Izhaja vsak Oatrtok
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Trst, Ul. Martiri della Libertž (Ul. Commerciale) 5/1. Tel. 28-770. Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Poštni č. r.: Trst, 11/6464
PoStnina plačana v gotovini
NOVI LIST
Posamožna it. lir 50.-
NAROČNINA: tromesečna lir 350 - polletna lir 650 - letna lir 1250; — za ino zemstvo: tromesečna lir 600 - polletna lir 1100 - letna lir 2200. Oglasi po dogovoru
Spedlzlone In abb. postale I. gr.
ŠT. 198
TRST, ČETRTEK 3. APRILA 1958, GORICA
LET. VII.
Slovenska manjšina ob veliki noči 1958
Stoletne pratike razporejajo leta v cikle: v lake dolgih in liudili zini s kratkimi, deževnimi poletji in v lake milili zim z dolgimi in vročimi poletji. So pa tudi cikli, kjer so letni časi v pravilnem ravnotežju in zato prinašajo obilno žetev.
Tudi človeško zgodovino lahko delimo t> slična razdobja, le da trajajo mnogo dalje kot vremenski cikli iz pratik: včasih po cela desetletja in celo stoletja. Slovenci so šli v svoji preteklosti tudi skozi zelo dolge dobe hudih let, toda njim so vedno prej ali slej sledili sončnejši časi, ko so se mogli krepkeje in mirneje razvijati.
Mnogo znamenj kaže, da se slovensko ljudstvo v naših krajih spet nahaja v težkem in temnem zgodovinskem obdobju.Prisiljeno je živeti v mrzlem ozračju narodne mržnje in popolnega nerazumevanja vladajočega naroda za njegove najosnovnejše človeške in so'•
cialne pravice ter potrebe. V takih razmerah zamirajo nežne kali naših kulturnih, gospodarskih in političnih pobud.
Mnogi med nami pri tem vsemu. nakijub krepko vztrajajo v truda polnem delu za ljudstvo, drugi pa kljub navidezni trdnosti že notranje omahujejo in pričenjajo zgubljati vero v bodočnost slovenske manjšine. Starejšim, ki so žrtvovali morda vse življenje za slovenstvo teh krajev, se danes zdi, kot da je bil ves njihov trud zaman.
Toda, če je tako obupavanje spričo težkih trenutnih razmer razumljivo in deloma opravičljivo, ga stvarni razlogi vendarle n e opravičujejo.
Slovenski narod je namreč, kot nam zgodovina dokazuje, neverjetno močan in trdoživ organizem. Saj je preživel že dolga razdobja navideznega mrtvila, ko se jtt zdelo, da bo omagal in propadel, kol so propadli živ-
ljenjski organizmi nekdaj močnih narodov Keltov, Gotov, Langobardov, Obrov in mnogo drugih. Toda čudežno je sredi največjih stisk vselej vendarle vzdržal ter si ob nay^ manjšem sončnem siju, ki ga je ogrel, luko j opomogel, se predramil in razvijal dalje.
Razdobje dolgih zim in pičlih sončnih dni je bilo pri kraju in napočil je čas, v katerem sta se okrepili slovenska kultura in narodna zavednost.
Danes smo spet v ciklu let, ko Slovenci teh krajev v svojem zgodovinskem razvoju spet pogrešajo toplega sonca. Pomislili pa je treba, da so se medtem razmere v svetu prav temeljito in zelo globoko spremenile. Živimo v času, ko se vsi neenakopravni, zapostavljeni in zatirani narodi celo v Afriki in Aziji prebujajo, doživljajo preporod in svojo (Nadaljevanje na 2. strani)
MILKO BAMBIČ
VELIKONOČNO JUTRO NA KRASU
NOVICE Z VSEGA SVETA
ZMAGA NIKITE HRUŠČEVA
Pred nelklaj dnevi je šla skozi svet novica, ki je vzbudila v vseli deželah velikansko pozornost. Načelnik sovjetske vlade maršal Bul-gamin je moral odstopiti in na njegovo mesto je .bil enoglasno1 izvoljen Nikita Hroščev, ki je obenem ostal še nadalje glavni tajnik bolj-ševišlke stranke.
Tako se je v njegovih .rokah združila vsa oblast nad Sovjetsko Rusijo in Ilniščev je postal eden najmogočnejših mož na zemlji. Tolike moči niso imeli niti ruski carji, edino Stal ima lahko primerjamo s Hruščevom.
To pomeni njegovo popolno zmago nad vsemi .tekmeci v boju za nasledstvo 1. 1953 unnrlega diktatorja1, talko d'a sedaj Hruščev sam določa smer vsej notranji in zunanji politiki. Rusije ter s tem tudi prav odločujoče vpliva na odniošaje med državami in narodi v svetu.
Bulganin je padel zaradi tega, ker ni Hru-ščeva v trenutku nevarne borbe proti Matlen-kovu, Molotovu in Kaganoviču, ko je šlo za njegov politični obstoj, odkrito podpiral, marveč stal nekako ob strani. Ker se nanj ni. mogel brezpogojno zanesti, je Hruščev Butgami na odstranil.
Kako bo uporabil oblast ?
Ves zapadni svet se sedaj sprašuje, kako bo Hruščev uporabil neznansko oblast, ki se je je zlasti po padcu maršala' Žukova polastil v Rusiji.
Da je on neomejen gospodar 200-miilijon-ske države, je namreč izven dvoma. Po odstranitvi maršala Žukova je na njegovi strani armada, skoro izključno njegovi somišljeniki sede v vodstvu stranke in ,pri nedavnih volitvah so' bili njegovi pristaši v ogromni večini izbrani tudi v parlament.
Nitkljer ni1 torej nikogar, ki bi lahko, resno omejeval njegovo oblast ter oviral njegove politične načrte.
Na zapadu se v prvi vrsti zanimajo, kakšna bo njegova zunanja politika. Sprašujejo se seve v glavnem ali sc bo pod njegovo vlado Izvršilo splošno razmnoževanje in zatem poravnala vsaj najhujša nasprotja med vzhodnim in zapadnim taborom, od česar je odvisen mir med narodi.
Slovenska manjšina ob veliki noči
(Nadaljevanje s 1. strani)
veliko noč. Kar velja za črnska plemena, mora veljali in bo prav gotovo veljalo tudi za Slovence!
Bliža se lorej tudi za nas razdobje zakasnele narodne pomladi, ko bosta tem bujne je planili v rast ter cvet vsa moč in nadarjenost našega naroda ter rodili bogate plodove na vseli področjih življenja. To ni upanje, marveč popolna gotovost!
Tudi naše ljudstvo bo doživelo svojo veliko noč, na katero se moramo pripravljati z globoko in neomajno vero v srcu. Obup je dih smrti, upanje in vera pa vonj pomladi. Zato nikar ne tožimo in obupujmo, ampak veselo pričakujmo slovensko Vstajenje, ki mora po vseh zakonih zgodovine priti.
To je radostna gotovost, ki nas prešinja na praznik Kristusovega Vstajenja, največjega krščanskega praznika, polnega božjega in humanega smisla in pomena.
Kakšna bo politika Nikite Hruščeva, danes še nihče ne ve. Razodelo sc bo pa prav kmalu, kajti na velikem vrhunskem sestanku načelnikov vlad ho Hruščev sam zastopal Sovjetsko zvezo in tu bo moral odkriti, kaj resnično namerava in hoče.
UKINJENI ATOMSKI POSKUSI
Prvi sklep, 'ki ga je sprejela vlada Nikite Hruščeva, je bil, da Sovjetska' Rusija takoj prostovoljno ustavi atomska razstreljevanja.
Obenem je bil naslovljen na zapadnjake poziv, naj oni Store isto, ker bi si Rusi sicer pridržali pravico, da atomske poskuse vsak čas lahlklo obnove.
Zapadinjaki označujejo ukrep Moskve za golo propagando, zaklaj po njegovem besedilu se izdelovanje vodikovih bomb lahko neovirano nadaljuje. Tekma v oboroževanju hi šla t o rej kljub vsemu naprej. Razen tega so Rusi izvršili zadnje mesece toliko- poskusov, da za lep čas ne potrebujejo novih. Sedaj seve zahtevajo, naj jih ukinejo zapad-njaki, katerim so nujno potrebni, da dohitijo Rusijo.
Sklep Moskve je spravil zapad vsekakor v veliko zagato, zakaj ljudstva po vsem1 svetu
si ničesar bolj iz srca ne žele, kot da bi končno že prenehala atomska razstreljevanja.
SESTANEK V KARADJORDŽEVU
Pretekli teden so se prvič po madžarskih dogodlkih sestali na politična pogajanja zastopniki Jugoslavije in Ogrske. Zbrali so se na veleposestvu Karadjordževu v bližini državne meje.
Dogodek je vzbudil pozornost, ker so od-nošaji med Kadarjevo vlado in Beogradom bili doslej zelo slabi. Vzroki so znani. Ko se je jeseni 1956 madžarska revolucija izjalovila, so se načelnik tedanje vlade Imre Nagy in prijatelji zatekli v poslopje jugoslovanskega veleposlaništva v Budimpešti, kjer so našli zatočišče. Nova vlada Janoša Kadairja je zatem podpisala dogovor z Jugoslovani, da se Nagyju in spremljevalcem ne lio nič zgodilo in da se zato- lahko v miru vrnejo domov. Toda Nagy in tovariši so- komaj zapustili jugoslovansko poslaništvo, ko so jih Rusi stlačili v avtomobile ter odpeljali v Romu-nijo.
Kadarjeva vlada je pozneje naperila zoper Nagyja in sodelavce tudi tožbo zaradi veleizdaje in začela zapirati in preganjati njegove prijatelje po državi.
Jugoslovanski pogoji
Tako verolomno obnašanje je seve popolnoma skvarilo razmerje med Beogradom in Budimpešto. Ko je Kadar preteklega novembra predlagal Jugoslovanom, naj bi se spor na kakšen način rešil, je zato' Tito stavil za poravnavo določene pogoje.
Zahteval je, naj se ustavi sodni postopek zoper Imre Nagyja in somišljenike ter sploh preneha preganjanje njegovih bivših sode-
lavcev. Da se od nošaji- z Jugoslavijo normalizirajo', je nadalje potrebno, da carska komunistična stranka ne bo več vodila Kako-sijeve protijugoslovanske-politike.
In res je Kadar nato izpustil na svobodo številne Nagyjeve prijatelje, socialnim demokratom, ki so bili v njegovi vladi, je pa dovolil, da se vrnejo v stare poklice. Nagy sam sicer ni še na svobodi, pač pa njegova žena in hčerka ter vdova pok. Rajka in drugi. Od začetka tega leta so na Madžarskem1 politične aretacije prenehale.
To je podlaga, na kateri je bil dosežen »popoln sporazum«, o katerem sta po sestanku v Vojvodini govorila Tito in Kadar.
TRŽAŠKI KANDIDATI
Čeprav že prihodnji četrtek zapade rok za vlaganje kandidatnih list, so na Tržaškem doslej prijavili sodniji imena kandidatov le demokristjani in komunisti. Prvo- mesto na glasovnici si je zagotovila Kršč. demokracija, drugo komun isti.
Nennijevi socialisti in socialni deinokratje pojdejo na volitve ločeno, ker je rimsko vodstvo socialne demokracije v poslednjem trenutku odbilo skupni nastop. Za socialistično’ stranko kandidirata poslanec Giusto Tolloy in Slovenec dr. Stane Bidovec, za socialne demokrate pa prof. Lonza, prof. Dulci, Giu-ricin in dr. Miani.
Dve ločeni listi nameravajo predložiti tudi neodvisneži (indipendentisti). Doslej so znani sami o kandidati Fronte za neodvisnost, in sicer: Borghese, dr. Gianpiceoli, Laurenti in Minca.
Misovci in ostale desničarske skupine niso še objavili imen kandidatov. Zdi se, da so v tem taboru hude razprtije.
JUŽNI TIROL
Porotno sodišče v Trentu je obsodilo sedmerico nemških kmečkih fantov, ki so bili obtoženi, da so lansko leto ubili v prepiru nekega italijanskega financerja, na izredno ležke kazni: Alojz Ebner je dobil dosmrten zapor, 5 drugih mladeničev pa po' 17 let težke ječe.
Nemško časopisje se silno razburja, češ da nosi obsodba zavoljo svoje krutosti očiten pečat političnega maščevanja nad manjšino.
V avstrijskem Tirnim je bila v znak protesta proglašena stavka, deželna vlada v Innsbrucku je sklicala izredno sejo, d,a da dušika ^gorčenju »vsega tirolskega prebivalstva« ter obenem pozvala osrednjo vlado na Dunaju, naj naredi vse, da se »obsodbe še enkrat pravično preuče.«
Kancler Raab, ki se nahaja trenutno v Rimu, je dobil nalog, naj o zadevi govori z Zo-lijem in zunanjim ministrom Peli o.
Organizacija Bergisel — Bund predlaga, naj se krivična .razsodba predloži v presojo tudi mednarodni komisiji pravnikov v Haagu ter odboru za človečanske pravice Evropskega sveta.
Vodstvo 'manjšine v Boemu je pa sklenilo, naj se po vsej deželi pobirajo denarni prispevki za svojce obsojencev.
OPOZORILO
Bralce in naročnike opozarjamo, da zaradi današnje povečane izdaje prihodnja številka Novega lista ne izide prihodnji četrtek, temveč 17. aprila.	UPRAVA
ŠE O SLOVENCIH IN VOLITVAH V PARLAMENT
„Kršč. demokracija je, ki spoštuje naše... vrednote"
Niti enega glasu sovražnikom naše manjšine! - Potreben je sestanek nekomunističnih Slovencev
Volit ve v rimski parlament bodo sicer šele 25. maja. toda pri nas je ni zavedne slovenske družine, ki bi že danes o njih živahno ne razpravljala. Važno je ugotoviti, kako SO' si ljudje najbolj nasprotnega prepričanja pri tem v eni točki popolnoma edini.
Vsi menijo, da se našemu ljudstvu godi očitna krivica, Iker mu ni bilo zagotovljeno zastopstvo v parlamentu, kjer ibi moglo zagovarjati svoje pravice in potrebe.
Kdo' je t O' zakrivil, je brez dvoma po-menih. no zgodovinsko vprašanje. Kat. glas z dne 27. marca piše, da sta pravico do parlamentarnega zastopstva dosegla za Francoze zunanji minister Bidault, za Tirolce pa avstrijski minister Gruber. Zakaj ni torej iste pravice izvojevala Jugoslavija in' zlasti minister Kardelj za Slovence pod Italijo?
Kakšni so vzroki, mi seveda ne vemo, Iker nam ni znano, kako so tekla diplomatska pogajanja. To, kot sani priznava, tudi Kat. glasu ni znano.
KRIVICA JE VSEKAKOR OČITNA
Razlika med nami in Kat. glasom je le v tem, da o stvareh, katere so nam nepoznane, načeloma nočemo izrekati sodb in obsodb. Prej moramo imeti v rokah dokaze. Kot kristjani se pač držimo moralne zapovedi, da nikomur in niti najhujšemu nasprotniku no smemo delati zavestno krivice. O vsem se trudimo pisati vselej sam o resnico.
1 ako smo n. pr. prisiljeni ugotoviti, da je neresnično, kar je Kat. glas objavil o Južnih Tirolcih. Avstrijski minister Gruber jim v pogodbi z Italijo ni zagotovil pravice do primernega zastopstva v rimskem parlamentu. O tem ni niti besedice v dogovoru med Avstrijo in Italijo. Pravico do parlamentarnega zastopstva si je izgovoril samo Bidault za francosko manjšino v Dolini Aoste.
S Kat. glasom in vsemi Slovenci se pa strinjamo v tem, da je očitno krivica, ako ista pravica ni bila priznana tudi naši manjšini. Kdo nosi za to odgovornost, ne vemo, če bi imeli dokaze, da jo nosi naša matična država, bi brez pomisleka obsodili njene voditelje.
Za sedaj je le neizpodbitno jasno, da je krivica bila storjena in da je v moči Italije jo popraviti: če hi- Kršč. demokracija hotela. bi lahko čez noč izenačila Slovence s Francozi. Zakaj tega ne stori?
ZA KOGA NAJ GLASUJEMO?
Dejstvo na žalost je, da demokristjani tega niso naredili in da smo Slovenci zato oropani svojega zakonitega predstavništva v parlamentu ter primorani glasovati za italijanske stranke.
Nastane vprašanje, za katere.
Kat. glas je v zadnji številki sprožil vprašanje, ali hi ne bilo pametno, da »krščansko im demokratično misleči Slovenci« kljub vsemu volijo kandidate Italijanske kršč. demokracije.
O tej stranki sicer pravi, da se za našo manjšino prav nič ne briga in da je ta brezbrižnost pri njenem vodstvu »gotovo obsod-
be vredna.« Medtem ko se soeial-komunisti trudijo, kalko bi pridobili Slovence, ter jim ponujajo- pomoč v njihovem boju za narodno enakopravnost, se demokristjani zanimajo za katoliške Slovence kot za lanski sneg.
Kje je vzrok? V tem, da je vodstvo tukajšnje Kršč. demokracije »zaslepljeno s fašizmom in šovinizmom!« Sodba je povsem pravilna. Iz nje nujno' izhaja, da naši demokristjani težijo ravno tako kot fašisti za tem, kako bi Slovence potujčili, se pravi zbrisali kot poseben narod z obličja, zemlje. Tukajšnje demokristjane moramo torej imeti za sovražnike slovenskega ljudstva.
Takih narodnih zagrizencev in oboževa-telj-ev poganskega nacionalizma ne najdemo nikjer med kršča-nsko-demokr-atskimi gibanji v Evropi! To ni nikalko pretiravanje, marveč je na žalost neizpodbitna resnica.
ALI NAJ PODPREMO NAŠE SOVRAŽNIKE?
Ko smo brali, kako tudi Kat. glas pravilno žigosa fašistično miselnost naših -demokristjanov, smo bili zelo radovedni, kakšne politične zaključke bo- iz tega napravil. Kaj bo svetoval slovenskim volivcem?
V naše veliko presenečenje jim je priporočil, naj podprejo ravno kandidate »s fašizmom in šovinizmom zaslepljenih« demokristjanov. Obenem z nami so se vsi narodno zavedni Slovenci naših krajev prijeli za glavo in se vprašali, kakšna je logika gospodov pri Kat. glasu.
Pomoč, hi bi jo bilo treba nuditi demo-kristjanškim sovražnikom slovenskega naroda, utemeljujejo gospodje takole:
»Socialkomunistom ni narodnost prav nič pri srcu. Poleg tega je socialkomunizem brezbožen sistem, ki v Sloveniji uničuje vse, kar je krščanskega.«
Vzemimo, da je vse to do pičice resnično. Toda kaj sledi iz tega? Prav gotovo ne, da bi bili mi zato oproščeni, dolžnosti, ki jih imamo do svojega naroda. Tukajšnjemu slovenskemu ljudstvu pa ne moremo služiti s tem, da se. zavzemamo- za tako- ali drugačno rešitev mednarodnih sporov, na katere naša manjšina- nima žal prav nobenega vpliva, temveč le s tem, da z vsemi močmi pomagamo Slovencem, med katerimi živimo in za
katerih usodo smo soodgovorni, da duhovno in narodno ne propadejo. To je naša prva naloga! Edino no tem, kako smo to nalogo izvršili, nas bo sodila zgodovina.
V svetem boju, ki ga tukajšnji Slovenci bijejo za goli obstanek, ji-m pamet narekuje, da sprejmejo pomoč, od kogarkoli jim jo nudi. Zakaj naj bi nas pri lem n. [ir. vznemirjalo, da -italijanškim socia-lkoinunisto-ni »narodnost ni prav nič pri srcu?« Za- nais je važno samo to, ali so voljni Slovence v njihovi pravični stvari podpirati-.
Ko je bilo treba uzakoniti slovensko- šolstvo, so n. [ir. komunisti ponudili manjšini svojo podporo-. Nobeni slovenski skupini in niti ne SDZ ali Slov. kat. skupnosti ni padlo tedaj na pamet, da bi pom-oč odklonila, Iker I jo nudijo komunisti. Za pomoč So bile vse naše stranke nasprotno lival-ežne in tako njih ravnanje je bilo pametno.
ČEMU NAJ BRALCI VERJAMEJO?
Če Ivi bili namesto komunistov podprli slovensko šolstvo krščanski demokrati, kar bi bili po svojih verskih necelih morali prvi storiti, bi bil naš narod njim hvaležen.
Zakaj tega niso napravili? Zategadelj ne, je napisal Kat. glas, ker je njih vodstvo »še vedno zaslepljeno s fašizmom i-n šovinizmom«. Če je to res, kot na žalost je, se mora zavednemu Slovencu naravnost vsa notranjost upreti, ko bere Ikoj nato v istem listu in is-tem članku poziv na slovenske volivce, naj vendarle glasujejo za -te fašistične i-n šovinistične nasprotnike našega- naroda. Posebno- ga mora udariti v obraz utemeljitev Kat. glasa: nKršč. demokracija je, ki spoštuje naše verske in narodne vrednote, čeprav teh slednjih niso še zakonsko zaščitili.«
0 demokristjanih pišejo torej gospodje iz •Gorice najprej, da so kot ljudje fašistične miselnosti naši manjšini nasprotni, v isti sapi jih pa označujejo za spoštovalce naših verskih in narodnih vrednot. Kaiko se to ujema? Katera od nasprotnih in izključujočih se trditev je potemtakem resnična in katera lažniva? Čiitatelji lista res ne vedo, čemu naj bi- verjeli.
(Nadaljevanje na 4. strani)
NOTI LIST Mi
vesele in blagoslovljene velikonočne praznike naročnikom, bralcem, sodelavcem, prijateljem in vsem Slovencem
NOVICE
ODKRILI SO TOLOVAJE
Policiji v Milanu je pred dnevi uspelo odkriti zločince, ki so< 27. februarja ob belem dnevu ter na eni najprometnejših ulic inesta izropali tovornik nekega denarnega zavoda. Ukradenih je bilo, kot znano, 114 milijonov lir. Pri ropu je sodelovalo 7 zlikovcev, od katerih jih pet že sedi v zaporni. Po 72 urah nepretrganih zasliševanj so tatovi zločin priznali. Vsi so doma ‘m Milana' ter so zaradi tatvin že bili v zaporu. Njihov vodja ima komaj 30 let, a je zaradi kraje že bil en-krait obsojen na 15 let ječe.
Policija je zlikovcem prišla na sled na zelo zanimiv način. Pred 20 dnevi je neki stražnik na cesti opazil mlado žensko, oblečeno v lepem- in dragem krznenem plašču1. Ker je to> bila prijateljica znane tatice, je stražnik začel premišljevati, od kod denar za tako bogato oblačilo. Da se zadeva pojasnil, je policija nenadoma naredila ženski hišno preiskavo ter piri njej našla kar — 18 milijonov! Na vprašanje, od kod toliko denarja, ni znala odgovoriti. Ker so stražniki vztrajali, je ženska naposled izpovedala, da so milijoni last njenega ljubimca, ki; ji je obenem Ikupil krzneni plašč. Bogati mož ni bil seveda nihče drug kot eden izmed roparjev 114 milijonov. Taiko je policija našla prvo* sled za zločinci teor zatem vse zašila.
NOVA STRANKA
JNa prihodnjih volitvah za rimski parlament bo posegla v boj tudi nova stranka italijanskih katoličanov. Privzela si je naziv Partito cattolico di riscossa nazionalc — Katoliška stranka narodnega prebujenja.
Voditelji pravijo, da hočejo zbrati v svojem gibanju vse katoličane, ki so nezadovoljni z oblastno, monopolistično politiko Kršč. demokracije.
UMRL JE KARDINAL VERDE
V Rimu je umrl najstarejši kardinal katoliške Cerkve 93-letni kardinal Alcssamdro Verd e. Z njegovo smrtjo je zbor kardinalov padel na 56 članov, med katerimi je 18 Italijanov in 38 inozemcev. Ti tvorijo torej več ko dve tret j insko večino in bi ob nenadni papeževi smrti lahko izvolili za poglavarja Cerkve Ne it ali jama. To je njihova poglavitna pravica.
Pri sv. stolici sami, kjer imajo sedež rimska oblastva vesoljne (Cerkve, imajo pa odločilni vpliv še vedno pretežno Italijani.
ČUDNA TOMROLA
Neko dobrodelno društvo v La Pazu, glavnem mestu južnoameriške republike Bolivije, je priredilo tombolo ter razpisalo kot glavni dobitek — družinsko grobnico. Zmagovalec je bil neiki mladenič, Iki je nekaj dni zatem utonil v bližnji' reki. Ker trupla niso našli, je grob ostal prazen.
DRAGO VELIKONOČNO JAJCE
V mestecu Gela na Siciliji je veleposestnik Di Bona zasačil svejega najemnika' Anloinuz-zija prav v trenutku, ko je iz kurnika nesel v žepu skrito eno jajce. Odslovil ga je iz službe in naznanil podolji zaradi /ki raj o.
Na obravnavi se je pa izjkazalo, da je najemnik prejemal 20 let prenizko plačo, in zato je njegov odvetnik vil«žil tožbo za za-stanike in odpravnino. Veleposestnik bo moral odšteti najemniku približno 4 milijone lir. To je gotovo najdražje jajce na svetu.
„Kršč. demokracija je, ki spoštuje naše... vrednote”
(Nadaljevanje s 3. strani)
Spoštovanje do slovenskih verskih in narodnih vrednot se kaže, kot bo vsakdo priznal, le v dejanjih in ne v besedah. Kaj so torej demokristjani za Slovence1 naredili?
Začnimo s šolstvom. Čeprav so na vladi eno desetletje, niso dali Slovencem niti ene nove šole: njihova politika s'e je omejila na to, da niso uničili tistih, ki smo jih brez njihove zasluge že imeli. Pač pa so skušali naše Šolstvo izpodkopati. Tako so z zloglasnim Palamarovim odlokom, ki zapoveduje otrokom slovenskih optantov na Goriškom obiskovanje italijanskih šol, oropali naše šole stotin učencev.
V Beneški Sloveniji so začetke slovenskega pouka, nastajajočega za časa protifasistov-ske borbe, v kali zatrli in šole1 spet do kraja potujčili. V njih se niti verouk ne sme opravljati v jeziku otrok. Razen tega je v več ko dveh tretjinah beneško-slo v e nski h duhovnij vse cerkveno življenje poitalijančeno, dušno pastirstvo se je tam spremenilo v politično orodje raznarodovanja.
Kaj so vladaj oči (lem oik risi jan, i do danes naredili, da se to sramotno stanje otdipravi? Praiv ničesar! Tako spoštujejo gospodje ver-sikie in narodne vrednote Slovencev.
MANJ KOT KAPLJA V MORJU
Že ta dva primera, ki simo jih iz nepregledne množice krivic navedli, mislimo, da vsakemu zavednemu Slovencu povsem zadostujeta. Kaj bi še naštevali ostale'krivice na Tržaškem in Goriškem! Kar smo omenili, je dovolj, da vsak naš človek ve, s kom ima opravka, ter spozna, da kot zvest član naroda po svoji vesti ne more in ne sme podpirati pri prihodnjih volitvah predstavnikov ta-
ke protislovenske politike.
Gospodje pri Kat. glasu so pa mišljenja, da morajo »demokratično in krščansko misleči« Slovenci 25. maja iklljub temu glasovati za tukajšnje kandidate Kršč. demokracije, ter navajajo kot razlog še tole: Kršč. demokracija je »ubranila, da ni komunizem zajel Italije, kot je zajel sosedne dežele na vzhodu.« Ona je še najtrdnejši branik demokratičnih pravic in »te uživamo tudi mi.« Zmaga socialkomunizma »v Italiji bi pomenila zmago brezbožne dilkdature.« Da se to ne zgodi, morajo zato slovenski katoličani oddati glas Kršč. demokraciji.
Tudi tu hočemo izhajati s stališča, da so zgodovinske zasluge demokristjanov za demokracijo v Italiji res take, kot jih list opisuje. Tudi mi smo odločno nasprotni, da bi v Italiji spet zavladala diktatura; saj sino se je res več ik'ot dovolj naužili za: časa fašizma. Velika zmota goriških gospodov je Je, ko si umišljajo, da je ohranitev demokracije v Italiji kakorkoli odvisna od slovenskih glasov.
Volivcev je v državi okrog 34 milijonov. S (kolikimi števili računajo velike stranke, sino spoznali ravno le dni, ko so nekateri politiki napovedali, da bodo demokristjani pri volitvah en milijon glasov zgubili, drugi pa, da bodo poldrugi milijon pridobili. Pridobili torej množico’, skoro tako veliko kot ves slovenski narod.
ZA NAS SE NITI NE MENIJO
Kaj naj spričo teh milijon sikih številk pomeni drobcena peščica slovenskih glasovnic za politično' bodočnost republike? Manj kot kapljo v morju. Pravi nič! Samo ljudje, ki žive na luni, morejo misliti, da je od Sloven-1
cev odvisna demokracija v Italiji.
Isto mišljenje o1 popolni brezpomembnosti slovenskih glasov imajo seveda tudi denio-kristjanski politiikli. Njim, se zdijo slovenski glasovi tako važni, da se zanje niti ne potegujejo! Nobenemu vodilnemu demokristjanu se ni do danes zdelo vredno, da bi' iskal stike z zastopniki naše manjšine ter jih povprašal. kaj naše ljudstvo1 hoče in potrebuje. To ft rb sc prepustili soicialkomunistom! S slovenskimi katoličani, svojimi brati v Kristusu, se obnašajo tako, kot da jih sploh ni.
Tako ravnajo, ker slovenskih glasov sploh ne potrebujejo. Sicer bi se že javili. In kljub lemru se najdejo med namii ljud je, Iki imajo tako malo narodnega ponosa, da se jim še ponujajo.
Iz neizpodbitnega dejstva, da soi slovenski glasovi za usodo italijanske demokracije popolnoma brezpomembni, nujno' sledi, da imajo »demokratično in krščansko misleči« .Slovenci v prihodnjih volitvah brezpogojno proste ruke. Niti enega poštenega iti pametnega razloga ni mogoče navesti, ki bi jih silil, da vsemu naiklljub glasujejo za demokristjane, o katerih so vsi Slovenci edini, da so zagrizeni nasprotniki našega naroda. Kje se najde na svetu manjšina, ki bi zavestno in brez potrebe pomagala svojimi sovražnikom ?
Če bi tukajšnji Slovenci tako ravnali, bi pred vsem svetom le dokazali, da so> politične nezrelo in bedno ljudstvo in nič drugega. Naša očitna dolžnost zatorej je, da to sramo-to> za vsako ceno preprečimo. Iz tega vzroka predlagamo, naj hi se zastopniki nekomunist ionih političnih skupin čim p rej sestali na posvetovanje ter sklenili, kar narekuje skupna korist naroda, kateremu vsi pripadamo.
SD&pihi h 'T'thuhlu*tjti
BARKOVLJE
O obupnem stanju nekaterih b ar k ovl jamskih poti, /Jasli Bovedsk'e ceste, je Novi list že pisal in zalo nima pomena ponavljati stare pesmi. Bovedčani smo se že sprijaznili z mislijo, da bodo ceste ostale nepopravljene, čeprav je prefekturni komisar obljubil od-poslanstvu iz. Barkovelj, da bo vprašanje cest proučil in v nekaj dneh tudi odgovoril, kaj namerava ukreniti. Od tedai je minilo več tednov, a nihče ni prejel nobenega odgovora.
Toda tudi ob naši obali ni vse v redu. Potem ko je bilo razširjeno barkovljanslkio pristanišče so v smeri proti Miramaru zasuli precej morja, tako da je nastal velikanski prostor, ki ga danes uporabljajo sam® ribiči. Na njem sušijo mreže, medtem ko se ga vsi ostali izogibljejo in se celo otroci raje igrajo v bližnjem vrtu kot na tem prostoru.
/ato res ne razumemo, zakaj z zasipanjem morja nadaljujejo. Sedaj so prišli Skoraj do Križca in pravijo celo, da bodo zasuli vso obalo do kontovelskega- pristana. Nekaj tega velikanskega prostora so asfaltirali, toda vse ostalo1 je v takem stanju, da se celo, Tržačani, sprašujejo, čemu služi to delo, ki je popolnoma pokvarilo vse barkovijanslko obrežje!
Nekateri pravijo, da bodo tu zgradili letališče, hudomušneži trde, da bo prostor služil za medcelinske izstrelke, drugi pa govore, da je trg namenjen raznim cirkusom. In lo bo najbrž držalo. Tako se bodo Barkov-ljani lahko zabavali z lučanjein obročkov in s streljanjem v tarčo in se vozili v majhnih avtomobilih. Vrh tega bodo morali od dela trudni možje pozno v noč poslušati oguljene plošče raznih popevk.
Sodimo1, da bodo’ z zasipanjem naše obale oblastva tujskemu prometu samo škodovala, kajti na ta način se kvari današnje krasno obrežje, ki je edina vaba za tujce.
REPENTABOR
Zvedeli smo, da bodo v kratkem začeli urejevati cesto s Poklona v Repen. Pot ima danes mnogo' ovinlktov, zaradi katerih je že bilo več hudih prometnih nesreč. Zato je občinska uprava sklenila precej ovinkov odpraviti ter na določenih mestih cesto tudi razširiti. Za ta dela je država nakazala 2 in pol milijona in tržaški tehnični urad je grad-njo že odobril. Obenem bodo v bližini občinskega doma zgradila večji nasip, ki bo zemljo zadrževal, da sc ne bo več usipala na cf>sto
Pred kratkim so v naši župni ceirlkivi izvršili več važnih del. Tako so njen stari tlak zamenjali z no-virn ter preuredili stranska oltarja. Svetišče bi bilo treba sedaj še na novo poslikati, a prefektura ni doslej odobrila ustrezne postavke v občinskem proračunu.
ŠTIVAN
Prejšnji petelk je Ustanova treh Benečij oddala na dražbi gradnjo 80 stanovanjskih hiš za istrske ribiče. Sezidali jih bodo v neposredni bližini že obstoječega ribiškega naselja pri Štivanu, v katerem biva, kot znano, 40 istrskih družin. Naselje bo torej skupno štelo 120 italijanskih družin. Če tein prištejemo' nadaljnjih 125, ki so jih pred nedavnim nastanili y Sesljanu, lahlko ugotovimo, da bo v devinsko - nabrežinski občini v krat-
kem dobilo stalno bivališče 245 družin, se pravi okrog tisoč Italijanov. Občina bo sicer še vedno imela slovensko večino, Ioda na obali ibomo Slovenci prvič v zgodovini v manjšini.
Zanimivo je, da istrski ribiči, ki danes bivajo v naselju pri Štivanu, niso prav nič zadovoljni s svojim položajem. Pritožujejo se zlasti, da je kraj. Ibarnor so jih namestili, silno neprimeren za njihov poklic, ker v bližnjem morju sploh ni rib in ker je glavno tržišče (Trst) zelo oddaljeno. Njihove pritožbe so gotovo upravičene, a oblastva se zanje ne zmenijo, kajti raznarodovanje naše obale mora iti do kraja.
BRIŠČIKI
V bližini naše vasi imamo zanimivo kra-ško podzemsko jamo. Na praznik sv. Jožefa je letos bila prvič razsvetljena in jo je obiskalo mnogo tržaških izletnilkiov.
Do jame je iz vasi doslej vodil neroden klanec, ki ga sedaj odpravljajo. Delavci Se-lada te dni že grade 4 metre široko’ cesto, kar bo brez dvoma pripomoglo, da bo obisk jame številnejši kot doslej.
SALEŽ
Ko so pred nedavnim razširili pot iz Šale-ža do Samatorce, so porušili mnogo obcestnih zidov. S posredovanjem občinske uprave ie ustanova Selad slklenila, zidove obnoviti. Dela so že v teku.
V bližnji Koludrovici je pred kratkim izdihnil svojo dušo 63-letni domačin Anton Skupek. Bil je kmet in lovski čuvaj. Naj mu bo lahka domača zemlja. Sorodnilkom izrekamo globoko sožalje!
ZGONIK
Prejšnja leta so v naši občini bila ob tem času v teku mnoga javna dela, letos pa opažamo skoraj popoln zastoj. Čeprav je bilo občinski upravi že zdavnaj nakazanih precej milijonov, ni o začrtanih gradnjah ne duha ne shilia. Izmed javnih del je gotovo naj-važnejša nova šola v Zgoniku. Na županstvu smo zvedeli, da gradbeni načrt sploh ni odobren, kar pomeni, da poslopje prav gotovo ne bo dolkiončano do prihodnjega šolskega leta.
V gospodarskem načrtu je bilo občini la* ni nadalje nakazanih več milijonov za ureditev in asfaltiranje naslednjih cest: Zgonik — Salež, Salež — iBajla in avtocesta — De-vinščina. Tudi ta dela niso še bila oddana na dražbi, čeprav so načrti že zdavnaj izgotovljeni.
Iz vsega tega izhaja, da nekaj ni v redu. Vse kaže, da tehnični urad v Trstu po nepotrebnem zavlačuje reševanje mnogih važnih del in s tein prizadeva precejšnjo škodo našemu gospodarstvu.
FERNETIČI
V listu smo že večkrat pisali, da je na Fernetičih nujno polrebno postaviti javno telefonsko govorilnico. Kot sni,o poročali, se je občinska uprava dogovorila z Uradom za tujski promet in z nekaterimi drugimi ustanovami, da se stri.ški za napeljavo telefona poraz-dele na enake dele. Postavka v občinskem proračunu je bila odobrena in denar je na razpolago, a zdi se, da so ostale ustanove na dogovor pozabile in zato je naša vas še vedno brez telefonske govorilnice.
Razume se, da to odlašanje ogromno- škoduje ne samo koristim naše vasice, temveč delno tudi splošnemu gospodarstvu ozemlja. Zaradi državne meje je namreč pri nas velik blagovni in osebni promet, ki se seveda ne more učinkovito razvijati, če razni poslovni ljudje nimajo n.a razpolago- telefona.
Avtomohilsfki klub (ACI), ki_ je imel svoj urad na tukajšnjem obmejnem prehodu, se je pred kratkim preselil v poslopje bivše carinarnice.
NOVA STAVKA
V' petek sc je v ladjeleniei Sv. Justa v Trstu pričela splošna stavlkla. Delavci so naslednje dni sicer šli na svoja službena mesta, a niso prijeli za delo. Stavika se bo nadaljevala, dokler se uprava ne odloči izplačati delavcem zaostanke ter za bodočnost zagotoviti redno proizvodnjo.
KROŽEK MLADIH IZOBRAŽENCEV - TRST
vabi na sestanek, ki bo v petek, 11. aprila, ob
20.30	v Ul. Commerclale 5/1. Na sporedu je predavanje dr. Joža Bitežnika:
DRUŽINA, STEBER SLOVENSTVA
Po predavanju pomenek o bodočem delovanju.
ZGODBA »O VROČIH GLAVAH«
Generalni komisar Palamara je prejšnji leden sklical sestanek vseh županov in predstavnikov političnih strank, da se pomenijo, kako naj poteka volilna borba. Udeleženci so med drugim sklenili, naj bo med posameznimi volilnimi zborovanji, določenimi za isti trg ali kraj, četrt ure presledka.
Temu, sklepu se je uprl edino zgoniški župan g. Pirc ter predlagal, naj bo med dvema volilnima govoroma v njegovi občini vsuj pol ure odmora. Predlog je utemeljil, češ da so v Zgoniku nekatere »vroče glave«., ki utegnejo povzročiti kakšen nered.
Izjava g. Pirca je presenetila vsp prisotne, ker je župan, čeprav morda nehote, svoje občane javno prikazal kot velike nestrpneže, ki nimajo najosnovnejšega pojma o demokraciji. Enak vtis o Zgončanih je odnesel tudi generalni komisar Palam ara, ki je predlog župana Pirca odbijal, češ da morajo tudi ljudje v Zgoniku končno postali politično strpni ter spoštovali politično prepričanje svojega bližnjega.
Prepričani smo, da prebivalci zgoniške občine Palainarovili naukov o strpnosti ne potrebujejo, saj jih vt ndar ne moremo primerjati s kakimi vročekrvnimi Južnjaki! Župan Pirc pa. če hoče drugič obrniti nase pozornost javnosti, naj raje govori o čem pametnem, ne pa da prihaja na dan z izjavami, ki so neresnične ter škodujejo ugledu ne samo Zgončanov, temveč vseh slovenskih podeželanov!
= 12
GORIŠKI OBČINSKI SVET
Naš mestni svet je imel prejšnji teden dve seji. Na prvi so mestni očetje končno spravili pod streho novi pravilnik o pravnem in gospodarskem položaju občinskih uslužbencev. Pravilnik je bil sprejet le s 23 glasovi demokristjanov. Vsi predlogi, ki so jih stavili predstavniki drugih političnih skupin, zlasti socialni demokrat dr. Pedroni in slovenska svetovalca gg. Rudi Rraluž in dr. Sfiligoj, so bili zavrnjeni. Oh lej priliki mimogrede omenimo, da se nam ne zdi prav, da se tretji slovenski svetovalec g. Albin Šuligoj tako redko udeležuje občinskih sej. Zato' sodimo, da bi moralo zastopstvo Slovencev v občinskem svetu to zadevo urediti.
Na zadnji seji je svet razpravljal tudi o javnih delili, zlasti o otvoritvi petero novih delovišč, ki bodo popravljala razne ceste ter izvedla pogozdovanje. Gre v prvi vrsti za popravo cest, ki vo-dijo- iz Podgore in Ročnika na Kalvarijo. Za la dela ho občinska upra-va potrošila nelkaj nad 12 milijonov.
Svet je med drugim odobril tudi zgradnjo nove telovadnice v ljudski šoli v ulici Cap-puccini. Zanjo bodo izdali 20 milijonov.
Mestni očetje so odobrili izplačilo 50 tisoč lir za javne telefonske govorilnice v Ločni-ku, Pevmi, štamdrežu in Podgori ter odobrili ojačenje razsvetljave v ul. Calvario.
POKRAJINSKI SVET
V soboto preteklega tedna je zboroval pokrajinski svet. Predsednik dr. Culot je najprej pozdravil novega slovenskega pokrajinskega svetovalca dr. Andreja Maccuzzija.
Nato je svet izčrpno razpravljal o' važnemu vprašanju cestnega omrežja v gorički polkVajini. O tem je izčrpno poročal odbornik dr. Zaretti. Prebral je glavne določbe zakona, ki predvideva strošek 180 milijard lir za ureditev cestnega omrežja po vsej državi. Po novem načrtu naj hi nekatere današnje pokrajinske ceste postale državne, nekatere občinske ceste pa naj bi se popokrajin-ile. Razne občine naše pokrajine že zdavnaj zahtevajo da se njihove ceste popokra jinijo. Teh poti je skupno 38.
Stroški, ki bi bili potrebni za primerno ureditev, razširitev in asfaltiranje vseh teh cest, hi znašali 830 milijonov. Odbornik je v poročilu navedel tudi glavne cestne žile, ki bi prešle pod pokrajinsko upravo. Na prvem mestu je omenil danes še občinsko cesto Šlandrež — Sovodnje — Rubije — Zagraj. Ta vest ho vsekakor razveselila tudi prebivalstvo naših slovenskih vasi, zlasti Sovodenj-ce, ki se iz leta- v leto poleti dušijo v oblakih cestnega prahu. Isto velja tudi za ceste v Dolenjah in Mirniku.
Slovenski svetovalec g. Miladin Černe je poudaril potrebo, da se podržavi cesta Deve-laki-Doberdob-Sc-lcc, ki je zelo prometna, saj vozijo po njej tudi številni tovorniki iz Jugoslavije. Podržavi naj se tudi cesta Gorica - Oslavje - Števerjan, medtem (ko naj se cesta skozi Groj.no popokrajini.
MINISTER TAMBRONI V GORICI
V zadnji številki smo poročali o volilnem shodu notranjega ministra Tambronija, ki je bil predpreteklo nedeljo v gledališču Verdi. Ko je živahno polemiziral s komunisti, je minister izustil tudi krilatico, da krščansko-
demokratska vlada skrbi- za narodno inani-šino z dejanji in ne z besedami. Nehote se ob tem spomnimo tudi na bežno izjavo’ pokojnega De Gasperija, ki jo je izustil z balkona goriškega, magistrata Pokojni državnik je tedaj izjavil, da smo tukajšnji Slovenci lahko zadovoljni, da živimo v svobodni in demokratski Italiji.
S takimi bežnimi izjavami se nikakor n' popravijo- vnebovpijoče krivice, ki jih je doživela in jih še doživlja naša narodna manjšina v Italiji.
Popravite nam prehudo krivico, ki ste jo zadali s Palamarovim odlokom našemu šolstvu, ko sle ga oropali za 300 otrolk slovenskih optantov! Vrnite nam najlepša poslopja v mestu, ki so bila nekoč naša last, pa so po zaslugi fašističnega terorja še danes v vaši posesti! Pošteno nam povrnite ogromno škodo, ki smo jo imeli zaradi nasilnega uničenja našega zadružništva. Naš račun je velik in enkrat ga boste m-orali do zadnjega vinarja poravnati. To zahtevajo- načela resnične demokracije in krščanstva. Bežne krilatice pa nič ne zaležejo, če so v nasprotju s stvarnostjo!
KANDIDATURE GLAVNIH STRANK
Krščanska demokracija je že določila za svojega goriškega kandidata v poslansko zbornico g. Mihaela Martin,o, za senatorja pa ing. Vallaurija. Socialna demokracija kandidira za poslanca profesorja Zueallija in g. Bassa-, odvetnika dr. Deve-taga pa za. senatorja.
Komunisti kandidirajo) zai poslance gg. Po-letta, R. Franca, Antonijo- Comar in Š-tevrrjai. nea Franceta Kotnica, za senatorja pa g. Pel-legrinija.
IZ ŠTMAVRA
Zvedeli smo, da je na zadnji seji mestnega sveta bilo odobreno delovišče, ki naj zgra-di novo cesto za bližnji kamnolom. Obnove sabotinskega kamnoloma se najbolj vesele naši izkušeni kamnoseki.
Ko so mestni možje na zadnji seji razpravljali o prispevku za javne telefonske govorilnice, se je svetovalec Madriz spomnil tudi Štmavra in predlagal, naj se ta naprava postavi tudi v naši vasi.
Z OSLAVJA
Na Oslavju orjejo z dvema velikima traktorjema že nekaj dna nekatera zemljišča. Orjaka prevračata zemljo tudi na »Brjaču«. Prodirala eelo> v globino enega- metra. Doslej so se traktorjev pri izra-vnanju tal po-služili štirje večji posestniki. Ker pa bodo-zgledu teh naprednih gospodarjev gotovo sledili še mnogi oslavs-ki posestniki, sodimo, da bodo oslavska lla v bližnji prihodnosti zelo spremenjena. Globoko preorana zemljišča bodo pokadili s trtami.
IZ ŠTEVERJANA
Na prvi seji je novi upravni odbor štever-jantlkfe kmečke bolniške blagajne iizvo-lil za predsednika g. Cirila- Klanjščka, za podpredsednika s-o pa izbrali g. Antona Klanjščka. V ožji odbor so bili izvoljeni Zdenko Terčič, Jo-žef Humar in Avgust Slokar.
V preteklem tednu je ime-l naš župan zopet daljši razgovor z gorišlkiim prefektom. Pri tej priliki mu je -gotovo položil na srce premnoge potrebe naše občinske uprave, ki večkrat ne najdejo’ pri- obl asi vi h takega razumevanja, kol Ivi pričakovali.
Pred kratkim je ponovno- prišel med nas znani predavatelj profesor Ivan Teuerschuh iz Trsta. O perečih družinskih in vzgojnih vprašanjih je najprej govoril očetom in materam, nato- našim dekletom in fantom.
IZ PODGORE
V ponedeljek prejšnjega tedna je umrl 73-le-tni domačin Andrej Brešan, ki je užival med nami obče spoštovanje. Na razvoj njegove bolezni je med drugim kvarno vplivala tudi prezgodnja smrt njegovega sina. Ta je dve leti po vojni podlegel posledicam hude bolezni, ki si jo je,nakopal v nemškem vojnem taborišču. Plemenitega pokojnika smo pokopali v sredo- prejšnjega- tedna. Naj mu sveti večna luč! Njegovi užaloščeni družini izrekamo- globoko sožalje.
IZ DOBERDOBA
Predpreteklo nedeljo je imela- naša Kmečka posojilnica redni občni zbor. Le-tois je pra-zno-val važni denarni zavod obenem 50-letni-co. Udeleženci so z zanimanjem poslušali gg. Mihaela Fe-rle-tiča in Andreja Lakoviča, ki sta- po božji dobroti dočakala 5 O-letnieo posojilnice. Bila sta L 1908 med njenimi ustanovitelji. Gospod Andrej Lakovič nam je pd-vedal, da- je imela posojilnica v začetku le 20 članov, lk-i so- -pozneje narasli na 4-0, medtem ko jih je danes 130, kar pa je še vedno premalo.
Gospod Miha. Ferletič pa je v živi besedi priklical v spomin kalvarijo posojilnice za prve svetovne vojne. Njene knjige so’ romale iz Doberdoba v Ljubljano, od tu v Gorico in po vojni nazaj v Doberdob. Zopet simo> bridko občutili, kalkio strahoten udarec je zadal fašizem nekoč cvetoče-miu goričkemu zadružništvu. Zadružni zvezi v Gorici-, matici vseli podeželskih zad-rbg, pri kateri je bila včlanjena tudi doherdobska posojilnica, je Mussolini postavil komisarja v osebi inženirja Caceseja, ki je postal grob okop slovenskega zadružništva.
Udeleženci občnega zbora so z odobravanjem poslušali- poročilo sedanjega predsednika g. Jožefa Gergoleta. Navdušeno so »prejeli njegovo zamisel o ustanovitvi prepotrebne mlekarske zadruge, saj je v d-oberdobski občini nad 800 glav goveje živine.
Naj končamo- poročilo- o občnem zboru s pozivom na vse naše družinske poglavarje, da se toplo oklenejo svo-je zadruge i-n v njo polnoštevilno včlanijo.
KULTURNA PRIREDITEV
S.K.A.D. je priredilo v soboto klavirski večer. Sedemnajstletna pianistka- Marjana Bolko iz Trsta je i-zvajala razne Beethovnove, Chopinove in Debussyjeve skladbe ter glasbeno delo Marka Tajčeviča Sedem balkanskih plesov.
Mla-di umetnici se goriški- Slovenci- iz srca zahvaljujemo za lep kulturni večer.
ŠEMPETER SLOVENOV
V nedeljo, 23. marca, s® v Šempetru Slo-venov oh navzočnosti mnogih oblastnikov slovesno proslavili 80-letnico učiteljišča »Ire* ne di Spili mbergo«. Zakaj je biilo leta 1878 učiteljišče v naši skromni vasici ustanovljeno, je vsem znano. In to je bilo ob proslavi ponovno poudarjeno talko v časopisih kot v govorih.
šoka je zaradij svojega »vzvišenega« poslanstva — beri raznarodovanja — uživala ves ta čas naklonjenost vlade. Velikib ugodnosti so bili deležni tudi dijaki, kar je imelo za posledico, da so se v zavodu šolali ne samo dijaki iz naših krajev, temveč iz vse Furlanije ter ostalih pokrajin. Zato ni čudno, če ima skoraj vsaka družina v nadišlkih dolinah vsaj po enega učitelja, četudi so mnogi izmed njih brez službe. Iz tega zavoda je doslej izšlo kar 1991 učiteljev.
Ob 80-letniei učiteljišča moramo na žalost ugotoviti, da je zavod povsem dosegel svoj namen. Iz src dijakov so vzgojitelji iz-ruli ljubezen do materinega jezika in slovenske narodnosti.
Zdi se pa, da z dosedanjimi uspehi še niso zadovoljni, kajti tako v časnikih lkot v govo-rib so spel poudarili, da mora učiteljišče zaradi svojih vzvišenih namenov v naših krajih v bodočnosti uživati še bogatejšo pomoč vlade.
Tudi odlične osebnosti, med njimi videmski nadškof ter njegov generalni vikar, senator Pelizzo, pokrajinska svetovalca Olivie-ri in Adriana B roli o - Sellan in vsi ostali so na proslavi podčrtali važnost tega janičarskega šolskega zavoda. Slavnostni govornik je bil ravnatel j Passone. Po kratkem pozdravu senatorja Pelizza je ravnatelj orisal zgo* dovino učiteljišča in poudaril potrebo, da se zavod zaradi vedno večjega števila dijakov razširi. Nujna naj bi bila zlasti poslopje za srednje šole in internat. Ob tej priliki so1 otvorili tudi večjo dvorano, posvečeno' padlemu učitelju domačinu Aldu Cosmaciniju, ter novo igrišče. Proslave se je udeležilo’ nad 800 oseb.
IZ TRČMUNA
Pred letom dni je trčmunski župnik g. Frane Čičigoj šel, kot znano, za kratko dobo med izseljenec v Švico.'Škofija je na njegovo mesto takoj začasno imenovala nekega laškega duhovnika, tki pa ne razume jezika vernikov. Ti so zalo takoj pokazali svojo nezadovoljnost: novemu duhovniku niso hoteli izročiti ključev župnišča, zapustili so cerkev ter poslali videmskemu nadšlkofu pismo, ki so ga podpisali hišni gospodarji. V njem so nadpastirja prosili, naj takoj pokliče iz Švice g. Čičigoja, ker njegov namestnik v čisto slovenski vasi, kjer je mnogo starčkov in otrok, neveščih ilalilijanščinc, nikakor ne more izvrševati svoje službe. Nastop vernikov pri nadškofu ni žal imel nobenega uspeha. Toda iz poteka dogodkov v zadnjih tednih se zdi, da ravno> šlkofija ovira povratek postavnega župnika v svojo faro. Kaže nadalje, da je škofija nalašč poslala na Trčinun laškega duhovnika, da izpodrine slovenskega župnika. Ne smemo pozabiti, da je sam videmski nadškof prav v trčmunski cerkvi javno in na surov način prekinil molitev v slovenskem jeziku in jo sam glasno nadalje-
val v italijanskem. S tem je dal veliko' zadoščenje urednikom, Messaggera Veneta, ki. je že prej dnevno delil novemu nadškofu nauke o duhovnem pastirstvu v slovenskih župnijah. S škofovim nastopom je bil zlasti zadovoljen cepletiški gostilničar in trgovec ter bivši fašistovski aktivist. O njem vsi dobro vedo, da je ob pogrebu msgr. TrinlLa pobalinsko razgrajal in da danes vodi zahrbtno borbo proti trčinunskemu slovenskemu župniku g. Čičigoju.
V zadnjem času se je v tej zadevi namesto Messaggera oglasil Gazzettino. Ta razglaša svetu, da so »zastopniki« Trčmuna od nadškofa zahtevali, naj v njihovi fari ostane kot stalni župnik sedanji lašlkii duhovnik, češ da vaščani slovenskega duhovnika ne marajo. List je seveda: pozabil povedati, kaj so zahtevali in še vedno zahtevajo resnični in pravi zastopniki trčmunskih vernikov. Zdi se pa, da duhovno pastirstvo na Trčmunu vodi imenovani cepletiški trgovec in da mu lašlkii duhovnik samo pomaga rušiti slovenskega župnika. Podpira pa ju Gazzettino, ki ga zadnje čase vedno bolj »skrbi« blagor duš iz nadiških dolin.
Vse kaže, da se bo Ikiozijska komedija ponovila. Kdo bo odgovoren za neslogo, ki bo brez dvoma pogubno vplivala na versko življenje ene najuglednejških župnij v Beneški Sloveniji?
IZ ČEDADA
Ivo se naši ljudje v zimskem času znajdejo v domačem, in priljubljenem Čedadu, se pogovarjajo, kam spomladi pojdejo na sezonsko delo. Del® doma žal ne da več primernega dohodka, ki bi zadostoval za družinske potrebe. Francija jih ne privlačuje več, ker so tamkajšnje razmere dokaj čudne in zaslužek postaja čedalje bolj negotov. V Belgiji za sedaj nočejo' novih priseljencev, ker so
Zaupnik dveh taborov
Že k® so izbruhnile sovražnosti, je Elizabeta šla z otroki na Ogrsko. Njeno ,prejšnje zbliževanje z madžarskimi politiki se je zdaj izkazalo za, koristno. Nevarnost je namreč bila, da se bodo Madžari po pruskih zmagah spet uprli. Na to je tudi delal Kossutli, ki je živel v pregnanstvu v Italiji. K® je pa prišla Elizabeta v ogrsko prestolnico, sta jo že pričakovala na postaji Andrassy in Deak; ta je v svojem poštenju izjavil, da, če so, se Madžari obračali na cesarico, ko je bila dinastija na trdnih nogah, tudi v nesreči ne smej® stali oh strani. Sama, cesarjeva mati Zofija je potrdila, da Elizabetina naklonjenost do Madžarov hodi sedaj zelo v prid Habsburžanom. Mlada cesarica je nehote postala posrednica med Ogri in cesarjem. Mož se ji je v nesreči resnično smilil. Tudi pisma obeli iz te dobe kažejo prisrčno medsebojno navezanost.
vse zaloge premoga polne in vse kaže, da bo to industrijo zajela kriza. V Švico se tudi težko preriješ, ker vse sili vanjo. Doma' pa so- gospodarske razmere vedli® težje in v hribovskih vasicah ljudje' ne morejo več dihati. V Dolenjem Mersinu in v Matajurju so zaprli mlekarne. Mleko prodajajo nekemu prekupčevalcu, ki ga prevaža z avtom v Furlanijo. T® pomeni, da tudi živinoreja propada. In vendar bi bil čas, da bi vlada z učinkovitimi ukrepi zajezila množično izseljevanje, ker bodo drugače nekoč naše cvetoče doline poslale duhomorna pustinja. Bližajo se državne volitve in premiki raznih strank bodo oživeli naše doline in hribe z navadnimi obljubami, ki jim naši ljudje ne verjamejo več.
SLOVENSKI SLIKARJI V VIDMU
V nedeljo dopoldne so na slovesen način otvorili v Vidmu slikarsko razstavo slovenskih umetnikov iz Ljubljane. Nameščena je v dvorani Ajacc v občinski palači. Svoja dela so razstavili Stojan Batič, Zdenko Kalin, Boris Kolbe in Marij Pregelj. Slovesne otvoritve so se udeležili predstavniki videmskih oblastev, zastopniki jugoslovanskega konzulata v Trstu, številni italijanski umetniki in nekateri zastopniki političnih skupin.
V imenu videmslkega župana je izrekel pozdrave dr. Bonetto, želeč, da bi razstava žela odličen uspeli. V lepem nagovoru je poudaril univerzalnost umetnosti, ki ne pozna nobenih državnih meja. Zato je največja sila, ki druži narode.
Za njim je spregovoril priznani umetnostni kritik Manzano, ki je ob priliki razstave furlanskih umetnikov v Ljubljani obislkal slovensko glavno mesto. Poročal je o lepem sprejemu, ki so ga bili deležni furlanski umetniki v Ljubljani. Zato je želel, da bi se tudi Videm na enak način oddolžil sloven-•kim razstavijalcem.
To se bo tudi gotovo zgodilo-, kajti videmski Furlani so mnogo bolj širokosrčni in uvidevni kot mnogi vodilni in odgovorni Itali-jami na Goriškem in Tržaškem.
Elizabeta je v tistih usodnih urah za monarhijo res pokazala nekaj politične zrelosti. Greif Andrassy ji je razložil stanje na Ogrskem in jo naprosil, naj posreduje za sprejem na dvoru. Cesarica je možu brž pisala: »Če odrečeš sprejem in v zadnji uri nočeš poslušati nepristranskega nasveta, ravnaš v škodo nas vseh. Potem Te ne bom več nadlegovala in mi ne bo preostalo nič drugega, kakor da bom nekoč Rudolfu (— t. j. prestolonasledniku — ) povedala, da sem vse storila, kar je bilo v mojih močeh, in da njegove nesreče nimam na vesti«.
Naslednji dan je Franc Jožef poslal odgovor: »Angelj moj, prosi prav vdano Boga. da bi me razsvetlil, kaj moram storili in Ikiaj je moja dolžnost. Za danes torej pričakujem G. A.« Zadnji črki pomenita: grofa Andras-sya. Led je bil torej prebit.
(Dalje)
l~H		r
v	sonci i in .	senca
	(Usoda Habsburžanov)	K. B.
Alojz Kcbulu
Iz dnevnika
subjektivna, tako sl var posameznih oleusov, če bi bil ob tako preprostem vremenskem pojavu tako lahek plebiscit zanjo?
15. marca
5.	marca
Znanec, ki je izšel iz italijanske sredine, a se je potem imenitno naučil slovenščine (ko bi v kakšni Ljubljani vedeli, koliko naših ljudi tukaj na periferiji je prišlo do znanja slovenščine iz niča, z lovljenjem najpreprostejših izrazov, z dolgoletnim ljubezenskim srkanjem materinščine iz knjige, iz radia, iz pogovora), ta znanec mi je torej ob nekem italijanskem tekstu rekel: »In vendar je tako, da v naši slovenščini ne moreš vsega povedati!« Oporekal sem mu, a potem sem se tudi sam zamislil.
Oporekal sem znanefu, da bi slovenščina ne mogla česarkoli prevesti iz italijanščine, pa čeprav ima ta za sabo svojih sedem sto let nepretrganega literarnega razvoja. Med Slovenci je bil vsaj eden, za katerega je ni bilo stvari, ki je ne bi znal imenitno slovensko povedati, Oton Župančič. A to, nad čemer sem se potem sam s seboj zamislil, je naša današnja slovenščina, slovenščina naših časopisov, kulturnih rubrik in književnih revij. Ne vem, zakaj mi ne gre iz glave občutek, ko da se je ta naša slovenščina nekam razvrednotila, se manjvredno kolektivizirala, nekam J nehala biti ustvarjalen jezik s pečatom doživljajoče osebnosti, z ostrino iščočega uma, s prizadetostjo zavzetega čustva. Tako strašno neosebna je postala, to je vse. In naj gre tudi za nekrolog znanemu kulturnemu delavcu, ki ga piše človek iz njegovega najbližjega okolja, je tisto pisanje tako šablonsko, birokratsko, brez iskre nekega osebnega odnosa. In tu, ne bi primerjal recimo kakšnega Giorna, pri katerem je vsak dopisnik literat, s kakšnim slovenskim dnevnikom, pa čeprav ima ta nad petdeset sodelavcev, saj Slovenci menda še nismo imeli res kvotira-nega kadra časnikarjev. Žalostno je to, da bi jo v primerjavi s kakšnim Giornom skupila tudi marsikatera slovenska kulturna revija, začenši z osrednjo Našo sodobnostjo. In tu niti ne mislim na kakšno kulturno razgledanost, na kakšen čut za aktualnost, ampak preprosto na kulturno pisanje, na slog. Žalostno je zlasti to, da se je naša slovenščina razosebila predvsem pri pisateljih. Ondan je neki slovenski literat dal v ljubljanskem časopisu tipičen primer tiste pol prebrisane umetnosti, da v dolgi koloni, napisani v prijetno tekočih stavkih, ne poveš ničesar. Besede zaradi besed, neobvezna uradniška sintaksa, neprizadeto vezan je, kakor bi sejal pesek: črka, ki ubija.
Zato bi rad odgovoril tistemu znancu: v našem jeziku je prevladala črka, zato tisti občutek izraznega uboštva. Pojdi k Cankarju! Glej, koliko tehta beseda, doživeta, pre-doživeta beseda pri Cankarju! Saj ni zastonj rekel o sebi, da je tolikokrat zalučal pero v kot, ko se je upiralo bogastvu srca.
Cankar!
Od koder koli naj človek zagrabi problem naše kulture, se mora nehote povrniti k njemu. In čimbolj mislim, tembolj se prepričujem, da je on ne samo največji izraz slovenstva v dvajsetem stoletju, ampak vogelni kamen vse naše duhovne zgradbe. V njegovem delu je shranjena mera, po kateri naj se v naši kulturi izmeri resnična vrednota izven enodnevne konjunkture. V njem je enkrat
Pogled na gorička Brda
za vselej podan razpon, do katerega naj gre vskladitev naroda s človeštvom. V Cankarju je velik, za naš slovenski pogoj skoraj še prevelik vzor, v lem veku konformizma.
13. marca
Sneg je to zimo že četrtič pobelil Opčine. Tokrat je zapadel v tihi puhasti povodnji, ki je visoko obrobila ograje, oblazinila strehe in drevesa in potopila to starinsko-neon-sko predmestje v neko davno podeželsko preteklost. Zdelo se mi je, da so tam okrog tramvajske postaje v tistem snežnem objemu, celo glasovi ljudi odmevali drugače kakor v zaprtem, privzdignjeni v neko novo človeško razumevanje. Tudi vožnja v tramvaju ni bila kakor vsak dan. Ko je tramvaj pod Kon-konelom zavozil med zasneženo grmičje, se je bralo na obrazih potnikov aibčutje vesele
Ko pregledujem stare papirje, naletim na pismo, ki sem ga nekoč skrbno spravil. Gre za zelo kratek dopis, ki mi ga je v uradni zadevi poslal akademsko izobražen človek, še na prvih klinih družbenega uveljavljenja, nekoč mogoče »narodni voditelj«, borec za narod in idejo. V petih tipkanih vrsticah sem z rdečo tinto podčrtal, dvanajst slovničnih napak. In tisti dopis sem skrbno shranil prav zaradi teh slovničnih napak. Zanimivo spričevalo nekega človeškega tipa, pri katerem morejo biti narod, ideja in take reči — sodeč po njegovem odnosu do materinega jezika — le bluff, pa naj bo tisti človek stokratni dr., prof. ali ing. Tale dopis naj kar ostane med papirji kot svojevrstna trofeja.
Nekaj podobnega je z listom, ki ga dobi-vam. Ta naj bi bil zastopnik skrajnega slovenskega nacionalizma. Njegova slovenščina pa je taka, da se je Boc usmili. Tako bi najraje rekel: kaj bi zaenkrat s slovensko usodo, gospodje, najprej v roke slovensko slov'-nico!
19.	marca
avanture. Prav tako novo je bilo tudi mesto tam spodaj, kjer je sneg kakor iztrgal vse tiste neštevilne strehe iz mestne brezimnosti, jih po vrsti zindividualiziral, da so dajale vtis ogromnega belega taborišča, pripravljenega za čez morje. In ko je bil tramvaj na Kolon ji, nad hrastov jem v snegu, navpično nad mestom, spet dvojezični vzkliki začudenja. Kogar koli bi bil vprašal za vtis, bi bil odgovor nedvomen: kako lepo! Imel bi enako priznanje od vseh, od zagrenjeno zamišljene služkinje, ki si iz športnega dnevnika na vse zgodaj teši svojo nogometno lakoto, do študentk, ki razpoloženo obirajo svojega prfesorja, do sprevodnika, ki se že neštetič v svojem življenju, poganja s torbo na prsih skozi gnečo za listki. Je torej lepota tako
Zunaj, na svetlem, neki igrivi marčni veter raznaša sem ter tja po gmajni novo pred-pomladno toploto. Na prisojnem v dolinicah so med zadnjimi krpicami snega zarumenele v šopkih marjetice. Tam zgoraj prihaja pomlad v dimnatili belih oblakih nad griči. In naj tudi zvočni mrtvemu, zvon kliče v veliko noč...
Tema, tišina, negibnost.
Jama slo šestdeset metrov pod zemljo ne pozna časa.
V razsvetljavi pol skritih fluorescentnih žarnic se visoki strop vleče navzdol v globino v čudovitih škrlatnih, zelenili in belih brokalih. Ogromna okrogla votlina na dnu daje vtis pol razsvetljenega antičnega pokopališča: izžlebičene skale, ki padajo v gubah okamenelih zastorov, čez ves strop kap-
(Nadaljevanje na 9. strani)
Zgodba o velikonočni zgodbi
»Napišite nam no kakšno zgodbo za velikonočno številko!« mi je rekel urednik Novega lista.
Obljubil sem mu. Morda zato, ker je bilo do velike .noči še nekaj tednov in sem mislil, da mi bo do takrat že prišlo kaj primernega na misel.
Dnevi pa so hitro minevali, ne da bi se bil lotil pisanja. Tupatam me je urednik Novega lista obzirno spomnil: »Ali kaj mislite na velikonočno številko?«
»Seveda mislim,« sem dejal. »Zgodbo imam že v glavi, samo sesti bo treba in jo napisati.«
»Odlično!« se je ironično nasmihal izkušeni urednik. »Potem pa kar sedite in jo napišite!«
»Jutri ali pojutrišnjem jo bom pa res,« sem mu zagotovil in bil vsakokrat tudi trdno odločen, da bom tako storil, ker me je jezil tisti njegov ironični nasmeh. Toda minevali so dnevi, zgodbe pa le nisem napisal, ker nisem imel časa in ne snovi.
Prišel je cvetni teden in namesto ironije se je začela pojavljali na urednikovem obrazu zaskrbljenost.
»Kako je z našo velikonočno zgodbo?« me je spraševal.
»Pol je imam že napisane,« sem se zlagal.
Najbrž mi ni verjel (kateri urednik pa tudi verjame takšnim zagotovilom?), a kot popoln gentle-man in svetovnjak tega ni pokazal, ampak me je na pol zaskrbljeno, na pol zaupljivo potrepljal po ramenu:
»No, pa napišite še tisto drugo polovico in mi jo prinesite, pa čimprej!«
Prišla je cvetna nedelja, jaz pa še vedno nisem imel .napisane velikonočne zgodbe in tudi ne snovi zanjo. Prihajalo mi je na misel to in ono, toda bodisi da snov ni imela nič opraviti z veliko nočjo, ali pa je bila tako prisiljena in obrabljena, da me je bilo sram samo pomisliti, da bi mogel spraviti kaj takega na papir.
Na cvetno nedeljo opoldne sem se zamišljen sprehajal po Narodni cesti na Opčinah ali pravzaprav od bara do bara in iskal navdiha v skodelicah črne kave, ko sem srečal gospo Bianco, ki je šla z malo Vido od opoldanske maše.
»Kako je že zrastla ta punčka!« sem rekel. »Koliko pa je že stara?«
»Tri leta bo imela kmalu,« je rekla gospa Bianca.
»Ni mogoče, saj se mi zdi, da je bilo šele lani, ko sem vama bil za pričo pri poroki!«
»Pa je le res. Tako hitro minevajo leta,« je rekla gospa Bianca nekoliko melanholično, čeprav njena rožnata lica in živi temni kodri, ki so ji silili izpod rute, niso kazali, da bi si že morala delati skrbi zaradi let.
To sem ji tudi povedal, čeprav sem bil prepričan, da to sama ve.
»Kakšna škoda, da nc maraš čokolade,« sem rekel Vidici, »drugače bi ti kupil čokoladni pirh. Povedali so mi, da je ne maraš. Ali je res?«
»Ni res! Jo maram,« je hitro odvrnila Vidica v najlepšem openskem narečju; užalilo jo je, kako morejo širiti ljudje o njej take neresnične vesti.
Tako sem jo prijel za ročico ali pravzaprav ona mene in sva stopila v slaščičarno kupit pirh. (Pa nikar ne mislite, da sem si izmislil ta čokoladni pirh samo zato, ker pač spada v velikonočno zgodbo. Kdor nc verjame, naj gre vprašat v slaščičarno Čokove gospe na Opčinah, pa mu bodo gospodične v njej lahko povedale, če je res ali ne, da je na cvetno nedeljo proti poldnevu gospod v dežnem pla-
E. A.
šču — ker je namreč deževalo — kupil tam čokoladni pirh za ljubko, živahno deklico z rdečo kapico, ki ga je za roko pripeljala v slaščičarno).
»Pridite nas kaj obiskat,« me je povabila gospa Bianca, ko sva se vrnila ,iz slaščičarne. »Dolgo časa vas že ni bilo.«
Obljubil sem, kot že tolikokrat, ne da bi bil resno namenjen, da bom obljubo držal.
»Danes popoldne bomo doma, ker dežuje,« je še rekla, ko smo se poslovili.
»Danes pa res ne bom mogel priti, gospa, ker imam neko nujno pisanje,« sem se opravičil.
»No, pa drugič, ko boste imeli čas. Bojan bo zelo vesel, če boste prišli. Vedno se pritožuje, da vas ni nič več blizu.« Prijetno jo je bilo poslušati, ko je govorila slovensko, mehko in počasi, z openskim naglasom.
»Bom -že prišel, brez skrbi. Ce ne prej, pa za veliko noč,« sem obljubil.
Po kosilu sem poslal ženo spat in se spravil pisat, a mi ni šlo. 2e za naslov sem porabil tri liste papirja. Zunaj je deževalo in sivkasta, neprijetna megla se je vlekla preko vrtov. Kdo bi mogel v takem pustem vremenu in razpoloženju pisati vedro zgodbo o veliki noči.
Kako poldrugo uro sem si napenjal možgane, nato pa sem se naveličal. Oblekel sem si dežni plašč in sklenil, da se malo sprehodim, da si osvežim misli. Po tihem sem odprl vrata spalnice. Slišalo se je le enakomerno, globoko dihanje. Tako sem jih spet tiho zaprl in se odpravil ven.
Ceste so bile prazne, gostilne pa polne. Iz njih je prihajal vreščeč glas televizijskega sprejemnika, ki me je že na pragu nekega bara obrnil nazaj. Tedaj sem se spomnil povabila gospe Biance in prejšnjih vabil njenega moža ter se odpravil k njima.
Stanujeta tam onstran Brdine v stari hišici, ponižni in lepi, zidani iz kraškega kamna in rožnato pobarvani. Zadaj je velik vrt in mala Vidica ima dovolj prostora za	igranje, pa ga .bo	še	dosti ostalo
tudi za bratca, ki	ji je	obljubljen,	kot	mi	je tisto
popoldne zaupala.
Ko smo sedeli pri črni kavi, mi je nenadoma prišel navdih.
»Kaj pa, če bi namesto velikonočne zgodbe napisal kar vajino zgodbo!?« sem rekel. »Kako sta se spoznala in vzljubila, kako sta se vzela in kako živita?«
»Pa napiši,« je	rekel	Bojan.
»Kar dajte,« je	dejal	njegov oče,	ki	je	pestoval
Vidico.
»Samo da ne navedete pravih imen,« je pristavila gospa Bianca.
I
»Kaj bi te bilo sram?« jo je podražil mož.
»To ne, pa ni treba, da bi vse Opčine vedele, kako sva se obnašala, ko sva bila zaljubljena.«
»Brez skrbi, da bom spremenil imeni«, sem obljubil.
Tako je prišlo, dragi bralci, da boste brali namesto izmišljene velikonočne zgodbe resnično zgodbo o ljubezni mladega Openca do lepega ezulskega dekleta iz openskega begunskega taborišča. Takole je bilo, če sta mi vse po pravici povedala.
On je bil osemindvajset let star in je delal kot mehanik v neki avtomobilski delavnici v Trstu, ona pa je bila prodajalka. Navadno sta se vozila z istim tramvajem v Trst in z istim tramvajem opoldne in zvečer spet nazaj. Zjutraj je ona vstopila na postaji pri semaforu in on ji je včasih odstopil prostor, če je bil voz poln. S prijaznim nasmeškom se mu je zahvalila in tisti njen sončni nasmeh, pri katerem so se ji zasvetili beli zobje, ga je vsakokrat ogrel. Nikoli nista ničesar spregovorila, razen »Izvolite prostor, gospodična!« in »Hvala!«, a vedno pogosteje je naneslo, da je ona prisedla k njemu, četudi je bil še drugje prostor,
(Nadaljievanje na 12. strani)
Iz dnevnika
(Nadaljevanje z 8. strani)
»Zvon je prav gotovo posebno glasbilo. Zvon ima dušo in ima srce. Od majhnega zvončka, ki ponoči cinglja skozi vas, ko nese duhovnik sv. popotnico umirajočemu, od zvončkov, ki zvenijo pred sankami skozi zimsko pokrajino, od zvoncev, ki na planini pojo svojo pesem črede, pa do zvonov, ki pojo iz zvonikov — prav pri vseh je njihov glas pesem njih duše, njih srca. Ob slovesnosti mogočna in praznična, ob pogrebu jokajoča in žalostna, ob nesreči klic na pomoč. Zvon čuti s človekom in človek čuti z n jim..m F. S. Finžgar (Leta mojega popotovanja).
niki, po tleh raztreseni stalagmiti. Ustavim se pri največjem: kakor skladovnica košar z zelenjem, zloženih druga nad drugo, tako da je teža izpahnila spodnje malo navzven.
Stalagmit je visok osem metrov.
Koliko let je morala kapljati, da se je strdil en sam milimeter apnenca?
Ko grem iz jame, premišljujem o umetnikovi viziji, ki se prav tako strjuje v nepre-nehnem kapljanju milijonskega časa, srca...
20.	marca
Koliko knjig sem že odložil, ne. da bi večkrat zmogel niti do polovice. Pravzaprav je bilo že izjemno, če sem zadnja leta kakšno s'ovensko knjigo prebral do kraja. In zdaj trde Finžgarjeva Lela mojega popotovanja, ki so sprevrgla ves moj dnevni red, da ne morem od njih...
Pisatelj sam si ni utvarjal, da bodo ti nje-eovi spomini naleteli samo na odobravanje. In ko govorim o knjigi, slišim celo besedo obsodbe.
Sam ne morem drugače, kakor da se pri tej zadnji knjigi očaka Finžgarja poklonim osebnosti, življenju, monumentu slovenske besede.
In med letošnjimi literarnimi nagrajenci zastonj iščem Finžgarja, ki bi samo s to knjigo zaslužil, da ga štejemo za klasika naše literature.
25. marca Ko navijam budilko
Kaj, če je šel dan v nepovratnost.
Tako ali drugače —
kaj je tvoj delež na zemlji?
Kaj, če je treba spet na generalko smrti —
spat —
dovolj je bilo,
da si še enkrat slišal
'am onkraj za hribi
prihajati pomlad
iz dna gozdov.
Otrok
Večer se kobuli v meglo,
odložil sem revijo
in se sklonil nad zibelko.
O, ta aksiom otroških oči...
'Uvnoi/i
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA lllft'iciiti btvi'Hiša lltlufUltf*
Pred nekaj dnevi je izšla Mladika za mesec marec, ki je hkrati velikonočna številka. Uvodni članek »Velika noč« je napisal dr. Jakob Ukmar. V njem poudarja, da so »posledice odpada narodov od krščanstva kar strahotne v zasebnem in javnem življenju. Oskrunilo se je svetišče zakonskega življenja, družina je razdrta, mladina raste v divjačnosti; malo je poštenja, malo ljubezni, malo miru. V javnem političnem in socialnem življenju pa slišimo, da državni možje letajo čez morja in kontinente ter imajo konferenco za konferenco; vsi baje delajo na to, da se dvigne življenjska raven, da se spoštujejo človečanske pravice . . ., vsi pravijo, da delajo za mir in za pobratimstvo med narodi. In vendar smemo brez pretiravanja reči, da ni bilo v prejšnjih časih toliko sovraštva, toliko krivic, toliko grozovitosti, toliko suženjstva in toliko nevarne napetosti med narodi kakor zdaj zadnja leta ...« Zaključuje s tolažilno mislijo, da jc nad vso to versko, moralno revščino naših dni vsemogočni in usmiljeni Bog, ki spreminja čase in dobe.
Egidij Vršaj obravnava v članku »Večni dvogovor« vprašanje bratstva in sovraštva, krivde in odpuščanja med Slovenci 1
Zanimiv je dolg informativni članek Dušana Jakomina o slovenskih tržaških skladateljih.
Vsi tisti mladi ljudje, ki sanjajo o filmu in vidijo v filmskih igralcih nekake polbogove, vzvišene nad človeško revščino in nesrečo, bi si morali prebrati članek Mirande Zafred V svetu sanj. Bralec se zgrozi nad tem, koliko svoj čas zelo znanih filmskih igralcev je bilo .nesrečnih in so v obupu in osamljenosti napravili samomor.
Franc Jeza nadaljuje zgodovinsko povest iz časa naselitve Slovencev: Moč ljubezni. Pisatelji drugih pomembnejših prispevkov so še Jože Peterlin, Mafija Klakočer, Marij Maver, Ivan Theuerschuh in Adela Mesesnel. Z duhovito satiro je napisan »List iz družinskega dnevnika« Janeza Prepeluha. Edino pesem z naslovom »Večni nemir« je prispeval Mirko Mazora.
To vsebinsko ogrodje dopolnjuje obilo zanimive-1 ga drobiža o velikonočnih navadah, iz kulturnega j življenja in o drugem. Vendar se zdi, da kljub vedno bogatejši vsebini in naraščajoči pestrosti, ki privlačita bralca, reviji še nečesa manjka; predvsem
Motiv Iz Brd
globlji in tehtnejši članki o dogajanju doma in po svetu, še vedno se nekoliko preveč ograjuje v precej preživelo slovensko idiličnost, ki ni isto kot ljubezen do slovenstva in iskreno iskanje specifičnih potez slovenskega življenja in človeka. V tako idiličnost se rada ogrinjata šibkost idej in strah pred svetom.	'
Številka je lepo ilustrirana.
Dve skladbi za klavir
Pred približno mesecem dni je tržaški skladatelj Pavle Merku izdal'dve skladbi za klavir. Skladbi imata dva v lepo celoto zlita sestavna dela: preludij in fugo. Prvine iz preludija, ki predstavlja kratek uvod v osrednje doživetje fuge, tvorijo ritmično in miselno osnovo za fugo, v kateri se misel povzpne in občutje razbohoti. Akordi so nanizani po načelu dodekalonije, tako da bo morda uho, vajeno klasičnih, tradicionalnih akordov, zaman iska-| lo slušnega ugodja, ki izvira iz sozvočja glasov, j razvrščenih po ustaljenih, starih naukih.
Posamezni deli skladbe so smotrno med seboj povezani. Skladatelj je skuštil v polnosti izrabiti tudi klavirske izrazne možnosti, kar je razvidno iz bogate ritmike ter iz rabe celotne klaviature tako v visokih kot v nizkih tonih. V fugah delno posnema njeno klasično obliko, toda namesto običajnega kvintnega ali kvartnega odgovora na temo, si odgovori sledijo večinoma kromatično. Tako se na primer tema v 1. fugi začenja z e, čemur sledi prvi odgovor v f, drugi pa v fis. V drugem delu se tema spet začenja z e, odgovor pa z f. V tretjem delu imamo temo v e, čemur sledi prvi odgovor v h, drugi v fis. V zadnjem delu se tema začenja z b.
Skladbi sla zanimivi tako po zgradbi kot po tonu. Prvo preveva temen in nemiren ton, drugo pa vedrejši. Deli sta dokaj učinkoviti tudi zaradi novega, neobičajnega uporabljanja glasbenih sredstev. Zaradi omenjenih vrlin je prav, da si ju ogleda vsakdo, ki se količkaj bavi z glasbo. Spoznal bo obenem smernice, ki jim sledijo novejši glasbeni ustvarjalci.
Skladbi nosita letnici 1955-56 in 1956. Prva jc posvečena avtorjevi ženi, druga pa slovenskemu skladatelju Janezu Matičiču.
Okusno izdelan ovitek je posnet po Spacalovi grafiki »Delavska četrt«.
5. ŠTEVILKA »GALEBA«
Z vsako številko prikupnejši postaja, tako po opremi kot po vsebini, mladinski list Galeb. Zato se imajo njegovi mali bralci v veliki meri zahvaliti slikarjema Milku Bambiču in Robertu HIavatyju, ki vsako številko zelo . lepo ilustrirata, pa tudi Leu Koporcu.
Peta številka vsebuje sestavke Ivana Matičiča, Fr. Skalarja, Stanka Brežana, Janka Furlana, Danila Gorinška, M. Bambiča, Fr. Milčinskega, Vere Albreht, Sama Pahorja in še nekaterih drugih. ?
Ljubitelji knjige
V Italiji deluje že nekaj časa posebna organizacija Ljubiteljev knjige (Amici del libro). Zveza, ki šteje 40.000 članov, ima namen razširiti ljubezen do knjige tudi med široke ljudske plasti. Proti vpisnini 500 lir prejmejo člani vsak mesec po eno knjigo, ki je označena od kritike in posebnega odbora kot najboljša; za vsake tri kupljene knjige dobijo eno zastonj, enako velja, če pridobe tri nove člane. Delo, označeno kot najboljše, se tiska za vse člane, to je v 40.000 izvodih.
čc pomislimo, da znaša povprečna naklada knjige v Italiji le okoli 4000 primerkov, se brž uvidi, kako zelo Zveza ljubiteljev knjige veča natise. Za Italijo jc taka zadružna oblika knjižnih izdaj nekaj .novega, pri Slovencih pa obstoji že nad sto let, odkar je namreč Slomšek 1. 1852 ustanovil Mohorjevo družbo.
V DACHAUSKIH BLOKIH
B. Z.
lO Kmalu potem, ko je pretepel Tržačana, se je Dolenjec v škornjih vrnil v Podmornico, sc postavil z razkrečenima nogama pred vrata kot kakšen Napoleon in zarjul: »Pozor, Mirno!« Od začetka ga nismo vzeli resno, vsaj jaz ne. Obsul me je s ploho kletev, ki pravzaprav ne hi smela bili v slovarju pobožnega domobranca, in se preteče z dvignjeno pestjo zagnal proti meni. Tako sem tudi jaz spustil noge s pograda in se postavil »pozor«, seveda kolikor sc je največ dalo malomarno.
»Počepe!«, je zarjul dolenjski Napoleon pred nami in začel komandirati: »Ena! Dva! Ena! Dva! Ena! Dva!« Ko je zavpil »Ena«, je bilo treba počeniti in na »dva« spet vstati v »pozoru«. Nekatere spredaj, ki niso dovolj hitro prišli v tempo z njegovimi povelji, je oklofutal. Hitel je poveljevati, kolikor je mogel, nam pa je kmalu začela pohajati sapa. Napravil sem kakih šestdeset počepov, nato pa so m,e začele boleti noge in vsa stvar se mi je tudi zazdela preneumna; zato sem izjavil, da ne morem več. Zagnal se je proti meni, ves rdeč od jeze.
»Boš počepal, ti lam?« je zarjul.
»Ne morem več«, sem rekel. »Sem bolan«.
»Si hudiča bolan!«
»Pa pošljite zdravnika, da me preišče, in boste videli!« sem rekel. Proti pričakovanju me je pustil na miru, druge pa je se do-
bre četrt ure gnjavil s počepi in drugimi težkimi vajami. Mislim, da so morali napraviti več slo počepov, dokler ni zadnji onemogel. Potem je zadovoljen odšel. Kmalu nato smo ga slišali, da prijazno kramlja'na vratih Cvetličnjaka z dekleti.
Okrog devetih je odletel zapah pri vratih. V celico je vstopil mlad agent in poklical moje ime.
»Na zaslišanje!« je rekel.
Oblekel sem si plašč in sva šla. Ne vem več točno, v katero nadstropje me je peljal.
»Počakaj tukaj!« mi je rekel in naročil skupini treh ali štirih drugih agentov, ki so stali na hodniku, naj pazijo' name, nato pa odšel v neko sobo.
Kmialu se je vrnil in dejal: »Ni ga še!«
Nisem vedel, koga misli, a čeprav me je zanimalo, gn nisem hotel vprašati. Bilo mi je zoprno govoriti s temdi osebami, ki so s prostovoljsko vnemo lovili, zapirali in mučili ljudi zgolj zaradi tega, ker so bili v nekaterih ozirih drugačnega mišljenja.
Verjetno je bil eden izmed tistih, ki so me včeraj sprejeli, in me je hotel predstaviti svojemu šefu. Namesto da hi me odpeljal nazaj v podzemlje, je sklenil čakati, da se bo on odkod prikazal. Morda pa je bilo vse skupaj tudi le dogovorjena igra, da bi me poniževali. Med agenti je bilo namreč mnogo univerzitetnih študentov, ki so me poznali. Bahaško so hodili mimo in se in! poismihali. Naredil sem se, kakor da jih ne vidim. Začudil pa. sami sc, ko- je prišel mimo tudi diplomirani slavist F. K., doma iz naših Ikra jev hi moj sošolec iz gimnazije. Najbrž še ni vedel, dai so me aretirali,
Ro vsem krščanskem svetu se verniki pred velikonočnimi prazniki spominjajo na Kristusovo trpljenje in na njegov križev pot. Dolgo stoletij je že v cerkvah navada, da so obešene po stenah podobe' štirinajstih postaj križevega pota.
Ta pobožnost nam kliče v spomin resnično pot, katero je Kristus, obložen s težkim križem, prehodil od kraja obsodbe do kraja križanja, Pot je peljala od gradu Antonija, kjer je stoloval rimski namestnik v Palestini Pon-cij Pilat. Približno tisoč rimskih korakov daleč se je vila cesta od palače proti jugozahodu; šla je skozi dvojna mestna vrata. Zadnja so se imenovala Vrata sodnikov. Končala se je na Golgoti ali kraju lobanj; to je bil
Pred blagoslovljenim ognjem
nizek grič oblaste oblike, podoben človeški glavi. Ondi so zločince kaznovali, tu je bil križan tudi naš Gospod sntdil med dvema pravima razbojnikoma.
Izročilo pravi, da je Mati božja kmalu, po j vnebohodu s pobožnimi ženami večkrat romala po križevi poti sinovi na Golgoto. Navade se je oprijelo tu li jeruzalemsko ljudstvo in učenci Kristusovi, ki so celo iz oddaljenih strani sveta prihajali molit na kraj Učenikovega trpljenja. Sveti Hieronim, ki je umrl leta 420, piše, da so že ob njegovem času vsak dan prihajali romarji in hodili v
procesijah po pravi križevi poli. Cerkev je dovoljevala tem romarjem velike odpustke.
Večina kristjanov pa ni zmogla stroškov in dolge poti v Sveto deželo. Zato je papež dovolil že v 14. stoletju, da so v cerkvah in kapelah postavljali kipe in podobe, ki so predstavljale Kristusovo trpljenje od sodbe do smrti in vstajenja. Kdor je hodil kot danes od podobe do podobe in premišljeval Kristusovo trpljenje, je prejel iste odpustke, kakor če bi v resnici romal v Sveto deželo in dejansko hodil po Mučenikovih stopinjah na Golgoto.
Število postaj križevega pota se je pa v raznih stoletjih zelo spreminjalo. Šele v 17. stoletju jih je prišlo v navado 14, kakor jih imamo še danes.
ČUDNE STVARI
Najmanjša cerkev na svetu stoji v Ken-tuckyu v Združenih državah. Razen za prižnico je v njej prostora komaj še za tri vernike.
*
Mesto z najkrajšim imenom se nahaja na Švedskem. Imenuje se A. Morski zaliv z najkrajšim imenom je Y na Holandskem.
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V TRSTU
V nedeljb, 6. aprila, ob 16. uri v Prosvetnem domu na Opčinah
Danilo Gorinšek
RDEČA KAPICA
V nedeljo, 6. aprila, ob 20. uri na Kontovetu
Thorntan Wilder
NAŠE MESTO
V ponedeljek, 7. aprila, ob 16.30 v dvorani na stadionu »Prvi maj«, Vrdelska cesta 7
RDEČA KAPICA
O veHilii imoči
Datum in ura Kristusove smrti sta zaradi večkratnih koledarskih sprememb povzročala velike neugodnosti. Toda že sloveči zvezdoznanec Kepler je izračunal na podlagi sončnih mrkov dan Gospodovega trpljenja in celo .njegovo uro. Križanje se je po njegovih računih izvršilo na dan judovskega 14. nizana, ki se ujema z 2. aprilom leta 33 po julijanskem koledarju. Ura smrti je zračunana na 17. uro 11 minut po jeruzalemskem času, ko je nastala popolna tema. Evangelist je zapisal, da je med šesto in deveto uro tema pokrila mesto in okolico. Te ure pomenijo našo tretjo uro popoldne. Dan je pa bil tisti pred judovskim sabbathom, torej petek. Kristusova smrt se zato določa na 3. uro popoldne 2. aprila leta 33. Znanstveni in tradicionalni izsledki se skoraj točno ujemajo.
—*—
Do 6. stoletja so imeli sestavljalci koledarjev vedno težave z določevanjem velikonočnega praz-
nika. Kristjani v Prednji Aziji so praznovali veliko noč na dan 14. nizana, ko so Judje obhajali svoj praznik »passah«. Po ustnem izročilu naj bi tudi res bil ta dan, .dan Kristusove smrti. V Rimu so pa že v 3. stoletju določili, naj se obhaja velika noč vedno na nedeljo, in sicer na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Ta odredba je še danes v veljavi. Zato se tudi premakljivi prazniki ravnajo po veliki noči.
—*—
Ko se je krščanstvo razširilo na sever med germanske narode, so za veliko noč našli tudi svoj izraz. Niso sprejeli imena »passah«, iz katerega je nastal latinski izraz Pascha in iz tega italijanski Pasqua, marveč so ga prikrojili po imenu stare germanske boginje Ostara. Častili so jo kot boginjo pomladi in svetlobe ob koncu marca ali v začetku aprila. Krščanski praznik vstajenja so imenovali Ostarun, iz česar je .nastalo sedanje nemško ime Ostern in angleško Easter.
Menda je Caltanissetta na Siciliji edino mesto na svetu, kjer se je do nedavno obhajal spomin na izpustitev Barabe. Po velikonočni procesiji so šli ljudje pred sodnijo in zahtevali po starem pravu, da se izpusti eden izmed zapornikov. Gosposka je tej ljudski navadi vedno ugodila.
meni. pa> dotlej tudi ni bilo znano, da je zašel med agente. Nehote je obstal pred menoj, ko me je zagledal, jaz pa tudi nisem mogel prikriti svojega začudenja. Oba sva istočasno vzkliknila:
»Kaj pa ti tu delaš?«
»Aretirali so me, ne vem zakaj«, sem retkel.
On pa je postal rdeč in je nekatn težko izjecljal iz sebe:
»Saj veš, da sem poročen. Moral sem si poiskati ikaiko službo, lmatno otroke. Dolžan sem skrbeti zanje.«
»Seveda«, sem rekel. On se je pa v zadregi in naglo poslovil in odhitel po hodniku. Nisem ga več videl. Pozneje sem izvedel, da je leta 1945 zbežal v tujino in pustil ženo ter tri otroke v Ljubljani. Včasih sem jo srečal na vlaku, ko se je vozila k njegovim staršem po> (krompir. Vedno so mi prišle na misel njegove besede: »Moram skrbeti zanje.« Šele precej let po vojni je dobila žena dovoljenje, da lahko odpotuje z otroki za njim v Argentino.
Tako sem mora] čakati na hodniku kake pol ure. Moj stražnik se je sprehajal sem in tja ali se pogovarjal z drugimi agenti, (ki so v skupinah po dva ali tri postopali po hodniku kot na. hodnikih univerze. Pri tem pa me ni izgubil iz oči. Ves čas me je mikalo, da bi se pognal po hodniku in skušal pobegniti, toda preslabo sem po-znal palačo, da bi se za hip kje ne zmolil in zašel, razen tega je bila polna agentov, pred vrati pa je bila oborožena straža v uniformi. Tot sem vedel.
Čez kalkšne pol ure je prišel agent k meni in mi dejal:
»Pojdi z menoj!«
Bil sem začuden, ker sem mislil, da moram k zaslišanju, a nisem opazil, da hi bil medtem prišel kak njihov šef. Odvedel me je le v bližnjo sobo in mi ukazal:
»Pomagaj temle kuriti peči!«
Pred lončeno pečjo v sobi je čepel mlad človek v umazani ob-'1 clkii in v samem pulovru ter grebel pepel iz nje. Drugi je držal v roki pločevinasto vedro, v katero je oni vsipaval z lopatico pepel.
»Tale vama bo pomagal«, je rekel agent.
»Ne bom«, sem, rekel.
»Kako da ne? Boš!«, je grozeče izjavil in stopil za korak pro-ti meni.
»Ali ste me zato aretirali?« sem relkel.
»Boš že zvedel, zakaj smo te«, je odvrnil. »A zdaj boš pomagal kuriti peči«.
»Relkel sem, da jih ne bom.«
»Pravi, da ne bo kuril peči«, se je obrnil k drugim agentom, ki so ritenski sloneli na mizi v sobi in opazovali prizor. Verjetno se je bil že prej dogovoril z njimi.
Skočili so pokonci, kalkor da sem izrekel bogve kakšno izzivanje ter so se zagnali proti meni.
»Primi vedro, ali p,a boš nekaj doživel!« je zarjul eden in pobral v kotu prazno, vedro ter mi ga pomolil.
Skomignil sem z rameni in vzel vedro. Prejšnje izkušnje so me izučile, da s’o nekatera junaštva popolnoma nesmiselna in privedejo le do tega, da človek klone ravno tedaj, kadar ne bi smel.
(Dalje)
Namiznoteniški turnir ekip in posameznikov v Trstu
V nedeljo so se na stadionu Prvi maj v Trstu končale ogorčene tekme I. slovenskega namiznoteniškega turnirja, ki ga je priredil Krožek mladih izobražencev. Glede na klavrno športno udejstvovanje prejšnjih let lahko upravičeno trdimo, da je bil uspeh prireditve brez dvoma večji kot kdajkoli. Res je, da smo tržaški Slovenci imeli že več tekem v namiznem tenisu, a turnirja v pravem pomenu besede doslej še ni bilo. Saj se je prvič zgodilo, da so se za srečanja prijavili številni tekmovalci in precej društev ter da so bile razpisane bogate nagrade, ki so jih velikodušno podarile tukajšnje trgovine, obrati in podjetja. Za tekmovanje je bilo veliko zanimanje tako v mestu kot v okolici, saj so števiLni ljubitelji ping-ponga ves čas tekem napolnili prostore na stadionu in navijali za posamezne igralce in ekipe. Za turnir se je prijavilo kar 32 posameznikov ter 15 ekip iz Trsta in Gorice. Skoraj vse tekme so bile razburljive, saj se je vodila zagrizena borba za vsako točko.
Precej zanimanja je bilo za turnir posameznikov, toda v središču pozornosti je seveda bilo tekmovanje skupin za prehodni pokal »Graphis«. Ker so si bila moštva po moči precej enakovredna, se je za prvo mesto upravičeno potegovalo več skupin. Po izločilnih srečanjih so se v četrtfinale uvrstile kar 3 škedenjske ekipe in moštvo KMI, ki je veljalo za velikega favorita. Srečanja skupin so potekala po načinu Davisovega pokala, t. j. s 4 igrami posameznikov in z eno tekmo dvojic.
Zelo zanimive so bile predvsem borbe v polfinalu ekip, v katerih sta KMI-A in PD Škedenj-A odpravili s 4:1, oziroma 5:0 ostali škedenjski ekipi in se tako uvrstili v finale. Zmagala je močna ekipa KMI s 4:1, čeprav so bili mnogi mnenja, da bo častni pokal osvojila A ekipa Skednja; Če je bila zmaga enovite skupine KMI v sestavi Berce-Tom-sič že vnaprej gotova, predstavlja uspeh mladih škedenjskih namiznoteniških igralcev, ki so zasedli 2., 3. in 4. mesto skoraj presenečenje, čeprav je vsem znano, da so škedenjske skupine zelo močne. Ekipa PD škedenj-A v postavi Bajec-Merlak je bila zelo bojevita in se je ves čas čvrsto borila ter najresneje ogražala zmagovalce. Pohvalo zasluži tudi ekipa PD Skedenj-B (Sosič-Germani), ki se je zelo dobro branila. Dobro zgrajena je bila tudi skupina AK Jadran-B, ki sta jo tvorila Grbec in Košuta, toda .nesrečni žreb (v četrtini finala se je pomerila z ekipo KMI-A in klonila z 1:3) je mladima igralcema onemogočil boljšo uvrstitev. Goričane iz ASK Simon Gregorčič je izid tekem zelo razočaral, saj sta njihova predstavnika Benedetič in Gergo-
let kmalu izpadla. Zelo razburljiva je bila tekma borbenih ekip PD Skedenj-C in PD Pregarc-A, ki se je končala s tesno zmago prvih. Častno se je izkazalo tudi moštvo PD Škamperle.
KMI je zmagal zaradi preračunane igre in zaradi večje izkušenosti igralcev Otona Berceta in Karla Tomšiča, ki sta nastopila tudi v inozemstvu. Čeprav je bila njuna premoč očitna, sta se morala v vsaki tekmi ostro boriti, preden sta odpravila nasprotnike.
Tekmovanje posameznikov je potekalo brez presenečenj. Pome.n tekem je povzdignil nastop Otona Berceta, ki je odnesel prvo mesto in tako še enkrat potrdil, da do sedaj tu nima resnih tekmecev. Berce je preveč izkušen, da bi ga kdo premagal, a je treba pripomniti, da je redko pokazal lepo in hkrati učinkovito igro, prepleteno s silovitimi udarci, ki izsiljujejo od gledalcev burno ploskanje.
Razvrstitev ustreza približno dejanski vrednosti tekmovalcev. Drugo mesto si je zagotovil Marij Bajec iz Skednja, ki je zmagal v vseh tekmah, razen proti Bercetu. Bajec se razvija v odličnega igralca, čeprav njegovi udarci niso še preveč gotovi. Manjka mu ostra igra, kar je razumljivo, če upoštevamo njegovo mladost. Omembe vreden je tudi uspeh mladega Merlaka, ki je pokazal uglajeno igro, čeprav je še nestalen (poraza proti Kovačiču in Tomšiču sta bila nepričakovana). Kljub zelo hudi konkurenci je mladi Klavdij Grbec dosegel zelo lep uspeh, saj je prodrl do polfinala in sam Bajec se je moral truditi, preden ga je premagal (v treh nizih). Dobro so se odrezali tudi Sosič, ki ga odlikuje zanesljiva obramba, Tomšič, ki je premišljeno porazdelil svoje sile, Košuta, Pa-trizio, Germani in Rudolf. Preseneča pa neuspeh Goričana Filiberta Benedetiča, ki je bil izločen že v osminah finala; mnogi so v njem videli e.nega najresnejših favoritov.
Ce bi hoteli oceniti igralce, bi jih lahko tako uvrstili: I. Berce, 2. Bajec, 3. Grbec, 4. Merlak, 5. Sosič, 6. Tomšič, 7. Košuta, 8. Germani, 9. Patrizio in 10. Rudolf. Od teh je torej kar 5 Škedenjcev, ki so se odlikovali po veliki borbenosti, požrtvovalnosti in tudi po dobri igri. škedenjci in ostali igralci so s tekmovanja odnesli bogate izkušnje za bodoče delo. Pokazali so, da napredujejo v znanju, kar velja zlasti za mlade. Če se bodo marljivo vadili, bodo v kratkem dvignili slovenski namizni tenis na dostojno višino.
D. T.
IZIDI TEKEM
TURNIR EKIP — Osmine finala: PD škedenj-C — AK Jadran-A 3:0; Patrizio - Vesel 2:0 (21:13, 21:13), Hrevatin - Bradač 2:1 (21:13, 16:21, 21:16), Patrizio - Hrovatin — Vesel - Bradač 2:0 ( 22:20, 21:19). PI) Škamperle — KMI-B 3:0; Vuga - Koja-nec 2:0 (21:8, 21:8), Kovačič - Tavčar 2:0 (21:12, 21:10), Vuga - Kovačič — Kojanec - Tavčar 2:0 (21: 11, 21:18). KMI-A — PD Pregarc-B 3:0; Bcrce-Zivic 2:0 (21:5, 21:11), Tomšič - Cesarec 2:0 (21:12, 21:11), Berce - Tomšič — Zivic - Cesarec 2:0 (21:11, 21:12). PD Pregarc-A — DSS-B 3:0 (forfait). PD škedenj-A — PD Pregarc-C 3:0; Bajec - Ferfolja 2:0 (21:7, 21:12), Merlak - Pertot 2:0 (21:14, 21:11), Bajec - Merlak — Ferfolja - Pertot 2:0 (21:18, 21:12). AK Jadran-B — DSS-A 3:0; Gerbec - Ščuka 2:0 (21:14, 21:11), Košuta - Pertot 2:0 (21:19, 21:18), Grbec - Košuta — ščuka - Pertot 2:0 (21:17, 21:8). PD škedenj-B — Dijaški dom 3:0; Sosič - Toma-zetič 2:0 (21:14, 21:17), Germani - Gvardjančič 2:0 (21:16, 21:15), Sosič - Germani — Tomazetič - Gvardjančič 2:0 (21:9, 21:12).
četrtine finala: PD škedenj-C — PD Pregarc-A 3:2; Patrizio - Kljun 2:0 (21:14, 21:19), Hrevatin -Rudolf 0:2 (13:21, 16:21), Patrizio - Hrevatin — Rudolf - Kljun 2:1 (22:20, 15:21, 21:14), Patrizio • Rudolf 0:2 (12:21, 15:21), Hrevatin-Kljun 2:1 (21:19, 19:21, 23:21). PD škedenj-A — PD Škamperle 3:1; Bajec - Vuga 2:0 (21:5, 21:16), Merlak - Kovačič 0:2 (19:21, 16:21), Bajec - Merlak — Vuga - Kovačič 2:0 (21:12, 21:16), Merlak - Vuga 2:0 (21:12, 21:16). KMI-A — AK Jadran-B 3:1; Berce - Grbec 2:0 (21:6, 21:18), Tomšič - Košuta 1:2 (18-21, 21:16, 17:21), Berce - Tomšič — Grbec - Košuta 2:0 ( 25:23, 21:15), Berce - Košuta 2:0 (21:9, 21:13). PD škedenj-B — ASK Gregorčič-Gorica 3:0; Sosič - Bc-. nedetič 2:1 (19:21, 21:13, 23:21), Germani - Gergo-let 2:0 (21:19, 21:11), Sosič - Germani — Benedetič-Gergolet 2:0 (21:10, 22:20).
Polfinale: KMI-A — PD škedenj-B 4:1; Berce-Sosič 2:0 (21:13, 21:13), Tomšič - Germani 2:0 (21:16, 21:17), Berce - Tomšič — Sosič - Germani 2:1 (19:21, 21:14, 28:26), Berce - Germani 2:0 (21:13, 21:18), Tomšič - Sosič 1:2 ( 21:16, 21:23, 20:22). PD Skedenj W — PD škedenj-C 5:0; Bajec - Patrizio 2:0 (21:18, 21:18), Merlak - Hrevatin 2:1 (21:18, 19:21, 21:11), Bajec - Merlak — Patrizio - Hrevatin 2:1 (21:14, 15:21, 22:20), Merlak - Patrizio 2:0 (21:16, 21:19), Bajec - Hrevatin 2:0 (21:16, 21:16).
Finale: KMI-A — PD škedenj-A 4:1; Tomšič -Bajec 0:2 (4:21, 11:21), Berce - Merlak 2:0 (21:15, 21:16), Berce - Tomšič — Bajec - Merlak 2:1 (12:21, 21:13, 21:15), Tomšič - Merlak 2:0 (21:16, 25:23), Bsrce - Bajec 2:0 (21:12, 21:10).
TURNIR POSAMEZNIKOV — šestnajstine finala: Benedetič - Berginc 2:0 ( 21:14, 22:20), Sosič-Pertot 2:0 (21:17, 21:13), Grbec - Kojanec 2:0 (22:20,
(Nadaljevanje na 15. strani)
Zgodba o Velikonočni zgodbi
(Nadaljevanje z 9. strani)
ali pa se je on prerinil v njeno bližino. Tako je minilo skoro leto dni. Večkrat ga je zamikalo, da bi izstopil z njo vred pri semaforu in jo poprosil, če jo sme malo pospremiti. Mnogokrat je že stopil za njo do vrat, a vsakokrat ga je nekaj zadržalo. Spomnil se je očeta, stare openske grče, ki je večkrat udaril po mizi in slovesno zatrdil, da v .njegovi hiši ne bo nikoli gospodinjila Italijanka.
»Dva sina sta mi odšla v Avstralijo in ju ne bom nikoli več videl,« je govoril. »Samo ti si mi ostal. Pazi, da mi ne pripelješ v hišo Italijanke, še najmanj pa ezulke! Ti ljudje bi nas Slovence žive požrli, če bi mogli.«
Stara teta, ki je gospodinjila po materini smrti in je drugače le redkokdaj odprla usta, mu je pritrjevala kot odmev.
Bojan je premišljeval, kaj naj stori. Včasih, kadar je ležal pod avtomobilom in pritrjeval vijake, je bil bolj zamišljen v ta svoj notranji boj, kakor v svoje delo.
Toda potem je prišla pomlad, mandljevci, breskve, marelice in češnje so cvetele po vrtovih v beli in rožnati krasoti in sladki vonj cvetočih krošenj je prihajal skozi odprta okna tramvaja. Mor-da je bil ta vonj kriv, da se je Bojan nekega sobotnega večera (bilo je tik pred veliko nočjo) odločil in izstopil pri semaforu. Pri tem se mu je celo tako mudilo, da je stopil Bianci na tramvajski stopnici na plašč.
»Oprostite, gospodična,« je začel nekoliko zmeden, ker se je čutil nerodnega. Toda njen prijazni nasmeh ga je pomiril in navdal z zaupanjem.
»Ali vas lahko nekoliko pospremim?« je vprašal.
»Lahko,« je rekla. »Stanujem v taborišču, veste,« je pristavila, kot da se boji, da bo razočaran.
»Vem,« je rekel on.
»Kako pa to veste?« se je začudila.
»Ker sem se pozanimal,« je rekel.
»Zakaj pa?«
»Ker me je zanimalo,« je rekel previdno.
Ona je molčala, ker na to strogo moško logiko ni vedela kaj odgovoriti, a ni bila videti preveč začudena.
Ko mu je pri taborišču dala roko, je ni prej izpustil, dokler mu ni obljubila, da jo bo lahko še pospremil.
Potem sta začela hoditi skupaj v kino in na plese. Toda spored mladih zaljubljencev je že tako predobro znan, da bi ga bilo treba posebej omenjati. Bilo je lepo in Bojan je bil srečen, razen ka-
dar je pomislil na to, kako bo oče sprejel novico.
Nekoč se je le moral odločiti in mu povedati. Stari ni najprej nič rekel. Počasi si je prižgal cigareto. Bojan je pričakoval, da bo zdaj zdaj izbruhnil, in je bil hudo presenečen, ko je oče nekajkrat dolgo potegnil iz cigarete, nato pa mirno dejal:
»Naj bo, samo da bodo otroci Slovenci.«
Najbrž je stari že vse vedel in si je gotovo tudi ogledal dekle; morda ga je ganilo, da ima rada njegovega Bojana, edinega, ki mu je ostal.
Bojan je povedal Bianci, kaj je dejal oče, ona pa je rekla:
»Prav ima. Navadila se bom govoriti po vaše. Saj se še spominjam, da je tudi moja babica govorila slovenski.«
Ko so tisto leto breskve dozorele, je Bojan že pripeljal mlado gospodinjo v hišico onkraj Brdinc in oče je bil zadovoljen, ko je spoznal, kako se mlada sinova žena trudi, da bi se naučila slovensko. Kar dobro se mu je zdelo, ko ga je spraševala, kako se pravi temu ali onemu, in še sam je začel spet bolj brati stare knjige, da ni prišel v zadrego za kak slovenski izraz ter se osramotil pred njo. Ko pa je prišla na svet vnukinja, ji je sam izbral ime in se celo odrekel marsikateri cigareti, da bi pri pestovanju otroka dim ne motil.
To je torej zgodba o Bojami in Bianci, ki jo boste brali v velikonočni številki Novega lista, če je urednik ne bo vrgel v koš. Njena morala pa jc ta (pa to ste že sami uganili), da ljubezen zmaga nad vsemi ovirami in da zna zgraditi most tudi od človeka do človeka, med katerima je nacionalistična nestrpnost izkopala prepad.
GOSPODARSTVO
KAJ SEJEMO ZA DETELJIŠČA IN TRAVNIKE?
Dobrota krme je v veliki meri odvisna od rastlin, ki rastejo' na deteljišču ali travniku. Če so rast line dobre in rastejo v pravilnem razmerju, bo dobra tudi krma. Pri urejevanju deteljišč in travnikov se moramo na splošno držati naslednjih navodil:
Deteljišče
Pri nas imamo v glavnem 3 vrsle detelj.
1.	Deteljo inlkarnatko (laško' deteljo, ruso travo), katero sejemo jeseni, da dobimo v začetku maja obilno košnjo. Nato deteljišče preorjemo in na njem sejemo predvsem koruzo. Inkarnatko sejemo navadno samo zase. Nekateri vsejejo vmes tudi nelkoliko laške ljuljke, ki pa ne zaleže mnogo, in je čisla setev bolj primerna. 2. Največ naših deleljišč je sestavljenih iz lucerne (večna ali sedemletna detelja, medita). Kosimiio jo 3 do 4 leta in nato deteljišče preorjemo. Na 1 ha posejemo 35 do 40 kg semena (na njivo 14 k g). Mnogi sejejo med lucerno tudi travo in skoraj vsi izberejo lašlko ljuljko, nekateri tudi angleško, prav redki še kakšno drugo. Najboljšo krmo dobimo, če sejemo samo lucerno. Če se pa odločimo tudi za travo, sta do-liri obe ljuljki (lašlka in angleška, rigeti), ker se hitro razvijata in sta zgodnji. Ker se pa obe kmalu izgubita, bi bilo potrebno sejati tudi francosko paliovko (altissi.ma) in nekoliko mačje"a repa (fleolo). To je zlasti potrebno, če hočemo, da se deteljišče spremeni v travnik. Travi sta namreč trajnici in se ne izgubita kot 1 juljki. Setve detelj in trav soi pa navadno preredke, ker sejalci ne upoštevajo, da 1 k« tiavnc«ra semena ne velja toliko kot 1 kg lucerninega. Na splošno se moramo držati načela, da vsalk k« semena lucerne moramo nadomestiti z dvojno količino travnega semena. Če hočemo torej posejati 1.000 m’ samo z lucerno, bomo rabili 4 k«r semena. Če pa hočemo posejati samo 3 kjr lucerne in ostali kg nadomestiti s travo, rabinno še 2 kg trave, torej skupaj 5 ka semena. 3. Pri nas so razširjena tudi deteljišča.
sestavljena iz dvoletne detelje (kranjske ali »viinjsIVc detelje, trifolio violetto), katero navadno1 preorjemo po 2 letih. Med njo mnogi sejejo travo, predvsem laško Ijuljlko. Dodali bi ji laliko še angleško ljuljko in francosko paliovko. Če sejemo samo svinjsko’ deteljo, rabimo za 1.000 m3 3 kg semena. Če pa detelji primešamo travnega semena, moramo vsalk kg detelje nadomestki z 2 kg trave.
Travnik
Naši travniki nastajajo največkrat tako, da se na detcljiščih detelja — navadna lucerna — vedno botlj izgublja in da začnejo vedno bolj prevladovali trave. Kdor bo pravilno ravnal in poleg obeli 1 jul j k vsejal med deteljo še francosko paliovko in mačji rep, ne bo1 imel zaradi izgubljajoče se detelje in Ijuljik mnogo golih oplazov, ker sta travi trajnici in se postopno razrasteta. Toda ker sta travi visolki, se ne moreta dovolj razrasli. Dober travnik mora zato imeti nizke, srednje in visoke trave, če hočemo da bodo' košnje zadovoljive. Zalo morami) pravočasno' vsej ati tudi nizke in srednje trave, kar se mota zgoditi, ko je detelja; stara 3 leta. Tedaj kot nizko travo podsejemo rdečo ali ovčjo bilnieo (festuca rubra), Iki nadomestita izgubljajočo se angleško ljuljko. Kot srednjo travo sejemo travniško bilnieo (festuca pratense), da nadomesti predvsem laško ljuljko, ki je medtem že izginila. Vse bilnice se sicer prvo lelo le malo- razrastejo, toda ker so trajnice, pridejo v poštev naslednja leta.
Vse to velja seveda predvsem za travnike, ki niso v presuhih legah. Če pa je zemljišče podvrženo suši, moramo vsejati še pasjo travo, ki sušo dobro prenaša. V takih legali kaže vsejati med izgubljajočo se lucerno še trajno sorto detelje, in sicer esparzeto (pine-la)>
Kar smo napisali, velja za travnik, ki nastane iz deteljišča. Travnik pa lahko zasejemo tudi samega zase. Vedno pa moramo’ paziti, da je pravilno razmerje med nizkimi, srednjevisokimi in visokimi travami. Naj-
bolje je, da trava tvori eno tretjino. Krma takih travnikov je še boljša, če je vmes nekaj detelje: za suhe lege je priporočljiva že imenovana esparzeta, za bolj vlažne pa no-kota (zailiis). Setve pa ne smejo biti preredke. Na splošno potrebujemo za vsakih 100 m’ po 3/4 kg travnatega semena.
Dosetev na senožetih
Če je na senožetih travnata ruša preredka, moramo senožeti p od sej ati. Držimo se navodil, ki veljajo’ za travnike. Važno je, da prej senožet dobro' prečistimo, prevlečemo z ostro obremenjeno brano in šele potem sejemo.
UMETNA GNOJILA NE NADOMEŠČAJO HLEVSKEGA GNOJA
Zemlja na vrtu in na njivi potrebuje predvsem hlevslkega gnoja, česar ne smemo nikdar pozabiti. Hlevski gnoj — deloma tudi dober kompost ali mešanec — vnaša namreč v zemljo snovi, ki služijo zemeljskim bakterijam, za hrano, da te lahko večajo rodovitnost zemlje. Poleg tega hlevski gnoj zemljo rahlja, da prihaja vanjo zrak. Nadaljnja ugodna lastnost hlevskega gnoja je, da veže vlago, kar je v naših sušnih predelih izredno važno.
Umetna gnojila morajo biti samo dopolnilo hlevskega gnoja, ki ne vsebuje dovolj redilnih snovi, predvsem ne fosforne kisline in kalija' Sama umetna gnojila pa povzročajo, da postane zemlja težka in pusta.
S pridelki bomo zadovoljni, če bomo .njive predvsem gnojili s hlevskim gnojem in jim dodali še umetnih gnojil. Kako1 je treba z umetnimi gnojili ravnati, smo povedali v prejšnjih številkah našega lista.
2 MILIJONA ITALIJANSKIH IZSELJENCEV
je v desetletju 1947-1957 našlo zaposlitev izven matične države. S tem se je znatno zmanjšali pritisk na delovni trg v Italiji, poleg tega pa so v tem času izseljenci poslali domov okoli 1000 milijard lir, kar tudi ni mačja solza za italijansko gospodarstvo.
Lelo 1958 za izseljence ni posebno rožnato. Zdi se, da je onkraj morja, predvsem v obeli Amerikah, delovni tre že prenasičen — saj tožijo o veliki brezposelnosti-tudi v ZDA in v Kanadi — v Evropi pa je za izseljence položaj ugoden le v Franciji in nikjer dru-god.
27
Em Vtallaoa . R. B.
S postaje se je peljal v svoj običajni bolel, kjer je izročil vratarju velik kovček. Še tisti večer je bil odločen njegov slovesni sprejem v tajno Fing-Hojevo družbo. Kitajec je hotel novega privrženca sprejeti in navezati nase z najbolj skrivnostnimi obredi.
»Večerna obleka,« mu je ukazal. »Boste videli, kakšen sijajen sprejem! Moderno se bo družilo /, vzhodno mistiko!«
Štefan je šel v svojo sobo in je naročil čaja za dva. Niso ga še prinesli, že je vstopil Spedvvell ter brez pozdrava vprašal:
»Kaj za vraga se je nocoj pripetilo v tvoji hiši?«
»Kaj jaz vem?« je odselkal Štefan. »Fing-Ho je zopet ukrenil eno svojih. To pot se mu je slabo izteklo.«
»Ali«, je zagodrnjal major in se usedel v naslanjač. »Ti se pa nikar nič ne boj. Fing-Ho je pošten. Tvoji nečakinji bi se ne bilo nič zgodilo. Odpeljali bi jo na važen prostor — in častili kol kraljico.«
»Toda, ali lahko vem zakaj?«
Spedvvell je zamahnil z roko.
»Zakaj, zakaj! Ali ne razumeš, da, če bi imel Fing tisto dekle v svojih rokah, bi lahko vse Cliffordove načrte zrušil? Prav zabit si!«
Nemirno je vstal in se naslonil na kamin.
»Fing-Ho ima veliko zaupanje vate,« je nadaljeval. ■ »Če nisi neumen, lahko dobiš denarja na koše. On ne zahteva od tebe drugega kot popolno vdanost.« Pogledal ga je skozi priprle veke -in se mu šepetaje približal: » Če bi ti znal, bi lahko nekega dne zamenjal Leggata... (Razumeš?«
»Leggata? Ali ni 011 tvoj najboljši prijatelj?«
»Je in ni,« je major zmajal z glavo. »Fing-Ho \e o njem mar-sikaj. Sicer pa je treba biti na preži! Lynne je v Londonu; ali to veš?«
»Me nič ne briga,« je jezno odvrnil Štefan.
»A ne? Jaz sem pa menil,« je nekam raztreseno odgovarjal Spedvvell...
Ni pa nadaljeval odgovora, ker Štefan Narth še ni bil vpeljan v tajnosti skrivne zveze. Zato tudi ni mogel poznati novih peklenskih načrtov Fing-IIoja. Edini človek, ki bi mogel, rešiti Ivanko Bray, je bil Gliffo-rd Lvnne, zakleti sovražnik Vrhovnega poglavarja.
Clifford se je vrnil v svoje londonsko stanovanje. Jožeta Braya je pustil v svoji vili v gozdu z ukazom, da se ne gane in da nikomur ne odipre vrat. Ta previdnost pa je bila odveč, ker je njegov prijatelj ljubil čisli zrak in si ni mogel kaj, da ne hi komurkoli kaj izklepetal.	Nadaljtvanje	na	14. strani)
3£ OPUTAL OTOPJlE"
JE ATEUEL PO
PA BRŽ. V
NILA
IZ DIMNIUA SE k Atil, KAR POMENI, DA NAJU ČAKA V HIŠI TOPLA PEČ.TO NAJU BO REŠILO.
SAPA
n
■■ _ :
-s
mm-’
m
rtmtLs?
MRZLA 1!?NITI ALEDU O OGNJU! ODUOD POTEM DIM? MAR. NISEM PRAV VIDEL? SE ENKRAT GREM POGLEDAT...
TODA KO JE ODPRT VRATA.
JUHU,TRDONTA,BRŽ VEN, SPET JE VGE ZELENO IN SONCE PRIPEKA KOT ZA STAVO'.'
KMALU STA SE OGRELA IN
POSUŠILA .     ---------------
 —* VES KAJ, TRDON3A,
ZDAJ Ml JE PA DOVOLJ STOPIVA NA GRAD!
i11 | Al	■	ih	v
' : ■ . - ■ A- V .
PRAV, PA STOPIVA'
0
4
SPLEZALA STA PO KOZJI STEZI
PROTI SIVIM ZIDO' VOM RAZPADAJOČE Sil GRADU...
NIKAR SE NE DERI, DA SE NAMA PODRTIJA NE SESUJE NA GLAVO NAJBRŽ GA SPLOH NI TU'
MORA BITI TU! SLIŠAL SEM GA KO JE SEL GOR. GLEJ, TU JE SVEŽE RAZKOPANO... IN
NEKAKŠNA VRATCA'
DOBRODOŠLA
3ATELTA
LAKOTNIK
NAPR
LAKOTNIM'!
»■
* ~	.g	.	!■
XXII.
Clifford je snel slušalko pri telefonu, a jo je zopet jezen obesil. Tisti tepec Leggat mu je obljubil, da ga bo čakal! Proti dvem je Leggat vstopil svež kot roža.
»Zdii se, da ste blazni, ker prihajate sem ob belem dnevu,« ga je nahrulil, namesto da; bi ga pozdravil. On se pa ni vznemiril, marveč je mirno sedel k mizi in se lotil ostankov kosila. Možak je namreč imel navado hoditi na obiske ob časti kosila, da je ujel kak dober zalogaj.
»Kaj pa je hudega?« je nedolžno' spraševal in si mašil v usta ikos piščanca. »Saj ste mi že dejali, da je bolje, če prihajam podnevi, ker bi ponoči vzbujal preveč suma. Ali mislite, da se bojim Fing-Hoja in njegovih biričev?«
»Reikel sem samo, da čakajte na moj telefonski poziv opoldne,« je odvrnil Lynne razdraženo. »Kar se pa liče Fing-Hoja, ne jemljite stvari prelahko!«
»Hm, preden me bo strah...« je godrnjal možak pri drugi perutnici kuretine. »Nisem zaman toliko časa živel na Vzhodu... tista tajna družba... ha, ha, jaz se samo smejem. Samo’ kratko obvestilo policiji, pa bomo videli.«
Clifford Lynne mu ni hotel izdati, da je že opozoril zunanje in kolonialno ministrstvo na tajna skladišča orožja in streliva
v Kiitajčevih prostorih. Tisto orožje — so mu pojasnili — je bilo kupljeno na svobodnem trgu in Anglija nima namena nikomur kratiti proste trgovine.
»Kar se mene tiče,« je povzel Leggat, ki je zaman čakal odgo-vora, »sem že davno pretrgal s tistim umazanim Kitajcem« Ste dali preiskati parnilk »Umgena«, kot sem svetoval?«
Clifford je prikimal. Pristaniška oblastva so res ukazala preiskavo, a niso našla nič sumljivega.
Natovorjeni so bili samo poljedelski stroji .in domače potrebščine. O kakem orožju niti sence!
»Ilm«, se je zamislil Leggat, »če sem pa sam cele tedne opazoval, Ikako so' vkrcavali.«
»Nocoj dvignejo sidra,« je rekel Clifford. »V nekaj urah pač niso mogli zamenjati tovora.« »Bo že tako,« je zlil Leggat drugo čašo žganja v grlo. »Jaz si umijem; roke... meni je kar dovolj.« »Kakšno igro> igra pa Spedvvell?«
Namesto odgovora je skomignil z rameni. Nato je pa zinil: »Tisti človek ml ni bil nikoli všeč. Zdaj je nelkaik Fing-Hojciv general. Vedno hodi okrog z vojaškimi zemljevidi. Pripravil je celo v kitajščini priročnik...«
»...o rabi modernega strelnega orožja?« »Nelkaj podobnega.«
(Dalje)
TEDENSKI KOLEDARČEK
6. aprila, nedelja: Velika noč, Celestin
7. aprila, ponedeljek: Veliki ponedeljek, Bor
8. aprila, torek: Albert
9. aprila, sreda: Marija
10. aprila, četrtek: Ecehijel.
11. aprila, petek: Leon
12. aprila, sobota: Saba
VALETA
TU DENAR
Dnie 2. aprila si dobil
ameriški dolar
avstrijski šiling
100 dinarjev
100 francoskih frankov
funt šterling
nemško marko
pesos
švicarski frank
/.lato
napoleon
z. dal za:
624—627 lir 23,50—24,25 lir 78—83 lir 129—132 lir 1620—1690 lir 146—148 lir 13—15 lir 144—146 lir 712—714 lir 4850—5050 lir
RADIO TRST A
Nedelja, 6. aprila, ob: 9.00 Kmetijska oddaja;
10.00	Prenos maše iz stolnice Sv. Justa; 12.00 Vera in naš čas; 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Kronika sedmih dni v Trstu; 13.30 Glasba po željah; 16.00 Slovenski zbori; 17.00 Avgust Strindberg: »Velika noč«, igra v 3 dej. Igrajo člani RO; 21.00 »Velika noč poje v besedi, poeziji in melodiji«; 22.00 Nedelja v športu.
Ponedeljek, 7. aprila, ob: 10.00 Predavanje: Prof. Tone Penko: »Ptički naznanjajo pomlad«; 12.00 Lojzka Peterlin: »Na gmajni je trn zacvetel«; 13.30 Krci-
slerjeva in Rombergova glasba; 16.30 William Shakespeare: »Beneški trgovec«, igra v 5 dej. Igrajo člani SNG; 18.55 Zbor slovenske Filharmonije; 19.15 Novela: Vinko Beličič: »Orač«; 20.00 Športni komentar;
20.30 Giuseppe Verdi: »Trubadur«, lirična drama v 4 dejanjih.
Torek, 8. aprila, ob: 13.30 Glasba po željah; 18.00 Schubert: Simfonija št. 8 v h-molu »Nedokončana«;
18.30 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše;
19.00 Jugoslovanski motivi; 19.15 Zdravniški vedež;
22.00 Novela: Ksaver Meško: »Norec«.
Sreda, 9. aprila, ob: 18.00 Prokofieff: Aleksander Nevsky — kantata op. 78; 18.55 Vokalni kvintet »Zarja«; 19.15 Šola in vzgoja; Dr. Vladimir Turina: »Prevzgoja delovne sile«; 21.00 Carlo Bertolazzi: »Dom iz sanj«, igra v 3 dej. Igrajo člani RO.
Četrtek, 10. aprila, ob: 18.00 Benvald: Posebna simfonija; 18.30 širimo obzorja: »Moj dom je Evropa«; 18.55 Slovenski samospevi; 19.15 Radijska univerza: Tečaj o lokalnih samoupravah — Občina in pokrajina: »O občinskih svetovalcih in o županu«;
20.30 Operna francoska glasba; 21.00 Iz arhivov kriminalne vede: »Ponarejevanje listin«; 22.00 Mnenja preteklosti in sedanjosti: Prof. Martin Jevnikar: »Josip Stritar, literarni vzgojitelj in umetnik«.
Petek, 11. aprila, ob: 18.00 Koncert dua Poluzzi-Marchi — Krampholtz: Sonata za flavto in harfo, Teleinan: Sonata v C-duru za flavto in harfo; 18.55 Zbor Ivan Cankar; 19.15 Znanost in tehnika: »Svetovna razstava v Bruslju«, poroča ing. M. Pavlin;
20.30 Glasbeni variete; 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu; 21.15 Velika dela slavnih mojstrov; 22.00 Dante Alighieri: Božanska komedija: »Pekel«, 11. od-
Izdaja Konzorcij Novega lista Odgovorni urednik Drago Legiša Tiska tiskarna »Graphis« - Trst, ul. Sv. Frančiška 20 Telefon 29-477
daja, 9. spev. (V prevodu dr. A. Gradnika - dr. J. Jež).
Sobota, 12. aprila, ob: 14.45 Operetna fantazija;
16.00	Radijska univerza: Kako so živeli stari Grki: »Poroka i.n pogreb pri starih Grkih«; 18.00 Oddaja za najmlajše: Drago Petkovšek: »Janko in Metka«. Igrajo člani RO; 19.15 Sestanek s poslušalkami; 21.00 Dramatizirana zgodba: Saša Martelanc: »Diktator za eno noč«. Igrajo člani RO; 22.10 Slovenski oktet.
IZIDI TEKEM (Nadaljevanje z 12. strani)
21:6), Rudolf - Valenčič 2:0 (21:15, 21:13), Bajec-Jurkič 2:0 (21:16, 21:14)', Štrajn - Košuta M. 2:0 (21:12, 21:13), Tomšič - Hrevatin J. 2:0 (21:7, 21:10), Zivic - Kovačič 2:0 (21:19, 21:12), Merlak - Ferfo-Ija 2:0 (forfait), Vesel - Tavčar 2:0 (21:11, 21:10), Košuta E. - Vuga 2:0 (21:13, 21:15), Kljun - Škrinjar 2:0 (21:15, 22:20), Beros - Nardin 2:0 (forfait), Germani - Košuta B. 2:0 (11:0, 21:11), Patrizio -Ščuka 2:0 (21:14, 21:16), Cesarec - Hrevatin D. 2:1 (23:21, 17:21, 21:19).
Osmine finala: Sosič - Bencdctič 2:0 (21:18, 21:12), Berce - Germani 2:0 (21:10, 21:11), Košuta-Kljun 2:0 (21:16, 22:20), Grbec - Rudolf 2:0 (21:14, 21:18), Bajec - Štrajn 2:0 (21:7, 21:10), Merlak -Vesel 2:0 (21:11, 21:15), Tomšič - Zivic 2:0 (21:11, 21:19), Patrizio - Cesarec 2:0 (21:9, 21:11).
četrtine finala: Grbec - Sosič 2:0 (21:16, 21:14), Bajec - Tomšič 2:0 ( 22:20, 21:12), Merlak - Košuta 2:0 (21:5, 21:11), Berce - Patrizio 2:0 (21:13, 21:15).
Polfinale: Bajec - Grbec 2:1 (21:11, 19:21, 21:12), Berce - Merlak 2:0 (21:10, 21:12).
Finale: Berce - Bajec 2:0 (21:5, 21:15).
Tekme so sodili: Škrinjar (12), Rudolf (9), Zivic (7), Cesarec (6), Grbec (5), Košuta (5), Vuga (5), Merlak (4), Vesel (4), Nardin (3), Ščuka (3), Štrajn (3), Bajec (2), Germani (2), Berce (2), Hrevatin (2), Valenčič (1), Tomšič (1), Patrizio (1), Pertot (1).
TISKARNA
g‘raphis
TRST — Ul. Sv. FRANČIŠKA 20 — Tel. 29 477
Vam hitro, solidno, poceni in lično izdela kakršnokoli tiskovino (poročna oznanila, voščila, posetnice, pisemski papir Itd.)
GOSTILNA
Figovec
TRST — Ulica GHEGA 3 Najboljša postrežba po najnižjih cenah!
w,z. pd.
Farmacevtski proizvodi ln kemikalije
TRST — ULICA TORREBIANCA 21/11 Imprirt - Export	Telefon	31-315
TRGOVINA JESTVIN
'V-eiidček LeodoJi
GORICA — Ul. MONTESANTO 91 — Tel. 32-85
TRGOVINA JESTVIN
\§£ue>i
GORICA r- Ul. CARDUCCI 6 — Tel. 25-01
TRGOVINA JESTVIN
HudiBidavcc
TRST — Ul. GENOVA 13 — Tel. 37-700
želi vesele velikonočne praznike vsem cenjenim odjemalcem In prijateljem!
ZNANA SLOVENSKA TRGOVINA Z,MANUFAKTURO IN TKANINAMI
Ttanc lldouic
TRST — Ul. Mazzini 46 — Tel. 94-550 TRG PONTEROSSO 5 — Telefon 29-686
želi cenjenim odjemalcem tu ln onstran meje vesele praznike!
Vesele praznike želi
TRGOVINA JESTVIN
Franc Resinovič
TRST — TRG SV. FRANČIŠKA 8 Telefon 36-809
URARNA — ZLATARNA
Mikolj
TRST - Čampo S. GIACOMO 3 - Tel. 95-881
Bogata izbira švicarskih ur in lično izdelane, zlatnine
s> s
NAJLEPŠE CVETLICE DOBITE PRI TRST — Ul. DELLTSTRIA 17 — Tel. 95-052
TRGOVINA JESTVIN
GRUDEN JOSIP
DEVIN — Tel. 20-205 vošči vsem odjemalcem veselo veliko noč
Vesele velikonočne praznike vošči vsem cenj. odjemalcem	i-	i	■	•
pekarna Franceschini
TRST — Trg LIBERTA’ 6 — Telefon 38-984
TRGOVINA IN DELAVNICA ČEVLJEV
ROJAN, Trg Tra i Rivi 2 Telefon 31-198 vošči cenjenim odjemalcem vesele praznike!
Vesele velikonočne praznike želijo:
Vesele velikonočne praznike! GOSTILNA
ft*
REPENTABOR
Pristna domača vina in izborna kuhinja
UVOZ — IZVOZ
KURET MIRAN
Zaloga domačih in sortnih vin ter likerjev
TRST — Ul. della Fabbrica 4 Telefon 55-751
POIeg drugih vam nudi pristna istrska in vipavska vina ter kraški teran po ugodnih cenah
ELEKTROINSTALACIJSKO PODJETJE
l/l/lilavi dmhoiic
TRST — Ul. MIRAMARE 29 — Tel. 29-322
Popolna oprema za električne kuhinje, lestenci 'ter vseh vrst električnih luči !klasične in modeme oblike. — Vsakovrstna popravila in naročila!
TRGOVINA JESTVIN
ŠKABAR JOSIP
OPČINE NARODNA ULICA 42 Telefon 21-026
vošči cenjenim odjemalcem veselo Veliko noč
TRST
VIA CARDUCCI 15 Telefon 29-656
Bogata izbira naočnikov, daljnogledov toplomerov in fotografskega materiala
ZALOGA STAVBNEGA MATERIALA
DANEU CELESTIN
OPČINE — NARODNA ul. 77 — Tel. 21-034 želi vesele velikonočne praznike
Želite dobro hrano? GOSTILNA
,AL GAMBERO’ <pm raku)
TRST — Ul. UDINE 37 — Telefon 24-938 Vam bo (gotovo ustregla!
O&tzo-uiH a
GOSTILNA
TRST — Ulica S. NICOLO’ 1 — Tel. 37-918
GOSTILNA
________Panada (Lia Pipan)
Pristna vina in domača kuhinja TRST — Ulica ROSSINI 10 — Telefon 37-909
TRST — Ul. VALDIRIVO 32 — Tel. 38-915
želi ;vesele velikonočne praznike vsem cenj. odjemalcem in prijateljem
ZNANA KROJACNICA z veliko izbiro (modernega blaga za ženske in moške
D E L F A R
TRST — Ul. S. FRANCESCO 12 — Tel. 24-75C
KROJAŠKA DELAVNICA ZA DAME IN GOSPODE
‘ftfinihlttv Hitfmtu
TRST — Ulica RAFFINERIA 5 — Tel. 95-498
GOSTILNA -SIMONIČ
OPČINE — NARODNA ul. 39 — Tel. 21-053 Vesela velikonočne praznike želi vsem cenj. giostom!
ZNANA KROJACNICA
BAVČAR
TRST - Ul. XX SETTEMBRE 22 - Tel. 96-796 vošči vesele velikonočne praznike
ZNANA GOSTILNA IN TOBAKARNA
IR R A IL jj
TREBČE — Telefon 21-170 vošči praznike in se priporoča!
Mmecha banka %. 2. z o. j. gotica
Ulica Mnrelli \\ — telefon 22 Hfi Ustanovljena leta 1909
KROJACNICA
Lado Premru
TRST — Ul. GINNASTICA 35/1 — Tel. 45-447 želi vsem klientom vesele praznike
MEHANIČNA DELAVNICA IN TRGOVINA
Simič Mario
OPČINE — NARODNA ul. 48 — Tel. 21-322 Črpalka »Aglp«
Predstavništvo motorjev: Cimatti, HMW, Na-setti, Atala in zaloga vsakovrstnih koles
GORICA - Ul. DUCA D’AOSTA 30 - Tel. 25-08
TRGOVINA NA DROBNO	•
IN DEBELO	
lico	v v
TRST	
PIAZZA S. GIOVANNI 1	•
TELEFON 35-019	
Prodaja tudi	na obroke !
))
l
))
GORICA - TRAVNIK 4 — Tel. 53-95
LESNA TRGOVINA
Erzetič - Dediči
GORICA — Ul. MATTIOLI 1 — Tel. 28-39
Zaioga drv, premoga, apna in plina Aglpgas
OB NAKUPU VSAKE JEKLENKE (BOMBO-LE) LAHKO DOBITE BOGATO NAGRADO
KAVARNA
GORICA — Ul. MAMELI 4 — Tei. 34-78
TRGOVINA GALANTERIJE GORICA — Ul. CARDUCCI 6 (Gosposka ul.)
BAVCON
GORICA — Ul. S. GIOVANNI 5 — Tel. 31-93
KROJACNICA
^aSSBBS^