Četrtek
Zadnje čase me zelo skrbi naš ata. Občutek irnam, dasemu vsežvižga. Neberečasopisov (to še ni nič hudega), ne gleda televizije (tudi to ni hudo) — ampak tudi šimfa nič več! Čisto otopel je. Zjutraj se zbudi, odide v službo in tam spi od sedmih do treh. Vsak dan, razen v sredo, ko ga zbudijo šeleob šesiih, ker pač de-lajo tudi popoldne. Ko pride domov, vzdihne. zazeha in gre spat. Lahko bi rekli, da spi sko-rajda štiriindvajset ur na dan. Več ne more, ker še nismo iznašli sistema, po katerem bi pove-čali število ur na dan. Zadnjič je izjavil. da bi pravzaprav, gledenatolikšnospanje, bil lahko tudi mrtev in bi lahko veliko prihraml za spanje in stanovanje.
Ko se je zadnjič prebudil, ga je mama vpra-šala, ali bo kaj jedel. Seveda je jedel, kako ne. Rekel ni pa nič Mama mu je razložila vso po!i-tiko cen od januarja do danes, ornenila pogo-vore z Mednarodnim denamim skladom in odmrznttev ter počakala, kdaj se bo ata razbu-ril. On pa nič. Mljaskal je, nežno zrl predse in mamo poprosil, če lahko dobi kozarec piva
Solze so mi stopile v oči: naš ata je hudo bolan Mama mu omeni politiko cen, on pa prosi za kozarec piva... Niti ene kletvice, vsaj majčken&, nobenih samogovorov in zabavlja-nja čez oblast. Nič. Pa lako mlad je še
Tudi mami je šlo na jok. Nežno ga je pog!a-dila po licu in s prelomljenim glasom povedala, da nam je crknil pralni stroj — novega pa fli mogoče dobiti niti za zlate goldinarje, ako bi jih imeli. Pričakujočejepogledalaubogegaata — on je pa le žvečil in gledal proti oknu. Nato sem vskočil jaz in začel pripovedovati, da se že zelo veselim srednje šole usmerjenega izobraže-vanja. Pri tej temi je ata doslej še vedno oživei. Tolkel je po mizi, govoril protidržavne stavke ter se pridušal. Tokrat pa niti besedice. Pa tako dober je bil z mano...
Poklicali smo rešilca, plačali partidpacijo (ata se tudi tokrat ni razburll), ga peljali v bolnišnico. Čakali smo (ri ure, ata se je pa samo smehljal. Neki tip je v čakainici pripovedoval politične vice, nakar je ata stopil k njemu ter ga poprosil, naj govori tiše, ker r.e sliši ptičkov na dvorišču. Vsa naša familija je zajo-kala v en glas. Samemu sebi sem priznal, da bi raje videl, da bi me ata fino naklestil, kot pa da je tako bolan...