CE ŽE GOVORIMO O KRANJSKEM GLEDALIŠČU... Nadvse pohvalno je, da je slovenska javnost pokazala polno stopnjo prizadetosti ob začetku nove sezone v kranjskem gledališču. Po svoje zanimivo pa je zlasti to, da so se vse izrečene in zapisane besede strnile v enotno obsodbo nove repertoarne politike tega gledališča. Obe navedeni dejstvi najbrž nista naključni. Ker pa gre za pomembno kulturno institucijo tega mesteca, je prav, da zadevo nekoliko osvetlimo.
Gledališka kultura ima v Kranju dolgo in krepko tradicijo, razumljivo na nivoju visokega amaterizma; to se je v prvih povojnih letih še bolj razmahnilo in končno preraslo v polpoklicno gledališče, ki je bilo za Kranj nedvomno idealna oblika. Najbrž je že nekoliko pozabljeno, v kakšnih okoliščinah in kako je bilo to gledališče likvidirano, še manj pa je omenjenim komentatorjem znano, kaj se je v kratkem desetletju te likvidacije dogajalo s kranjsko gledališko publiko. Improvizirani  amaterski  oder  (s  sprofesionalnim«  direktorjem)
328
so demonstrativno zapustili vsi številni in rutinirani domači igralci, zato so dvorane ob vse revnejših uprizoritvah ostajale prazne. Samo občasna gostovanja SNG in MG iz Ljubljane ter SNG iz Trsta pred polnimi dvoranami so dokazovala, da je v Kranju za pravo gledališko umetnost še vedno dovolj zanimanja. Toda publika je bila spričo dejstev potisnjena v pasivo in se je kasneje zatekla k televiziji. Razkroj in likvidacija kranjske gledališke publike je največja moralna škoda, ki jo je povzročila katera koli že birokracija, ob poskusu restavracije pa je treba s tem momentom v celoti računati, kajti lahko je bilo likvidirati, teže bo oživljati.
Kranjski kulturniki so že dlje iskali možnosti za realno rešitev. Mnenj, načrtov in predlogov je bilo precej, končno je debata obstala pred dilemo: samostojno domače gledališče ali kooperacija z ljubljanskim uvozom. Prav gotovo Kranjčani želijo postaviti gledališče na svoje noge, ker ima to globlji smisel in širšo perspektivo v celotni kranjski kulturi — uvoz je uvoz z vsemi pozitivnimi in negativnimi atributi — zunanji svetovalci pa so seveda priporočali kooperacijo z MGL, čeprav verjetno ne iz kakšnih karitativnih razlogov. Mislim, da ni bistveno, kako stvari trenutno stoje, saj to ne pove nič dokončnega. Tisti, ki bi problem radi rešili kar za zeleno mizo, najbrž izsiljujejo administrativno rešitev. Kaj ne bi bilo bolj prav, da se kranjsko gledališče organsko dvigne s svojega dna in si v domačem ambientu poišče ustrezno mesto? Sicer pa v teh neprijetnih časih iskati kakšnih velikih rešitev je prejkone iluzorno. Cesar niso zmogli razplesti v preteklem desetletju kranjski kulturni polpolitiki, tega ne bodo v vsej naglici sedanja, v izhodiščih in ciljih tako različna stališča.
Gledaliških komentatorjev niso razburile te splošne razprave, razburila jih je uprizoritev Govekarjevega Desetega brata, razburil najbrž po svoje famozni uspeh, s kakršnim se je ponašal Govekar že pred kakimi šestdesetimi leti. Ta uprizoritev jim je bila zadosten dokaz za trditev, kako nizko je padel dramaturški koncept kranjskega odra, seveda ob ugotovitvi, da so zavrgli čudoviti repertoar MGL. Res je, da način, s katerim so Kranjčani poskusili oživeti svojo mrtvo gledališko hišo, ni vsestransko spodbuden, je pa realen v tej zagatni situaciji. Verjetno pa omenjeni uspeh inkriminirane uprizoritve prinaša s seboj vsaj še eno, nekaj pozornosti vredno dejstvo: pri sestavljanju osnovnega koncepta vodstvo tega gledališča ne bo smelo prezreti publike, ki je domala dvajsetkrat napolnila dvorano. To pa seveda ne pomeni, da pri tem lahko zanemari zahtevnejši del obiskovalcev, ki si nedvomno želijo predstav, kakor jih daje naše osrednje gledališče (prav te dni napovedujejo gostovanje z dramo Kdo se boji Virginije Woolf).
Ob teh kranjskih gledaliških besedovanjih in odrskih poskusili niti ne vem, zakaj tako splošen napad zaradi Govekarja. Kaj niso tudi vsa druga, celo vsa poklicna gledališča segla po bolj ali manj cenenih sredstvih, da bi se rešila potopa? Čemu torej očitki, ko vendar vemo, koliko je ura?
-fp-
329