Glasnik S.E.D. 43/3,4 2003, stran 99 OBZORJA STROKE recenzije in ocene in Silvanom Dobrila, ki tudi sicer pomagata v muzeju. Domačini različnih starosti in izobrazbe so ekipi pomagali pri dopolnjevanju podatkov o času in kraju nastanka predmetov, o njihovem življenju pred prihodom v muzej, o ljudeh, ki so bili ah so še z njimi povezani ter o domačih imenih za predmete. Obenem so članice ekipe poskušale ljudi seznaniti z osnovni­ mi postopki dela z muzealijami. Zlasti koristno je bilo opozar­ janje na pomen zbiranja podatkov o predmetih, ki bodo v pri­ hodnje prihajali v muzej. Vsi predmeti so bili inventarizirani in vneseni v računalniško bazo podatkov. Tako so pripravljeni za vnos v bodoči nacionalni register za premično kulturno dediščino. Poleg tega so vsi predmeti v zbirki fotografirani v črno-beli in barvni tehniki, celotno zbirko z osnovnimi kat­ aloškimi podatki pa si lahko ogledamo na priloženi zgoščenki. V katalog je uvrščenih le nekaj izbranih fotografij predmetov, ki so razvrščeni po vsebinskih sklopih glede na namen njihove uporabe. Ob fotografijah so osnovni podatki o njihovem poimenovanju skupaj s pripadajočimi narečnimi izrazi, namenom uporabe ter krajem in časom uporabe. Zelo pomemben del vodnika je sklop prispevkov zamejske etnologije Martine Repinc, ki je umestila vas Ricmanje in muzejsko zbirko predmetov ob pregledu dopolnilnih dejavnos­ ti in obrti v časovni in ekonomski okvir. Spričo bližine velikega mesta kot je Trst, so te obstajale poleg kmetijske dejavnosti, ki ni bila nikoli edini vir dohodkov. Omogočale so preživetje širokemu krogu prebivalcev vse do druge vojne. Besedila so oprta na razpoložljive pisne vire in pričevanja starejših domači­ nov. Izpostaviti velja zlasti ženske poklice: krušarice, mlekarice in perice, ki so s svojo neskončno požrtvovalnostjo reševale družinsko gospodarstvo in omogočale preživetje številčnim družinam. Od ostalih poklicev Repinčeva posebej obravnava še dejavnost prevoznikov, vinogradnikov, gostil­ ničarjev, kovačev, čevljarjev in mizarjev ter nekaterih manjših obrtnikov. Naj poudarimo še prispevek župnika Angela Kosmača, ustvar­ jalca in skrbnika muzejske zbirke v Ricmanjih, ki je za vodnik napisal dva prispevka. V prvem nam predstavi razmišljanje ob zbiranju etnoloških predmetov in svoje zanimivo gledanje na pričevalnost posameznih predmetov. V drugem prispevku poudarja pomen zbirke cerkvenih paramentov cesarice Marije Terezije za splošno vrednost zbirke v Ricmanjih, kiji Kosmač upravičeno prisoja tudi širši kulturno-zgodovinski okvir. Recenzija/1.19 Jama RoVŠek MONOGRAFIJA DAMJANA J. OVSCA "SRCE MOJE: VALENTINOVO, PRAZNIK LJUBEZNI, ZALJUBLJENCEV IN DOBRIH PRIJATELJEV" Prispevek je skrajšana seminarska naloga pri predmetu kultura in način življenja Slovencev na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod mentorstvom prof. dr. Janeza Bogataja in mag. Mateje Habinc. "Po svetu in doma se nekateri pritožujejo, da prazniki (velika večina je verskih) izgubljajo svoje vsebine in globlji pomen, ker naj bi se spremenili zgolj v priložnost za velike zaslužke trgovcev vseh vrst. Nakupovalna stihija pa naj bi ne poplitvila le praznikov, katerih 'cilji' so - ne glede na občutja ljudi - čedal­ je bolj materialistični in poganski, ampak tudi potrošnike." S temi besedami začne Damjan J. Ovsec svoje delo z naslovom Srce moje: Valentinovo, praznik ljubezni, zaljubljencev in dobrih prijateljev." S temi besedami je avtor načel in v nadaljevanju razvil vedno bolj aktualno temo praznika, ki jo narekujejo tako preteklost kot sodobnost, tako njegov globlji pomen v preteklosti kot sodobna tržna niša. Marsikdo v tem prazniku ali "pol- prazniku", kot ga imenuje avtor, vidi le slednje, izvora, pome­ na in razvoja Valentinovega pa ne pozna. Avtor pa je želel najti odgovore prav na ta vprašanja. Damjan J. Ovsec je etnolog in publicist, ki si je ustvaril ime na področju etnologije predvsem s številnimi samostojnimi deli, članki, prispevki na RTV ter v poljudnoznanstvenih in znanstvenih revijah. Leta 1973 je diplomiral iz etnologije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Posveča se predvsem temam ljubljanskega meščanstva, šeg, verovanj, mitov ter vprašanjem kulture Slovencev in drugih Glasnik S.E.D. 43/3,4 2003, stran 100 OBZORJA STROKE recenzije in ocene narodov, kijih preučuje z etnološkega zornega kota ter jih pod­ krepi še z zgodovinskim in umetnostnim znanjem. Zadnja leta se posveča sodobnim šegam in navadam ter nanje opozarja kot na neločljiv del sodobne družbe in kulture. Poleg tega pa je tudi zbiratelj starih razglednic in voščilnic, kijih uporablja kot ilustracije v svojih delih, nenazadnje pa so zaradi svoje infor- mativnosti pomemben raziskovalni vir. Knjiga "Srce moje", ki je izšla 14. februarja 2003, na Valenti­ novo, je v celoti posvečena pojavu tega praznika, njegovemu razvoju, spremembam ter njegovemu prihodu na slovenska tla. Drobna knjižica, ki obsega vsega skupaj 112 strani, na prvi pogled bralca pritegne z na videz cenenimi pisanimi in za Valentinovo precej klišejskimi platnicami. Prvi vtis je, da je knjiga le še ena izmed mnogih priložnostnih darilc za Valenti­ novo, drobna pozornost, ki za platnicami ne vsebuje nič korist­ nega. Da njen namen ni zgolj darilo za Valentinovo, in da videz vara, spoznamo takoj, ko preberemo nekaj poglavij. Vsebina knjižice je kakovostna in hkrati dostopna širokemu krogu bral­ cev. Delo poleg uvodne besede, ki bralcu na kratko predstavi vsebi­ no knjige ter njen namen, vsebuje še devet poglavij s pod­ poglavji, ki bralca popeljejo v zgodovino, od zametkov tega praznika, do sodobnih različic. Knjiga govori predvsem o dveh stvareh: o svetem Valentinu oziroma več svetnikih s tem imenom ter o Valentinovem, prazniku dobrih prijateljev, zaljubljencev in ljubezni. Avtor opisuje ter pojasnjuje ljudske predstave o svetem Valentinu oziroma Valentinih, šege, navade in verovanja, ki so se spletla okrog njihovih godov po svetu, zlasti v anglo-amer- iškem svetu, ter pri nas, kjer je znan kot "prvi spomladin", ki prinese "ključe od korenin", ter je povezan z ženjenjem ptičkov ter posredno z izkazovanjem ljubezni. Naj večji del knjige je posvečen pojavu Valentinovega, njegove­ mu razvoju, spremembam ter prihodu na slovenska tla. Celotno delo je polno simbolov, povezanih z ljubeznijo. Na prvem mestu je srce, ki je nekakšen zaščitni znak Valentinovega, sledijo mu vrtnica, ptice (predvsem golobčki), ljubezenske pentlje, čipke, ljubezenski sli (Kupid, Amor, Eros) ter poljub. Posebno poglavje je posvečeno govorici rož, rok, pahljač ter še posebej simboliki ter pomenu posameznih cvetlic. Avtor se je Valentinovega dotaknil že v delu "Velika knjiga o praznikih. Praznovanja na Slovenskem in po svetu". Damjan J. Ovsec je obsežno slikovno in pisno gradivo zbiral več let, in sicer z opazovanjem praznovanja tako v tujini kot doma, s fotografiranjem, terenskimi zapisi, z zbiranjem starih razgled­ nic, s prebiranjem literature in predvsem tujih virov. Gradivo je zbiral predvsem na terenu kot opazovalec, ga kasneje analiziral in podal komparativno, tako daje primerjal pojav Valentinove­ ga pri nas in v tujini. Leta raziskav in obsežno gradivo so omogočili prvo tovrstno delo o Valentinovem, ki prinaša hkrati berljivo in logično razporejeno vsebino z bogatim slikovnim materialom, namenjeno tudi preprostemu bralcu, ter zapolni tržno nišo kot neizogibni element tega praznika pri nas in po svetu. Avtor sledi težnjam sodobnega sveta, ki so nerazdružljivo povezane s potrošnjo in ekonomijo, zato bi delo lahko marsik­ do ocenil kot komercialno, kar pa je bil tudi njegov namen. Zakaj bi se sprenevedal, če pa lahko koristno združi s prijetnim. Od knjige imajo korist vsi, tako avtor, ki delo trži kot bralec, ki dobi dobre informacije. Le z namenom trženja knjige in izidom na Valentinovo je lahko dosegel ciljno občinstvo. Nenazadnje ni obdarovanje nič slabega, saj se vsi veselimo drobnih pozornosti. In zakaj ne prav na Valentinovo?! Avtor odgovarja, da praznik ni od včeraj, temveč se je začel inten­ zivneje razvijati že na začetku 20. stoletja, manj znan pa je bil že v 19. stoletju. Nismo samo sodobni ljudje potrošniki, že pred sto in več leti so ljudje zapravili prava mala bogastva, da so lahko izkazali ljubezen ljubljeni osebi. Izkazovanje ljubezni in god sv. Valentina(-ov), ki je zavetnik zaljubljencev ter dobrih prijateljev, pa sta se zlila v en sam dan, ko je izkazovanje ljubezni in prijateljstva še posebno izrazito. Avtor pravi, da prisotnost Valentinovega na naših tleh ni "hudičevo seme", ki bi prineslo samo slabo, temveč je postal del nas in sodobnega življenja. Če smo Slovenci sprejeli in "pregnetli" v svoje od drugih že toliko stvari, zakaj ne bi še praznika, ki ne prinaša nič slabega, temveč ljubezen in radost. Ko je avtorja na Valentinovo ob izidu knjige na ulici neki nov­ inar vprašal, kaj si misli o prazniku, je odgovoril, da je tudi krompir prišel iz Amerike, pa to nikogar ne moti, celo živeti bi ne znali brez njega. Ob prihodu novega praznika se brez razlo­ ga čutimo ogrožene. Čeprav marsikdo v njem vidi le "global- izacijski tujek", je Valentinovo tudi del naše kulture, saj je povezan s "prvim spomladinom". O ljubezni in Valentinovem se je pri nas veliko pisalo, vendar le v obliki časopisnih člankov. V Slovenskem etnografskem muzeju je bila leta 2000 ljubezni posvečena tudi razstava o ljubezenskih darilih v slovenski tradicijski kulturi z naslovom "Ljubezen je v zraku". Z monografijo Damjana J. Ovsca smo Slovenci dobili izrazito samostojno in inovativno delo o novonastajajočem prazniku, področju, ki je bilo do sedaj precej zapostavljeno, na kar je že leta 2000 v Traditionesu opozorila etnologinja mlajše gen­ eracije Polona Sega s člankom "Peka in pobiranje pogačic ob Valentinovem na območju Razkrižja". O Valentinovem, pred­ vsem o njegovih pokrajinskih različicah, ostaja še veliko nenapisanega. Sodobne šege in navade so še nezorana ledina, ki zlasti etnologom predstavlja izziv znotraj stroke. Vrednost dela "Srce moje" je tudi v tem, da si je moral avtor pomagati predvsem s tujo literaturo ter lastnim raziskovanjem in opazovanjem, podatki so bili namreč razdrobljeni, zato jih je bilo treba odkriti in smiselno povezati. Avtor je praznovanje Valentinovega predvsem v Ameriki in Angliji spremljal že kot potujoči študent, in že takrat predvidel, da se bo praznik prikradel tudi k nam. A