Rim, središče lepih umetnostij.
(Spiral dr. Anion Medved.)
orečni Horacij! Blagor njemu, velikemu Rimljanu, da je mogel le izraziti tako željo! Kajti kdo, kakor samo ponosni Rimljan, smel je prositi:
Sveto Solnce, ti, ki na žarnem vozu Dan rodiš in skriješ in z nova vstaneš, O, da bi pač večje stvari ne videlo, Kakor je Rim naš! . . .
In res, prošnja se mu je izpolnila. Vidi-li kje solnce sijajnejše palače? Je-li kje pozdravljajo krasnejši kipi, slavnejši umotvori, ali podobe in slike tako polne življenja? Nikjer. Kje-li se leskeče svetli marmor v toliko nesmrtnih delih, kakor v Rimu? Nikjer .  .  .
Večkrat sem se sprehajal po bujno cvetočih vrtovih na „Monte Gianicolo" na zapadni strani rimskega mesta. Kako navdušeno, povzdignjeno mi je bilo srce, ko sem obračal radovedne oči tje doli po staroslavnem Rimu! Prozorna okna, bliščeče kupole in mnogobrojni spomeniki so se lesketali, kakor zvezdice v'morskih valovih. Radosten sem vzkliknil z Goethejem:
Alme Sol,  curru nitido diem qui
Promis et celas aliusque et idem
Nasceris,  — possis nihil   urbe Roma
Visere majus!        TT
'             Horat. carm. saec.
Radostno tu se sedaj na klasičnih tleh navdušujem, Tu zgodovina sveta jasneje mi govori, Da, oživljeno je vse v posvečenih tvojih zidovih, Večni  Rim! . . . ')
Ni Čuda, da se je Friderik III. glasno razjokal, ko je v daljavi prvič zagledal večno mesto spodaj ob bregovih stotero opevane Tibere.
Večni Rim!
Prvi vtisek je mogočen, nepopisen. Omamljeni potnik z ledenega severja strmi ob prvem pogledu. Južni cvet in sad tako prija njegovemu srcu! Tu občuduje vedno zelene palme, tam vitke ciprese, tam temnozelene, resne oljke. Vse novo — južna krasota pod „jasnim nebom italijanskim".
Katoličan se solzi od veselja, ko gleda Rim. Tu   —   si   misli   — stoji   nepremagljiva  skala
x)   Froh empfind' ich mich  nun auf klassischem Boden
begeistert. Vor- und Nachwelt spricht lauter und reizender mir. .Ta, es ist Alles beseelt in deincn heiligen Mauern Ewige Roma! .