LJUBLJANSKI ZVON
HKKNIK Zft KNJIŽE-UN05T IN PR05UET0.
LETNIK XLI.                                1921.                              ŠTEVILKA 7.
MIRAN JARC:
TIHE PESMI.
i.
Zastrta so okna gradičev in vil zapuščenih, tišine nad jezerom nič več ne drami klavir, ki nanj ob popoldnevih trudnih od solnca roki prebeli sta tipkali zveneča pisma ljubavna.
Kje je dekle zdaj, kam izdrhtela so njena pisma zveneča? Ne daje odgovora pokrajina molčeča ... Nebo se le zlato smeji, smeji.
II.
Ne beli se na vrtu kraljičina, roža sred rož, ne trosi v zamišljeni kraj se smeh mlade družbe, v ozračje ne plove več vonjev mlačno sozvočje...
Čakajo, čakajo divno razcveli vrtovi...
kakor spomini pošumeva drevje.
Postoj: morda boš čul šepetanje davnih dni.
III.
Nekoč je pod balkonom dvorca v mesečini vzdihaval kakor trubadur poet neznani in tožil luni, česar smel ni njej.
25
386                              MIRAN JARC: TIHE PESMI.

A ona je žarela v družbi izbrani, v dvorani bleskoviti, ki se v srebrnini jezerski je zrcalila.
Skrivnostno pošumeva to vodovje, kot da je vsrkalo šepeče vseh noči,' ki zdaj jih poznemu popotniku razkriva.
IV.
Prešerno drsi naš čoln po solnčni gladini... Smeh, kriki, dovtipi zajedajo se v jezersko svetišče nekdanjosti kakor krme ostrina v valčkov zrcalo.
Li slutimo težke odmeve, ki jih razkriva ta kraj, ljubezni obljube, odpovedi, vzdihov obupa, ki vgasnili so v šumotanju valov razigranih?
Prešerno drsi naš čoln po solnčni gladini...
V.
Lejvi ste griči, gozdi... vedno isti,
le ti skrivnostno jezero si vekovito,
le tvoj smehljaj, nebo, je v sebi zaokrožen.
Mi pa s strmečimi očmi smo hip samo objeli, vtelesili le srčno bol z besedo trudno, z rokami koprnečimi le vzdih razpregli smo po vesoljstvu.
In rod za rodom se iz tebe vzpenja o zemlja, rod za rodom v tebi izginja, spet nov rod z mfslimi vsermr prešinja.
. m m 11—TTf
Vse melodije, kriki, slutnje, sni — odsevi ognja svetega, ki v tebi, človek tli.
¦'-(