1266
Marija Vogelnikova
DANILO LOKAR,  BOŽIČNA NOČ
Književnost         Danilo Lokar v svoji zbirki z naslo-
vom Božična gos objavlja deset novel in tri dramske prizore, vendar pisateljev umetniški namen še daleč ni zgodba ali
prizor, pač pa čistokrvna izpoved, ki je že sama sebi namen. Lokarju gre sa-
* Danilo Lokar, Božična gos, izdala Državna založba Slovenije 1.1971, opremila Nadja Furlan.
1267
Danilo Lofcar, Božična gos
mo za bistvo stvari, za avtentičen odnos do življenja in sveta in temu bistvu se potem podrejajo vse tradicionalne predstave o literaturi. Njegovo pisanje v tej zbirki je nekako težko, utrudljivo, nabito s sentencami in spoznanji, podoba je, kot bi njegovo pero z nekakšno izpovedova/no muko registriralo vso življensko težo, ki se je desetletja nabirala v njem, ob tem pa je njegov izraz dovolj barvit in dognan.
Lokarjev človek ni objektivna pojava vsakdanjega življenja, pač pa se giblje v nekem nadrealnem krogu pisateljevih razmišljanj, analiz in ekspresije. Njegove osebe so dozdevnost, kot naravnost pravi za Jurija Časarja v noveli V vinogradih, se pravi, da s svojo pojavnostjo le simbolizirajo večne krogotoke življenja in zanikujejo pomen našega trenutka, ki je tudi le senca v brezbrižnem krogu kozmične stvarnosti. Človek je Lokarju le toliko resničen, kolikor je resnična narava; z njo je popolnoma identificiran in je le njen mali delček, narava je močnejša od vseh človeških namenov in navsezadnje je ravno narava tista, ki nas more najbolj osrečiti in sprejemati vase vse naše trenutne tegobe. Prav značilno v pričujočih Lokarjevih novelah je poantiranje v tem smislu. Boža iz novele V vinogradih razločno začuti srečo, ko leži na zemlji, in dojema vsesplošno rast okrog sebe ter gibanje in pretakanje pod njo. In teta iz novele Ko se otrok odtrže, se želi okopati v prostranstvu mesečne svetlobe, in ko še pomisli na gozdove, reke, jezera in morje, ji je nenadoma laže, kot bi se bila v tej svetlobi resnično okopala.
Narava je Lokarju večno se prebujajoča in večno se presnavljajoča stvar, ki je v večnem gibanju in boju. Najbolj razločno izraža pisateljeve nazore o stvareh in življenju mati iz novel Jutranja zamaknjenost in Božična gos. V svojih spoznanjih je mati trdna, harmonična, njen nazor je zaokrožen, je mirna in spravljena sama s seboj,
je široka in sproščena, in vse to prav zaradi tega, ker teče skoznjo veletok bivanja in ker ni odvisna samo od trenutkov. »Vse ... je skušala razumeti, pa ne z računsko špekulacijo, temveč z vživljanjem, nenehnim zanimanjem za široko skalo narave, ki je pravzaprav še zmeraj v razvoju. Rada je sozvanjala z njo«. — Mati, kot pravi pisatelj na koncu Božične gosi, je enostavno odkrila naravo, odtod vse njeno zadržanje in ravnanje, in sama je bila pretresena zaradi tega velikega odkritja.
Bistveno za Lokarjevo življensko percepcijo je zavest večnega gibanja. Življenje se vali skozi nas kot hudournik, in to nas izčiščuje ter ločuje hkrati. Nikjer ni dna ne meja, tudi smrti ni, zakaj tudi s smrtjo se hudournik življenja ne ustavi. Vse je eno samo kroženje in vračanje, in v tem kroženju dobivajo ljudje in dogodki drugačen smisel. Dogodki iz koncentracijskega taborišča v dramskem prizoru Birke-nauski peron niso samo dogodki iz taborišča, pač pa so asociativno povezani z vesoljem in s človekovo prazgodovino. In vse te razsežnosti so v človeku samem. Človeško telo je tedaj kozmos v malem, je končni rezultat oziroma vmesna stopnja neštetih teženj in gibanj v preteklosti.
Pri Lokarju je vse, kar je protinarav-no, neresnično. Po nekih naravnih zakonih se vse stvari same razodevajo in same uravnavajo, ne da bi jim moral človek dajati smer. Zlo človeštva je ravno v tej protinaravnosti. In zato, kot beremo v noveli Božična gos, sta se na svetu vekomaj preganjala sekira in tisti, ki ji je skušal ubežati. Človek ni več resničen, če deluje proti svoji naravi in svojim spoznanjem. Če ga navij eš, ni več on in se ne more ra-zodeti, ugotavlja Betina v zadnjem dramskem prizoru z naslovom Možic. Eden od osnovnih človeških namenov je namreč spoznanje, seveda samo lastno spoznanje. »A na spoznanju je polovica rešitve,« pravi Betina. »Spoz-
1268
Jože Šifrer
nanje odkupuje grehe in zablode. Zato je treba spoznavati, predvsem odkrivati, gledati, členiti z mislijo, preorati.«
Lokar se tedaj v svojih novelah, ki so na videz skromne, giblje v globokih prepadih razmišljanja in spoznanja. Naša eksistenca mu je kompleksen, prvobiten pojav, ki je brezbrežen, nima ne začetka ne konca, mu je božanstvo v malem, mu je luč v vesoljski temi, in vsa ta spoznanja pomagajo pisatelju obstajati ter mu dajejo moč za naprej. So navsezadnje njegova vera, njegova življenska trdnost, skorajda religija in o njih ne more biti več nobenega dvoma.
Lokarjeve novele so izpoved zrelega človeka, ki več razmišlja, kot opazuje, ki več čustvuje, kot doživlja. Odsotnost sintetične fabule sicer povzroča manjšo komunikativnost novel, na drugi strani pa pisatelju omogoča poglabljanje v tisto, kar ga resnično zanima in prevzema. V redkokaterem dosedanjem delu je Lokar tako nepripove-dniški, redkokje pa tudi zahaja v tako široka in tako globinska vprašanja našega življenja kot ravno v zbirki Božična gos.
Jože Šifrer