674
Budislav: Pod kostanjem.
so se pojavljali ti vzkliki . . . Pojemali so, zamirali, kakor bi otrp-nevali v rezkem mrazu,, ki je nastopal imdalje kruteje.
Le e kakor iz nedogledne daljave prihajajo odmev se je slialo:
O mamica, el je, el in ne bo ga ve!
In vedno tise in tise:
v
Sel je . . . el . . . in ne bo ga ve! . . . Naposled se je culo le e nekako hropenje . . . Potem pa je bilo popolnoma mirno in tiho ...
I
Pod kostanjem.
zza mranega nebesa se je kviku mesec vzpel, trudna vzibal je drevesa vetra pi v epet vesel.
Temno je objel alejo sladki, vseobseni mir na kostanju k veji vejo nagnil hladni je zefir; in duhtee zautela veja k veji je, kakor bi v poljub sprejela deva eljne ustnice . . .
In zaplakala je vroe
ona pod kostanjem: Stoj
pusti e poljube goe,
saj ne more biti moj! . . .
Od kostanja je kanila
takrat rosa biserna,
njemu lice porosila
solza je iz dna srca.
Budislav.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si