Leto VIII. - Štev. 9 Gorica - 1. marca 1956 - Trst Izhaja vsak četrtek Sped. in »bbon. posl. - II Gruppo Zaton stalinizma Več kot dvajset let je bil Stalin popolni gospodar Sovjetske zveze in svetovnega komunizma. Zdaj so ga na kongresu komunistične partije v Moskvi vrgli z oltarja. Kritizirati Stalina je danes v Sovjetski zvezi moda. Kritizirajo marsikaj, kar je naredil in napisal. Očitajo mu, da je slabo razlagal zgodovino komunizma, da ni do dna razumel kapitalizma in da je dal pobijali nedolžne ljudi. Vrnili so čast Trockemu, Beli Kunu in drugim komunističnim poglavarjem, ki jih je dal Stalin v tekmi za oblast pobiti. Popraviti hočejo njegove napake, a ne vseh. Tako nočejo vrniti svobode Čeho-slovakom, Poljakom, Madžarom, Romunom in drugim narodom, ki jih je Stalin zasužnjil. Tudi v Sovjetski zvezi bo kljub grmenju proti enemu samemu diktatorju ostalo dejansko vse pri starem! Ostala bo komunistična diktatura, ki bo namesto enega diktatorja imela na vrhu tri diktatorje. Grmenje proti Stalinovi diktaturi je le komedija, ki naj služi razmahu komunistične diktature po vsejn svetu. Res je moral Stalin, nekoč -»največ ji genij človeštva«, še enkrat umreti. Toda isti ljudje, ki so včeraj vzklikali ho-zana Stalinu, kličejo danes hozana Hruščevu in Mikojanu. Namesto njegove zvezde so zasvetile zvezde drugih diktatorjev. Vse je le spremenjena taktiku. Ženevski duh, mirno sožitje, zmanjšanje napetosti, govoričenje o razorožitvi so sladke besede, pripravne za volilne programe novih trojanskih konj, ljudskih front. Zaton stalinizma in povratek k leninizmu služi Moskvi kot opravičilo za prehod od stalinovske N. ' Predsednik Gronchi v ZDA Predsednik Gronchi se mudi v spremstvu zunanjega ministra Martina na uradnem obisku v Združenih državah. Gronehi je prvi italijanski državni poglavar, ki je u-radno obiskal Združene države. Na razgovorih z Eisenliowerjem in Dul-lesom so obravnavali gospodarske in politične odnose med obema državama, zlasti ameriško sodelovanje pri italijanski gospodarski obnovi. V zunanjepolitičnem pogledu so u-trdili vezi atlantskega zavezništva s posebnim ozirom na drugi člen a-tlantske pogodbe, ki govori o političnem, kulturnem in gospodarskem sodelovanju Članic atlantske pogodbe. Pravijo, da je predsednik Gronehi ameriškim diplomatom tudi odkrito govoril o potrebi po novih pobudah Zahoda spričo nove, spretnejše sovjetske, politične taktike. Zaupnica vladi Rimski parlament je izglasoval zaupnico vladi v zvezi z razpravo o njeni gospodarski in finančni politiki, ki so jo zahtevale desničarske stranke. Vlada je dobila lepo večino. Zanjo so strnjeno glasovale štiri sredinske demokratične stranke, to je krščanski demokrati, socialni demokrati, liberalci in republikanci. Proti so glasovali misovei in monarhisti, socialisti ter komunist) pa so se vzdržali. Stranke sredine imajo dovolj glasov, da lahko vladajo brez podpore levice ali desnice. Govorniki vlade in demokratičnih Strank so poudarili, da ni govora o kakem »odprtju na levo«, pa naj levičarji glasujejo za vlado ali se vzdržijo. Vlada dobro ve, kaj pomeni taktika ljudskih front in se ne bo daia zavesti s svoje poti. hladne vojne h koeksistenci, ki je sedanje geslo sovjetske zunanje po-litike.i Leninizem in z njim polnokrvni komunizem ostaneta. V Moskvi so hoteli le doseči, da bi leninizem, opirajoč se na moč sovjetske države, z milejšimi oblikami bolje služil razmahu svetovnega komuni zma kot mu je služil brutalni stalinizem. Opomin, ki ga prinaša moskovski kongres sov. komunistične partije, se glasi: sile, ki bodo v bodoče vodile komunistično zaroto, bodo še spretnejše, oblečene v naj- lepša ovčja oblačila. Zato pa bodo tudi veliko bolj nevarne. In še en nauk: posmrtno grmenje proti Stalinovi diktaturi je dokaz, da ni mogoče iztrgati iz človeških src hrepenenja po svobodi m demokraciji. Stalinova zvezda ugaša. Nekoč bodo poteptali v blato tudi zvezde novih diktatorjev, ki so prišli za Stalinom, kakor delajo zdaj oni z njegovo zvezdo. Nič drugače ne bo z ostalimi diktatorji po svetu. Takšna je pač usoda vseh diktatur in diktatorjev. V njih je le malo trajnega. Pač, samo nekaj: trajen je prezir do njih. -— Naj ne pozabijo tega tudi Tito in njegovi diktat orčki po slovenskih vaseh. Kaj se godi v Nemčiji? V Zahodni Nemčiji se je doslej kancler Adenauer naslanjal v svoji krščansko-demokratski vladi predvsem na pomoč liberalcev. V opoziciji so bili socialisti. Adenauer je iskren pristaš evropske misli, socialisti pa so bolj nacionalisti ter nasprotujejo tesnemu sodelovanju Zahodne Nemčije z Zahodnoevropsko in Atlantsko zvezo, češ da to škodi nemškemu zedinjenju. Trdijo, da mora biti Zahodna Nemčija bolj neodvisna od Zahoda ter se neposredno pogajati s Sovjeti za nemško zedinjenje, tudi za ceno nevtralnosti. Temu stališču so se zadnje čase pridružili tudi nemški liberalci. Podpira jih težka industrija, ki si obeta mastne dobičke od povečane trgovine s Sovjeti in njihovimi kolonijami v Evropi in Aziji. Poleg tega so se v tej stranki močno vgnezdili nacisti, katerim je Adenauerjeva politika preveč krščanska in evropska ter premalo nacionalistična. Zdaj, ko je Adenauer Nemčiji vrnil mednarodni ugled ter jo gospodarsko dvignil na zavidljivo višino, je po mnenju teh ljudi nastopil čas, ko je najbolje, da gre in prepusti vajeti drugim, ki bodo vodili bolj nacionalistično nemško politiko. Zato so v Dusseldorfu mlajši liberalci razbili dosedanjo kršč.-liberalno-demokr. Karamanlisova zmaga Zmaga grškega ministrskega predsednika in voditelja radikalne zveze Karamanliša se je po zadnjih podatkih znatno okrepila. Svobodni svet mu zmago iz srca privošči, levičarji pa seveda žalujejo nad neuspehom z ljudsko fronto, ki naj bi bila v primeru zmage znak za podobne naskoke v svobodnih državah. Proti levičarjem so glasovali vsi Karamanlisovi volivci, pa tudi velika večina ljudi, ki so šli z opozicijo. Upoštevati moramo, da veljajo v Grčiji za politično elito ljudje iz atenske okolice, Peloponeza in nekaterih otokov. Ti so imeli stoletja v zakupu politiko. Zdaj pa se je vrnil v to izbrano družbo Ka-ramanlis. po rodu tam iz »barbarske« Maeedonije, kar je bilo za gosposke politikante nekaj nezaslišanega. Šli so proti njemu, da ga uničijo, četudi bi se povezali s samim hudobcem. Kes so se povezali s skrajnimi levičarji, toda »barbarski« Macedonec je zmagal. Energični Karamanlis je dobil sam proti vsem ostalim skupaj nad 1-60 poslancev od skupnih 300. Grško ljudstvo računa nanj. ker je odločen in upa, da bo izvedel gospodarsko obnovo države s pametno uporabo ameriške pomoči. V Grčiji, ki je znana po celem krdelu poklicnih, politikov in po korupciji, Karamanlisova ztnaga veliko pomeni. Zahoti ga bo gotovo podprl, saj mu je Karamanlis ostal zvest tudi med volilnim bojem, kar ni bilo lahko. koalicijo porensko-vvestfalske deželne vlade, jo vrgli ter ustanovili novo vlado skupno s socialisti. Kmalu je nastal razkol v liberalni stranki. Šestnajst njenih poslancev se je izreklo za podporo Adenauerjevi politiki. To skupino je kancler obdržal v vladi, ostale liberalce, to je Beblerjevo skupino, pa je izključil iz vladne koalicije. V bodoče bo imel več težav zlasti v senatu, kjer utegne ostati v manjšini. Za reševanje važnih vprašanj se bo moral pogajati s socialisti, kakor je že storil, ko se je z njimi sporazumel glede zakonodaje o nemški vojski. Usoda liberalcev pa bo ista, kakor drugod po svetu. To gibanje se ragbija na levico in desnico ter počasi izginja. Njegovo dediščino prevzemajo drugi. Nemci pa so na razpotju. Če ne bodo poslušali izkušenega kanclerja, utegnejo vnovič zaiti v nevarne nacionalistične vrtince, kar bi lahko pomenilo veliko škodo za evropsko misel. Medcelinske pakete Rakete vsi poznamo. Znanstveniki računajo, da bodo lahko do leta 1960 izdelali taike rakete, ki jih ho mogoče izstreliti iz ene celine na drugo, na primer iz Amerike v Azijo ali Evropo in obratno. Te rakete bodb imele atomske ali vodikove naboje. Do leta 1960 bodo to strašno orožje imele verjetno Združene države, Velika Britanija in Sovjetska zveza. Bodočo vojno hi vodili skoro samo z raketami. Te nosilke grozne razdejalne sile, ki bi frčale z enega dela sveta na drugega, bi z enim samim zamahom tako udarile po sovražnem ozemlju, da bi uničile njegova glavna središča, zlasti središča njegpve letalske sile, da bi napadena država ne mogla napadalki odgovoriti z enakim napadom. Boj bi bil kratek. Vojna z medcelinskimi raketami bi trajala dva do tri tedne. Nihče bi v začetku ne mogel reči, kako bi se končala. Najbrž ne bi poznala zmagovalca in premaganca. Obramba pred napadi z medcelinskimi raketami bi bila možna z mrežo radarskih naprav, povezano z elektronskimi prest rezalni mi sredstvi, tudi raketami. Radar bi lahko napovedal, da se sovražna atomska raketa bliža in jo pomagal z e-lektronsko vodenimi izstrelki uničiti ali ji vsaj spremeniti smer, preden bi dosegla svoj cilj. Nova vojna bi bila torej strašna. Kljub temu pa ne smemo obupati. Dokler bosta oba tabora v tem orožju približno enako močna, Sovjeti ne bodo upaji napasti. Upajm«, da se bosta oba tabora vsaj toliko sporazumela, da ne kaže uporabljati novega strašnega orožja, saj, bi obema prinesla uničenje in smrt. Kot ljudje, ki živo verujemo, da Bog vodi usodo posameznikov in narodov* moramo Boga prositi, naj vojli narode po pravi poti in nas reši strašnega, katastrofalnega Spopada medcelinskih atomskih in vodikovih raket. Iz pastirskega pisma goriškega nadškofa za 1.1956 Zdaj se pa ozrimo š sinovsko vdanostjo na angelsko osebnost papeža Pija XII., ki že 17 let vodi in vlada kat. Cerkev. Njegova bela postava, vzvišena in svetla, vzbuja občudovanje vseh, celo samih nasprotnikov. V njem lahko občudujemo človeški in 'božji element, ki se tako skladno zlivata v izredno pomembno osebnost. V Piju XII. človeška plat odgovarja popolnoma vzvišenemu dostojanstvu, ki mu je bilo dano po Kristusu Gospodu. Bog, ki je določil kardinala Evgenija Pacellija za papeža v tako viharnih časih, ga je pripravil na to poslanstvo z izbranimi darovi narave in milosti: dal mu je jasen razum, široko kulturo, plemenito čuteče srce, neuklonljivo močno voljo, ki pa je združena z očetovsko rahločutnostjo, in še zlasti ubranost plameneče duše, ki vsa gori za Boga in Cerkev in ki istočasno izžareva toplo pobožnost in odsev notranje milosti. Dosti je, da vidimo, kako papež moli! Previdnost božja je poskrbela, da si je v letih priprave pridobil široko izkušnjo v cerkvenih in svetnih zadevah, ko so mu bile poverjene težke službe in odgovorna mesta ob strani velikih papežev in izkušenih državnikov, kot so bili Pij X., Pij XI., modri kard. Merry del Val pravoznanec kard. Gasparri. Ko so po smrti Pija XI. kardinali izbrali za novega .papeža kard. Pacellija, se je vsa Cerkev vzradovala, saj so tudi najbolj preprosti verniki videli v asketični osebnosti Pija XII. razsvetljenega apostola, pripravljenega reševati v božji luči najbolj kočljive probleme. Bili so tedaj težki dnevi za Cerkev in za vse človeštvo, ki sta stala na pragu druge svetovne vojne. Prva poslanica novega papeža je bila poziv k miru: prosil in rotil je odgovorne državnike, naj ne začenjajo z vojno: »Z mirom nič ne izgubite, v vojni pa lahko vse!« (Poslanica po radiu 24. 8. 1939,) Toda oholi narodni voditelji, ki so zaupali svojim vojnim silam niso poslušali preroških papeževih besed. V pohlepu in sovraštvu si zapeljali lastne narode v pogubno vojno, ki je sejala smrt in uničenje v nepopisni meri. Papež Pij XII. je v svoji prvi okrožnici, v 'svojih govorih in poslanicah izražal čustva razumevanja in odpuščanja in pozival k prizanašanju in miru; uporabljal je ves svoj mednarodni vpliv in diplomatsko dejavnost, da bi vojno vsaj zajezil in preprečil nečloveško'suro ve vojne metode. Organiziral je široko razpredeno dobrodelne ustanovo, pravi čudež krščanske ljubezni, v korist trpečih vseh narodov plemen in celin, dobrodelno delovanje, ob katerem je ves svet strmel in ki se se vedno razcvete, kadar pade človeštvo v kakršno koli nesrečo V vse dele sveta je pošiljal svoje poslance, da so izražali čustva razu nievan ja in tolažbo skupnega očeta in nudili njegovo tvarno pomoč Nihče, pa čeprav drugoverec, se ni nikdar zaman zatekel k papežu, ne da bi našel v njem usmiljenega očeta, dobrega in plemenitega. Ko je Italija postala krvavo bojišče in ko so vojne .grozote upepe-ljevale mesta in 'asi ter dosegle samo mesto Rim, je dal papež odpreti vrata svojih dvorcev, palač in samostanov, da so se vanje zatekli ubežniki, pregnanci in preganjani tseli vrst in strank in tamkaj našli očetovsko ljubezen in gmotno pomoč. Po nekem bombardiranju mesta Rima je sv. oče stopil med kadeče se razvaline in bodril z besedami tolažbe bridko prizadete oškodovanec: ob odhodu so rdele na njegovi snežno-Beli obleki kaplje- krvi. Nemogoče Nam je primerno očrtali, kaj vse je v vojnih in povojnih letih papež dobrega storil in kako je v svojih čudovito lepih poslanicah kazal sodobnemu človeštvu pota miru: to vzvišeno delo sv. očeta b( ostalo zapisano v zgodovini kot eno največjih in najbolj zaslužnih podvigov svete stolice. Poltnina plačana v gotovini Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo: Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Cena : Posamezna štev. L 25 * Naročnina: Mesečno L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Poštno ček. račun: štev. 24 124 Iti NAŠ TEDEN V CERKVI 4. 3. nedelja, 3. postna: sv. Kazimir, sp. «5. 3. ponedeljek: sv. Janez Jožef od Kr. 6. 3. torek: sv. Perpetua in Felicita, m. 7. 3 sreda: sv. Tomaž Akvinski, c. u. 8. 3. četrtek: sv. Janez od Boga, sp. 9. 3. petek: sv. Frančiška Rimska, iv/. 10. 3. sobota: sv. 40 mučencev. SV. TOMAŽ AKVINSKI (f 7. 3. 1274) spada med največje mislece in bogoslovce vseh časov. Knjig je spisal za dve omari. Njegovo najodličnejše delo je Summa theo-logica, v njem podaja in utemeljuje ves katoliški nauk. S tem delom je položil bogoslovju trden temelj, ki drži od počet-ka, skozi vsa stoletja, do danes. Na tridentinskem vesoljnem cerkvenem zboru je imela ta knjiga svoje mesto prav poleg sv. pisma. Čeprav velik po razumnosti in učenosti, je bil sila pobožen, ponižen, čist, usmiljen in dobrotljiv. Bil je velik častilec sv. R. T. Zgled nam je, da si vera in znanost ne nasprotujeta, saj obe prihajata od vira resnice, od Boga. Površno znanje vodi do pekla, popolno znanje dviga do Boga. IZ SV. EVANGELIJA isti čas je Jezus izganjal ( hudega duha, ki je bil nem. Ko pa je hudega duha izgnal, je mutec spregovoril in množice so se začudile. Nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Beelzebubom, poglavarjem hudih duhov, izganja hude duhove.u —-Drugi pa so ga skušali in so zahtevali od njega znamenja z neba. Toda on je poznal njih misel in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če je torej tudi satan zoper sebe razdel jen, ka- ko bo obstalo njegovo kraljestvo? Ker pravite, da z Beelzebubom izganjam. hude duhove, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa s prstom božjim izganjam hude duhove, je res prišlo k vam božje kraljestvo. Kadar močni oborožen varuje svoj dom, je na varnem njegovo premoženje; če pa pride močnejši od n j ega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal in razdeli njegov plen. Kdor ni z menoj, je zoper mene in, kdor ne zbira z menoj, raztresa. Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja in, ko ga ne najde pravi: 'Vrnil se bom v svojo hišo, od koder sem izšel.' lil ko pride, jo najde pometeno in okrašeno. Tedaj gre in si prevzame sedem drugih duhov, hujših, ko je sam, in gredo vanjo in ondi prebivajo; in končno stanje tega človeka je hujše od prejšnjega.a — Ko je pa to govoril, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: nBlagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile.u —• On pa je rekel: »Da, še bolj pa blagor tistim, ki božjo besedo poslušajo in ohrani jo.a lleliki petek v novih obredih Veliki petek je posvečen spominu odrešilne smrti Gospodove. Že v apostolskih časih so obnavljali ta spomin v petek popoldne okrog tretje ure. V srednjem veku so iz raznih vzrokov obrede prenesli na jutranji čas. Sv. oče je zdaj zopet postavil obrede velikega petka na pravo mesto in jim vrnil prvotno obliko. Obredi velikega petka se morajo torej vršiti popoldne in ne smejo začeti pred 3. uro in ne po 6. uri. Glavni deli teh obredov so: 1. Po kratkem uvodu se poje »pasijona, t. j. trpljenje Kristusovo po sv. Janezu, ki je bil sam priča Jezusove smrti na križu. 2. Molitve za sv. Cerkev, za papeža in škofe, za duhovnike in duhovniški naraščaj, za razkolnike in krivoverce, za Jude in pogane. 3. Odkritje in počeščenje sv. križa. Duhovnik razkrije vernikom križ, da ga potem kleče počastijo. 4. Končno sledi obhajilo duhovnika s sv. hostijo posvečeno prejšnji dan in obhajilo vernikov. Obhajilo se vernikom ni delilo na veliki petek že dolga stoletja, Pij XII. pa jim je zopet dal možnost, da sprejmejo Kristusa in z njim sadove njegovega oilrešenja tudi ta dan, ko se obhaja spomin Gospodove zveličavne smrti na križu. Marsikdo, navezan na spomine prejšnjih let, se kar ne more vživeti v spremembe. Zaupajmo Cerkvi, ki jo vodi Sv. Duh in sprejmimo vdano kar nam naroča. Velika noč bo lepa tudi v novih obredih, le vživeti se moramo v njene sv. skrivnosti. Hudi duh nikoli ne bo prenehal s svojim bivanjem, ker je po naravnem bistvu nesmrtni, čeprav veko-maj pogubljeni, breztelesni duh. Pognan v večni peklenski ogenj, ostane obsojen za vso večnost. Njegova usoda je torej neznosno trpljenje, obupne muke in bolečine. Ni pa vreden našega pomilovanja in še manj ljubezni, ker je do dna duše slab (po lastni krivdi!), hudoben in pokvarjen ter kot tak nepoboljšljiv. Niti Bog ga nima namena spreobračati, ker je za satana doba preizkušnje že zdavnaj minila. A hudič tudi ne preneha s svojim zlobnim in pogubnim delovanjem. Tudi v tem je večen, vsaj v svojem kraljestvu. Ko nastopi sodni dan, preneha sicer satanov lov na ljudi, ne pa njegov a-narhistični in mučilni poklic na-pram pogubljenim v peklu. Satan neprestano kuje maščevalne in razdiralne načrte proti Bogu, proti Cerkvi in proti ljudem. Ne mara vere ne božje oblasti; ne mara morale ne poštenih ljudi; ne mara kršč. družin in ne pravih domovin; ne mara rojstev, ne krsta, ne spovedi ne sv. obhajila; ne mara reda ne miru in ne sožitja med narodi. Zelo pa ljubi zmedo, vojske in revolucije. Zato hujska in podžiga na vse načine k sovraštvu, odkrito in skrivaj, da doseže svoj zlohni namen: popolna zmaga brezboštva nad svetom. K temu podlemu programu najbolj pomagata inasonstvo in komu- nizem, a tudi verska brezbrižnost in grešno nekrščansko življenje. Predvsem rovari proti Bogu, ker ve, da je Bog prvi in glavni steber ter podlaga vseli človeških in krščanskih vrednot. Satan je zvit lisjak, posluži se lahko dobrih, celo svetih ljudi (če so nevedni ali naivni) in stvari. Po navadi samo skuša, a včasih besno napada in celo obsede človeka, najprej telo in potem se naseli v duši. Njegove, vsaj posredne, žrtve moremo postati vsi. Vedimo: glavno in najhujše satanovo sredstvo je greh (upor proti Bogu) in vse, kar vodi vanj. Pomoč in obramba pa je sledeča: neomajna vera, duševna čistost, zvestoba Bogu, krščanska zmernost v vseh rečeh (v jedi, pijači, počitku, zabavah), nadziranje čutov in čutil, varstvo in beg pred vsem grešnim. Posebno pa vztrajna molitev združena s pogostimi sv. zakramenti, križ (znamenje in les), Mar. podobica ali svetinja, blagoslovljena voda, pobožni vzdihljaji, klicanje na pomoč svetih imen (Jezusa, Marije, svetnikov). V primeru težkih skušnjav ali posebne hudičeve nadležnosti pa takole recimo: Poberi 6e satan! Pojdi od mene, skušnjavec! — Ali pa se pokrižajmo (če smo na samem), ali, še bolje, po tihem izgovorimo in, če treba, ponavljajmo: Moj Jezus, usmiljenje! V primeru obsedenosti (ko se hudi duh polasti telesa in celega človeka) ali drugih izrednih in nenavadnih hudičevih napadov pa je treba k duhovniku, da podeli poseben blagoslov (izgon ali ekzorci-zem). Po navadi pomaga že dobro opravljena sv. spoved. Pomnimo še sledeče: hudiča se nikakor ne smemo bati, ker je kakor zvezan in nam ne more do živega, če tega sami ne dopustimo. Zahteva pa previdnost in duh. boj! Končno: ni kriv zla (in socialnih krivic) samo Lucifer, ampak tudi vsi tisti ljudje, ki Boga in drugih pravih vrednot iskreno ne ljubijo. Zato je 'potrebna previdnost, dobrota in svetost čiste vesti! Jezus, vir svetosti, usmili se nas in posveti nas! Iz življenja Cerkve SLOVESNOST V BAZILIKI SV. PETRA NOVE CERKVE V MARSEJU V' nedeljo 11. marca bo v vatikanski baziliki slovesna proslava 80-letnioe sv. očeta in 17-letniee njegovega kronanja. Pontifikalno sv. mašo bo daroval dekan kardinalskega zbora kardinal Tisserant, ki ga v Gorici poznamo, ker je bil tu ob sklepu šikofij-skega evharističnega kongresa in je imel sklepni govor na Travniku. Mnogo držav bo poslalo svoje posebne zastopnike k tej proslavi, tako, da bo res ves svet zbran ob namestniku Kristusovem na zemlji in velikemu glasniku miru in sloge, med narodi. Dozdaj so javile svoja iposebna zastopstva naslednje države: Italija, Francija, Belgija, Avstrija, Španija, Irska. Zah. Nemčija. Filipini, Libanon, Sirija, Argentina, Bolivija, Čile, Indonezija, Haiti, Iran, Peru, Panama, Venezuela, Uruguay, Kitajska, Japonska. Indija, Paraguay, Egipt. Dežele onstran železne zavese, ki ječijo pod rdečim materialističnim jarmom bodo zastopali pa begunci, saj jih je iz vseh dežel polno v svobodnem svetu, ker te nimajo nikakih stikov s sv. stolico in jim t je papež le tarča kamor so usmerjeni vsi napadi brezboštva. ŠPANSKI ABBE PIERRE Kar je za pariške reveže duhovnik Pier-re, to je za Spance škof v Cordovi Albin Gonzales ,ki pripada dominikanskemu redu in ga nazivajo »brat Albin«. V osmih letih je dal zgradili za svoje vernike 5000 stanovanj, 3 cerkve, 2 kinodvorani, športno igrišče z 11.000 prostori in več osnovnih šol. Najemnina za stanovanja se ravna po gospodarski zmogljivosti družin. Pred kratkim je škof bil v Parizu, kjer se je sestal z duhovnikom Picrrom. REVOLUCIJA RODI SVETNIKE V španskem mestu Ciudad Real se je začel škofijski proces za proglasitev blaženim vojaškega s(kofa, nekaterih duhovnikov in bratov krščanske šole in železniškega strojnika Alvara Moreno, ki so bili v mestu pobiti v prvih dneh komunistične revolucije v Španiji. DRAGO SVETO PISMO Nek Parižan je kupil v Londonu sveto pismo iz 13. stoletja, pisano v latinščini. Za knjigo je plačal 6 milijonov frankov. Nadškof v Marseju mons. Delay je prosil svoje vernike, naj mu pomagajo spraviti skupaj 100 milijonov frankov, ki jih potrebuje za zgraditev novih cerkva v novih predmestjih. Poziv je naletel na ugoden odmev in zares je bila skoraj celotna vsota v kratkem času zbrana. Nadškof je bil posebno vesel daru skupine starih ljudi, ki živijo v skromnih razmerah, pa so mu vseeno darovali 70.000 frankov. MOTORNA KOLESA ZA MISIJONARJE Za praznik Razglašenja Gospodovega so avstrijski katoliški fantje zbrali 79 milijonov za nakup motornih koles, ki bodo poslana misijonarjem. SREČNA ŠKOFIJA Škofija Vittoria v severni Španiji je najbolj bogata na duhovniških poklicih izmed vseh škofij na svetu. Leta 1950 je morala odstopiti velik del svojega ozemlja dvema novima škofijama in jc imela 36 duhovniških poklicev: že naslednje leto pa je število naraslo na 68. PRISILNO DELO Odbor mednarodnega urada za delo bo pod predsedstvom Pavla Ryeggerja, bivšega predsednika Rdečega križa, izvedel anketo o prisilnem delu, ki še obstaja po svetu. Meseca junija pa bodo delegati 71 držav skušali obsoditi tak suženjski način dela in ga postaviti izven zakona. DIAMANTNI JUBILEJ Zadnja še živeča sestra sv. Terezike slavi ta mesec diamantni jubilej redovniškega življenja. Njeno redovno ime je mati Genovefa. TRGOVINA S SUŽNJI Belgijski misijonar p. La Graviere je v spomenici neizpodbitno dokazal, da je v gorah med francosko Afriko in Libijo prava trgovina s sužnji, ki jih kupujejo v zameno za orožje. Te nesrečne ljudi potem prevzgajajo v posebnih šolah in jih potem prodajajo na trgih v Mek!ki, Medini in drugod, kjer trgovanje s sužnji ni postavno prepovedano. Zimske težave Od vsepovsod prihajajo poročila o dramatičnih urah, ki so jih preživeli ljudje v dnevih velikega mraza, ko so (bili dneve in dneve odrezani od ostalega sveta, brez potrebnih živil in obleke, pa tudi o junaštvu in požrtvovalnosti reševalnih .skupin, ki so na vsakem koraku tvegale življenje, le da bi dosegle stike z odrezanimi kraji. Poročajo iz Camigliatella v Južni Italiji, da je otroška kolonija Della Sila, na višini 1300 metrov, bila pet dni nepristopna zaradi silnih snežnih zametov. V koloniji je bilo 75 otrok. Ko so silni snežni zameti zaprli vse ceste do njih, je bilo v vasi samo 40 kg. moke, drugega skoro nič. Otroško zavetišče so opravljale same ženske, zato je bila zaskrbljenost staršev v Cosenzi in drugod še večja. Ravnateljica zavetišča je v silnem snežnem metežu dosegla oddaljeno vas, od koder je še lahko oddala zadnjo brzojavko v Cosenzo, preden je vihar pretrgal še to zvezo. Tedaj je junaška skupina 15 gasilcev in kakih 30 delavcev nastopila težavno pot do odrezanega kraja po železniški progi. To je pokrivala dva metra debela plast snega in junaška skupina se ni ustrašila 14 km dolge železniške proge, ki jo je bilo treba očistiti. Snežni viharji so silno ovirali njihovo delo, najtežje pa je bilo v predorih, kjer se je nakopičil led in so od stropa viseli težki ledeni kapniki, ki so ob najmanjšem stresljaju zgrmeli na tla. Dva dni in dve noči so bili delavci neprestano na delu, da so očistili železniški tir in je potem vlak po tej sneženi soteski dosegel ogroženi kraj. Se poldrug km poti in junaška skupina je obložena z zaboji najpotrebnejšega živeža dosegla otroško zavetišče. Na vratih jih je že čakala ravnateljica, iz notranjosti pa je prihajalo otroško petje svetih pesmic. Otroci niso nič vedeli o nevarnosti, ki jim je grozila, zato so tudi zasnežene moie v visokih škornjih sprejeli s smehom. Vse je bilo zanje le silno lepa zabava. ZAMETENI VLAK Nič manj dramatične niso bile ure, ki so jih preživeli potniki vlaka Ancona-Riin, ki je obtičal v snežnem metežu v umbrijskih gorah. Bilo je proti večeru in železničarji so vse poskusili, da bi rešili vlak iz ledenega objema. Toda vse zaman. Dosegli so najbližjo čuvajnico in od tam prosili nujno pomoč. Kmalu sta prišli na lice mesta dve težki lokomotivi, ki pa sta se zaman trudili, da bi se približali zametenemu vlaku. Noe je padla na zemljo in nesrečni potniki so se zbrali v edinem vozu, v katerem je bilo še 'nekaj gorkote. Proti jutru je še tu pošla luč in ugasnila. Živeža niso imeli. Štirimesečni otrok je obupno jokal, mati ni imela več mleka zanj in tudi med potniki ga ni bilo niti kapljice. V obupu je prosila mati, naj jo pustijo, da bo dosegla najbližjo vas. Niso je pustili, ker bi omagala. Proti jutru so nesrečne potnike dosegli prvi najpogumnejši vaščani, njim na čelu župnik iz Colle di Nocera, močan in velik kot don Camillo. Iz rok v roke je šla steklenica toplega mleka in prišla tako do premra-ženega in lačnega otroka. Potniki so počasi zapuščali vlak in našli toplo zavetje pri usmiljenih vaščanih. Pet potnikov pa se ni upalo na tako dolgo pot in so še cel dan in vso naslednjo noč ostali v ledenem objemu zametenega vlaka. Kot zadnjo so iz vlaka rešili žensko, ki je tehtala nad kvintal. Ko so jo vprašali, zakaj ni prej izstopila, je rekla, da se je bala, da bi se vsi e d teže ne udrla v sneg. Tako se je navsezadnje dramatični epilog končal v smehu. ZANIMIVOSTI DVORNA CENZURA Japonski cesar Hirohito sme odslej brati vse časopise in revije. Pred ?0 leti so speljali cenzuro zoper nekateri tisk. ki bi lahko kvarno vplival na mladega cesarja. Ves tisk, ki gre cesarju v roke. prej razkužijo. Preventivna moralna razikužitev bi liila nujno potrebna za ves današnji tisk, ki prihaja v roke mladim in starim tudi pri nas. »SIC TRANSIT GLORIA MUNDI . .« V začetku leta je v Parizu umrla nekdaj slavna gledališka igralka Mistinguette. Njena smrt ni vzbudila nobene pozornosti; starejši so mislili, da je že mrtva, mlajši ne poznajo niti njenega imena. In vendar je bila v svojem času zaradi izredne telesne leppte naravnost oboževana v I' ranci-ji in tudi drugod po svetu. Čas pa jc vseeno opravil svoje delo: izbrisal je njeno lepoto in tudi izbrisal jo jc iz spomina. Dočakala je nad 80 let. »SKROMNI ZASLUŽKI« Rimska občina je že naložila 609 milijonov davka 35 najbolj znanim filmskim igralcem — posameznega pride približno 17 milijonov. Davki vsekakor nišo previsoki, če upoštevamo zaslužke: De Siea dobi 100 milijonov za film, Lollobrigida 80 milijonov, Loren 55 milijonov, Sordi 40 milijonov, Pampanini 30, Ferzetti 20 milijonov — ostalih, ki imajo manjše zaslužke, ni vredno niti naštevati. MOLITEV PRED JEDJO Mnoge ameriške restavracije so dale tiskati male lične razglednice z besedilom molitve pred jedjo, tako za katoličane, kakor za protestante in jude. GIOVANNI PAPINI 75-LETNIK Giovanni Papini je dopolnil 75 let. Obiskalo ga je veliko prijateljev. Kot je znano, je težko bolan in se ne more gibati in ne govoriti. Še vedno narekuje svoji nečakinji Ani, ki mu streže, razne tehtne članke. Težko trpljenje s krščansko vdanostjo prenaša. Mnogo pozdravov je ipre-jel iz vseh delov sveta in tudi iz Vatikana. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI ŠE NEKAJ IZ RIMA Že zadnjič smo poročali o praznovanju 80-letniee č. m. Terezije Hanželič, vrhovne prednice šolskih sester. Slavje se je vršilo v Rimu v materni hiši ter danes lahko kaj več povemo o tem, kakor smo ujeli po vatikanskem radiu. Za to priložnost so se zbrali pri šol. sestrah v Via dei Colli lahko rečemo, da vsi cerkveni predstavniki slovenske kolonije v Rimu, poleg številnih laikov. Slovesno mašo je daroval prevzv. nadškof msgr. dr. Alojzij Fogar, ki ne zamudi prilike, da bi ne pohitel med drage mu Slovence v Rimu. Ta je tudi v ognjevitih besedah orisal delo in žrtve, ki jih je slavljenka doprinesla v 80 letih svojega življenja in v 57 letih redovnega poklica ter v 20 letih vrhovnega vodstva reda šolskih sester. Dolga doba je to že v mirnih letih in rednih razmerah, še daljša je, če pomislimo, da je med tem č. m. preživela dve svetovni vojni, v zadnji pa bila izgnana iz domovine in materne hiše v Mariboru skupaj z vsemi sestrami, da so si morale iskati drugod zavetišča. Tako jih je val zanesel tudi v Rim, kjer so si sedaj ustanovile svojo novo materno hišo, ne brez . izrednih trudov in težav, a tudi ne brez vidnega božjega blagoslova. Red šolskih sester, ki je doma vse izgubil, se je razširil drugod, na Tržaškem, Gorici, Rimu. Južni Ameriki, na Koroškem. »Daleč po svetu razsejal je svoj sad«. Še nekaj je poudaril govornik: č. m. Hanželič, sama begunka, jc od prve ure v Rimu ves čas, brez ozira na trud in stroške, nesebično skrbela za slov. begunce, ki so se v Rim zatekali. Ni ga begunca, ki bi ga ne sprejela in mu pomagala. Slavljenka zasluži po pravici ime matere slovenskih beguncev, je zaključil msgr. Fogar. Popoldne po slovesnih petih litanijah je sledila slavnostna akademija, katere se je udeležila skoro v celoti vsa slov. kolonija v Rimu. Častiti materi so izrekli voščila in zahvalo otroci, dekleta iz dekl. krožka, zastopnik slov. beguncev, slov. dijakinja. moški zbor je pa zapel nekaj primernih pesmi. Seveda tudi po>poldne ni manjkal slavnostni govor. Č. m. Tereziji Hanželič naj gredo še enkrat tudi naše čestitke in voščila, saj smo vsi Slovenci v zamejstvu brez izjeme po njenih redovnih hčerah deležni njenega truda in dela. SMRT V MEDANI V BRDIH Zadnjo sredo 22. februarja je umrl najstarejši mož v vasi, 89-letni Andrej Simčič, Ščipkov (rojen 25. 11. 1867) trdna briška korenika, častitljivi starosta medanskih kmetov, ki je preživel razna obdobja v treh državah in učakal mnogo političnih in gospodarskih sprememb. Kot samouk si ' je pridobil mnogo znanja, da je v vsem okolišu veljal kot dober zgodovinski pripovedovalec, domačim študentom je znal praviti zanimive zgodbe iz benečanskih vojsk po Brdih in še marsikaj iz vaške kronike, kar je prav prišlo zapisovalcem iz domoznanstva. Pod tedanjim županstvom je bil nekaj časa tako vesten vaški redar, da jc prišel kar v prislovice zaradi svoje službene gorečnosti. Odšel je po kratki bolezni, v tej zimi, ki je zahtevala že toliko žrtev. Nepozabnega Drejca ščipkovega smo pogrebli v petek 24. 2. popoldne in mu zapeli stare nagrobnice. Ohranili ga bomo v častnem spominu, njegovi družini, iz katere izhaja vnuk č. g. Oskar Simčič, ki študira v Rimu, naše sožalje. Leto VIII ■ 1956 - Štev. 9 KATOLIŠKI GLAS Stran 3 Ob zastrupljenih vrelcih življenja Bilo je v adventu 1955, ko se je naše ljudstvo pripravljalo na sveti Božič. Upalo je, da bo vsaj v toplem družinskem svetišču doživljalo lepoto Gospodovega Rojstva in veselo oznanilo božjega Učlovečenja. Pa se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Satan sam je ves adventni čas pljuval na samo skrivnost življenja in to na tako prostaški način, kot ga slovenska zgodovina menda še ne pozna. BELA KUGA NA POHODU »Slov. poročevalec«, »Primorske novice« in drugi komunistični časopisi Slovenije so kot nalašč prinašali spis dr. Franca Novaka »Spočetje po naši volji ali o kontrakoncepci-ji«, ki je. skrajno nesramen napad na. družinsko moralo in pravi atentat na narodno zdravje. S ciničnim verizmom, ki je pravi izliv notranje piščeve gnilobe, razpravlja o preprečevanju spočetja in o protinaravnem spolnem izživljanju. Spis je prava šola »bele kuge«. V duhu novodobne brezvestne razbrzdanosti in brez vsakega nravstvenega ozira sin avtor pod krinko zdravstvene^ prosvete najbolj podle načine počutno-sti. Ni mu mar, da v imenu lažne znanosti zadaja smrtne udarce javni morali in izpodkopuje temelje družabnemu redu in osnove družini sami. GROBARJI LASTNEGA NARODA Novodobni hotljivci so s tem o-skrunili zakramentalni značaj krščanskega zakona in globoko žalili dostojanstvo krščanskih zakoncev. I-stočasno so pa s širjenjem samomorilne gnilobe v široke ljudske plasti izvršili nepopravljivo delo pohujšanja. V živo so zadeli družino — temeljno celico človeške družbe. Kot propada in umira vsaka ziv, ki se odtujuje naravi, tako hira in gine tudi družina, ta višja življenjska enota, čim bolj se oddaljuje od živih vrelcev življenja. Zgodovina nas kaj zgovorno uči. kako so raz obličje zemlje zginili narodi in države zaradi nravne propalosti in mehkužno sti. Grobarjem lastnega naroda, ki se skrivajo za pretvezo zdravstvene prosvete, navajamo iz govora papeža Pija XII. babicam naslednje besede: »Protikrščanski hedonizem se nesramno proglaša za ztlanost, pa oskrunja dostojanstvo i človeka i kristjana. Resnoba in svetost krščanskega moralnega reda zavrača slično nebrzdano pohoto.« In resni slovenski zdravstvenih': »Hotno okr-jena družina je izrodek razumarske prosvetljenosti, znak posnovljene miselnosti, očitno nasprotje naravnemu redu in zato zločin proti družini, prvini človeške družbe, strup na korenu človeštva.« (Dr. A. Bre-celj, Ob viru življenja, str. 186). SPLOŠNO ZGRAŽANJE Ogabno pisarjenje je naletelo na splošno zgražanje. Verno slovensko ljudstvo jc s studom zavračato umazani tisk. Možje in žene so bili upravičeno užaljeni, kajti naši zdravi zakonci gledajo družinsko srečo v medsebojnem spoštovanju in brezpogojni požrtvovalnosti, v otrocih pa vsebino in jedro svojega lastnega življenja. Ljudska nevolja je bila tolika, da so oblasti morale nekaj ukreniti. Niso, seveda, udarile krivcev, pač pa so segle po ustrahovalnem biču, kot običajno... In zgodilo se je, da so zaščitniki začeli hoditi od hiše do hiše spraševat, kako se župnik na prižnici izraža o javni morali; drugod so zahtevali pismene izjave, da se je duhovnik pritoževal nad »hudo skvarjeno mladino«; nagovarjali so celo osebe, naj se pri spo- vedi obtožijo čitanja nemoralnih listov in grešnega početja, da bi nato lahko zatožile spovednika, da je »izvajal nanje moralni pritisk«, naj se ne poslužujejo »izsledkov znanosti in zdravstvenih nasvetov«. Nekaj duhovnikov, tako ve povedati ljudski glas, je bilo v zvezi s tem klicanih pred »sodnika za prekrške« in baje tudi obsojenih na globe in zapor. Tepsti v obraz nedolžnega, da za lastnim hrbtom krijejo zločinca pred ljudsko nevoljo, je zločin, ki vpije v nebo; in ta zločin je dvakratno zločinski, če ga zakrivijo — čuvarji meča pravice. Borba Sovjetov proti praznoverju*? Dejanski borbi proti veri naj vzgojitelji v sovjetskih šolah posvečajo največ sil in največ časa pobijanju tako imenovanih verskih predsodkov ali praznoverja. V ta namen se razpisujejo razne velike nagrade, naloge, razprave, v katerih mladina izjavlja svoje mnenje. »Sovjetska pedagogika«, leto 1954-55, štev. 8. stran 495, prinaša sledečo nalogo neke moskovske sed-mošolke: »Nekega jutra sem spremljala sestro, ki je odhajala na kratek oddih v planine. Vlak je odhajal zelo zgodaj in na ulicah še ni bilo žive duše. Kar naenkrat skoči izza zida velik maček in utama vsa prestrašena zavpije, da se bo zgodila nesreča. Toda kmalu za mačkom prekriža našo pot mož s posodo vode in mama je bila takoj vesela, ker se bo srečno končalo: mož z vrčem vode naj bi pomenil srečo. Na postaji kupimo listke in sestra kmalu odpotuje. Šele pozneje doma mama spozna, da je sestra odpotovala z listkom za vstop na kolodvor, ipravi vozni listek pa sem prinesla domov v torbi. Sestra nam je kmalu pisala, da je srečno potovala. V vagonu je sicer kontrolor pregledal vse vozne listke, samo njenega ni zahteval in tako je srečno potovala, saj je srečala moža z vrčem vode. Kako naj bi človek kaj takega ne verjel?. Tudi če nočeš, moraš verjeti.« Takšen način mišljenja in pisanja med mladino sovjetskim pedagogom nikakor ne ugaja in člankar v prej citirani reviji se pritožuje, kako je mogoče, da tako praznoverje še vedno živi med modernimi ljudmi. Po drugi strani pa isti pedagogi padajo v nesmisle, ko vpijejo, da ni mogoče izključiti nekih čudežnih znanstvenih prerokb in napovedi, ki so jih napovedali veliki možje na podlagi zakonov socialnega življenja. Tako sta Marks in Engels napovedala že leta 1881 socialistično revolucijo v Rusiji. Engels je sedem let nato napovedal obliko prve svetovne vojne. Leta 1915 je Lenin napovedal možnost zmage samo v eni veliki državi, pet let nato pa, da bo Rusija preplavljena z električnimi centralami in tehničnim napredkom brez primere. Toda, kakor se niso v celoti izvršile mnoge socialne napovedi, tako se niso izvršile razne napovedi o prenehanju vere v Rusiji. Mačks se je zmolil v svojem modrovanju, misleč, da vera živi od zemlje in ne od neba, češ če uničite neznanstveno podlago vere, bo konec vere same. Kljub vsemu se je to med vsemi komunističnimi državami še najmanj posrečilo v Sovjetski zvezi, kjer se uradni vzgojitelji javno obtožujejo in na ves glas obljubljajo, da je treba pohod verskega udejstvovanja med mladino na vsak način preprečiti in zaustaviti. Šolstvo v južni Italiji Znano je, da je Italija med evropskimi državami še vedno ena izmed tistih, kjer je največ nepismenih. Krivda za to pa leži na južni Italiji in ne na severni, kjer je odstotek nepismenih le majhen. Statistike pravijo, da v celi državi izmed šoloobveznih otrok od 6. do 14. leta dejanski izpolnjuje svojo dolžnost le 84°/o; toda na jugu jih je komaj 78%, ki obiskujejo šolo. To se pravi,' da je v južni Italiji še vedno 22% otrok, ki ne obiskujejo nobene šole. To se pravi skoro vsak 4. otrok je brez šole. Ce temu prištejemo še dejstvo, da izmeti slo otrok, ki se vpišejo v prvi razred, jih na jugu le 37 do,vrši peti razred, lahko zaključimo, da je tam skoro 4 5 otrok brez vsake, ali vsaj brez zadostne ljudskošolske izobrazbe. Kje so vzroki za tako stanje? POMANJKANJE SOL V šol. letu 1952 53 je obiskovalo ljudske šole v severni Italiji 2.574.000 otrok, ki so imeli na razpolago 92.500 šolskih sob ter 107.000 učnih moči, torej 28 otrok na šolsko sobo in 24 otrok na učno moč. V južni Italiji pa je bil položaj naslednji: 1,900.000 otrok je imelo na razpolago sa- ko so v cesarski Avstriji uvedli leta 1869 obvezen šolski pouk. Danes je zadeva pomoči južnim pokrajinam Italije toliko napredovala, da država v celoti čuti dolžnost, pomagati tem krajem iz njih zaostalosti. Zato so kmalu po vojni ustanovili tako zvano »Blagajno za Jug«, ki naj vsestransko pomaga južnim pokrajinam iz gospodarske zaostalosti. Toda prazna bi bila ta pomoč, če hi ljudstvo še naprej ostalo nepismeno in neizobraženo. Zato so leta 1954 sprejeli v parlamentu poseben zakon za pomoč pri zidanju šol, ki velja zlasti za južne pokrajine. Po sklepih tega zakona bodo do leta 1963/64 vsako leto porahili poldrugo milijardo lir za zidanje novih šol; dve tretjini tega detjarja bosta šli na Jug. Seveda bo tudi ta, čeprav izdatna pomoč, še vedno dosti premajhna. Saj je 18 tisoč občin napravilo prošnjo za pomoč, a le 2300 šolskih poslopij bodo mogli zgraditi z odobrenim denarjem. Šolsko vprašanje na jugu Italije ostane torej še vedno daleč od dokončne rešitve. mo 47.000 šolskih prostorov in 66.000 učnih moči, torej 40 učencev na šolsko sobo in 27 na učno moč. Razvidno je tako, da na Jugu primanjkuje predvsem šolskih prostorov bolj kot učiteljev. Statistike zato pravijo, da niso redki primeri, ko imajo v isti šolski sobi tri, štiri in tudi pet dnevnih izmen različnih šolskih skupin. Jasno, da pri tem trpi pouk in njega uspešnost. Ker je tolikšno pomanjkanje šolskih prostorov, zato je v južni Italiji posebno veliko nepopolnih šol, kjer imajo manj kot petletno šolsko obveznost; veliko je tudi enorazrednic. Slabemu šolskemu stanju pa ni krivo samo pomanjkanje šolskih prostorov, temveč tudi nezavednost staršev in pa revščina. Starši, sami večkrat nepismeni, ne čutijo potrebe, da bi dali otroke v šolo, zlasti ne dekleta, ki so tako in tako - predvsem določena za dom. Poleg tega se velikokrat zgodi, da nimajo otroke s čim obleči in jim kupiti knjige ter zvezke; škoda je tudi za čas, ki ga otroci izgubljajo v šoli, ko doma lahko karkoli pomagajo. — Iz vsega je razvidno, da vlada tam doli prav ista miselnost, ki je vladala pri nas pred kakimi osemdesetimi leti, kmalu potem ŽENSKI KOTIČEK NE BODI CMERNA Dandanes, ko je na svetu toliko gorja, sta dobra volja in smeh toliko bolj zaželena in potrebna. Zlasti mati in gospodinja, ki nosi na svojih šibkih ramenih pretežno večino skrbi in nadlog, bi morala imeti smeh in dobro voljo tako rekoč »na prodaj«. Kako sončen je dom, kjer kraljuje vedra in ljubezniva gospodinja! Tudi če pride mož ali kateri izmed otrok z neprijetno novico dombi tej zahtevi ne ugodili, grozi podjetje,, da bo ukinilo tri mestne proge in sicer na letališče, s katero je združena tudi pot na pokopališče, v mestne bolnišnice in Pevmo. Odborniki so bili vsi proti ukinitvi in tako bo verjetno, če se pogajanja ne bodo ugodno zaključila, sprejeto povišanje avtobusnih tarif. To bo prizadelo ne samo potnike, temveč tudi podjetje samo, ker se bo brez dvoma število potnikov še zmanjšalo. Dol Kar bridko je, ko slisimo, kako nas zapuščajo naši trdni, zavedni in ugledni možje. Zato kar verjeti nismo mogli, ko se je razvedelo, da je na nedeljo 12. februarja po kratkem bolehanju umrl Dre-jev oče od Vižintinov. Saj je kljub visoki starosti še vedno mladeniško podjetno delal in skrbel za domačijo ter farne potrebe. Bil je namreč skozi vsa leta, odkar je bila po vojni ustanovljena duhovnija Brezmadežnega Srca Marijinega v Dolu, cerkveni ključar. Samo Bog ve, s kakšno ljubeznijo je rajni 'Drejev oče delal in si prizadeval, da je duhovnija sploh bila ustanovljena in potein tudi mogla uspešno delovati. Neustrašeno požrtvovalen je v tistih zmešanih časih bil trdna opora mlade duhovnije, kateri je želel, le da kmalu dobi tudi primerno cerkev. To so mu bile stalne sanje in edina želja, da dočaka novo doljansko cerkev. Bog naj mu bo plačnik za vse, kar je kot vzgleden cerkveni ključar storil za božjo čast. Kot 'trdna slovenska korenina je ,pa bil tudi zelo ugleden in poznan zaradi svoje vernosti in zavednosti. Njegov vzgled zvestobe izročilom očetov, to je krščanski veri in domovini, naj bo mlajšemu rodu v stalen opomin, kako je treba skrbeti, da bo (naš) Kras ohranil tudi v bodočnosti svoj sloves poštenja in zavednosti! Smrt slov. rudarja v Rajblju V ponedeljek 20. februarja, ko smo šli delavci druge izmene na delo (od 14. do 22. ure), nas je bridko presunila vest, ki je krožila po vasi, da so podzemeljski skladi zahtevali novo žrtev; tokrat našega pri vseh tako priljubljenega rojaka Mle- kuža Maksimilijana, iz Koritnice pri Bovcu. Malks Ruščov smo ga po domače klicali. Postal je žrtev svojega poklica. Bil je tesarski mojster v rudniku; zelo previden in izkušen rudar. Ko sem jaz začel tu delati leta 1924, sem ga že našel v rudniku. Na zanj usodni dan je bil zaposlen v jami sv. Sebastijana, kjer je nadziral strop in stene v rovu, kjer so drugi rudarji nakladali rudo. Malo pred poldne ve-dal!« Dečku je kar sapo zaprlo ob teh besedah. Nesrečni ded je torej res postal izdajalec lastnega sina, duhovnika! Solze so Johnu stOipilc v oči. Ko je. Šerif to zapazil, je nadaljeval zasliševanje z večjo prijaznostjo: »Kajne, mali, tega ne bi bil pričakoval? No, nič se torej ne boj! Kar naravnost mi povej, kje je, pa ti odpustim, da si prej lagal.« (Nadaljevanje)