P a š n i k. Hako so nas odgajali. Ako človek v poznejših letili pogleda nazaj v svoja detinska leta in premišljuje pervič, kako so ga odgajali, želi si, da bi se bilo v marsičesem drugače ravnalo. Drugič pa nad otroci, kleri rastejo pred njegovimi očmi, pregleduje, kako jili drugi odgajajo , in to presoja. Tretjič ima pa odraščene pred sabo, nad kterimi niisli spoznati sad dobre ali slabe odgoje. Pri vsem tem pa človek vendar ne ve, kaj bi naravi, kaj bi odgoji pripisoval. Clovek še celd ne ve, kako bi cenil, kar se je zgodilo in doseglo z odgojo. Ako si je kteri pridobil posebno učenost, Ijudje radi prašajo, čemu mu bode to, ako tega ne bode potreboval v svojem življenji; ako se je kdo privadil posebne natančnosti in rednosti v življenji in vedenji, večina Ijudi najde v tem nepotrebno okornost, ktera se mora med svetom ogladiti. Pri vseh teh omahajočih mislih je menda naj prej tista resnična in premišljevanja vredna, s ktero se človek ozira nazaj v mladostna leta. Kolikor se človek ve spominjati na svoja mlada Ieta in na to, kar ga je tačas nagibalo, je to spoznanje boljše od vsega, kar mu more povedati naj globokejša učenost. Vsak naj bolji ve, kako mu je bilo pri sercu, kaj je zamolčal, kaj so mu gojitelji branili, kaj dopuščali, za kaj so ga kaznovali, kaj so mu pregledovali, v kterih rečeh so ga zatirali, v kterih pa spodbujali, po kterih polih je najdel pripomočke, da je dosegel, česar je želel. Zato vsak tožari, da je tratil s nepotrebnimi rečnn' čas, kterega bi bil lahko bolje obernil. Veselost so prPnjem brez potrebe zaduševali, in tako ga spravili ob vso živost, in zopet drugikrat, da mu pri pervem padcu niso zadosli na pete stopali; mlada zvita buca je najdela dosti pripomočkov, da je prekanila čuječnost odgojiteljev.