Poštnina plačana t gotovini
Proletarci vseh dežel, združite se!
Ljubljana, sobota, 12. januarja 1952
Številka 2. — leto xiii. — cena is dinarjev
Izhaja vsako soboto — Odgovorni urednik Vlado Vodopivec — Uredništvo: Knafljeva ul. 9 — Uprava: Kopitarjeva ul. 2 — Tel. uredništva 59-81—59-89, uprave 52-61—52-65 — Tel. naročniškega oddelka: 30-30 — Telefon oglasnega oddelka 36-85 — Številka ček. rač. 604-90321-0 — Mesečna naročnina 70 din -Poštni predal štev. 42 — Tisk tiskarne »Ljudske pravice«
PRAVICA
GLASILO KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE
M
Šesto plenarno zasedanje centralnega komiteja
KOMUNISTIČNE PAR11JE SLOVENIJE
8. januarja t. I. je bilo VI. plenarno zasedanje CK Komunistične partije Slovenije z dnevnim redom: 1. Referat in razprava o delavskih svetih in upravnih odborih — referent tov. Stane Kavčič. 2. Izvolitev novega organizacijskega sekretarja. 3. Razno.
Na osnovi referata o delavskih svetih in upravnih odborih in po vsestranski in temeljiti diskusiji, v kateri je sodeloval tudi tov. Boris Kidrič, član Politbiroja CK KPJ, je bila sprejeta resolucija o nalogah partijskih organizacij in komunistov v podjetjih, v delavskih svetih in upravnih odborih.
Ker odhaja tov. Lidija Sentjurc, dosedanji organizacijski sekretar CK KPS, na novo službeno mesto, je bila na predlog sekretarja CK KPS tov. Mihe Marinka izvoljena za novega organizacijskega sekretarja tov. Vida Tomšič.
Resoiudfo VI. plenuma o delavshih svetih
VI. plenum CK KPS ugotavlja, da kaže_ dosedanja praksa delavskih svetov in upravnih odborov, da je naš delavski razred sposoben v imenu skupnosti voditi in upravljati gospodarska Podjetja in da so se delavski sveti v ogromni večini pravilno orientirali _ v svojem poslovanju ter da se zavedajo, da spada povečanje produkcije in produktivnosti, izboljšanje organizacije Podjetij in dela ter delovne discipline med njihove poglavitne naloge. Delavski .sveti in upravni odbori so se_ uveljavili med delavci, kakor tudi pri strokovnjakih in oblastnih ter državno-upravnih organih. Vpliv neposrednih proizvajalcev pri upravljanju se veča, hkrati se poglablja pri delavcih zavest, da niso več v mezdnem odnosu do podjetja, marveč da so člani delovnega kolektiva, ki to podjetje vodi in upravlja.
Proces poglabljanja socialistične demokracije prihaja v delavskih svetih in upravnih odborih najbolj do izraza. Tu, v delavskih svetih in upravnih odborih, se razvija in utrjuje njena materialna osnova in njena vsebina. Pravilno pojmovanje socialistične demokracije, možnost svobodnega ustvarjanja in sproščene iniciative ter medsebojna konstruktivna kritika so elementi, ki ta proces označujejo in ga bogatijo z idejno politične strani s socialistično vsebino in perspektivo.
Hkrati pa VI. plenum ugotavlja, da partijska vodstva in partijski delavci premalo proučujejo družbeno-politični proces, ki se vrši z uvedbo in z vse
večjim uveljavljanjem delavskih svetov med neposrednimi proizvajalci v podjetjih, da mu posvečajo premalo pozornosti in ne izkoriščajo dovolj tega moralno-političnega kapitala na ostalih področjih političnega in družbenega življenja.
Uspehi delavskih svetov so toliko večji in pomembnejši, ker njihovo delo otežkočajo številne objektivne težave, ki izvirajo bodisi iz naše gospodarske situacije, bodisi pa so političnega odnosno organizacijskega značaja. Spričo tega je razumljivo, da so se v nekaterih delavskih svetih pokazale razne napake in pomanjkljivosti.
Zato VI. plenum CK KPS na osnovi poročila in obravnave na zasedanju nalaga članom Partije in partijskim organizacijam naslednje:
1. Spričo dejstva, da delavski sveti često gledajo na nekatere probleme, predvsem na probleme gospodarskega značaja, preveč izolirano; da včasih ne vidijo splošnojugosjovanskih potreb; spričo dejstva, da sta ta ožina in to pomanjkanje širše perspektive posledica nezadostnega poznanja in proučevanja naše celotne problematike in načel, na katerih slonijo naša dnevna praksa in zadane naloge, morajo partijci in partijske organizacije delati na to, da bi delavski sveti mnogo bolj kot sedaj obravnavali osnovno problematiko našega gospodarskega, političnega in organizacijskega razvoja. Nenehno morajo izpopolnjevati svoje ekonomsko in politično znanje. Zlasti se morajo
partijci in partijske organizacije odločno boriti proti tendencam partikula-rizma, kajti te so škodljive ne le skupnosti, marveč tudi posameznim podjetjem in s tem vsakemu posamezniku.
2. Najvažnejša in konkretna današnja naloga partijcev in partijskih organizacij je skrbeti, da bodo delavski sveti temeljito obravnavali predlog družbenega plana za 1952. leto. Ta predlog določa načela ekonomskega sistema, ki ga uvajamo, in glavno smer našega gospodarskega razvoja v tem letu. Čimbolj razumeti in poznati današnje ekonomske naloge podjetij in vsebino novega ekonomskega sistema ter ju s konkretnimi pripombami in predlogi izvajati, mora biti namen in rezultat diskusije o družbenem planu.
3. VI. plenum CK KPS smatra, da se je treba odločneje kakor doslej boriti za večjo produktivnost dela, za boljše finančno in komercialno poslovanje. Se bolj odločno je treba nastopiti proti vsem, ki zaradi neosnovanih vzrokov ne izpolnjujejo svojih nalog. Pozvati je treba na odgovornost in kaznovati vsakogar, kdor s svojim slabim delom onemogoča večje uspehe podjetju, ter preprečiti, da bi posamezniki prihajali do nezasluženega plačila na tuj račun.
4. Posvetiti je treba več skrbi zaščiti delavcev. Med vzroki številnih nesreč je tudi premajhna pazljivost pri delu in pomanjkanje izkušenj, zlasti pri mlajših delavcih. Zato naj. delavski sveti skupaj s partijsko in sindikalno organizacijo vzgajajo dejavce tako, da bo število nesreč zaradi subjektivnih okolnosti praktično odstranjeno. V ta namen je treba izrazite primere malomarnosti ali lahkomiselnosti ter neupoštevanja predpisov in . navodil pri delu tudi strogo kaznovati.
5. Delavski sveti naj se bolj zanimajo za lokalne probleme. Aktivneje naj sodelujejo pri reševanju raznih komunalnih, prehrambenih, kultnrno-prosvetnih, zdravstvenih vprašanj in tako dalje. V korist vseh neposrednih proizvajalcev naj bodo vsestransko aktivni. Lokalnooblastvenim organom naj nudijo pri reševanju lokalnih proble-
mov v okviru možnosti tehnično, strokovno in materialno pomoč.
6. Zaradi nekaterih specifičnosti ter dokaj številnih slabosti in_ napak pri delavskih svetih na področju trgovine, gostinstva in turizma je treba tem delavskim svetom nuditi čim večjo pomoč. Okrajna partijska vodstva in odgovorni partijski delavci morajo z vzgojno-političnim delom pomagati tem delavskim svetom v boju proti vsem pojavom nerazumevanja vloge socialistične trgovine, proti pojavom špe-kulantstva, nediscipline in nepravilne politike cen.
?. Ker nekatere partijske organizacije smatrajo, da zaradi uveljavljanja delavskih svetov nimajo več nikakršne odgovornosti do tistih vprašanj, ki jih rešujejo delavski sveti in so se zato pasivizirale, poudarja VI. plenum CK
IZ VSEBINE:
V.: Svetovna tržišča ob konen leta 1951
Milan Kristan: Ali so pomanjkljivosti v diskusiji o reorganizaciji OPO Železarne Jesenice
Jože Žiberna: V borbi za nižje odkupne cene
Radomir Sokolovič: Pismo is Sarajeva
Erih Koš: V naslednjem trenutku
K. Dobida: Po razstavi mladinske ilustracije
France Brenk: Naš prvi mladinski film »Kekec«
Milan Filipčič: In vendar — svet ob Muri se prebuja
RAZGOVOR TOVARIŠA »ORISA KIDRlCA
i demshlm svetom in delavci železarne na Jesenicah
V sredo, dne 9. januarja, je bil v dvorani vajenskega doma na Jesenicah sestanek delavcev jeseniške železarne, na katerem so se raz-govarjali z našimi najvišjimi voditelji o novem gospodarskem sistemu. Sestanku so prisostvovali tovariš Boris Kidrič, tov. Miha Marinko in tov. Franc Leskošek. Tov. Boris Kidrič je odgovarjal na mnoga vprašanja, ki so mu jih postavili člani delavskega sveta, upravnega odbora in pa delavci kolektiva železarne.
Uvodoma je tov. Kidrič dejal, da je bistvena naloga gospodarskega sistema, ki ga sedaj uvajamo, in bistvena vloga družbenega plana, kakor je predložen za leto 1952, prav v tem, da se dejanske pravice nad upravljanjem proizvodnje, samostojnost delavskih svetov in upravnih odborov povečajo in utrde vse do tistega obsega, do katerega je danes to že mogoče. Se pravi, bistvo vsega je to, da delavski svet in upravni odbor postaneta dejanski gospodar nad proizvodnjo v imenu socialistične skupnosti in v imenu delovnega kolektiva. Zaostalo delavstvo včasih naseda tujim vplivom in si želi nekako takole: vse pravice, ki da so dobra reč, toda pravice brez dolžnosti in obveznosti. Želijo, da bi delavci upravljali podjetje, ne želijo pa, da bi bil plačilni fond odvisen od tega, koliko bo podjetje izdelalo in imelo čistega dohodka. Razumljivo je, da je to nekaj nemogočega, kajti ako hočemo nekaj potrošiti, moramo to tudi izdelati. Tovariš Kidrič je dejal: če je upravljanje gospodarstva dejansko v rokah delovnega ljudstva, se moramo zavedati, da je treba tisto, kar hočemo pridelati za lastno potrošnjo, za lastni potrošni fond in za dru-ge potrebe socialistične graditve, tudi izdelati. Bistvo delavske samouprave je torej v tem, da je odslej, ko postajata delavski svet in upravni odbor še bolj samostojna in odgovorna za upravljanje podjetja, plačni fond še bolj odvisen od delovnega kolektiva, oziroma od tega, kar bo on dejansko ustvaril. Z drugimi besedami, delavski svet je dobil vse pravice, hkrati pa tudi obveznosti.
Tov. Kidrič je med drugim odgovoril na vrsto vprašanj, ki se tičejo dela delavskih svetov. Tovarišu, ki je vprašal, ali more delavski svet ali upravni odbor višjega gospodarskega združenja spremeniti sklepe delavskega sveta ali upravnega odbora podjetja, je med drugim odgovoril, da sklepa, postavljenega v okviru obstoječih zakonov in sprejetega družbenega plana višji jlelavski svet ne more spremeniti. Seveda sklep mora ustrezati vsem zahtevam, ki jih postavljata zakon in družbeni plan. To je velika pravica v socialistični državi in pravica delavskih sve-
tov. Vse, kar ustreza zakonu, zakonskim predpisom in družbenemu planu, ostane stvar sveta, drugače pa je, ako delavski svet ali državni aparat itd. neko stvar predpišejo, da bi tako zagotovili boljšo izvedbo družbenega plana.' Ce je delavski svet v okviru teh predpisov napravil samostojen sklep, ki tem predpisom ne nasprotuje, ga ne more nihče spremeniti.
V razgovoru je predsednik Gospodarskega sveta nato povedal, kako se je povečala vloga delavskih svetov in njih naloge. Od delavskih svetov in upravnih odborov bo neposredno odvisno, kako bo napredovala proizvodnja in vse gospodarstvo. Toda ni dovolj, da se aktivizira samo delavski svet in upravni odbor. Pri nalogah se morajo aktivizirati vse delavske množice. Mnogo več mora biti stika med delavskim svetom in delavci v obratih. Tovariši v obratih pa se morajo še precej bolj zanimati za vse sklepe delavskega sveta in predlagati tudi sami pametne ukrepe, ki bi pripomogli, da bi podjetje ustvarilo še več za skupnost, pa tudi za same delavce v tovarni. O odnosih med delavskim svetom tovarne in MLO je tov. Kidrič dejal, da je to zelo važno vprašanje, ki ima velik pomen za razvijanje novih družbenih odnosov, saj prav dejstvo, da delavstvo po delavskem svetu postaja gospodar tovarne, prav to dejstvo dokazuje, da se družbeni odnosi spreminjajo. Nobenega dvoma ni, da bo razvoj delavskih svetov ustvaril tudi nove odnose v samem komunalnem gospodarstvu. Naš namen je, da v bližnji bodočnosti čimbolj utrdimo zveze med delavskimi sveti in ljudskimi odbori, odnosno samoupravnimi enotami. Ze nad leto dni izvajamo decentralizacijo. Danes so že v mnogočem izginile razlike med bivšimi zveznimi, republiškimi in lokalnimi podjetji. Te razlike bodo v bodoče še bolj izginile. Kolikor bo potrebno, da socialistična skupnost po državnem aparatu kontrolira poslovanje podjetij, bomo v bodoče pazili na to, da se ta kontrola postopno prenese na okrajne in mestne ljudske odbore. Ze danes je treba storiti prve korake, ki naj omogočijo, da splošne državne kontrole nad poslovanjem podjetij ne bo vršil samo industrijski svet, oziroma glavna direkcija metalurgije, temveč tudi Mestni ljudski odbor na Jesenicah. Tovariš Kidrič je dejal, da je takšna perspektiva bodočega razvoja. Nov zakon o planu predvideva, da že v bližnji bodočnosti začne prehajati ta kontrola na okrajne skupščine. To je začetek ustvarjanja pravic lokalnih organov ljudske oblasti, začetek ustvarjanja komune, kakor jo je predvideval Marx v svojih delih. Zveza med delavskim svetom in lokalnim odborom ljudske oblasti bo nadalje izrednega
KPS, da je tako mnenje povsem napačno in škodljivo. Partija, kot organizacija najzavednejšega in najnaprednejšega dela delavcev mora razvijati svojo aktivnost v vseh vprašanjih, ki so v interesu kolektiva; komunisti morajo biti vedno najaktivnejši in naj-doslednejši izvrševalci nalog, ki jin ima celotni kolektiv. S prepričevanjem, osebno sposobnostjo, osebnim vplivom in z upravičeno kritiko ter praktičnimi zgledi se morajo partijci in partijske organizacije nenehno boriti za socialistične cilje, ki so hkrati cilji Partije in vsega delovnega ljudstva.
pomena za razvoj samih okrajev. Danes, ko moramo vlagati še ogromne vsote denarja v kapitalno graditev, se ta zveza še ne vidi jasno. Ko pa bomo konec leta dovršili ključno kapitalno graditev in bo mogoče začeti graditi v veliko večjem obsegu, kakor smo si doslej lahko mislili, bolnice, šole, stanovanja itd., bo to veliko vidnejše. Ustrezno temu bo tudi doprinos, ki ga mora tovarna plačevati sedaj v republiško in zvezno blagajno, večji za okrajne in mestne blagajne. Te vsote se bodo lahko uporabile za razvijanje komunalne graditve.
O načinu dela delavskih svetov in upravnih odborov ter direktorjev podjetij je dejal tov. Kidrič med drugim, da gre za to, da se med temi organi v podjetju ustvari pravilen odnos. Pravilen odnos med upravnim odborom in direktorjem naj bi ne bil v tem, da bi se oba lovila za kompetencami, ampak v tem, da svojo vlogo v vodstvu podjetja pravilno porazdelita. Upravni odbor naj sprejema splošne ukrepe o upravljanju in trgovini podjetja. Direktor mora sklepe upravnega odbora in sklepe višjega državnega organa posredno izvajati v dnevni organizaciji proizvodnje. V tem pogledu mora biti direktor samostojen, kajti bilo bi popolnoma napačno, če bi se upravni odbor vsak čas vmešaval v dnevno organizacijo proizvodnje. Nastala bi situacija, podobna zboru, v katerem bi dirigiralo pet ljudi. Direktor je dirigent proizvodnje in izvaja sklepe delavskega upravnega odbora. V tem mora fcfiti samostojen, prav tako pa o delu polaga račune delavskim svetom. Na Jesenicah je ta odnos dober. Toda to pravilno pot je treba še bolj utrditi. Delavski svet kakor upravni odbor imata pravico kritizirati direktorja na svojih sejah, če je to potrebno. Po drugi strani pa sta upravni odbor in delavski svet dolžna, utrjevati avtoriteto direktorja, ker je le-ta brez avtoritete nemogoč in bi svoje naloge kot dirigent procesa proizvodnje ne mogel uspešno izvrševati.
O vlogi Partije pri tem je tov. Kidrič dejal med drugim, da je Partija avantgarda delavskega razreda in da mora to biti v polnem pomenu te besede. Naloga Partije ni, da bi komandirala. Popolnoma napačno bi bilo, če bi odnos med Partijo in delavskimi sveti izpadel kot komandiranje Partije. Naloga Partije je, da budno zasleduje vse: ali gre proizvodnja dobro ali slabo. Prisluškovati mora vsem iniciativam, ki jih daje preprost delavec, imeti mora samostojno sodbo o organizaciji proizvodnje in mora z metodo prepričevanja doseči, da bodo delavski sveti, delavski upravni odbori in direktorji dobro delali. Dalje pa mora Partija s svojim političnim vplivom izvajati potreb-
no mobilizacijo delavcev, da postanejo ti vse bolj zavedni, v korist skupnosti in v lastno korist. V širšem smislu besede, v smislu mobilizacije delovnih množic je to tudi naloga sindikalne organizacije. Ponovno pa je treba poudariti vzgojno vlogo sindikata, ki je predvsem v dviganju socialistične zavesti v vsakem delavcu.
Kaj bo, če podjktje ne bo doseglo predpisane akumulacije, je eno izmed vprašanj, na katerega je tovariš Kidrič obširno odgovoril.
Družbeni plan temelji na tem, da je izračunano, koliko akumulacije lahko dosežejo posamezne gospodarske veje, koliko lahko daje podjetje socialistični skupnosti, da bi lahko napravili to, kar nam je potrebno. Potrebno pa je, da dokončamo ključne objekte, da damo v obrambne namene toliko, kolikor mednarodni položaj ter obramba miru in neodvisnosti zahtevata, in zato, da bi imelo lahko podjetje zadosten plačni fond brez omejevanja življenjskega standarda in vršilo lastno akumulacijo, iz katere bo samostojno investiralo v lastno kapitalno graditev. Na tej osnovi bo potem banka na podlagi dobrega ali slabega dela podjetja, na podlagi dohodkov podjetja avtomatično izračunavala, koliko podjetju pripada za njegov plačni fond. Plačni fond se bo delil na posamezne delavce po pravilniku, ki ga sprejme delavski svet in potrdi sindikalna organizacija ter državni organ zaradi kontrole po socialistični skupnosti. Zagarantirane bodo samo minimalne plače, to je tiste plače, ki jih država v vsakem primeru jamči delavcem, ki delajo. Iznad teh minimalnih plač bodo plače posameznih kategorij tako urejene, kot to določa pravilnik podjetja, ki ga sprejme delavski svet. Ce bo podjetje delalo dobro, bo plačni fond visok, če pa slabo, bo nizek. Razdelitev plačnega fonda je odvisna od norm, od kategorizacije, ki jo določa pravilnik.
Na temelju predračuna, je dejal med drugim tov. Kidrič, morate doseči tako akumulacijo, sicer bi socialistični skupnosti ne dali tega, kar ste dolžni dati. Še posebno je tov. Kidrič opozoril na naslednje: če bi bila stopnja akumulacije v nekem podjetju previsoka, podjetje pa bi pristalo nanjo in se obvezalo za tako akumulacijo, bi se lahko zgodilo, da bi čisti dohodek podjetja ne bil tak, kakor bi ga pričakovali. Plačni fond bi bil nižji, zato bi bila nižja tudi lastna akumulacija in bi tudi obveznih investicij ne mogli izvršiti v zahtevani višini. Zaradi tega je potrebno, da bi se izognili velikim težavam, že sedaj dobro premisliti, na kaj podjetje pristane. Zaradi tega je družbeni plan dan najprej v diskusijo. Seveda bi nekateri lahko mislili, češ, dajmo malo utajiti, dajmo nekatere račune skriti in napraviti rezervo, da bomo lahko izhajali. To bi se dalo napraviti. Toda take utaje je lahko tudi ugotoviti. Pravi proletarci naj bi se zamislili v položaj, ki bi nastal, če bi vsako podjetje tako delalo in bi skušalo utajiti večje ali manjše vsote. Ce bi vsi tako špekulirali, bi nastale težave. To bi bilo skrajno neodgovorno in škodljivo za socialistično skupnost ter bi pokvarilo idejo delavskih svetov in delavskega upravljanja. Vsak egoistični odnos do socialistične skupnosti bi nam povečal težave, ki jih imamo v letošnjem letu, ko se borimo za dovršitev kapitalne graditve. Vsak požrtvovalni odnos pa bo prispeval, da bomo težave laže premagali. Gre za to, da podjetja točno izračunajo, kaj so sposobna doseči in česa ne. Pri tem računanju je treba upoštevati vse napore, ki jih lahko kolektiv vloži v delo. Po eni strani je torej potrebna točnost pri izračunavanju, po drugi strani pa se bomo borili proti špekulaciji. Ce bo kak delavski svet skušal kaj skriti, bomo to neusmiljeno odkrivali, kajti to ni proti delavskim interesom, mdrveč za delavske interese, to je v interesu socialistične skupnosti. Napak bi bilo, če bi se podjetje ne zmenilo za stopnjo akumulacije. Toda akumulacijo je lahko ustvariti, če bo podjetje delo dobro organiziralo.
Mnogokrat je postavljeno tudi vprašanje povišanja tarif na železnici. Res je, da je delavce to trenutno prizadelo.
Ne‘ bilo bi pravično, če bi neko tovarno prisilil, da dela z izgubo, ker bi potem ne mogla ustvariti plačnega fonda. Prav tako je tudi z železnicami. To povišanje cen za prevoz pomeni samo ustvarjanje rentabilnosti železnic, sicer bi bila železnica nerentabilno podjetje. Vendar pa se da stvar, kolikor je zadela delavce, popraviti. Znižajte proizvodne stroške, je dejal tovariš Kidrič, pa bo podjetje sposobno prevzeti tiste stroške nad 600 din, ki jih imajo delavci, ki se vozijo iz oddaljenih krajev na delo. Tovarna na Jesenicah plačuje mesečno nekaj nad 1 milijon dinarjev za železniške stroške. Tq znaša letno okoli 14 milijonov, kar je po novih ekonomskih cenah minimalna stvar. Tovarna ima letno okoli 420 milijonov stroškov za koks. Ce znižajo potrošnjo koksa samo za 2 ali 3 odstotke, lahko podjetje takoj prevzame vse tarife na svoj račun. Ce podjetje zniža uporabo koksa za 2 ali 3 odstotke, pa bo konec koncev vseeno, ali prevzame tovarna te stroške na svoj račun ali pa se bo plačni fond sam po sebi zvišal, ker bodo režijski stroški nižji. Ce bodo režijski stroški nižji, se bo pokazal večji čisti dohodek na bančnem računu. Podjetje ima torej dve možnosti, ali da torej direktno izplačuje plačni fond, s tem da bodo znižali stroške proizvodnje, ali pa plačuje podjetje vožnjo in ostane plačni fond takšen, kakršen je bil. To je odvisno od delavskega sveta in delavcev.
Tovarišu, ki je dejal, da so se ponekod pogovori usmerili tako, da je že iz njih razvidno, da vidijo samo interese svoje tovarne, je predsednik Gospodarskega sveta dejal, da je tako gledanje posameznih kolektivov škodljivo za vso socialistično skupnost. To se ne odraža samo v tistem kolektivu, marveč to občuti vse delovno ljudstvo. Ce posamezni delavec ne da skupnosti, kar ji je dolžan, povzroča s tem škodo. Kolektiv, ki zboljša svoj položaj na račun skupnosti, ki jo je ogoljufal, škoduje drugemu delovnemu kolektivu. Tako bi delovni kolektivi drug drugemu le škodovali. To pa ni v interesu socialistične skupnosti. Ce hočemo dobro socialistični Jugoslaviji — je poudaril tov. Kidrič — ki se še bori s težavami, moramo imeti v vidu predvsem interese skupnosti in šele potem svoje interese. Brez žrtev, ki smo jih dali v NOB, bi ne bilo socialistične Jugoslavije, in brez žrtev, ki jih sedaj doprinašamo za graditev te Jugoslavije, bi ne bilo socializma. Ne more biti socializma na zaostalih tleh. Socializem zahteva moderne tovarne, visoko proizvodnjo, visoko produktivnost dela, kapitalno graditev itd. Prav tako ne more priti do višjega standarda, če ni tovarn. Da bi pa dosegli vse to, je potrebno popolno sodelovanje in upoštevanje interesov celote.
Tovariš Kidrič je odgovoril še na nekaj deset drugih vprašanj. Delavci kolektiva so povpraševali o problemu cen, izkoriščanju minimalnih kapacitet itd. itd.
Na koncu sestanka je govoril še predsednik vlade LRS tov. Miha Marinko, ki je med drugim dejal, da se že iz postavljenih vprašanj vidi, da se kolektiv zaveda odgovornih nalog, pred katerimi so danes naši delavski sveti in upravni odbori. Ce primerjamo današnji sestanek z nekdanjimi našimi sindikalnimi in drugimi političnimi zborovanji, vidimo veliko razliko. Včasih so kolektivi samo zahtevali, danes pa je bilo govora predvsem o tem, kako gospodariti.
Obširneje je spregovoril tov. Marinko o vprašanju lokalne ljudske oblasti. V splošni diskusiji okrog komasacije se je ugotovilo, da skušajo nekateri privatni kapitalistični drobnoblagovni producenti na podeželju uveljaviti svoje misli. Tako skušajo izdvojiti iz jeseniške skupnosti Javornik in Koroško Belo. Gre tudi za to, kje naj bi bil sedež občine, iz vsega pa je vidno, da se kaže tendenca eliminirati vpliv delavskega razreda v osnovni organih naše ljudske oblasti. Ze zaradi perspektiv, ki jih je nakazal in pojasnil tov. Kidrič, bi bilo nšpak, če bi skušali iztrgati Koroško Belo in Javornik iz ekonomske skupnosti, ki jo predstavljata skupno z Jesenicami. Tovariš Marinko je opozoril, da je treba o tem še precej razpravljati.
m
OB PREDLOGI! ENAJSTIH DRŽAV
BELGIJA
Predsednik vlade Josef Pholien je
podal ostavko kabineta. Njegov« krščansko socialistična stranka je bila 17 mesecev na oblasti. V zadnjem Času so jo ostro kritizirali zaradi njene gospodarske politike.
EGIPT
Tudi ta teden je zahteval spor med Egipčani in Britanci več žrtev, ki so padle ob številnih spopadih. Poveljnik britanskih čet je objavil, da bodo do kraja porušili vas Kafr Abdu, v kateri so že prej podrli nekaj hiš zaradi graditve ceste do naprav za čiščenje vode, ker iz tamkajšnjih hiš domačini stalno obstreljujejo britanske vojake. — Egiptovska ob. lastva so prepovedala britanskim profesorjem nadaljnje poučevanje na egiptovskih šolah. — V Port Saidu je stopilo v stavko 3000 egiptovskih delavcev.
FRANCIJA
Francoska vlada je padla, ker je dobila v parlamentu nezaupnico Pri glasovanju o proračunu železnic je ostala vlada v manjšini. Za njo je glasovalo 247, proti 339 poslancev. Predsednik republike Vincent Auriol je takoj začel posvetovanja, da bi se rešila vladna kriza. Mandat za sestavo vlade so že zavrnili socialist Pincau, degaullist Soustelle in Rey-iiaud. — Zaradi padca francoske vlade je bil odložen sestanek sveta Atlantskega pakta, ki naj bi bil 2. februarja v Llsabonl.
ITALIJA
V Bologni je bil po lanski združitvi prvi kongres nove Saragat — Romltove socialistične stranke. Na kongresu je bilo predlaganih kar šest resolucij Največ glasov je dobil s svojo resolucijo Saragat. In sicer 74.433. Zagovornik sodelovanja v vladi Simonini je dobil 45.450 glasov, predstavnik leve sredine Romita 43.704, predstavnik skrajnega levega krila Codignola 22. 692, predstavniki lokalnih resolucij in Mondolfovega levega krila pa so dobili 57.990 glasov.
KOREJA
V Pan Mun Jomu ni bil dosežen noben napredek, boji pa še vedno trajajo. Severni predstavniki so znova zavrnili perdlog Združenega poveljstva o izmenjavj ujetnikov. Hkrati še vedno vztrajajo na zahtevi, da se jim dovolil graditev vojaških letališč tudi za, časa premirja.
MADŽARSKA
Madžarsko vrhovno sodišče je izdalo uredbo o postavitvi madžarskega gospodarstva pod državno zaščito. Po tej uredbi se bo sleherna kršitev delovne discipline ali samovoljna zapustitev službe kaznovala s »popravno. vzgojniin delom« oziroma z zaporom do dveh let.
OZN
Politični odbor je obravnaval poročilo komisije za kolektivne ukrepe, ki” jo sestavlja enajst držav, med njimi tudi Jugoslavija. Odbor je z 51 glasovi proti 5 (sovjetski blok) sprejel resolucijo enajstih držav in hkrati zavrnil predlog Višinskega, da bi ukinili odbor za kolektivne, ukrepe. Obenem je s štiridesetimi glasovi proti šestim odklonil sovjetski predlog za takojšnje sklicanje Varnostnega sveta, sprejel pa je predlog, da Varnostni svet po potrebi skliče posebne seje, če meni, da bi bilo to v interesu zmanjšanja mednarodne napetosti. — Posebni politični odbor jo razpravljal o poročilu komisije za rešitev spora med Izraelom in arabskimi državami. — Skrbstveni odbor je sprejel jugoslovansko resolucijo o ustanovitvi stalnega odbora, ki bi podrobno proučeval peticije narodov na ozemljih pod skrbništvom. Prav tako je odobril indijsko resolucijo, ki poziva vse države, naj odobre študentom s skrbniških ozemelj štipendije zaradi hitrejšega prosvetnega razvoja teh dežela. — Socialni odbor pa jp potrdil konvencijo o pravicah političnih beguncev, ki je bila sklenjena lani julija v Ženevi. Doslej ni še nobena država ratificirala te konvencije.
PERZIJA
Predsednik vlade Mosadik še vedno zavrača predloge Mednarodne banke za obnovitev perzijske petrolejske industrije, ker se ne strinja z predlagano delitvijo dobička. Dovolil pa je odposlancem banke priti \ Abadan, da pregledajo naprave čistilnice nafto. — Perzija se je te dni v ZDA sporazumela o gospodarski pomoči. o vojaški pomoči pa še tečejo pogajanja med Teheranom ln Wash-Ingtonom.
ZDA
Po prihodu v Ameriko je Churchill začel razgovore s Trumanom, ki so trajali tri dni. Nato je odpotoval v Kanauo, kjer se bo tudi razgovarjal s predsednikom vlade. Odtod se bo »opet vrnil v Washlngton, kjer bo nadaljeval razgovore s Trumanom. Po mnenju obvešeevanlh krogov sta se Chrchlll ln Truman doslej sporazumela o vskladitvl ameriške in angleške politike na Srednjem in Daljnem vzhodu. Churchill se Je udeležil v VVashingtonu tudi otvoritve dvainosemdesetega zasedanja ameriškega kongresa, na katerem je Truman sporočil vladni program za novo proračunsko leto. Proračunski predlog določa milijard Izdatkov, od tega vojaških 59 milijard. — General Eisen. lioner je izjavil, da ne bi odklonil kandidature za predsedniške volitve, če bi ga njegovi prijatelji v Ameriki določili za kandidata,, da pa sam ne bo prosil za razrešitev s svojega dosedanjega položaja. Na redni tiskovni konferenci je izjavil predsednik Truman, da ne bo nasprotoval generalu Eisen-hovvru, če bo postavil svojo kandidaturo za predsednika ZDA na republikanski strani. Eisenhower bo lahko ostal na svojem položaju, dokler bo to želel Trumanovo zaupanje do generala se zaradi kandidature za predsednika ni zmanjšalo, (c se bo Elsen-hower odločil, da kandidira za predsednika, bo razrešen svoje dolžnosti, ker kot vojak ne more kandidirati. Truman je odklonil izjavo, ali bo on sam »opet kandidiral za predsedniško mesto. — Ameriška vlada je znova zahtevala od ZSSR, da vrne <70 ladij, ki so jih ZDA dale med vojno Sovjetski zvezi po pogodbi o posojilu in najemu. Sovjetska zveza je doslej vrnila samo 47 ladij.
ZSSR
V Moskvi je umrl bivši sovjetski komisar za zunanje zadeve Maksim LItvinov. Na položaju komisarja za zunanje zadeve je bil od 1929 do 1939 leta, ko ga je zamenjal Molotov, ki je sklenil pogodbo s Hitlerjem. Sele 1911, ko je prišlo do Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo, je LItvinov znova prevzel visoke diplomatske do L/, n os ti ln j*nst.al veleposlanik v ZDA. Po vojni pa se je znova umaknil Iz diplomatske službe. ,
Ko se je Generalna skupščina Združenih narodov v novem letu prvič sestala, je začela z razpravo o poročilu odbora za ukrepe kolektivne varnosti, katerega je predložilo enajst držav, med njimi tudi Jugoslavija. Odbor za kolektivne ukrepe je bil izvoljen na prejšnjem zasedanju v New Yorku hkrati s sprejetjem Achesonove resolucije o skupni akciji za mir. Po tej resoluciji lahko odloča o ukrepih za zagotovitev miru tudi Generalna skupščina, če Varnostni svet ni sprejel ustreznih sklepov zaradi nesoglasja med velesilami. Oseminštirideset ur po seji Varnostnega sveta je že mogoče sklicati Generalno skupščino, ki ima pravico samo odločati o tem, kaj naj Združeni narodi ukrenejo, da bi se odstranila morebitna nevarnost vojne.
Ze takrat so države sovjetskega bloka z vso silo nasprotovale takim pooblastilom Generalne skupščine in se sklicevale na črko Ustanovne listine, po kateri ima takšne odgovornosti samo Varnostni svet, skratka velesile, ki imajo v njem pravico veta. To se pravi, da bi bil mir konec koncev odvisen le od njihovega soglasja. Toda več ko dovolj je dokazov, da takega soglasja že dolgo ni več med velesilami. Varnostni svet prav zaradi naraščajočih nasprotij med njimi ni mogel rešiti številnih mednarodnih vprašanj. Z vztrajanjem na načelu, naj samo Varnostni svet skrbi za mir, bi zato pravzaprav napadalcu puščali proste roke in. obsodili Združene narode na razpad, kajti ti bi bili brez moči, da bi kar koli storili zoper napadalca. Doletela bi jih usoda predvojnega Društva narodov, ki je klavrno končalo prav zaradi tega, ker si ni zgradilo učinkovitega sistema kolektivne varnosti. *
Zato tudi ni mogel nikogar presenetiti predlog Višinskega, ki ga je dal pred dnevi v Parizu, naj bi takoj ukinili odbor za kolektivne ukrepe, skli-
cali pa Varnostni svet, katerega seji naj bi prisostvovali tudi zunanji ministri, kakor to predvideva 28. člen Ustanovne listine. Na tej seji naj bi predvsem razpravljali o premirju na Koreji, o katerem se že šest mesecev brez uspeha razgovarjajo v Kesongu in Pan Mun Jomu. Oba predloga so seveda Združeni narodi zavrnili, soglasni pa so bili s tem, da bodo koristni taki sestanki Varnostnega sveta, katerih bi se udeleževali tudi zunanji ministri, ko bo vsaj nekaj upanja, da bodo uspešni, ne pa takoj, ker je očitno, da je hotel Višinski takojšnji sestanek Varnostnega sveta izkoristiti le za dosego svojih skritih namenov, ne pa za to, da bi po njem res prišlo do zmanjšanje mednarodne napetosti.
Sovjetska zveza je tudi to pot pokazala, kako dosledna je v protivljenju slehernemu poizkusu za zgraditev sistema kolektivne varnosti, za katerega se je včasih, ko je bila sama ogrožena, za časa Litvinova, ki je prav te dni pozabljen umrl v Moskvi, sama zavzemala. Danes pa je seveda tak sistem sovjetski napadalni politiki močno na poti. Sovjetska zveza se je pred napadom na Koreji celo nemarno umaknila iz Varnostnega sveta, da bi onemogočila kakršen koli odpor Združenih narodov. Toda prav ta njena politična napaka je omogočila Varnostnemu svetu, da je obsodil napadalca in sprejel ustrezne ukrepe proti njemu, kar bi lahko sovjetski zastopnik, če bi bil prisoten, preprečil s svojim vetom. Ta izkušnja Združenih narodov je zato velevala, da se tudi za naprej zavarujejo pred tako možnostjo. Od tod pomembna pooblastila Generalni skupščini in ustanovitev Odbora za kolektivne ukrepe.
Toda tej doslednosti Sovjetske zveze, da namreč nasprotuje vsemu, kar bi jo lahko oviralo uresničiti njene
osvajalne želje, je hkrati tudi toliko politične spremenljivosti in nenadnih diplomatskih preobratov, da postaja vse bolj očitno, kako prihajajo v Moskvi v čedalje večjo zagato s svojo politiko, kako čedalje bolj zapadajo v brezgla-vost ob vedno manjšem upanju na uspeh. Mar ni v začetku 1950. leta že Jugoslavija — in nato Trygve Lie, ki je v ta namen obiskal celo prestolnice vseh velesil — predlagala sklicanja občasnih sestankov Varnostnega sveta, katerih naj bi se udeleževali tudi zunanji ministri, da bi omilili mednarodno napetost? Toda takrat v Moskvi niso pokazali razumevanja za ta predlog. V odgovor nanj je nekaj mesecev na, to izbruhnila vojna na Koreji. Danes pa je Višinski tisti, ki se zavzema za take sestanke Varnostnega sveta! Težko je pač verjeti, da s čistimi nameni.
Podobna sovjetska nedoslednost se kaže ob primeru Koreje. Ko se je Malik avgusta 1950 po sedemmesečni odsotnosti končno |le vrnil v Varnostni svet, je zahteval, naj bi se korejsko vprašanje črtalo z njegovega dnevnega reda, češ da je tamkajšnja vojna popolnoma notranja zadeva Korejcev. Pred dnevi pa je bil sovjetski pred-
Sovjetske zveze pri pogajanjih o Koreji, predvsem pa razširiti vprašanje premirja na celotni Daljni vzhod. Toda zahodne države postavljajo kot pogoj za razgovore v Varnostnem svetu poprejšnjo sklenitev premirja. Na ta način bi namreč odvzeli Sovjetski zvezi možnosti izsiljevanja pa tudi zlorabe veta.
Možno pa je tudi, da je bil sovjetski predlog o Koreji samo taktična poteza, ki naj bi vplivala na lahkoverne, da bi se odpovedali graditvi sistema kolektivne varnosti. Seveda pa je Višinski ponudil premalo zagotovil, da bi kdor koli tvegal zaupati mir njegovi dobri volji v Varnostnem svetu. Možnost skorajšnjega sporazuma med velesilami je tako zelo majhna, da Višinski med Združenimi narodi ni našel niti enega zaveznika, ki bi se strinjal z ukinitvijo odbora za kolektivne ukrepe, razen seveda njemu podrejenih držav. Miroljubni narodi se dobro zavedajo, da s krepitvijo kolektivne varnosti v resnici ustvarjajo šele prave pogoje za sporazumevanje. Z njo bo namreč moral računati sleherni napadalec, zaradi česar bo prisiljen dvakrat premisliti, preden bi začel z vojno pustolovščino. Ona mu bo stalni opomin, kaj ga čaka, če se bo drznil kršiti načela Združenih narodov. Zato bo sleherna država mo-
Skob v neznano
Pierre Cot, od kominformistov skorajda neločljiv poslanec iz Lyona, je v nedavni debati v francoskem parlamentu krstil Schumanov načrt s tem imenom. Nekdanji francoski minister letalstva je v najbolj črnih barvah slikal nevarnosti, ki da groze francoski težki industriji in s tem vsej deželi, če se bo uveljavil Schumanov načrt. Ukinitev carinskih meja in svobodna konkurenca da bo dvignila močnejšega, potlačila pa slabšega; načrt o združitvi zahodnoevropske jeklarske in železarske industrije da je nekaj podobnega kakor objem železnega lonca z-glinastim, s tem da je Francija svojevoljno vzela nase vlogo glinastega lonca in bo zato tudi vlekla kratko. Schumanov načrt da je skok v neznano še zaradi Haute Autoritč — Visoke uprave, ki ima neizmerno oblast, prav nič pa se ne
m
gane Nemčije. Vendar pa imajo po teh pogodbah zasedbene oblasti Še vedno pravico, da odločajo o važnih vprašanjih, kakršno je vprašanje nemške enotnosti ali obrambnih ukrepov. To pa je nadaljevanje omejevanja nemške suverenosti, pravijo socialni demokrati. Zatorej tudi odklanjajo Schumanov načrt, zato so proti Plevenovemu načrtu, češ vse to hoče samo zagotoviti nadoblast Francije, ovekovečiti zasedbeni režim in sploh ovirati nemško ljudstvo pri razvoju lastnih sil. Zaradi tega tudi pravijo, da je Združena Evropa, kakršno hočejo konservativne in klerikalne vlade na Zahodu, samo navaden, brezbarven surogat, kateremu ne bodo nikoli dali svojega »da«.
Kot samo en primer med mnogimi, ki da odkrivajo, kako gre Zahodna Nemčija neenakopravna z drugimi državami podpisnicami v Schumanov načrt, kažejo socialni demokrati na primer Internacionalne porurske uprave. To so svojčas ustanovili na pobudo francoske vlade, da bi nadzorovala nemško premogovno in jeklarsko indu-
(Nadaljevanje na S. strani.)
i -
l » a.**
Zasedanje socialnega, kulturnega in humanitarnega odbora Generalne skupščine OZN
stavnik tisti, ki je zahteval, naj bi začel Varnostni svet takojšnjo razpravo o premirju na Koreji, o čemer pa že razpravljajo predstavniki obeh vojskujočih se strank v Pan Mun Jomu. Ali naj bi bilo to priznanje, da korejska vojna le ni samo korejska in da se je o njenem koncu mogoče sporazumeti samo s predstavniki iz Moskve, kjer se je tudi spočela?
Gotovo je upravičeno dvomiti, da bi bili sedanji razgovori med zunanjimi ministri v okviru Varnostnega sveta kaj plodnejši od razgovorov v Pan Mun Jomu. V zahodnih prestolnicah menijo, da se za predlogom Višinskega skriva želja, doseči neposredno sodelovanje
rala iskati mirnih načinov za reševanja sporov in se zateči k sporazumevanju med narodi — seveda na temelju enakopravnosti.
Sprejem priporočil, ki jih je izdelal odbor za kolektivne ukrepe, je zato pomemben prispevek k ohranitvi miru, čeprav ta še ne predstavljajo dovolj močnih jamstev, da bi preprečila vojno. Prvič je sistem kolektivne varnosti šele v izgrajevanju, drugič pa bi bilo tudi nespametno verovati, da bi lahko že samo z zgraditvijo kolektivne varnosti v bodočnosti onemogočili vojne. Toda tak sistem zagotavlja, da bo na-dalec poražen, in s tem utrjuje mir.
1. T.
Težave demohristianov v Kalili
J
Robert Schuman
ve, kako bo to izkoriščala. Sploh — tako je dejal Pierre Cot — dati soglasje Schumanovemu načrtu se pravi žrtvovati prave koristi Francije praznim sanjam o prijateljstvu z zares nevarno in nezanesljivo Nemčijo.
Cot je, kakor se je moglo čitati, dobro govoril; bolje kakor njegovi vrstniki iz kominformistične skupine, celo bolje kakor izraziti zastopniki težke industrije, nasprotniki Schumanovega načrta iz vrst degaullistov. Vseeno pa njegove in njegovim podobne besede niso padle na preveč rodovitna tla, kajti parlament je le izrekel zaupnico sedaj padli Plevenovi vladi in ratificiral načrt o združitvi dveh tretjin evropske industrije jekla in polovice evropske premogovne industrije. Plevenova vlada je tiste dni izbojevala trdo bitko.
Ta bitka se je te dni ponovila v za-hodnonemškem parlamentu. Tudi tu so nastopili številni govorniki ter še številnejši protigovorriiki ter se spopadli okoli Schumanovega načrta.
V prvi vrsti so proti njemu socialni demokrati. V njihovi argumentaciji proti temu načrtu je slišati mnogo bojazni pred Francijo, podobne, kakršno je bilo slišati v francoskem parlamentu pred Nemčijo.
Nemški socialni demokrati zatrjujejo, da niso nasprotni ideji Združene Evrope. Vendar pa so samo za takšno Združeno Evropo, v katero bo stopila enotna Nemčija kot suverena in enakopravna država. Te enakopravnosti pa bonnska republika doslej še nima. Washingtonski sklepi sicer obetajo ukinitev zasedbenega statuta in raznih omejitev, naloženih na ramena prema-
Izid občinskih volitev v 1951. letu je pokazal precejšnjo okrepitev desnih struj v Italiji. Neofašistične stranke in skupine so nabrale štirikrat več glasov kot pri zadnjih parlamentarnih volitvah. Precej več pa so dobili tudi monarhisti in desni liberali. Ta okrnitev Demokratične fronte od 18. aprila 1948 v korist teh struj v italijanskem političnem življenju ustvarja tudi nov položaj za stranke, ki so tedaj sestavile koalicijsko vlado. Od njih sta danes v vladi samo še demokrščanska in republikanska, medtem ko sta liberalna in socialnodemokratska v opoziciji, prva iz taktičnih, volilnih razlogov, druga pa se je z izstopom iz vlade odkupila za združitev s socialisti pod vodstvom Ro-mite. Nastalo novo razmerje sil žene te stranke, da se za drugi krog občinskih volitev, ki bodo y doglednem času, in za bodoče parlamentarne volitve temeljiteje pripravijo, pregledajo svoje vrste, razčistijo razna nejasna vprašanja in stopijo enotnejše v nove boje. V zunanji obliki se to kaže v kongresih zapovrstjo v zadnjih mesecih. Liberali so zborovali v decembru, socialni demokrati pravkar v Bologni, kongres krščanskih demokratov pa bo v februarju.
Položaj na vladi nahajajoče se DC je med strankami najbolj kompliciran. Demokrščanska stranka nima pri izvajanju svoje politike proti sebi samo kompaktnega kominformskega bloka, ki ga sestavljata KPI in PSI, ki ostro napadata vso njeno gospodarsko, zunanjo in notranjo politiko, ampak zadeva prav tako na zelo močna nesoglasja tudi v lastnih vrstah. Zato je zanjo tipično laviranje in taktiziranje na vse strani. Pri stranki, kakršna je italijanska krščanska demokracija, ni to nič čudnega, če pomislimo, da ne predstavlja neke enotne politične tvorbe, temveč da so v njenih vrstah najrazličnejši sloji od veleindustrijcev do delojemalcev, od latifundistov do najrevnejših kmetov in dninarjev. V teh štirih letih, kar je na vladi, so nasprotja med njenimi pristaši zavzela večkat tako ostre oblike, da je bil že njen obstoj ogrožen. Večkrat se je že zgodilo, da je nastopila levica DC v parlamentu proti De Gasperijevi politiki in glasovala s kominformisti ali se vzdržala glasovanja in spravila DC v nevarnost, da ostane v manjšini. Kolikor jo je uspelo doslej obdržati skupaj kljub različno usmerjenim skupinam, je bila
to zasluga De Gasperija, ki se je v vseh kritičnih položajih izkazal kot mojster v taktiziranju.
Zlasti so se pokazala nasprotja v v demokrščanski stranki po prvih občinskih volitvah, ko je DC v primerjavi z radikalnimi desnimi in levimi strankami nazadovala. Njeno desno krilo je zahtevalo naslonitev na monarhiste in MSI (neofašiste) ter oster kurz proti KPI, levo je pa nastopalo za radikalnejše socialne reforme in bolj levo smer. Glavna nasprptja so zlasti udarila na dan lani poleti, ko so se na izrednem zasedanju »sveta« stranke v Grottaferrati ostro spopadle struje levice, desnice in sredine. De Gasperiju je tedaj uspelo paralizirati nezadovoljstvo v svojih vrstah z> demisijo — sredi poletnih počitnic — svojega kabineta in s spretno zamenjavo ministrov, proti katerim je vladalo v stranki največje nezadovoljstvo: finančnega, zunanjega in kmetijskega. (Po procesu v Viterbu bo moral najbrž zamenjati tudi Scel-bo.) S to potezo je začasno spravil opozicijo v molk. Zbudil pa je z vladno krizo proti sebi novega nasprotnika. V glasilu Kat. akcije ga je napadel prof. Gedda zaradi izjave ob nastopu vlade, da bo novi kabinet poostril borbo tako proti levim kakor desnim skrajnežem. Teh zadnjih je pa dosti tudi v taki organizaciji, kakršna je Kat. akcija. Gedda je zameril De Gasperiju, da je z vladno krizo nekako uradno priznal volilni neuspeh DC, in ga je opozoril, da se mora zahvaliti, kjer je občinske uprave iztrgal iz rok kominformistov zato predvsem Comitatom civici, ki niso nič drugega kot celice Kat. akcije. Ce bo dajal levičarjem v stranki prevelike koncesije, bo Kat. akcija vodila samostojno politiko in se naslanjala samo na desne katoliške elemente. Kmalu nato je desnica DC znova vzdignila mnogo prahu. Petdeset njenih poslancev in 24 senatorjev, tako imenovanih »vespijevcev« je predložilo De Gasperiju dokument in zahtevalo, naj preide od premišljevanja in načrtov — k akciji. Ta dokument je predstavljal načrt, ki naj bi ga vlada uporabila, da najde izhod iz gospodarske krize, ki tlači Italijo. Zlasti se obširno ubada z vprašanjem brezposelnosti, ki da jo je treba skušati rešiti s pospeševanjem privatne iniciative v italijanskem gospodarstvu. Ob teh napadih desnice je prihitelo srečno naključje De Gasperiju na pomoč. Prav tedaj je namreč demi-
sioniral voditelj leve frakcije Dossetti, frakcije, ki ima zelo radikalne zahteve, kot načrtno gospodarstvo in podobno, tako da si je pridobila nadevek »beli komunizem*. Ker sta druga dva voditelja levičarjev v DC, Fanfani in La Pira, že prej odšla iz vodstva stranke na nova mesta, je ostala De Gasperi-jeva najnevarnejša opozicija brez pravih voditeljev, kar bo gotovo ugodno za njegov položaj na kongresu v februarju.
Poleg vseh teh notranjih trenj dela De Gasperiju tudi precej preglavic, s kom naj sestavlja vlado. Zelo si želi ustvariti nasproti kompaktnemu ko-minformovskem bloku čim enotnejši svoj blok. Ustvariti tak blok s skrajno desnico se je izkazalo za nemogoče, čeprav je bilo nekaj poizkusov za sestavo nekakšne »Nacionalne fronte«, v kateri bi bili razen monarhistov in neo-fašistov tudi desni liberali in demokristjani. Ta poskus se je izjalovil na nesoglasjih med monarhisti in fašisti okoli vprašanja vodstva Fronte, pa tudi na antagonizmu, ker so monarhisti privrženci kralja in gospodarsko konservativni, fašisti pa republikansko usmerjeni in za graditev na podlagi Mussolinijevega programa in časov republike Salo.
Ker ni bilo glede bloka z radikalno desnico nič, se obrača demokrščanska stranka zopet k misli na koalicijo iz aprila 1948. Toda tudi v tedanjih njenih zaveznikih je prišlo medtem do precejšnjih sprememb.
Republikanska stranka se kot politična sila vedno bolj krči. Pod republiko je izgubila pravzaprav glavno geslo, s katerim se je borila pod monarhijo. Da bi popolnoma ne izginila, je predlagala po La Malfi ustvaritev neke »tretje sile«, ki naj bi jo sestavljale liberalna, socialnodemokratska in republikanska stranka, ki bi se združene laže upirale pritisku obeh glavnih italijanskih strank, krščanskodemokratske in kominformistične. Izkazalo pa se je, da imajo te stranke za tak blok premalo skupnega. Skupne so jim pač simpatije do evropske federacije, skupen jim je antifašizem, a laičnost, na katero so republikanci tudi računali, jim je skupna samo deloma, kajti med liberali je tudi močno katoliško krilo. — Za socialnodemokratsko stranko, ki je tudi bivši zaveznik DC na vladi, pa še ni mogoče danes reči, kakšno pot bo izbrala.	yi,	£,.
Svetovna tržišfa ob honco leto 1951
Pred letom dni je svetovni trg zaznamoval močno in naglo dviganje cen, Ki so dosegle višek prejšnjo pomlad. Nevarnost razširjenja vojne na Koreji, panični nakupi za strategične zaloge in spekulativni beg kapitala v blagovne vrednosti so pognali cene iznad meje gospodarske zmogljivosti in upravičenosti. Ko pa so sile Združenih narodov zajezile poplavo kitajskih armad, so tudi svetovna tržišča začela presojati mednarodni politični in gospodarski položaj realneje, trezneje in mirneje, kar se je takoj pokazalo v popuščanju cen osnovnim surovinam in ostalemu važnemu blagu. Letošnjo jesen je sicer pod vplivom sezonskih činiteljev znova nastopilo kratkotrajno naraščanje cen, a se je kmalu ustavilo in se pri nekaterih predmetih celo preobrnilo v nazadovanje. Značilna poteza svetovnih tržišč ob koncu leta 1951 je njihov prehod iz dinamične v statični položaj. — Gibanje cen se je umirilo in ustalilo na višini, ki je zabeležena pretekle jeseni — seveda ne upoštevamo tržno-tehničnih nihanj, ki so pri borznem blagu običajna.
Statična pozicija osnovnih surovin in strategičnega materiala se ni bistveno spremenila. Pomanjkanje ponudbe, n. pr. pri žveplu in pisanih kovinah, je nadalje zelo občutno, toda za tendenco svetovnega trga Je pomembno, da tudi deficitarni položaj raznih artiklov ni mogel dati močnejšega vzgona cenam. Vzporedno s splošnim mednarodnim položajem je nastopila na svetovnem trgu stagnacija, ki se izraža ne le v stabilnosti cen, temveč prav tako v zastoju ter skrčenju poslovanja in trgovanja. Notacije »kritičnih« surovin so večkrat le nominalne, ker ne izvirajo iz dejansko doseženih cen konkretnih zaključkov. Sicer se Proti koncu leta redno pojavlja sezonsko zatišje, toda sedanjemu mrtvilu v mednarodni trgovini je iskati vzrok predvsem v uvoznih in deviznih omejitvah, ki so jih primorane izvajati razne države zaradi uravnovešenja svoje trgovinske bilance in zaščite nacionalne valute.
Stabilizacija mednarodnega tržnega položaja je kljub nekaterim ugodnim pojavom se vedno v senci negotovosti in nezaupanja v bodoči razvoj splošnih razmer v svetu. Gospodarska konjunktura je v organski odvisnosti od razvoja mednarodnih političnih razmer, ki so se nekoliko ustalile na liniji permanentne napetosti in neurejenosti ter Prav zategadelj skrivajo v sebi možnosti vsakovrstnih presenečenj. Previdnost in zavarovanje proti dramatičnim preokretom narekujeta, da miroljubne države ne popuste v svojih naporih za okrepitev lastne obrambne moči. Oboroževanje bo doseglo vrhunec v drugi polovici tekočega leta in se zato še ni moglo povsem izraziti na mednarodno gospodarstvo, na katerega pritiska z vedno
močnejšimi bremeni. Od povečanja družbenega produkta nesovjetske Evrope v 1. 1951, ki je znašalo 5%, to je 7 milijard dolarjev, je šlo za oboroževanje 3, v povečanje izvoza 1 in v investicije in konsum 3 milijarde dolarjev. Samo Francija odvaja 9,3%, Anglija pa 8,8% družbenega produkta za oborožitev.
Razen Izdatkov za oborožitev je neugodno vplivalo na evropsko gospodarstvo povečanje cen na svetovnih trgih v letu 1950, ki se je začelo izražati v proizvajalnih stroških in trgovinskih bilancah šele v teku leta 1951. Računano na podlagi podatkov za prvo polletje leta 1951 bo trgovinska bilanca Evrope za leto 1951 pri 25,7 milijarde dolarjev izvoza in 29,7 milijarde dolarjev uvoza pasivna za približno 4 milijarde dolarjev. Ako primerjamo te vrednosti na podlagi cen iz leta 1950, potem sledi, da je od 4-milijard-nega primanjkljaja v evropski zunanji trgovini knjižiti 1,6 milijarde na račun zvišanja cen surovinam na svetovnem trgu, od koder jih Evropa uvaža. Naravna posledica takega stanja je, da se je razmerje med izvoznimi in uvoznimi cenami poslabšalo v šestih najvažnejših državah za 15%, v treh med 5 do 10%, le Belgija, Norveška, Švedska in Turčija zaznamujejo močnejše zvišanje cen svojega izvoza kot uvoza. Celo izvoz iz ZDA kaže počasnejše dviganje izvoznih kakor uvoznih cen.
Pri pregledu svetovnega trga za posamezne vrste osnovnega blaga preseneča razmeroma nenavadna razgibanost v razvoju cen poljedelsko-živilskih proizvodov. Cene žit so se krepko usmerile v podražitev. Petnajst držav je že izčrpalo količine, ki so jim dodeljene v okviru mednarodnega sporazuma o žitu, glede koruze pa je ameriška vlada dala farmarjem nasvet, naj zasejejo vsaj za 4% večjo površino. Živina ima povsod po svetu dobro konjunkturo, tržišče sladkorja, maščob in tekstilnih surovin se Je v teku meseca decembra precej ustalilo, le tržišče s surovimi kožami kaže tendenco k nadaljnjemu popuščanju.
Notacije mehkega rezanega lesa, ki predvsem zanimajo naš izvoz, so bile ob koncu leta za 40% višje kakor pred letom dni (1950 XII. — dolarjev 32, letošnji december dolarjev 47 za m3. fob Trst). Kljub rekordnemu dvigu cen lesa, ki presega zmogljivost tržišč, zlasti tistih s šibko valuto, Avstrija še vedno žene cene navzgor. Izredno težavna situacija Je v preskrbi z jamskim in celuloznim lesom, izvoz lesnih finalnih izdelkov pa zadeva na tržne in trgovinske ovire v raznih državah. Velike uvozne dežele lesa so znatno bolje založene kakor pred letom dni, zato morajo tudi izvozniki računati z večjo previdnostjo in odpornostjo kupcev proti visokim cenam.
Zadrego v preskrbi Evrope s premogom rešuje trenutno uvoz z onstran Atlantika; v letu 1951 je dosegel okoli 30 milijonov ton v vrednosti 660 milijonov dolarjev. Ako bi evropski premogovni industriji uspelo povečati produkcijo samo za 5%, bi mogel odpasti ameriški uvoz, s tem pa bi bila sproščena omenjena ogromna vsota dolarjev za druge važne potrebe evropskega gospodarstva.
Znamenje časa je, da je produkcija železa in jekla dosegla na Vzhodu in Zahodu rekordne številke. Sovjetski imperij je proizvedel 41 milijonov ton, nesovjetska Evropa
38 milijonov ton, ZDA pa 100 milijonov ton. Vendar je treba omeniti, da je porast jeklarske proizvodnje v sovjetskem bloku hitrejši od tistega v Zah. Evropi. Ozko grlo za evropsko in ameriško proizvodnjo pomeni občutno pomanjkanje pisanih kovin (baker, svinec, aluminij, tungsten itd.), ki Jih plačujejo tako rekoč po vsaki ceni, ako so na razpolago za takojšnjo dobavo. Investicijska dela za razširjenje produkcije pisanih kovin bodo dala svoj učinek šele v letu 1953. V razdeljevanju strategičnih kovin na mednarodni osnovi se je začela nekoliko uspešneje udejstvovati Mednarodna konferenca za kovine.
Na mednarodnem tržišču kemičnih proizvodov vlada že nekaj mesecev stacionarno stanje kljub občutnemu pomanjkanju nekaterih prvin in osnovnih materialij, predvsem žvepla, klora, terskih derivatov in celuloze.
Manj ustaljenosti je opaziti v transportnih tarifah, tako suhozemskih kakor pomorskih. Eksploatacijski stroški na železnicah naraščajo v vseh državah, brodarine so pod impulzom pomanjkanja ladijskega prostora, kar vse skupaj zelo otežuje in doprinaša k negotovosti kalkulacije v zunanji trgovini.
Preplah, ki je nastal jeseni zaradi napovedovanj o predstoječem razvrednotenju funta, francoskega franka in šilinga, ae je
polegel; na mednarodnem deviznem trgu Je zavladal ob koncu leta mir ali — bolje rečeno — premirje, ker še vedno nočejo utihniti glasovi o neizogibnosti devalvacije funta in franka, čeprav ne v neposredni bodočnosti. Tudi zlato je zgubilo na svoji privlačnosti in so cene na prostem trgu samo za približno 10% iznad uradne odkupne cene zlata 35 dolarjev po unči.
Ta kratki pregled svetovnih tržišč dokazuje, da se je leto 1951 končalo v boljšem razpoloženju in ugodnejši tendenci, kakor je bila ob začetku leta. Kljub negotovim perspektivam mednarodni poslovni krogi niso pesimistični v presoji gospodarske konjunkture za novo leto 1952. V anketi, ki so jo izvedli med ameriškimi gospodarstveniki, se je 57% vprašanih izreklo, da se sedanji gospodarski položaj v teku tega leta ne bo bistveno spremenil, 23% upa na zboljšanje, le 21% jih je bilo črnogledih. Ne oziraje se na napovedovanja, ugibanja in želje, ki včasih ustvarjajo tudi mišljenja, moremo v realni analizi sedanjega gospodarskega položaja ugotoviti, da stoji mednarodno gospodarstvo pred težkimi, toda ne nerešljivimi problemi.	V.
st
Nov poleta! no Dallitcm vzhodu
V ponedeljek 14. t. m. bo izšel v posebni brošuri
Predlog družbenega plana FLR)
za leto 1952
z dokumentacijo in pojasnili. Objavljeni bodo tudi govori predsednika Gospodarskega sveta tov. Borisa Kidriča in ministra za finance tov. Mi-lentija Popoviča na zasedanju Ljudske skupščine FLRJ. V brošuri bo še prispevek (uvod v diskusijo) tov. Iva Severja. Na brošuro, ki bo služila kot priročnik za diskusijo in študij, opozarjamo delovne kolektive podjetij in ustanov! Cena din 20.—. Naročila na upravi — tel. št. 30-30.
UREDNIŠTVO »LJUDSKE PRAVICE«
Čistke v (SR
Gospodarske težave Češkoslovaške lezejo Počasi na dan. Koliko vpliva na ta pojav Pritisk ZDA na Češkoslovaško za represalije v zveai s procesom proti časnikarju Oatisu. »e za zdaj Se ne da reči. Toda sovjetski stroj ne pozna czirov. niti »e ne da nasititi. Vselej zahteva od vključenih dežel več, kakor more dati celo po naravi delavno ljudstvo Češkoslovaške. Zato se ni treba čuditi »čistki«, Ki je zdaj tam v teku. Tudi ta je verjetno znamenje da naletava gospodar n* težave in ovire, ki pa utegnejo celo Se narasti.
Pri tej čistki ni presenetljiva sam« čitstka, temveč njen način. Kajti najvidnejši »nož, ki e a je zadel zamah biča (seveda v družbi s tisoči manj znanih), namreč Rudolf Slanskv, bi bil pač zadnji, ki bi nanj prej kdo lahko s prstom pokazal. Doktrinaren, ozkosrčen, vztrajno na pravem tiru, brezpogojno zvesri, Moskvi, je bil samo med kandidati tistih, ki preidejo skozi vse ognje, Se več, bil je med onimi, katerih voljo bi lahko občutili neprijetno vsi, ki bi lo za las odstopili od njegove linije
Seveda je mogoče, da je S ansky res približno kakor Hess mislil na beg in da so g« pri tem zalotili. Toda če bi bilo to res, bi najbrž Gottwald prat o tem molčal. Bolj verjetno je, da je bil ta zgledni prvak KPCS izbian z rogovilasto sovjetsko logiko Prav zaradi tega, ker je bil »čist« in je njegova zvestoba izven vsakega dvoma. Ce je tako, potem je on dobesedno grešni kozel, M naj — nekriv — plača grehe drugih.
Kaj čaka v takem primeru druge, si ni težko predstavljati, če vemo, da v sovjetski Politični tehniki »čistke« niso to, kar pravi beseda, temveč premišljeno orodje notranjega terorja. Usoda Clementisa, Slinga, Šver-move in drugih, ki so jih pozaprli predvsem pod obtožbo, da so pripravljali atentat na — Rudolfa Slanskega, bo spet povest zase.
Druga posebnost te čistke pa je v osupljivi okolnosti, da so vsi vidnejši zaporniki z Rudolfom Slanskym na Selu — Židje. Baje je med 15.000 zaprtimi kar 50Zidov. Med njimi naletimo na imena kot Bedfieh Ge-minder, namestnik generalnega sekretarja KPCS, znan tudi pri nas po tem, da je naS »odklon« napadel na tipično kominformistič-no nedlalektičen način, Rihard Slanskv. Ru. dolfov brat in šef tiskovnega urad* zunanjega ministrstva, Jarmila Tausslgova, član CK KPCS, Vitezslav Fuks. HanuS Lomsky in František Landa, vsi trije pokrajinski voditelji, Bedfieh Reiein, pomočnik obrambnega ministra. Artur London in Vavra Hajdu, pomočnika zunanjega ministra. Vse naStete !majo za Žide.
Poleg njih so izginili s površja, deloma že septembra, t. j. takoj za Otonom Slingom. ki je tudi Žid. Bruno Koehler. kadrovski šef
v ’ . 'n njegova žena Ljudmila, nekdaj osebna tajnica Gottwalda, Jožef Frank, Gustav Bareš in Stefan Baštovansky, ki so bili
HOLANDSKA PROIZVODNJA CEMENTA
Holandska proizvodnja cementa bo letos krila okoli 50 odstokov domačih potreb, ki so ocenjene na 1,5 milijona ton. Tako pove čano kritne potreb iz domače proizvodnje •le omogočila nova tovarna v Maastrichtu. Ta tovarna je last koncerna prve holandske družbe za cement, ki je z njo povečala proizvodnjo od 380.000 na 580 do f>30 tisoč ton letno. Na ta način bo znašala skupna ho landska proizvodnja cementa z okoli 200.000 tonami cementa, ki ga proizvaja podjetje Ijmuulon. okoli 800 000 ton letno.
AVSTRIJSKA PROIZVODNJA UMETNIH GNOJIL
V Avstriji so proizvedli v prvem polletju lani 207 800 ton amonnitinta, kar pomeni povečanje za 37.000 ton v primeri a prvim polletjem 1950 Zahteve po tem umetnem gnojilu so precej velike in sicer tako ■a Ibvoz kakor tudi sa domačo uporabo.
vsi sodelavci Rudolfa Slanskega. Gospa Se. kaninova-Cakrtova, šef češkoslovaške delegacije na Generalni skupščini Združenih narodov v Parizu, je znana kot ena najbližjih sodelavk Slanskega in se zato govori, da je ne čaka preveč lep sprejem, ko se vrne iz Pariza. Prehodno sta bila zaprta, zaslišana in nato pogojno izpuščena celo Zdeneck Fier-linger, bivši predsednik vlade, sedaj podpredsednik in šef urada za cerkve, ter Ol-drich John, predsednik narodne skupščine! V obrambnem ministrstvu, ki mu načeluje zet Gottwalda, Aleksej Cepička, je pričujoča čistka že druga pred potekom enega samega leta.	I.	K.
V prizadevanju zahodnih velesil za čimprejšnje uravnovešenje svoje oborožene moči z oboroženo močjo kominformovskih držav je podpis mirovne pogodbe z Japonsko eden najpomembnejših ukrepov. V kratkem Mao Ce Tungova Kitajska na Daljnem vzhodu ne bo več edini odločilni vojaški činitelj. Njej bo stala nasproti oborožena Japonska, ki jo je mirovna pogodba razbremenila vseh omejitev. 19. novembra lani je cesar Hiro-hito podpisal tudi varnostni pakt z Združenimi državami, po katerem bo smela Amerika vzdrževati na Japonskem nekaj svojih čet. Vojaško-politična podoba na Daljnem vzhodu je torej danes že popolnoma drugačna. Doslej nevtralizirana Japonska je postala aktivni vojaški partner predvsem na strani Aiherike.
S svojo visoko razvito industrijo so Japonski odprte velike možnosti razvoja. Produkcija surovega jekla doseza že skoraj polovico angleške produkcije, splošna industrijska dejavnost pa je presegla predvojno že za okrog 32 %. Ta veliki industrijski potencial bo omogočil Japonski naglo in močno oborožitev.
Poleg zopetnega nastopa Japonske kot vojaške sile na Daljnem vzhodu pa ji je mirovna pogodba omogočila tudi širok mednarodno-gospodarski razmah. Ze v zadnjih treh letih je uspela Japonska povečati svoj izvoz za okrog 70 %. Postala je močan konkurent vsem tujim trgovcem na Pacifiku in tudi izven njega. Vesti, da ponuja svoje ceneno blago že na Srednjem vzhodu, so močno vznemirile tudi zahodnoevropske izvoznike. Zaradi tega je določilo mirovne pogodbe, po katerem lahko v dobi 18 mesecev po ratifikaciji zavezniške držjave naložijo na Japonskem svoj kapital in navežejo z njo trgovske stike, še posebno važno. Tega določila pa Beveda Sovjetska zveza in njeni sateliti ne morejo izkoristiti, ker so s podpisom mirovne pogodbe ostali z Japonsko v vojnem stanju. Z njo' ne morejo navezati niti trgovskih etikov. To je še posebno hud udarec za Japonsko sosedo, Mao Ce Tungovo Kitajsko.
V tej luči je moskovska prizadevnost za upostavitev kakršnihkoli »tikov z Japonsko še razumljivejša. 2e v začetku novembra je moskovski radio sporočil novico o pripravah na »mirovno« zborovanje zastopnikov pacifiškega področja. Udeležili naj bi se ga tudi japonski »partizani miru«. Sledilo je vabilo japonskim gospodarstvenikom, naj bi se udeležili svetovne gospodarske konference v Moskvi, ki so jo te dni že začeli pripravljati. Japonci so vabilo odklonili. Sem je treba šteti tudi prisrčne besede v Stalinovi novoletni poslanici japonskemu narodu, ki mu je izrazil »globoke simpatije ter svobodo in srečo«. V istem času so člani sovjetske misije v Tokiu razvili živahno aktivnost pri navezovanju gospodarskih stikov.
Sovjetska misija na Japonskem ima zdaj položaj zavezniške misije v okviru okupacijske vojske. Njena funkcija pa bo potekla, ko bo začela mirovna pogodba v celoti veljati. Države podpisnice mirovne pogodbe bodo poslale na Japonsko svoje redne diplomatske predstavnike. Za kom-informovske države pa seveda te možnosti ni. Po več vesteh namerava Sovjetska zveza storiti vse, da bi obdržala na Japonskem vsaj trgovinsko predstavništvo, kar naj bi -ji v bodoče omogočilo vsaj rahle (tike * japonsko vlado.
Najtežavnejši je položaj za Mao Ce Tungovo Kitajsko. Ker ni podpisala mirovne pogodbe, bo ostala odrezana od svojega najnaravnejšega trgovskega partnerja. To ve-
lja seveda na drugi strani tudi za Japonsko, ki je že od nekdaj dobivala največ surovin za svojo industrijo iz Kitajske.
Japonska mirovna pogodba in varnostni pakt z ZDA pa nista ustvarila na Daljnem vzhodu le popolnoma drugačnega gospodarsko in vojaško-političnega položaja, kot bi si ga želeli v Moskvi, ampak sta močno posegla tudi v sovjetsko-kitajske odnose.
Določila premirja, ki so ga zavezniki podpisali z Japonsko jeseni leta 1945, so puščala japonsko premoženje na tuji zemlji zavezniškim okupacijskim silam. Sovjetska vojska je na podlagi tega določila odpeljala iz Mandžurije, ki jo je zasedla, velike količine blaga in mnoge industrijske naprave. Kar pa je pustila, je smatrala za svoj kapital in s tem kapitalom je vstopila v sovjetsko-kitajske mešane družbe, ki sedaj delajo na ozemljn Mandžurije in tudi drugod na Kitajskem. V nasprotju s tem določilom pa je ugotovila mirovna pogodba, da je bilo to japonsko premoženje ustvarjeno s prizadevnostjo ljudstva na prizadetem ozemlju. Torej bi po tem novem načelu pripadel ves sovjetski delež v mešanih sovjetsko-kitajskih družbah Kitajski brez kakršnekoli odškodnine. Razen tega bi morala Sovjetska zveza vrniti Kitajski tudi vse tisto, kar je iz Mandžurije odpeljala. To določilo je vsadilo kal v sovjetsko-kitajske odnose, ki se bo v bodočnosti še morda močno razrasla. Izkoriščanje Kitajske po Sovjetski zvezi je bilo s tem določilom še posebej močno podčrtano.
Odprto pa je ostalo tudi še eno važnih vprašanj Daljnega vzhoda, ki bo neprestano služilo za rast nerazpoložen ja na Japonskem proti Sovjetski zvezi. Sovjetska vojska je zavzela Sahalin in Kurilske otoke, ki so nekdaj pripadali Japonski. To ji je pripadalo po sporazumu na Jaltski konferenci. Pred nedavnim pa je John Foster Dulles v odgovoru na interpelacijo nekega ameriškega senatorja približno takole tolmačil pravno vprašanje teh zasedenih ozemelj: Japonska mirovna pogodba je veljavna za tiste, ki jo podpišejo. Sovjetske pretenzije na ta ozemlja torej ne morejo temeljiti na mirovni pogodbi. Kdor z orožjem zavzame neko_ ozemlje, ni postal še njegov lastnik, če ni v mirovni pogodbi to izrecno določeno.
Tako tolmačenje pušča torej tudi odprta vrata za bodoče japonske zahteve po teh ozemljih, kar bo nedvomno močno podžigalo strasti med japonskim ljudstvom.
Vse te daleč segajoče posledice mirovne pogodbe z Japonsko pojasnjujejo, zakaj so Šli sovjetski zastopniki v San Fracisco, čeprav niso imeli namena podpisati pogodbe. Z dolgimi propagandnimi govori so hoteli zase pridobiti simpatije nekaterih azijskih narodov, ki se niso v celoti skladali z načrtom pogodbe. To naj bi bil zanje v bodoče moralno-politični kapital pri reševanju prestiža. Vsa prizadevnost pa je praktično ostala brez učinka. Na Daljnem vzhodu postaja vse bolj odločujoč činitelj Japonska, ki stopa na mesto Mao Ce Tungove Kitajske, ki naj bi bila po moskovskih načrtih avantgarda za kominfnrmovski prodor na azijski vzhod in jug. Zato je bila za Mo-skvb poslušnost Mao Ce Tungovega vodstva tudi tako važna.
V takem položaju pa morda zopet in še bolj oživlja kitajsko vprašanje, čeprav se v svetu danes o njem ne piše toliko. Kitajska — če bo hotela reševati svoj prestiž — si bo morala prizadevati za enakopravnost med Združenimi narodi. To bo morda v bodočnosti Se močneje tvistnvilo v osnredje vprašanje sprejema Kitajske v OZN.	M. Rigl.
SKOK V NEZNANO
(Nadaljevanje z 2. strani) strijo. Posebno pa še, da bi pazila na izvoz premoga in jekla. V praksi se kaže njena oblast v tem, da mora Nemčija danes zalagati francosko jeklarsko in železarsko industrijo s precejšnjimi količinami premoga (približno poldrug milijon ton vsako tromesečje) po sorazmerno nizkih cenah. Šestdeset odstotkov goriva, potrebnega jeklarstvu in železarstvu, uvozi Francija iz Nemčije, nekaj pa tudi iz Amerike. Zato pa mora Nemčija sama gledati, da dobi za svojo industrijsko proizvodnjo precejšen kup premoga iz tujine, zlasti iz ZDA, kar nemalo prazni njeno državno blagajno. Razen Francije pa so od uvoza nemškega premoga in koksa odvisne še druge države podpisnice Schumanovega načrta, zlasti Italija, Holandija in Luksemburg.
Kako bo ta problem rešila bodoča Visoka uprava, vrhovna oblast združene jeklarske in premogovne industrije — vprašujejo socialni demokrati, in kar sami odgovarjajo:
Morebitne nemške zahteve, da bi se zmanjšal izvoz nemškega premoga v dežele, ki so nanj navezane, bo Visoka uprava odklonila. Saj bosta od njenih devetih članov samo dva nemška predstavnika, veliko manj, kakor pa ustreza njeni proizvajalni sili. Kdor je pred dnevi čital govore Schumana in Ple-vena v francoskem parlamentu — je dejal oni dan Erich Ollenhauer, drugi predsednik nemških socialnih demokratov, ta ve, da pričakuje Francija od Schumanovega načrta še več nemškega premoga, kakor ga je dobila od Porur-ske uprave, in to po nižji ceni, kakor doslej. (V odgovor nasprotnikom načrta o združitvi jeklarske in železarske industrije sta Schuman in Pleven v francoskem parlamentu zelo poudarjala, da pomeni ta načrt »konec primanjkljajev premoga in koksa, ki stalno ogrožajo Francijo, osvoboditev izredno dragih čezoceanskih importov iz ZDA, "ki manjšajo že tako majhne dolarske rezerve«).
Zato tudi trdijo pristaši dr. Schumacherja, da je pred dnevi objavljena pogodba o prenehanju zavezniške indu-
strijske kontrole v Zvezni republiki in o razpustitvi Mednarodne porurske oblasti, ki se bo začela izvajati tistega dne, ko bo začel veljati Schumanov načrt, bolj ali manj pesek v oči. Saj bo Mednarodna porurska uprava v glavnih točkah prešla v roke Visoke uprave Schumanovega načrta in — stara pesem se bo nadaljevala pod novim imenom. »Mi plačamo sedaj za delno odstranitev zasedbenega statuta z združitvijo jeklarske in premogovne industrije! Kaj neki pa bomo morali plačati, ko se bomo hoteli te rašiti?« — je že svojčas dejal Carlo Schmidt, eden socialnodemokratskih voditeljev.
Sicer pa bonnska vlada ni objavila pred štirinajstimi dnevi pogodbe z zavezniki o prenehanju zavezniškega nadzorstva nad nemško jeklarsko in premogovno industrijo zato, da bi omečila socialne demokrate. Ta objava, skorajda neposredno pred začetkom parlamentarne debate, je šla v glavnem na naslov tistih omahljivcev in izsiljevalcev, ki do zadnjega niso hoteli dokončno povedati, ali so glede Schumanovega načrta — krop ali voda. V prvi vrsti so to razni predstavniki strank vladne koalicije Freie Demokratische Partei in Deutsche Partei, ki so jim predvsem pri srcu koristi nemških veleindustrijcev. Od Schumanovega načrta si ne obetajo kaj prida, vendar pa pravijo, da bodo zanj glasovali, če zavezniki ne bodo nasprotovali obnovi demontirane jeklarske industrije. Sploh, če bodo nemško gospodarstvo razbremenili tistih omejitev, ki so mu iih po vojni naprtili. Dr. Schumacher le-te dolži, da jim je Schumanov načrt prav malo mar, da so to sile, ki vodijo v imenu evropske misli lažno politiko; njim da gre, da bi se navzven pokazali za »popolne Evropejce«, navznotraj pa da računajo samo na obnovitev nemških divizij (Schumanov in Plevenov načrt sta tesno povezana). Ko bo nekoč do teh prišlo, potem pa da bodo odkrili druge karte.
Razen zastopnikov skrajnih desničarjev, ki jim Schumanov načrt hodi precej narobe (ti odkrito sanjajo samo o nemških divizijah, o obnovi rajha, o
priključitvi Avstrije i. p.), pa je misel o združitvi jeklarske in železarske industrije trn v peti še kominformistom. Na Vzhodu Nemčije in drugod, kjer so razpredene kominformske mreže, so doslej nemalo storili, da bi se bonnska republika ne pobotala s tem načrtom. Njim seveda ne gre za to, da se ne združuje delavski razred, marveč velika industrija, oni se le boje, da se sovj. agresivnosti ne bi nekoč zoperstavil gospodarski in vojaški blok na ozemlju, obsegajočem 167 milijonov prebivalcev. Da bi to preprečili, so jurišali nanj ob vsaki priliki, posebno pa ponujali v zameno zanj dozdevno željo po enotnosti Nemčije. Zraven pa ves čas žugajo, da bo enotnost dokončno šla po vodi s tistim trenutkom, ko bo Zahodna Nemčija končno vel javno pristopila k temu načrtu. Te dni je bila pri njih še posebej živčna dejavnost. Ker pa je vpliv kominformistov v Nemčiji vedno bolj pičel, je pet minut pred začetkom diskusije v bonnskem parlamentu poslal nekdanji kancler weimarske republike, 78-letni dr. Joseph Wirt, ki se je te dni razgovarjal s cvetom sovjetskih zasedbenih in vzhodnonemških oblasti, pismo bonnski skupščini, v katerem jo roti in opozarja, naj se izogne vsakemu odločevanju glede Schumanovega načrta.
Vendar, če bo kaj zavrlo pot do uresničitve tega načrta, propaganda, ki veje z vzhoda, je bržkone ne bo.
Schumanov načrt in njegova uresničitev naj bi predvsem zgladila politično nezaupanje med Francijo in Nemčijo. Takšen je bil napotek, ki so mu ga dali ob njegovem rojstvu. Toda (v primeru, da bo do uresničitve te zamisli prišlo) kolikor se ne bo izpolnilo upanje, ki so ga vanj polagali, kolikor se bo v praksi pokazalo, da strah, ki so ga hoteli minule dni vzbujati, oziroma ki je prišel do izraza v pariški ali bonnski skupščini, ni bil docela votel in prazen, potem bi na novo dvignil glavo nacionalizem, potem bi se znova razbohotilo politično nezaupanje in trenje med obema državama. V toliko je Schumanov načrt res — skok v neznano.
D. Benko
Ive Mlhovilovtl!:
»Trsi problem fena«
Ive Mihovilovič je eden izmed naših najbolj plodovitih in razgledanih publicistov. Posebno v vprašanih zahodnih meja naše države nasproti Italiji je v povojnih letih obveščal bralce skoraj vseh hrvatskih revij in listov s svojimi kvalitetnimi razpravami in članki. Leta 1946 je izdal obširno knjigo o Trstu, za katero je pripravljal material že v času ustaške strahovlade v Zagrebu. V bibliografiji o problemu Julijske krajine in Trsta 1942—1947, ki jo je sestavil 7a »Zgodovinski časopis- leta 1948/49 univ. prof. Fran Zvritter, je rečeno, da je njegova knjiga o Trstu eno najvažnejših del, ki jih navaja ta bibliografija o tržaškem vprašanju. Ive Mihovilovič spada v tisti krog istrskih hrvatskih intelektualcev, ki so živeli in delovali skupaj s Slovenci v Trstu, se nato v emigraciji v stari Jugoslaviji trudili, da bi spoznanje o trpljenju jugoslovanske narodne manjšine pod fašizmom čim globlje prodrlo med široke kroge jugoslovanskih narodov, in ki sedaj v novi Jugoslaviji posredujejo s članki in razpravami medsebojno poznavanje Slovencev in Hrvatov.
Italijani 6o pred prvo svetovno vojno ▼ prvem obdobju svojega »jadranskega iredentizma« izdali ogromno Število publikacij o krajih, za katere se je nato zavzemala italijanska vlada v tajnih pogajanjih za londonski pakt. Tudi po prvi svetovni vojni je do Rapalla še kar deževalo italijanskih publikacij, ki so svoje argumente za pripojitev vzhodne obale Jadrana k Italiji utemeljevale v glavnem na zgodovinske momente, da so bila namreč mesta v Dalmaciji in na zahodni obali Istre upravljana po italijanskih municipijih. Tudi še potem, ko je italijanski zunanji minister grof Sforza v Rapallu spretno pritisnil ob zid jugoslovansko delegacijo, niso pod fašizmom prenehale izhajati vedno nove knjige in razprave o ja/-dranskem vprašanju, Seveda so takrat fašistični pisatelji, ker je bila že vsa Julijska krajina z Zadrom vred zasedena po Italiji, prenesli težišče svojega razpravljanja na »italijanske« kamne Dalmacije in tako pripravljali v italijanski javnosti primemo vzdušje za okupacijo Dalmacije med drugo svetovno vojno. Z naše strani smo zmogli po prvi svetovni vojni, ob dolgih pogajanjih na mirovni konferenci v Parizu do Rapalla vsega nekoliko drobnih, v naglici sestavljenih knjižic, šele iz krogov slovensko-hrvat-ske emigracije iz Julijske krajine v Jugoslaviji so začeli med dvema vojnama profesor Čermelj in drugi izdajati skrbneje pripravljene spise o etničnih in političnih problemih Julijske krajine.
2e med narodnoosvobodilno borbo _so s« v pretežkih razmerah partizanskega življenja pojavljale prve tiskane razprave o narodnih problemih Julijske krajine. Kmalu po vojni pa so prihajale v čedalje večjem številu na svetlo najrazličnejše naše publikacije. ki 60 obravnavale problem naših zahodnih etničnih ozemelj z najrazličnejših aspektov. Primerjava med jugoslovanskimi uradnimi publikacijami (memorandumi, izjave predstavnikov in spisi posameznih naših znanstvenikov in publicistov) ter onimi na italijanski strani je očitno v našo korist bodisi glede števila izdanih publikacij kakor tudi glede njihove skrbne obdelave, podprte s statističnimi podatki in dokumenti. Tudi nasprotnik mora priznati, da ne bi posamezniki in tudi ne posamezne naše^ ustanove zmogli in seveda tudi no ostvarili tolikšnega publicističnega delovanja v našo korist ob sklepanju mirovne pogodbe z Italijo, če se ne bi za to zavzelle z vso moralno in materialno podporo naše ljudske oblasti.
Ive Mihovilovič poudarja tudi v svoji najnovej&i publikaciji glede Trsta predvsem gospodarske aspekte tržaškega problema. Proučevanje gospodarskih momentov velikega pomorskega mesta je bilo v preteklosti šibka točka naših publicistov iz čisto objektivnih razlogov: Nismo imeli sami tako velikega čisto trgovsko-pomorskega emporija, da bi iz njega vzrasli naši eko. nomski pisci, ki bi vsaj po analogiji laže prodirali v problematiko Trsta. Nikdar v zgodovini nismo mogli razpolagati z arhivi tržaških pomorskih družb, velikih zavarovalnic in velikih tržaških industrijskih podjetij, ki so bili zmeraj odprti samo italijanskim publicistom. Prednost Mihovilovičeve prve in druge knjige o Trstu je torej tudi v tem, da se je lotil obravnave gospodarskih problemov Trsta.
Jasno in preprosto razlaga avtor tudi ozadje gibanja za pripojitev Trsta k Italiji. Po določilu mirovne pogodbe bi moralo STO dobiti vse poldrža\no (parastatalno) italijansko premoženje. In kaj ni v Trstu pa-rastatalnol Vse, kar nekai pomeni v tržaškem pomorstvu, industriji in bankarstvu. Vse to bi Italija izgubila, če bi Trst ne spadal k Italiji. V italijanski poldržavni ustanovi IRI (Istituto Ricostruzione Indu-striale) so bila podrejena vsa večja podjetja Trsta industrijcem Genove, Benetk in drugih italijanskih gospodarskih centrov. Ti nočejo izgubiti izpod svoje kontrole tržaških podjetij, zato 60 bili ne le proti združitvi Trsta z Jugoslavijo, temveč so tudi proti samostojnemu STO, ker bi lahko težaška podjetja postna konkurenčna ali pa bi eventualno padla pod gospodarsko odvisnost inozemskih konkurentov. Seveda n« nastopajo zastopniki italijanske industrije, pomorstva in bankarstva javno, v prvi vrsti iredentističnih falang; za takšno poulično delo 60 dobre množice italijanskega uradni-štva, nakopičenega v vseh mogočih uradih Trsta. Trst mora po mišljenju beneških in genovskih krogov pripadati Italiji, da bo y njej vršil samo negativno funkcijo, to Je, da se Trst kot samostojno mesto ali pa pod vplivom drugih držav ne bi razcvetel in bi ne pritegnil nase dela prometa, ki gre skozi Benetke in Genovo, temveč da bo samo pobiral drobtine z miz ostalih italijanskih pristanišč.
Posebno poglavje knjige prikazuje, kako Italija izkorišča ameriško pomoč ERP Trstu in ima pravzaprav večje koristi od Trst«, kot pa so dozdevne podpore 62 milijard, o katerih trobentajo tržaški iredentistični listi. Iz tako imenovanega »fonda lir«, M M zbira iz prodaje blaga in industrijskih surovin, nabavljenih z dolarji Marshallove pomoči, se dajejo posojila in podpore veliki tržaški industriji, ki ga uporablja večidel za gradnjo ladij, ki odhajajo v Italijo in se registrirajo v italijanskih pristaniščih. Z ameriško pomočjo se krijejo postavke v tržaškem proračunu za ogromno število italijanskih uradnikov, za nad 20.000 italijanskih beguncev. Prikazovanje gospodarskih problemov Trsta v zvezi z vsiljenim finančnim tutorstvom Italije se razvija pred nami naaorno kot nekak dokumentarni film. Mihovilovičev filmski obzornik se v tem pogledu sicer ustavi na virih iz leta 1951, toda pravda o milijardah, ki jih »Italija ne daje, temveč odnaša iz Trsta«, se z vsem hrupom razvija naprej tudi v letu 1952 kot posledica razlogov, ki so našteti r Mihovilovičevi knjigi.
Prve tedne novega leta po odločilnih glavnih sejah sedanjega zasedanja Glavne skupščine OZN, po raznih sejah ministrov držav v Atlantskem paktu in v evropski skupnosti je očitno, da bo zelo težko nekaj novega v tržaškem vprašanju. Čedalje bolj se utrjuje v mednarodnem svetu možnost tretje rešitve, kot jo omenja predzadnje poglavjeMihovilovičeve knjige: obstoj dveh con STO je rezultat druge svetovne vojne m povojnega mednarodnega razvoja. To je mogoče spremeniti samo s sporazumom med Italijo in Jugoslavijo. Sedanje realno stanje je pa nemogoče rešiti s silo ali pritiskom ene ali pa druge sosednje države STO. Ce je nemogoča aneksija STO k Italiji in ce je nemogoča njegova delitev, potem ostane samo tretja rešitev, ki si jo je ogromna večina prebivalstva Trsta v svojem srcu že izbrala.
Toda ne glede na to, ali bo Trst zapah na naših vratih na morje ali pa odprta prijateljska vrata, mora sleherni izobraženi Slovenec vedeti, kaj se dogaja v Trstu, ker se to tiče etničnega ozemlja Slovenije. Mi-novilpvičeva knjiga pa nam podaia pregledno sliko, vsem nam tudi takim, ki niso navajeni pogledov v komplicirani sistem pomorske«® mesta.	a.	Rejec
Mi so pomanjkljivosti v dfsHnsijl o reorganizaciji 0P0 v Železarni Jesenice
i.
Partijska organizacija v Železarni je v dosedanjem delu dosegla velike uspehe, saj je delovnemu kolektivu kljub pomanjkanju surovin in delovne sile uspelo izpolniti petletni plan proizvodnje že 15. decembra 1951.
Izpolnjevanje plana in izvajanje ustreznih politično - organizacijskih ukrepov za njegovo uresničitev je smatrala OPO za svojo osnovno nalogo. Ta naloga je zahtevala po eni strani pravilno razmestitev partijskih kadrov po vseh obratih, izmenah in delovnih skupinah, po drugi strani pa takšno organizacijsko obliko, ki je zagotovila uspešno intervencijo Partije v primerih pojava subjektivnih, često pa tudi objektivnih ovir za doseganje planskih nalog. Zaradi navedenih zahtev je razumljivo, da se je organizacijska struktura partijskih organizacij ujemala s strukturo proizvodnega procesa. Partijska organizacija se je posebno v obratih, ki delajo na več izmen in kjer se izmene dele še na posamezne brigade ali delovne skupine, delila na mnoge, toda številčno šibke partijske grupe. Na ta način je bilo nekaj čez tisoč članov OPO vključenih v 29 partijskih oddelkov s pravicami OPO in v 75 partijskih grup. Organizacijska razdrobljenost je bila nujna za dobo, v kateri je bila osnovna naloga izpolnjevanje plana. Le na ta način je partijska organizacija lahko konkretno obravnavala vsa proizvodna vprašanja, kakor n. pr. pomanjkanje ustreznega materiala, norme, nagrajevanje in podobno.
Koristnost takšne organizacijske strukture in metode dela nam dokazujejo naslednji primeri:
V mehanični delavnici V letu 1949 niso mogli zadostiti vsem naročilom vzdrževanja in potreb kapitalne graditve. Partijska organizacija je dala zato pobudo za formiranje posebne mladinske brigade pod vodstvom člana KP in s samostojno partijsko grupo v svojem sestavu. Brigada je uspešno rešila naloge ter je v sorazmerno kratkem času izdelala večje število žerjav-nih ogrodij.
V martinarni je februarja 1949 primanjkovalo delovne sile za V. Martin-Simensovo peč. Na iniciativo partijske grupe je partijski oddelek pretresel to vprašanje in sklenil, naj uvedejo čez-urao delo. Komunisti so s svojim zgledom pritegnili ostalo delavstvo ter sestavili prostovoljno posadko za V. peč iz obstoječega števila delavstva, tako da je delal vsak delavec vsake tri dni po 16 ur. Partijska organizacija marti-narne je na ta način zagotovila izpolnjevanje planskih nalog in maksimalno Izkoriščanje obstoječih kapacitet.
Podoben primer Je bil tudi v obratu elektropeči, kjer je bila zaradi pomanjkanja delovne sile nevarnost, da obstane obratovanje male peči. Partijska grupa je dala pobudo za delo v izmeni po 12 ur. Na ta način je omogočila redno obratovanje obeh peči in izkoriščanja obstoječih kapacitet.
Razumljivo je, da je tak način dela partijskih organizacij povzročal pogosta nesoglasja med njimi in obratovod-stvi, ki so se kajkrat birokratsko upirala določenim pobudam. Partijska organizacija opekarne je hotela po Siro-tanovičevih uspehih izvesti medbrigad-no tekmovanje za večjo storilnost. — Obratovodja se je temu upiral in je svoje stališče dokazoval s številnimi strokovnimi mnenji. Partijska organizacija je vztrajala in izvedla medbri-gadno tekmovanje, v katerem so posamezne brigade presegale norme za 100 do 200%.
Bili so tudi primeri, posebno v močnih in revolucionarnih organizacijah, da je partijska organizacija mobilizirala delavstvo za določene naloge, s katerimi se obratovodstvo ni strinjalo. Tako je bilo v opekarni, kjer obratovodstvo ni hotelo sprejeti partijskega predloga recepture za dinas opeko zelo dobre kvalitete. Brez vednosti obrato-vodstva je partijska grupa samovoljno izdelala to opeko. Pokazalo se je, da je bila ta kakovostno mnogo boljša od opeke normalne proizvodnje. Razumljivo je, da je ta »samovoljnost« zaostrila odnose med obratovodstvom in partijsko organizacijo.
II.
Vedno bolj in bolj so se kazala nesoglasja med obratovodstvi in partijskimi oddelki. Da bi se ta nesoglasja odpravila ter da bi se zagotovilo uspešno izvajanje planskih nalog, je partijska organizacija leta 19.49 formirala tako imenovane »trojke«, ki so jih sestavljali: obratovodja, predsednik obratnega sindikalnega odbora in sekretar tiste partijske organizacije. Trojke pa so se v mnogih primerih izrodile v nekak privesek obratovodstev. V prometnem oddelku je nastala med obrato-vodjem, predsednikom sindikata in sekretarjem partijske organizacije -»koalicija«. Obratovodja je za vse naloge pridobil sekretarja partijske organizacije in predsednika sindikata, ki sta se potem borila za izvedbo nalog, za katere je bil v celoti odgovoren sam obratovodja. Cesto se sindikalno in partijsko članstvo ni strinjalo z odločitvami trojke in je zato prišlo do nasprotij med vodstvom organizacij in članstvom. Sekretar partijske organizacije in predsednik sindikata sta bila podaljšana roka obratovodje in je razumljivo, da je zaradi tega zajelo partijsko članstvo kakor tudi delavstvo malodušje.
Podoben primer je bil tudi v obratu Javornik II. Partijska organizacija se v določenih gospodarsko-političnih vprašanjih često ni strinjala z obratovodstvom. Le-temu ta »neenotnost« ni bila ljuba in jo je odpravilo na ta način, da je nosilce (opozicije premestilo na boljša delovna mesta, člani Partije pa so zaradi tako dosežene »enotnosti* izgubili zaupanje v svoje sile.
V obratu valjarne se je z nedeljskim obratovanjem lovilo izpolnjevanje mesečnih operativnih planov. O tem je odločala »trojka«. Nedeljsko obratovanje je bilo torej odvisno od stališča sekretarja partijskega oddelka ali predsednika sindikalnega odbora, kajti obratovodstvo se je ravnalo po enem ali drugem stališču. S tem je obratovodstvo preložilo svojo odgovornost za izvrševanje planskih nalog na partijsko organizacijo oz. na sindikat. Na ta način je partijska organizacija često nastopila pred delavstvom kot priganjač, kajti pogosto se je za »potrebo« nedeljskega dela skrivala želja obratovodje po preseganju planov, kar je pomenilo višje premije itd. Kolektivno odgovornost partijskega oddelka je zamenjalo zapovedovanje s strani partijskega vodstva. Prepričevanje kot oblika političnega dela je povsem izostajalo.
Navedeni primeri nam nazorno kažejo slabosti, ki izvirajo iz dosedanjih organizacijskih oblik in dosedanje vsebine dela, ki sedaj predstavljajo materialne pogoje rasti birokratizma. Sistem dela trojk je, kakor nam kažejo primere, rodil pojave koalicije, ki pod krinko sporazuma političnih in upravnih faktorjev in tako imenovane enotnosti zakriva svoje pravo bistvo — birokratizem.
Omejevanje partijskega dela na agitacijo obratovodskih ukrepov je zmanjševalo revolucionarnost partijskih organizacij, porajalo nezaupanje v Partijo in zamegljevalo odgovornost za izvrševanje planskih nalog, partijskim organizacijam pa je otežkočalo ocenjevanje političnih gospodarskih pogojev, na podlagi katerih bi organizacije zavzemale določena stališča za uspešno izvajanje ne samo planskih, temveč-tudi ostalih nalog socialistične graditve.
Razdrobljenost partijskih organizacij je v nekaterih primerih povzročila občuten padec partijske discipline. Maloštevilne partijske grupe so se teže sestajale, v njih sta se razvili famili-arnost i liberalizem. Partijska grupa instalacije, ki je spadala pod partijski oddelek konstrukcijske delavnice, je štela samo štiri člane, ki so bili zaposleni na raznih montažnih in repara-turnih delih, kar je še bolj otežkočalo njihov redno sestajanje. Ko sekretarju dalj časa ni uspelo najti trenutka, ko bi bili vsi člani grupe prosti, je polagoma opustil sklicevanje sestankov. Člani so se pasivizirali in so se prenehali udeleževati celo sestankov oddelčnih aktivcev. Grupa že več kot leto dni ni imela sestanka. Ta primer ni osamljen, temveč ga zasledimo tudi v mnogih drugih oddelkih in grupah.
m.
Takšno stanje je že samo po sebi zahtevalo spremembo sistema dela, kar so tudi člani Partije na mnogih sestankih oddelkov in grup zahtevali. Na podlagi analize sistema dela in dosedanjih organizacijskih oblik za vsak oddelek in sleherno grupo ter v soglasju z navodili CK KPJ je tovarniški komite izdelal predlog organizacije, ki ga je dal oddelkom v razpravo.
V nekaterih organizacijah je razprava zajela vse članstvo, v večini organizacij pa je o predlogu razpravljal le biro oddelka ali pa ga je pregledal celo samo sekretar.
Slabost diskusije je predvsem v njeni ožini, kajti doslej vsemu članstvu še ni razbistrila pomena reorganizacije, ki pomeni uvedbo takšnih organizacijskih oblik, ki bodo omogočile partijskim organizacijam konkretno analiziranje prilik ter ustvarjanje potrebnih pogojev za uspešno izvajanje linije Partije na množični osnovi in po vodilnih demokratičnih organih.
Le tako si je mogoče tolmačiti stališče partijske grupe iz upravnega vodstva glavnega mehanika, ki se je branilo razformirati svojo grupo. Grupa glavnega mehanika veže po upravni liniji normirce obratov in referente za pripravo dela. V pogojih, ko postavljamo pred partijsko organizacijo kot osnovno nalogo delo med množicami, in
izhajajoč iz političnega značaja partijske organizacije, postaja prejšnja oblika neopravičljiva zato, ker v bistvu pomeni samo pomožni organ glavnega mehanika, ki je naloge, katere je bilo težavno izvesti po upravni liniji, postavil pred člane Partije, vezane s partijsko disciplino, kot partijske naloge.
Ko se je tej partijski grupi prikazalo njihovo stališče kot pojav birokratizma, kot težnja uporabljati partijsko organizacijo kot podaljšek obratovodje-ve linije in tako zmanjšati politični značaj partijske organizacije, so spoznali svoje napačno stališče in razfor-mirali grupo, tako da so poedine člane vključili v oddelke obratov, v katerih delajo.
Da je zakoreninjenost starega sistema dela zelo močna, lahko ugotovimo iz stališča partijskega oddelka in njegovih grup v konstrukcijski delavnici. Tovarniški komite je predlagal, naj zaradi razdrobljenosti organizacije ukinejo svoje grupe in naj formirajo skupno s partijsko organizacijo mehanične delavnice dva partijska oddelka, organizirana po izmenah. Aktiv konstrukcijske delavnice predloga ni sprejel, češ da bi na ta način imeli vezane člane v enem oddelku iz dveh upravnih enot in da bi zato prišli do izraza v enem oddelku dve »različni liniji v upravnih vprašanjih«. Bili so celo mnenja, da bi takšna organizacijska struktura, ki bi vezala članstvo dveh obratov, privedla do pasivnosti polovico članstva, kajti obratni problemi zanimajo samo člane tistega obrata, katerega problem se obravnava. Iz argumentov, ki so jih tovariši navedli na aktivu, se jasno vidi, da niso razumeli reorganizacije s stališča novega sistema dela kot osnovne nujnosti, ki zahteva okrepitev političnega dela in likvidacijo birokratskega sistema.
V nekaterih partijskih organizacijah je diskusija odkrila familiarnost, kar gre tako daleč, da jemljejo le-to kot osnovni argument za' očuvanje obstoječih organizacijskih oblik. Z ozirom na dejstvo, da imata martinarna in elektropeč mnogo sorodnosti v proizvodnji in da so delavci med seboj povezani ter da je bila tdosedanja organizacija šibka, je predlog nakazoval oddelku elektropeči, naj se združi z martinarno, tako da bodo partijski oddelki formirani po izmenah. Tovariši iz elektropeči tega predloga niso prejeli, češ da lahko sami rešujejo svoje obrat-
ne zadeve in da ni potrebno, da bi jim jih »reševala martinarna«. Njihovo stališče proti priključitvi izvira iz fami-liarnosti, iz strahu pred disciplino in iz napačnega pojmovanja vloge Partije, kar kažejo njihove izjave, da jih bodo martinarji poznali samo takrat, kadar bo potrebno kaj dati, ne pa obratno. V njihovem stališču proti priključitvi je tudi element obratnega lokalpatrio-tizma in osebnih koristi, kajti' kolektiv dobro izvršuje planske naloge in to mnogo laže kakor martinarna. Tovariši iz oddelka elektropeči menijo, da bodo s spojitvijo z martinarno materialno oškodovani. To pomeni, da so naloge Partije, metode in oblike dela ter borbo proti birokratizmu gledali skozi prizmo osebnih koristi.
V obratu plavž so vprašanje reorganizacije pretresli s celotnim partijskim članstvom. Ugotovili so, da je organizacija na plavžu zelo razdrobljena, da dosedanje partijske grupe niso izvršile svojih nalog ter da so obstajale več ali manj samo formalno, kajti kompleksne probleme obrata je reševal biro na aktivu oddelka. Diskusija je ugotovila, da je sedanji biro oddelka sestavljen po večini iz ljudi iz obratovodstva ter da je to materialni vzrok istovetenja obratovodskih nalog s partijskimi, skratka, da je tu vzrok birokratizma.
V mehanični delavnici so o predlogu tovarniškega komiteja razpravljali in ugotovili, da dosedanja razdrobljenost partijskih organizacij ne daje možnosti za utrjevanje novega sistema dela. — Sprejeli so sklep, da se člani vozovne delavnice kljub temu, da spadajo po upravni liniji v mehanično delavnico, priključijo k partijskemu oddelku prometnega oddelka, ker bo to omogočilo obravnavanje celotnega gospodarskega kompleksa prometa.
V martinarni je diskusija razkrila, da je organizacija, formirana po proizvodnem procesu in pečeh, sicer dajala možnost za uspešno poseganje v proizvodno problematiko, hkrati pa omejevala partijsko delo izključno na problem proizvodnje; dalje, da so člani Partije, ki so na delu samo na dopoldanski izmeni, sestavljali samostojno grupo. — V tej grupi so bili vezani ideološko in po partijski praksi najmočnejši člani, a večina jih je bilo vključenih v biro. Na ta način je bil biro pravzaprav drugi izvod obratovodstva in je kot tak sam predstavljal materialno osnovo birokratskega sistema in enačenja
obratovodske linije s partijsko. Na vodstvu partijskih grup so stali slabši ljudje in je delo grupe zato šepalo. Zaradi navedenih dejstev so partijsko organizacijo reorganizirali, tako da bodo iz dosedanjih 7 grup formirali samo tri oddelke in to skupno z elektropečjo po izmenah.
IV.
Diskusija je opozorila tovarniški komite, da je star sistem dela močno zakoreninjen ter da ^se ga organizacije težko otresajo. Razen tega je razkrila celo vrsto primerov, kjer večino biroja sestavljajo člani Partije iz obratovodstev. -Razumljivo je, da takšen biro nujno spreminja oddelek ali grupo v svoj pomožni obratovodski organ.
Po dosedanjih rezultatih diskusije lahko trdimo, da je zadovoljivo pojasnila nov sistem dela. Prinesla je celo vrsto sugestij, katerih realizacija bo utrdila našo partijsko organizacijo ter omogočila uspešno delo v pogojih poglabljanja socialistične demokracije. Diskusija je kljub nekaterim pomanjkljivostim utrdila naloge OPO, ki odgovarja za vse delo in katere člani morajo kot revolucionarno najnaprednejši del kolektiva, le-temu kazati pomen nalog, ki jih mora Železarna uresničiti kot del borbe vseh jugoslovanskih narodov za zgraditev socializma. Diskusija je razkrila pomanjkljivost dviganja ideološkega in kulturnega nivoja partijskega članstva in utrdila zavest, da mora biti osnovna naloga notranjega dela partijskih oddelkov, usposabljati posamezne člane za množično delo ter vzgajati člane na'ideološkem in kulturnem področju.
Diskusija bo morala še bolj kakor doslej oceniti revolucionarne sile v sindikatu in društvih kakor tudi škodljive pojave zaprtosti partijskih vrst ter jasno opredeliti pravilno mesto odprtemu partijskemu sestanku kot obliki partijskega dela z množicami.
Z likvidavijo birokratskega sistema dela in zaprtosti partijskih organizacij, z dvigom ideološkega in kulturnega nivoja partijskega članstva se bodo ustvarili pogoji za delo z množicami. Posamezni člani Partije bodo aktivno delali v društvih, v sindikatu, v mladinski organizaciji in v organih ljudske oblasti ter tako uresničevali linijo Partije. Pod temi pogoji bodo postale Jesenice močno revolucionarno žarišče in borbeno jedro Gorenjske.
Milan Kristan
Nova parttefa dinarja odraz splošnega gospodarskega razvofa
Uveljavljanje novega gospodarskega in finančnega sistema nam je postavilo zlasti v zunanji trgovini težko nalogo, poiskati ekonomsko zdravo pot za čim živahnejši razvoj trgovine z inozemstvom. Pri tem je bilo treba upoštevati ves razvoj v gradnji našega socialističnega gospodarstva od osvoboditve dalje, osnovo, medvalutarni kurz dinarja — pariteto, ki je bila določena v 1. 1945 za blagovno in neblagovno menjavo z inozemstvom, ter vse spremembe, ki so se izvršile v razdobju 1945/51 v našem nacionalnem gospodarstvu ter vplivale na naraščajočo dispariteto — razliko med kupno močjo dinarja, določeno s kurzom leta 1945, ter dejansko kupno močjo v letu 1951. Pri starem administrativnem sistemu vodenja gospodarstva so bili vsi ti pojavi rahle inflacionistične tendence nekako prikriti in nepregledni, novi gospodarski in finančni sistem jih je pa postavil na odprto dlan ter zahteval nujno ureditev medvalutar-nih odnosov v zunanji trgovini. Prav posebno je terjala reguliranje teh odnosov naša nova ekonomska stvarnost, ki kaže že vidne uspehe v stabilizaciji cen, s tem pa normalizacijo tržišča in konsolidacijo gospodarstva, ki je bistven pogoj za uspešno zunanjo trgovino. Začetek stabilizacije cen moremo smatrati za končno fazo procesa deval-
vacije in zato tudi za ekonomsko najprimernejši moment za določitev novega mednarodno - valutarnega tečaja dinarja.
Odločba zvezne vlade o določitvi paritete dinarja je fiksirala novo in s tem anulirala staro pariteto dinarja prav v času, ko se že kažejo obrisi novih cen kot rezultat stabilizacijskih ukrepov. Nova pariteta je bila določena v sporazumu z Mednarodnim monetarnim fondom, v okviru katerega se rešujejo vsa komplicirana vprašanja medsebojnega vrednostnega odnosa posameznih nacionalnih valut in njihove paritete do valut mednarodnega značaja. V mednarodnem fondu je včlanjenih 49 držav, ki so se zavezale, da bodo določale svoje valutne paritete le v okviru in sporazumno s fondom. Za vsako valutno reformo, ki jo izvede članica, mora dobiti pristanek fonda.
Pariteta dinarja je utrjena z odločbo zvezne vlade na temelju 2,9622 miligrama čistega zlata za en dinar ali 337.583 din za en kilogram čistega zlata. Prav tako so bili določeni kurzi tujih valut, ki se bodo uporabljali za vse obračune, nakupe in prodajo tujih plačilnih sredstev.
■■ - -
It Jugo vinila: Po elektroliti obdelujejo tekoii klor p tem oddelku
Ti kurzi so naslednji:	
100 avstrijskih šilingov	1153,845
100 belgijskih frankov	600—
1 angleški funt	840—
100 čeških kron	600—
100 francoskih frankov	85.7142
100 danskih kron	4343.34
1 egiptovski funt	861.467
100 drahem	2—
100 holand. goldinarjev	7894.745
100 italijanskih lir	48—
1 kanadski dolar	289.505
100 DM	7142.85
100 norveških kron	4200—
1 dolar ZDA	300—
100 švicarskih frankov	6860.561
100 švedskih kron	5799.12
100 turških lir	10714.271
Da predočimo nazorneje kupno moč	
dinarja na svetovnem trgu po novi pariteti, dajemo še preračunane kurze na 1000 din. Enoto 1000 din vzamemo zato, da se izognemo pri nekaterih kurzih številnim decimalam.
1000 din neblag. je pari z	
šilingi avstrijskimi	86,6
belgijskimi franki	166,6
angleškimi funti	1,19
češkimi kronami	166,6
francoskimi franki 1.167	
danskimi kronami	23
egiptovskimi funti	1,16
drahmami 50.000	
holandskimi goldinarji	12,7
italijanskimi lirami 2.083	
kanadskimi dolarji	3,45
nemškimi markami (DM)	14
norveškimi kronami	23,8
dolarji ZDA	3,33
švicarskimi franki	14,6
švedskimi kronami	17,3
turškimi lirami	9,3
Postavlja se pred nas vrsta vpra-	
šanj: ali je utrditev nove paritete dinarja nek izoliran ukrep, ki je iztrgan
iz celosti novega gospodarskega sistema, ali je samo gašenje požara, ukrep, ki je diktiran od zunaj in ki kaže našo popolno ekonomsko odvisnost od kapitalističnega svetovnega trga? Ali je docela smiseln in dobro premišljen ukrep, ki je vogelni kamen pri graditvi novega gospodarskega sistema, brez katerega ne bi imela ta stavba nobene trajne trdnosti? Kakšna je povezava novega kurza z gospodarskim razvojem naše države od osvoboditve dalje?
Retrospektivni pogled v 1. 1945 po osvoboditvi nam kaže, da je bila tedaj postavljena pariteta dinarja 17,7734 mg zlata za 1 dinar, ali en dolar 50 din, ker velja dolar mednarodno kot čista zlata valuta. Ta pariteta je bila objavljena istočasno z zamenjavo dinarja, ki je likvidirala anarhično valutarno stanje, dediščino okupacije v novi državi, odpravila celo vrsto do tedaj krožečih vrst denarja ter določila novemu dinarju nekako isti kurz kot pred vojno. Vsekakor so ta pariteta in iz nje izhajajoči kurzi tujjh valut pravilni odraz gospodarskega stanja v dobi obnove, tedanjega denarnega obtoka, blagovnih fondov, ki smo jih uspeli obdržati v ravnotežju z denarnim obtokom v nemali meri ob izdatni brezplačni pomoči UNRRA, katere vrednost je znašala v celoti okoli 400 milijonov dolarjev. Prav tako ne smemo pozabiti, kolikšen prispevek je v dobi obnove pomenilo množično prostovoljno delo, ki je ustvarjalo nove osnovne fonde, ceste, železnice, stanovanjske objekte itd., ne da bi povečalo pri tem kupno moč in obremenjevalo blagovne fonde. Obseg urejene zunanje trgovine je bil v tem razdobju zelo nizek, o nekem rednem izvozu skorajda ne moremo govoriti, ker smo proizvodna podjetja šele obnovili ter z njihovo proizvodnjo nismo krili niti najnujnejših potreb, uvoz pa je v glavnem obstajal iz pomoči UNRRA, ki nam je brezplačno dobavljala surovine, polizdelke, finalne izdelke, v manjši meri stroje in opremo, največ pa živila. Tako je v dobi obnove, nekako do konca 1. 1946, ostalo notranje tržišče ustaljeno, nivo notranjih cen, pri katerem je bila postavljena pariteta v odnosu do nivoja zunanjih cen, ni doživel večjih sprememb.
Isti kurz dinarja je prešel iz razdobja obnove 1. 1947 v planski sistem gospodarstva s tedanjim karakterističnim planiranjem vseh podrobnosti. Podedovana zaostalost proizvajalnih sil, nizka produkcija v industriji in kmetijstvu na eni strani ter pesspektivni plan z ne malimi nalogami investicijske gradnje, graditve industrijskih objektov, železnic, cest, šol, bolnic, stanovanjskih poslopij itd. na drugi strani so zahtevali ostro kontrolo nad vsemi družbenimi produkcijskimi fondi ter razdelitvijo domala vse industrijske produkcije.
Med izvrševanjem plana industrializacije in elektrifikacije je postala vsa dežela ono samo delovno torišče. Vsako plansko leto od leta 1947 je zahtevalo
(Nadaljevanje na 5. strani))
V BORBI l \NIŽJE ODKUPNE CENE
Novih gospodarskih in finančnih ukrepov lanskega leta nekatera naša gospodarska podjetja in zadruge niso pravilno razumela. Menila so, da pomenijo sprostitve v gospodarstvu v primeri s prejšnjimi strogostmi tudi sprostitve pri trošenju zlasti gotovinskih denarnih sredstev. Posebno napačno so nekatera podjetja razumela ukinitev obveznega predlaganja gotovinskih planov. Ta ukinitev naj bi utemeljila njihovo svobodo v upravljanju gotovine, ki se je često spremenilo v razmetavanje. Mislili so, da bodo od-
orodij. Pri tem seveda niso odločilne le planirane potrebe podjetij in zadrug po kreditih. Potrebno je presoditi vsak posamezni primer, ugotavljati možni koeficient obračanja posojenega denarja, pregledati nakopičene zaloge in jih z nižanjem kredita siliti k prodaji, ugotavljati je treba zaloge nekurant-nega blaga, nedovoljeno špekulacijo z zadrževanjem padanja cen zaradi dosege višjega prometa z namenom, da bi se doseglo nesorazmerno zvišanje gibljivega dela plač in podobno. Kot primer naj navedemo »Trgovino državnih
slej lahko prosto razpolagali z dnevni- posestev«, ki ji je banka s pravočasno
mi iztržki, ki so jih tudi začeli kopičiti v blagajnah in uporabljati za razne nakupe, ne da bi jih nato obračunali z banko.
To in drugo je zahtevalo, da organi, ki morajo skrbeti za pravilno, izvajanje vseh gospodarskih ukrepov, zlasti pa
in pravilno odmerjenim kreditom omogočila nabavo večje količine vojvodinske masti in s tem povzročila padec cene masti na 200 din za kg (še pred določitvijo uradne cene za maščobo). Toda podjetje se ni držalo predpisov in je nakupovalo od zasebnikov, zato pa
banka, energično posežejo vmes. Na mu je bil kredit odvzet. Od takrat da-
vsak način je bilo treba preprečiti nevaren začetek, ki bi lahko bistveno vplival na rušenje razmerja med blagovnimi in denarnimi fondi in - s tem v skladu povzročil namesto padanja višanje cen. Važna je bila pri tem vloga Narodne banke, kar' so njeni dosedanji posegi v gospodarstvo dovolj jasno pokazali. Posegi so bili sprva sicer v poučevanju komitentov o pravilnosti oziroma o nepravilnosti njihovega dela. Nato pa je banka stopila na ostrejšo pot in uvedla ostrejše ukrepe, katerih namen je ustvariti v našem gospodarstvu finančno disciplino.
Eden prvih takih pojavov, ki ga je bilo treba takoj zavreti, je bila dirka za dosego čim večjega gibljivega dela plač v trgovini in s tem umetno zadrževanje padanja cen. O tem je naš list že pisal. Toda ta borba še ni končana in bo treba še mnogo ukrepov, zlasti s pravilnim manevriranjem s krediti, da podjetja ne bodo držala pretirano visokih cen, s čimer se ustvarja vrednostno večji promet, ki služi kot osnova za gibljivi del plače.
lje posluje v redu in nabavlja le od državnih posestev, za kar je bilo ustanovljeno ter uspešno posreduje na trgu z blagom po znižanih cenah. Z odvzemom kredita »Zvezi čebelarskih društev Slovenije« so padle cene medu od 350 na 300 din in še niže. S tem je bila tudi onemogočena špekulacija z zalogami. Delavsko-uslužbenska restavracija pri Tobačni tovarni pa je bila kaznovana z odvzemom kredita zaradi uporabe gotovine pri nakupu vina na Goriškem.
Nekatera odkupna podjetja so prišla zaradi znižanja kredita s strani banke sprva v navidezne težave. Kriva za te težave je bila po njihovem mnenju seveda banka. Toda pokazalo se je prav nasprotno. Banka je namreč s tem povzročila, da so začela posvečati večjo skrb izterjavi sredstev, ki so jo imela do podjetij, katerim so dobavljala blago. Ne gre prezreti, da banka upošteva pri odmeri kreditov tudi višino izterljivih terjatev in da so za toliko nižji, kolikor znašajo izterljive terjatve. Tako so se podjetja, zlasti v ljuto-
ka nanje opozarja. S sistematičnimi pregledi odkriva nerednosti, ki bi, če bi se sprostile, imele odločilen vpliv na dviganje cen. To je pokazal tudi zadnji pregled, ki ga je banka izvršila v novembru in decembru lani. Ni bilo sicer možno v tako kratkem času pregledati vsa podjetja, toda iz rezultatov izvršenih pregledov izhaja, da se skoraj polovica podjetij ne drži predpisov o finančni disciplini. Nič čudnega ni zato, če bodo morali odgovorni uslužbenci plačati skupno nad 200.000 din kazni in da je bilo proti odgovornim uslužbencem 170 podjetij oz. zadrug uvedeno upravno-kazensko postopanje, ki bo imelo še hujše posledice.
Kot najtežji predpis smatrajo menda podjetja in zadruge obveznost, da morajo odvajati v banko vsak dan vso gotovino iznad določenega blagajniškega maksimuma. S to gotovino, ki je ne odvedejo, podjetja in zadruge razpolagajo sama in mimo banke. S tem se skušajo izogniti kontroli, obenem pa onemogočajo pravilne posege na tržišču. Da to v celoti ni majhen problem, nam kažejo posamezni primeri, n. pr. iz postojnskega okraja: LIP Postojna, Javor, KZ Senožeče, KZ Št. Peter na Krasu, ki so porabili v dobrem mesecu brez obračuna z banko nad 5 milijonov dinarjev za nakup lesa in drugega blaga. Da je to imelo neugoden vpliv na cene, ni treba posebej poudarjati. Dalje je Mesno podjetje v Stični od nad 2,300.000 din iztržka obračunalo z banko le nekaj čez 100.000 din. Odkup tega podjetja je po bančni evidenci znašal 1,250.000 din, dejansko pa je bilo ugotovljeno pri pregledu, da je znašal
Kemični kombinat — koksarna v Lukovcu
nad 3,350.000 din. Podobno je poslovala Mestna klavnica v Idriji, ki je v drugi polovici lanskega leta prekoračila blagajniški maksimum za nad 4,000.000 dinarjev. Ta podjetja so poslovala z dnevnimi iztržki in so bila ali bodo seve kazriovana. Med takimi je dalje KZ Senožeče, ki mora plačati 9000 din kazni, KZ Hrenovica pa 5500 din. Toda če bi naštevati še dalje, bi nas zavedlo predaleč.
Ze iz povedanega je možno oceniti pomembno vlogo, ki jo imajo v zvezi z zniževanjem odkupnih cen naša kreditna podjetja, zlasti Narodna banka. S pravilno kreditno politiko in s kontrolo nad finančno disciplino podjetij in zadrug, ki jo vodi banka vedno bolj sistematično po svoji široki mreži podružnic, vsekakor uspehi pri naporih banke v korist skupnosti ne bodo izostali.	2.	J.
Nova pariteta dinarja - odraz splošnega gospodarskega razvoja
Potrebni ukrepi, predvsem v maksimi- merskem, ptujskem in lendavskem
ranili	lri	-id	tt	Ha	-1___•	_	1	*__________________________ -Tfionlo
ranju plač v trgovini, ki je v tem, da se sme rezervni del fonda plač, ustvarjen v preteklih mesecih, črpati le, če V tekočem mesecu ostvarjeni fond ne zadošča za izplačilo 100 % plač, zlasti Pa zmanjšanje kreditov, niso ostali brez učinka. Seveda bo dokončno rešeno to vprašanje s posebnimi predpisi, Zelo važen ukrep lanske jeseni so bili napori za učvrstitev organizacijske plati odkupa. Onemogočeno je bilo delo številnim odkupovalcem, odkupna podjetja in zadruge so morale svoje nakupovalce registrirati ter zmanjšati njihovo število. Omenjeni ukrep je bil vsekakor potreben in nujen, saj so bili šesto nakupovalci tisti, ki so navijali cene in vnašali na trg zmedo. Razen tega so si nekateri brezvestni nakupovalci tudi polnili žepe. Proti mnogim so morali nastopiti in jim onemogočiti delo organi javne varnosti. Kot primer naj služi zlasti tolminski okraj, kjer so nakupovalci z vseh vetrov tako zvišali cene siru in maslu, da so kmetje vse mleko raje predelovali. Jesenice so tako ostale brez mleka. Ko so bila nakupovalcem tako izpodbita tla, pa so cene kmalu padle in imajo Jesenice zopet dovolj mleka. S tem, da je tudi banka opozarjala na take primere, je opravljala zelo važno vlogo pri pobijanju špekulacije in višanju odkupnih cen.
okraju, kjer so odkupi največji, začela posluževati vedno bolj dokumentarnih akreditivov, zahtevajo plačilo takoj ob prevzerrfu blaga ali pa akontacijo za
Nadaljevanje s 4. strani. stopnjevanje naporov, kar je razvidno iz naraščajočega tempd investicij: leta 1947 — 38,3 milijarde, leta 1948 — 48,5 milijarde, leta 1949 — 68,4 milijarde (v tem letu je dosežen vrhunec), leta 1950 — 57,2 milijarde, leta 1951 —-55,1 milijarde, za leto 1952 je postavljen plan ključnih objektov z 19 milijardami. Večina teh izdatkov je bila
prodano blago. Krediti so postali s tem	porabljena za gradnjo industrije, ru-
takoj zadostni, obresti so se zmanjšale,	darstva, in sicer za tiste stroke, ki
koeficient obračanja sredstev pa se je	povečujejo fond blaga za široko potroš-
dvignil na 2- do 3-krat mesečno. Sploh pa bo na pravilno gospodarjenje v podjetjih imelo vedno večji vpliv vprašanje obresti, ki bodo za kredite v bodoče zvišane, tako da bodo podjetja prisiljena tudi zaradi rentabilnosti paziti, da ne bodo najemala prevelikih kreditov, to je višjih, kot so jim nujno potrebni.
Izkušnje pri odkupu kažejo, da bodo vsi ukrepi preslabi, če ne bodo disciplinirana predvsem na j več j a podjetja, ki se pečajo z odkupi, prodajo in predelavo mesa. Namesto tega srečujemo med najbolj nediscipliniranimi podjetji taka, kot so n. pr. Mestne klavnice v Ljubljani, Celju, Idriji itd. Za Ljubljano je razen tega še značilno dejstvo, da je meso zelo redko in v majhnih količinah naprodaj. Sploh lahko trdimo, da so danes pred mesnicami še edini »repi«, ki se pojavljajo v Ljubljani. Številne lepe stojnice na trgu in mesnice po mestu že mesece niso odprle svojih vrat (n. pr. Gradišče). Znano je, da je živine za odkup dovolj, da so mesnice povsod izven Ljubljane zalo-
Mnogo pomembnejša pa je pomoč	žene z mesom in to	ceneje kot v Ljub-
banke v obliki pravilne odmere sred-	ljani, da poslujejo	kulturno in brez
stev odkupnim podjetjem, s čimer more »repov«. Vemo končno, da Mestna banka vplivati na padanje odkupnih	klavnica v Ljubljani dobiva dovolj de-
cen. Primeri nam to kažejo, in sicer	narnih sredstev na	razpolago in da bi
najbolj očitno pri padanju cen goveje živine in prašičev. Cene tem so v zadnjih mesecih občutno padle, ne da bi trg trpel občutnejše pomanjkanje mesa, razen tu in tam v največjih središčih. Na ta način je uspelo v postojnskem okraju znižati odkupne cene goveje živine z ozirom na kvaliteto od 55 do 80 din žive teže na 38 do 60 din, v črnomeljskem okraju od 100 oz. 110 na 40 do 60 din, za prašiče pa od 150 na 95 do 105 din. Zlasti je bilo treba poseči vmes s strogimi ukrepi pri odkupu živine v lendavskem okraju, kjer so bili med drugim štirje nakupovalci zaprti in jim je bilo odvzete skupno za 600.000 din gotovine. Cene so začele padati v tem okraju že novembra, in sicer za prašiče na 45 do 60 din žive teže. Seveda še vedno precej onemogočajo te napore zasebniki, ki prepla-Čujejo kmetu zlasti prašiče in to tudi do 110 din din za kilogram žive teže. Tudi razna podjetja, ki odvažajo ponoči zaklano živino, kršijo vse predpise in napore za znižanje cen. Poostrena kontrola bo vsekakor znatno omejila tudi to škodljivo početje. Dodati pa je treba, da n. pr. v novomeškem okraju ni bilo možno v želenem obsegu vplivati na padec odkupnih cen živine zaradi velikega navala in neplačevanja kupcev tudi iz LR Hrvatske.
Pri vodenju pravilne odkupne politike mesa je važno vprašanje ohranitve staleža živine. Kmetje bolj pazijo na težo in kvaliteto živine kakor doslej, Jtar jim omogoča dobra letina sena. Pri čuvanju staleža je treba upoštevati še dejstvo, da so naše trgovine že zadostno založene z raznimi živili, kar zmanjšuje potrošnjo mesa in se s tem naši živinski fondi ne črpajo čez mero.
Tudi odkupna cena perutnine je znatno padla, in sicer v ptujskem okraju od 167.50 din (povprečno) v septembru na 90 do 110 din v decembru. Nasprotno je cena jajc kaj različna. Najnižja je v šmarskem okraju, kjer znaša 10 din za jajce, vtem ko so v ptujskem okraju nekoliko dražja in se vrti cena od 11 do 13 din.
Uspehi pri padcu cen mesa so bili doseženi torej s pravilnim dodeljevanjem sredstev za odkupe, t. j. s kreditiranjem. Krediti so tako za normalizacijo našega trga eno najmočnejših
bilo lahko zato v prodaji več svežega mesa. Vsekakor bo treba to pomanjkljivost odpraviti, kar bo morda uspelo z ustanovitvijo novih podjetij v Ljubljani.
Važen odkupni artikel je tudi vino. O tem bi bilo treba posebej govoriti. Ugotovimo pa lahko, da so cene vinu znatno padle. Toda pri odkupu vina je še vedno mnogo nepravilnosti, za kar nosijo precej krivde odkupna podjetja. Banka je sicer tudi pri tem posegla na odkupni trg. Njena borba pa ni lahka, če se podjetja, ki kupujejo vino, ne drže danih smernic in načel. Tako je n. pr. v sežanskem okraju odkupilo podjetje »Rastlina« iz Gorice večje količine v Štjaku in Štanjelu za 13 do 15 din pri litru draže, kot je odkupna cena. Še večje nepravilnosti pa je zagrešilo odkupno podjetje iz Kranja, kar je imelo za podjetje hude posledice. Morda nikjer tako'kot pri vinu pa ni važna tudi kvaliteta tako vina, ki je kupljeno pri proizvajalcu, kot vina v prodaji za široko potrošnjo, ker je vino lahko spreminjati in potvarjati.
Najvažnejše delovno torišče banke je v čuvanju finančne discipline podjetij in zadrug. Predpisi o tem niso novi. Kljub temu pa nekatera podjetja in zadruge še vedno nočejo vedeti za te predpise. Zato je nujno, da jih ban-
njo le v manjši meri. V času največjih naporov v sredini leta 1948 je resolucija Informbiroja poslabšala naše zunanjepolitične odnose, nastal je stalen politični in gospodarski pritisk, ki sili našo državo k pripravljenosti in nenehni krepitvi obrambne moči naše armade, zlasti z graditvijo lastne močne vojne industrije.
Zmedo, ki jo je nameraval napraviti Informbiro v naši zunanji trgovini in s tem onemogočiti razvoj našega socialističnega gospodarstva, smo odvrnili z naglo in uspešno preorientacijo naše zunanje trgovine. Vendar so škodljive posledice ekonomske blokade držav Kominforma zavrle predvsem izgradnjo enega dela ključnih objektov.
Navedeno gospodarsko dogajanje so spremljali od leta 1947 — začetka petletnega plana — razni administrativni gospodarski ukrepi, katerih namen je bil, da zagotovijo delovnemu ljudstvu predvsem v mestih določen življenjski standard kljub visokim \ izdatkom za investicije in narodno obrambo, ki so zlasti narasli po resoluciji Informbiroja. Planiranje v podrobnosti celotnega narodnega gospodarstva je zahtevalo čvrst sistem cen, katerega ogrodje so bile nižje enotne cene v industriji ter odkupne cene v kmetijstvu.
Devizni kurz dinarja iz leta 1945 je v glavnem ustrezal sistemu cen na kontroliranem tržišču, t. j. cenam proizvodov planske distribucije in zagotovljene preskrbe. V zunanjetrgovinski praksi je pa prav ta izredno zapleteni sistem čvrstih cen in nadrobnega planiranja onemogočal vsakršni realni rentabilni račun zunanjetrgovinskega poslovanja.
Zunanjetrgovinsko poslovanje je bilo več ali manj mehaničen nakup 'inozemskega blaga ali prodaja domačega blaga ne glede na razlike v cenah na domačih in inozemskih tržiščih. Razumljivo so ti administrativni ukrepi dušili lastno iniciativo in ekonomski interes podjetij, ker cene niso bile take, da bi spodbujale podjetja k čim bolj živahni in rentabilni zunanji trgovini. Plan izvoza in uvoza je določal obseg in strukturo izvoza in uvoza do najmanjših’podrobnosti. Ker se je obračunavalo domače izvoženo blago po domačih čvrstih dinarskih cenah, ne pa po inozemskih cenah, po katerih je bilo prodano, uvoženo blago pa prav tako po domačih čvrstih cenah in ne po inozemskih nabavnih cenah, so seveda nastajale pozitivne in negativne razlike, ki so se pokrivale iz posebnega fonda za izravnavo cen. Pravza-
JV koni čna industrija
SUBOTICA
Telefon 14-18 — Brzojav: Zorka
sklepa pogodbe za svoje izdelke: žveplasto kislino 6-odstotno, superfosfat, natrijev silikofluorid, kalijev metabisulfit (»Vino-bran«), grenka sol (magnezijev sulfat), tekoči žveplov dioksid v jeklenkah. - V prosti prodaji tudi za žvepleno kislino 66° Be.
Na osnovi odobritve za nakup vse leto v podjetju, a od 25. januarja do 5. februarja 1952 na Zagrebškem vzorčnem sejmu. Pogodbe sklepamo tudi z neposrednimi potrošniki — z zadrugami, kmetijskimi posestvi in z industrijskimi podjetji.
»ZORKA« — SUBOTICA
prav je ta fond prikrival stvarno sliko našega notranjega gospodarstva, ker je zakril dejanski odnos med nivojem cen na notranjem in zunanjem tržišču.
S tem pa je postal dotedanji kurz dinarja, ki je bil določen v popolnoma drugih ekonomskih pogojih, hipotetičen.
Med izvrševanjem ogromnih investicijskih del je stalno rasla kupna moč mestnega prebivalstva, ki pa ni našla ekvivalenta v industrijskem blagu, ker so nove investicije le v manjši meri povečale fond blaga za široko potrošnjo. Navzlic temu, da smo povečali proizvodnjo blaga za široko potrošnjo na obstoječih kapacitetah, nismo dohitevali naraščajoče kupne moči; sočasno so nujne potrebe narodne obrambe tudi zmanjševale fond blaga za Široko potrošnjo. Celotna vrednost industrijske proizvodnje je v prvih treh letih petletnega plana narasla 3-krat, proizvodnja strojev in opreme pa 7-krat v primeri s predvojno, vendar je ta povečana industrijska proizvodnja koristila v glavnem vojnim in gospodarskim investicijam ter je lahko samo delno zadovoljila naraščajočo kupno moč. Leto suše 1950 je s svojimi hudimi posledicami, z izredno nizkim pridelkom znatno znižalo blagovne fonde. Zelo negativne posledice na našo ekonomiko je imel visok porast cen surovinam in gotovim izdelkom na svetovnem tržišču po korejski vojni, ker smo morali plačati inozemske proizvode za našo kapitalno graditev, reprodukcijo in široko potrošnjo po mnogo višjih cenah kot v prejšnjih letih. Porast cen uvoznih materialov ni bil kompenziran s porastom cen naših izvoznih materialov, kar kaže porast indeksa cen uvoznih materialov, ki je višji od porasta indeksa cen izvoznih predmetov.
Zaradi pomanjkanja blaga za široko potrošnjo so začele naraščati cene. Opažamo prve pojave inflacije, ki se je pokazala v postopnem dviganju denarnega obtoka — v povečani emisiji denarja: 1. 1945 — 17,8 milijarde, konec 1946 — 20,6 milijarde, torej za razdobje dokončane obnove normalni porast, v letih planskega gospodarstva 1. 1947 29,7 milijarde, konec 1. 1948 — 39,5 milijarde, konec 1. 1949 — 45,4 milijarde, konec aprila 1950 — 46,8 milijarde, konec marca 1951 — 37 milijard. Največji absolutni porast opazimo v letu 1948; v tem letu se je dvignil denarni obtok v primeri s koncem leta 1948 za skoraj 10 milijard, kar je odraz najvišjih investicij in gospodarske blokade Informbiroja. Zmernejši porast vidimo nato do konca aprila leta 1950, ko je bil dosežen najvišji nivo 46,8 milijarde. Od druge polovice 1. 1950, ko so se začeli izvajati novi gospodarski ukrepi, kaže denarni obtok tendenco postopnega padanja ter doseže konec marca 1951. leta 37 milijard dinarjev.
Pritisk izredno povečanih denarnih fondov se je občutil na svobodnem tržišču, kjer so začele naraščati cene kmetijskim pridelkom. Kmetijski trg je absorbiral vedno večji del kupne moči mestnega potrošnika. Stalno se je večal preliv denarja iz mesta v vas. Zaradi takega stanja je kmečki proizvajalec s prodajo svojih pridelkov po visokih cenah prejel za razmeroma majhno količino pridelkov nesorazmer-' no večjo količino industrijskih izdelkov in uslug po nizkih cenah, ker so bile cene industrijskim proizvodom in uslugam več ali manj nespremenjene in na nizkem nivoju, ter ni imel nikakega interesa, da bi povečeval svojo proizvodnjo.
Tako so stalno rasli denarni fondi in z njimi kupna moč prebivalstva, posebno na vasi, količina blaga in uslug, namenjenih široki potrošnji, pa je v glavnem ostala nespremenjena.
Sledila je borba za normaliziranje našega gospodarstva. Prvi ukrep s tem ciljem je bila prepoved povečevanja plačnega fonda, ne da bi se sočasno povečala produktivnost dela. Investicije so se znižale na investicije v ključne objekte, ki so najvažnejši za
proizvodnjo v vojne namene ter za proizvodnjo, ki zmanjšuje uvoz in povečuje izvoz ter tako zboljšuje zunanjo trgovinsko bilanco. Znatno so se skrčili materialni in osebni izdatki z reorganizacijo državne uprave.
Oster kurz na znižanje cen se je pokazal z uvedbo sistema svobodne trgovine, z razširjenim asortimanom industrijskih izdelkov za vas, z ukrepi, ki so vskladili cene uslugam — električne energije, vodarine, železniške tarife itd. — z ostalimi cenami potroš-nega fonda, z odvzemom prebitne kupne moči privatnega sektorja, kmetov, obrtnikov, s povečanimi davki, z istim ciljem se postopoma likvidira sistem obveznih odkupov. Ti ukrepi so že sestavni deli novega' gospodarskega sistema. Tako imenovano kontrolirano tržišče s sistemom nižjih enotnih in odkupnih cen je na poti popolne likvidacije, nastaja enotno svobodno tržišče s svobodno formiranimi cenami, na katere vpliva država samo še regu-lativno s sistemom ekonomskih cen surovin in polizdelkov ter z ekonomskimi prijemi na kmečkem tržišču.
Rezultat novih ekonomskih ukrepov je bilo postopno padanje cen. Indeks cen na drobno Narodne banke se giblje v 1. 1951 takole: marec — 1642, junij — 1752, julij — 1606, avgust — 1480, september — 1393, oktober — 1327, november — 1214.
Nastopajoča stabilizacija notranjega tržišča je terjala ureditev novega deviznega kurza dinarja, in sicer takega, ki bo predstavljal pravi odnos med stabilizacijskim nivojem naših notranjih cen in nivojem cen v inozemstvu. Pri tem ne smemo mimo dejstva, da pariteta izraža pravi odnos med notranjimi in zunanjimi cenami predvsem onih proizvodov, ki so predmet zunanje trgovine. Zato morajo biti ukrepi za stabilizacijo cen praviloma usmerjeni tako, da zagotavljajo pri novem kurzu dinarja izvoznemu blagu dovolj veliko rentabilnost, uvoz pa omejujejo ter navajajo k varčevanju z uvoznim blagom zlasti pri tistem uvoznem blagu, ki ga moremo nadomestiti z domačim blagom.
To načelo je veljalo v glavnem tudi pri sestavljanju ekonomskih cen surovin ip polizdelkov, kjer so važnemu izvoznemu blagu (bakru, cinku, svincu, živemu srebru, železni rudi, boksitu, kavstični in aminijevi sodi, industrijskim rastlinam, hmelju, tobaku, konoplji, rezanemu lesu) določene ekonomske cene v taki višini, da dajejo pri kurzu 1 dolar = 300 dinarjev močno spodbudo za forsiran izvoz, ker jamčijo dovolj visoko rentabilnost izvoznih poslov. Nasprotno so pri najvažnejšem uvoznem blagu, tekstilnih vlaknih, bombažu, volni itd. postavljene take cene, ki stimulirajo proizvodnjo tistih artiklov, za katere imamo doma vse naravne pogoje za proizvodnjo. Naš celotni zunanjetrgovinski sistem bo pa še izpopolnila določena carinska politika.
Končno bo naša nova valutna stabilizacija z novim kurzom dinarja izražala pravo sliko našega notranjega gospodarstva in bo zato le tak realen kurz pripomogel k rentabilnosti naše proizvodnje. Naša podjetja bodo morala zasledovati gibanje cen v inozemstvu, primerjati svoje kalkulacije stroškov proizvodnje z inozemskimi, spremljati razvoj produktivnosti dela v istovrstnih podjetjih v inozemstvu, da se bodo lahko uveljavila na inozemskem trgu kot resen zunanjetrgovinski faktor.
V ekonomski praksi se vsi ti ukrepi smatrajo za regularne. Dosedanji uspehi v stabilizaciji našega gospodarstva nam kažejo, da smo s temi ukrepi dosegli tisto, kar smo nameravali doseči. Popolnoma neosnovane so zato vse zlohotno širjene govorice o zamenjavi denarja, ki predstavlja najbolj drastičen ukrep za likvidacijo prave, visoke inflacije, ki grozi uničiti gospodarstvo neke dežele. Vprašanje naše skorajda normalne devalvacije smo rešili že z dosedanjimi ukrepi.
Ing. J osi p Hočevar
G
Pismo iz Sarajeva
f-t ,h0Če za^°žb'd »Svjetlost« vsaj v to- vek k splošni jugoslovanski klnemato-likšnem obsegu oddolžiti spominu pad- grafiji in umetnosti. Novi dokumentih bosansko - hercegovskih književ- tarni filmi »Splavarji na-Drini«, »Bit-
nlk°v- .................. ka na Neretvi« in »Desant na Drvar«
V posebni izdaji »Pisatelji Bosne In prikazujejo izdatne napore scenaristov Hercegovine« je »Svjetlost« lani izdala in režiserjev, da bi v raznovrstnem in dela klasikov Petra Kočiča, Vase Pe- zanimivem gradivu osvetlili tiste mo-
lagiča, Hasana Kikiča, Jovana Kršiča in Svetozarja Čoroviča. Tiskajo se in kmalu bodo izšle povesti Marka Markoviča in Isaka Samokovlije, dalje zbirka pesmi Sukrije Pandže ter Riste Desanoviča monografija o Vasi Pela-giču.
V izdaji zgodovinskega oddelka CK
mente, ki po tematiki zaslužijo in ki nam morejo prikazati natančno ali vsaj približno natančno sliko naše minulosti in sedanjosti.
Nikakor ni naključje, da so na lanskem festivalu dokumentarnih filmov v Salzburgu ocenili prav bosanski film »Splavarji na Drini« kot enega naj-
Se ni dolgo tega, ko je kazalo, da bo tudi letošnja zima, po vrsti kdo ve katera že,^ v Sarajevu brez snega. Ko da so književniki Bosne in Hercegovine sklenili po vzorcu vremena in osebne garderobe, da tudi na kulturnem področju ne bodo kaj prida spremenili.
Morda bo sprememba v zunanjem svetu vplivala tudi nanje, da bodo pospešili korake. Vsekakor ne moremo reči, da smo prišli daleč od leta 1944 in 1945, vsaj ne, kar zadeva novo, pomembno novo v književnem življenju.
In vendar je krivično tako govoriti na splošno, ne da bi se dotaknili vsaj nekaterih dejstev. Največja založba v Bosni in Hercegovini »Svjetlost« je izdala lansko leto 115 knjig in od teh jih je samo šest ali sedem izpod peresa sodobnih bosansko-hercegovskih književnikov. Vse druge so prevodi tujih klasikov in sodobnikov, dalje dela jugoslovanskih klasikov in sodobnih pisateljev, znanstvena dela ter poljudnoznanstvena literatura. To je vsekakor stvar samih književniko.v, ker se dogaja, da posamezna za to ali ono leto določena dela niti v naslednjem in celo v tretjem letu ne izidejo.
Druga zadeva, ki vzbuja pozornost v
Sarajevu in ki nikakor ne zasluži po- zvezek o razvoju delavskega gibanja v
hvale, je splošni in dolgi molk o lite- Bosni in Hercegovini. Ta zvezek ob-	.	.	-	-
rarnih novostih. Za primer vzemimo sega obdobje od ustanovitve socialno- r!;1j Oskarja Daviča. V tem filmu je žalostno dejstvo, da je napisal prikaz demokratske partije BiH do Kongresa °.	an izrez ,iz ilegalnega dela partij-
o pesmih mladega književnika Vladi- združitve leta 1919. Vrsta dokumentov	organizacije	nekega našega mesta
mirja Čerkeza »Rože v viharju« v in arhivskega gradiva osvetljuje go-	okupacijo.	Mestni partijski orga-
KP BiH je izšel nedavno tudi drugi	WUtotSSd. *
sama tematika dovolj dramatična in razburljiva, da bi gradivo samo po sebi nudilo nekakšno kvaliteto. Po našem mnenju je prav zasluga režiserja Rističa ter pogumnih snemalcev Tahmidžiča in Miličeviča, da je nastala kakovostno izoblikovana celota in umetniška vrednota. Boj splavarjev z deročo in nevarno Drino skoz njene globoke kanjone in tolmune je prikazan tako živo in hkrati tako razburljivo, da moremo prav ob tem primeru govoriti o dokumentarnem filmu kot umetnini.
Drugi umetniški film iz lanske proizvodnje »Bosna-filma«, čeprav kratek, je »Na meji« (scenarij Boška Kasanovi-ča in Drage Mažara, režija Kasanovi-čeva). Ta film je pravzaprav izrez iz vsakdanjega življenja naših graničarjev, obravnava pa podrobnosti ene izmed številnih informbirojskih provokacij na naših mejah. Film prikazuje naše graničarje takšne, kakršni so, kakršni so bili v tisočerih primerih hrabri patrioti, požrtvovalni'borci, neustrašeni junaki, pa tudi dobri tovariši v svojem intimnem karavelskem življenju.
»Bosna-film« je začel lani snemati še en film »Navadna'povest« po scena-
Sarajevo
časnikih	Branko	V.	Radičevič,	o	Radi-	spodarsko	in	politično	stanje	v	okupi-	n|zacij> 3e bil° naročeno, naj znanemu
čevičevi	»Liriki«	pa	je	spregovoril	rani	Bosni.	Prikazani	so	liki	takratnih	zdravniku-kirurgu omogoči odhod na
-	“	osvobojeno ozemlje. Policija zve za
načrt in ovira akcijo, toda po številnih dramatičnih dogodkih člani Partije osvobode zdravnika Iz bolnišnice, kjer je ležal ranjen, in ga spravijo na osvobojeno ozemlje. Zanimivo je, da se vse dejanje dogaja v enem dnevu in noči. Glavno vlogo kirurga igra prvak Jugoslovanskega dramskega gledališča v Beogradu Dejan Dubaič, ostale vloge
Vladimir Čerkez na istem mestu čez	voditeljev delavskega gibanja,	program
mesec dni. In to je vse, kar je javnost	stranke ter mnogo razglasov	in dru-
doslej slišala o prvi in drugi zbirki,	gih dokumentov o začetkih delavskega
o prvem in drugem pesniku. Takšnih	gibanja,
primerov pa bi našli mnogo tudi na področju gledališkega, filmskega, glasbenega, likovnega in drugih področij ustvarjanja.
Bosanska kinematografija je dosegla lani več uspehov, zlasti na področju dokumentarnih filmov, izmed katerih Najpomembnejša knjiga lanskega	veljajo nekateri za pomemben prispe-
leta je bila vsekakor jubilejna izdaja »Izbor književnih del 1941—1951«. Izšel je ob praznovanju desetletnice Ijud-ke revolucije in je bil po vsebini nekakšen prerez ustvarjanja bosansko- — ,	,,
SfhTetm vnjiŽCVnikCV J- Ha<inj-ih	^#naa°1efiKnv0a	^h^aD^,r^vlSafejl>drUk?i^>nnaIS1
desetih letih. V njem je nekaj dobrih,	kih (n. pr. staro«j, stan, poklicna pripadnost),	na razpolago, kažejo; da j©	bido	v druci oo-
celo zelo pomembnih del, kakor je	“SOtavljamo s splošnimi pop-isi. Ti ee vrše	lovioi 19. stoletja vse do	leta	1900 Število
povest Ive Andriča »Bife Titanih«, v k'?n	P*	«i	vitoi,	na-
pa študentje Gledališke akademije v Beogradu. Film bo imel okrog 400 prizorov in doslej so jih posneli okrog 150. Računajo, da bo prišel film na platno že konec julija.
•
Sarajevsko gledališče z Opero in Baletom še ni doseglo večjih uspehov, delno zaradi skrčenih tehničnih priložnosti, delno pa zaradi pičle gledališke tradicije v Bosni. Ce pomislimo, da smo v decembru praznovali 30-let-nico ustanovitve prvega gledališča v Bosni, medtem ko je, denimo, novosadsko gledališče praznovalo stoletnico, če pomislimo, da so dosedanji gledališki prostori odločno pretesni za tri velike kolektive, kakor so Drama, Opera in Balet, tedaj nam postane takoj očitno, kakšni so pogoji za intenzivno gledališko umetniško delo. To delo je vsekakor bolj intenzivno in mnogo živahnejše kakor je bilo kdaj koli, še vedno pa ga ne moremo primerjati z drugimi republiškimi mesti.
Letošnja gledališka sezona se je začela malone z dvomesečno zakasnitvijo, namreč 29. novembra. Vse gledališko poslopje z odrom temeljito preurejajo in dozidavajo, tako da dela še zdaj niso dokončana. To vsekakor ovira normalno delo gledaliških kolektivov. Vendar pa so bili doseženi nekateri uspehi, ki napovedujejo boljše in vsebirisko bogatejše delo, če jih presojamo v tej luči. Imeli smo premiero Gounodove opere »Faust« in Rostandove heroične tragedije »Cyra-no de Bergerac«. Seveda tu pa tam kaj spodleti, seveda so vmes tudi slabo naštudirane in zgrešene vloge, toda vse skupaj napravi vtis zrelih umetniških kolektivov.
Gledališče je začelo znova uprizarjati tudi balet »Žetev« sarajevskega skladatelja Borisa Papandopula. Zanimivo je, da je lanska drama Hamze Hume »Trije svetovi« ostala na sarajevskem repertoarju (uprizorjena bo 24-krat), ne da bi se bilo zanjo resneje zanimalo kako drugo večje gledališče v naši državi. Sarajevsko gledališče z uspehom uprizarja tudi »Razpotje« Milana Djorkoviča, dalje več klasičnih bosenskih dramatikov, kakor so Kačič, Santič in Corovič.
S tem, dasi nesistematičnim in nepopolnim orisom kulturnega življenja v Sarajevu hočemo vsaj nekoliko seznaniti bratsko slovensko javnost s tem, kar se dogaja v enem izmed tistih naših republiških mest, ki z velikimi in naglimi koraki premagujejo stoletno zaostalost, vsiljeno mu z zgodovinsko nujnostjo. Radomir Sokolovič
Naravno gibanje prebivalstva Slovenite
kateri so na človeško topel in zgodovinsko zanesljiv način opisani usodni dnevi začetka okupacije v Sarajevu. Tu je odlomek iz nove drame »Trije svetovi« hercegovskega književnika Hamze Hume, dalje povest Marka Markoviča »Cigar ni bilo«, odlomek iz zapiskov Rodoljuba Colakoviča »Čez Igman« in krajše črtice Branka Čopiča, Gojka Banoviča, humoristična povest »Davokovo pripovedovanje o živi resnici« Isaka Samokovlije itd.
Zbirka prinaša tudi pesmi najbolj znanih bosansko-hercegovskih pesnikov iz tega zgodovinskega obdobja, kakor so: »Stojanka majka Knježepolj-ka« Skendera Kulenoviča, »Pesem mrtvih proletarcev« Branka Čopiča, »Pesem o Mostaru« Hamze Hume, na katero je dirigent sarajevske Opere Boris Papandopulo nedavno komponiral zelo lepo kantato, dalje pesmi Emila S. Petroviča, Riste Toševiča, Vladimirja Čerkeza, Sukrije Pandže in drugih-
Na splošno rečeno je književna tematika bosansko-hercegovskih pisateljev še vedno narodnoosvobodilna borbe in tudi založniška dejavnost je vsaj doslej temeljila na njej. To je delno tudi razumljivo, če pomislimo, da so bili vsi ti kraji ves čas vojne žarišče ljudske revolucije, tarča sovražnih ofenziv irf neusahljiv vir revolucionarnih sil. Tako je izšla kot jubilejna izdaja tudi knjiga »Skozi boje in zmage«, »Književni zbornik književnih del iz NOV« in okusno opremljena mapa grafika Daniela Ozme, v taborišču Jasenovac ubitega bosanskega slikarja. Zdaj se pripravlja zbirka del padlih književnikov (Hasana Kikiča, Jovana Kršiča, Priče, Medana in drugih). Tako
LAKOMALT
. , .	,	,,	mreč 36 na tisoč ljudi, rnato pa se 1e začelo
v nekem določenem trenutku. Prebivalstvo	padamje, ki je trajalo do konca d ni tre sve-
je mnoaica, ki se neprestano spreminja. Kako	tovne vojne, število rojstev je bilo torei
se vrše te izpremembe, pa nam povedo po-	samo za malenkost nižje kot povprečno po
loo
rojstva
naravni prirast
smrti
poroke
okusna, zgoščena in okrepcilua hrana, krepi im utrjuje otroke ter slabotne odrasle, bolnike, rekonvalescente, kakor tudli ljudi, ki opravljajo naporno telesno ali duševno delo. FizkuMurnikom in starcem za zajtrk in malico.
V novem zavitku se dobi v lekarnah po 154 din.
datki naravnega gibanja, kamor prištevamo v prvi vrsti rojstva in smrti, od katerih je odvisno naraščanje ali padanje prebivalstva, ako se ne oziramo na selitve, ki so danes majhnega pomena. Razen tega je treba upoštevati še poroke, ker imajo te velik pomen za število rojstev.
Podatki naravnega gibanja ne kažejo le vsakokratnega izpreminjanja števila prebivalstva, ampak pr; daljšem času opazovanja tudi splošno tendenco nekega prebivalstva m nam nadalje omogočajo ugibanje o bo. dočem razvoju. Zaradi velikega pomena teh števil imajo vse kulturne države že dolgo časa uvedeno redno ugotavljanje naravnega gibanja svojega prebivalstva. Primerjava takih podatkov z našimi podatki nam pove, kako se razvija slovenski narod poleg drugih narodov. Ker so številke naravnega gibanja odvisne predvsem od sterilnosti nekega prebivalstva, ne moremo primerjati osnovnih podatkov; rojstev v Sloveniji ne moremo primerjati z rojstvi v ZDA, ki ima. jo stokrat več prebivalcev. Zato uiporabljamo za merilo število primerov na 1000 prebivalcev in je s toro možna vsaka primerjava, bodisi med raznimi državami bodisi pu'i istem prebivalstvu v različnih letih.
V 19. stoletju je po vsem svetu, zlasti še v Evropi, vzporedno z velikim razvojem proizvajalnih sii začelo prebivalstvo naraščati hitreje kot v prejšnjem času. Na ta večji porast ni vplivalo morda večje število rojstev, ampak zmanjšanje umrljivosti. Izboljšanje gospodarskega položaja, s tem pa tudi socialnih im higienskih razmer, je zmanjšalo število smrtnih primerov, kar je imelo za posledico večje naraščanje števila ljudi. Vtem ko je v Evropi umrlo vsako leto okoli leta 1800 na tisoč prebivalcev 32 ljudi, jih je sto let pozneje — leta 1900 le še 24. število rojstev pa je v istem razdobju padlo od 38 na 37 im je torej ostalo skoraj isto. Ta razvoj je v sto letih prebivalstvo Evrope več kot podvojil (od 187 na 401 milij.). V današnjem stoletju se je ta hitri razvoj že nekoliko ustavil. Smrtni primeri so sicer še nadalje padali, tako da umre danes v Evropi okoli 12 ljudi na, tisoč prebivalcev, toda še bolj so padla rojstva, saj jih poide danes pod 20 na tisoč ljudi.
Kako pa je v tem pogledu z nama? Prve točnejše podatke o prebivalstvu današnje Slovenije imamo 1® časa pred sto leti, ko je bivalo na ozemlju LBS 1,030.000 ljudi. Do da. nes se je to število povečalo za prihližno 40 odstotkov, na 1,440.000, vtem ko so je prebivalstva vse Evrope v tem času več kot podvojilo (od 272 na 554 milijonov), torej povečalo za več kot 100 odstotkov. Ako pogledamo podatke naravnega gibanja pri nas, moremo ugotoviti, da rodnost našega naroda
vsej Evropi, pri čemer imajo države vzhodne Evrope mnogo višjo rodnost kot na zaho. du. Umrljivost je ves ta čas padala, in sicer je bila pred letom 1900 povprečno na višini* 28, nato pa je takoj padla na 25. Ker so ostala rojstva dolgo časa na isti višini, umrljivost pa je padala, je bila posledica ta, da je bil naravni prirast vedno večji. Sredi prejšnjega stoletja je bil še zelo majhen, komaj 6"/oo, nato pa se ie do konca stoletja dvignil na lOVoo. Naravni prirast v Sloveniji torej ni bil dosti slabši koti drugod v Evropi: da se je prebivalstvo bolj počasi množilo, je bil drug vzrok, namreč zelo močno izseljevanje, ki je trajalo predvsem do prve svetovne vojne.
Za čas po prvi svetovni vojni imamo že bolj natančne podatke za večji del slovenskega ozemlja. Iz njih moremo ugotoviti, da se prebivalstvo na vsem našem ozemlju razvija približno enako, zato moremo goiri navedene podatke za Kranjsko uporabiti za presojo naravnega gibanja v vsej Sloveniji tudi za tisti čas.
Med prvo svetovno vojno je število rojstev kmalu zelo padlo, a število smrtnih primerov je zaradi vojnih dogodkov naraslo. Posledice izpada rojstev v prvi svetovni vojni se nam poznajo še danes, kajti v rojstnih lesnikih 1915—1919 imamo mnogo manj ljudi kakor v drugih letnikih.
Potek naravnega gibanja po prvi svetovni vojni do,danes je nazorno pokazan v grafikonu, ki ima v zgornji krivulji označeno število rojstev, v srednji število smrtnih
porok spet manjša. Sočasno je naraslo tudi fte™lo rojstev. Ta porast je trajal do leta P<>rast rojstev je v zvezi s porastom števila porok, kajti narasla so predvsem prva rojstva, ne pa po vrstnem redu druga, tretja itd. Zato moremo pričakovati, da bo vzporedno z manjšanjem števila porok za. čelo padati tudi število rojstev, kar smo v letu 1951 že opazili. Umrljivost se je po vojni kmalu zničala na predvojno višino in še vedno polagoma pada
Po vojni je naravni prirast prebivalstva zaradi tega, ker je število rojstev zelo naraslo, število smrtnih primerov pa je še nekoliko nižje, kot je bilo pred vojno, mnogo večji kot prej In je v zadnjih sto letih, ko so nam na razpolago prvi podatki, največji, namreč letno okoli 12Vm. S tem smo se Slo-' venci uvrstili glede rodnosti prebivalstva med prve narode v Evropi.
Ako na kratko resumiramo naravni razvoj prebivalstva Slovenije v zadnjih sto le tih, moramo v tej dobi razlikovati' štiri razdobja: v prvem razdobju od srede do konca prejšnjega stoletja se je naravni prirast počasi večal; v drugem razdobju od začetka tega stoletja do prve svetovne vojne je bil naravni prirast ves čas na isti višini, okoli r/» letno; v tretjem razdobju med obema vojnama se je naravni prirast ves čas manjšal; v četrtem razdobju po osvoboditvi je Pa naravni prirast našega prebivalstva zelo veluk m je bil do zadnjega časa vedno večji.
Koliko prebivalcev bi bilo na koncu vojne v Sloveniji, ako ne bi vojna povzročila toliko izgub t Po podatkih naravnega gibanja, torej brez ozira na migracijo, moremo z razliko med dejanskim in izračunanim številom prebivalstva na koncu vojne ugotoviti število vojnih žrtev. Ako vzamemo, da bi se prebivalstvo v letih, ko je trajala vojna, še nadalje množilo tako, kakor v času pred vojno, in sicer vzamemo povprečni letni naravni prirast v petih lebih pred vojno, to je 7,3 na 1000 prebivalcev, bi morala Slovenija v letu 1945 šteti 1,460.000 ljudi, pri če mer je število prebivalcev za leto 1941 ocenjeno na 1.418.300. Dejansko pa je LRS štela ob osvoboditvi 1,360.400 prebivalcev in zato moremo izgube zaradi vojne izračunati na 99.600 ljudi.	g.
POPIS ŽIVINE
lerja tudi politično pripravo
V drugi polovici februarja t. 1. bo splošni popis živine v vsej državi. Ker je to sedmi popis po osvoboditvi v Sloveniji, obstajajo gotovo tehtni vzroki, da smo v to delo vložili toliko truda, V našem kmetijstvu, zlasti v LR Sloveniji ima, kakor znano, živinoreja odločilno vlogo. Od napredka v živinorejski proizvodnji so bolj ali manj odvisne vse druge kmetijske panoge. Zato smo prav vzreji živine, ki je utrpela zelo veliko škodo med drugo svetovno vojno, posvečali vsa povojna leta veliko pozornost.
Ukrepe, ki jih izvajamo za nenehni dvig gospodarstva in s tem tudi živinoreje, moramo od časa do časa preverjati s'popisi.
Iz vseh povojnih popisov moremo zaključiti, da se stanje v naši živinoreji postopoma zboljšuje. Tako smo pri konjih že presegli najvišje predvojno stanje, razširila pa se je ponovno tudi ovčereja. Pri govedu in prašičih še nismo dosegli predvojnega stanja, čeprav smo se le-temu močno približali. Vendar treba poudariti, da nam golo številčno stanje ne more zadostovati. Uspeh živinoreje merimo po tem, koliko nam posamezne vrste živali do-našajo koristi s svojimi proizvodi. To potem., preračunamo na eno žival, da lahko primerjamo stanje po letih, pa tudi med državami. Strokovnjaki pravijo, da dobimo na primer v Sloveniji od vsake krave letno 1000—1200 litrov mleka. Molznost naših krav je torej zelo nizka, če jo primerjamo z molz-nostjo živinorejsko naprednih dežel, kjer ■ znaša molznost 1800—2200 litrov, in ponekod celo več. Tudi povprečna teža govedi še ni zadovoljiva, kar je vsekakor posledica povojnih sušnih let in pomanjkanja krepkih*krmil. Z zboljšanjem pasem in boljšo izrabo krmil pa bomo tudi našo živinorejo dvignili na višjo stopnjo.
Odprava obveznih odkupov je nedvomno ugodno vplivala na razvoj živinoreje, kar bo med drugim potrdil tudi popis, ki bo v splošnem toliko koristnejši, kolikor temeljiteje se bomo pripravili nanj. Zato si oglejmo potek dosedanjih priprav! Ugotoviti je treba, da v decembru sestavljane okrajne in krajevne popisne komisije v mnogih okrajih niso dovolj delavne. Težava je tudi v tem, da se ponekod niso ravnali po izdanih navodilih in so delali kar nekako po svoje. V Krškem so n. pr. naloge, ki bi jih morala izvršiti okrajna komisija, enostavno prenesli na krajevne ljudske odbore, kar so morali pozneje popraviti. Priprava pa nikakor ni zadostna, če je samo enostranska, ali bolje, če se nanaša le na tehnično stran. Kar se tiče tehnike popisa, moremo ugotoviti znaten napredek, dosežen na temelju dosedanjih izkušenj.
Kakor v zadevnih popisih doslej, tako tudi tokrat politična priprava ni zadovoljiva. Dasi je v vsaki okrajni popisni komisiji tudi predstavnik Fronte, mnogi izmed njih vse doslej kmetovalcem niso dovolj obrazložili pomena, ki ga ima popis živine, kar je moči sklepati iz dejstva, da si mnogi kmetje še sedaj niso na jasnem, da n. pr. ne popisujemo zaradi oddaje živine, davkov itd. Obvezen odkup živine je bil že pred meseci ukinjen in, če bi šlo samo za to, potem nam popis sedaj ne bi bil potreben. Vzroki so čisto drugi in smo jih nekaj že navedli. V zvezi s pripravami se kaže torej potreba po pravilnem in temeljitem pojasnjevanju pomena, ki ga ima uspeh popisa za nadaljnji razvoj naše živinoreje. Pri dosedanjih popisih so se ponekod pojavljale najrazličnejše lažne govorice, kar je imelo za posledico nesmotrn zakol perutnine in prašičev, oziroma skrivanje in utaje živine. Takšni pojavi morejo le škodovati tako skupnosti kakor posamezniku-kmetu. Z dobro politično pripravo ter vestnostjo in natančnostjo pri sami izvedbi pa bo uspeh tega popisa pomemben prispevek k napredku naše živinoreje.
V. M.
primerov in v spodnji še število porok. Med Unijama, ki označujeta rojstva in smrti, je pas, ki označuje naravni prirast. Cim bolj
sta ti krivulji oddaljeni ena od druge, tem širši je pas, ki prikazuje naravni piriraat, zato je naravni prirast tem večji; Sim bolj se pa krivulji zbližujeta, tem ožji je pas med njima in to pomeni, da je naravni prirast vedno manjši.
Na sliki vidimo, da je število rojsitev ves čas polagoma padalo do konoa vojne. Med vojno ni bilo takega izpada rojstev kot v prvi svetovni vojni, ampak v začetku še porast, zadnje leto pa spet padec. Smrtni primeri so sicer tudi padali, toda bolj počasi kot rojstva, med vojno pa so seveda močno narasli in so zadnje leto presegli šitevilo rojstev. Posledica tega je bila, da je bil naravni pnrast leto za letom manjši in je bil v zadnjih retih letih pred vojno že zelo majhen, samo še med 7 in 8*/m. vtem ko normalno računamo naravni razvoj prebival-•f. i ’*• število porok je bilo ves ta čas približno na enaki višini, med vojno pa je padlo, kot je to vedno v takih razmerah.
,	n'	»pazimo takoj zelo velik porast
porok, ki se je kmalu ustavil In so število
»
NERETUII
«
INDUSTRIJA PARADIŽNIKOV IN SADNIH IZDELKOV
OPUZEN (Dalmacija)
nudi svoje prvovrstne izdelke v vseh količinah:
*
Marmelado, mešano, s 57% dodatnega sladkorja, 67% s. tv., v zabojih po 5 in 10 kg	Cena	90	din/kg
Džem iz suhih smokev v konservah po 3,5 in 5 kg
Cena 135 din/kg
Džem iz suhih smokev v sodčkih po 50 kg Cena	130 din/kg
Džem iz kutin v sodčkih po 50 kg	Cena	125	din/kg
Paradižnikov koncentrat, 28—30%, izvozna kvaliteta, v sodčkih po 50 in 100 kg	Cena	95	din/kg
Smokve, suhe, etivizirane, sterilizirane v celofanskih zavojčkih po 0,25 kg	Cena	192	din/Jcg
Smokve, suhe, v zabojih po 15 kg	Cena	130	din/kg
Razpošiljamo hitro in solidno v vseh količinah. Navedene cene veljajo franko žel. postaja prodajalca. Plačljivo po prejemu blaga in računa v roku 3 dni. — Brzojavni naslov: »Neretva«, Opuzen, tel. *
ERIH KOS
V NASLEDNJEM TRENUTKU
Erih Koš je mlad srbski književnik, ki se je uveljavil šele pred nekaj leti s Številnimi reportažami, pa tudi s črticami, in novelami s snovjo iz osvobodilne borbe in sodobnega življenja. Lani je izdal v založbi »Prosveta« v Beogradu zbirko petih črtic in novel »Zapiski o mladih ljudeh«. Ta knjiga je dvignila v srbski publicistiki precej prahu, izzvala vrsto nasprotujočih si sodb in celo dva pamfleta, ki sta izšla eden v »Pobedi«, drugi pa v »Stva-ranju« in sta ju napisala dva osebno prizadeta avtorja, ki sta v Koševih negativnih junakih spoznala sebe, O tem, ne ravno majhnem literarnem »škandalu«, kakršnih literarna zgodovina sicer pozna vse polno, je poročal Mihajlo Lalič v »Književnih novinah« (št. 45). Mihajlo Lalič je v istem članku označil KoŠevo knjigo takole: »Prinaša atmosfero, ki je ni bilo v naših knjigah, uvaja like mladincev, invalidov, demobiliziranih borcev, graditeljev in študentov, o katerih se prej ni pisalo (razen v časopisih — bledo in shematično); lovi povsem nove, prej neslutene psihološke probleme odpira nove vidike in pota in zastavlja nove naloge pred tiste, ki pišejo ali nameravajo pisati. Ko piše o tej nali mučni poti iz kaosa vojnih ruševin do tovarn, zadrug in hidrocentral, ki pomenjajo socializem, ko piše brez rožnatih in bolj s temnimi barvami, brez velikih besed in cenene patetike, je Erih Koš uspel indirektno in nevsiljivo orisati stvarni heroiizem novega naraščaja, ki se je lotil težke naloge.«: — Črtica, ki jo tu priobčujemo, je prevedena iz »Književnosti« (št. 9—10).
Bil je večer in kakor po navadi smo sedeli okrog ognjišča, zunaj je ležal sneg; noč je bila zvezdna in mrzla, luna ni sijala. Kdaj pa kdaj je kdo vrgel nekaj suhljadi na ogenj, plamen se je dvignil in osvetljeval naša lica. Sence po stenah so zrasle. Za nami, v kotu kraj žerjavice, je kuhar Marko »Madžar« pomival kotel, ropotal z lonci in poslušal pogovor. S cunjo v roki, do komolcev sajastih rok je stopil k ognju, da bi tudi on povedal svojo.
Koča je bila narejena iz brun in oblepljena z blatom. Omet je bil odpadel od sten, na več krajih pa se je bilo tudi blato odkrušilo od brun. Mi v koči smo bili vod in stražili smo na grebenu proti Crkvicam. Na hribu nad nami, na Kablu, poraščenem z gostim jelovim gozdom, je bil zasedel položaje drugi vod. Tretji je bil na desno, v Ščepovem dolu. Kakih sto korakov pod nami je stala zidana pritlična hiša z več izbami. Tu se je nastanil štab odreda.
Pravzaprav smo bili komaj za spoznanje močnejši od desetine. Bilo nas 5e deset ali največ petnajst, skupaj s kurirji, ki so hodili spat v štab. Zbrani v skupnem prostoru smo se greli pri ognjišču, preden bi legli k počitku. Jaz sem čakal, da bi odšel na stražo — prej ni bilo vredno leči.
Krivošijanci, molčeči dolgini, so počivali naslonjeni na komolce ali iztegnjeni v temo, obrnjeni z glavami proti ognju* Bilo jih je pet. Eden je bil iz Požgane Zvečare, štirje, bratje in sorodniki Samardžiči, pa iz Jelovega Dola tik pod Crkvicami. Vsem je bilo že nad štirideset let, bili so koščeni, mršavi možje resnih obrazov. Mi, ostali, smo Bokeljci in tujci — eden je celo iz Beograda. Živahnejši in nemirni smo sedeli pomešani, naslonjeni drug na drugega, in poslušali.
Besedo je imel mož, obrnjen s hrbtom proti vratom. Sedel je na plašču, zvitem na četrtine. Eno nogo je bil pod-vil podse, na privzdignjeno koleno druge se je bil naslonil s komolcem, med nami in njim pa je bil na obeh straneh prostor za enega tovariša, da bi se zleknil na bok. Tako je sedel med nami in vendar je bil ločen. In tako smo mogli v luči ognja bolje videti njegov obraz in laže spremljati besede.
Bil je lep mož, lepši od Bokeljcev in nas tujcev, ki smo vsi drobni, prelahki in živahni. In zdel se mi je bolj simpatičen od Krivošijancev, ki so ko jelke ravni in neukrivljivi zrasli previsoko, ki pretehtajo vsako besedo, njihove kretnje pa so počasne, kakor kretnje v vetru razmajanih vej.
Kapo je držal v naročju. Njegovi lasje so črni, kodrasti in bleščeči, kakršne ženske rade božajo, obraz pravilno oblikovan, toda brez ostrih potez svetlolasih ljudi. Po barvi in zunanjosti je napravil vtis nečesa baržunaste-ga, mehkega in prijetnega, toplega in dremavega, kar se je širilo proti nam prek plamena na ognjišču, polnilo in segrevalo izbo.
Že prileten je, takole okrog štirideset, torej dokaj starejši od nas, a po letih enak Krivošijancem, katerih obrazi so že zgubani. Davi, ko sem ga videl, se mi je zdel visok, zdaj bi rekel, da je srednje postave. Na sebi ima oficirskim podobne hlače, kratek suknjič iz enakega, mehkega, rjavega blaga, na nogah ovojke in nove, z jermenčki prepletene opanke, hercegovke, kakor jim pravijo tu.
Najlepši je njegov glas.
Govoril je mirno, sklonjen naprej, proti ognju, bliže k nam, kdaj pa kdaj se je sklonil nazaj, v temo, si natlačil pipo, jo prižgal z ogljem, puhal oblaček dima, se smehljal zroč za njim, njegov globoki bariton pa je kar naprej klokotal kot voda, ki vre ob tlečem ognju.
Marko »Madžar« se je prerinil do ognjišča in odstavil kotel. Nekdo je pobral sveženj suhljadi in jo vrgel na ogenj, v katerem so tlela bukova polena. Plamen je zajel listje, zapraske-tal, se dvignil nad naše glave ter osvetlil potemnela bruna in streho, skoz katero je uhajal dim.
Mitar Djurovič — tako nekako mu je bilo ime, ne vem za trdno, ali sem si ga prav zapomnil — je stresel pepel iz pipe in popravil sedež pod seboj. S spremenjenim glasom, posnemajoč Italijane in Bokeljce, je zdaj pripovedoval in se bahal, kako je kupoval ukradeni tobak po Boki in vlekel za nos karabinjerje v Risnu.
»Strahopetci so!« je rekel, zamižal na eno oko in se z drugim zagledal v plamen, švigajoč med suhljadjo. »Ustrašili so se menda, pa jim je pamet odpovedala.*
Videti je bilo, kakor da pada luč z ognjišča najbolj nanj. Molčeči Krivo-
šijanci so samo pljuvali v ogenj in vi-r hali brke. Klokotanje njegovega glasu me je navajalo, da bi zatisnil oči, in to bi bil tudi storil, da me ni zadrževalo nekaj drugega. Pa tudi drugi so pazljivo poslušali in se premikali, samo da so si pretegnili otrple ude in vrgli malo suhljadi na ognjišče. Marko »Madžar« radoveden in nekoliko omejen, se je kar tako. v sami jopici brez rokavov, s predpasnikom za pasom, s kotlom v roki, polnim kropa, zaveroval v govornika in je odprl usta, kakor da bi hotel nekaj vprašati. Toda njegove misli so počasne, ne zna poseči v besedo. Le ustne premika in spremlja Mitrove besede, naposled pa pogoltne vprašanje skupaj s pljunkom.
Davi, takoj ko se je zdanilo, je prispel Mitar v Brezov Dol ob vznožju Ubaljske planine. Z njim je prispel tudi neki mršav dolgin v sivi vojaški suknji in črnogorski ali hercegovski noši — ne spoznam se povsem nanje — v rdečem kratkem telovniku, modrih, do kolen zavihanih hlačah in belih dokolenkah na dolgih nogah, ki mu klecajo v kolenih. S seboj sta prignala tri italijanske z vrečami obložene mule.
Ko sem šel mimo štaba, so bili ekonomi dve že raztovorili. Na tretji so pravkar odpenjali jermena. Pred vrati sta ležala dva manjša zaboja bomb in kakih deset vojaških, z municijo napolnjenih torbic. Tri puške so bile prislonjene k zidu. Na podrti bukvi, s katere so bili odstranili sneg, sta sedela Mitar in njegov tovariš, okrog- njiju pa se je zbralo nekaj radovednih borcev, dva štabna kurirja, gospodar, njegov sin in nekaj domačinov — žensk in otrok.
Zapleteni so bili v najživahnejši pomenek. Krivošijanci so bili kakor navadno mrki, molčeči, negibnih obrazov —-žanje se sploh nisem zmenil — a Bokeljci, kurirji in ženske so se greli, spraševali to in ono ter radovedno ogledovali zaboje, torbice in mule. Mitar je pogledoval po strani, govoril tiše, bolj z zamolklim glasom, z dvema Bokelj-cema. Smehljal se je kakor po navadi, toda nekam bolj previdno. Njegov tovariš, tisti dolgin klecajočih kolen, knez z Ubalj, je bil Židane volje. Mahal je z rokami, kazal na vreče, municijo in mule, vlekel ljudi za rokav, se trkal na prsi, kričal in klel s tenkim glasom, kakor da govori ženska, zateglo in pojoče, po črnogorsko. Smehljal se je ko da kiha, izpod dolgih lisičjih, rjavih brkov pa mu je brlizgala slina na vse strani.
»Eh, ne boste me, tako mi boga... jim pravim« — je kričal.
Komaj sem razbral, za kaj gre. On in tisti temnopolti sta bila sinoči v mraku odrinila iz Risna s tremi tovori hrane za karabinjersko postajo na Ub-ljah. Teden dni je tega, ko so se karabinjerji tam zaprli. Ne prihajajo ne v vas po hrano, niti si ne upajo v Risen. Kmetje, Ubljani, pa se boje udariti na utrjeno kasarno in niso se še odločili za odkrit spopad. Res je odred blizu, toda v vasi so Italijani in mogli bi jim zažgati hiše. Tako že ves teden preže drug na drugega: Ubljani ali ne bi kakega karabinjerja izvabili iz zasede ali iz kasarne, karabinjerji pa, sestradani in prestrašeni, ker se jim zdi, da so v komandi pozabili nanje, pogledujejo skozi strelne linice, pričakujejo pomoč iz Risna in trepečejo v strahu, kdaj bo vas udarila nanje.
Prva dva dni so klicali kneza, (tako pravijo v tistih krajih vaškemu veljaku — op. pr.) tegale tu, o katerem še mislijo, da je njihov pristaš, in poslali so ga s pismom v Risan po pomoč in hrano. Tam so ga najprej zaprli, potlej pa odgnali s tem Ubljanom, Mitrom Radovim, ki se je zatekel v Risan, do zadnjih straž in ga s tremi tovori napotili nazaj na Ubije.
V temi sta šla skozi primorske vasi, nad Morinjem pa sta zavila v Brezov Dol. Pomudila sta se na Ubij anski planini, dokler nista odkopala tistih zabojev z bombami, municije in pušk, ki jih je Mitar Radov zakopal še med kapitulacijo, zdaj pa sta prispela od ondod. Spotoma sta zvedela od pastirjev, da so karabinjerji ponoči zapustili kasarno in jo popihali v Risan. Niti zažgati je niso utegnili.
»E, ko bi bila vedela, bi bila počakala in jih s temile puškami podrla vsaj pet!« se baha knez in našteva, kaj vse je našel v tistih vrečah: najlepšo belo moko, makarone, fižol, riž in kavo.
Čakala sta, da bi prišel komisar ali komandant. Jaz sem imel opravka v štabu in vstopil sem. Komandanta ni bilo. Odšel je bil pregledat vod v Sče-povem Dolu. Komisar, ki se mu nikamor ni mudilo, pa mi je rekel: »Vem, naj počakata«, in mi povedal o njiju dolgo zgodbo.
Ubaljski knej je star lopov. Po kapitulaciji se je pobratil z Italijani, sestavljal je sezname talcev, vodil karabinjerje po vaseh in jim kazal, koga naj aretirajo. Ko pa se je vojna sreča obrnila, se je hudo ustrašil, in glej, zdaj se mu je zdelo, da je prišla priložnost, da bi se'opral, napravil iz sebe junaka in se priliznil komandi odreda. »Zato tudi tako kriči! Menda misli, da ga bomo zdaj pohvalili in postavili za komandirja!« je rekel komisar. »Pa tudi tisti drugi ni nič boljši.«
Odšel sem v skladišče po municijo, se malo pomudil tam in ko sem stopil iz njega, ni bilo pred hišo nikogar več. Mitra so bili poslali v kočo, kneza z mulama pa v stajo. Popoldne, ko sem spet šel mimo štaba, sem ga videl v sami srajci. Ves prepoten in skrušen je cepil bukova drva za štabno kuhinjo. Mitar Radov je pomagal Marku »Madžaru«, lupil je krompir in nosil vodo. »Čakam na razpored«, je rekel in ves dan delal ubogljivo, lahko in spretno.
Opazoval sem ga, ko je govoril — kamen se mu je odvalil od srca, postajal je mehkejši. Natlačil je pipo in ponudil mošnjiček najbližjim okrog sebe. Bokeljci so sprejeli tobak in si prižgali pipe. Krivošijanci na drugi strani ognja pa se niso niti ganili. Jel se je širiti redek, prijetno dišeč dim. Ubljan je pripovedoval, kako je Italijane v Boki prevzel strah, da si ponoči ne upajo iz hiš, in lagal nam je, da nimajo kaj jesti, da se pripravljajo na beg in da so njihove ladje že priplule v Boko ponje. Pravil je, da bo kmalu konec vojne, da bomo Italijane pognali v morje. In vse se mu je zdelo kot najbolj zagrizenemu in najsrditejšemu med nami lahko in možno. Zazdelo se mu je, da preveč molčimo. Začel je nas spraševati to in ono in obračal se je, da bi mu pritrdili. Bokeljci so odgovarjali; Krivošijanci so puhali dim in brskali po ognju.
Tedaj se je spet sklonil naprej, segel v zadnji žep in potegnil iz njega pištolo, o kateri je rekel, da jo je ukradel v oficirski sobi, ko so Italijani pripravljali komoro. Položil je pipo na koleno in nam z obema rokama pojasnjeval mehanizem zapirača. Njegova pištola je bila lepa, takšne še nikoli nisem videl, podobna je bila italijanski, oficirski. Bila je le za spoznanje večja od naših, posrebrena, z roženim držajem in dvanajstimi naboji v šaržerju, dvakrat več kakor jih gre v navadno pištolo. Pomolil jo je najbližjemu tovarišu in pištola je jela krožiti okrog ognjišča. Niti Krivošijanci, ki imajo radi vsakovrstno orožje, niso mogli kljubovati izkušnjavi, vzeli so jo in jo ogledovali. Marko »Madžar« je spet pozabil na svoje lonce in škafe, v katerih je mesil testo za kruh, in kar z zavihanimi rokavi in z moko posutimi rokami je pristopil k tistim, ki so preizkušali pištolo in se sMonil nadnje.
Mitar je nehal govoriti. Sesal je ustnik pipe in gledal, kako drugi tipljejo pištolo. Jaz pa sem opazoval njega. Videti je bil prijazen, mehak mož, in mislil sem, da se nisem morda zmotil. Tisto popoldne sem bil namreč od Krivošijancev, ki so ga poznali od prej, potem pa tudi v štabu, zvedel, da je ubijalec, nevaren človek, in še nekaj, kaf bom povedal pozneje.
Predvsem je bil Ubljan, a to že samo po sebi nekaj pove v Boki, kjer so Ubljani na slabem glasu kot prepirljivci in ubijalci. Pred vojno je bil premlatil na sejmu v Risnu nekega mesarja in zato je sedel na robiji. Ob ka-kapitulaciji je iz gole podivjanosti z nekim drugim Ubljanom zažgal na Crk-vicah skladišča, iz katerih so ljudje raznašali moko. Ko pa se je vračal na Ubije, je našel v gozdu, na Ubaljski planini sredi ceste poln kamion municije. S tovarišem sta ves dan raznašala vse, kar sta mogla odnesti iz kamiona, in spravljala na dveh krajih, tam v gozdu nad Ubljami. Sprla sta se zaradi rezervne pnevmatike, ki je nista mogla razdeliti, in Mitar je potegnil s kamiona puškomitraljez in pognal tovarišu v trebuh sedemnajst krogel, dvanajst stoječ nad njim. Tri je pustil v šaržerju in se zatekel v Orjen. Zasledovali so so ga sorodniki ubitega. Le-ta je imel ženo in štiri otroke, ženinih sorodnikov pa je bilo mnogo. Niso ga pa mogli najti. Vedeli so, da je ubijalec, da ima orožje in municijo, in morda ga niti dovolj vztrajno niso zasledovali. Nekaj časa se je skrival na Orjenu in na Ubaljski planini, nadlegoval kmete, ki jim je ponoči vlamljal v hiše, potem pa se je preselil dol v Boko in se nekaj časa ukvarjal s tihotapstvom, dokler tudi Italijani že niso bili siti ubaljskih pritožb in njegovih zločinov. Zaprli so ga. Rednih sodišč takrat ni bilo in sami niso vedeli, kaj bi z njim. Ko je prišel knez v Risan s karabinjerskim naročilom, so mu vrnili tudi Mitra, da bi ga odgnal na Ubalj, — kdo ve, kaj jim je obljubljal — toda v vas ni smel. Na Ubaljski planini sta zavila oba v Brezov Dol — knez iz svojih računov, Mitar pa, ker je vedel, da se odred prička z Ubljani, zakaj se obotavljajo prijeti-za orožje. Računal je, da so tudi v odredu hajduki, ki ne bodo mnogo poizvedovali po njem. To so mi povedali v vodu Krivošijanci, ki so ga dobro poznali.
Tudi zdaj je to verjel.
Krivošijanci so kar naprej obračali pištolo v rokah. Zdaj, ko je bila v njihovih rokah, je bilo kazno, da so pozabili, čigava je. Pogledovali so v cev, ogledovali šaržer, zaklopke in naboje. Mitar se je smehljal; vedel je, kako jih bo zdramil iz njihovega miru.
»Odlična je«, so menili Krivošijanci soglasno.
»Ali more streljati posamič in v rafalih?«
»More. Avtomatično.«
»Ali je italijanska?«
»Ne, španska!« je dvignil Mitar ceno.
»Vredna je dobrega vola«, so sklenili Krivošijanci in naposled prepustili pištolo Marku »Madžaru«, ki je pritisnil naprej, da bi jo vzel. Mitar je brskal po ognju. Čakal je, da bi mu pištolo vrnili. Zdelo se mu je, da še ni čas, da bi jo podaril.
In glej, zdaj pride tisto, zaradi česar sem začel pripovedovati, pa sem konec odlašal. Tisto popoldne je komisar v štabu rekel, da so Ubljani že zvedeli, da je Mitar v odredu. »Sitnosti imamo zaradi njega«, je pripomnil; bil je mrk in resen. »Pravijo, da smo banditi, da skrivamo lopove. Glede kneza pa se delajo nevedne, kakor da ne vedo, da je tu. Ne vem, kaj bomo storili z Mitrom ... Videli bomo do večera, ko pride komandant. Zdi se mi, da se mu ne obeta nič dobrega.«
To je rekel popoldne, proti večeru pa so nam sporočili, da je Mitar Radov obsojen n^ smrt.
Moral je umreti — zahtevali so, naj do večera pazimo, da ne bi tega zvedel in da nam ne bi pobegnil.:. Tako smo torej večerjali polento, nanosili v izbo drv, nalili v kotel vode in kakor ponavadi posedli okrog ognja... Čakali smo. Kdaj pa kdaj smo poživili pomenek, če je bil zastal, skrivaj pa smo opazovali Ubljana in spremljali njegove kretnje. Vedeli smo, da mu je ostalo malo časa, morda samo nekaj trenutkov, da bi utegnil vsak hip kdo potrkati na vrata in pri|i ponj. On pa je mirno pripovedoval iri bil je edini, ki ni ničesar vedel. On in Marko »Madžar«, ki mu ni kazalo zaupati skrivnosti, ker je tako ne bi mogel obdržati zase.
Vojna je ... pa vendar je bilo čudno, da je sedel človek mirn6 med nami, ne da bi vedel, kaj ga čaka. Mi pa smo videli... Na obrazih molčečih Krivošijancev nisi mogel ničesar razbrati — bili so hladni in negibni, kakor da so že od nekdaj v tovarišiji s smrtjo. Zdelo se mi je, da so napravili križ čez Mitra Radova že zjutraj, brž ko so ga zagledali v Brezovem Dolu. Vedeli so, da se mu ne obeta nič dobrega. Bokelj-cem je bilo teže. Začeli so pomenek, poslušali Ubljana in se hitro utrudili. Drug za drugim, kakor je tekla noč, so polegali na bok, opazovali okajena bruna nad seboj in sence, kako so se zibale na zidu, spremljali iskre, ,ki so švigale iz ognja in ugašale visoko pod zakajenim ostrešjem. Niti po pištoli niso segali. Beograjčan, mršav, svetlolas fant, ki mu je kar naprej drgetala roka in noga, se ni mogel več premagovati. Stopil je pred hišo in se godrnjaje vrnil. Spodaj, v štabu, se ni nihče ganil.
Meni pa je bilo, priznam, Ubljana žal — tako sta plala po njem življenje in sila. Z mačjimi, urnimi kretnjami se je pretegoval na svojem sedežu in zdelo se mi je, da vidim celo pod debelim blagom njegovega suknjiča mišice. Bil je ko lepa, zdrava, krepka zver, ki se je zvila tu na levo od mene, pa so ji pod kožo utripali živci in drgetale mišice ter se poigravale z življenjem. Zdelo se mi je, da bi utegnil biti dober borec. — Ko bi bil mogel ostati med nami, bi se bil udomačil in navezal na nas — a ko sem ga tako leže mirno opazoval, kako leži med nami, mi je po glavi najbolj rojila misel: kdo bi pogledal skozi gosto zaveso, ki nam zakriva prihodnje dni, kdo bi vedel, kaj nam prinašajo in kaj nas čaka v naslednjem trenutku. In tisti hip mi je bilo nekako neprijetno zavoljo ljudi, da jim ni dano zvedeti tudi to. In zdelo se mi je, da je nepravilno in sramotno, da človeka ponižuje in žali, da se more vse, za kar se ubada in trudi, sesuti, morda že — v naslednjem trenutku.
O tem sem razmišljal, rekel pa nisem nič.
Eden izmed Krivošijancev je porinil bukova polena v ogenj in vrgel nanje prgišče suhljadi. In Ubljan je molčal. Marko »Madžar«, ki ni potreboval nobenega orožja, ker je bil kot kuhar odmaknjen od borbe, bal pa se je vsakega strela ko otrok, se ni mogel premagati in rekel je, naj mu da pištolo.
»Lahko boš dobil drugo«, je rekel Ubljanu.
»Ko jo bom dobil, ti jo bom dal. To pa sem namenil komandantu«, je rekel Mitar mirno, ne da bi trenil z očesom.
Marko je obrisal levo roko ob nogavico, prijel z njo pištolo in jo ogledoval od daleč v iztegnjeni roki, kakor pred zrcalom stoječe dekle.
»Velja« je pritrdil. »Dotlej obdržim tole«, je rekel lokavo in spravil pištolo v velik žep zadaj na hlačah.
Ubljan ni ugovarjal. Smehljal se je, vtaknil pipo v usta, ne da bi jo prižgal, Marko pa se je iz svojega kota vrnil k ognju in kakor da se je nečesa spomnil, je vprašal dvomeč:
»Misliš, da si boš mogel priskrbeti drugo... Vsaj navadno ... na boben-ček... s petimi naboji«, je pripomnil, ker je vedel, da ta ne bo ostala pri njem.
»Seveda jo bom, Marko ... Jutri!« je rekel Ubljan in se spet pretegnil na svojem mestu. Bil sem prepričan, da se ne šali, in spomnil sem se, da mora imeti nekje skrito orožje — puškomi-traljeza, s katerim je pobegnil v gozd, ni bil prinesel s seboj.
»Jutri pojdem na položaj v Jelov Dol« — je nadaljeval svoje pripovedovanje. — »Mogel bi se sam samcat priplaziti do skladišča na Crkvicah ... tam je jarek, skozi gozd.«
Odprl je usta,'da bi povedal še nekaj — morda nam je hotel pojasniti, kako bo prišel do druge pištole. Tedaj pa so se odprla vrata, plamen je švignil postrani, v kočo je stopil Marko Perov VuŽurovič, kmet iz Zrečave, in vrat sploh ni zaprl za seboj.
»Mitre«, je rekel, »kličejo te dol v štab.«
Okrog „Besede“
V člankih pisatelja Miška Kranjca »Kam pelje ta pot?« (Lj. dnevnik od 3. do 10. t. m.), pa tudi že prej, se je nabralo veliko očitkov na naslov mlade generacije naših književnikov, ki so zvečine že sodelovali pri »Mladinski reviji«, zdaj pa so zbrani s svojimi prispevki v prvih številkah »Besede«.
Ce danes le kot kronisti stvar zabeležimo in pripisujemo napetosti, ki je nastala, dokaj velik pomen, tedaj moramo z vso resnostjo reči: položaj pri mladih, kakor se kaže v zvezi z vsemi temi očitki, prav tako pa tudi nazira-nja in metode Miška Kranjca (v bistvu dokaj birokratska naziranja in metode), oboje je tako nevzdržno, da se bo čisto brez dvoma moralo razbistriti v temeljiti diskusiji ali polemiki, od katere pa si želimo v celoti višje ravni, več odgovornosti, ko se analizira stvarni položaj, in več poglobitve v družbene zakonitosti. Prvi začetek take diskusije, pa res le začetek, je bil že sestanek, ki ga je te dni priredilo Društvo slovenskih književnikov v Ljubljani in se ga je udeležilo veliko število starejših in mlajših književnikov. Tam je bilo v dostojni diskusiji čutiti resno skrb za prihodnost naše literature in tudi tov. Miško Kranjec je diskutiral — vsaj po tonu — drugače kot pa piše na navedenem mestu.
Položaj mladih, ki z vsem svojim delom res izpričujejo vse prej kot pa neko jasno in nedvoumno svetovnonazorsko orientacijo, ni lahek. Toda že diskusija v društvu upravičuje naše pričakovanje, da bo ta spor pospešil zelo koristen in potreben razvoj. Mladi bodo verjetno' vstali zoper težnjo, da bi si kdorkoli, pa čeprav Miško Kranjec, lastil monopol ali patent na progresivnost v kulturi. V tem boju bo vsekakor težje, a bolj pravilno, izluščiti v osnovah, načelno, »kam pelje pot« Miška Kranjca, kakor pa s podrobnim ironiziranjem odgovarjati na podrobno ironiziranje. In nadalje, ko se bodo mladi bojevali proti patentiranju in za priznanje pozitivnih teženj v svojem iskanju, se nikakor ne bodo mogli ogniti tudi vprašanju diferenciacije v svojih vrstah.
Končno bo šlo za to, ali mladi lahko dokažejo humanistično dragocenost tistih družbenih, moralnih, psiholoških, estetskih itd. vrednot, zaradi katerih odklanjajo nekaj preživelega in se poganjajo za novimi oblikami, kajti konec koncev mora vendarle kakor vedno priti na dan, da je vsebina tista, ki si išče novih oblik in umetniških sredstev. Ko bo šlo za to, pa bo treba vendarle dati mladim še časa, da se izrazijo v več delih, kajti jasno je, da danes ne njim samim, ne nikomur drugemu ni mogoče priti blizu z golo deklarativnostjo. Za pospešitev vsega tega razvoja pa se bomo sicer verjetno lahko zahvalili temule sporu, dasi nemara ne — Mišku Kranjcu. u. k.
Nismo ga slišali, ko je prihajal. Na nogah je imel gumijaste opanke, zavit je bil v črn plašč in ni bilo videti, (Ja ima orožje.
»Tako« — se je začudil Mitar in planil pokonci. Pohitel je... »Takoj, že grem... takoj.« — Nataknil si je kapo na glavo, zapel gumbe na kratkem suknjiču in sponko pod vratom, se pretegnil in ošinil s pogledom od pete do glave, kakor vojak, namenjen pred starešino.
Videti je bilo, da je bil presenečen in zbegan.
»Pojdiva,« je rekel.
»Vzemi plašč s seboj«, ga je opozoril najbližji Krivošijanec.
Pomolili so mu plašč. Ogrnil si ga je.
»Saj je blizu... ni daleč« — je rekel.
»Pištolo vzemi,« se je oglasil Marko in mu jo pomolil čez ogenj.
Vsi smo se zdrznili. Tudi Marko Perov Vučurovič, če se ne motim. Nastal je kratek presledek.
»Ze grem... takoj bom nazaj,« je rekel Mitar in odšel za Vučurovičem skozi vrata.
Med nami je ostalo pri vratih prazno mesto.
Marko »Madžar« je spravil pištolo nazaj v svoj veliki žep in nam postregel na dnu porcij z nekakšno črno tekočino. Bila se je že ohladila in kaj malo je bila podobna kavi — bila je grenka, ko da je skuhana iz praženega žira. Vzeta je bila iz plena, ki ga je bil prinesel zjutraj Ubljan s seboj.
Krivošijanci so popili svoj delež. Jaz sem stopil na prag in izlil vse v sneg. Kraj mene se je znašel Beograjčan. Skomizgnil je z ramo in mi rekel:
»Ničesar ni slišati.«
Ničesar ni bilo slišati.
Ko sem se vrnil v izbo, so se že vsi pripravljali spat, odevali so se z odejami in plašči, ogenj je počasi ugašal.
Sedel sem na pručko in naslonil glavo na zid. Mislim, da so tudi drugi prisluškovali. Ničesar ni bilo slišati. Morda je veter pihal v drugo smer?
Uro pozneje, ko sem šel izmenjat stražo, sem zavil v štab. Tudi tam je bilo že vse mirno. Ogenj je komaj še tlel. Vsi so bili že legli. V štabni sobi je tlela žerjavica in Romaj jo je bilo videti skozi zamrznjena okna.
Dvignil sem ovratnik na suknjiču in odšel po gazi naprej. Bilo je vedro. Nad* ozko dolino je bilo videti samo košček z drobnimi zvezdami posutega neba. Mraz je jel pritiskati.
Na poti proti stražarnici je bilo treba paziti, da ne bi zavil na desno; kjer je bil globok, nevaren prepad. Ko sem šel mimo, sem dvignil glavo, da bi bolje videl gaz, in zdelo se mi je,itn drži nizdol nova sled. Spet sem skltMl glavo in nadaljeval pot do straže. Tiste noči je pritiskal strupen mraz in zunaj sem ostal malone polni dve izmeni. Dežurni v vodu je bil pozabil pravočasno zbuditi naslednjega stražarja.
PRSNE KARAMELE UBLA2UJEJ0 KAŠELJ
pROiZVAJA »PIONIR4 ZAGREB, B0R0NGAlSKAc.N8/a|
PO RAZSTAVI MLADINSKE ILUSTRACIJE
Na starega leta dan je založba Mladinska knjiga v prostorih Umetniške zadruge v Selenburgovi ulici v Ljubljani odprla majhno, a zelo bogato in zanimivo razstavo osnutkov za ilustracije knjig, ki jih je izdala v letu 1951. Vsega gradiva ni bilo mogoče razstaviti, ker ga je preveč, pa tudi ne bi bilo potrebno, saj so že razstavljeni primeri dovolj dobro označevali posamezne avtorje. Izbrali so pa samo značilne osnutke, tako da je bil podan prav nazoren prerez vsega ilustratorskega udejstvovanja v lanski mladinski knjižni proizvodnji. Zastopanih je bilo dober tucat ilustratorjev. Pri oceni se bomo omejili samo na leposlovna dela.
Po umetnostni vrednosti in estetskem učinku reprodukcij gre nedvomno prvo mesto risbam, ki jih je za zbrane otroške pesmi Fr. Levstika »Najdihojca« napravil France Mihelič. Z veliko prodornostjo se je znal vživeti v fantastični svet Levstikove otroške poezije, ki prihaja mestoma v grotesko, drugod pa zazveni včasih neverjetno realistično. To, zdaj trpko in trdo, zdaj mehko čustveno razpoloženje je Mihelič umel podati tako nazorno, da bodo tudi mali bralci doumeli vso razigranost Levstikove poezije. V posameznih podobah je nakopičene toliko bujne domišljije, toliko iznadljivih domislekov in zares živih potez, da se ponekod skoraj zdi, da je risar pesnika dopolnil. Kakšna razlika med to izdajo Najdihojce in edicijo, ki jo je ista založba izdala pred nekaj leti! Skoda le, da je tisk ilustracij mestoma precej moten.
Med. slikanicami, namenjenimi najmlajšim, je posebno zanimiva ilustrirana Utvina šaljiva pesem »Kaj je videl Mižek Figa«. Iz te razmeroma kratke pesmice je ustvaril Dušan Petrič niz sproščeno hudomušnih podob, ki sijajno ponazarjajo besedilo. Podobe so izvršene z očitno spretnostjo, dobro risane in v barvi zelo učinkovite. Vendar se pa ponekod opaža, da se Petričev humor tu pa tam približuje karikaturi, kar za otroško slikanico ni primerno. Tudi v barvi je mestoma preveč težnje za ce-
od reprodukcij. Vzrok temu je prevelika pomanjšava, ki močno zgnete sestavine risbe, mimo tega pa v reprodukciji izpadajo bele ploskve, kakor se tudi( ozadja ne ločijo dovolj od sprednjih'polj.
Gvidon Birolla je ilustriral dve knji-
gibanju in da dobro pozna njihove značilnosti.
O slikanici »Kralj Matjaž reši svojo nevesto«, ki jo je opremil z risbami Ive Šubic, so se čula zelo nasprotujoča  ^  r m _______________________________  si	mnenja. Mnogo glasov je poudarjalo,
gi: Mateja Bora "»Uganke« in Karla	Xat‘	do,god'	niti angleški karikaturist John Tenniel.
Široka povest »Trije bratje in trije raz-	tehniko	leso-	če še povemo, da je tudi znameniti Col-
bojniki«. Ta nadarjeni risar je pokazal pa Ztracffo L«™ hfamL Gotovo je lodijeV >°stržek‘ (Pinocchio) izšel
izšla z ilu-Tako smo dobili drugo izdajo Julesa Verna knjige »Otroka kapitana Granta« z imenitnimi izvirnimi francoskimi lesorezi. — Tudi Charlesa Dickensa »Nicolasa Nickleb-byja« krase originalne stare angleške ilustracije, prav tako tudi L. Carrolla fantastično sanjsko povest »Aliča v deveti deželi«, ki jo je ilustriral zname-
v obeh delih vse svoje znanje: mojstrsko risbo, veliko iznadljivost, duhovito šegavost in neko, dejal bi, prastaro ljudsko, bujno domišljijo. Njegove nekoliko zvite in zverižene poteze, ki delajo predmete mehke, nejasne in malce razbite, so odsev njegove mladostne do-
K
Gvidon Birolla — ilustracija v Širokovi knjigi »Trije bratje in trije razbojniku
be pred pol stoletja, ko je začel s fol-
nenim efektom. Nadarjeni risar, ki je s klorno označenimi podobami iz našega *	kmetskega življenja. Uganke so zaradi
svoje, večkrat hudo pojmovne in abstraktne vsebine včasih nekoliko preobloženo ilustrirane, medtem ko je Si-rokovo pravljično povest obdelal vse bolj sproščeno, prešerno in res prisrčno.
Kot dober ilustrator se je vnovič pokazal Janez Vidic, ki je opremil dve knjigi: slikanico »Živalske pripovedke« (Matije Valjavca) in novelo Jožeta Kerenčiča »Mati išče mojstra«. Pri tej je sicer opaziti daljni vpliv mojstra He-gedušiča, zato so pa bolj osebno izrazite pokrajinske študije iz Slovenskih goric. Da je pa Vidic dober risar živali, je dokazal že lani s svojima slikanicama »Premagane zverine« in »Medvedova svatba«. Tudi tu je znal zelo živo in hkrati zabavno podati razne živali. Videti je, da jih je dolgo opazoval pri
tem svojskim delom pokazal 'velike zmožnosti, se bo moral močno paziti, da ne zdrkne z umetniške ravni.
Med ilustriranimi leposlovnimi spisi za odraslo mladino je gotovo najbolje ilustriran Finžgarjev sloveči roman »Pod svobodnim soncem«. Ilustrator slikar Slavko Pengov se je očitno močno potrudil, natančno preštudiral nošnje, orožje in vse značilnosti časa, v katerem se zgodba dogaja, tako da njegovo delo nujno vzbuja spoštovanje, vendar pa kljub temu te reprodukcije, ki so izvršene v prav uspelem bakro-tisku. ne zadovoljujejo popolnoma. Ker so risbe izdelane v načinu fresk in je poudarek na obrisu brez podajanja telesnosti in globine, ne učinkujejo dovolj pregledno in jasno. Značilno je, da so osnutki znatno sočnejši in nazornejši
KULTURNI DROBIŽ
♦ PASIVNA REZISTENCA UKRAJINSKIH KNJIŽEVNIKOV
Letos poleti j© — kot S6 spominjamo — Moskva ostro napadla ukrajinske književnike. Bilo je to na tako imenovani »dekadi ukrajinske književnosti«, ko so v Moskvi deset dni razpravljali o ukrajinski književnosti in umetnosti ter o njenih predstavnikih. Posvetovanje se je začelo s poklonitvenimi izjavami ukrajinskih književnikov »materi Moskvi«, končalo pa z najhujšimi psovkami moskovskih kulturnih diktatorjev in seveda z neizogibnim trkanjem Ukrajincev na prša. Moskovski komandanti so napadali tudi samega voditelja ukrajinskih književnikov Kornejčuka in njegovo ženo Vando Vasiljev-sko. Največ očitkov pa ie bilo namenjenih pesniku Susjuri zaradi njegove pesmi »Ljubi Ukrajino«. y kateri je izrazil svojo ljubezen do rodne Ukrajine. Po moskovski konferenci je bil v Kijevu sestanek ukrajinskih književnikov. na katerem so ti ponižno priznali, da so veliki grešntki, izdajalci in kozmopoliti ter da se bodo v kratkem poboljšali. Na sestanku so sprejeli tudi spokorniško resolucijo. Kijevska »Literaturna ga zeta« pa je 19. avgusta objavila članek, v katerem je uredništvo priznalo svojo napako, da ni pazljiveje spremljalo razvoja ukrajinske književnosti in da je dopustilo, da je prišlo do takih sramot. »Toda v bodoče bo bolje.« je napisalo glasilo ukrajinskih književnikov.
Toda v deoembru j« moskovska »Literaturna gazeta« objavila nov članek pod naslovom »Po štirih mesecih«. Pisec članka ugotavlja. da se od zadnjega posvetovanja v Moskvi ukrajinski književniki niso še nič poboljšali im- da še vedno niso z dejanji pokazali. kako spoštujejo Moskvo. »Vse te mesece,« piše moskovski časopis, »ni sekretariat Zvezo ukrajinskih književnikov obravnaval niti enega važnega vprašanja in ni kritično ocenil niti enega novega dela ukrajinskih književnikov. Tudi sklepi, da bo Zveza ukrajinskih književnikov postala aktivnejša. se niso uresničili. Razen tega pa se v Ukrajini objavljajo dela, o katerih sekretariat Zveze sploh ne ve, čeprav je bilo sklenjeno, da bo bdel nad‘vsem ustvarjalnim delom ukrajinskih književnikov. Razen tega v ukrajinski »Literaturni gazeti«, ni bil objavljen niti en načelen članek in niti ena kritika buržujskega naoionalizma Susjuie ali Rilskega.«
Va koncu navaja kritik v moskovskem časopisju primer ukrajinskega književnika S. Križanovskega in ostro napada njego/o pisanje. Križanovgki je namreč v eni svojih spokorniških izjav napisal: »Ukrajinski sovjetski pesniki so napisali že veliko o odločilni vlogi ruskega naroda v ukrajinski zgodovini. Mnogi so v svojih verzih opevali tudi Moskvo. Med temi pesnitvami zavzemajo posebno mesto stihi \ehode. Rudenka Steljmana, Bička, šveca. Nagnihede. Baža-na...« Moskovski kritik pa ugotavlja: »A to je vse! Križanovski misli samo z naštevanjem imen metati komu pesek v oči. O teh stvareh je treba razpravljati, ne pa jih samo naštevati. Toda prav gotovo ne molčati. ne pasivizirati ukrajinske književnosti, temveč čim prej izpolniti vse obljube. Kajti Moskva se ne da prevariti. Vse to smatra za pasivno rezistenco!«
RAZSTAVA JEANA B. C. COROTA
Med retrospektivnimi razstavami, ki bodo na prihodnji, XXVI. beneški Biennali posvečene nekaterim največjim mojstrom moderne upodabljajoče umetnosti, bo tudi bogata razstava slik Jeana Baptiste-Camille-Corota. Corot. ki je živel v letih 1796—1875, ima velike zasluge za razvoj slikarstva YIX. stoletja, zlasti za krajinarstvo.
MAKEDONSKI REZBARJI NA VELESEJMU V CHICAGU Na mednarodnem velesejmu v Chicagu, ki bo letos spomladi, bodo sodelovali tudi ma. kedonski rezbarji. Podjetje za umetno rez-barstvo in ročna dela v Ohridu bo razstavilo makedonsko sobo v znamenitem ohridsko-debarskem stilu, izdelano v globokem rezu. Razen tega bo razstavilo kompletno garnituro za kavo. Izdelki makedonskih rezbarjev so znani po vsem svetu. Tudi na zadnjem velesejmu v Zagrebu so se za njihove izdelke zanimali kupci z vsega sveta.
SLOVENSKA KARTA TRSTA
_ Gregorčičeva založba je kot prilogo letošnjemu Jadranskemu koledarju izdala slovensko topografsko karto Trsta. S tem je hotela dati tržaškim Slovencem kot avtoktonemu narodu na tržaških tleh praktično uporaben zemljevid, obenem pa izpričati veljavnost zgodovinskega zakona, da pripada mesto svojemu zaledju in da stoji Trst na slovenskih tleh. Na karti je zabeleženih nad 500 slovenskih krajevnih, ledinskih in drugih imen, od katerih večina se v vsakdanjem življenju tudi uporablja.
LES
FRANCOSKI ČASOPIS NOUVELLES LITTERAIRES
IZ
NOVI ITALIJANSKI PREVODI JUGOSLOVANSKE KNJIŽEVNOSTI
Založniško podjetje Marcoto v Rimu jc _ * *	.	‘taliianskem	prevodu	a"'
i'edk Vlad
izdalo v italijanskem prevodu zbirko pripo Vladimirja Nazorja Angel v zvoniku.
Prevedhi jih ie znani italijanski slavist Lui-gl SaFlRii. izšle pa so v zbirki svetovnih mladinskih pisateljev.
Založba Marcoto je v letu 1951 objavila tudi znano pripovedko Laze Lazareviča Prvikrat z očetom k jutranjicam, v kratkem pa bo izdala tudi prevod Bratovščine sinjega galeba Toneta Seliškarja.
Je nedavno priredi) anketo o kulturnem zbližanju med Francijo in Zahodno Nemčijo. Predsednik zahodnonemške vlade dr. Adenauer je na anketo odgovoril pozitivno in dejal, da je kulturno sodelovanje med Francozi in Nemci nujno potrebno. »Najboljša metoda«, zaključuje Adenauer svoj pismeni odgovor, »za zbližanje med obema narodoma je osebno spoznavanje intelektualcev in umetnikov. Potrebno bi bilo doseči čim večje zbližanje med mladimi ljudmi v starosti od petnajst do petindvajset let. kajti v tem obdobju si ljudje pridobe sodbe, ki jih ob-drže vse življenje. Upam, da bo mogoče začeti s tem načinom sodelovanja, če bomo mladini obeh narodov omogočili potovanje po vseh evropskih deželah.«
ZAHODNONEMSKI PEN PO LASTNI POTI
V Diisseldorfu se je začelo, v Darmstatdu je bilo prve dni decembra dopolnjeno: Nemški PEN klub je razcepljen. Odslej obstaja te začasni osrednji PEN zvezne republike, ki združuje veliko večino v zahodnem delu stanujočih dosedanjih članov PEN kluba. Razen tega je še v vzhodnem delu Nemčije 14 članov PEN kluba, s katerimi simpatizirajo še 3-4 člani iz zahodnega dela Nemčije. Oba dela potrebujeta še odobritve mednarodnega PEN kluba, ki ima svoj sedež v Londonu.
»THE FORRESTAL DIARES«
Dnevnik tragično umrlega ameriškega obrambnega ministra Jamesa Forrestala. \Te gre za senzacijo in tudi ne za zaokrožene memoarje, kakor so Hullovi, Stet-tiniusovi, Stimsonovi, ampak za preprots. fragmentaren dnevnik, ki pa vsebuje važno zgodovinsko gradivo. Presenetljivo je, kar izvemo iz tega dnevnika, da je Forrestal prizadevno preučeval dialektični materializem. Sklepno poglavje je teman, svečan Sofoklejev zbor, ki ga je zasnoval Forrestal v majski noči 1949, preden se jo pognal skozi okno v fciurt
v njih nekaj, kar izziva kritiko, vendar je pa treba povedati, da je Šubičevo delo resno, pogumno in kot prvi poskus te vrste pri nas vse hvale vredno. Hoteno primitivne risbe same so pa zelo uspele, dobro posnemajo starinski, še malce neokretni risarski način in se široko epski narodni pesmi prav dobro prilegajo. Tudi tehnično je slikanica okusno urejena, rumenkasti podtisk z rdečimi inicialkami in vinjetami mnogo pomaga, da dobe ilustrirane strani slikanice enoten značaj starih lesorezov. Prihodnjič bi bilo morda prav, če bi se ilustrator odločil res za eno izmed grafičnih tehnik in v nji izvršil ilustracije. — Zelo težka naloga je pa bila ilustri-ranje H. G. Wellsove zgodbe iz dobe pračloveka »Ugloni in Eudena«. Tako ni čudno, da je ob vsem trudu uspeh le relativen. Pri tej priložnosti se je pa vnovič pokazalo, da si mora biti ilustrator vselej v svesti, da bo v reprodukciji njegovo delo znatno drugačno in da s tem že računa. Drobne črte se le prerade pri kliširanju nopolnoma izgube, tako da je potem končni učinek bistveno različen od osnutkov samih.
Slikar Nikolaj Omerza je narisal nekaj zelo posrečenih risb k »Jurčku«, otroški igri Pavla Golie. Preproste, pregledno postavljene šaljive figure se
izvirnimi italijanskimi barvastimi ilustracijami, ki jih je izdelal B. Porched-du, smo navedli poglavitne prevode s tujimi ilustracijami. Za Sovretovo Odi-sejo, prirejeno v prozi za našo mladino, je pa založba izbrala risbe znamenitega nemškega klasicista B. Genellija. — Izdajanje tujih del z izvirnimi ilustracijami, če so te umetnostno tako odlične. kakor so, postavim, pri Carrollu ali Dickensu, je nedvomno zelo koristno, saj vzgaja mlade bralce, hkrati je pa tudi našim bodočim ilustratorjem tak nazorni pouk lahko v veliko korist.
Če pregledamo lansko ilustrativno delo naših umetnikov, moramo priznati lep napredek, ki ga zaznamuje ta panoga upodabljajoče umetnosti pri nas. Spomnimo se, kako skromna je bila mladinska ilustracija še pred zadnjo vojno in kako neverjetno se je dvignila in razširila po osvoboditvi. V teh šestih letih, v katerih je Mladinska knjiga izdala že več kot tri sto knjig in slikanic, se je na tem poprišču storilo več kot v neštetih desetletjih prej. Če primerjamo slovensko mladinsko ilustracijo s sodobnimi izdajami Hrvatov in Srbov, vidimo, da je pri njih morda več domišljije, tudi umetniškega zanosa in lahkotnosti, da so pa njihove ilustracije praviloma manj preštudirane, le bolj skicirane in nekam mimogrede izvršene.
krepko uveljavljajo tudi v močno po- prj mnogih naših ilustratorjih pa že
manjšani reprodukciji. Manj živahnosti je v njegovih ilustracijah Fr. Bevkove povesti iz partizanskih časov »Mali upornik«. Marsikateri teh prizorov je podan trdo in nekam neživo, samo nekako shematično. So pa med njimi tudi prav dobre risbe, ki kažejo nemalo znanja.
Dve knjigi, slikanico in otroško igro, je opremila z barvnimi ilustracijami priznana mladinska ilustratorica Mar-lenka Muk - Stupica. Vide Brestove »Pravljica o mali Marjetici« je težka naloga za ilustratorja, ker ni nobenega pravega dejanja. Zato je razumljivo, da je pri »Mačehi in pastorki«, ki jo je napisala Kristina Brenkova, ilustratorka lahko pokazala vse odlike svoje umetnosti: lepo risbo, zaokroženost v barvi, mehko čustvenost in ljubeznivo iskrenost. Kolorirane risbe se lahkotno dvigajo iz besedila, ki jih obdaja.
Izbor J. Londonovih zgodb iz južnega Pacifika »Vragi na Fuatinu« je opremil z ilustracijami slikar Marij Pregelj. Poznamo ga kot samostojnega in krepkega ilustratorja Homerjevih epov. Tudi tu so njegove močno razgibane, živčno nemirne risbe dokaz svojstvenega podajanja predmeta, kakor kažejo hkrati visoko umetnostno vrednost. Vprašanje je le, ali so primerne kot mlademu bralcu namenjene ilustracije teh sicer pustolovskih, a prav nič stiliziranih, marveč ravno nasprotno, zelo realističnih in kar treznih zgodb, ki s svojo divjo dramatičnostjo tak6 privlačujejo mladino.
Ksenija Prunkova je ilustrirala izbrane Utvine »Otroške pesmi«. Njene kolorirane risbe dobro pojasnjujejo besedilo, so pa tudi sicer zelo ljubeznive in dekorativno učinkovite, vendar pa ponekod kar preveč preproste in preslabotne, tako da ne dosegajo povsod umetnostnih kvalitet besedila. - K Stritarjevim »Ugankam« je izdelal ilustracije Jože Ciuha. Njegove risbe, ki so (prav tako kakor še mnoge druge) dosti preveč pomanjšane, so tako močno stilizirane, da postanejo otroku skoraj neumljive. Premalo je v njih nazornosti
opažamo, da se vedno bolj zavedajo, kako resno in pomembno je to delo, ki ga ne smemo omalovaževati.
Tudi se naši ilustratorji očitno spo-polnjujejo v tehnični izdelavi, ki jo skušajo zmerom bolj prilagoditi zahtevam tipografske reprodukcije. Zato začenjajo uporabljati izrazne načine, ki
Ive Šubic — ilustracija k narodni pesmi o kralju Matjažu
se najbolj prilegajo reproduktivnim možnostim, kar seveda nujno mnogo pripomore k izboljšanju učinka. Videti je pa tudi, da pri mnogih med njimi prodira hkrati tudi prepričanje, da so poleg zgolj estetskih vidikov pri mladinski ilustraciji še druga, enako važna načelna stališča, ki jih ne gre podcenjevati. Sleherna umetniška dejavnost, namenjena otrokom, mora biti vzgojna in taka, da more bistriti mlademu gledalcu pogled, ga navajati na lepoto, ga plemenito zabavati in hkrati tudi nevsiljivo učiti. Važen je pri tem zlasti ozir na starost. Predšolskemu otroku je
.	,	.	-	-	........ treba nuditi drugačno umetnostno hra-
m preproste stvarnosti. Mladi gledalec no kakor doraščajočemu pionirju ali že m dovzeten za abstrakcijo, za stilizira- odraslemu srednješolcu.
nje, za anatomsko svojevoljnost. Prav
cSm
III
Jo* Petra- ilustracija v mladinski KSTod”,! naših
Vendar pa pri naporih za dvig naše ilustracije ne smemo zaiti v drugo skrajnost. Ne smemo zahtevati čudežev niti zgolj absolutnih umetnin. Poglejmo le malo k svojim sosedom in po svetu, pa bomo videli, kako v kapitalističnih deželah kakor drugod v slovstvu tudi dobra mladinska književnost naravnost tone v morju kiča in neumetniške plaže. Dovršene mladinske ilustracije so tudi pri velikih in bogatih narodih izjeme, pravilo pa je plehka povprečnost ali pa cel6 popolnoma neumetniška, zgolj kupčijska, tudi nravno in estetsko škodljiva knjižna produkcija.
Prirejanje razstav, kakršna je bila pravkar zaključena, je nadvse koristno. Seveda bo treba prihodnjič vselej razstaviti hkrati z osnutki tudi že izvršene reprodukcije v knjigah samih, da si je tako mogoče napraviti pravilno celotno sodbo o posameznih delih. Tako se bo ob nazornih zgledih učilo občinstvo, obenem pa tudi ilustratorji in vsi tisti, ki bi radi to postali. Letošnjo pomlad pa bo, kakor slišimo, Mladinska knjiga priredila v Moderni galeriji veliko retrospektivno razstavo slovenske
slikanici »Kaj je videl Mižek Figa*
za otroka je treba delati kar se d4 realistično, skrbno natančno in čutno dojemljivo. — Od starejših, že priznanih ilustratorjev, je sodeloval tudi Maksim Gaspari, ki je za zbirko izbranih Golarjevih mladinskih pesmi »Srp in klas« izdelal venec ljubeznivih in šegavih risbic, ki kakor vinjete krase drobno knjižico. Zal je odtisk v barvi prešibak. — Janeza Trdine gorjanske »Bajke« je pa ilustriral Anton Koželj, ki ga
dni. Tudi taka prireditev bo lahko mnogo pripomogla k razvoju te dejavnosti pri nas.
Prav bi bilo, da bi se tudi na naši Akademiji za upodabljajočo umetnost vprašanju knjižne ilustracije posvetila kar se d£ največja pozornost. Pri pouku risanja in grafike naj bi se še posebej teoretski in praktično dijaki seznanjali s tipografskim delom in z različnimi reprodukcijskimi metodami. — Gre za dvig ravnf naše ilustracije sploh, hkrati pa za zelo resno
Karel Jeraj umrl
Bilo je na jesen 1919. Ljubljana z vsemi znamenji komaj prestale vojne. Netlakovane ulice, prašne ali blatne, sredi mesta gmajna.
Stanoval sem v vagonu tam nekje za glavnim kolodvorom, pa slučajno izvem, da so ustanovili Orkestralno društvo Glasbene matice in da sprejemajo nove člane. Nekje sem si izposodil instrument, ga zavil v papir — škatle ni bilo — in se napotil v Filharmonijo. Tisti večer sem spoznal prof. Karla Jeraja in prvič igral pod njegovo taktirko.
Orkestralno društvo je premoglo samo godala, takole kakih 35 mož, samih ljubiteljev. Ti naj bi se pripravili do koncerta, za koncert sam pa bi društvo najelo še potrebne poklicne godbenike. In vadili smo v tem okrnjenem orkestru za vsak koncert štiri do pet mesecev, dvakrat na teden po 3 ure in več. Človek bi menil, da se bodo ljudje naveličali, dirigent pa še celo. S kakšno potrpežljivostjo je predeloval takt za taktom z vsakim instrumentom posebej,! Težko se je izražal, pa je le znal, sam ne vem s čim razlagati, prepričevati, grajati in hvaliti, zlasti pa spodbujati. In če je vseh pet godalnih skupin skupaj zazvenelo, nam je bil užitek, saj smo poznali vsako noto, ne le svojo, temveč tudi tega ali onega parta.
Veliko lepih ur smo preživeli v mali dvorani Filharmonije. Z napetostjo smo zmeraj pričakovali zadnjih skušenj skupaj z opernim orkestrom. Bile so novo doživetje, a tudi razočaranje. Vse potankosti, za katere se je dirigent prej toliko gnal, so šle po zlu. Nujno bi bilo vsaj kakih šest skupnih vaj, finančni razlogi pa so dopuščali le dve ali tri. Vendar ie tako po Jerajevi zaslugi od leta 1920 dobila Ljubljana spet simfonične koncerte v velikem slogu.
Jerajevo delo pri tem ni bilo samo v dvigu koncertne ravni, temveč v glasbeni vzgoji vseh tistih, ki so se kot ljubitelji vadili pod njegovo taktirko. Ta smoter je dosegal še na druge načine.
Znano je, da se je v Ljubljani pred 1914 precej gojila komorna glasba. Po večini pa je bil to privilegij nemških družin. Da se je po prvi svetovni vojni ta plemenita glasbena zvrst uveljavila tudi med Slovenci, je predvsem Jerajeva zasluga. Navduševal je zanjo ne le svoje učence na konservatoriju in v glasbeni šoli, temveč tudi druge člane Matice in Orkestralnega društva. Ob nedeljah zjutraj se je zbral kvartet ali kak drug sestav in se pod njegovim vodstvom poglabljal v lepote klasične glasbe. Skupine, ki so se oblikovale pod njegovim vodstvom, so potem nadaljevale in v marsikateri hiši so doneli plemeniti zvoki Beethovnovih ali Hayd-novih kvartetov. Kako potrebni so nam danes pedagogi Jerajevih kvalitet, ko tako pogrešamo komorne glasbe! Kakor da jo je preglasil plehki jazz, se zdi.
Iz plemenitih pedagoških nagnjenj so potem nastali mladinski koncerti. To je bil eden največjih uspehov rajnkega Jeraja. Mladini je nudil skoraj zastonj najboljše, kar je v glasbi takrat premogla Ljubljana. Prvi operni pevci in prvi virtuozi so ob primernem, nevsiljivem predavanju kazali mladini skrivnosti glasbenega sveta. Redkokdaj je bila koncertna dvorana tako polna kakor ob tistih mladinskih matinejah.
Vem, da je rajnki še marsikje, do zadnjega diha aktiven, uveljavil svoje vzgojne sposobnosti in navdušil pre-nekaterega mladega človeka za plemenito in lepo glasbeno umetnost. Utegnil pa sem le na kratko poudariti, kar sem v prvem desetletju po prvi vojni sam videl in spoznal. Prof Karel Jeraj nam bodi zgled, kako je treba v mladini zbuditi čut za plemenito in resno glasbo. Tudi danes bi bilo to zelo potrebno in nam bo mladina hvaležna, kakor smo mi hvaležni blagemu pokojniku.
Dr. Dil
NASI NOVI, TURISTIČNI FILMI
Po naročilu Glavne uprave za turizem so v letošnjem poletju po scenariju in v režiji Marijana Vajde posneli domači filmski delavci pet kratkometražnih turističnih filmov o prirodnih lepotah Slovenije in Dalmacije. Filmi »o v glavnem namenieni pro. pagandi. zlasti v inozemstvu, na spoved na bodo prišli tudi v domačih kinematografih. Vsak izmed filmov ie posvečen posameznim turističnim conam. Prvi film orikazuie Slovenijo in Slovensko Primorje, drugi Opatijo in Hrvstsko Primorje, tretji pa Dalmacijo. V četrtem so prikazane lepote Dubrovnika in črnogorskega Primorja, peti film z naslovom »Sončna Jugoslavija« pa obsega pa-
„	.	 -	  --	in	aktualno
poznamo ze iz mohorjanskih ilustrira- vprašanje življenjskega obstanka upo-	___________________
nih knjig pred prvo svetovno vojno. dabljajočih umetnikov, ki jim prav ilu- n°rame vseh turističnih" krajev Jugoslavije. To bi bili domači ilustratorji, ki so striranje jamči zanesljiv, stalen in lep
Izdelan je v barvah Po na.inove.ISem statemu
se lani udejstvovali pri Mladinski knji- vir dohodkov.	’	K.	Dobida	$$	in	80	Ra	zato	tudi	razviJi	v	Nom-
NAŠ PRVI MLADINSKI FILM „KEKEC“
»Triglav film« je svoj tretji umetniški film namenil mladini. »Poklonil«
ga je — kakor pravijo v uvodu — za novoletno jelko. Dolgo pričakovani »Kekec« je zaživel pred mladimi in starimi gledalci na filmskih platnih naših kinematografov. Njegove pogumno vesele popevke že požvižgavajo šolarji po ljubljanskih, celjskih in mariborskih ulicah. Po prvem navalu na kinematografe, po prvem neugnanem zanimanju za malega junaka Kekca, zmagovalca nad »coprnikom« Bedancem, prirejajo kinematografska podjetja bolj poceni »zaključene« predstave za šolsko mladino. Tako bodo v času, ko je bila mladinska knjiga le redek dar dedka Mraza, videli »Kekca« domala vsi slovenski otroci. Zgodba o Kekcu in njegovih mladih prijateljih, povest o hudem Bedancu in dobrem starčku Kosobrinu oblikuje tedaj čustvo, misel in zavest deset tisočem naših otrok. O njih se pogovarjajo, PO njihovem ravnanju uravnavajo svoja dejanja in nanje vplivajo celo tako zelo, da prevzemajo po njih obnašanje in svoje navade, da pod njihovim vplivom spreminjajo način svoje igre.
Tak vpliv ima na mladega gledalca navsezadnje vsak mladinski film; toda doslej smo gledali pri nas samo tuje Sneguljčice, dede Vsevede, čarovnice, prince in kraljične: govorili so v tujih jezikih in živeli v tujem okolju. Kekec pa govori in poje po slovensko, živi nekje pod Martuljkom na Gorenjskem, v znani pokrajini blizu Jalovca se spoprime s samim strašnim planinskim orlom in nad globokim prepadom, o kakršnih ve in sanja vsak naš otrok, se sreča z »gozdnim možem« / Bedancem.
Zato je vpliv »Kekca« tem bolj neposreden in zato je zanj večje, bolj hvaležno zanimanje.
Zato pa je »Kekec« izpostavljen tudi bolj ostri presoji mladih gledalcev; ne uide jim nobena podrobnost in vsak nejasen, nerazumljiv prizor jih vznemirja: Kdo je Bedanec? Odkod se je vzel, zakaj je tako hud, kam gre? Zakaj Kekec še drugič rfe prereže vrvi in ne pobegne, saj mu Be-danes ni vzel nožiča? Zakaj pa ne pobegne takrat, ko ga Bedanec ne priveže več k drevesu? Zakaj pride Rožle v hišo Kekčevega, očeta preoblečen v smrt? Zakaj se Kosobrin tako »hecno« obnaša? — Ali poznaš Kekca? Rožle je z Vrtače doma, Kekec pa z Viča — in dosti denarja sta dobila ...
Takih in podobnih vprašanj ter času primernih opomb žvrgoli med mladimi igralci, ko odhajajo od filmskih predstav. Tem več jih je, čim mlajši so gledalci, zlasti še, če nimajo babice, tetke ali strica, ki se še spominja zgodb o Kekcu, kakor jih je pisal pokojni učitelj Josip Vandot v »Zvončku« in jim vsebine ne pove v naprej. Sicer pa se krepko uveljavlja tovariška pomoč že kar med predstavami: starejši in pa tisti, ki so »Kekca« že večkrat videli, zgovorno razlagajo nejasne prizore mlajšim in jim napovedujejo, kaj »bo zdaj prišlo«. — Kekčeva zgodba, kakršno gledamo v filmu, je najbolj primerna za mladino med šestim in štirinajstim letom. Mlajšim je treba povedati pripovedko pred predstavo in jih posebej obvarovati pred nekaterimi »hudimi« nastopi strašnega moža Bedanca.
★
Ni dvoma, da so otroci najbolj hvaležni in tudi najbolj občutljivi gledalci. Zato velja tudi za mladinski film isto, kar velja za mladinsko literaturo ali gledališko predstavo, da je namreč za otroka »najboljše komaj dovolj dobro«. To geslo je v svetu filmske kulture spremenjeno v ugotovitev, da je film za otroke »dovršen umetniški film in — še nekaj«.
Pomanjkanje mladinskih filmov pogosto razlagajo s trditvijo, da »se ne izplačajo«. To pa ne ustreza resnici. »Čarovnik iz Oza«, »Sneguljčica in sedem škratov«, »Prelepa Vasilji-ca«, »Emil in detektivi« so se svojim
Alenčica Lobnikar v vlogi Tinke
producentom krepko »izplačali«. — Mislim, da so vzrok pomanjkanju filmov za mladino ravno visoke vsebinsko formalne zahteve, ki jim morajo biti kos njihovi ustvarjalci, in pa pomanjkanje želje po mladinskem filmu, ki je večini proizvodenj standardnega filmskega blaga tuja. Ni naključje, da so doslej v zgodovini filma praviloma vključile v filme za otroke v svoj repertoar ustaljene, trdne proizvodnje, ki so poprej obvladale vse druge filmske zvrsti in vrste; ali bolje: v takih proizvodnjah so izdelali dobre filme za mladino filmski mojstri navadno po dolgoletnem uspešnem ustvarjanju, »na višku svojih ustvarjalnih sil«.
Nagel preskok mlade proizvodnje na mladinski film, zlasti še po ponesrečenem prvem jugoslovanskem filmu za mladino, po »Čarobnem meču« podjetja »Zvezde«, je bil tedaj vna-
prej tvegan poskus; če pa je mladinski film »umetniški film in še nekaj«,
— ob drugem našem celovečernem filmu »Trst« pa se je izkazalo, da naši filmski delavci »umetniškega« filma še ne obvladajo —, je bila želja po mladinskem filmu dvakrat nevarna.
Kako se je ta »poskus« pri nas obnesel?
Slovenska mladinska književnost premore mnogo tekstov, ki so primerni za filmsko obdelavo in »čakajo svojih mojstrov«. Izbira preprostega motiva o pogumnem dečku Kekcu z nazorno orisanimi osebami, z vedro, optimistično mislijo o pogumu in zmagi dobrega nad zlim, izbira zgodbe, v kateri so glavni junaki otroci, dobri in slabi mož, pes, sova in vrsta drugih živali, izbira zgodbe, ki se končno odigrava v prelepi pokrajini, je bila nedvomno srečna. Obetala je živo zanimanje in zaradi svoje pravljične enostavnosti v gradnji ter značajih je »klasičen« filmski tekst.
Scenarij za film sta napisala po Vandotovih povestih o Kekcu Jože Gale in Frane Milčinski; prvi je znani gledališki ter filmski igralec in režiser, drugi naš popularni »Ježek«. Vanj sta vnesla predvsem svoje gledališko in literarno znanje. Zato je zgodba o Kekcu trdno sestavljena, ne razpada v epizode in se — vsaj v prvem delu
— odvija s stalno, naraščajočo napetostjo.
Scenarist in režiser Jože Gale naj bi s svojo skupino tako uprizoril zgodbo z otroci, Bedancem in Kosobrinom, z živalmi in naravo, da bi ne razpadla v epizode, marveč bi se odvijala z enakomerno napetostjo do konca; vse, kar v filmu »nastopa«, naj bi »živelo« verno, neposredno in preprosto svoje »resnično« življenje pripovedke; v harmonično celoto povesti naj bi se ujela glasba in bi naj zgodbo o Kekcu pripovedovala filmska slika v ustreznem slogu;
To so seveda zahteve, ki jih zastavljamo ustvarjalcem vsakega umetniškega filma. — Kaj pa naj bi od mladinskega filma ,Kekec zahtevali več? Isto, kar od vsakega dobrega filma za otroke: treba bi ga bilo na nek način »stilizirati«, »dvigniti nad vsakdanjost«, dat; mu s pravljičnim nadihom svojevrsten čar in ga tako vnesti v otroški svet „	,	.
bujne domišljije in Frane Milčinski
čustvenega bogastva; treba bi ga bilo
slikovno in igrsko podajati v takem slogu, da bi ga čim bolj približali otrokovemu čustvenemu in miselnemu načinu doživljanja.
Do kolikšne mere so te teoretične zahteve uresničili filmski umetniki pod vodstvom režiserja J. Galeta v »Kekcu«?
Pred premiero smo večkrat brali, kako težka je bila izbira igralcev za film. Danes, ko gledamo »Kekca«, ni nobenega dvoma' več, da izbira igralcev ni bila docela posrečena. Medtem ko sta Rožle in Tinka živa in neposredna, je Mojca nekoliko toga, Kvkec pa vsaj v prvem delu okoren, »po tipu«, po skoraj preveč izlikani »lepoti« pa komaj še ustreza predstavi o preprostem kmečkem fantiču. Težko je ugotoviti, do kolikšne mere je takemu vtisu kriva izbira in do kolikšne mere delo z malimi »igralci« pred filmsko kamero. »Delo z igralcem« postaja vobče vse bolj osrednje vprašanje kakovosti naših umetniških filmov. Dvakrat težko pa je »režirati« otroke. Pripraviti otroka do tega, da »pozabi«, da ga filmajo
— kar smo imeli priložnost občudovati v tolikšni meri n. pr. v de Sicovih »Čistilcih čevljev« — narekuje režiserju posebno občutljivost In smisel za psihologijo otroka, za posebne individualne prijeme ter načine dela z otroki — igralci. V »Kekcu« je po tej plati ponesrečen predvsem prvi prizor — ko se otroci ria vasi igrajo in rujejo, izzveni narejeno, okorno, naučeno. V vsem filmu pa je med mladimi igralci očita razlika: Rožle v njem »živi«, toda Tinkara, zlasti pa Mojca in Kekec v filmu »igrajo«; naučili so se, in celo dobro, svojih vlog, toda ne morejo se sprostiti, osvoboditi misli in zavesti, da pred njimi, okoli njih brni filmska kamera, da ravnajo in pripovedujejo nekaj tujega, ne svojega.*
Hibe igralcev — otrok pa so v »Kekcu« sorazmerno neznatne, saj je večina prizorov z njimi, z živalmi in z naravo najbolj neposrednih in prisrčnih. Pomembnejše je vprašanje, ali sta Bedanec — France Presetnik in Kosobrin
— Frane Milčinski, vobče prav izbrana igralca? Ne vem. Ne vem, če bi kje na Slovenskem dobili boljša. Toda Beda-
• nec je zdaj hud, pošasten in bradat čarovnik, zdaj smešno strahopeten plaš-Ijivec. Njegov karakter je nekajkrat zlomljen. Mar je vzrok temu, da je nejasen lik Bedanca že v scenariju? Ne vemo, kdo je, in ne, zakaj je »tak«. Razlaga, da »se je priklatil z onstran gora«, ne pove nič niti odraslemu gledalcu, kaj šele otroku. Nasprotje Bedancu, ki igra s širokimi, »gledališkimi« kretnjami in poudarki, je mali, drobni Kosobrin •— Ježek. Tudi Kosobrin ni dosleden po svojem igranju in v svojem karakterju: niha med dovtipnim, nad-ložnim, pootročenim starčkom in starim, resnim učenjakom. Poleg tega ni po zunanjosti enak niti v dveh prizorih,
ki si v filmu sledita — posneli pa so jih verjetno v daljšem časovnem presledku — čemur utegne biti vzrok nespretna osvetljava in slaba maska.
Poleg obeh poglavitnih odraslih oseb nastopa v epizodnih vlogah vrsta naših znanih gledaliških igralcev:	Modest
Sancin (Mišjek), Lojze Potokar in Vida Levstik (Kekčeva oče in mati), Drago Zupan (nočni čuvaj), in Fran Lipah. Kakor koli je skoraj vsaka izmed teh oseb »sama zase« izdelan umetniški lik, vse niso enotno ubrane, ne igrajo »na isti način«, v istem igrskem »slogu«.
Igra odraslih igralcev v »Kekcu« je tedaj nov nazoren primer in opozorilo, da je v filmu treba delu z igralcem posvečati mnogo večjo pozornost, kakor je bila doslej navada. Gledalec ima vtis, da nihče naših nadarjenih odrskih umetnikov ni imel priložnosti »izgraditi svoj lik v filmu«; ali: igrati je moral za film, preden je do dobra — s poskusnimi snemanji — proučil, kako na njegove kretnje, mimiko, na njegov glas »reagira« filmski trak, kakšen »izgleda« v različnih okoliščinah v filmski sliki.
Tako ima neubran, nestilen način igranja za posledico nekakšno »trzanje« filma in povzroča občutek stalnih sunkov, kar moti neposredno doživljanje zgodbe.
»Vse, kar v filmu gledamo, gledamo v gibljivi zvočni sliki«. — Če naj bi bila zgodba o Kekcu »stilizirana«, če naj bi imela čar pripovedke, bi morala najti snemalec in scenograf pod režiserjevim vodstvom taki zahtevi ustrezno likovno rešitev. Mislim pa, da »Kekec« likovno vobče ni rešen. Slike v »Kekcu« niso po nekih načelih grajene, pravljično ali »romantično« nadahnje-ne, stilizirane ali kakor koli enotno zamišljene ter uresničene filmske podobe,
v vlogi Kosobrina in Zdenka Logar v vlogi Mojce
marveč so — kakor takim slikam pravimo v filmu — »»čiste«, »umite« fotografije. Prizor s Kekcem na Slemenu ali slike vasi pod Špikom spominjajo na solidne fotografske razglednice. Mehanično izmerjena svetloba, pomanjkanje občutka za tretjo razsežnost v sliki — ali pa za dosledno dvorazsež-no podobo — za razliko med posnetkom resničnega »objekt; in modela, česar bi v filmu sploh ne smeli opaziti, trdo črnobelo slikovno upodabljanje približuje slikovno rešitev »Kekca« na-
činom prikazovanja vsebin v tako imenovanih »kulturnih« filmih.
Snemalec I. Marinček v našem filmu ni začetnik. Posnel je že vrsto ob-zorniških prizorov dokumentarnih filmov in naš prvi umetniški film »Na svoji zemlji«. Ni dvoma, da je njegov napredek v »tehniki snemanja« od filma do filma pomembnejši. Toda njegova hiba — ki je napaka večine naših snemalcev — je v tem, da izvajajo stil svoje filmske slike v najboljšem primeru iz naše umetniške fotografije, namesto da bi se pri iskanju vsebini ustrezne podobe, ki mora biti »stilna«, to je od začetka do konca ubrana v celoto po neki enotni zamisli, naslanjali na bogastvo naše likovne kulture.
Tako sta nedognana igra igralcev In neustrezna slika poglavitni hibi v našem novem umetniškem filmu. Njegovo kakovost nižata na ravnino »solidnega«, »dobrega« umetniškega filma, kakor pač radi trdimo o filmih, ki so »naši#, ki -smo jih s tolikšnim veseljem pričakovali, pa z njimi nismo docela zadovoljni.
Poleg obeh poglavitnih problemov našega umetniškega filma naj posebej omenim glasbo mojstra Marjana Kozine, ki ga poznamo vsaj po njegovi skladbi za film »Na svoji zemlji«. »Kekec« in vrsta drugih naših filmov z izvirno glasbo že dlje pričakuje svojega posebnega ocenjevalca strokovnjaka. Marjan Kozina je v skladanju filmske glasbe nedvomno zelo spreten in iznajdljiv. Toda,meni, ki nisem strokovnjak, zveni Kekčeva in Mojčina pesem znano — toda ne domače. Mislim, da tako ne pojejo in niso peli kmečki fantiči in pastirčki pod Špikom in Jalovcem, da njuna pesem ne zveni preko Slemena in ne skozi naše gozdove, marveč da jo poznam iz radia, morda še z ljubljanskih cest. Naj mi nadarjeni skladatelj oprosti! Toda zdi se mi, da najlepših zarodkov svoje uverture ni prenesel v poglavitne pesmi, ki pa jih danes že prepeva naša mladina po 'licah.
V zvezi z glasbo naj omenim zvočni zapis, ki je v prvem delu do tolikšne mere pomanjkljiv, da le s težavo razumemo, kaj se otroci pogovarjajo. Problem zvočnega zapisa, mešanja zvokov, zvenenja v tretji razsežnosti itd. je edini pomembnejši tehnični problem, ki v naši proizvodnji še ni rešen.
Posebnost »Kekca« je v načinu govora igralcev. Medtem ko vsaj do neke mere lahko trdimo, da imamo slovenski odrski jezik, svojega »filmskega jezika« še nimamo. »Kekec« pomen j a nov pomemben poskus in korak v to smer. Avtorji filma so se odločili za stilizirano govorico v gorenjskem narečju. Mislim pa, da pri tem niso bili dosledni in da niso dovolj trdno določili meja svojega načina; zato včasih iste besede dva igralca izgovarjata z različnim poudarkom.
Poleg drobnih in pomembnejših napak naj poudarim že omenjene težave s filmsko lasuljo in masko, pa tudi s filmsko »maketo« ter z »objekti«, ki jih sicer z veliko iznajdljivostjo že postavljajo v ateljeju, toda s platna vplivajo še nepristno in ponarejeno.
Kljub omenjenim napakam, ki jih ni mogoče prezreti, pa bo film »Kekec«
Malija Barle v vlogi Kekca
s svojimi mladimi junaki, živalmi in naravo nedvomno osvojil našo mladino in zapustil v njej pozitivni vzgojni vtis. Poleg tega pa je poskus prvega filma za mladino za nas važen, ker so z njim dosegli avtorji tako stopnjo, da je o njem mogoče resno razpravljati in se ob njem učiti.
•
»Kekec« je doživel premiero v času, ko so v našem tisku in po sestankih na široko diskutirali o Problematiki naše filmske proizvodnje. Mislim, da je na osnovi »Kekca« mogoče spet poudariti osnovno resnico: da je »tehnizacija« in »ekonomizacija« našega filma že zdavnaj dosegla in presegla svoj okvir. Pretirano poudarjanje »tehnike« in »ekonomike« ima na Slovenskem nasledek svojevrstno filmsko vzdušje: bolj kakor drugod je dobil film pri nas priokus po strojnem olju, nazobčanem kolesju in vzorno urejenih računovodskih rubrikah. Zato se ga mnogi nadarjeni slovenski umetniki in kulturni delavci boje; zato se zamotani »tehniki« in nepričakovanim peripetijam raje izogibajo in naš film životari ob podpori ustvarjalcev, ki jih je v film zaneslo DfcJj ali manj naključje. Celo ti pa so postali lani »svobodni« umetniki in so brez trdnega stika, brez odločujočega vpliva na poti in na smer razvoja naše izvirne filmske ustvarjalnosti. V našem filmu dominirata tehnični strokovnjak in ekonom, umetnik je le njun gost. Tudi »umetniški svet« je samo priložnosten gost tehnično-ekonomskega podjetja »Triglav«, daleč od tesnega, vsakdanjega in neposrednega stika z rastjo, problemi ter zamotanimi nalogami nove, porajajoče se umetnosti.
»Kekec« dokazuje, da je tehnično ekonomsko vprašanje razen nebistvenih malenkosti — rešeno in da naši strokovnjaki »tehniko« po obrtniški strani v zadostni meri obvladajo. Težišče naše filmske proizvodnje bi zato moralo biti slej ko prej na drugem polu: na boju za film — umetnost; na poudarjanju ter nenehnem talentiranem preučevanju idejno umetniške problematike filmske kulture in posebej načinov ter poti, ki trdno, brez stalnih ovinkov, zablod in razočaranj vodijo v izvirno, napredno, nacionalno
filmsko umetnost. „	„
France Brenk
Odlična gostovanja na ljubljanskem koncertnem odru
Kronika koncertnih prireditev zadnjih dni je bila spet izredno bogata. V enajstih dneh je bilo v Ljubljani kar pet prvovrstnih koncertov, na katerih so sodelovali poleg simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije štirje svetovno znani umetniki. V petek, 28. in v soboto, 29. decembra prejšnjega leta je bil simfonični koncert orkestra Slovenske filharmonije, pri katerem je kot solist nastopila pianistka Veita Vait, dirigiral pa je Carlo Zecchi — oba iz Rima. V sredo, 2. in v četrtek, 3. januarja t. 1. sta bila pa tudi v veliki dvorani Slovenske filharmonijo dva koncerta, na katerem sta Cario Zecchi, to pot kot pianist, in violončelist Antonio Janigro iz Zagreba odigrala ciklus Beethovnovih sonat za klavir in violončelo. V ponedeljek, 7. januarja pa je bil koncert pianista Aleksandra Uninskega iz Pariza.
Pri tej bogati bilanci je najvažnejše to, da so bili vsii koncerti na izredni višini. Zecchija poznamo kot dirigenta že izza njegovega zadnjega obiska pred dvema letoma. Sloves, ki si ga je pridobil takrat, je s tokratnim nastopom le še povečal. Njegova sugestivna sila nad orkestrom je prešla tudi na poslušalce, njegova umetniška sposobnost oblikovanja je zapustila |k> obeh koncertih nepozaben vtis. Presenečalo je gostovo temeljito obvladovanje partiture in dognanost do najmanjših podrobnosti. Zato je doživela Beethovnova Leonora, uvertura številka 3, tak buren aplavz, ki je presenetil celo mojstra samega; zato smo lahko spoznali, da je Schubertova simfonija št. 7 v C-duru, ki je pri nas skoro neznana, sicer pa zaradi svoje dolžine in mestoma skoraj dolgoveznosti nepriljubljena, umetnina, ki je skupno z Beethovnovimi simfonijami veličastni zaključek velikega kulturnega obdobja dunajske klasike. Manj je prepričal Beethovnov koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru, ker je pianistka Veita Vait sicer tehnično čisto in lepo odigrala svoj part, ni pa zmogla vdihniti delu tiste lepote in poezije, ki je potrebna temu koncertu. — Redek in pomemben dogodek sta bila tudi oba komorna koncerta, na katerih smo poslušali vse Beethovnove sonate za klavir in violončelo, Carlo Zecchi je pokazal na tem koncertu, da
je poleg tega, da je izreden dirigent, tudi odličen pianist, čigar interpretacij-ske vrline so prišle do izraza tudi tukaj. V pravilnem priredju s pianistom je bil violončelist Antonio Janigro iz Zagreba, ki že dalje časa zelo uspešno predstavlja našo reproduktivno glasbeno umetnost po mnogih svetovnih koncertnih odrih in smo ga že tudi v Ljubljani nekajkrat občudovali. — Pravo pesenečenje je bil pa za sicer razvajeno ljubljansko publiko koncert pianista Aleksandra Uninskega iz Pariza, ki spada v vrsto najboljših svetovnih pianistov mlajše generacije in modeme šole. Predvsem zbuja |M>zornost njegova bajna tehnika, ki presega meje naših predstav o zmogljivosti. Taka bravuroznost bi utegnila škodovati muzikalnemu podajanju, če je ne bi znal vskladiti Uninski s sicer nekoliko svojsko interpretacijo. Bistvo nje je v tem, da se je koncertant kolikor mogoče izogibal romantično čustvenega podajanja ter se je raje posluževal nekoliko ostrejših, trših registrov, čeprav obvlada seve tudi ostale. Prejkone so to, na kratko povzeto, značilnosti »novec pianistične šole mlajše generacije in, če bo ta način ustvaril temelje za nadaljnji razvoz poustvarjalne umetnosti, bo to prav. Vsekakor smo pa lahko veseli, da smo vsaj nekoliko spoznali nova stremljenja, ki se pojavljajo drugod po svetu.
Taki odlični obiski pa lahko vplivajo ne samo na odnos do umetnosti in to tako glasbenih krogov kot publike, temveč nam 'lahko dajo tudi pobudo za razmišljanje po drugi plati, kot je to primer pri dirigentu Carlu Zecchiju. Ne da bi hoteli z naslednjim zmanjševati njegovo umetniško potenco, lahko vendar ugotovimo, da je lep del njegovih uspehov v njegovem načinu dela. Dirigent Zecchi gostuje namreč po svetu s svojim utrjenim programom ter ima s seboj tudi lasten orkestralni notni material, v katerega so vnesena ne le vsa egogična navodila v smislu njegove interpretacije, temveč tudi razna dopolnila, oziroma izboljšave v pogledu instrumentacrije, zasedbe in podobnega. Vse to je pa za hitro, temeljito in uspešno delo nenavadno važno, saj je bilo le tako mogoče, da je pripravil dirigent Zecchi svoj koncert z orkestrom tako odlično v pičlih
dveh vajah, za kar bi brez teh priprav potreboval mnogo več časa, če bi sploh uspel v takem obsegu. Poglejmo pa razmere pri nas! V Jugoslaviji je štiri ali pet stalnih koncertnih odrov, dirigentov za simfonične koncerte je pa mogoče 12 do 15. Vsak izmed teh pripravi v eni sezoni recimo 8 do 10 koncertov, da jih enkrat, največ dvakrat izvaja samo na istem odru. Pri takem načinu dela ni mogoče niti, da bi se dirigent sam pripravil tako temeljito, kot na primer Zecchi, ki ima svoj stalni repertoar, niti ni mogoče primemo pripraviti notnega materiala, saj čas ne dopušča tega. To je nedvomno nesmotrno in zastarelo gospodarjenje z našimi silami, kar ima slaibe posledice: kvailiteta se ne dviga, kakor bi se lahko, zunanji dirigenti — gostje bleste, naši pa ostanejo z redkimi izjemami v ozadju; občinstvo lahko nagiba k sodbi, da je vse zunanje boljše, itd.
Rešitev iz tega mora biti! Mogoče bi šlo v tej smeri: Načrt koncertov naj se naredi v jugoslovanskem merilu, in sicer t;)iko, da bi imel vsak koncertni oder recimo 8 do 10 glavnih koncertov, ki bi jih pripravilo 8 do 10 najboljših jugoslovanskih dirigentov, vsak enega, s katerim bi obiskal vse koncertne odre. (Ostali koncerti, nekako lokalnega značaja, bi ostali kakor doslej.) To bi pomenilo. da bi vsak dirigent lahko izvajal lak >zvezni< spored pet do desetkrat. (Navedene številke so povsem proste in bi jih določili po načrtu.) S tem bi dvignili koncerte kakovostno in številčno, ker bi jih bilo zaradi manjše porabe časa več. Kako ugodno bi bilo to za soliste z orkestrom, koliko manj stroškov i notnimi materiali bi bilo, koliko večji moralni uspeh bi bil to, pa tudi politični, saj 6mo 7.daj omejeni skoraj izključno na okvir republiškega udejstvovanja! Res pa je, da bi tak način dela zahteval ogromno organizacijskih sposobnosti in naporov, pa tudi mnogo potrpljenja, uvidevnosti, popuščanja in še česa, vendar: neizvedljivo ni! Mogoče je tudi, da ni rešilen prav ta način, nekaj je pa gotovo: stanje, kakršno je, terja novih prijemov. Cim prej se jih lotimo, tem bolje bo.
Vlado Golob
IN VENDAR - SVET OB MURI SE PREBUJA...
V teh dneh, ko pričakujemo zimo, so Slovenske gprice slekle praznično oblačilo. Trsje je kot stilizirani ornament na ozadju blatnorjave, z laporjem pomešane ilovice. Tu in tam stoji pozabljen klopotec, ki je za letos že opravil. Po grebenih silijo daleč nad strehe kmečkih koč in hramov goli jagnedi, na katerih se v sapi maje in šušti še kak porjavel list. Rumenkaste ploskve koč se sramežljivo kopljejo v že obledelem soncu. Nihče ne postoji na pragu, da bi se ozrl za hropečim avtomobilom, ki ga zmaguje naduha zaradi neprestanega vzpenjanja v klance, katerih v goricah ne zmanjka zlepa. Skoraj sramežljivo se izza zastora ozre za tabo obraz žene v ruti ali možaka s klobukom. Na cesti srečuješ šolarje. V obraze se jim zaganja hlad pozne jeseni in jim modri zdrave noske, šolske torbe poskakujejo po ramenih. Oprezne vrane, ki jim je zmanjkalo lahke bere po koruziščih in sedaj gostujejo po zoranih njivah, vzletavajo ter od strani pomežikujejo, ali jim ne preti odkod nevarnost. Sveže napeljani gnoj se črni in kadi, medtem ko se črne zaplate gozda zavijajo v rahlo vijoličasto, skoraj sanjavo senco.
Ko se posloviš od goric, kjer ti po klancih kolena venomer silijo pod brado, nas ob cesti pred Radgono na malo vzvišeni terasi pozdravijo nedograjene delavske hiše bližnje opekarne. Ta in še nekaj njenih sorodnic je skoraj edini predstavnik industrije v tem kotu naše zemlje. Tu je domačija bodočih velikih poljedelskih zadrug; nižina proti Muri, na jugovzhodu proti Medjimurju in čez Muro v Prekmurje. To niso sanje človeka, ki bi želel pospraviti s stoletno revščino obmurskih tokav, od koder so se leto za letom trgali z domače krpe zemlje ljudje — možje in žene — ter odhajali v svet za kruhom. Zadružništvo je že pognalo korenine. Kaj zato, če tu in tam razum in srce obmurskega človeka še ne dojema velikih načrtov socialističnega gospodarstva, če danes še težko daje svojo živino v skupne hleve, če se brani podirati mejne kamne med svojimi in sosedovimi njivami in če so mu lastni konji kasači dražji kot zadružni traktor. Kaj zato, če je v nekaterih zadružnikih še močna misel na lastnino, od katere se težko ločijo. Na duši teh ljudi ležijo stoletja trpljenja, stoletja nezaupanja v oblast, stoletja cesarjev in kraljev, duhovne teme in primitivnega gospodarjenja. Iz te zapuščine rastejo prvi obrisi novega sveta z vsemi porodnimi bolečinami in s prerokbami raznih vil sojenic, ki se nerade umikajo v pravljice. Povrh vsega je tudi v ta svet zarezala svojo sled zadnja vojna; del je pograbil nenasitni »tretji rajh«, z drugim delom pa so se posladkali Horthytijevi nasilniki, ki so jim zavrteli pamet sveto-štefanski kompleksi.
Vrč hodi po vodo, dokler se ne razbije — taka je bila tudi v teh krajih zgodovina raznobarvnih fašistov. Ob-' murski kraji so rodili v osvobodilnem boju junake: Stefana Kovača, Stefana Cvetka, Vuka ih druge ljudske maščevalce. Po stoletjih zaničevanja in tlačenja je obmurska zemlja zadihala v svobodi. Zdaj hiti uresničevati povest o srečnih ljudeh.
Odzvonilo je sudetskemu plemenitašu z Negove. Kot v zasmeh zgodovini se je v njegovo nekdanjo graščino, kjer pred vhodom straži vrsta visokih obmurskih »palm« — jagnedov, vselila obdelovalna zadruga. Potomci trpinov, ki so s svojimi rokami navlekli velike kvadre rezanega kamna, da so gospod zgradili svoje hrame, so si vzeli, kar je bilo njihovega — graščino in zemljo.
Na Kapeli se sklanjajo med brajdami plemenitega trsja nekdanji vini-
čarji — sedaj svobodni delavci državnega posestva. Prerojeni vstajajo Vinski vrhovi in Železne dveri. Seveda ne norčavo kot razposajena deca, temveč v borbi z naplavinami minulosti. Kadar vrag jemlje preteklost, ni šala, kadar se svet lomi v svojih starih kosteh, je precej prahu in vreščanja. Od danes na jutri težko preraste nežna setev ves samosevni plevel. Zato naj se človek ne čudi včasih nezaupljivim mislim teh ljudi, Tei so bili vajeni prej črnih kot svetlih pogledov na svojo
parfum po vijolicah, nekaj ostankov udobnega življenja bogataške družine pa je še ostalo. Ko smo potovali obmurskih krajih, kjer je s prenočišči velik križ (i v Radgoni i v Ljutomeru), smo se več dni zaporedoma vračali v zdravilišče, ki nam je v sedaj »mrtvi sezoni« na široko odprlo vrata in tudi
Jože Petrii: Graičina v Negovi
usodo. Toliko, ne v njihov zagovor, temveč za razumevanje tamkajšnjih prilik. In tudi, če bi še tako hiteli, ne bi bilo nikoli dovolj hitro — naš rod pač čakajo še velika in temeljita dela.
Radgona ima svoje zanimivosti: leži tik ob Muri, le-ta pa je v tem kotu meja med našo državo in sosednjo Avstrijo. Na severnem bregu, ki je nekoliko nižji, leži Radkersburg. Do teh dni je bila Radgona okrajno središče s tako imenovano glavno cesto, z mnogimi uradi in z novim stanovanjskim blokom. Sem še hitijo domači ljudje po opravkih in sem švigajo avtomobili: ta iz Maribora, oni iž Ljubljane — vsi po službeni dolžnosti — in prevažajo ljudi s potnimi nalogi. Vsem tem se toliko bolj mudi, ker kmalu ne bo več radgonskega okraja — njegov večji del se bo zlil z ljutomerskim, manjši v goricah pa se bo pridružil okraju Maribor okolica. Bilo je nekaj ljudi, ki so ustvarjali iz tega donebesne probleme in ki imajo posebno slast deliti Slovence ob Muri na Prleke in Prekmurce in so jim sploh zelo pri srcu republike v republiki.
Ce priroda na nasprotnem koncu polja ob Lendavi tišči v svojih nedrjih umazanozeleno mastno zemeljsko olje — nafto, tedaj je v Radencih radodarna z izvirki mineralne vode. 2e v predvojnih letih je voda, ki jo točijo v litrske zelenke in odpošiljajo pod značko treh src, slovela daleč po državi in tudi onstran meja. Sem je hodila čistit svoje želodce in zapravljat denar vse do zadnje vojne vsega naveličana gospoda, ki je vneto delala in sproti kršila od zdravnikov predpisano »kuro«. Tako so rasla zdraviliška poslopja, se širila (denar je kotil denar) in izpopolnjevala. Zadnja vojna je pobrala zadnjega lastnika in njegovo družino. Pripovedujejo, da je žena zadnjega lastnika ovadila svojega moža, ki se ga je naveličala, gestapu, njo in ge-stapo pa je odpihnila iz udobnih hramov ljudska vstaja. Izginil je iz soban
shrambe, kolikor je to zmogel naš žep. Od tod naše ugotovitve, saj smo vtaknili svoj nos prav povsod, kakor se to spodobi ljudem, ki jim je pisanje poklic. Namestili so nas v nekdanji lastnikovi rezidenci, kjer spominjajo na nekdanji blišč deli ebenovinasto črnega pohištva z vloženimi okraski iz biserne matice in zlate obloge. Iz »naše spalnice«, kjer so nas pozdravile sveže postelje, vodijo steklena vrata v zimski Vrt (ki ga ni več), druga zložljiva steklena stena pa skriva glasbeno dvorano z veliko mizo, kjer so stregli nekoč izbrancem z jedačo, pijačo in glasbo. Kot v spomin še stoji v lončku nežna sobna smrečica in še dve široko-listnici, ki se sramujeta svojih neplodnih cvetov. V veži zastira težka zelena zavesa vhod v kadilni salon, kakor smo ga mi sami poimenovali. Tu smo v globokih in udobnih naslanjačih ob prostih večerih razpihovali žerjavico spominov ob medli luči japonske va-zaste svetilke z bledorumenkastim senčnikom. In res se nam je posrečilo priklicati Intimnost, ki pa zatrdno ni bila niti za las podobna intimnosti preteklosti te hiše. V kletnih prostorih, kamor so nas povabili na večerjo, je sedaj menza zdraviliških delavcev. Nekoč je to bila le kuhinja za prebivalce gornjih imenitnih soban. V kotu sameva še vitel, s katerim so jim po dvigalu pošiljali hrano, navzdol pa spuščali opustošeno posodo.
Oba vrelca, radenski in petanjski, si sedaj osvajata trg — doma in v tujini. V enem in drugem obratu so priprave že zastarele in je delo le do neke meje mehanizirano. Delavke podstavljajo prazne steklenice in odstavljajo polne z vrelčevega grla s privajenimi gibi. Prekuhani zamaški ubogljivo mašijo steklenice — mehanizmu ukazuje tovariš, ki z eno roko lovi na tekočem traku prihajajoče zelenke in jih postavlja v stroj, z drugo roko pa z močnim pritiskom na vzvod le-te maši. Velika cementna kad izhlapeva
SAMOSTOJNO V ŽIVLJENJE
Tovarišu Confidentiju, profesorju v Domu slepih v Stari Loki, se je že večkrat dogodilo kaj podobnega: »Vidiš tam rjavega ptiča,« mu je vzkliknil tovariš, ki ga je spremljal, kajti pozabil je, da je njegov prijatelj Confidenti — slep.
Vzgoja, vztrajno učenje in nedvomno, tudi inteligenca so tako izbrisale razliko med slepim in zdravim tovarišem, da je le-ta pozabil, da njegov tovariš ne more opaziti stvari, na katero ga je opozoril.
Tovariš Confidenti se trudi, da bi vsaj del svojega znanja, ki nikakor ni majhno, prenesel tudi na ostale slepe tovariše in jim tako pomagal pri usposabljanju za samostojno življenje.
Pravili so mi, da imajo slepi občutek manjvrednosti in da so zato nesrečni in se le težko prebijejo skozi življenje. Morda bo to res, toda menim, da bo veljalo le za tiste, ki jim doslej ni bilo omogočeno, da bi si pridobili znanje, ki jih v mnogočem izenačuje z zdravimi in prav gotovo zato tudi srečnejšimi ljudmi. Tu, v Domu slepih človek že ,po nekaj urah spremeni mišljenje, ki si ga je ustvaril o slepih ljudeh. Pomilovanje, ki je skrito v človeku, nadomesti občudovanje nad ročnostjo pri delu, pri prebiranju, pisanju in drugih vsakdanjih opravilih.
Nekateri učenci tovariša Confidenti j a so_ sposobni v sekundi štirikrat udariti na tipko pisalnega stroja. Takšno spretnost si pridobe večkrat že po nekaj mesecih učenja pod spretnim vodstvom svojega učitelja. No, nedvomno pa je, da je za to potrebna tudi lastna volja — te pa premorejo nekateri slepi tovariši toliko, da bi jim jo lahko zavidal marsikateri zdrav človek.
V domu so vsi mladi vključeni v krožke, kjer se uče nemščine in esperanta. Tudi nekaj starejših tovarišev
se je priključilo in bodo tovariši kaj kmalu lahko prebirali knjige v Braillovi pisavi. Se posebno je važno in koristno seveda znanje esperanta. V tem mednarodnem jeziku je napisanih v Braillovi pisavi mnogo knjig za celo časopisno izdajo. Esperanto je vez, ki združuje slepe čez meje in kontinente.
Tovariš Silvo Hosnikar je naročen na »Ljubljanski dnevnik«. Slep je, toda o dogodkih v domovini je morda bolj na tekočem kakor marsikateri drug državljan. Vsak dan mu zdrave tovarišice prebirajo list. Tudi ostali, da bi jim ne delal krivice, ne kažejo nič manj zanimanja za življenje in delo v Jugoslaviji. Da bi ne govoril o vseh drugih oblikah duševnega dela, kot so udejstvovanje v zboru, igranje instrumentov, sodelovanje pri prireditvah in tako naprej.
Le še to. Slep tovariš je dejal: »Gledal sem .Krčmarico Mirandolino1«. »Gledal sem« je dejal s tako vernim glasom, da človek pozabi, da je pred njim slep človek. Tako lahko govori le slep človek, ki je duševno bogat in mu je široko obzorje pojmov in predstav, na katerih gradi svoje misli! Nadaljeval pa je: »Odlično sem se zabaval in nasmejal!«
Zašel sem. V Domu slepih v Stari Loki je duševna vzgoja le del življenja. Tu se slepi tovariši usposabljajo tudi za drugo plat življenja. V delavnicah, ki so jih zgradili po vojni, se uče različnih obrti. Nekateri že z neverjetno spretnostjo pletejo košare, drugi izdelujejo ščetke ali metle. Že precej se jih je usposobilo za samostojno delo. Prav v teh delavnicah je lahko opaziti, da nas zdrave slepi tovariši v nečem morda nadkriljujejo Cimprej in čimbolj samostojni žele biti. Čeprav imamo dolžnosti do njih, jih nikakor ne izkoriščajo. Narobe, Z voljo in spret-
nostjo pri delu dajejo v teh časih svoj prispevek k naporom ostalih ljudi in, računajoč na težave države, ki se bori za plan, skušajo to državo olajšati za še tisto majhno breme, ki ji ga nalagajo. Ali vsi zdravi ljudje delajo tako?
V teh letih je odšlo iz doma že 10 samostojnih obrtnikov, ki delajo danes v svojih delavnicah. Nekateri so se poročili. Pravijo, da žive z ženami in otroki srečno družinsko življenje. Tudi vzgoja tovariša Confidentija in delavnica spretnih mojstrov je pripomogla k temu brisanju (če prav pišem) razlike med zdravimi in slepimi ljudmi. Tovariši, ki so opisovali zadovoljne in srečne družine, zakone med slepim in zdravim človekom, so se tega že navadili, meni pa se zdi le velik in morda najlepši uspeh: srečna družina.
*
Lansko leto so bili delavni. 43.277 ščetk so naredili, potem še okoli 4000 metel in nad 2000 različnih pletarskih izdelkov ter natkali 1970 mrežic, kakršne uporabljajo gospodinje. Za vse to so dobili lepe vsote denarja. Sicer pa že to dovolj pove: začeli so s kreditom 20.000 dinarjev, danes je v delavnicah že za desetkrat večje vsote denarja v materialu, strojih in drugem orodju. Delavnice (to mi ne gre v račun) so odvedle okoli pol milijona davka. Po nekakšni »budžetski logiki« imajo delavnice kar za republiško podjetje in je davek zato večji kot pri večjih, toda podobnih delavnicah, ki spadajo pod okrajne in krajevne ljudske odbore. Sicer pa vedo povedati še nekaj podobnih težav, ki včasih škodno kolektivu slepih tovarišev v Loki *
Cez žuboreči Dotoček. ki najavi slepim tovarišem, prihajajočim z dela (štiri tovarišice delajo v predilnici na Trati) ali $ sprehoda, da so prišli domov — 5C10 Odšli.	ŠTO
toplo paro, v njej umivajo pred polnitvijo steklenice, sem se vračajo tudi tiste napolnjene, ki jih zavrača budno oko tovarišice-kontrolorke. Na koncu, preden dobijo steklenice etiketo, izločijo tudi vse tiste, ki v njih zasledijo kak drobec steklenega drobira. Posebna delavka obrne z grlom navzdol sleherno steklenico: drobec, ki je težji od vode, začne sedaj polzeti proti grlu in se na svoji poti svetlika, ker ga opazuje proti svetlobi. V skladišču voda »počiva« nekaj dni, nato je nared za uporabo. V zalogi je na deset tisoče steklenic, kaj nenavaden pogled za človeka, ki ni vajen takega gozda steklenic. Na dvorišču te opomni poseben prostor tudi na to, da stekleni »sodi« niso večni — to je veliko pokopališče črepinj, ki jih pridne roke prebirajo in natd odvažajo v vagonskih pošiljkah steklarnam v ponovno predelavo.
Tudi tukaj se ponavlja stara zgodba, tehnična zaostalost kliče po modernizaciji, o kateri že več časa razpravljajo v podjetju. V Radence prihajajo v času sezone naši delovni ljudje na oddih, ki si ga lepšajo v senci zdraviliškega parka, sprehajajoč se po belih stezicah in počivajoč na številnih klopeh. Zdaj je zdravilišče pusto, le tu in tam prihajajo na zunanji vrelec domačini s pletenkami, da si nastrežejo vode za domačo uporabo — do te Indije Koromandije v zmanjšanem merilu imajo domačini pač svojo pravico.
Sredi decembra se že od nekdaj ponaša z domačim praznikom Sv. Duh
— ali kakor domačini pravijo — »duh« in pri ii-ju močno zategnejo. Sam praznik bi bil kaj nepomemben, če bi ne bilo tradicionalnega semnja, kjer staro in mlado pase oči po »štantih«, prisluškuje zgovornim prodajalcem, ki ženejo vik in krik ponujajoč svoje blago. Okrog cerkve imajo svoj prostor lončarji. Po travi
so razprostrli svoj »porcelan« — sklede, lonce, podstavke za peko gibanic, vrče raznih velikosti in okraskov. Vabijo s svojim zategnjenim »kupite, kupite, toti lonci se ne-ne razbijejo«, vmes pa prestopajo z noge na nogo in si tarejo od mraza premrle roke. Med njimi je stara sključena žena, opira se na palico. Upognjeni hrbet ji skriva nekoliko prekratek vranječrn plišast plašč, nagubano lice je uokvirjeno v ruto, zavezano pod brado. Kdo ve, koliko let jo že videva semenj! Priletne gospodinje so pri njej kupovale, še ko so bile brhka dekleta in so se mimo loncev spogledavale s postavnimi fanti, ki so prihajali kot danes sem ne zaradi semnja, temveč zato, ker so na semenj prihajala dekleta. Segav prodajalec vabi še po starem »gospod, kupite za hec, vaša gospa se bojo smejali«, ko ji boste »prinesli toto skledo domov«. O mestu imajo tukaj pač še svojevrstne predstave. Še ni izumrlo tisto staro onikanje, ki ga ne najdeš v nobeni slovnici. Lončena pološčena posoda je v teh krajih prava domača posoda. Lončarji so pravi umetniki, s preprostimi barvami pričarajo na žgano glino čudovite ornamente v vabljivo toplih barvah, zato ni čuda, če jih pozna dobršen kos Slovenije.
Trgovski »štanti« stojijo ob obeh straneh ceste pod cerkvijo in so polni najrazličnejšega blaga. Res, da ne nastopajo kot prodajalci privatni trgovci, tu ponujajo svoje blago trgovski odseki splošnih kmetijskih zadrug, ki so pripeljali sem blago na vozovih, nekateri na tovornih avtomobilih. Vzdušje je tako pristno, da bi prevarilo celo našega Cankarja, če bi se vrnil z desetico po svoje datlje. Teh sicer ne prodajajo, pač pa bi dobil lecnata srca z ogledalčkom in zaljubljenimi verzi, čokolado in bonbone, ki ti jih prodajalec preštevajoč nalaga z dvema prstoma enega po enega na papir. In le »sv. duhu« se moramo zahvaliti, da se »cukri« ne spremenijo v brezoblično gmoto, ker si je izbral za Svoj dan že mrzli december, ki sili s svojim mrazim za nohte in za suknje. Na stojnicah, kjer prodajajo tkano blago, izbirajo predvsem ženske. Je že tako, že od prastarih časov so ženske bolj nečimerne in izbirajo tudi za moške. Črnolas prodajalec maha z rokami in vabi ženske: »Samo še ti dve srajci sta na razpolago, samo še danes je prilika, jutri me ne bo več tu!« In ko je razpečal še zadnjo, od zadovoljstva hvali svojo robo: »Zadnja je šla, zadnja je šla k. .« Na drugi strani prodaja blago poslovodja kapelske zadruge: ko se je sporazumel z ženico za modro platno
— iz katerega nosijo v teh krajih pred-
pdfenike — »šircle« vsi moški, zatrjuje: »Škarje so že vrezale, nazaj ni več mogoče ...«
Na prostoru za živino je mrtvo. Cene mesu so v zadnjem času precej padle in to je vzrok, da kmetje še neradi verjamejo, da bo tako tudi ostalo.
Vračajoč se po velikem ovinku z vrha v dolino prehitevamo ljudi, ki se vračajo domov v skupinah. Sleherna žena stiska k sebi lesketajočo se lončeno posodo, do drugega leta so oskrbele svoje gospodinjstvo.
V decembrskem večeru nas v vasi pred Radenci prestrežejo tri bele postave, zavite čez glavo v rjuhe in mahajo s krepelci. Pravijo, da je to star običaj svete Lucije. — Nič ne rečem, da ni to primerna osnova za prikazovanje vseh sort svetnikov med vejami češpelj ali v katerem koli drugem okviru. Navada preteklosti je, da straši in bo strašila v prikaznih in v mišljenjih, dokler ji ne bo v ljudstvu zmanjkalo hrane.
V prijetne trenutke potovanja šteje človek še vsemogoča srečanja starih znancev in tudi novih. Vse kaže, da je najbolj pripravna posredovalnica za te posle restavracija v Radgoni, kamor se radi zatekajo popotni ljudje zaradi prijazne in tudi obilne postrežbe. Tu srečaš mimogrede znanca iz vojnih, povojnih in celo predvojnih let. Nekoliko se tipamo z očmi po obrazih, dokler se enemu ali drugemu ne utrga ohrabrujoč nasmeh, in že teče pomenek, ki povezuje praznino let od zadnjega do novega srečanja. Sem zavijajo Radgončani na partijo šaha, prelistajo časopis ali kot abonenti. Mimogrede ti ponudi
9
r
Iter
Jože Petrič: Obmurske »palme*
jagnedi
iznajdljivi potujoči posrednik srečko Državne razredne loterije FLRJ in ti pokloni reklamni letak, ki te spodbuja: »Tudi ti lahko dobiš za 100 dinarjev milijon!« Na drugi strani listka si ja izdajatelj pomagal s svojevrstnimi oglasi, kjer priporoča usluge raznih ptujskih podjetij. Tako nas vabijo Invalidske obrtne delavnice: »Kompletne vozove, pa sode, sani, različno pohištvo izdelamo mi! Posebno pa sodi — kar je res, je res! Imajo že dolgo svetovni sloves!« — Frizerski salon je ubral drugo struno: »Vsako se dekle smehlja, če obrifga fanta ima. Najhitreje boš ga ujela, če boš lepe kodre imela!« Svojevrstna »iznajdljivost« nas spravlja v smeh — vendar želim potujočemu posredovalcu predvsem obilo uspeha pri študiju na pravni fakulteti, ki naj bi ga pripeljal na zeleno vejo življenja. To bo njegov glavni dobitek!
Ko nas ob cestah že opominjajo na sneg dvometrski koli, da ne bodo vozniki v skrbeh, kod teče pot, nas preseneča delovna vnema obmurskih ljudi. Ob prvih tokavah v Moti je vse živo
— zadružniki gradijo nov skupni hlev. Edini tuji delavec, zidar, komaj dohaja pridne dvojke prinašalcev cementne mešanice, s katero napolnjujejo izkopane temelje. Kljub mrazu te pozdravijo zadihani obrazi: »Ste prišli pomagat?« V Razkrižju z vnemo napeljujejo električni vod, potem ko so iz Strožje vasi sem »potegnili« daljnovod in zgradili transformator.
Na obmurske kraje lega mrak, nas pa vpija pravljično barvan sončni zaton. Goreče obzorje vedno bolj bledi,
— preliva se v številne odtenke oranžnih trakov, ki se prepletajo z vijoličastimi sencami med kodrastimi krpami oblakov na obzorju.
V obmurske kraje in bližnje gorice se krade zima, in vendar se prebujajo — v novo življenje. Milan Filipčič
,,1/prašania naših dni“
letnik 1949 in letnik 1950 imamo še na razpolago. — Vsako polletje je vezano v eno knjigo, ki stane 120 dinarjev. Naročnike, ki so nam prinesli »Vprašanja naših dni« v vezavo, prosimo, da Dridejo po knjige v našo upravo, Kopitarjeva ul. 2, Ljubljana.	Uprava	»Ljudske pravire«