (ob prazno-
vanjih 500-letnice Kolumbovega odkritja Amerike), v Palácio Foz (Fundaçao Maria Ulrich) v 
Lizboni, v Centro Civico v Luganu, v Palacio Yanduri v Sevilli in drugje. Bila je tudi redna, 
vsakoletna udeleženka pomembne pregledne Mednarodne razstave ilustracij v italijanskem 
mestecu Sarmede, kjer so ji v letu 2003 pripravili tudi veliko retrospektivno razstavo kot eni 
najpomembnejših svetovnih ilustratork. Izvirala je iz slikarske družine. Oče Gabrijel je bil sli-
kar, mati Marlenka pa šolana slikarka in izvirna ilustratorka mladinske literature. Že kot otrok 
je bila slikarjev model in je kot lik, muza ali s svojimi igračami in risbami nenehno prisotna v 
očetovih slikah. Umrla je 28. maja 2022 v Ljubljani. Tudi njena hči Hana je danes uveljavljena 
ilustratorka.
 35 Hans Christian Andersen, Kraljična na zrnu graha, prevedel Rudolf Kresal, uredila Kristina 
Brenkova, MK, 1973. Isto pravljico, ki jo je tri desetletja kasneje ilustriral Marjan Manček, je 
iz danščine prevedla Silvana Orel Kos (MK, 2003), njegove ilustracije pa so bile uvrščene v 
antologijo Zlate Andersenove pravljice (MK, 2020). 
19
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
ilustracij36 si je Marija Lucija Stupica na stežaj odprla vrata s samosvojo upodo-
bitvijo karakterjev glavnih oseb, humorno iskrivo risbo in kompozicijsko svežino. 
Dve leti je intenzivno sodelovala s Svetlano Makarovič. Soustvarili sta štiri 
slikanice. Najprej sta združili mojstrstvo pri prvi izdaji slikanice Pekarna Mišmaš 
(MK, Velike slikanice, 1974). Mišmaš peče najboljši kruh daleč naokrog, poma-
gajo pa mu miške, ki se ponoči prelevijo v dvorjane. Kraljestvo miši in njihovega 
sožitja z ljudmi poruši zavist sosede, ki razkrije Mišmaševo skrivnost in ga obtoži 
coprništva. Mišmaš izgine, hkrati z njim pa veselje in dober kruh. Čarobna moč te 
vrhunske literature za otroke je kasneje zaživela v podobah različnih ilustratorjev37. 
Naslednje leto je z mehkimi platnicami izšla ilustrirana knjiga Vrček se razbije 
(MK, Deteljica, 1975), nato pa z nenavadno pogumnimi roza naslovi na naslovnih 
straneh Glavni petelinček (MK, Cicibanova knjižnica, 1976) in Sapramiška (MK, 
Velike slikanice, 1976).
Že med študijem se je ilustratorka prvič srečala z besedilom Vitomila Zupana 
Plašček za Barbaro in za priljubljeno zbirko Čebelica38 naredila prve ilustracije 
(MK, 1974). Po končanem študiju se je najprej lotila nove upodobitve39 te zgodbe 
(MK, Velike slikanice, 1977), ponatisnjene leta 1986. Pravljico o osamljenem plašč-
ku, ki se potika naokoli v upanju, da bo našel dobro dušo, ki bi ga vzela s seboj, je 
sprva ilustrirala dokaj živopisno in malce hudomušno, kar kaže že naslovna stran 
slikanice. Novo podobo te zgodbe o osamljenosti je več kot dvajset let kasneje 
naslikala bolj komorno, a v svoji tedaj že uveljavljeni slikarski maniri (Prešernova 
družba, 1999), kar je slikanici leta 2002 prineslo uvrstitev med Bele vrane. 
V času, ko je nanjo še delovala čarovnija Sendakovih prikupno grdikavih likov, 
je ilustrirala sodobno pravljico Polonce Kovač Stric hladilnik, boben sreče in kanar-
ček (MK, Velike slikanice, 1978), duhovito, živobarvno in z obilico humorja. Celo-
stranska ilustracija pri pekovki spominja na vitrino Pekarne Mišmaš, vijolične, roza 
in druge svetle barve pa na njeno prvo slikanico. Ilustracija na naslovnici je (zanjo 
tedaj tako značilno) uokvirjena. Atraktivni sta tudi rdeča naslovnica za slikanico 
Klepetava želva (MK, Mala slikanica, 1975) iste pisateljice ali temno rožnata za 
slikanico Papiga v šoli, basni Slavka Pregla (MK, 1978), kar je bilo za slikanice z 
mehkimi platnicami v zbirki Mala slikanica pričakovano, saj so notranjost večinoma 
napolnjevale le kolorirane risbe, redko celostranske. Za to zbirko je ilustrirala in 
opremila še tri slikanice: slovensko ljudsko pravljico Čudodelna torbica (1979), kjer 
je z različno obarvanimi okvirji opremila vseh devet polstranskih koloriranih risb 
in prvo v roza okvirju uporabila tudi za oblikovanje naslovne strani, kratke zgodbe 
 36 O tem priča tudi več zapisov v reviji Otrok in knjiga: Maruša Avguštin, Marija Lucija Stupica, 
Otrok in knjiga 39/40, 1995; Tanja Pogačar, Marija Lucija Stupica med finalisti za Anderse-
novo nagrado, Otrok in knjiga 49, 2000; Robert Inhof, Marija Lucija Stupica (13.12.1950 – 
27.5.2002), Otrok in knjiga, leto 2002, letnik 29, št. 5, str. 95–102 + pril..
 37 Spremenjene izdaje in ponatisi so izšli z ilustracijami Marije Lucije Stupica (1974 in 1975), 
z ilustracijami Svetlane Makarovič (1986) in z ilustracijami Gorazda Vahna (1997, 1999 in 
2001). Svetlana Makarovič je za eno svojih najlepših pravljic leta 1975 dobila Levstikovo na-
grado. 
 38 Z njenimi ilustracijami so v zbirki Čebelica izšla še tri slikanice v mehki vezavi: Zdenek Slaby, 
Zelena kapica, prevedel Branimir Kozinc (MK, 1973), Horvath, Ödön von, Sodobna pravljica, 
prevedla Vladimira Štivan (MK, 1991) in Paul E. Stawski, Neznosni Fredi, prevedla Katarina 
Minatti (MK, 1994).
 39 Nove ilustracije je ustvarila Ana Zavadlav (Miš, 2015).
20
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
Zdravilo za poredneže Slavka Pregla (1982) in slikanico Pripovedka o oblaku Josipa 
Murna (1984), za katero je dobila Levstikovo nagrado.
Vsaka ilustracija v edini avtorski slikanici Marije Lucije Stupica 12 mesecev40 
(MK, Velike slikanice, 1983) ima drugačno prizorišče. Na levi je zapisano ime ene-
ga od mesecev v letu, pod njim pa so v slogu koledarja s številkami zapisani dnevi 
meseca. Prizorišča ilustracij so zunanja in prikazujejo okolje, naravo in aktivnosti 
podeželskih in mestnih ljudi, značilnih za določen mesec. Likovne panorame so 
privzdignjeno razprostrte, kar ponuja iluzijo poglobljenosti. Ilustracije na naslovnici 
prikazujejo belo drevo v zasneženi pokrajini, na vejah pa visijo nekateri simboli 
letnih časov. Ilustracija na naslovnici je uokvirjena, kar ustvari določeno distanco 
med njo in bralcem41.
Posebne so vse ilustracije ob literaturi Nika Grafenauerja42, med katerimi je 
bila prva Lokomotiva, lokomotiva (MK, Velike slikanice, 1981). Za sedem pesmi je 
naslikala deset dvostranskih podob, ki so skupaj s predlistom v noči drvečega vlaka 
in zadnjo sliko tunela v nočni pokrajini duhovit skupni imenovalec sicer vsebin-
sko nepovezanih pesmi. Še isto leto, ko je izšla ilustrirana knjiga Majhnica (MK, 
Deteljica, 1987) sta s pesnikom za slikaniško zbirko Planika soustvarila poetično 
slikanico Majhnica in Katrca škrateljca (Borec, 1987), naslednje leto uvrščeno 
med Bele vrane. Duhovnost in čustveno neposrednost, ki se skrivata v pripovedi, 
je ilustratorka nato mojstrsko nadgradila v slikanici Mahajana in druge pravljice o 
Majhnici (Domus, 1990), leta 1992 tudi uvrščene med Bele vrane43. 
* * *
Redko je razstavljala, a kmalu po precej obsežni pregledni razstavi44 leta 1986 
sva o njenem delu in njenem pogledu na ilustracijo tudi govorili. Zato nekoliko 
prirejen (skrajšan) intervju45, ki je nastal nekje na prelomu njenega ustvarjanja, 
vključujem tudi v to njeno predstavitev. 
 40 Za slikanico je leta 1983 prejela Levstikovo nagrado in nagrado na mednarodnem knjižnem 
sejmu v Beogradu, leta 1984 pa je bila uvrščena tudi med Bele vrane.
 41 Pesnik Andrej Rozman Roza je ob zrenju v slike, ki z barvami in tematskimi značilnostmi 
prikazujejo dvanajst mesecev leta, ob avtoričini 70. obletnici rojstva napisal dvanajst duhovitih 
pesmi. V prvi izdaji je bila v naslovu številka 12 mesecev, v novi, ki ni več avtorska slikanica, 
saj sta na naslovni strani podpisana oba avtorja, pa z besedo Dvanajst mesecev (MK, 2021). 
Pri prvi, originalni, je naslovna ilustracija skupaj z naslovom uokvirjena, s čimer je avtorica 
poudarila distanco, pri drugi je ilustracija oblikovno razširjena preko cele strani, kar kaže na 
odprtost, nekakšno simbolično dovoljenje za dopolnitev.
 42 Prešernova družba je po ilustratorkini smrti izdala Grafenauerjeve Izbrane pesmi za mladino 
(2003) z njenimi izbranimi ilustracijami.
 43 Ilustratorka Hana Stupica je za ponatis slikanice Mahajana leta 2019 za Beletrino (zbirka Otro-
ška in mladinska književnost) osvežila ilustracije, ki jih je pred skoraj tridesetimi leti naredila 
njena mama.
 44 Tatjana Pregl, Marija Lucija Stupica – ilustracije, zloženka, Galerija Rika Debenjaka, Kanal, 
28. 3.–19. 4. 1986
 45 Tatjana Pregl, Ime upodobitve. Pogovor Naših razgledov z Marijo Lucijo Stupica, Naši razgle-
di, Ljubljana, 13. 3. 1987, str. 133, nadaljevanje 144, 1 foto.
21
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
Vaše delo, ki nujno pomeni vživljanje v neresnični svet, potrebuje poleg izjemne 
domišljije mirno in slikarsko veščo roko, ter najfinejše orodje, papir, barvo, čopiče. 
Čeprav ste se po končanem študiju javnosti predstavili s povsem realističnimi barv-
no uglašenimi portreti, ste se temu kmalu zavestno odrekli: vaša ljubezen je bila in 
ostaja ilustracija. Od večine drugih ilustratorjev vas ločita dva bistveno različna 
pogleda na to zvrst: ilustriranju se predajate polno in zavestno kot svoji osnovni 
umetniški izpovedi, hkrati pa sodite, da je vaše delo napisani vsebini enakovredno 
slikarsko dopolnilo. Kaj vas pravzaprav vleče v ilustriranje knjig?
Marija Lucija Stupica: Kot vedno je razlogov več. Najvažnejši je verjetno ta, da 
sem ohranila veliko »otroškega« v sebi in da to otroškost varujem: nikakor namreč 
ne želim postati popolnoma odrasel človek brez fantazije, pravljičnih sanj, strahu. 
Tako lahko ta del neodrasle duše sprejema vse novo, odkriva in se čudi. Ne, ne ra-
zumite me napak: ne zagovarjam infantilizma. Kajti, če sem rekla, da sem ohranila 
del otroške duše, je drugi del kljub vsemu odrasel, z izkušnjami, ranami, znanjem, 
dvomom, zavestjo o času, ki teče, in spominom … Mislim celo, da je v vsakem 
ustvarjalcu del otroka, ni pa zato nujno, da slika ravno za otroke. Poudariti moram, 
da tudi sama ne delam za otroke, le moj način izražanja, moj »rokopis« je sprejem-
ljiv tudi za otroke. Imam veliko srečo, da mi ilustriranje knjig ni tlaka, marveč 
ljubezen. Je moja osebna nuja, lastni izraz, mogoče najbolj pristna komunikacija, 
najbolj čist stik z okolico in s seboj. Je krvavo resna zadeva in če bi že govorili o 
smislu človekovega bivanja in ustvarjanja, potem bi bilo zame to moje delo najbolj 
podobno takemu smislu.
Se vam zdi, da je potrebno biti rojen za ilustratorja? Imeti neki poseben talent? 
Občutek?
Marija Lucija Stupica: Mislim, da mora vsekakor iti za likovni talent, način likov-
nega izražanja pa je stvar osebne opredelitve.
Naj torej postavim vprašanje nekoliko drugače: Koliko vam je bila vzor mati, Mar-
lenka Stupica, prva dama slovenske ilustracije v (tedanji) Jugoslaviji, pa seveda 
oče, Gabrijel Stupica, najboljši, najsilnejši med živečimi v (tedanji) državi? Je bilo 
to breme, obveznost, ali vam je bilo zato kaj lažje?
Marija Lucija Stupica: Težko bi rekla, da sta mi eden ali drugi vzornika v tem 
smislu, da bi ju posnemala. Vzornika vsekakor da, vendar po nečloveški delovni 
disciplini in znanju, intenzivnost pa sem verjetno kar podedovala. Že na samem 
začetku nisem imela vzornika, ker moje prve ilustracije niso nastale zaradi kake za-
vestne odločitve, marveč povsem spontano iz čiste igre. Med mojim ilustratorskim 
odraščanjem sem seveda spoznavala in občudovala avtorje, od katerih sem se učila, 
predvsem pa sem jih hotela preseči. Ko pa je igra postala JAZ, vzornikov tako ali 
tako nisem več potrebovala. Če mi je bilo lažje, ker sem iz »slikarske hiše«? Ja, po 
eni strani lažje kot marsikomu. Ogromno stvari mi namreč ni bilo tujih, ampak so 
kar bile. Že od rojstva. Zrasla sem z vonjem po barvah in terpentinu, gledala, kako 
slike nastajajo, z mamo hodila v založbo, videla, kako nastane knjiga od začetka 
do konca. Za ponazoritev tega odnosa naj kot anekdoto povem, da sem kot otrok 
mislila, da vse mame rišejo in moje presenečenje je bilo silno veliko, ko sem v šoli 
ugotovila, da se druge mame ukvarjajo z najrazličnejšimi stvarmi. Čudovito je tudi, 
da se lahko z najbližjimi pogovarjam o svojem delu, o stvareh, ki me zanimajo. 
Seveda pa je tudi breme: kmalu sem se morala začeti bojevati za svoj prostor ne 
22
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
glede na starše. Mogoče sem bila tudi bolj izpostavljena kot drugi začetniki. Veliko 
je bilo primerjav, iskanj podrobnosti, vplivov, včasih celo kaj prav neprijetnega, zlo-
namernega in zavistnega. Glede obveznosti želim poudariti, da jih čutim le do sebe 
in do svojega dela. Svoja starša občudujem kot slikarja, vendar se sama kot slikarka 
do njiju ne čutim bolj zavezana kot do kateregakoli drugega slikarja, ki ga cenim. 
To namreč popolnoma ločim od čustvene navezanosti do staršev, ki je taka kot pri 
vseh normalnih otrocih in starših, in take so tudi obveznosti, ki jih čutim do njih.
Za diplomsko nalogo ste že sebi primerno izbrali nalogo, ki nosi naslov Maurice 
Sendak in slikanica, ter se z izbrano temo vključili v likovno problematiko, ki jo 
raziskuje in neguje študij na likovni akademiji. Širši okvir te teme je zadeval neka-
tera znanstvena področja, umetnostno in tudi literarno zgodovino, pedagogiko in 
otroško psihologijo, pa tudi vizualne komunikacije in ne nazadnje likovno­teore-
tično oceno mladinske ilustracije in slikanice posebej ter vsoto vašega tedanjega 
védenja o tem fenomenu. Po načinu obravnavanja in obsegu, ki ste ga namenili 
svetovno znanemu ilustratorju Sendaku, lahko domnevamo, da ste ga občudovali. 
Zanima nas, katere avtorje v svetu še cenite, in zakaj.
Marija Lucija Stupica: Seveda sem občudovala določene avtorje in tudi danes so 
avtorji, ki jih izredno cenim, med njimi gotovo tudi Sendaka. Danes bi verjetno 
razmišljala drugače. Cenim in občudujem tudi druge avtorje, saj bi bilo absurdno 
izbrati samo enega. To so na primer: Binette Schroeder s svojim zasanjanim svetom 
in koloritom, Etienne Delessert, Nicole Claveloux z izkušnjo stripa, Errol Le Cain s 
secesijsko ornamentalnostjo, Jürgen Spohn, Robert Tallon s skoraj otroško risbo in 
absolutnim likovnim posluhom, Frédéric Clément z izrazitim nadrealizmom, Jörg 
Müller s poetičnim hiperrealizmom in še bi jih lahko naštevala, različnih, vsakega 
s svojim likovnim izrazom.
Če se vrnemo v iztočnico prejšnjega vprašanja, nas zanima, kaj je poleg absolut­
nega poznavanja likovnosti pri tej umetniški zvrsti osebno za vas še pomembno: 
poznavanje pedagogike in otroške psihologije, pristen kontakt z otroki ali zavedanje 
in poznavanje prvinskega v sebi?
Marija Lucija Stupica: Nisem ne pedagog, ne psiholog, ne ljubitelj otrok in prepri-
čana sem, da vse to nima prav nikakršne povezave z ustvarjalnostjo: če bi mi bilo 
vse to potrebno, bi verjetno počela kaj drugega. Nujno pa se mi zdi, kot pravite, 
da se zavedam in poznam to, kar je v meni prvinsko. Seveda to samo po sebi še ni 
poroštvo, je pa prvi pogoj za kvaliteto.
Kako suveren mora biti ilustrator, da svobodno interpretira iz teksta izhajajoče 
motive?
Marija Lucija Stupica: Ilustrator, kot vsak ustvarjalec, je suveren. Picasso je nekoč 
dejal približno takole: Stvari, ki jih želim naslikati, vzamem, naslikam in te stvari 
se morajo pač sprijazniti s tem. Če to misel nadaljujem v zvezi s sabo, potem delam 
to, kar želim, morem, moram in hočem. Stvar gledalcev pa je, ali to sprejmejo ali 
odklonijo.
Za celotno izvedbo slikanice in za novo tipizacijo nič lepih, grdikavo simpatičnih 
figur, a vendarle zaradi tega neokrnjenega pravljičnega sveta, ste že na začetku 
svoje ustvarjalne poti leta 1973 še v času študija prejeli svojo prvo Levstikovo 
23
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
nagrado za ilustracije Andersenove Kraljične na zrnu graha. Po naglem vzponu ob 
interpretaciji takega videnja Andersenove pravljice, v kateri ste z duhovitim svežim 
humorjem oplajali ploskovito narisane pomensko karikirane like, ste se znašli v 
vrtincu izredne produktivnosti. Gotovo k temu pripomore tudi privilegij, da lahko 
sami izbirate avtorje tekstov in tekste same. Po kakšnem ključu se to pravzaprav 
dogaja? Kateri so kriteriji, kaj vas gane, veže ali vznemiri?
Marija Lucija Stupica: Da lahko sama izbiram, da, to velja že nekaj let. Na začetku 
pa ni bilo čisto tako, kajti, čeprav sem si tekst za prvo slikanico Kraljična na zrnu 
graha izbrala sama, je bilo to naključje. Res je tudi, da nikoli prej nisem sprejela 
teksta, ki me ne bi popolnoma nič zanimal. Vendar sem zajemala »širše«, ker sem 
iskala in SE iskala. Na lastni koži sem morala preizkusiti in spoznati čim več. Pa 
tudi moj notranji svet, moja emocionalna nagnjenja še niso bila racionalno defini-
rana. Ali povedano enostavneje: nisem se še dovolj zavedala sama sebe. Ko pa sem 
naposled prišla do določene zrelosti, bi bilo seveda nemogoče in tudi nepošteno, 
da bi na kakršenkoli način delala nasilje nad seboj. Motivov v literaturi je namreč 
veliko in mislim, da lahko vsak avtor najde svoje. Kadar sama berem literaturo, 
jo doživljam z vsemi čuti in kot likovnik predvsem vizualno intenzivno: čeprav je 
pomembna kvaliteta literature, je zame kot slikarko veliko pomembnejša motivika, 
ki me lahko zanima. Zato je ob mojem delu tekst neke vrste libreto.
Zavedate se torej, da ste med otroki priljubljena avtorica, ki lahko sama izbira pri-
ljubljene avtorje tekstov. Bi lahko bolj opredmetili literaturo, ki je za svoj »libreto« 
ne želite, in opredelili tisto, za katero se najraje odločate?
Marija Lucija Stupica: No, vedno si le ne izberem splošno priljubljenih tekstov. 
Samo ne vem, če za njihovo priljubljenost in nepriljubljenost niso morda včasih 
odgovorni starši in vzgojitelji. Ti pač večinoma odločajo, kaj je in kaj ni primerno za 
otroka. Kakšnih zgodb ne maram, oziroma me ne zanimajo? Takoj smo pri problemu 
sodobnih tekstov: preveč »odraslih« namreč piše knjige za otroke. Tako imamo v 
tekstih veliko otročje poenostavljenih naukov, zabeljenih s prisiljeno duhovitostjo. 
To je preenostavno. Le redki so avtorji besedil, ki so presegli svoj pedagoški dar in 
poslanstvo. Pri takih in podobnih tekstih ilustratorju ne preostane drugega, kot da 
jih enostavno ilustrira. Vendar me ilustriranje v takem smislu ne zanima. Izbiram 
pa si avtorje besedil, ki razmišljajo na podoben način, kot razmišljam sama, ki 
živijo v podobnem notranjem svetu. Dejansko si tako kot komponist libreto, pri-
svajam predlogo, kot slikarka pa sprejemam vse čutno, vidno in na ta način tekst 
spreminjam v barvo in obliko. Blizu sta mi na primer brata Grimm, saj je njune 
zapisane ljudske zgodbe že prečistil čas. Pri njiju je poučnost zakrita, ker temelji 
na dobri človeški izkušnji in je povsem simbolna. Avtor, ki mi je blizu, je tudi H. 
Ch. Andersen. Njegove zgodbe o rastlinah, predmetih, odraslih z otroško dušo in 
otrocih, ki se morajo odločati, ki trpijo, hrepenijo, iščejo in vedno ne uspejo. Poleg 
tega pa je še veliko zgodb raznih avtorjev, ki jih čutim kot svoje zgodbe.
Prej ste ironično omenili, da se nekatere tekste lahko »pač enostavno ilustrira«. Če 
strokovna opredelitev ilustracije večinoma pomeni prevod iz besede v vidno obliko 
(po latinski besedi illustrare, ki pomeni razsvetliti, razjasniti) ali je že od polovice 
19. stoletja termin, ki pomeni sleherno likovno upodobitev, s katero se nazorno 
dopolnjuje besedilo, pa dandanes ocena tega pojma v strokovnih krogih variira. 
In kaj pomeni za vas?
24
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
Marija Lucija Stupica: Povedati moram, da ločim dve vrsti ilustracije: ilustracija 
je lahko dobesedno spremljava in diha podrejenost, lahko pa živi kot samostojno 
likovno delo. Tu je literarna predloga le slikarski motiv, ki si ga avtor izbere po 
lastni afiniteti.
So scenografija in kostumografija, s katerima se tudi ukvarjate46, v okviru pred-
stave za vas neke vrste ilustracija?
Marija Lucija Stupica: Ne bi rekla, da obstaja kakšna posebna sorodnost, najbrž 
le tolikšna, kot med drugimi likovnimi zvrstmi. Nastajanje slike je popolnoma in-
dividualno, intimno delo, medtem ko je gledališče izrazito kolektivno delo. In pri 
tem zadnjem se že ob začetnih skicah zavedamo določene odvisnosti od objektivnih 
možnosti, od zamisli režiserja in dramaturga. Predvsem pa je pomemben igralec, ki 
naj bi se v svojem kostumu počutil dobro. Saj se mora kostum skladati z njegovo 
predstavo o liku, ki ga ustvarja, ne sme ga ovirati, pač pa mu pomagati pri nastajanju 
vloge. Dve stvari pa me pri gledališču še posebej vznemirjata. Najprej sprememba, 
ko se kot samotar »porinem« med množico ljudi, s katerimi sem povezana, odvisna 
od njih in oni od mene: veselje, jeza, strah in žalost so kar naenkrat razdeljeni na 
več ljudi. Drugo, kar me vznemirja, je gibanje. Moje zamisli in nato skice so na 
začetku statične in enodimenzionalne. Tisti hip pa, ko je postavljena scena in igralci 
oblečeni v kostume, se pojavijo večdimenzionalni prostor, gibanje in čarobna luč. 
Kljub vsemu pa ostaja moja največja ljubezen slikarstvo – ilustracija: kot zagrizena 
individualistka in – če hočete – egocentrik sem najbolj JAZ pri tem samotnem delu.
Poskusite opredeliti svoje delo.
Marija Lucija Stupica: Zame je vsaka ilustracija samostojna celota, slika, ki govori 
sama zase. Hkrati pa je zanimiv izziv spraviti več slik v povezano celoto. Sicer pa 
spadam med počasne avtorje: od začetnih miselnih predstav, prek številnih skic do 
končne slike mine kar precej časa.
 46 Poleg nekaterih TV oddaj je do tega pogovora leta 1987 sodelovala pri likovnih osnutkih za lut-
ke in sceno Puntarjeve igre Pesek gre na zmenek v režiji Edija Majarona (Lutkovno gledališče 
Maribor, 1978), Pod to goro zeleno avtorja in režiserja Matjaža Lobode (Ljubljansko lutkovno 
gledališče, 1978) in znano igro Medvedek Pu po besedilu A. A. Milna v Majaronovi režiji 
(Ljubljansko lutkovno gledališče, 1980); ustvarila je sceno in kostume za številne gledališke 
predstave, to so med drugim bile: Astrid Lindgren Pika Nogavička v režiji Dušana Jovanovića 
(Mladinsko gledališče, Ljubljana, 1973/74), v Arharjevi režiji Milčinski-Kozakovih Ptičkov 
brez gnezda (Mladinsko gledališče, Ljubljana, 1975) ter v isti sezoni še Škofičev Gospod s 
Preseka v Jovanovićevi režiji (Slovensko ljudsko gledališče Celje), v Bevkovi predstavi Pa-
stirci pod Šprajčevim vodstvom (Mladinsko gledališče Ljubljana, 1977) ter prav tako v režiji 
Boža Šprajca Lužanove Srebrne nitke (Gledališče Glej, Ljubljana, 1977/78), Avrillove Haki-
move zgodbe v Arharjevi režiji (SNG Drama Ljubljana, 1978), Iva Brešana Smrt predsednika 
hišnega sveta pod Šprajčevim vodstvom (Mestno gledališče Ljubljana, 1979); z njenim sode-
lovanjem je nastal še Komisar Kriš Petra Božiča (SNG Drama Ljubljana, 1979) v režiji Boža 
Šprajca, kamor sodi še Vzpon, padec in ponovni vzpon zanesenega ekonomista Milana Jesiha 
v režiji Dušana Jovanovića (SNG Drama Ljubljana, 1974), posebej kostumografija, in v istem 
gledališču še Protest-arest Pavla Kohouta in Vaclava Havela znova v Šprajčevi režiji (SNG 
Drama, 1980/1981).
25
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
Ali kdaj dvomite?
Marija Lucija Stupica: Seveda. A kot dvom vselej razžira človekov mir, je hkrati 
tudi gonilna sila ustvarjalnosti. 
Prejeli ste precej pomembnih nagrad. Katere so vam najpomembnejše?
Marija Lucija Stupica: Vseh nagrad se človek razveseli. Levstikova nagrada, ki sem 
jo še na akademiji dobila za prvo slikanico, je bila zame verjetno odločilna: bila je 
nekakšna vzpodbuda za začetnika in hkrati tudi obveznost za naprej. Kasneje me 
je izredno razveselila nagrada Zlato jabolko na Bratislavskem bienalu, predvsem 
kot potrditev v mednarodnem merilu.
Na bratislavski mednarodni bienalni razstavi ilustracij vselej nastopate z origi-
nalnimi ilustracijami. Je razlika med končnim izdelkom, to je ilustrirana knjiga, in 
originalom tolikšna?
Marija Lucija Stupica: Da, včasih je razlika kar precejšnja in je seveda odvisna od 
tiska. Med vsemi mojimi slikanicami je dobro tiskana samo ena, in to Leteči kovček 
H. Ch. Andersena. Original pa je – kot vsaka slika – razstavni eksponat. In prav zaradi 
teh pomanjkljivosti, slabega tiska, papirja itd., je original zanimivo videti na razstavi.
Se vam zdi, da daje akademija dovolj znanja bodočim ilustratorjem?
Marija Lucija Stupica: O tem bi težko govorila. Od časa, ko sem jo sama obiskovala, 
se je veliko spremenilo, tako da ne vem, kakšen je današnji študij slikarstva. Sama 
sem dobila osnovno slikarsko znanje in mislim, da je to bistveno. S solidno osnovo 
so namreč poti odprte v vse smeri in možnosti izbire neskončne. Stvar vsakega po-
sameznika pa je, da po lastni naravnanosti izbere svojo pot in se izobražuje naprej: 
zato pa so seveda nujne knjige, potovanja …, kar pa ni vedno lahko in preprosto.
Kaj vam pomeni spremljanje ilustratorske ustvarjalnosti v svetu? Je vzpodbuda, 
prenašanje idej, vraščanje tujih idej in misli na naša tla, sočasnosti in možne kopije? 
Kolikokrat se počutite pred in kolikokrat za ustvarjalnostjo v svetu?
Marija Lucija Stupica: Resda je spremljanje ilustratorske ustvarjalnosti v svetu 
poleg spremljanja strokovne literature edino možno izobraževanje na tem področju. 
Imela sem to srečo, da sem že veliko let prej, preden sem se sploh začela ukvarjati 
z ilustracijo, vsako leto obiskovala knjižni sejem v Bologni, kjer je tudi razstava 
originalnih ilustracij. Tako sem vselej imela in imam možnost videti, kaj se v svetu 
dogaja. Ta Bologna je bila moja šola. Tako kot v kateremkoli drugem poklicu je tudi 
za likovne ustvarjalce nujno spremljanje sodobnih smeri. Nekatera odlična tuja dela 
pomenijo poleg občudovanja predvsem izziv: postaviti se jim vsaj ob bok, če jih ne 
že preseči. Seveda gre tudi za preverjanje: same sebe in v relaciji z mednarodno 
publiko in avtorji. Ne verjamem, da je prenašanje in vraščanje tujih idej kakšen 
problem: svet je tako majhen, način življenja, predvsem v Evropi, pa si je tako 
podoben, da prej verjamem v sočasnost idej in rešitev. Nikakor pa se ne počutim 
ne pred ne za ustvarjalnostjo v svetu. Meje mi niso pomembne in kot slikarka tudi 
govorim jezik, ki je povsod razumljiv.
Ustvarjalnost?
Marija Lucija Stupica: Popolno predajanje. Tesnoba in ljubezen, neskončna nape-
tost. Vse življenje je nenehno sprejemanje, presnavljanje in ustvarjanje novih svetov. 
26
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
Je napor in skrajna živčna napetost, predanost, ki včasih privede do neobčutljivosti 
za realni svet in celo za najbližjo okolico. Je stanje med življenjem in smrtjo, vedno 
na meji med njima: in ta navzočnost življenja in smrti je ena od nujnosti vsakršne 
umetnosti.
Gibanja in idejna prelivanja najlažje spremljamo na mednarodnih sejmih knjig, 
od katerih je za otroško knjižno zvrst gotovo najpomembnejši bolonjski, ter na 
najvažnejšem bienalnem merjenju ilustratorskih moči v Bratislavi, vendar je vsem 
avtorjem to praktično nemogoče. Kaj pa katalogi? Tuje knjige?
Marija Lucija Stupica: Resda je to zelo pomembno, a da bi videla vse razstave in 
sejme po svetu, je nemogoče. Res da obstajajo katalogi razstav in tuje slikanice. 
Včasih smo bili kot tako imenovana ljubljanska ilustratorska šola med vodilnimi v 
svetu. Kako našo tovrstno dejavnost po vašem mnenju vrednotijo danes? 
Marija Lucija Stupica: Zame je že pojem »šola« v današnjem času nekako vprašljiv: 
vsaj kar zadeva kvaliteto. V kakem okolju lahko ustvarja več dobrih avtorjev, ni pa 
zato nujno, da bi imela njihova dela kaj skupnega: s kakšnim razlogom naj potem 
govorimo o šoli? Zanimajo me posamezni ustvarjalci. Sprašujete, kje smo Slovenci 
danes, kako to našo ustvarjalnost vrednotijo. Tu živi relativno dosti solidnih in nekaj 
zelo dobrih avtorjev, tako da lahko govorimo o visoki ravni slovenske ilustracije. Žal 
pa danes ne moremo govoriti o visoki ravni slovenske slikanice kot knjige. Kvaliteta 
slikanice ni le stvar avtorjev, temveč tudi tiska, papirja, vezave … Pri tem se kritika 
posveča predvsem tekstu, sliki pa običajno dosti manj, in še to večinoma ljubiteljsko. 
A je le treba vedeti, da je dobra slikanica prava majhna razstava slik in bi bila vsaj 
včasih vredna strokovne pozornosti. Še bi lahko nadaljevala s pomanjkljivostmi, a 
ne želim, da bi moje besede izzvenele kot zdihovanje: saj se tudi pri nas marsikaj 
spreminja na bolje, le da zelo počasi.
Koliko je ta likovna zvrst ovrednotena in spremljana v svetu in ali je dovolj tudi 
pri nas?
Marija Lucija Stupica: Je kar precejšnja razlika: pri nas še vedno marsikdo gleda 
na ilustracijo kot na manjvredno likovno zvrst, prav zaradi že prej omenjene »pod-
rejenosti« in »odvisnosti«. Predvsem pa posploševanja. V večini razvitih dežel pa 
ločijo dva tipa ilustracije, ki sem ju tudi že omenila v zvezi s svojim vrednotenjem: 
to se vidi že po izboru slikanic posameznih založb. Nekatere založbe izdajajo skoraj 
izključno knjige z ilustracijami, popolnoma podrejenimi domala neambicioznemu 
tekstu, druge založbe pa izdajajo le visokokvalitetne slikanice. Razlike v obravna-
vanju slikanice lahko opazimo tudi v številu strokovnih knjig, izdelanih pri nas. 
Medtem ko predvsem na Zahodu pa tudi na Vzhodu izdajajo celo vrsto strokovnih 
knjig, bi pri nas lahko skoraj na prste ene roke prešteli tekste domačih zanesenjakov 
in prevodov. Podobno je s kritiko. Resnično mislim, da bi tej likovni dejavnosti 
morali posvečati več prostora v pozitivnem kot negativnem smislu, in to v dobro 
vsem ustvarjalcem.
Ker ne ilustrirate le knjig slovenskih avtorjev, temveč, recimo, precej Andersena, 
imate predvsem s kvaliteto več možnosti za prodor na tuji trg. Kaj ob tem pomeni 
priti na tuji trg z delom slovenskega avtorja tekstov? In: kaj vam sploh pomeni 
priti na tuje tržišče?
27
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
Marija Lucija Stupica: Ne vem in ne verjamem, da imam zaradi Andersena več 
možnosti na tujem trgu: Knjižni trg je namreč dobesedno zasičen prav z Anderse-
nom in drugimi klasičnimi pisci. Priti na tuji trg s tekstom domačega avtorja? Meni 
je pravzaprav vseeno, s kakšnim tekstom pridem. Verjetno bi to morali vprašati 
pesnike in pisatelje: kot sem že prej dejala, mi je vsak odziv v svetu zanimiv in se 
ga resnično razveselim. Vsi si pač želimo, da bi uspeli in se uveljavili v mednaro-
dnem merilu in ne le v ozkem, domačem krogu. Prodor naših slikanic v tujino pa 
je odvisen tudi od zainteresiranosti in zanesenosti domačih založnikov in predvsem 
od včasih zelo pomembne reklame. Pri nas vse to, žal, močno šepa. Zame ni uspeh 
množica domačih slikanic, ki se prodajo v tujino pod vsako normalno ceno. Za-
ložbe sicer pravijo, da od tega nimajo nič, avtorji (pisatelji, slikarji in pesniki) pa 
ravno tako ne, saj so honorarji prav smešni. Vse skupaj se menda dogaja iz čistega 
entuziazma in slepe želje po tem, da bi bile naše slikanice na vsak način kjerkoli 
in kakorkoli prodajane v tujini. Dobrim avtorjem se s to ceneno prodajo mogoče 
naredi več škode kot koristi. In če govorimo o slikanici kot o tržnem blagu, sem 
osebno bolj za bleščečo unikatno prodajo kot za sivo množičnost.
Izšla je vaša vizija Andersenove pravljice Mala morska deklica s krhko poetičnim 
odnosom do njegovega prosojno solznega (pa vendar ne solzavega) sveta, ki je s 
krhko milino najboljša podstat vašega videnja, hkrati pa poznamo vaš vpogled v 
sodobno pripoved Nika Grafenauerja Majhnica in Katrca Škrateljca. Nas pa zani-
ma vaš odnos do avtorskih slikanic. Se vam zdi to težje ali lažje delo? Se boste po 
slikanici 12 mesecev še kdaj odločili za tak pristop? 
Marija Lucija Stupica: V slikanici 12 mesecev sem želela pokazati svoje videnje 
in čutenje posameznih obdobij leta. Najbolj enostavna rešitev za to mojo željo je 
bil vsekakor koledar. O avtorskih slikanicah pa drugače nisem preveč razmišljala. 
Za zdaj je še veliko literature, ki govori o istih stvareh, o katerih bi sama želela 
govoriti. Kajpak na svoj, slikarski način. In ob tem še: moje življenje in kot njegov 
temeljni del moje ustvarjalno delo nista vezana na kak »dolgoročni« program. Do 
odločitev prihaja navadno zelo spontano in podrejeno trenutni emociji.
Zdi se, da ste najbolj redkobesedni in le stežka najdete prave besede prav o svojem 
ustvarjalnem delu, o samem nastajanju slike.
Marija Lucija Stupica: Tudi sama to opažam. To se da najverjetneje in najbolj pre-
prosto razložiti z mojim odnosom do lastnega dela, lahko bi celo rekla, erotičnim: 
ta odnos je tako intimen in oseben, da je možen razlog za to zavrtost.
Želje?
Marija Lucija Stupica: So. Včasih po mirnem življenju. Biti mehko ujet. In ko si 
ujet, se hkrati že pojavi neustavljiva želja, priti ven. Uiti. To dvoje se neprenehoma 
ponavlja: vse razbiti, uničiti, celo sebe, da bi človek dosegel eno ali drugo. Kon-
kretne želje pa se navezujejo na moje delo. Predvsem bi rada dobro naredila vse, 
kar načrtujem, zdaj in v prihodnosti.
28
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
* * *
S pretresljivo čustvenim, poosebljeno otožnim obrazom glavnega junaka zgod-
be Oscarja Wilda Srečni kraljevič (MK, Cicibanov vrtiljak – Velike slikanice, 
1993, prevedel Ciril Kosmač) je dala svojevrsten pečat usodni zgodbi o globokem 
prijateljstvu med kamnitim princem in lastovko, ki se kljub skorajšnjemu prihodu 
zime ne odseli, da bi pomagala princu razdeliti njegovo premoženje med mestne 
reveže. S kot las tankim čopičem so nastale precizno izdelane intimne podobe o 
hrepenenju in dobroti. 
Mehko pastelni sta tudi ilustraciji k Pravljici o zakletem modrasu in Ima tako 
bele lase kakor kakšna vila v ilustrirani knjigi Bohinjske pravljice (Zveza društev 
slovenskih likovnih umetnikov, zbirka Umetniške slikanice, 1999).
Niz barvno melodično usklajenih prehodov na podobah je kot približevanje 
belcantu v glasbi, včasih si v akordih sledijo temne barve v vseh odtenkih, ki v 
kombinaciji z drugimi izbranimi barvami vzbujajo občutek tesnobe in bližino smrti 
(Lenora47), drugje poje optimistična prijaznost zemeljskih tonov (Hrestač in Mišji 
kralj48), ki povezani z rdečo v jeziku simbolov nagovarjajo k razlikovanju med 
dobrim in zlim, kjer na koncu prevladujeta dobrota in pravičnost (Rdeča kapica49). 
Gre za pridobivanje širšega spektra raznovrstnih nians v akordih ene barve in so-
zvočju različnih barvnih plasti, nadzor nad upodobitvijo posameznih motivov in 
celotne knjižne upodobitve, za pozornost pri slikanju detajlov in predvsem nadzor 
nad kompozicijo posamezne ilustracije in knjige v celoti.
Verjetno ni bilo naključje, da je Marija Lucija Stupica svojo ustvarjalno pot za-
čela in končala prav z ilustracijami Andersenovih pravljic. Ljubezen do njegovega 
sveta se je pričela že v njenem otroštvu, pravljica Mala morska deklica jo je prevzela 
in spremljala vse življenje. Temni lirizem melanholičnih podob je prišel še posebej 
do izraza, ko jo je ilustrirala za zbirko Velike slikanice (MK, 1986). Andersenove 
pravljice so zaznamovale otroštvo mnogih generacij in so prevedene50 prišle tudi do 
slovenskih bralcev. Ilustracije Marije Lucije Stupica za štiri Andersenove pravljice 
– Leteči kovček, Pastirica in dimnikar, Mala morska deklica in Svinjski pastir51 – 
so polne svetlobe, senc in tragike izšle v velikih slikanicah, namenjenih velikim in 
malim otrokom, ljubiteljem pravljic in žlahtnih ilustracij. 
Za knjigo Pravljice (MK, 1998) je ilustrirala deset pravljic. Stanovitni kositrni 
vojak – Vojak je upodobljen z eno nogo, kajti njega so ulivali nazadnje, na eni nogi 
 47 Gottfried August Burger, Lenora, prevedel France Prešeren, zbirka Poezije dr. Franceta Pre-
šerna v besedi in sliki, Prešernova družba, 1991.
 48 Ernst Theodor Amadeus Hoffmann, Hrestač in Mišji kralj, prevedla Mojca Kranjc, zbirka Ve-
likanček, DZS. Leta 1997 je bila uvrščena med Bele vrane.
 49 Jacob in Wilhelm Grimm, Rdeča kapica, Prešernova družba, 1999. Za isto založbo je ilustrira-
la še eno pravljico bratov Grimm: Trije možički v gozdu (2000).
 50 Leteči kovček (MK, Velike slikanice, 1983) je prevedel Janez Gradišnik, pravljico Pastirica in 
dimnikar (MK, Velike slikanice, 1984), Mala morska deklica (MK, Velike slikanice, 1986) in 
Svinjski pastir (MK, Velike slikanice, 1988) pa Franc Burgar. Pravljico Pastirica in dimnikar, 
ki jo je izdala Prešernova družba (1994), je prevedel Rudolf Kresal. Vsa Andersenova besedila 
za knjigo Pravljice (MK, Veliki pravljičarji, 1998) je neposredno iz danskega izvirnika preve-
dla Silvana Orel Kos. 
 51 Leta 1993 je za slikanico Svinjski pastir na Prvem bienalu slovenske ilustracije prejela nagrado 
Hinka Smrekarja.
29
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
pleše tudi prav tako stanovitna porcelanasto ljubka drobna plesalka, oba naslikana 
stilizirano mehko, da se ne sluti njunega strašnega konca v peči. Bezgova mamka 
– Prikrito sporočilo pravljice, ki pomaga dečku ob bezgovem čaju ozdraveti, je 
slikanje prostora, oblik in figure v eni barvi, kar za ilustratorko vse bolj postaja 
vizualno pravilo. Iz zelenega čajnika poganjajo bezgovi cvetovi, beli in sveži, sredi 
drevesa sedi prijazna starka, nekateri ji pravijo driada, drugi bezgova mamka, v 
nenavadni obleki, zeleni kot bezgovi listi in posuti z velikimi bezgovimi cvetovi. 
Rdeči čeveljci – Stara slabovidna gospa, ki je skrbela za zalo deklico Karen, ji je 
kupila rdeče čeveljce, ki pa jih ne bi smela obuti za k birmi. Plesala boš, plesala, 
dokler ne boš bleda in mrzla, ji je dejal strogi angel. S plapolajočo obleko barve 
drevesnih debel, z rdečimi čeveljci v odtenku barve njenih las in s povešenimi očmi 
na izstopajoči smrtni belini dekličinega obraza se kaže njeno trpljenje. Senca – 
Tuji učenjak se je dvignil in njegova senca na sosednjem balkonu prav tako, ko se 
je obrnil, se je obrnila tudi ona. Čeprav ilustracija ne prikazuje tragičnega konca, 
ko se bo senca oženila s kraljično, učenjaka pa bodo pa umorili, iz minimalistične 
podobe sence, ki sledi gospodarju na bledo moder balkon, skozi barvno ubranost 
preseva bolečina. Snežna kraljica – Ilustracija zadnje, sedme zgodbe te pravljice 
je vilinsko hladna, vsa v modri barvi različnih odtenkov. Kaže dečka Kaja, ki se-
stavlja najumetelnejše vzorce, da bi izpisal besedo večnost. Zaradi te ledene igre 
razuma stoji deček ves moder od mraza, a tega ne opazi, ker mu je prosojno bela 
snežna kraljica s poljubom odpravila drget, njegovo srce pa se je skoraj povsem 
spremenilo v ledeno kepo. Prazna lepota snežne kraljice, ki je z zastrtim pogledom 
tako dramatično privzdignjena nad skoraj otipljivo izslikano podobo dečka, je ob 
srečnem zaključku zgodbe, ko vroče solze deklice Gerde najdejo pot do njegovega 
srca, pozabljena kot težke sanje. Zaročenca – Ilustracija spet prikazuje svet igrač, 
a statična postavitev ujemajočih se barv je daleč od kakšne živobarvne podobe 
sodobne otroške sobice. Skoraj neopazno sta na tleh nedoločljivo rjavo-sive barve 
poosebljeni glavni figuri, vrtalko in žogica. Pri obeh glavnih junakih v ospredju 
se da zlahka predstavljati snubljenje. Mrk izraz ustec žoge kaže na njeno domi-
šljavost in prevzetnost, saj se namerava poročiti z lastovico, a se usoda obrne tako, 
da vrtavka stara ljubezen več ne zanima. Deklica z vžigalicami – Koliko motivov 
ponuja ta pravljica, ki je bila že tolikokrat upodobljena pri nas in v svetu! Dekli-
ca, ki v ledenem mrazu bosonoga prodaja vžigalice, si na koncu s prižiganjem 
vžigalic pričara veličastno lepoto v pričakovanju novega leta, kar je uspelo ujeti 
tudi ilustratorki. Modro vijolična scena s povsod padajočimi snežinkami podpira 
mistično ožarjeno smrtno belino dekličinega obraza in las. Škrat in trgovec – V 
hiši trgovca z delikatesami je stanoval škrat, ki mu je bila kaša pri njem vedno 
zagotovljena, na podstrehi pa študent, h kateremu je škrat, očaran nad poezijo, rad 
prihajal. Pri odločanju, kje bi raje živel, sta bili glavni poezija in kaša, kar kaže 
tudi ilustracija. Prostor ilustracije ne določa barva, temveč bolj zavesa v desnem 
kotu slike, ki vzpostavlja ravnotežje veliki beli skledi kaše v sredini podobe in 
veliki temnomodri knjigi, na kateri je miniaturna podoba škrata. Ilustracija nad-
vse nazorno kaže na škratovo odločitev, da bo malo pri enem, malo pri drugem. 
Pero in črnilnik – V pesnikovi sobi se pero in črnilnik prepirata o tem, kateri od 
njiju je pomembnejši za zapisano pripoved. Prostor je spet nevtralne barve, zaradi 
česar izstopata zelo diskretno poosebljena glavna protagonista, pero in črnilnik. 
Barve so skrajno zreducirane, modre barve so črnilnik, packe na steni in papirju 
ter diskreten zapis s pisanimi incialkami na zavihku rahlo orumenelega lista – H. 
30
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
Ch., s čimer je ilustratorka poudarila pomembnost pravega ustvarjalca literature. 
Krastača – V vodnjaku je na kamnu, obraščenem z mahom, živela družina iz rodu 
krastač. Po ljudskem verovanju krastača, najgrša med živalmi, v glavi pogosto nosi 
najdragocenejši kamen. Tudi ta krastača je imela dragi kamen: večno hrepenenje in 
željo, navzgor, vselej navzgor! Razsvetljeval je njeno notranjost, žarel je od radosti. 
Mariji Luciji Stupica je uspelo mojstrsko, z eno samo barvo upodobiti živalico, ki 
ji drhti srce. Začutila je njeno hrepenenje in ga naslikala v njenih očeh. Na koncu 
pravljice je malo krastačo štrk stisnil v kljun, a ni z njo poletel v Egipt, kamor si 
je želela, ampak jo je izpustil in žabica padca ni preživela. Iskro iz njenih oči pa 
je vzel sončni žarek. Vizualna poezija v zelenem!
Leta 2020 so ob 215. obletnici rojstva Hansa Ch. Andersena vse njene ilustracije 
Andersenovih pravljic (razen Kraljične na zrnu graha) izšle v razkošni antologiji 
Zlate Andersenove pravljice52. Ob pogledu na njene pajčevinasto krhke ilustracije 
ves čas pozabljamo, kdaj so bile narejene, tako zelo preroške in večne so. To nam 
znova in znova lahko izpričujejo le izbrane razstave53 njenih neponovljivih del.
Epilog. Dvajset let je, odkar je slikarka in ilustratorka Marija Lucija Stupica za 
vedno odšla, a lahko si jo predstavljam v prekrasnih svetovih, kakršne je ustvarjala 
tu na zemlji, kjer predvsem njene lirične, vilinsko krhke podobe še vedno kraljujejo 
med najbolj kultnimi in priljubljenimi ilustriranimi knjigami. Vrhunsko jih je lahko 
izvedla, ker so bile v celoti njene, ponotranjene, ne le vsaka beseda posebej, ampak 
ker so vse besede skupaj postale ona sama in je ona postala vse te podobe. 
Hana Stupica
Likovna podoba spremlja Hano Stupica54 od ranega otroštva. Obdana s slikami 
znamenitega deda Gabrijela in s čudovitimi brezčasnimi pravljičnimi bitji matere 
 52 V antologiji Zlate Andersenove pravljice (MK, 2020) je 37 njegovih najboljših pravljic, preve-
denih v več kot 125 jezikov. Vse pravljice v tej knjigi je prevedla Silvana Orel Kos iz danskega 
izvirnika, ilustrirali pa so jih: Suzi Bricelj, Jože Ciuha, Zvonko Čoh, Bojana Dimitrovski, 
Kostja Gatnik, Marjanca Jemec Božič, Marjan Manček, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Marija 
Lucija Stupica in Marlenka Stupica. Spremno besedo je napisala Polonca Kovač. Izšla je v 
zbirki Veliki pravljičarji, uredila jo je Irena Matko Lukan. 
 53 Razstava Marija Lucija Stupica: Pravljični svet v realizaciji sanjskega sveta, je bila odprta v 
kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev od 3. 12. 2015 do 29. 1. 2016 v organizaciji kustosa 
Marka Arneža. Skupno je bilo razstavljenih 86 del iz 15 različnih pravljic, po izboru Hane Stu-
pica so prevladovale ilustracije iz knjig bratov Grimm, H. C. Andersena in Nika Grafenauerja. 
Ilustratorko sta predstavili Judita Krivec Dragan in dr. Nadja Zgonik, razstava je bila septem-
bra isto leto (v okviru 27. Pikinega festivala) prenesena tudi v velenjsko Mestno galerijo. 
 54 Rodila se je leta 1988 v Ljubljani. Uspešno je končala likovno gimnazijo na Srednji šoli za obli-
kovanje in fotografijo v Ljubljani (2006) in se nato vpisala na Akademijo za likovno umetnost 
in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2016 diplomirala. Doslej je svoja dela razstavljala doma 
in v tujini (v Italiji in na Hrvaškem – 6. hrvatski bienale ilustracije u Zagrebu, Sanjam Knjige 
U Istri itd.). S svojimi ilustracijami je bila navzoča na vseh razstavah od 10. Slovenskega bie-
nala ilustracij v Cankarjevem domu v Ljubljani dalje (2012, 2014, 2016, 2018 in 2021). Prvo 
samostojno razstavo je imela leta 2015 v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani, pomembne 
pa so še: Galerija Artiko (2016) in Galerija Lek (2016) v Ljubljani, Mestna knjižnica Kranj 
v Kranju (2017), Galerija Krka v Novem mestu (2018) in Peterokotni stolp na Ljubljanskem 
31
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
Marije Lucije in babice Marlenke, je tudi sama življenjski cilj našla v ilustraciji. 
Risala je že kot majhna deklica, čeprav si je želela postati baletka. Dedek in babica, 
oba Prešernova nagrajenca, in njena prezgodaj umrla mama, ki s svojimi deli spada 
v sam vrh slovenske ilustracije, ji nikoli niso kazali, kako naj uporablja barvice in 
čopiče, pustili so jo, da ustvarja po svoje. Ko je počečkala kakšno steno ali pa v 
šoli v zvezke risala, namesto da bi vanje pisala, so jo sicer kregali, vendar njeno 
ustvarjanje hkrati spodbujali. Zato se je odločila za Srednjo šolo za oblikovanje in 
fotografijo ter kasneje za študij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in 
oblikovanje. Njen svet so postali čopiči in barvice, tempere, pasteli in akvareli, a ta 
svet je povsem drugačen od sveta babice in dedka, ki sta si za svoje delo še lahko 
vzela dovolj časa, saj je že pri svoji mami videla, da se stvari spreminjajo. Tako se 
je že zgodaj zavedala, da je tempo dela danes povsem drugačen, da se bo morala 
znati tudi prodati, predstaviti trgu. Kljub temu ohranja močno vez s preteklostjo, 
s tistim drugim, umetnosti morda bolj naklonjenim časom. Še vedno si ni kupila 
pripomočkov za slikanje, uporablja mamine tempere, pastele in čopiče, celo tehni-
ka, ki jo uporablja, je precej podobna mamini. Če je za babico Marlenko značilna 
uporaba akvarela in tempere, Hana po maminem receptu kombinira pastel, tempere, 
gvaš, akvarel in barvice. Predvsem pa tudi ona uživa v tem, kar počne.
V posameznih ilustracijah za reviji Ciciban in Cicido je še v času svojega študija 
posebno pravljičnost in čarobnost prenesla v sodobno oblikovano likovno pripoved. 
Založba Mladinska knjiga je Hani Stupica v svojih publikacijah za najmanjše omo-
gočila prve objave. V Cicidoju je bil prepoznaven zlasti njen ministrip z živalskimi 
liki, v katerem je enega poimenovala Lucijan (Zajec Lucijan, 2012). Ni naključje, 
da je bil ta nežno puhasti lik ravno zajec. Živega zajca je imela doma, rada ga je 
slikala, a tudi sebe je vedno risala kot zajca. Zanimivo je, da se je tudi njena mama 
– čeprav sama tega dolgo ni vedela – vedno risala v zajčji obliki55: »Ja, mama je 
risala samo sebe kot zajca. Jaz sem to delala že kot otrok. Ne vem, zakaj.« Njena 
svojevrstna perfekcija temelji na nenehnem vztrajanju pri premišljenem iskanju naj-
bolj učinkovitih likovnih rešitev. Pri svojem ustvarjanju prepleta intuitivni in hkrati 
čustveno poglobljeni svet s hitrimi, a premišljenimi potezami. Njene do skrajnosti 
izslikane poteze imajo jasno izhodišče in natančno določen cilj.
Že prvi večji ilustratorski projekt (bil je tudi diplomsko delo na ALUO) ji je 
prinesel veliko priznanje56. Za ilustracije ukrajinske pravljice Rokavička (MK, 2014) 
je ustvarila posebno pravljično in čarobno ozračje, ki je doma tudi na temačnem 
in mrzlem severu. Toda sporočilo je s poudarkom na prijateljstvu naslikano toplo 
in svetlo. Sredi zimske pokrajine, puste, mračne, turobne in prekrite s snegom, iz 
gradu (2022). Svoje ilustracije objavlja v revijah za najmlajše Ciciban in Cicido. Za svojo prvo 
slikanico Rokavička (MK, 2014) je kot najmlajša dobitnica prejela nagrado Hinka Smrekarja, 
leta 2015 je bila nominirana za Levstikovo nagrado ter za nagrado Kristine Brenkove za izvir-
no slovensko slikanico. Nominacije za slednjo nagrado je bila leta 2021 deležna tudi slikanica 
Zajčkova hišica Anje Štefan. Ukvarja se še z različnimi oblikami grafičnega oblikovanja, bila 
pa je tudi kostumografinja pri lutkovni predstavi Zajčkova hišica. Na 26. Slovenskem oglaše-
valskem festivalu v Portorožu je leta 2018 prejela posebno priznanje za najboljšo ilustracijo. 
Navzoča je na različnih družbenih omrežjih (Facebook, Instagram, Behance). Živi in ustvarja 
v Ljubljani.
 55 Alenka Birk, Hana Stupica: Zajec, smrt in lutke, Goodlife stile, 17. 4. 2018 
 56 Leta 2014 je na 11. Slovenskem bienalu ilustracije dobila nagrado Hinka Smrekarja, najvišje 
domače stanovsko priznanje na področju ilustracije.
32
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
katerega štrlijo le ogolela drevesa, je narisala izgubljeno rokavičko. Sivo in mehko, 
obrobljeno s krznom. Rokavička najprej postane dom miški, nato žabici, in čeprav 
že poka po šivih, se jima pridružijo še zajec, lisica, volk, merjasec in medved. S 
svojimi svilnatimi kožuhi se na toplem stisnejo in zaspijo. A pravljica nima srečnega 
konca, saj živali nazadnje izgubijo dom, spet najdeno rokavico pa si natakne lastnik, 
ostareli bradati mož. Besedilo ukrajinske zgodbe o živalih, ki iščejo zavetje v snež-
nem viharju, je bilo v tem primeru prilagojeno otrokom, saj je v originalu precej 
bolj mračno. Slikanica izraža avtoričino zrelost in izrazit občutek za upodobitev 
časa, v katerem se pripoved dogaja. Svojo prvo slikanico je z dognanim nizanjem 
barvnih tekstur razvila v kreativno, oblikovno in domišljijsko celoto. Na njenih 
z detajli izrazito bogatih ilustracijah so skoraj otipljivo vidne vse teksture, vsaka 
snežinka, živalska dlaka ali dedova guba. Prevajanja besedila v podobo se je ilu-
stratorka lotila zelo premišljeno in raziskovalno. V premislek o tem, kako upodobiti 
ozračje ukrajinske zime 19. stoletja ter impresije ruralne pojavnosti tedanjega časa, 
je vložila vso svojo energijo. Zamislila si je kontrastnost v svojem videnju zgodbe, 
poleg zunanjih prizorov zasnežene pokrajine je na koncu ostala le ena ilustracija 
notranjega prizora. Tistega, ko se vse živali stiskajo v mehki rokavički. Prizor, poln 
detajlov in kožuščkov, ki kar žari od topline, podrobnosti in bogatih barv, izstopa 
med dvanajstimi (mednje je vključena tudi ilustracija ovitka slikanice) s snežinkami 
in hladnimi toni ustvarjenimi podobami. 
Ob drugih vrhunskih slovenskih ilustratorjih57, ki so likovno obogatili zakladni-
co besedil Anje Štefan, je sodelovala v knjigi Svet je kot ringaraja: pravljice, pesmi 
in uganke (MK, 2015) in prav tako v obsežni jubilejni izdaji Medvedi in medvedki 
(MK, 2015), ki je nastala ob 70. obletnici revije Ciciban. Sedemdeset medvedjih 
pesmi, pravljic in ugank, črtic in stripov iz medvedjih knjig je prisrčno upodobilo 
31 ilustratorjev. Med njimi tudi Hana Stupica.
Vedno je rada risala živali. Čim bolj nenavadne so, tem bolj so ji pisane na 
kožo in toliko raje jih upodablja. Predvsem uživa v slikanju takih, ki jih prvič 
predstavlja. Tako je nastal tudi Mandril, pisana opica, ki na blazinah bere Miltona, 
pije viski in kadi ter osuplja s svojimi divjimi barvami. Prav tako Ježevec, Beau, 
HerrFrosch in še nekaj drugih nenavadnih živalskih figur. Rada riše tudi mačke, 
hrčke, pravzaprav vse živali, o čemer pričajo tudi tiski z njenimi liki, ki so napro-
daj na različnih specializiranih portalih. Ker svojim živalskim likom skoraj vedno 
nadene oblačila, polna naborkov, čipk, vzorcev in gub, se bo morda nekoč podala 
tudi v kostumografijo, v bližnji prihodnosti pa iz knjig najverjetneje bolj v e-knjige, 
ustvarjanje avtorskih aplikacij, animacijo, v fotografijo … Kot otrok je ogromno 
brala, ne samo doma, tudi po šoli je sedela v knjižnici ali na oddelku otroške in 
mladinske literature v Konzorciju. Poglabljala se je tudi v glasbo, ki ji jo je približal 
oče. Skratka, od nekdaj se ji je v glavi dogajalo vse. Da je tudi izredna ljubiteljica 
zgodovine in umetnostne zgodovine, še posebej baroka, se odraža tudi v razkošnih 
kostumih njenih živalskih likov in bogati scenografiji, ki jih obdaja. 
 57 Poleg Hane Stupica so bili to še: Zvonko Čoh, Marjanca Jemec Božič, Ančka Gošnik Godec, 
Polona Lovšin, Marjan Manček, Jelka Reichman, Alenka Sottler, Marlenka Stupica, Peter 
Škerl in Ana Zavadlav.
33
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
Raje kot umetnica se Hana Stupica predstavlja kot obrtnica. »Babico vsakič za-
boli, ko rečem, da sem obrtnica, kar moraš biti v današnjem času, da lahko preživiš. 
V sodobnosti je tudi nujno, da imaš v tem poklicu marketinške spretnosti. Ljudje 
imajo radi stik s človekom, ki mu sledijo kot ustvarjalcu.58« Ni torej avtorica, ki 
bi se pred očmi javnosti skrivala v ateljeju. Svoj ustvarjalni proces deli na spletnih 
straneh, blogih in družbenih omrežjih. Tako se lahko izdelke z njenimi motivi ku-
pi v spletnih trgovinah Etsy, Society6, Red Bubble, GudSkupu in drugje. Podobe 
njenih živalic so natisnjene tudi na otroške puloverčke, lotila pa se je tudi poslikav 
na krožnike. V svojevrstnem ateljeju za poslikavo in oblikovanje keramike APOK v 
Ljubljani se je preizkusila tudi s poslikavami krožnikov za prodajo59. Poleg slikanja 
ilustracij se kot otrok digitalne generacije ukvarja še z marsičim. Leta 2017 je za 
praznični sejem ilustracij v ljubljanski Vodnikovi domačiji med drugim pripravila 
paketke razglednic, zanimajo jo tudi nalepke in začasni tatuji. Iskriva, kot je, se je 
domislila še ene posebnosti. Ker je njena babica vedno rada pisala voščilnice, je 
dobila navdih za pripravo seta voščilnic z motivi treh generacij (svojih, maminih 
in babičinih) in oblikovala tudi logotip, ki ga sestavljajo podpisi vseh treh Stupic. 
Zaradi absolutnega zavedanja izjemne umetniške dediščine je za ponatis slikanice 
Mahajana (Beletrina, zbirka Otroška in mladinska književnost, 2019) osvežila 
ilustracije, ki jih je pred skoraj tridesetimi leti naredila njena mama.
Njeno vodilo je, da mora prava umetnost seči dlje. Navdušena nad tem, kaj vse 
se da narediti na oblikovalskem področju, je ilustracije prenesla tudi na različne 
izdelke (ovitke za mobilne telefone, beležke, majice, nogavice, podloge za jogo, 
prevleke za blazine, zavese, steklo, stole, na ribje konzerve in kaviar …). In se 
lotila celo poslikave rolk60. Nogavice, oblikovane z ilustracijami Sneguljčice Mar-
lenke Stupica, so postale pravi hit. Na 13. slovenskem bienalu ilustracije so bile na 
vinskih steklenicah razstavljene virtuozno izslikane in slogovno skladne humorne 
ilustracije za nalepke vin – Zgodbe za vina Fedora (Tetoviranec, Snubec, Šepavec 
in Lovec), za katere so po ljudskih, malce čudaških pripovedih, nastali izvirniki v 
gvašu v letih 2017/2018, senzacionalno razstavljene ilustracije61 na vinskih stekle-
nicah pa še plaketo Hinka Smrekarja (2019). Projekt je bil nagrajen tudi v kategoriji 
Identitete na 9. bienalu Brumen (2019). V kontekstu s temi figurami je nastala tudi 
ilustracija Sladica, ki ji je isto leto prinesla posebno priznanje na 28. Slovenskem 
oglaševalskem festivalu v Portorožu. 
 58 Hana Stupica: »Ko sem v stiku z maminimi deli, je to tudi čustveni proces«, AirBeletrina, 14. 
2. 2020. http://www.airbeletrina.si/clanek/hana-stupica-ko-sem-v-stiku-z-maminimi-deli-je-
-to-tudi-custveni-proces
 59 Atelje APOK je objavil na facebooku: »Hana Stupica je cvet slovenske ilustracije. Močno pre-
pojena z znanjem in poznavanjem zgodovine kulture ter umetnosti, podkrepljena z genialno-
stjo lastnih prednikov, se že kot mlada ilustratorka povsem brez težav požvižga na zablode 
konceptualne umetnosti in se neobremenjeno, igrivo ter nadvse domiselno poigrava z lastnimi 
interpretacijami obstoječih umetniško-kulturnih vsebin ali pa si z neverjetno spretnostjo sama 
ustvarja svet, kjer kraljujeta subtilna barvna paleta in neoporečna pozornost do najmanjšega 
detajla. Hana je za mnoge že postala vzor ter s svojim zgodnjim in svežim umetniškim opusom 
tudi navdih marsikomu.«
 60 Njen partner Nejc Vašl je dolgoletni rolkar in je pred njunim druženjem izdeloval reciklirane 
rolke. Zdaj pri projektu sodelujeta pod znamko Massivemassivemassive.
 61 Prav tako atraktivno so bile prikazane na razstavi Hana Stupica: Ilustracije, Peterokotni stolp 
na Ljubljanskem gradu, Ljubljana, 12. 5.–11. 9. 2022 (kustos: Iztok Premrov).
34
Otrok in knjiga 113, 2022 | Članki – razprave
Sicer pa se Hana Stupica pri ilustriranju postopoma spoznava tudi s podobami 
ljudi. Najbolj jo pritegnejo starejši, katerih obrazi pričajo, da so že marsikaj izkusili. 
Največji risarski izziv pa ji s svojimi popolnimi potezami pomenijo otroci. Morda 
tudi zato, ker jih ne želi izumetničiti. Poleg tega otroke vidi kot enakovredne člane 
družbe, ki jim ni treba olepševati realnosti. In ki pravzaprav uživajo, če prednje 
kdaj postaviš tudi kaj strašljivega … Včasih ilustratorka v svojih delih preseneti 
tudi s kakšnim manj ljubkim stvorom, ki ji sede v zavest ob bolj ali manj primernih 
trenutkih. Zato s seboj nosi skicirko, v kateri so narisani njeni impulzi, vsakodnevne 
inspiracije. Pravi ji skicirka za čudne stvari. Vedno jo ima s seboj v torbi, jemlje jo 
tudi na izlete in potovanja. Da ne bi česa zamudila, saj je tako kot njene ilustracije 
tudi njeno življenje polno drobnih, a presenetljivih podrobnosti, ki se ji kar naprej 
dogajajo. 
Tudi Schönwerthove pravljice (Miš, 2017) z nenavadnimi konci, kjer na mesto 
znanih junakov vstopajo novi, drugačni in vznemirljivi liki, so natančni in pronic-
ljivi ilustratorki Hani Stupica pisani na kožo. Pravljice bavarskega zbiralca ljud-
skega izročila Franza Xaverja von Schönwertha, ki ga je Jacob Grimm opisal kot 
svojega edinega možnega naslednika, vabijo k branju, pripovedovanju in domišljijo 
spodbujajočemu poslušanju nenavadnih zgodb, ki pod površjem skrivajo bogato 
ljudsko modrost in globoke življenjske resnice ter razkrivajo drugačen pravljični 
svet. Prvinski, vznemirljiv in izzivalen. Slovenski prevod62, ki velja za enega prvih 
prevodov te zbirke v svetovnem merilu, je založba Miš v ilustriranje zaupala Hani 
Stupica, ki se je prevajanja besed v podobe lotila s filigransko natančnostjo in 
pretanjenim posluhom za barve, ne da bi se odrekla dramatični drugačnosti upodo-
bljenih junakov. Vseh šest celostranskih ilustracij v knjigi, ki je razdeljena na šest 
razdelkov (Pravljice o čarovnijah, Pravljice o živalih, Pravljice o nadnaravnih bitjih, 
Legende, Pravljice o norčijah in Pravljice o naravi), ima enotno vizualno zasnovo: 
vse ilustracije so uokvirjene z enako, nekaj milimetrsko svetlo rjavo obrobo, kar pa 
ni mišljeno kot omejitev. Nasprotno. Pri vsaki ilustraciji s premišljenim elementom, 
ki sili iz roba podobe, ilustratorka poudari odprtost vizualne pripovedi, in celo več. 
Pri ilustraciji pravljice Čudežni ptič krila ptiča silijo čez rob, kletka, v kateri je ujeta 
ptica, pa je z rinko pripeta prav na ta (v bistvu imaginaren) rob. Strašljivim podobam 
smrti, hudiča, ujetega ptiča, ki nese zlata jajca, ilustraciji poosebljene brezzobe lisice 
in prebrisanega zajca v njeni že znani maniri ter grotesknega triglavega zmaja, pa 
v knjigi presenetljivo sledita celostranski ilustraciji s človeško podobo. Za pravljico 
Prevarana čarovnica naslikano podobo najmlajše kraljične Renhilde, belopolte 
lepotice s strmim pogledom, ki je v rdeči obleki pred zamolklo modrim ozadjem 
upodobljena kot klasičen zgodovinski portret s simbolom, v račko začaranem prin-
cu, razkriva vso svojo ostrino opazovanja človeških značajev in obenem mojstrstvo 
svoje slikarske tehnike. Zadnja modro rdeča podoba predstavlja že mrtvo, nekoliko 
sklonjeno Oferlo, župnikovo mater, ki jo je v pravljici Oferla prebrisani učitelj 
postavil ob košaro z zeljem. Ilustracija pravzaprav govori s precizno upodobljeno 
draperijo obleke ter za tisti čas in kraj značilno avbo na glavi, ne da bi glavno 
junakinjo pripovedke videli v obraz. Notranjost knjige, ki jo je Hana Stupica tudi 
 62 Pravljice Franza Xaverja von Schönwertha je zbrala in uredila Erika Eichenseer, v slovenščino 
prevedla in napisala spremno besedo Tina Štancar, slovensko izdajo na 290 straneh pa uredila 
in napisala predgovor Zarika Snoj Verbovšek.
35
Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji (5. del)
oblikovala, dopolnjuje še sedem vinjet, od katerih pri pravljici Princ govnač izstopa 
čisto majhna, filigransko izslikana podoba govnača in ne prelepega princa, ki se je 
iz njega spremenil zaradi dekličine dobrote, kar je za Hano Stupica precej logična 
odločitev. Izjemna, duhovita in iz zgodovine umetnosti izhajajoča pa je ilustracija za 
ovitek, ki s simboli in urejenostjo aludira na čas, ki ga opisujejo pravljice. Celovita 
podoba knjige kaže, da so ilustratorki blizu veliki nemški renesančni in flamski 
baročni umetniki, zato »si kompozicijo rada izposodi pri kakšnem od njih, nato pa 
jo dodela v svoji estetiki«63. Kajti, svet ni pravljičen, lahko pa je grotesken. 
Otroška želja, da bi delala lutke, se ji je uresničila pri lutkovni predstavi Zajč­
kova hišica64. Po materi, slikarki in ilustratorki Mariji Luciji Stupica, je podedovala 
tudi ljubezen do mode in kostumografije. V sodelovanju z lutkovnim gledališčem 
je oblikovala lutke, kostume in scenografijo, ki jo je celo sama poslikala. Pri tej 
lutkovni predstavi je ročne lutke oblekla v take kostume, da so njene iz ilustracij 
oživele lutke zablestele v barviti podobi. Nadela jim je oblačila iz časa po francoski 
revoluciji, ki so bila po ekscesnem rokokoju in baroku bolj preprosta in lahkotna, 
manjše pa so bile tudi razlike med oblačili višjega in nižjega razreda. To lepo ka-
že tudi petnajst v umirjene tone ozadij ujetih dvostranskih ilustracij za slikanico 
Zajčkove hišica (MK, 2021), kjer je dogajanje prikazano kot nazorna ilustracija 
pripovedi, po drugi strani pa kot imaginacija, ki se razkriva iz raztrganin perga-
mentno orumenelih slikovnih osnov. Slikanica po besedilu Anje Štefan je pripoved 
o prijateljstvu, o tem, da je v nesreči največja sreča, če ti kdo priskoči na pomoč. 
Vsakdo se kdaj znajde v stiski in dobro je, če dobi pomoč, ko mu je težko. S prisrčno 
naklonjenostjo gozdne živali pomagajo zajčku, ki mu je nevihta zalila hišico, kar 
ponazarja že na drugi dvostranski ilustraciji težka modrina »strašne nevihte«, ko je 
»lilo in lilo«. Pomembna je medsebojna pomoč, a le tistim, ki so do nje upravičeni, 
zato ne pomagajo lisici, ki jih je hotela z goljufijo izigrati. Na dvanajsti dvostranski 
ilustraciji je dramatično prikazan odnos glavnih dveh slikaniških junakov: lisičina 
dominantna drža dame, ki gleda zviška, čeprav naj bi kot sirota prosila za pomoč, 
in nasproti nje podoba ustrežljivega zajčka, ki se s tačkami pohlevno drži za glavo. 
Tudi tokrat je za močan vsebinski poudarek značilna dominirajoča modra barva. 
Domišljijski svet zgodbe učinkovito oblikujejo ilustracije, ki podobno kot besede 
eksistencialni problem prikažejo zgoščeno in jasno, da otrok spozna njihovo bistvo. 
Z besedilom kongenialna ilustracija otroka ne le zvabi k branju, temveč z domišlje-
nimi podobami soustvarja njegove predstave, mu omogoča vživljanje in sanjarjenje.
Epilog. Hana Stupica se je že s svojo prvo slikanico zapisala v zgodovino sloven-
ske knjižne ilustracije. Ni težko napovedati, da ilustratorko, ki v svojih delih združu-
je preteklo in sodobno s samosvojo likovno estetiko, čaka uspešna ustvarjalna pot. 
 63 Ingrid Mager, Hana Stupica, oblikovalka in ilustratorka: Svet ni pravljičen, lahko pa je grote-
sken, Dnevnik, Ljubljana, 11. 7. 2017 https://www.dnevnik.si/1042777676 
 64 Premiera lutkovne predstave Zajčkova hišica: 10. maj 2018, Mali oder Lutkovnega gledališča, 
Ljubljana. Na oder so jo postavile tri uspešne ustvarjalke, poleg nje tudi leta 2022 z nagrado 
Prešernovega sklada počaščene pisateljice Anje Štefan in režiserke Martine Maurič Lazar.