Za raziišienie polititnih pojmov in gesel. Uvodnik v predzadnji številki obračuna s kulturnobojno frazeologijo one separati* stične struje med slovenskim učiteljstvom, ki še danes zastopa staldšče, da radi načeU nih nasprotstev v kulturno=političnih nazi* ranjih ni mogoča skupna stanovska organi= zacija vsega slovenskega učiteljstva, zlasti ne organizacija s kulturnim programom. To stališče onih tesnih duhov, pri kajte* rih je načelno samo to, kar se da označiti s politično etiko »napredensklerikalen«, ki v svoji duševni revščini domnevajo, da se vse narodno kulturno in duhovno življenje da zajeti v ta dva tesna, vrhu tega vsebinj sko neopredeljena, nejasna pojma, ki vsak čas menjavata svojo vsebino. Kaka puščoba bi vladala v našem kul« turnem življenju, kako žalostno, brezpo, membno, prazno bi bilo, ako bi se izživljalo samo v teh dveh smereh! Kar je narod ve« likega, pomembnega ustvaril, je zrastlo iz drugih idejnih tal, kar je slovensko učitelj= stvo pozitivnega ustvarilo ni ustvarilo v znamenju kulturno*bojnih gesel, ampak iz čistega narodnega idealizma. Nič nam ni danes nujneje potrebno, kot čiščenje in kritična analiza onih poj= mov in gesel, ki obvladujejo naše javno živ* ljenje. Neverjetno velike zmede zanašajo vanje razna bojna gesla, ki jim ni nihče opredelil vsebine. ki to vsebino menjavajo po trcnutni potrebi dnevne politike. Naprednost, svobodomiselnost, klerika* lizem, kulturni boj, svetovni nazor, narod« nost, narod, nacija, narodno dn državno edinstvo — to so pojmi in gesla, ki jdh dnev= no srečavamo v našem časopisju in javnem življenju, v <kojih znamenju se bijejo srditi politični boji, ne da bi bila ta gesla vse= binsko jasno in točno opredeljena. Baš v tej nejasnosti, meglenosti, političnih bojnih gesel cveti in zori demagogiji pšenica, se razpaljajo strasti, ki nam odvajajo pogled od preprostih dejstev, od realnega življenja, njegovih nujnosti in zahtev. Ne vidimo tega. kar narod resnično te= ži in ga ogroža v njegovi eksistenci, ne vis dimo skrbi našega malega človeka. propas danja našega kmeta, razkroja družinskega življenja umevanja prave domačnosti, usos de naše mladine, ki nima več mladosti, uso= de naše matere in žene. Kdo vodi račune o vsem tem? Ne moremo in ne maramo delati brez vodilnih idej, ki nam ogrevajo srca in nas usposabljajo za vztrajno, požrtvovalno de* lo, ki zbujajo, zbirajo in usmerjajo naše sile, a te ideje morajo biti izraz nezavostnih in podzavestnih teženj in stremljen naroda, njegovih življenskdh potreb in nujnosti, mu morajo biti kažipot v lepšo bodočnost. Uči* tclja morajo voditi k narodu, ne proč od njega. Zato ni v našem interesu, da bi izbego« vali pred načelnimi vprašanji. Oni, ki nam to očitajo in nas izzivajo, se hudo motijo. Ne bo bolela glava nas, ampak druge, ko bomo načenjali eno načelno vprašanje za drugim. Ne moremo in ne maramo učiteljs stva duhovno uniformirati, a najti hočemo in moramo skupna pota k narodu, k pozis tivnemu udejstvovanju v službi njegovega resničnega napredka kar je možno le, ako poznamo temelje njegove; moralne in go« spodarske sile. Brez jasnega obračuna s preteklostjo ne gre! Dvoje je, kar nas je v preteklosti pred* vsem oviralo, da se nismo zasidrald v narodu in se nismo zavedali svojih nalog. Vpliv nemške vzgoje in nemške k\il« ture je bil na slovensko inteligenco tako močen, da ni bila zmožna spravdti svojega idejnega življenja v organski odnos z živ* ljenskimi pogoji svojega malega, politično in gospodarsko zasužnjenega naroda. Po nemškem vzorcu smo prenašali k nam poli* tične ideologije, ki niso bile odraz in izraz življenskih nujnosti naroda, zato so te ide« ologije,, prenešene neorgansko, nekritično na naša t!a, postale fraze in karikature, ki so bolj razkrajale kot dvigale naše nacio= nalne odporne sile. Tudi naš nacionalizem je bil poln tuje idejne primesi, nedosleden in slaboten. Ta balast tuje miselnosti nas teži še danes in mogoče one najbolj, ki ho» čejo patriotizem in nacionalizem vzeti v zakup. V drugo je potrebno, da si priznamo, da je slovensko učiteljstvo vse preveč sles po, hlapčevsko sledilo drugi slovenski intes ligenci, ko bi bila njegova naloga. ker živi v neposrednem stiku z narodom, da bi bilo nek protiutež tuji miselnosti, da bi dalo na* šemu političnemu življenju realno nacional; no smer. Slepo in nekritično je sprejemalo politična gesla od vodilne inteligence, se za« nje navduševalo, se zaganjalo v politični metež, se samo umetno izoliralo med naro« dom in s tem pomnoževalo število nasprot* nikov šole. Politični voditelji rabijo hitrih uspehov, ne polagajo glavne važnosti na solidno kul< turno delo učitelja med narodom, na delo, kojega sadovi sicer počasi zore, a so zato trajni, ampak želijo si predvsem takojšnjih strankarskih uspehov. Na drugi strani pa slišimo pogosto od iste strani hudo omalo* važujoče sodbe o učiteljstvu in očitke, da nima zaslombe in ugleda med narodom, vzroke pa iščejo povsod, le tam ne, kjer bi jih morali. Nič bolj se ne odtujuje učit. od naroda, kot ako mu usiljuje ideje in nazore, za ka« tere nima in ne more imeti razumevanja, ker nimajo nič opraviti z njegovimi živs Ijenskimi pogoji in težnjami. Ko najde uči* telj pravo smer svojemu delu, ko se po* globi z ljubeznijo v dušo in miselnost na« roda med katerim živi, ko bo sledil ide* jam, ki jih narod razume, ker prihajajo nasproti njegovim življenskim potrebam, bo njegovo delo imelo tudi uspeh in kljub sedanji svoji pomanjkljivi izobrazbi si bo priboril med narodom ugled, o katerem se mu danes niti nc sanja. Pogoj pa je, da se otrese vsakega duhovnega jerobstva. da ima pogum, sam iskati pravo pot, da ima pogum in ambicijo zamenjati vlogo stran« karskega priganjača z vlogo voditelja. Naloga organizacije je, da vzgaja član= stvo k politični zrelosti in samostojnemu mišljenju in udejstvovanju. Prvi korak k temu je, da začnemo s kritičnim čiščenjem pojmov in gesel, ki danes usmerjajo naše javno življenje in da se z organizirano sa* moizobrazbo pripravimo za javno delo.