9. številka.
September — 1898.
Letnik XXI.
CERKVENI H1HI
Organ Cecilijinega društva y Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja zu celo leto z uiuzikalno prilogo vred i gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vredništvo in npravništvo je v hiši,,Katoliškega društvu rokodelskih pomočnikov", Konienskeg-a (Poljske) ulice št. 10.
Nj. Veličanstvo cesarica Elizabeta f.
aša cesarica je bila, kakor čč. bralci že od drugod vedo, dne 10. septembra v Gene v i po brezbožni roki umorjena! Pero se protivi natančneje popisati, po kom in na kateri način da se je godil grozoviti zločin. Umorjena, zavratno prebodena je bila najpleinenitejša gospa, katera je vživala največje spoštovanje in ljubezen ne le svojih avstrijskih podanikov, marveč vsih, kateri so bili toliko srečni jo osebno poznati, ali so čuli o njenem tihem delovanji za povspeh vsega lepega in dobrega. Vsa poročila po brzojavu in časnikih o strahovitem hudodelstvu niso bila in niso v stanu označiti sočutja in žalosti, katera se izraža na najrazniše načine in se vršiči v vskliku: „0 predraga, nedolžna žrtva zverinske zdivjanosti!" — „Ubogi, ubogi cesar Franc Jožef!"
Resnično, v teh dnevih največje tuge, kije prišla po nedoumnem sklepu previdnosti Božje čez našo milo domovino, pokazalo se je z elementarno silo, kako visoko spoštovana in obče ljubljena da sta naš veličasten cesar in njegova plemenita soproga ne samo v Avstriji, ampak po vsem svetu. Ako je sploh mogoča posvetna tolažba, naj nam jo daje ta zavest! Toda zadosti besedi!
Složno z vsemi verniki avstrijske države postavimo si geslo: „Kvišku srca! Molimo!" Narprej za našega preljubega, presvetlega cesarja, da dobrotljivi Bog, kateri edini pomagati in tolažiti more, Nj. Veličanstvu, ki nam je vedno najkrasnejši vzor junaškega spol-novanja dolžnosti in udanosti v Božjo voljo, — dodeli moč in stanovitnost v ti najbridkejši skušnji; potem pa tudi za dušni blagor rajnke preblage cesarice, katere spomin ne bode nikdar ugasnil, dokler bodo bila avstrijska srca, katere spomin pa tudi blažen ostane povsod, kjer se je čulo njeno ime.	kip
Sacrae Rituum Congregationis
a d A r e h i e p i s c o p o s, E p i s c o p o s e t O r d i n a r i o s provinciarumGo-ritien., Jadren. et Zagrabien.
Litterae
de usu linguae Slavicae in sacra Lit ur g i a.
uae precipue observanda sunt, vel cavenda, eirca usura palaeoslavici idiomatis in sacra liturgia, Sacra haec Congregatio iam edixit die 13. Fe-bruarii 1892; atque iis opportune significavit Slavorum Meridionalium Episcopis, qui ecclesiis praesunt, ubi eiusinodi praxis invaluit. Quum vero, hac super re, Apostolicae Sedi nova proposita sint dubia, Ssmus D. N. Leo Div. Prov. Papa XIII, pro sua erga Slavos paterna sollicitudine, ad praedictas norinas enucleandas et firmandas, omnemque removendam perplexitatem, grave hoc negotium pecnliaris coetus S. R. E. Cardinalium examini submitti iussit.
Re igitur in omnibus mature perpensa, attentisque Sum moram Ponti-ficum Constitutionibus et Decretis, pr.aesertim Innocentii IV, qui Episcopis Senien., anno 1248, et Veglen., anno 1252 slavica utendi lingua concessit licentiam in illis dnmtaxat partibus, ubi de consuetudine obscrvantur prae-missa, dummodo ex ipsius varietate literae sententia non laedatur; item Urbani VIII, cuius iussu anno 1G31 libri liturgici glagolitice editi sunt, ad usum ecclesiarum ubi hactenus praefato idiomate celebratum fuit, nisi mtdu-erint latino; nec non Benedicti XIV qui novam ipsorum librorum editionem, anno 1745 authenticam declaravit, pro iis qui ritum slavolatinum profitentur; ac demum Pii VI qui anno 1791 Breviarium eius auspiciis denuo impressum recognovit, iidem Enimi Patres eas quae sequuntur regulas statuerunt, illasque Sanctitas Sua ratas habuit, adprobavit et in posterum ab omnibus inviolate servari mandavit:
I.	Usus palaeoslavicae linguae in sacra liturgia considerari et baberi debet velut reale privilegium certis inhaerens ecclesiis, miniine vero ad instar privilegii persovalis, quod nonnullis sacerdotibus competat.
Episcoporum igitur officii munus erit, in unaquaque dioecesi quam primum conficere indicem seu catalogum ecclesiarum omniurn et singularum, quas certo constet, in praesens ea concessione rite potiri.
Ad dubia porro amovenda, asserti privilegii probatio desumatur ex do-cumentis ac testimoniis quae in tuto ponant et probe demonstrent illud inva-luisse et reapse vigere triginta saltem abliinc annis; quod temporis spatium in re praesenti tamquam suificiens habetur ex indulgentia speciali Sanctae Sediš.
Si quae deinceps controversiae aut difficultates in eiusmodi probationum negotio oriantur, illas Episcopi Sacrae Rituum Congregationi subiiciant, rerum adiuncta explicite et distinete exponendo pro singulorum casuum solutione.
II.	Praedicto ecclesiarum privilegiatarum indice semel confecto et publi-cato, nulli prorsus licebit in aliis ecclesiis, quacumque ratione vel quovis praetextu, linguam palaeoslavicam in sacram liturgiam inducere: si quid vero secus aut contra contigerit attentari, istiusmodi ausus severa coercitione re-primantur.
III.	In ecclesiis quae supra memorato gaudent privilegio, Sacrum facer e et Offieium persolvere publica et solemni ratione, permissum exclusive erit palaeoslavico idioraate, quacumque seclusa alterius linguae immixtione. Libri ad Sacra et ad Offieium adhibendi characteribus glagoliticis sint excusi atque ab Apostolica Sede recogniti et adprobati: alii quicumque libri liturgiei, vel alio impressi charactere, vel absque approbatione Sanctae Sediš, vetiti omnino sint et interdieti.
IV.	Ubicumque populus sacerdoti celebranti respondere solet, aut non-nullas Missae partes canere, id etiam nonnisi lingua palaeoslavica, in ecclesiis privilegiatis fieri licebit. Idque ut facilius evadat, poterit Ordinarius fidelibus exclusive permittere usum manualis libri latinis characteribus, loco glagoli-ticorum exarati.	(Konec prih.)
Koral v selski cerkvi.
zmed duhovščine jih dandanes že ni več toliko, kateri bi načelno poskušali opravičevati petje v domačem jeziku pri slovesni maši. To je uspeh Cecilijinega društva s pomočjo Božjo. In vendar se nahaja še prav veliko število duhovnikov, kateri si ne upajo pričeti izvršitve spoznanih postavnih pravil, ker menijo, da se v praksi nikakor izvesti ne dajo. „Da, stolniški, samostanski, sploh mestni večji pevski zbori lahko govore in pojo; toda mi na kmetih tega ne zmoremo." Tako in enako lahko prav velikokrat slišiš. Pač res, ako niti duhovnik niti pevovodja o koralu nikakoršnega pojma nimata, tedaj je to za prvi trenutek praktično nemogoče. Toda, ali mari sledi iz tega, da imaš pravico vse pri starem pustiti, naj že gre kakor le hoče? Ako ne znaš, kar bi moral znati in česar se lahko tudi naučiš, ali ni potem tvoja dolžnost, da to nevednost odstraniš s tem, da se učiš? Ali se ne nahaja tudi pri duhovnikih ona „ignorantia afeetata?" Kadar kapelau, kateri doslej ni imel prilike baviti se z raznovrstnimi birokraškimi pisarijami, nenadoma postane župnik, kaj potem zahtevajo od njega? Gotovo, da študira te formalije in se jih tudi privadi. No, z isto pravico se sme zahtevati, da ako se duhovnik ali orglavec doslej korala nista učila in priučila, se ga zdaj učita, bodisi iz knjig, katerih, in to dobrih, imamo že lepo število, bodi si da se udeležita tako imenovanih podučnih kurzov, kateri se dandanes prirejajo vsako leto po raznih mestih. Ta dolžnost veže seveda orglavca še bolj kot župnika, ker je orglavec izvršujoči organ, župnik pa le bolj petje nadzoruje Nasproti pa je župnik dolžan, svojemu pevovodji ali orglavcu omogočiti to izobrazbo s tem, da ga dejansko podpira. Ako se to zgodi, potem bode tudi ta „ignoratia", katera je prav gotovo „vincibilis", kmalu odstranjena in potem je tudi vse „nemogočnosti" konec. V ta dokaz naj povem, kaj da sem ukrenil, da sem uvedel v svojo selsko cerkev liturgično službo Božjo.
Ko sem prišel v H. (župnija šteje kakih 800 duš in ima enega učitelja in eno učiteljico), našel sem kot skoro povsod po škofiji, v liturgičnem oziru, „tabula rasa". Znali so le „slovesne" maše z domačim tekstom; tudi črne so opravljali v domačem jeziku. Prvega pol leta nisem drugega spremenil, kot obred blagoslova; vpeljal sem namreč rimski obred ter ob enem koralno
melodijo za Tantum ergo. Razložil sem v pridigi ljudem, zakaj da je rimski obred lepši in slovesniši od našega dosedanjega in glej — nihče ni ugovarjal ali zabavljal. Prosil sem g. učitelja, naj se udeleži podučnega kurza na D., kar je z veseljem storil in od koder se je ves navdušen za koral domu povrnil. Zdaj je najpred navadil otroke Requiem, in to takoj po pravilu: Vse natančno po cerkvenih določbah, torej s popolnim tekstom, kolikor ga cerkev zahteva. Na vernih duš dan peli smo prvikrat liturgično sveto mašo. Odslej pa smo „domače črne maše" postavili — v indeks. Ker smo mogli opravljati pravilni Requiem, smatral bi bil za greh, ako bi gabili še dalje peli kot prej, v domačem jeziku. Zdaj pa sem kupil za otroke malo Mohr-ovo mašno knjižico (30 vin. pri Pustetu), po kateri so se učili Ordinarium Missae (13. m.) in Čredo III. Ko so otroci te stalne in nespremenljive pesmi znali, imel sem govor s prižnice o tekstu in od tega časa se je Ordinarium pri vsaki slovesni maši pravilno popeval. Sploh je bilo moje načelo: „Nikdar nazaj, tudi ne za eno ped!"
Kar znamo enkrat prav narediti, to delamo vedno prav; a nikakor ne le zavoljo spremembe na primer ob velikih praznikih. Prepričan sem, da večjidel gospodje z vsemi svojimi napori zato nič ne opravijo, ker le sem ter tj e pripuščajo liturgično mašo peti, vmes pa še zmiraj „slovesne maše" z domačim tekstom! Kako se tu more ljudstvo z Iiturgičnim petjem popolnem sprijazniti, kako mu more mana koralnega petja dišati, ako mu (da po domače povem) zdaj pa zdaj egipčanske mesne lonce pod nos postavljaš?
Potem smo se vadili druge koralne maše za praznike, dalje št. 5, 3 in 12 in tudi, da je bilo pri Čredo nekoliko spremembe, Čredo 1 iu 4. — S tem smo dospeli na prvo stopnico. — Imeli smo pa v naši vasi pevsko društvo, in tu smo se učili dvoglasno Missa IV. Hallerjevo in potem celo triglasno Blied-ovo (in hon. s. Catharinae, ki je lahka, lepoglasna in priporočanja vredna). Izmed društvenikov sem si izbral nekoliko možkih, da se ž njimi učim pro-prija (introita, graduala, ofertorija in komunije). S prvega smo peli samo introit, ker je latinsko branje pevcem še nekaj preglavice delalo.
Toda kar naravnost sem jim povedal, da se bodo morali učiti note brati ter da naj le taki pridejo, kateri so voljni vaditi se kakor šolski otroci zlogovati. Le-te sem potem učil koralne ključe in note; vsako pesem so morali vsi skup in vsak posamezni pravilno brati ter po notah peti. Ko je to čedalje bolj šlo in so se tudi latinščine privadili, začeli smo tudi druge tekste proprija najpred recitovati in v drugem polletju smo bili že na drugi stopnici. Zdaj sem v ti župniji blizo štiri leta in imamo le take slovesne maše, pri katerih se poje ves tekst ordinacija in proprija.
Nikdar se nič ne izpusti, tudi najdaljši traktus in najdaljša sekvenca ne. Kar ne znamo še dobro peti, pa recitujemo: Vsak petek zvečer se zbero pevci in zdaj zadostuje navadno ena sama ura, da se naučimo introita, ofertorija in komunije. Ako le morem, grem sam k pevcem, da jim prevedeni in razložim tekst in pokažem zanimanje za stvar. Vsako leto pridigam vsaj enkrat o cerkvenem petji, n. pr. o vzrokih latinskega jezika kot cerkvenega, o veliki vrednosti korala, o pomenu premenljivih masnih pesem itd. Tudi se strogo oziramo na prepeved orglanja pri slovesni službi Božji v adventu in postu
(ki se pa v naši škofiji navadno prezira). In to ni povzročilo nobenih težav, ko sem župljane opozoril na njen globoki pomen. Vprašaš morda: Kaj pa pravi narod o koralu ? No, dolgo bodeino še iskali moža, kateri more vsem ustreči; toraj ni čudo, da se nahajajo še nezadovoljneži; vendar pa slabše udeležbe pri slovesni maši nikakor ne morem konštatovati. Glavni nasprotniki so oni, kateri tudi poprej niso prihajali k slovesni sv. maši, temuč že na leta med tem časom v sosedni vasi popivajo. Ti junaki seveda zdaj pravijo, da k veliki maši ne hodijo radi latinskega petja! Bodi jim! Sicer pa morem zagotoviti, da je posledica latinskega korala tudi ta, da so šolski otroci o sv. maši veliko bolje podučeni, nego prej. Saj je zdaj vsem znan Kyrie, Gloria, Čredo, Sanctus in Agnus Dei in njih pomen; s tem pa se tek mašne liturgije otroškemu spominu globje vtisne, nego prej, ko se jim je sv. maša predstavljala kot vrsta domačih pesem, med katerimi je mašnik tudi kaj latinskega zapel!
Credite experto! Koral se da praktično izvrševati tudi v selski cerkvi! Pri vpeljavi pa te morajo voditi ta-le načela:
1.	Počasi naprej, a nikdar za eno ped nazaj.
2.	Razloži ljudem, zakaj da si to ali ono predrugačil.
3.	Varuj se samovolje, a zvesto spolnuj cerkvene določbe!
Sa.*)
Stari greh.
a razvade in nerodnosti v cerkveni glasbi niso še le od sinoči, razvidi se jasno iz bridke tožbe sv. Janeza Zlatoustega (f 407), kateri v homiliji I. de verb. Jesai tako-le piše: „Ti nesrečnež in siromak! s trepetom in spoštljivim strahom bi se moral zlagati s hvalno pesmijo angeljev, z bojaznijo Stvarniku spoznati svojo krivdo ter tako dobiti odpuščenje svojih grehov. Toda vedeš se kakor plesač in burkež na odru; priskačeš v cerkev in lehkomiselno slepariš! Kako je mogoče, da brez skrbi in strahu preziraš vse resnobne misli? Ali ne pomisliš, da je Gospod nevidljiv tu navzoč, On, kateri vse tvoje kretanje natančno premeri in odgovor zahteva o vsakem gibljeji tvoje duše? Ali ne misliš na to, da obdajajo angelji v najglobjem spoštovanji prečudoviti altar? Ne, ne misliš več na to, ker ti je popolnem tvoj um zatemnilo, kar si videl in slišal v glediščih! Prav zato bi tudi rad to, kar se prilega edino le gledišču, uvedel med cerkvene obrede. Zato hočeš z brezčutnim glasom razodevati svoje prazno srce. Kako si moreš izprositi odpuščenja grehov, kako od Gospoda zadobiti usmiljenja, ker zasmehljivo in, da ne rečem, z zasramovanjem svojo molitev izvajaš? Poješ: „Gospod, usmili se me": toda način tvojega popevanja je tak, da odganja vsako usmiljenje; kličeš: „Gospod, reši me", pa vse tvoje vedenje je temu nasproti, čemu torej vse to nespametno pevčkanje ? Ne posnemaš-li natančno razuzdanke, popeva-joče svoje zapeljive pesmi, ali one, kateri si na gledališkem odru s svojim glasom služijo vsakdanji kruh? Kako si pač predrzneš, mešati malikovalsko igračo med angeljske speve v poveličanje Božje?" - Skoro enako pritožuje se tudJ
Izidor Peluziški (f okoli 450) z veliko vnemo čez razvade v cerkveni glasbi. C. I. op. 90 piše tako-le: „Dasi tudi so apostoli vsako nepristojno govorjenje iz bogoslužnih shodov odpravili in mesto njega sveto sramežljivost in resnobo zahtevali, vendar so i i tehtnih vzrokov dovolili, da smejo brez razločka vsi navzoči skup popevati. Toda, kakor ljudje celo najsvetejše naredbe često zlorabijo, tako je dala tudi ta naprava povod nerednostim in zmotam. Nekateri dandanes nič več vedeti nočejo o onem usmiljenji, s katerim so bogoslužne pesmi nekdaj srca popolnem prešinjale; mehkužna, bujna cerkvena glasba, katera je stopila na njih mesto, vzbuja srce le k nasladnim in bohotnim čustvom; poslušajo jo le zavoljo užitka, kakor poslušamo gledališko glasbo le zato, ker ugaja ušesom."
Tako se je že v onih starodavnih časih v človeku nahajal pohlep, posvetno in poltno vtihotapiti tudi v cerkev, glasbo tudi pri službi Božji po vzorcu posvetnih napevov prirejati. Cerkveno misleči, resnobni in sveti možje so svoj glas močno povzdignili onim nasproti, ki pravijo, češ, da naj bi se „ zavoljo ljudij" hiša Božja spremenila v gledišče, kraj pobožnosti v kraj čustvenih dražil in posvetnega razveseljevanja. Te plemenite može posnemajo pa oni, kateri se trudijo zboljšati cerkveno glasbo ter jo preustrojiti v res-nobnejšo in Boga vrednejšo.
Dopisi.
Kamnik. (Goršič in njegovo zadnje delo.) V „Slovencu" je bilo brati, da je rajnki g. Goršič zadnje svoje delo, nove orgle postavil v Št. Lenartu na Gorenjskem. Naj omenim pri tem, da je pri izdelovanju spremenov za šenilenartske orgle napravil tudi spremen „gambo" za frančiškanske orgle v Kamniku in sicer namestu „trobente", ki smo jo odstranili. Pokojni mojster je želel zelo, da bi bil novi spremeu tudi sam postavil na svoje mesto, pa zadrževala ga je smrtonosna bolezen. Zato je delo izročil svojemu najboljšemu pomočniku, Andreju Hrastniku, ki je dolgih 35 let bil desna roka svojemu umrlemu mojstru Goršiču. Andrej je novi spremen, kakor tudi cele orgle vglasbil te dni v mojo popolno zadovoljnost. Častitim gospodom cerkvenim predstojnikom je Andrej večinoma dobro znan, pa sedaj postavljen tako rekoč pod kap, ko mu je umrl delodajalec Goršič. Izrazil pa se je, da bo odslej naprej na svojo roko začel s popravljanjem, vbiranjem, ter morebitnim prestavljanjem orgel. Ker mi ga je g. Goršič sam večkrat hvalil kot dobrega, zanesljivega delavca in mu enaka dela pogostokrat popolnoma prepuščal, kakor n. pr. zadnji čas na Selcih, v Robu, v Kamniku in drugod, Andrej pa je sedaj skoraj brez zaslužka, štejem si v dolžnost in spolnujem s tem tudi njegovo prošnjo, da ga vsem častitim cerkvenim predstojništvom kar najtopleje priporočim za vsa zgoraj omenjena dela. Prepričan sem, da bodo gospodje ž njim in njegovim delom veliko bolj zadovoljni, kakor z marsikaterim mazačem in mojstrom skaze, ki se tolikokrat po župniščih in samostanih ponujajo za popravo (ali boljše pohabo) dragocenega glasbenega orodja, orgel. Bodi tedaj Andrej Hrastnik (v Ljubljani, Krakovo št. 20.) priporočen.	p jergnim Xnoblehar
organist v Kamniku.
Sv. Križ pri Litiji. Minulo je že eno leto, od kar sem poročal o tukajšnjem cerkvenem petji. Znabiti da vam ustrežem, ako zopet kaj povem o našem napredku. V tem času naučili smo se sledečih latinskih maš: Missa „Ave, regiua coeloruml Ig. Hladnik op. 20.; Missa „sacratissimi rosarii" B. M. V. Ig. Hladnik op. 19. „Te deum" A. Foer-sterja op. 58. pel se je že trikrat, enkrat s polnim tekstom. Naučili smo se tudi več
krasnih gradualov A. Foersterja. Ofertorije za Božič, sv. Štefana, novo leto in sv. 3 kralje, Ig. Hladnik, op. 29; drnge J. Lavtižarja, D. Fajgelja in Foersterja. Zadnjič sem Vam poročal, da introita in graduala še ne popevamo, a zdaj smo tudi te pričeli. Velikonočno nedeljo smo peli prvič vse liturgično in tako nadaljujemo. Počasi sicer, a vendar napredujemo. Postni čas in tudi velikonočne praznike peli smo večinoma brez orgel, ker so popolnoma dostale. Iz Mokronoga jih je prišel r. g. Goršič ogledat ter rekel, da se ne morejo več dobro popraviti in najbolje bi bilo, da se sežgo in nove napravijo. Ker pa za nove še ni denarja, bi bil r. g. Goršič še vendar stare popravil kolikor mogoče; organist pač tudi popravljenih ne more biti vesel. — Pri navadnih mašah pojemo največ iz Slave Bogu in drugih domačih skladateljev. Pevcev z organistom vred je 8, 2 soprana, 3 alti, 2 tenora in en bas. — Še to-le: Bil sem 13. junija t. j. na dan sv. Antona Padovanskega na Božjem potu v Štangi pri Litiji; šel sem z veseljem tudi zaradi tega, da slišim lepo petje štangarskih pevcev pod vodstvom vrlega organista Alojz. Mihelčiča. Ob 7. uri bila je slovesna sv. maša, pri kateri so peli sledeče: Pri izpostavljenju sv. Reš. Tel. »Pange lingua" P. A. Hribar. Introitus in Communio koral. „Missa Cunibert", P. Rampis; Graduale nJustns nt palma" A. Foerster. Offertorium „Veritas mea" g. Lavtižar. Pred blagoslovom »Tantum ergo in Genitori" P. A. Hribar; po blagoslovu »Laudate Dom.", iz Cecilije. »Respon-sorije" A. Foersterja, 4 glasno brez orgel. Pri darovanju (ofru) iz Cecilije „Vse o Bog" — in od sv. Antona Pad. iz Slave Bogu P. A. Hribar.
Petje in orglanje je bilo prav veličastno in navdušeno, da zares poveličuje službo
Božjo.
Ta dan pride tudi procesija iz 2 sosednih župnij, Prežganja in Janča, po katerih slede tudi svete maše; pri prvi so peli prežganjski pevci. Maša: Slava Bogu, pri darovanju od sv. Antona Pad. iz Cecilije. Po povzdigovanju in obhajilu iz Cecilije; petje je bilo dobro. Želeti je, da bi g. orglavec ne pretrgoval prediger in poiger iz g. Bliedove zbirke, ampak igral cele, kadar ima tako priložnost. Upati je, da bo g. organist, ki je še mlad, tudi to kmalu spolnoval.
Potem sledč pa Janški pevci. Peli so: Mašo Ig. Hladnika, pri darovanju od sv. Antona Pad. iz Slave Bogu, obhajilna in poobhajilna iz SI. Bogu. Igranje dostojno cerkveno kakor tudi petje; želeti je lepšega izgovarjanja iu bolj v taktu. Delajmo vse iz ljubezni do cerkvene glasbe ter v čast Božjo, pa bodemo vse ovire premagali.
Fr. Gerden.
Iz Podmelca. Vendar enkrat — hvala Bogul Peli smo dne 15. avgusta, na praznik naše zaščitnice in patrone M. D., peli smo vse, kakor se tiče in kakor treba peti v cerkvi. Sicer nočem hvaliti ni sebe, ni svojih pevcev; ali toliko že lahko rečem: storili smo vsi svojo dolžnost — v čast naši farni cerkvi, naši občini, ljudstvu našemu v veselje iu tujcem v spodbudo ter posnemo. Eno je bilo, kar me je vodilo pri napornem delu, kar me je navduševalo - in to je: da bi se tudi pri nas širilo bolj in bolj pravo cerkveno petje. In Bog - hvala Mu — je blagoslovil moj trud, poplačal napori
Peli smo Schweitzer-jevo „Kind - Jes u - Mes s e", katero smo se letos naučili; Introitus in Communio sta bila koralna — prav tisti koral, ki se zdi nekaterim „ascbgrau", mnogim pa velikotedensko petje; Graduale je bil v falsibordonih z mogočnim Witt-ovim „Alleluja"; Offertorium pa Groiss-ov, prirejen za tri (oziroma, štiri) glasove; in slednjič Tantum ergo od Schubigerja iz zbirke P. Angelikove, kateri je našim ušesom (ki niso za cerkveno petje še popolnem odprta!) posebno imponoval.
Morebiti bi rad kdo vprašal: Kako pa ob drugih prilikah (nedeljah, manjših praznikih) pojete? Je-li vse dobro in »kakor se tiče"? Žal, da moram priznati, da nismo še povsod in vselej „na konju"; toda upanje imamo, da bomo — i mi napredovali; vstrajnost in dobra volja zmagate vse!
Gospod urednik, če hočete, dobite za božične praznike zopet tako »poročilo" — seveda »z napredkom". — (Prosimo 1 Vred.)
Z Goriškega. (Cecilijanci na sv. Gori.) Lepa slovesnost se je vršila dne 6. septembra na sveti Goii pri Gorici. Prišli so pevci iz Cerkna, Šebrelj, Čepovana in Št. Viške Gore počastit mater Božjo. Bilo je nad petdeset pevcev, blizu toliko duhovnov in na stotine druzega ljudstva, ki je priromalo na slovečo božjo pot h Kraljici nebes. Ob deseti uri pričela se je sv. maša, katero so darovali prevzvišeni knez in nidškof Goriški, dr. Jakob Missia. Omenjeni pevski kori peli so izborno pod vodstvom gospoda župnika Kokošarja. Pela se je Schvveitzerjeva Schutzengel - Messe. Graduale „Anima nostra", Ant. Foerster. Offertorium „Exsultabuut" Witt; Introitus in Communio koralno. Popoldne ob 3 uri bile so pete litauije. Pele so se krasne Kikošarjeve, katere so pred nekaj leti izšle v prilogi „Cerkv. Glas." „Tantnm ergo" od Palestrina. Po blagoslovu zapeli so še avstrijsko in papeževo himno, in več Marijinih pesmi deloma iz Cecilije, deloma iz zbirke „Slava Bogu". — Naj bi služilo to vzgledno petje v izgled vsem drugim pevskim korom v okolici Goriški, kateri ne pojejo pri službi Božji po cerkvenih določilih.
Gabrijel Bevk.
Razne reči.
f Dnd 29. avgusta t. 1. umrl je v Ljubljani po kratki in mučni bolezni, previden s sv. zakramenti za umirajoče bi. gospod Fran Goršič, mešč&n, orgl. stavbeni mojster in posestnik v 62. letu svoje starosti. — To je hud udarec za orglarsko umetnost v obče, posebno pa še za naše slovenske pokrajine. Koliko je rajnik storil za povzdigo svoje stroke, je čč. bralcem sicer znano; prihranimo si pa o njegovem delovanji pozneje kaj več povedati. Za danes le toliko, daje bil rajni Goršič v vsakem ožim ,raož", katerega takoj po smrti že težko pogrešamo. Sveti mu večna luči
—	Vis. čast. g. dr. Frančišek Sedej, c. in kr. dvorni kapelan in vodja v Av-gustineji na Dunaji je postal kanonik metropole v Gorici, kjer je že svoje mesto zasedel. Iz srca čestitamo gosp. kanoniku, goriški nadškoflji in njenemu „Cecil. društvu", čegar duša je bil celo na tujem.
—	V orglarsko šolo Cecil. društva v Ljubljani, katera je pričela šolsko li to 189S/9 dne 19. septembra, je na novo sprejetih 8 učencev iz ljubljanske škofiie; ker je od lanskega leta ostalo še 14 učencev, znaša število vseh 22, kar jez ozirom na učna sredstva veliko.
—	Podučevalnega k n r z a Cecil. društva za sekovsko škofijo, ki se je od 19. do 24. sept. vršil v Gradcu, udeležilo se je kakih 30 poslušalcev in 5 poslušalk. Predavanja so bila prav zanimiva zlasti o koralu in ukazih za liturgično petje. Žal, da se je izmed Slovencev tega kurza udeležil edini celjski mestni orglavec, g. K. Bervar.
—	Stara pesem. Nek cerkveni pevovodja piše z Dunija med drugim: „Sploh prav nehvaležna reč je dandanes posvetiti se cerkveni glasbi. K temu treba nenavadno nesebičnosti in poguma, lakote umreti! Prve sem imel dovolj, druzega mi pa manjki. Habert je bil velik duh, kateri se je za malenkosti malo brigal; „prišcl je, videl, zmtgal in — poginil glada!" . . . Mnogokrat moram poskušati z enim samim pevcem. In ako bi zapovedoval in bil mvoljen, bi ne imel ne enega pevca na koru. Žalostno, da se naši reet. eccl. za našo reformo tako malo brigajo in le od pevovodje vse zahtevajo. Zgledne potrpežljivosti in prirojene jančje pohlevnosti treba, da si vedno proseč ohranim prostovoljno sodelujoče pevce, etc. etc." Dragi bralec, kaj porečeš k temu? Ali uiso tudi še drugod enake razmere?
—	V arhivu cerkve sv. Petra na Dunaji našli so nekaj novih pesem, eno mašo, čveteroročno fantazijo in rondo Fr. S c h u b e r t-a; od Beethoven-a pa skladbo za zbor in popolni orkester. Da so take najdbe kaj vredne, priča to, da se je nedavno v Berolinu rokopis dveh malo znanih koncertnih arij Mozartovih prodal za 9800 m.irk, na Dunaji pa rokopis nekaterih odlomkov Beethovenovih skladb za 120.000 goldinarjev — svota, ki velikansko presega skupni dobiček vseh rajnkih in živih slovenskih skladateljev.
Današnjemu listu je pridana 9. štev. prilog-.