iz Bretanje, kakršno smo spoznali v preteklih dneh, novo in staro, ob morju in po no- tranjosti. Spomnil pa sem se tudi vseh tistih Bretoncev, ki so toliko pripomogli, da nam je njihova dežela postala domača: županov in zadružnikov, agronomov in urbanistov, oceanologov in kmetov; predvsem pa sem ob tem mislil na našega vodnika po Bretanji, profesorja PhilippDnneauja in na njegovo knjigo o tej deželi z značilnim naslovom: Po- konci, 'Bretanja! Kakor so storili vse, da smo jo lahko spoznali, tako si tudi na vso moč prizadevajo za njen napredek; ta na tem, drugi na drugem področju. In pomislil sem na tisti odstavek iz knjige o francoskih provincah, ki jo je zadružno napisal cvet francoskih literatov in kjer je zapisano: "Stare noše izginjajo in mnoge tradicije ugaša- jo. Toda v Bretanji se vedno in zagreto bijejo za kak ideal. Ta pač menja barvo, da- nes je rdeč namesto bel, toda zagovarjajo ga z enako vnemo in enako nesebičnostjo." Nehote pa sem se spomnil in jim pritrdil-tudi tistih zadnjih besed v tem tekstu: " O b - razi Bretanje . . . kako so različni! In vendar imajo nekaj skupnega. Naj bodo pogledi obrnjeni k morju ali k zemlji, nikoli niso zakovani in vedno se spet dvigajo. Bodisi da gre za menhir e ali zvonike, svetilnike ali calvaires, izzive ali prekletstva, divje boje za ali proti . . . Bretanja dviga tako kamne kot s r c a " . Marjan Ravbar SLOVENCI PO SVETU Slovenske rojake izven meja Jugoslavije imamo na dveh področjih, ki se v mnogih po- gledih bistveno razlikujeta. Prvo takšno področje so slovenske robne pokrajine. To je slovenska zemlja, ki pa iz raznih vzrokov, največ diplomatskih, ni bila vključena v na- rodne državne enote, ki so v skladu s predpisi o etnični razmej enosti. Bistveno druga- čna je druga kategorija slovenskih rojakov v inozemstvu. To so Slovenci - izseljenci, raztreseni široko po svetu, bodisi tisti, si so se sami izselili , bodisi njihovi otroci ter vnuki in mogoče že pravnuki. Naše izseljevanje se je vključilo v evropsko izseljevanje šele v drugi polovici 19. sto- letja. Naraščalo je vse do prve svetovne vojne, ko so delno spremenjene razmere, še bolj pa omejitve, izseljevanje precej zavrle. Nov val slovenskega izseljevanja pa ee je dvignil po letu 1960. Toda to je že bistveno drugačno izseljevanje. To so naši zdomci, ki pa jih zaradi specifičnih vzrokov tu ne bomo obravnavali. Omejili se bomo predvsem na našo najstarejšo in najbolj množično ekonomsko emigra- cijo. Nobena od pokrajin Slovenije ni ostala pri tem neprizadeta. Redke so slovenske družine, ki ne bi imele nikogar v izseljenstvu. Ta ugotovitev je važna z demografske- ga, ekonomskega, nacionalno-zgodovinskega in političnega vidika. Intenzivnejše se je začelo že pred 100 leti in je doseglo višek v letih od preloma stole- tja do 1. 1914. Zaradi tega je danes zelo težko govoriti o tem, koliko naših ljudi se je izselilo in koliko jih j e še danes v tujini. To je težko dognati že zaradi tega, ker izse- ljevanje z našega ozemlja ni bilo usmerjeno le v določene točke, niti ni bilo organizi- rano, niti ni ustvarjalo v naselitvenih teritorijih kakšnega strnjenega narodnostnega o - zemlja, kakor so ga ustvarili Angleži v Severni Ameriki ali Španci in Portugalci v Juž- ni Ameriki. Posledica tega je bila, da so se izseljenci v narodnostnem pogledu hitro 32 prilagajali svoji okolici, in je zato težko definirati, kdo je slovenski izseljenec. Teža- va je tudi v tem, da se prikazujejo uradni podatki o izseljencih po državljanstvu in ne po narodnosti. Tako statistike izpred prve svetovne vojne izkazujejo Slovence za Av - etrijce ali za Italijane (Primorski Slovenci). Ta sestavek je nastal iz potrebe, saj je minilo že več kot dvajset let, ko je bila v Geo- grafskem Vestniku objavljena študija "Slovenski izseljenci" Slave Lipoglavšek-Rakovec. Sestavek Q slovenskem izseljevanju je le skrajšan povzetek seminarske naloge na oddel- ku za geografijo, ki je nastajala v letih 1968/69. Obenem pa je celotna študija objav- ljena pod enakim naslovom pri Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani. Študija sku- ša, kolikor je mogoče prikazati geografsko razprostranjenost slovenskih naselbin. Delo- ma smo skušali zajeti socialne razmere med slovenskimi izseljenci, pri tem pa smo izločili zgodovino izseljevanja, ker menimo, da je bilo o tem že mnogo napisanega.Prav tako se nismo zanimali za potek poselitve Slovencev v novem kraju. Poseben poudarek pa smo posvetili poglavju o slovenskih organizacijah v zamejstvu, to je o gospodarskem in društvenem oziroma prosvetnem delu med našimi rojaki. Prav tako ne nameravamo govoriti o vzrokih slovenskega izseljevanja, kajti tudi o tem je bilo že mnogo napisane- ga in menimo, da se stvari že znane. Slika naj bi prikazala današnje stanje, to se pra- vi današnjo razprostranjenost slovenskih organizacij in društev po svetu in sedanje so- cialne razmere med našimi izseljenci. Pri iskanju, kje so slovenske organizacije, pa je bilo nujno, da smo prikazali tudi razprostranjenost naselij in skušali navesti vsaj približno število naših rojakov. Naš namen je bil, da prikažemo kompleksno sliko o starejši slovenski emigraciji na podlagi obstoječe literature. Pri delu smo naleteli na določene težave. Največja ovira je vsekakor v tem, da podatkov o slovenskih starejših ekonomskih emigrantih tako rekoč ni. Literatura nam je nudila preveč medlo sliko,pred- vsem pa je bila ta slika že zastarela. Poskušali smo dobiti vsaj sodobne podatke. Naj- več gradiva smo dobili pri "Slovenski izseljenski matici" , pa tudi v periodičnih časopi- sih kot so "Slovenski izseljenski koledar", "Obvestila Slovenske izseljenske matice" , ':>Rodna gruda", "Koroška kronika". V veliko pomoč nam je bilo tudi lokalno časopisje, ki izhaja v Sloveniji, ter arhiv RTV Ljubljana. Kljub temu, da smo zbrali veliko gradi- va se zavedamo, da to vseeno ni popolna slika slovenskega izseljenstva. Pri pisanju nam je bilo v veliko oviro to, da smo dobili podatke za različna časovna razdobja.Naj- novejši so iz leta 1968, mnogo jih je izpred leta 1960, najstarejši pa so celo izpred druge svetovne vojne. Velika težava je tudi v tem, da smo večkrat naleteli na prime- re, da v določenem kraju slovensko društvo sicer še obstaja, toda ne deluje več. Slo- venci pa kljub temu žive v tem kraju in vsak po svoje vplivajo na družbo, morda pa se tudi že ne čutijo več Slovence. . . 33 I. CELINSKO IZSELJEVANJE 1. SLOVENSKI IZSELJENCI V AVSTRIJI IN NEMČIJI Že zelo zgodaj so se naši ljudje izseljevali v industrijske predele srednje in zgornje Štajerske. Slovenci so se naseljevali v Gradcu in njegovi okolici, v Brucku, Judenbur- gu, Leobnu, Voitsbergu, manj pa v Hartenbergu, Weizu, Feldbachu in vzhodni Štajer- ski. Povsod so se Slovenci v nemškem okolju hitro asimilirali in danes o teh izseljen- cih nimamo nobene prave slike več. Poleg industrijskih predelov na avstrijskem Štajerskem je najstarejše slovensko izse- ljensko ozemlje v Evropi Rensko-westfalska pokrajina. V Westfalijo so konec prejšnje- ga stoletja odhajali predvsem revnejši prebivalci, ki niso imeli sredstev za pot preko oceana. Sprva so se naselili v okolici Duisburga, kjer so našli zaposlitev v premogov- nikih. Počasi pa so se i razselilii po vsem Porurju. Pred prvo svetovno vojno je bilo po Deželičevih sodbah v Nemčiji 70 000 Jugoslovanov - večinoma Slovencev. Rakovče- va je tik pred drugo svetovno vojno ugotovila tam le še 40 000 Slovencev. Današnje številke pa kažejo, da živi v Nemčiji samo še približno 15 000 Slovencev, k njim pa lahko prištejemo še kakih 4 000 političnih emigrantov. Velikemu zmanjšanju števila na- ših rojakov pa ni vzrok le asimilacija in zatiranje v času nacizma, marveč tudi to,da so mnogi Slovenci pred nacizmom in nacionalnim zatiranjem "bežali " v druge države zahodne Evrope. Med bbema vojnama sta v Nemčiji delovali dve organizaciji, ki sta imeli po vsej West - faliji raztreseno mrežo podružnic. To sta bili "Zveza slovenskih katoliških društev Sv, Barbara" in "Zveza jugoslovanskih delavskih in podpornih društev". Po vojni sta se si - cer obnovili, ali bolje povedano, nastale so povsem nove organizacije. Ustanovitelji in voditelji so politični emigranti - eksponenti protijugoslovanske politike. Kot protiutež emigrantskim društvom deluje v Westfaliji "jugoslovanski delovni odbor". Njegova de- javnost je usmerjena le v to, da organizira vsakoletne izlete v domovino. Jugoslovan- ski klubi obstoje še v Stuttgartu, MUnchnu in Berlinu." V Aachenu je športno društvo. Najvažnejši* vlogo v slovenskih društvih v Zahodni Nemčiji, kakor tudi v Avstriji, i - majo duhovniki - povečini politični emigranti. Njihova dejavnost je prvenstveno usmer- jena na opravljanje verskih obredov v slovenščini. Poleg tega pa duhovniki skrbe še za kulturne prireditve in iščejo zaposlitev za novo ekonomsko emigracijo. Duhovniki so v veliki večini duhovni vodje pevskih društev, pa tudi dramskih krožkov. Splošna značilnost slovenske emigracije v Nemčiji je , da je, • če upoštevamo še najno- vejšo sezonsko, najmočnejša od vseh naših v Evropi. Kljub številčnosti pa društvene dejavnosti tako rekoč ni. Ta "neaktivnost" je posledica dveh zelo važnih faktorjev: 1. Stari izseljenci so raztreseni po vsej Nemčiji, poleg tega pa je nacizem odigral veliko vlogo pri asimilaciji nemških Slovencev. 2. V Nemčiji delujejo mnoge protiju- goslovanske organizacije, ki zaslepljujejo izseljence, zato se marsikateri Slovenec iz previdnosti raje ne vključi v nobeno. Nova, sezonska emigracija bi morala biti gibalo vsega društvenega življenja med iz- seljenci. Pritegniti bi morala staro, že asimilirano emigracijo in jo na novo vključiti v slovenska društva. 34 2. SLOVENSKI IZSELJENCI V FRANCIJI Francija je postala naša nova Amerika, ko so ZDA zaprle vrata doseljencem. Tisoči slovenskih izseljencev so se v tem času naseljevali v industrijskih in rudarskih prede- lih vzhodne Lorene in Pas de Calaisa ter v departementih Mosele, Merthe et Mosele in Nord. Selili so se iz domovine in iz Westfalije. Višek izseljevanja je bil tik pred veli- ko gospodarsko krizo 1. 1929. Tedaj je bila v omenjenih departmentih dobra polovica vseh naših ljudi v Franciji. Ta emigracija, ki živi tu, je zaposlena v glavnem v rudnikih. O- stali izseljenci, zaposleni predvsem v poljedelstvu in gozdarstvu, pa so raztreseni po vsej Franciji. Danes se računa, da živi v Franciji 34 000 Slovencev. Naši izseljenci so si osnovali številne podporne, kulturne in športne organizacije. Delo- vale so na podobnem načelu kot ameriške zavarovalno-podporne organizacije, čeprav jih po obsegu ne moremo primerjati z njimi. Podporna društva so bila organizirana bolj na priložnostnem delovanju, vendar so kljub temu bila v lepo korist našim rojakom. Druga svetovna vojna je pomenila konec vsega delovanja izseljencev. Propadle so vse sloven - ske organizacije, kakor tudi vsi izseljenski časopisi. Po vojni se je zopet obrnilo na bolje. Leta 1945 so v Merlebachu ustanovili Komite narodne osvoboditve Jugoslavije. Da- nes deluje v Merlebachu naslednik tega društva pod imenom "JPPD Jadran". Današnja dejavnost slovenskih izseljencev v Franciji je omejena na društveno, kulturno in podporno področje. V zadnjem času ta društva posvečajo čedalje večjo pozornost zbi- ranju naših rojakov za skupinska potovanja v domovino. Trenutno deluje v Franciji šest društev, ki imajo še 23 podružnic. Matična društva so:"Združenje Jugoslovanov v Fran- ciji" iz Sallauminesa, "Jugoslovanski klub" in "Bratstvo in Jedinstvo" iz Pariza, " j a - dran iz Merlebacha, "Društvo sv. Barbare" iz Jean d 'Arca in "Slovensko delavsko dru- štvo" iz Aumetza. Poleg teh društev deluje še nekaj pevskih društev. Centri, oziroma njihove podružnice, so skoncentrirani na dveh področjih, ki sta po šte- vilu nam znanih društev približno enako močni. V severni Franciji deluje 11 društev. Centra društvenega življenja sta Lievin in Sallaumines, kjer živi tudi največ Slovencev. V vzhodni Franciji, kjer je sicer naših rojakov mnogo več, pa je znanih le 10 društev. V tem predelu je tudi evropski slovenski "Cleveland" - Freyming-Merlebach. Tretje po- dročje, kjer so slovenska izseljenska društva, je Pariz. Kakor po vsem svetu ima cerkev tudi pri francoskih Slovencih pomembno vlogo. Župni- šča so v šestih mestih: dve v Parizu, nato pa še v Lievinu, Aumetzu, Merlebachu in Niči. Verska služba pa se opravlja še v 41 krajih po vsej Franciji. Duhovniki opravlja- jo tudi posredovalno vlogo med slovenskimi izseljenci, ki odhajajo v Severno Ameriko oziroma v Avstralijo, kamor je tudi po drugi svetovni vojni še vedno usmerjen močan tok izseljevanja. 35 3. SLOVENSKI IZSELJENCI V BELGIJI IN NA NIZOZEMSKEM Prvi Slovenci so prišli na Nizozemsko že pred prvo svetovno vojno, in sicer iz Nem- čije. Število preseljenih družin pa ni bilo večje od 50. Vsi drugi izseljenci so se pri- selili med leti 1925 in 1930, ko se je začela eksploatacija limburških premogovnikov. Število slovenskih rojakov je rastlo do začetka druge svetovne vojne, ko je doseglo pri- bližno številko 2000. Med okupacijo Nizozemske jih je bilo veliko izseljenih ali pa iz- gubljenih, tako da nam je danes na Nizozemskem znanih le še približno 350 družin. Ži - ve na skrajnem jugu države v pokrajini Limburg. Tudi slovenski živelj v Belgiji ima podobne karakteristike kot v Holandiji. Slovenci so se tudi izključno naseljevali le v rudarska naselja, ki so na SV, v provincah Limburg in Liege. Koliko je Slovencev v Belgiji? Običajno se je pred vojno navajala številka 6000, ki pa je bila že po mnenju Lipoglavškove previsoka. Obvestila SIM za leto 1968 menijo, da sedaj prebiva v Belgiji cca 3500 slovenskih ekonomskih in 280 političnih e - migrantov. E. Petrin pa ugotavlja, da so tudi te številke previsoke, ker so se mnogi Slovenci v zadnjem času odselili v druge države zahodne Evrope, se repatriirali ali pa odšli v prekomorske države. Slovence v obeh državah loči le državna meja, sicer pa je v obeh Limburgih velika ve- čina slovenskih izseljencev v obeh državah. Prav zaradi tega je društveno življenje ne lo skoncentrirano v Limburgih, marveč v obeh državah delujejo društva, ki imajo po- družnice tako v Belgiji kot na Nizozemskem. Centra družabnega življenja sta Eysden v belgijski in Heerlem v nizozemski Sloveniji. V Eysdenu je sedež društva "Sveta Barbara" in društva "Slomšek" , ki je kakor društvo "Jadran" v Charleroisu pod močnim vplivom emigrantske duhpvščine. Emigranti so ze- lo dolgo imeli tudi vpliv v društvu "Sveta Barbara", vendar se je le-to v zadnjem ča- su otreslo njihovega vpliva. Društvo je sicer ostalo katoliško, toda stiki z domovino so zadovoljivi. Ko so emigranti izgubili poziciji v Sveti Barbari, so 1. 1967 ustanovili društvo "Martin Slomšek" v Eysdenu. L. 1965 pa je bilo ustanovljeno društvo "Sloven- ska skupnost" v Genku. Nastanek dveh društev v zadnjem času v Belgiji je v popolnem nasprotju s tendencami vseh naših društev po svetu, kajti število slovenskih organizacij se neprestano manjša, kar je tudi logično zaradi procesa asimilacije. Belgija je tako edini znan primer na po- dročju starejše emigracije, kjer se je število- društev povečalo. V Belgiji je 39 krajev, kjer sodelujejo slovenske izseljenske organizacije. Od tega so v 15 krajih podružnice "Svete Barbare". Druga društva poleg že naštetih pa so še: "Svobodna Jugoslavija" v Seraingeu, "Jadran" v Eysdenu, tamburaška skupina v Eysde- nu ter Edinost in Zvon v Heerlemu. 4. DRUGI SLOVENSKI IZSELJENCI V EVROPI Manjše skupine Slovencev prebivajo tudi drugje po Evropi, zlasti v Angliji, kjer po mne- nju "Koledarja društva sv. Mohorja 1969" iz Celovca živi celo 7000 emigrantov. Slovensko 36 Slovensko izseljevanje v Anglijo zajema čas po drugi svetovni vojni, ko so se tja izse- lili v pretežni meri politični emigranti. Razkropljeni so po vsem otoku. Največ jih je v Bedfordu (London) in Rochdalu (Sev. Anglija). Slovenci v Bedfordu imajo svoje "Sloven- sko društvo" iA celo svoj list "Vestnik" . V Londonu je "Klub Jugoslovanov", društve- no glasilo pa "Klic Triglava". Slovensko izseljevanje v Švico in na Švedsko je še manjše in je omejeno predvsem na sezonsko izseljevanje, ki se je razmahnilo po letu 1960. Samo sezonsko izseljevanje nas sicer tu ne zanima, kakor tudi ne problemi teh izseljencev, oziroma le toliko, ko- likor je to v zvezi z društvenim življenjem. V Švici je po "Obvestilih SIM" 7 - 1 0 000 Jugoslovanov, od tega je približno četrtina Slo- vencev. Slovenci se vključujejo predvsem v tri jugoslovanske klube, ki delujejo v Zllri- chu. V nasprotju z večino zahodnoevropskih držav, kjer žive naši izseljenci, v Švici ni no- bene strnjene kolonije. Naši rojaki so raztreseni po vsej deželi. Združujejo pa se v več- je skupine jugoslovanskih delavcev. Izjeme so Slovenci - 300 Slovencev - v Amriswille- ju (Bodensko jezero). Tu se je namreč v okviru kluba iz Zliricha leta 1968 osnovala po- sebna slovenska podružnica. Tako je ta podružnica prvo in doslej edino res slovensko društvo v Švici. Na Švedskem je po "Obvestilih SIM" 12 000 Jugoslovanov. Vendar je tu delež Slovencev manjši kot delež "sezoncev" iz drugih republik. Jugoslovani, med njimi tudi Slovenci so organizirani v naslednjih klubih: 1. 1962 je nastal Jugoslovanski klub v Eskilstuni, le- ta 1967 Jugoslovanski klub "Jadran" v H'&lsingborgu in Jugoslovanski klub "Folklor" v Romebyju. Slovenske maše so v 19 krajih po Švedskem. Center slovenske verske služ- be je župni urad v Eskilstuni. Slovenski izseljenci so še v SSSR, Španiji, nekaj jih je tudi v ČSSR. To je vse starej- ša emigracija. Številčno je šibka in se je v teku časa povsem izgubila, danes je tako rekoč ni. 5. ZNAČILNOSTI CELINSKEGA IZSELJEVANJA SLOVENCEV Slovenske organizacije v Evropi niso bile nikoli tako številne kot podobne v .ZDA. Pod- porna društva so nastajala po vzoru organizacij naših rojakov iz Amerike, čeprav jih niso niti po organiziranosti niti po številu nikoli dosegle. Vse evropske organizacije slovenskih izseljencev so nastale po prvi svetovni vojni. Rastle so do začetka druge svetovne vojne. Vojna vihra je povzročila, da je vsa izseljenska dejavnost zamrla. Po vojni so se slovenska društva sicer obnovila, toda v mnogo manjšem obsegu. Današnja razprostranjenost slovenskih organizacij je omejena na tri ločena področja. To so tista tri področja, kamor so se nekdaj Slovenci najbolj množično izseljevali: VVestfalija, Vzhodna Francija in Severna Francija ter Limburg. Danes so slovenske organizacije na vseh teh področjih, izjema je le Westfalija, kjer nismo zasledili nobene društvene de- javnosti. Zbrani podatki kažejo, da so Slovenci v belgijsko-holandskem Limburgu najbolj organi- zirani. Toda to je le posledica tega, da imamo za Francijo pomanjkljive podatke. Prav gotovo sta oba poselitvena centra Slovencev v Franciji številčno in organizacijsko po- membnejša od onega v Limburgu. Mesta Merlebach v Vzhodni Franciji ne imenujemo zastonj evropski Cleveland, saj v njem prebiva 6800 Slovencev. Pa tudi Lievin in bliž- nji Salaumines v severni Franciji pomenita več kot slovenska kolonija v Limburgu. 37 Med skupnimi značilnostmi naše stare ekonomske emigracije je treba vsaj omeniti pri- sotnost in vpliv cerkve na izseljence. Katoliški kler je bil od vsega začetka aktivno pri- soten tako pri izseljevanju, kot pri vživljanju emigracije v novo okolje.Duhovniki ne sre- čujemo le kot poklicne misionarje in dušne pastirje , ampak ravno tako kot aktivne dru- štvene delavce, pobudnike, soorganizatorje izseljenskih organizacij in društev, prosvet- ne in kulturne delavce, publiciste, urednike izseljenskih listov itd. Mnogi so po vojni zavzeli sovražno stališče do domovine, seveda je pa tudi precej izjem. Duhovščina je bi- la v povojnih letih med najodličnejšimi faktorji, ki so krojili odnos rojakov do nove u- reditve v Jugoslaviji. Danes se je marsikaj spremenilo in mnogi že prihajajo na obisk v domovino. V Evropi trenutno deluje 33 duhovnikov, ki so povezani s škofijami v do- movini. Mreža njihovega delovanja je dokaj široka, saj s svojo stalno ali občasno de- javnostjo pokrivajo velik del Evrope. Središča njihovega delovanja so v Angliji v 2 me- stih, v Avstriji v 23, v Belgiji v 28, v Franciji v 35, v Nizozemski v 1, v Nemčiji v 49, v Švedski v 19, v Švici v 1 mestu. Vpliv duhovnikov je še danes velikega pomena za naše izseljence. Predvsem krepe nji- hovo nacionalno zavest. S pomočjo duhovščine se izseljenci bore proti asimilaciji. Cer- kev današnjemu tretjemu rodu izseljencev, ki je za asimilacijo najbolj dovzeten, poma- ga predvsem tako, da jim omogoča poslušanje domače besede in da ohranja domače na- vade. Končno pa so verski obredi tudi neke vrste družabna srečanja naših izseljencev in imajo pomembno vlogo pri sklepanju mnogih slovenskih zakonov. Slovensko časopisje v Evropi je revno. Vzrok temu je precejšnja neorganiziranost, majh- no število Slovencev na določenem območju, pomanjkanje kapitala in ne nazadnje tudi bližina domovine, od koder je prav lahko dobiti domače časnike. Kljub omenjenim teža- vam je nekdaj v Evropi izhajalo 14 slovenskih časopisov. Izhajati so začeli po letu 1925. Vendar jih je večina prenehala izhajati že pred vojno. Danes izhaja še 6 časopisov ali društvenih glasil, toda večjo naklado - 15 000 imajo le Naše luči iz Celovca. To je čar, sopis z Jugoslaviji sovražno vsebino, združuje pa vso našo politično emigracijo v Evro- pi in v prekomorskih državah. Drugi časopisi, 5 po številu so bilteni posameznih dru- štev, ki objavljajo samo društvene vesti in iahajajo le občasno. Njihov pomen je v tem, da obveščajo člane o društvenem življenju. "Yugopresse" in "Glas jugoslavenskih iz - seljenika" izhajata v Parizu; v Heerlemu glasilo društva Sv. Barbara "Društveni vest- nik"; v Angliji pa izhajata že omenjena časopisa "Klic Triglava" in "Vestnik" . Pri izseljenskem tisku nismo upoštevali domače revije "Rodna gruda" in " izseljenske- ga koledarja", ki imata iz leta v leto večjo naklado in tako tudi nemalo vplivata na iz- seljensko zavest. "Rodno grudo" pošiljajo že v 46 držav na vseh pet celin. Pavle Mihevc OB POJMU "ČLOVEKOVO OKOLJE" Ko si geografi, tako pri nas kot drugod po svetu, čedalje bolj belimo glave,kako bi se uspešno borili s težavami, do katerih prihaja glede uvrstitve naše stroke v sodobni s i - stem močno razvejenih znanstvenih disciplin, se ob poizkusih jasnejše opredelitve pred- meta geografske znanosti znova in znova ustavljamo pri pojmih, kakor so "medsebojni odnošaji med prirodo in družbo" in še posebno pri pojmu "geografsko okolje", ugotavlja 38