Poštnina plačana v gotovini PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK X ★ LIV W MAREC ★ 1954 VSEBINA: Stazika Cernič: Listi iz chamoniškega dnevnika.....129 Dr. Jože Pretnar: 60 let slovenskega planinstva.....141 Jo s. Wester: Planinski spomini in zapiski iz 1. 1953 ..........145 Leopold Sta ne k: Pod slapom..............150 Ing. Lev Pipan: Po 20 letih spet v Durmitorju......151 Robert Kump: Osnovne prvine v alpskem smučanju.....159 Janko Blažej: Po gorskem svetu združenega kraljestva .... 163 Vlado Fajgelj: Od Ojstrice do Boskovca.......167 Društvene novice................169 Iz planinske literature...............173 Razgled po svetu....................175 Priloga v 3. štev.: Foto prof. Janko Ravnik: Planina pri Jezeru Prilogo natisnila tiskarna »Ljudske pravice« v Ljubljani Planinski Vestnlk Je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga imenovana Zveza, urejuje pa uredniški odbor / Revija Izhaja dvanajstkrat na leto, po potrebi v snopičih po dve številki skupaj / Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Celje, I. gimnazija / Uprava: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Likozarjeva ulica št. 12, poštni predal 214, telefon štev. 22-553 / Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, računi, razvid naslovov / Tiska tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani / Letna .naročnina znaša din 400.—, ki jo morete plačati tudi v štirih obrokih po din 100.— / TekočI- račun revije pri Narodni banki 602-T-121 / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega Vestnika, pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami. ffia aoHumenrneaa m mm oa Di r a /--- izdeluje vse vrste brezlesnih papirjev in kartonov, heliografski in surovi foto papir, specialni risalni „Stm3)6ČGu, dokumentne papirje itd. J PRI ZIDANEM MOSTU Chamonix, zgoraj Aiguille du Midi (3843 m) in Moni Blanc (4808 m) S t a z i k a Gern i č: x/ LISTI IZ CHAMONIŠKEGA DNEVNIKA Slab začetek 3. VIII. 1953. Enakomerno in vztrajno prši dež po strehi mojega šotorčka. Že tretji dan. Ležim na spalni vreči in gledam v sivo platno, ki obdaja ta dva kvadratna metra mojega življenjskega prostora. Poslušam enakomerno šumenje, ki ga le s časa na čas preseka debelejša kaplja. To morajo biti kaplje, ki padajo z drevesa. Že tretji dan! Včeraj je prenehalo le toliko, da sem si opoldne nekaj skuhala. Potem je deževalo ves popoldan in vso noč. Danes ista pesem že cd jutra. Če ne bo nehalo, bom še od lakote umrla! V šotoru ne morem kuhati, če grem pa ven, sem v petih minutah premočena do kože. In kje naj posušim?! Barometer mojega razpoloženja je prav tako nizko kot oni, ki kaže vreme. Koliko časa za razmišljanje! In vendar, nič pametnega ne spravim skupaj. Skušam briti norce iz same sebe; nekaj časa je šlo — sedaj se me pa vedno bolj loteva malodušje. Kaj vendar iščem tod po svetu — tako sama? Tu in tam se utrne misel, spomin; potem pa se nit spet pretrga. Moram se prisiliti, da se sploh domislim, zakaj sem pravzaprav tu. S koliko ljubezni sem od zime sem sanjala o tem Chamonixu! Potem pa je šlo vse narobe: trening naših fantov, kateremu sem se mislila priključiti, je padel v vodo; Jelka to leto ni mogla nikamor; moji francoski prijatelji so imeli druge načrte. — Spomnilo serr se Sergea in njegovega toplega povabila: »Če boste kdaikoli spet prišli v Francijo, pišite mi! Rad bi šel z Vami v hribe.« Napisala sem pismo; poslednje upanje! — Odgovor: ne morem, zmenjen sem s Cousyjem za Dolomite. Jaz pa sem imela potni list že v rokah! Obupavala sem. Ali naj grem sama? Z neznano silo me je privlačevala misel samotnega romanja po teh gorah — brez cilja," brez želje za alpinističnimi uspehi. Le gore, neznane in ogromne, med njimi pa človek ves sam in neznaten, željan le njih lepote in njih divjine. — Toda sama? Sama s šotorom, v neznanem kraju, med neznanimi ljudmi? Nisem se mogla odločiti. Potem pa je nenadoma, kar samo od sebe, prišlo olajšanje. Na eni strani želja, čista in iskrena, na drugi strani pa — saj to drugo so vendar samo predsodki! Kar naenkrat ni bilo nikjer več nobenih dvomov; z lahkim srcem sem se odločila. In sedaj sem tu. Ze tretji dan. Že tri dni ležim v svojem šotorčku in gledam v sivo platno, ki se pol metra nad mojim nosom neusmiljeno roga mojim sanjam o brezmejni širini chamoniških gora. — Zunaj pa sivo, nizko nebo in enakomerno šumenje dežja. Kot da ne misli nikoli več nehati! Kaj bom res vseh štirinajst dni svojega chamoniškega dopusta preležala v šotoru?! Toda kaj je to? Debele kaplje še padajo na streho šotora, še šumi hudournik v strugi pod jaso, toda zdi se mi, da ne dojemam več onega vmesnega glasu, enakomernega šumenja dežja. Po vseh štirih zlezem na prosto; res, nič več ne dežuje. Toda sivo, težko nebo je ob viselo na vejah mojih macesnov. Moji macesni! S kakšnim veseljem sem odkrila ta kotiček ono jutro, ko sem prišla sem. Zelena jasa med sotočjem dveh hudournikov, v zavetju brežuljka z visokimi macesni, v katerih je pošu-meval veter. Visoko nad prepadno steno zeleni lesket ledenika Le Tour, zadaj, v daljavi, Mont Blanc. Daleč naokoli nikogar; dostop v ta skriti kotiček sem izsilila deročemu hudourniku. —- Toda kratko je bilo moje veselje. Ze popoldne je sivina prekrila dolino in odtlej mi dela družbo le še — dež. Mrači se. Moji macesni uporno molče'. Nikjer ničesar, kar bi razveselilo oko. Spomnim se, da bi bilo dobro izbrati ta kratki premor. Spodaj ob strugi sem si bila uredila kuhinjo in ob brnenju kuhalnika razpredam dalje svoje mračne misli. Kako zelo je razpoloženje odvisno od vremena! Še malo, pa me bo postalo strah. Sicer sem bila pa res skrajno neprevidna, da sem \J Foto R. Klnt Foto R. Kint Mer de Glace (1909 m) dn Grepon Razburkano ledeno morje, na njim (3305 m) skupina Grandes Jorasses (4205 m) si postavila šotor tako na samem. Sedaj naj me samo še kdo pride nadlegovat, pa me bo za vedno minilo veselje do samote — do tega najlepšega, kar nudi narava človeku. V tem hipu se mi je zazdelo, da slišim korake. Kri mi je zastala v žilah. Sunkovito sem dvignila glavo in kot da je zrastel iz tal, je stal nekdo pred mano. »Bon soir, Staža.« Prepadenost, presenečenje, da sem zaslišala svoje ime, neznan obraz v mraku in popolno nerazumevanje vsega so se divje podili po mojih mislih. Moj izraz je moral biti v tem trenutku vse preje kot inteligenten. Gledava se. V očeh neznanca igra nasmeh. Končno sem spoznala te oči! — Serge! Krepko sva si segla v roke. »Kaj niste v Dolomitih? In kako ste me našli? Tu, v tem skritem kotičku, in še v temi povrhu?!« Ne morem iz svojega presenečenja. . »Da bi vas ne našel? Vse na svetu se najde.« Potem mi še na hitro objasni, da Cousy ne more v Dolomite, ker se je poparil po nogah. »Ostal sem sam. Do petnajstega imam dopust. Hočete, da greva skupaj?« »Pa vreme?« »Tudi vreme bo. Vi ne poznate naših hribov.« Dragi Serge! — Lani nam je morda rešil življenje tam v onem ledenem previsu pod grebenom Ailefroide, tokrat me je pa potegnil iz morečega malodušja chamoniškega deževja. — Najraje bi ga objela. Pol ure zatem je na jasi pod šumečimi macesni poleg mojega pritlikavčka zrasla Sergeva solidna »tente isortermique«.* In še dolgo v noč sva potem ognjevito debatirala o vseh velikih in majhnih problemih — svetovnega alpinizma .. . Glavni temi: prodor Angležev na Mount Everest in — Sami- velova študija o psihologiji alpinizma. * * * Drugo jutro pa nama ni bilo nič več do filozofiranja. Nad mojimi macesni se je bočilo plavo nebo brez oblačka, nad prepadno steno se je lesketal zeleni led, tam zadaj, v daljavi, je vabil Mont Blanc. O dolgih dnevih dežja priča le še rahla meglica, ki puhti iz razmočene zemlje. V travi leže biseri rose. Toda za vse to sedaj ni več časa. Bojni posvet: najino taborišče je treba preseliti v sam Chamonix (jaz sem se bila ustavila ob naselju Le Tour, kakih 10 km više v dolini Ar ve). Potem pa kar pot pod noge! Kam? »Da vam povem po pravici, skale sem se nekoliko preobjedel. Želim si ledu.« »Prav.« »Ste v formi? Bo šlo?« »Saj veste, Serge, da pri nas ni ledenikov. Toda zaupam vase — predvsem pa v vas. ..« »Morale torej dovolj,« se je široko nasmejal Serge. »To je pa pravzaprav vse, kar rabiva.« Po kratkem premisleku je predlagal Brenvo. Mont Blanc! Moje sanje. »Razmere bodo sicer zelo težke, saj je ves julij v gorah snežilo — mislim pa, da bo šlo. Morda bo prehodna ceio Voie magiore, ki je še lepša od Brenve.« Ta načrt mi je olajšal slovo od mojih macesnov. Prvi koraki v posvečeni svet 4. VIII. 1953. Opoldne je že stalo najino novo taborišče v prijaznem gozdičku Les Favrandes pod Aiguille du Midi, in ob dveh popoldne sva se gnetla v dolgi kači pred blagajno slovite montenverske železnice. Mislim da v celi Franciji ljudje samo tu potrpežljivo stojijo v vrsti — toda tu stojijo dolgo ... Dobro uro čakanja, slabo uro vožnje in (osušen za 450 frankov) izstopiš na obali ledenega morja— Mer de Glace, 1914 metrov. V meni je kar vrelo od nestrpnosti in le Sergev umerjeni obraz je krotil mojo neučakanost. * tente isotermique je šotor, ki je toplotno izoliran s plastjo zraka med dvoplastnimi »stenami«; s takim šotorom je možno taboriti tudi pozimi v snegu. Foto E. Gos Aiguille du Dru — podoba iz sanj Prvi vtisi pa so me dokončno zmedli: oster ledeniški zrak in vsenaokoli čudoviti venec gora — neposredno ob meni, na veliki terasi pred hotelom pa masa ljudi, našminkani obrazi, elegantne popoldanske obleke, pariški parfum. Fiziognomije in govorice vsega sveta. Ne da bi se zavedela, kaj pravzaprav hočem, sem jo z dolgimi koraki potegnila proti izhodu iz tega Babilona. Serge pa me je zadržal. »Le počasi! Nikamor se nama ne mudi. In tudi prve vtise je treba dojeti do konca.« Usedla sva se na ograjo in opazovala vrvež pred seboj. Reka ljudi je že drla s terase proti ledeniku in proti vhodu v ledeniško jamo, ki so jo s kapniki vred izdolbli podjetni organizatorji. Vstop- nina je za francoske razmere minimalna — zato pa ljudje derejo v jamo kot čebele na med. Pogled v daljavo in ta prizor pred nama — koliko nasprotje! Je to komedija, farsa, norčija? Ob ograji se je ustavil načičkan gospod v brezhibnih pumpari-cah in v najmodernejših hribovskih čevljih. Vsiljivo in naglas je dajal duška svojemu navdušenju nad okolico. »Čudovito je, res,« mu je ponižno pritrdil Serge. Mož se je začutil vzvišenega. Z velikansko vnemo nama je začel naštevati razpoke v ledeniku pod nami. »Pa so res tako nevarne?« Kot da bi nalil bencina na ogenj! Gospod se je izprsil in nama začel pripovedovati najbolj fantastično zgodbo o svojem najboljšem prijatelju, najslavnejšemu alpinistu, ki je nekoč padel v tako največjo ledeniško razpoko. Dolgo in potrpežljivo ga je poslušal Serge. Ko pa zgodbe le ni bilo konec, ga je prekinil: »Kdo pa je bil ta slavili alpinist?« Morda je gospod zaslutil past, morda je prav tedaj šele opazil najino ne ravno načičkano hribovsko opremo, pa se je zmedel. »Hm, veste, imena se pa prav zdajle ne morem spomniti. Le kako se že piše ...« l Ne da bi ga poslušal do konca, se je Serge dvignil m vrgel nahrbtnik na pleča. »Prvih vtisov imava za danes dovolj.« Nisem mogla skriti svojega karajočega pogleda. Serge pa me je odločno zavrnil. »Pozabljate, da je to tista zvrst ljudi, ki je cele dneve zijala skozi daljnoglede in dvigala stave na glave fantov, ki so se dajali v zapadni steni Druja. Ne prenesem jih.« Tik pred nama je kipela v nebo pravljična silhueta Aiguille du Dru. Komedija? Farsa? Ne vem. — Vsekakor pa sta dogodek m njegov okvir karakteristična za teraso pred hotelom Montevers, na obali ledenega morja. * * * Vse, prav vse pa je ostalo nekje daleč za mano, ko sva s Sergem zajadrala na to čudno ledeno morje. Spodaj, ob ledeni jami, se je kar trlo ljudi; tu gori, na ledeniku, pa ni bilo nikjer več žive duše. Prijetno kramljaje sva hitela naprej. Hitela — Serge zato, ker počasi sploh hoditi ne zna, mene pa je bila tako samo še neučakanost. Čas za mene ni obstajal več. Kaj sva govorila, kakšni so bili moji vtisi, kako so se vrstili — o vsem tem ne vem nič. Hitela sem za Sergem kot v sanjah. Samo to vem, da se prav tu, na širnem ledenem morju, začenja ono, kar sem doslej doživela le v teh chamoniških gorah. Foto E. Gos Dent du Geant (4014 rn) — Velikanov zob Kot da se širi obzorje, kot da se veča krog, ki ga obsežeš s pogledom. Nikjer konca. Brezbrežno morje ledenikov in bleščeče beline. In isti občutek širine in sproščenosti v človeku samem; kot da je duša prestopila bregove. * * * Prvotni Sergev namen je bil, da bi še ta dan prišla do bivaka na Col de la Fourche. Po njegovem računu bi imela od Montenversa do tja dobrih pet ur hoda. — Ker pa sva se s čakanjem v Chamonixu le precej zamudila in ker je Serge spotoma našel dva prijatelja, ki sta za naslednji dan imela iste namene kot midva za danes, je bil načrt spremenjen: počakala ju bova na Refuge du Requin (2516 m) in v sredo opoldne bomo skupaj nadaljevali pot. Meni je bilo tako prav. Vedela sem, da bom prej ali slej začela čutiti višino — čim več aklimatizacije torej, tem-bolje. Predvsem pa: ne maram hiteti! Nočem, da bi slike in doživetja izpodrivala drug drugega; vsakega posebej hočem vtisniti v zakladnico svojih hribovskih spominov. Koliko lepih trenutkov bi še rada doživljala ob njih, potem ko bo resničnost chamoniških gorâ za mene že davno minila. Ledenik pred nama zavija v desno. Slediva mu — in že se je odprlo spet novo obzorje, spet nov brezbrežen ledenik: Glacier du Géant. Tam od Mont Blanca se spušča navzdol; tu. prav nad nama, pa je v divjem slapu serakov pohitel svojemu sosedu nasproti. In kot dve orjaški reki sta se zlila Glacier du Géant in Glacier du Talèfre, prestopila sta bregove in nastalo je morje: Mer de Glace. Le podzavestno dojemam vse to. S Sergem hitiva navkreber, iščeva najboljše prehode, skačeva preko razpok. Klepetava vso pot. Čutim popolno duševno in telesno sproščenost.. Zavedam se, da sem srečna. Pa sva že zavila z ledenika v skale. Še daleč nad nama, na visokem, navpično odsekanem pomolu stoji Refuge du Requin. Zvedavo pogledujem navzgor. Končno sva tu. Velika, kamnita bajta me spominja na kasarno; znotraj je obita z lesom in topla. Ljudje se gnetejo povsod, največ jih je pred bajto. Toda mene ne motijo. Na globokem plavem nebu jadra sonce počasi proti zahodu. Glacier du Géant — sâm velikan — se koplje v jarki luči. Daleč nad njim, nedosegljivo visoko, slutim v prosojnih meglicah kupolo. Ali bom res kdaj prišla v one blesteče višine?! Ponesrečen poizkus 5. VIII. 1953. Kako sladko se človek pretegne, ko okoli četrte ure zjutraj poslednji turist zapre za seboj vrata skupnega ležišča — tebi se pa ne mudi nikamor! Hitro spet glavo v blazino, pa »produži«, dokler le gre. Dolgo jih ni bilo, Sergevih prijateljev. Končno pa sva spodaj, na ledeniku, le zagledala dve postavi, ki ju je Serge takoj prepoznal: Marc in Bernard. »Čez pol ure bosta tu. Staža, boste kaj jedli?« Pogledala sem na uro: pol dvanajstih. Zajtrk sicer ni bil obilen, za kosilo je pa le še prezgodaj. »Hvala, nisem lačna.« Tako neprevidna ne bom v življenju nikoli več! Ko sta Marc in Bernard prišla, sta popila vsak svoj čaj. Serge pa je vrgel nahrbtnik na rame. Foto N. Sella Tour Ronde (3792 m): desno del stene Grand Capuoina (3831 m) »Pozni smo. Pojdimo!« Debelo sem pogledala. Toda — disciplinirana kot sem ... — sem že tudi jaz stopila za njim. Refuge du Requin stoji ob robu spodnjega platoja Glacier du Géant. Gornji platô se s strmim skokom serakov spusti v spodnjega. Ob samem robu serakov se hitro dvigamo v krepko strmino. Serge se pnè navzgor s popolnoma istim tempom kot hodi v ravnini. Pri tem govori vso pot — in kadi cigareto ... S težavo ga dohajam in le trma mi brani, da bi karkoli zinila. Marc in Bernard sta zadaj. Redkobesedno odgovarjata na Sergeve samogovore; čutim, da sta tudi ona dva — vsaj nekoliko — mojih misli. Šele tu začenjam doumevati, da je družba tegale himalajskega kandidata za mojo pljučno kapaciteto najbrže le malo pretirana. Ob skromnem zajtrku, v najhujši opoldanski pripeki — pa tale strmina v takem tempu! Le kaj me še čaka?! Na vrhu strmine je Marc zahteval pet minut odmora — za cigareto. Zasadili smo cepine in sedli nanje; jaz pa sem meni nič, tebi nič odprla nahrbtnik in začela mlatiti prvo stvar, ki mi je prišla pod roke .. . In sedaj šele sem se utegnila razgledati. Mislim, da v podzavesti vsakega človeka le obstaja nekaka predstava o raju. In ta predstava je vedno odraz njegovih želja in onega najlepšega, kar je v življenju kdaj doživel. Meni se je ta gornji platô Glacier du Géant vtisnil v spomin kot »podoba raja«. Od tu dalje je ledenik popolnoma pokrit; razpok ne vidiš več. Izmere so fantastične. Do vznožja Mont Blanca je zračne črte svojih sedem kilometrov; v širino, od Aiguille du Midi do Col du Géant, ga bo kakih pet. Sama bleščeča belina. In vrhovi, ki ga obkrožajo? Na desno od tal do vrha previsna, alpinistom dobro znana stena Grand Capucina, za njo Aiguilles du Diable. Na levi Dent du Géant, nekaj visokih, popolnoma zalitih sedel, samotni Tour Ronde, potem pa vrsta grebenov, ki se potegne prav do Mont Blanca. — Nad Col du Géant, v višini kakih 3500 metrov, se v čudovitih lokih prepeljujejo drobne, drobcene pike: smučarji v avgustu! Tudi zanje mora biti ta svet pravcata podoba raja. Toda treba je naprej. Od tu dalje se strmina spet poleže; pa tudi Serge je umiril svoj tempo. Morda je tudi njega prevzela okolica, morda pa je le doumel, da nismo vsi kandidati za Himalajo. — Smer prehoda čez ledenik gre na levo, proti Col du Géant, potem pa tesno ob vznožju grebenov do konca ledeniškega zatrepa. Kljub temu smo rinili kar naravnost, kot da nas privlačuje mrka stena Grand Capucina. Ves čas je tekel živahen pogovor o tej steni čiste VI. stopnje, tako da smo-bili vsi presenečeni, ko smo zapazili, na kakšen teren smo zašli. Pokrit ledenik je čudovito lep — toda nobena past ni bolj zahrbtna od njega. Šele cepin, ki se je pogreznil v sneg do okla, nas je opozoril, da smo na tankem snežnem mostu nad veliko razpoko. Malo dalje ozka, komaj vidna zev v snegu; naenkrat jih je pa vse polno! Ne veš, ali stojiš na sami razpoki ali ob njenem robu, ne veš, kam bi krenil, da bi ušel iz te nevarne mreže. Le s skrajno previdnostjo se počasi umikamo. In dolgo je trajalo, preden smo bili spet na trdnih tleh. Col de la Fourche je eno izmed ozkih, zasneženih sedel v grebenu, ki se od konca doline strmo dvigne proti Mont Maudit in dalje proti Mont Blancu. Od konca ledenika zavije v levo silno strma, često poledenela vesina, ki je v vodiču označena s IV. težavnostno stopnjo — to je bilo pa tudi vse, kar smo vedeli. Nihče ni poznal terena. Foto E. GOS Pogled iznad Requina na Mont Blsnc (4808 m) in na Grand Capuoin Ko smo se izpod Tour Ronde bližali zatrepu, je bilo proti levi takih poledenelih strmin na izbiro. Katera bo prava? Serge si je kaj kmalu izbral najbolj strmo in najbolj ledeno — in po dveh dolžinah je pod derezami zaškrtal steklast, zeleni led v naklonim 60°. Pogovor je že davno utihnil. Tudi cepin ne opravi nič več. Dolg ledni klin je do brade izginil v zelenem ledu; Serge previdno preči v levo. »Naprej!« Še malo, pa sem tudi jaz preko. Vražje težka je bila ta dolžina. Toda lepo je bilo, lepo. Tu smo že zdavnaj v senci. Mislim pa, da nikogar ne zebe. Dereze spet prijemajo. Še dve dolžini, pa sem prilezla za Sergem na greben. Z onkraj mi je buhnil v obraz ledeni veter. Kje je bivak? Nikjer nič podobnega. Marc in Bernard se še dajeta v ledeni strmini. S Sergem iščeva bivale. Na levo? Biti mora za robom. Nič. Morda za onim drugim? Ne vem, koliko je bilo teh robov. Končno se je Serge razjezil in kljub ledeni burji potegnil iz nahrbtnika vodič in karto. Po temeljitem preudarku je moral ugotoviti, da smo prilezli na Col du Tri-dent, namesto na Col de la Fourche. Treba je torej okoli vseh teh robov nazaj na sedlo — potem pa dolgo, zoprno prečenje po težkem grebenu v nasprotno stran. Pogledala sem na uro. Šest. »Vraga, saj bomo še bivakirali!« je zarobantil Serge in se kot burja zaprašil nazaj proti sedlu. Le za hip sem pomislila na to, da sem premočena do kolen — opoldne se je na ledeniku udiralo — in da sedajle mokre nogavice že na meni zmrzujejo. Pa je bilo vrvi konec, in morala sem naprej. Na sedlu sva zatekla Marca in Bernarda, ki sta se pravkar od-dihovala. »Fantje, zdaj pa zares! Zašli smo. Čez dobro uro bo mrak. Zunaj ne smemo ostati!« Tega »prečenja« ne bom nikoli pozabila! Po samem grebenu bi ne prišli nikamor. Zato smo se umikali navzdol, včasih do pasu v snegu; potem spet led, skala, zametena krajna poč — in kjer ni šlo več naprej, pa zopet navzgor. Pod nami strm ledenik, ki se končuje v skokih; Serge priganja kot živ vrag. Vsako varovanje je v tej naglici iluzorno. Mrači se. Ali bomo našli bivak? Sergevo priganjanje je strahotno; toda prav ima. Ledeni veter reže kot nož, mi pa smo popolnoma premočeni. Spet je treba plezati naravnost navzgor. To je najhujše. V želodcu čutim popolno praznino; zdi se mi, da izžemam zadnje kaplje moči. »Hitro, hitreje!« Serge je izginil v mraku; plezam za vrvjo, ki teče ves cas navzgor. Kaj res ne bo konca?! Prilezla sem okoli roba. Nekaj metrov naprej, v temi, so zaškripala vrata bivaka,'ki jih je Serge pravkar odpahnil. Poslednjo minuto. Nič več se ne vidi. * * * Stegnili smo se po pogradu. Le modri plamenček špiritnega gorilnika priča o življenju v tem majhnem zavetju sredi vetra m višine. Serge kar s pograda dodaja sneg v lonec nad gorilnikom. Juno bo skuhal. »Je kdo truden?« Malo ironije je v njegovem glasu. Tišina. Ozrla sem se okoli sebe. Marc dremlje v nasprotnem kotu; Bernard poleg mene je v hipu zaspal kot ubit. »Nepotrebno vprašanje.« »Prav imate. — Zelo tvegano je bilo tole prečenje s takim varovanjem. Toda druge rešitve ni bilo; če bi ostali zunaj, bi pomrznili kot vrabci.« »Srečo smo imeli — kljub vsemu.« »Da. — In jutri?« »Ne vem, Serge. Mislite, da bi šlo?« V žilah se mi pretaka svinčena utrujenost. Toda Mont Blanc — »Bo. Če bo le ponoči dovolj zmrznilo.« Noč. Kradoma pogledam na uro. Dve. One silne utrujenosti ne čutim več. Toda — kako sladko bi se še spalo! Tudi Serge je že buden. Zlezel je s pograda in stopil na prosto. Skozi odprta vrata je butnil v prostor vlažen veter. »Jug. Sneg se udira do kolen. Prokleto vreme!« Sergeu je to leto vreme že drugič prekrižalo načrte z Mont Blancom. V polsnu nimam dovolj moči, da bi se zavedela, da so moji načrti z Mont Blancom morda za vedno prekrižani. Ali bom še kdaj imela tako priložnost! * * * Ob šestih zjutraj je bilo nebo še vedno sivo in nikomur se ni ljubilo nikamor. Ko pa smo se sredi dopoldneva vračali po Glacier du Géant proti Requinu, je potegnil sever in pomedel oblake v Italijo; le bela kupola Mont Blanca je ostala odeta v prosojne meglice. Vrhovi so bili spet nedosegljivo visoko. S plavega neba pa se nam je smejalo bleščeče chamoniško sonce: Dr. Jože Pretnar: 60 LET SLOVENSKEGA PLANINSTVA (Nadaljevanje) 6. Kulturno delovanje z vod in gibalo društvenega kulturnega delovanja je bil literarnoznanstveni odsek (L Z O). Ta se je konstituiral že v avgustu 1. 1931 in takoj začel s pobudnim delom. V njem so sodelovali ugledni kulturni delavci in planinski ideologi, ki so bili pristaši in pobudniki načel naprednega alpinizma. Temu odseku je stal ob strani fotoodsek (F O), ki so ga sestavljali znameniti fotoamaterji in ki se ni omejeval samo na tehnično in estetsko vzgojo planinskih fotoama-terjev, temveč je tudi zbiral in kritično urejeval slikovno gradivo za ilustracije v »Planinskem Vestniku«, knjižnih izdajah, albumih in prospektih, za predavanja, foto razstave in podobno. Ena najvažnejših nalog LZO je bila skrb za oblikovni in vsebinski dvig ter razširjenje pa tudi za finančno sanacijo »Planinskega Vestnika«. V tej društveni reviji naj bi se zrcalila vsa etična in kulturna vsebina ter razvojna dinamika našega slovenskega planinstva. Le-ta naj bi bila učiteljica in vzgojiteljica napredne planinske generacije. Položaj »Planinskega Vestnika« je bil v 1. 1931 v vsakem pogledu prav malo zadovoljiv. Imel je komaj okrog 1400 naročnikov, a še od teh velik del naročnine sploh ni plačeval ali pa vsaj zelo neredno, kar je povzročalo globoko pasivnost revije. Pri precej skromnem obsegu in vsebini je uredniku še primanjkovalo gradiva. Ob nastopu je LZO sklenil zamenjati urednika, ta pa je tudi sam podal ostavko. Pri pravilni presoji položaja in vzrokov za slabe strani Pl. V. ter pogojev za njegovo izboljšanje odbor niti ni odobril sklepa LZO, niti ni sprejel ostavke urednika. Dosegel je obojestransko zadovoljivo in sporazumno rešitev s tem, da odsek daje reviji v bodoče smer in določi vse potrebno, da se oblikovno in vsebinsko dvigne, da razširi krog sotrudnikov, da zbira in kritično pregleda poslano dopisno gradivo ter ga pravočasno pošilja uredniku v Maribor (odgovorno uredništvo je prevzel en član odseka). Urednik naj bi ob končni redakciji upošteval želje in predloge odsekovega redakcijskega odbora. V 1. 1932 so pritegnili v odsek tudi urednika, ki je iz Maribora mesečno redno prihajal v Ljubljano na odse-kove seje. Ti ukrepi so izredno olajšali in okrepili vzajemno načrtno delo za izboljšanje revije, njeno opremo z bogatejšim in izbranim slikovnim gradivom in umetniškimi, tudi barvnimi prilogami, za pritegnitev vedno širšega kroga dopisnikov, še posebno pa za kvalitetnejšo in pestrejšo vsebino. Slednjo so dopolnjevala v organizacijskem pogledu važna navodila in poročila o delovanju celotnega društva in posameznih podružnic in njihovih organov, medtem ko so redna in sistematična poročila in pregledi o vseh važnejših dogodkih, pojavih in literaturi v domačem in inozemskem planinstvu koristno služili članstvu za poglobljeno razgledanost in pobudo. Energični ukrepi proti nerednim plačnikom in sistematična propaganda za pridobitev novih naročnikov so vkljub črtanju kakega pol tisoča dvignili njihovo število že v nekaj letih na skoro 2500. S tem je uspela tudi finančna sanacija revije. Tako se je »Planinski Vest-nik« kmalu dvignil po svoji vsebini, obliki in obsegu na tako raven, da se je smel uvrstiti med najboljše evropske revije. Plod pobudne delavnosti na polju publicistike, ki si je prizadevala, da se v okviru »Planinske knjižnice« izdajo vsako leto knjige alpinističnoznanstvene vsebine, so bile knjige dr. Bogdana Breclja »Prva pomoč in reševanje v gorah« (1933), Marko Debela-kove »Plezalna tehnika« (1933), dr. Henrika Tume »Alpinska terminologija« (1934, rokopis v 50 izvodih, ki zaradi pregleda po znanstveni žiriji in smrti avtorja v 1. 1933 žal ni bila tiskana), Rajka Ložarja »Slovenske planine v risbi« (1936), Janka Mlakarja »Izbrani planinski spisi« (1938/39, tri knjige), dr. Arnošta Brileja »Priročnik za planince« (1939), Viktorja Petkovška »O planinski flori« (1939), Josipa Westra »Iz domovine in tujine« (1944) in Janeza Gregorina izbrani spisi »Blagoslov gora« (1944, uredil Boris Režek). V zvezi s publicističnim delom mi je omeniti še izdajo treh umetniških albumov »Iz naših gora«, pri čemer je imel posebne zasluge FO. Po predlogu LZO je odbor sklenil že v 1. 1934, da društvo izda »Knjigo o alpski flori«, ki bi bila spisana poljudnoznanstveno in opremljena z barvnimi slikami. Delo se je takoj pričelo in sestava poverila prirodoslovnemu znanstveniku in članu LZO prof. Viktorju Petkovšku. Ta je v nekaj letih končal rokopis, ki ga je društvo odkupilo, hkrati pa zbiral botanično gradivo za okroglo 180 slik, katerih izvirno barvno izdelavo pod nadzorstvom in navodili prof. Petkovška je prevzel priznani slikarski strokovnjak Trpin. Po izvirnih rastlinah in barvnih fotografijah je izdelal že pred drugo svetovno vojno kakih 30 izvirnih slik; od nekaterih so se izvršile reprodukcije, n. pr. že objavljena Zoisova zvončica, ki dokazujejo, da se izdelava meri z najboljšimi inozemskimi reprodukcijami te vrste. Izbruh druge svetovne vojne je žal onemogočil to prevažno alpinistično publikacijo, ki čaka na realizacijo vsaj v bližnji prihodnosti. Enaka usoda je doletela tudi nameravano izdajo izbranih spisov dr. Mihe Potočnika, dr. I. C. Oblaka, dr. H. Tume, Marko Debelakove, monografije o odličnih planincih in planinskih pisateljih, priročnikov o geologiji, meteorologiji in planinski favni, planinskega letopisa ali zbornika in še nekaterih drugih nameravanih alpinističnoznanstvenih publikacij. Delavnost društva na polju kartografije kažejo orientacijski zemljevidi, ki jih je izdajalo od leta do leta (Julijske in Kamniške (Savinske) Alpe, Karavanke, Beneška Slovenija, Komna, geološki zemljevid p. Žurge). Pri tem so z LZO sodelovali tudi mar-kacijski, gradbeni in alpinistični odsek. Uspešen zaključek pogajanj z Vojnogeografskim inštitutom v Beogradu zaradi izdaje posebej prirejenih in izpopolnjenih zemljevidov nekaterih gorskih skupin v merilu 1 : 25 000 je žal prehitela svetovna vojna. Kartografskemu delu OD so se pridružile tudi nekatere podružnice (okoliš Škofje Loke, Tržiča, Zasavja, Pohorja). Važno vzgojno in poučno nalogo je vršil LZO s prirejanjem internih, zlasti pa rednih javnih predavanj, ki so se nanašala tudi na najzanimivejša velegorja raznih kontinentov. Poleg domačih so predavali tudi znameniti inozemski alpinisti (H. Ertl, H. Slezak, E. Meyer. Aschenbrenner, Krobath). Nagel dvig naše letne in zimske alpinistike nam je kmalu vzgojil toliko odličnih domačih alpinistov, da tudi za predavanja o inozemskih pogorjih nismo bili več navezani na tuje predavatelje. V prirejanju predavanj so pokazale živahno pobudnost tudi nekatere podružnice, pri čemer je bila zelo koristna vzajemna izmenjava predavateljev med OD in podružnicami. V okviru društvenega kultu rnopropagandnega delovanja so zavzemale vidno mesto planinske razstave, ki so se začele s prvo tako prireditvijo na Ljubljanskem velesejmu 1. 1931. Nadaljevale so se v naslednjih letih bodisi ločeno kot take mešanega tipa (razstava planinske literature, arhivskih in spominskih predmetov, kartografije, alpinistične opreme in tehnike, reševalne službe, reliefi gorskih skupin, tipična planinska flora, favna in kamenine, folklora, planinske fotografije in umetniške slike, diagrami, statistika itd.) ali specialne razstave olaninskih fotografij. Prvi tip je prevladoval v zvezi s tujskoprometnimi razstavami, drugi tip so bile samostojne razstave doma (Ljubljana, Maribor, Zagreb, Beograd, Novi Sad itd.) in v tujini (Plzen, Praga, Ženeva). Slovenska planinska fotografija je doma in v tujini zavzemala odlično mesto. Mešane planinske razstave so imele poleg vzgojnega in gospodarskega uspeha tudi velik pomen za zbiranje in evidentiranje gradiva za Planinski muzej. Priprave za ustanovitev tega muzej a so se vršile že od prve razstave dalje, ko je odbor začel misliti na zgradbo Planinskega doma v Ljubljani, kjer bi poleg planinske organizacije dobili prostore tudi zimski športniki, lovci in turizem. Za planinski muzej je imel v vidu tivolski grad ali ljubljanski grad, žal pri mestni občini s prošnjo ni uspel. Zbrano gradivo, zlasti reliefi, ki so jih priskrbele tudi nekatere podružnice, so se shranjevali prehodno v raznih prostorih, med vojno pa zvečine žal porazgubili ali uničili, kolikor niso bili shranjeni v prostorih društvene pisarne. Planinsko organizacijo čaka uresničenje teh načrtov. Vprašanju zaščite planinske pri r ode in ureditve narodnih (ljudskih) parkov je LZO posvetil mnogo svojega dela, bodisi z vzgojo in ukrepi proti vandalizmu, bodisi v sodelovanju z oblastmi in znanstvenimi ustanovami. Aktivno je sodeloval in stavil konkretne predloge za uredbo o narodnih parkih, pri čemer ga je podpirala zlasti celjska podružnica. Ta je odkupila svet v okolišu Okrešlja in napravila iz njega planinski prirodni park. OD pa se je že pogajalo z lastniki višinskega sveta Planjave in Grintovca, da bi tam ustvarilo nov zaščiten del planinske pustinje. Tudi te akcije, ki naj bi vključila, dokler še ni prepozno, tudi nekatere dele Trente in okoliša Koritnice in Bavščice, se bo morala lotiti in dovršiti nastopajoča planinska generacija. V krog kulturnega dela je spadala tudi ureditev društvene knjižnice, ki je bila v 1. 1931 precej zanemarjena. S stalnim dokupovanjem vse domače in pomembnejše tuje alpinistične literature, kartografije in znanstvenih del, ki so bila v zvezi s planinstvom, ter z zamenjavo Pl. V. z več kot 100 revijami med temi mnogimi inozemskimi alpinističnimi periodičnimi publikacijami iz vseh delov sveta, se je število knjig dvignilo od okroglo 700 v predvojnih letih na 2200 in na lepo število kartografskega gradiva. Strokovna ureditev knjižnice, dobra preglednost in ureditev primernih prostorov za čitanje ter olajšani način izposojanja, so privabili veliko število starejših članov, zlasti pa mladincev, da so z zanimanjem čitali in uporabljali knjige za študij in samo vzgojo. Hkrati je društvo z nekaterimi podružnicami opremilo tudi višinske koče in planinske domove s priročnimi knjižnicami, ki so bile množicam planincev za čitanje in razvedrilo, kadar so se na svojih planinskih pohodih zadrževali v kočah. To obsežno kulturno delovanje SPD, ki je terjalo seveda obilo nesebičnega in požrtvovalnega dela, je šele dalo našemu planinstvu vsebino in vrednoto, ki oplemenituje človeka, hkrati pa tudi ono duhovno silo, ki dviga planinstvo visoko nad raven vsakega, pa naj si bo tudi alpinističnega športa. AV posveča izredno .pozornost vzgoji v mladinskih odsekih. 18. dn 19. julija so se v Lienzu zbrali mladinski voditelji in na konferenci ob- , / ravnavali predvsem vzgojna vpraša-nja. V OAV je 30% članstva pod 25 leti. Število mladega članstva pa stanovitno raste, raste tudi število mladinskih odsekov. Mladina se privaja alpinizmu v stalnih zimskih in letnih taboriščih, na skupnih turah, v folklornih tečajih in prosvetnih večerih. AV skrbi prav posebno zato, da vzgoji kader mladinskih voditeljev. Na konferenci v Lienzu so predavali pedagoški strokovnjaki, udeležili pa so se je tudi zastopniki deželne oblasti. Vsekakor več kot samo zanimivo! Načrt za vzpon na Mt. Everest je prvi naredil 1. 1893 C. D. Bruce. Kmalu nato je iz Nepala hotel poizkusiti D. W. Freschfield, toda Nepal ni dovolil. V letih 1904—1914 sta Rudes in Rawling raziskovala tibetsko stran. Ra\vling je resno mislil na ekspedi-cijo, pa ga je vzela I. svetovna vojna. V spremnem pismu prve ekspedicije 1. 1921 imenuje tibetanska vlada Mt. Everest Kang Camolung. Nepalci in 200 let stare kitajske karte poznajo samo ime Čomo - Lungma. Makalu, četrta najvišja gora na svetu, mika Amerikance, posebno Ka-lifornijce. Makalu je veličastna, doslej še neraziskana gora. L. 1933 jo N je obletel angleški pilot in jo foto-grafiral od zapadne strani, 20 let nato je prinesla nove fotografije Huntova ekspedicija na Mt. Everest. Makalu je visok 8515 m. Amerikanske naveze so se urile na Mc Kinleyu na Alaski in v Perujskih Andih. V navezah bodo tudi sposobni zoologd, botaniki in fiziologi. Ekspedicija bo stala 45 000 dolarjev. Graška alpinista Posch in Pöschl sta letos plezala v Vzhodnem Atlasu: Ras Kel Toum (2527 m), najvišji vrh v Alžiru; Džebel Mučačo el Kantara; Džebel Kebir el Kantara, Mali, Veliki in Srednji Džebel Mitlili itd. Posebno v Džebel el Kantara sta naletela na lep plezalni svet v trdi skali. Potovala sta po Alžiru z avtom in šotorom ter uživala gostoljubje domačinov. Grška revija »To buno« (= gora) posveča tudi julijsko in avgustovo številko 1. 1953 kongresu UIAA in ekspedicijam v Himalajo. Prvič je uvedla rubriko o alpinistični literaturi (Biblia kai periodika) in fotografije. Klišeji so sicer slabi, vendar govore: o UIAA v Delfih, na Akropoli in o grških mladincih na Olimpu. Revija počasi, a solidno napreduje. Koča Couvercle na Mt. Blancu ob ledeniku Talefru je tako obiskovana, da jo bodo v velikem stilu povečali. Baje bodo v kratkem začeli delati tudi predor iz Chamonixa v Courma-yeur. Na postaji žičnice, ki gre na Aiguille du Midi, pa so lani volili že tudi »Miss Mt. Blanc«. Konkurirale so 4 Francozinje in 1 Nemka. Ubogi Mont Blanc! Andreas Hennig je po rodu Avstrijec, ki živi 13 let v Ameriki in je eden najvidnejših alpinistov v Ameriki, s celo vrsto prvenstvenih letnih, zimskih in smuških tur v pogorju Cascade, Rocky Mountains v Wyo-mingu, Coloradu in Idahu (pogorje Sun Valley), v Visoki Sierri (Kalifornija), Sierra Madre, Mexiki in Alaski. Letos je bil v ekspediciji na Mt. Mc. Kinley na Alaski. V počastitev Willa Welzenbacha je v poletni številki 1953 österreichischer Alpenzeitung, glasi'lu ÖAC izšel članek E. F. Hoffmanna, ki je ob obširni literaturi in doslej nepredelanih virih o nemških ekspedicijah na Nanga Parbat nadrobno opisal Welzenbachovo delo za ekspedicijo 1. 1934. Pri roki je imel tudi obširno Welzenbachovo korespondenco, njegov dnevnik, pisma staršem, stroškovnik, pismene podatke preživelih članov ekspedicije in Welzenbachovih gorniških tovarišev. Welzenbachova pisma jedrnato poročajo o vseh pomembnejših dogodkih s poti v Indijo in z vzpona v višino 7000 m. 12. junija poroča o pogrebu Drexla, ki je umrl zaradi pljučnice v taborišču IV, ,v višini 5900 m. Wieland, Schneider in on so mu naredili pravi sarkofag iz kamna, en meter visok. Iz pisem seva ne samo borbeni duh, marveč tudi tesnoba, strah, skrb. Bil je duša ekspedicije, neverjetno požrtvovalen, odporen, čeprav ga je napadal kašelj, imel je težave z dihanjem (kapaciteta pljuč mu je stalno rasla, od taborišča I. do II. n. pr. od 6900 na 7400 ccm). Bil je skoraj neobčutljiv za mraz in je težka mesta premagal brez rokavic. V višini 7600 m so čakali v taborišču VIII. trije drug drugemu zvesti tovariši: Merkl, Wieland, Welzen-bach, ko je završal nad »kraljico gora«, Deomirjem ali Nango Par-batom, monsum. Pet ¡prvovrstnih plezalcev in 11 šerp je izročenih demonom vremena in gora. Aschenbrenner in Schneider se prva umakneta s tremi šerpami. Welzenbach je hotel rešiti vse, prekosil pi"i tem samega sebe, toda sile narave ni mogel premagati. Sestopil je do taborišča VI in tu premražen, bolan in izčrpan umrl. Dva dni za njim je 800 m od njega umrl Merkl, medtem ko je Wieland onemogel že tri dni pred Welzenbachom 9. julija 1934. Kdor se hoče poučiti o tem natančneje, naj vzame v roko knjigo: Fritz Bechtold, Nemci na Nanga Parabatu (Deutsche am Nanga Parbat), založba Bruck-mann, Miinchen. Problematiko kisikovih aparatov je na Mt. Everestu prvi proučil George J. Finch v letih 1922 in 1924. Finch sam je bil strokovnjak za te aparate in je Bruceu tako rekoč rešil življenje, ker je v višini 8000 m popravil nenadni defekt v aparatu. Finch je v himalajski kroniki sploh zapisan kot eden naj idealne jših gornikov, izrednih telesnih in duševnih vrlin. Varovalne vrvi na Dent du Géant in na Matterhornu so bile zamenjane. Stare so se izrabile in dalj časa se CAI ni pobrigal za nove. Zdaj pa je na pritisk planincev 7 vodnikov in nosačev iz Courmayeurja pod vodstvom Ar tur j a Ottoza to delo, ki ga je filmai znani alpinist in režiser Se-verino Casara, končno opravilo. Ati ste si že askt&i&i oM&toi/tuue &6HB& Mz&cdB? Sprostite se gmotnih skrbi v primeru nesreče in predajte se polnemu užitku v Vašem športu. Skrbi preložite na zavarovanje. Lahko se zavarujete skupinsko v okviru Planinskega društva, lahko pa tudi posamezno za */sote, ki odgovarjajo Vašim zahtevam. Premije in pogoji so ugodni! RAVNATELJSTVO: LJUBLJANA, Miklošičeva 19, teL 21-777 PODRUŽNICE: CELJE, Titov trg 1, tel. 23-45 KRANJ, Prešernova ulica 10, tel. 534 KRŠKO, Gubčeva 12, tel. 13 LJUBLJANA-MESTO, Ljubljana, Beethovnova 10, tel. 21-023 LJUBLJANA-OKOLICA, Ljubljana, Miklošičeva 17, tel. 21-776 MARIBOR, Partizanska cesta 47, tel. 21-34, 21-01 MURSKA SOBOTA, Lendavska cesta 22, tel. 95 NOVA GORICA, Cesta IX. korpusa 1, tel. 79 NOVO MESTO, Sokolska 1, teL 150 POSTOJNA, Jamska ulica 5, tel. 28 Zcuto^utua v u&ek uecjiti Iccajili Slove^i(e! Potrošniki! icJktevafo v tupvmak VOLNENE TKANINE. c&AomicoM, tovarne Stanka fj *V manam PARAČiN !wamuka zaloga v J^UM^omi s Mačkova ulica št. 1