Jnserati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. čo se tiska dvakrat, 15 če se tiska trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspe-dicija, Poljanska cesta h. štev. 32.
Vredništvo
je na Poljanski cesti h. št. 32.
Političen lisi za slovenski mM
Po poŠti prejeman veljii:
Za celo leto . . 15 gl. — kr Za pol leta . . 8 „ — „ Za četrt leta . . 4 „ — „ Za en mesec . . 1 „ 40 „
V	administraciji veljii:
Za eelo leto . . 13 gl. — kr Za pol leta . . 6 „ 50 „ Za četrt leta . . 3 „ 30 „ Za en mesec . . 1 ,, 10 „
V	Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. več na leto.	.f" •" </
Posamezne štev. veljajo 7 kr!
I/, lin j u vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1,'a6 popoldne,
__!__a fi 1

Katoliki v Itosni.
V splošnji seji avstrijske delegacije dne 12. t. m. je delegat Pfliigl omenil katolikov v Bosni, t. j. njih razmerja do drugih verstev v Bosni do vlado in njih stanja. Državni denar-stveni minister Kallay je na to odgovoril, kakor se bere po časopisih, nekako razdraženo. Ker so nam katoliki v Bosni bratje po rodu in veroizpovedanji, bode nemara nase bralce zanimalo, ako jim to vprašanje, rct. nagovor in odgovor podamo.
Vže v petek smo izjave državnega ministra o Bosni v ogerski delegaciji prinesli, v avstrijski delegaciji je to nekako ponovil in še posebej odgovoril delegatu Pfltigl-nu. Ko je namreč delegat dr. Mattuš poročal o prevdarku vojnega ministerstva za izvanredne potrebščine v Bosni, jame govoriti delegat Plitigl, ter pravi, da ima solnčna stran, o kteri smo slišali v delegaciji o Bosni, tudi marsiktere senčne strani, posebno kar se tiče varstva katoliške vere in pripomoči, ktero daje vlada katolikom v Bosni. Tako, pravi nadalje, je patrijarh pravoslavnih (razkolnih) grkov v Sarajevu izdal pastirski list. V taistem napada katoliško cerkev in jo dolži, da zapeljuje pravoslavne, v tem listu se nahajajo zanimive pomote, kar se tiče zgodovine in dogmatike. Katoliški nadškof je odgovoril na to še le čez dva meseca, morda je mislil, da vlada ne bode molčala na tako zaničevanje katolikov. — Poslednjič je vendar v zvezi s škofom iz Mostara izdal odprto pismo, v kterem stvarno zavrača napade na katoliško cerkev in pojasnuje zgodovinske in dog-matične pomote. Bosniška vlada je poslala potem obema nadškofoma ukor, a ta bi se bil spodobil dva meseca poprej pravoslavnemu škofu; v ukoru do katoliškega nadškofa je baje
ukazano, naj v takih zadevah ničesa ne objavi brez vednosti in odobrenja vlade. To bi bil nekako „placetum regium", in gospod minister menda kaj tacega proti nadškofu v Sarajevu ne misli vpeljati.
Drugi slučaj .jo ta-le: Nadškof v Sarajevu je prosil vlado, naj preskrbi katoliškim dijakom na tamošnji državni gimnaziji vme-ščenje učitelja veronauka. Vlada je natečaj razpisala in škofu pismeno naznanila, kedar bode imenovan veroučitelj, bode se mu to naznanilo. To pa sega v nadškofovo področje, in nemogoče mu je, potem, ko je imenovan učitelj, zoper njega imeti kakih pomislekov. Poslednjič pravi govornik ministru, naj skrbi, da katoliki v Sarajevu, kjer je sedaj lo mala katoliška kapela, dobodo kako večo cerkev. Državni minister odgovarjaje predgovorniku je zatrjeval, da vlada proti raznim veroizpovedava-njem poznii le edino načelo in se tega drži, t. j. popolno jednakopravnost. Kar se tiče prepira škofov v Sarajevu, ni vlada ne jednemu niti drugemu kaj omenila zastran verskega zadržaja pastirskih listov, pač pa je on ukazal — za kar je odgovoren — da naj vlada zarad miru v verskih zadevah no dovoli, da bi kako veroizpovedovanje drugo kritikovalo. Kar pa se tiče učitelja veronauka na gimnaziji v Sarajevu, pravi minister, da si je vlada, kedar ima podeliti kako službo, vselej držala pravo, da hoče poznati, kaka je bila preteklost pro-silčeva, kar se tiče politike in nravnosti. Vendar mu ta poseben slučaj ni bolj natanko znan, in on hoče o njem potrebno pozvediti. Kar pa se tiče zidanja veče katoliško cerkve, je po vsem resnično, da imajo mahomedani mnogo molišč, ktera so postavili teh 500 let, ko so tukaj gospodarili. Cerkev pravoslavnih je postavljena z darlii in je bila otvorjena 1. 1882.
Pri ti priliki je bil on (minister) pričujoč, in povrnivši se v Avstrijo, je začel nabirati na Avstro-Ogerskem, da so postavi dostojna katoliška cerkev. Prišlo je nekaj tisočev, ti so sedaj naloženi, in zopet se je nekaj nabralo, in on je ukazal, da naj se nakupi primeren prostor za zidanje. Ako bo ostal v Bosni, bode ukazal cerkev tako zidati, da bode za 1000 katolikov, — ker 1000 katolikov je med 20.000 prebivalci, dovolj prostorna iu lepša, kakor se morda misli. Zato je vže nekaj denarja, morda se ga bode še kaj dobilo, ako bode treba.
Tako je, kar se glavne stvari tiče, odgovoril minister pl. Kallay delegatu Pfltigl-nu iu levica je ta odgovor povsem odobrila. Sicer se ne da tajiti, da ima vlada zastran verstev v Bosni kaj kočljivo stanje, veliko bolj, kakor po drugih deželah.
Bolgarska.
Kdo je zakrivil homatije v Sofiji? Pisalo se je različno in skoraj vsak časnik imel jo svoje nazore. Večina vjemala se jih je v misli, da je prevelika sebičnost ruskih generalov, ki so ondi ministerske posle opravljali, Rusom bodočnost v Bolgariji za vsako javno službo spodkopala. Sedaj, ko je diktatura prenehala in se je zopet prejšnja trnovska ustava z zlato prostostjo in svobodnim tiskom v deželo povrnila, oglasil se od vsih strank popolnoma neodvisen časnik „Bulgarie" in strmečemu svetu skrivne niti razmotava, s kterimi je bila vsa Sofija preprežena in celo knezov prestol bil je z njimi omotan. izvrstni prejec, ki jo umel kolovrat tako tiho goniti, da ga ni nihče drdrati slišal, ni bil nikdo drugi nego ruski diplomatični agent, g. Jonin, ki je lansko leto
Popotne črtice iz domačije.
(Dalje.)
Noč je že, ko z gospodom župnikom prideva domu. Postrve so pripravljene, tako lepo plave se ponujajo, da moraš seči po njih. In res, to jo kaj, takih rib nima vsaka voda. Prišlo pa je na mizo potem še kaj druzega in ob živahnem razgovarjanji pretekel nama je ali vsaj meni večer le prehitro. Župnija ali farovž je malo, pa prav zalo poslopje znotraj in zunaj, da je tako, gre hvala sedanjemu gospodu. Samota jo pač tu, zato bi bil kraj ta posebno ugoden komu, ki bi se pečal s študijami ali pisanjem, no motilo bi ga nič, vzlasti pozimi ne. .Jaz bi se nekaj mesecev prav rad tu naselil, rajše ko na Žabjeku. Mi smete verjeti!
Prav kratek nama je bil toraj večer, in kako sem spal! V Ljubljani nimam velikrat
takega spanja. Drugi dan ogledal sem si tudi cerkev, ki se, kar se tiče notranje oprave, nima pred nobeno te vrste skrivati. Po skrbi gospoda župnika je prevstrojeno vse po boljšem okusu, da zlato in rudečina ne upije in ne bodo oči tako, kakor v neki drugi cerkvi, ktero sem videl in ki je prav po svatovsko „ozaljšana". Gospod mi je pravil, da so ljudje pač revni, a dobri, nagajivih nima.
„Kjor ti je prijetno, pomudi se daljo" — voli popotni red. Tudi jaz bi bil po preprijaz-nem vabilu gospoda župnika še ostal, ali vezala me je obljuba in tako sem vzel slovo — prav zares ves prevzet vsled ljubega sprejema in mile mi družbe. Kaj tacega okrepča popotnika na duhu in na telesu. Zato pozdrav pre-srčon v kokriško dolino!
Zamišljen in skoro tužen korakam po cesti nazaj. Srečujejo me ljudje, ki me vsi pozdravljajo, mladi in stari, ženske in moški. Lepa navada taka! Doide me pa možak, ki jo hitrih korakov seka navzdol. Pozdravi me iu — spo-
zna ! Ej, bes te plentej! Mož je doma Preddvorom in čudim se, da tako gladko in čisto govori slovenski po književnem jeziku. Pove mi, da gre z Jezera na Koroškem, da bere slovenske knjige iu časnike iu da se je odvadil tako tistega jezika, ki je ves zmešan in tako neokusen, kakor bi bil pečen ali ocvrt podplat. Pravo! To je lepo, res veselo, da čuti to kmetiški človek!
Blizo Preddvora gre moj spremljevalec na desno, jaz pa ostanem na levi in maham naprej. Kdor si sam, lahko si kaj misliš, posebno kar ti je ostalo za prebavljanje. In to je! Gospod župnik mi je dal seboj dve lepi fotografiji, prva kaže s kokriškega mosta Grintovec in Kočno. Druga pa kokriško cerkev. Ti sliki si ogledujem in mislim nazaj na Kokro.
Pa to ni dolgo, komaj nekaj korakov. Pride mi namreč naprot ali sreča me človek z debelo palico, zanemarjeno brado in z nekakim „punkljem" na rami ter me ogovori nemški:
tja doli prišel na mesto odpoklicanega Ilitrova. Hitrov se je na svojem mestu kakor diplo-matični agent pregrešil s tem proti svoji službi, da je na svojo roko politiko vganjal. Napravil je po deželi biro, da je oborožil 150 prostovoljcev, ktere je potem v Bosno in Hercegovino k ondašujim ustašem poslal, ter ni pomislil, da bi bil slučaj, ako bi ga bila avstrijska vlada zvedela o pravem času, popolnoma sposoben, da vkreše med Avstrijo in Rusijo bojno iskro. Ko Rusiji postopanje njenega zastopnika v Sotiji do ušes pride, ga je nazaj poklicala ter ga z Joninom nadomestila; Bolgari pa so bili s tem iz dežja pod kap postavljeni. Hitrov se je kolikor toliko vendar še za Bolgare in njihovo reč zanimal, Joniu jih je jel od kneza do poslednjega pastirja popolnoma prezirati, ter se je obnašal, kakor da bi bil on gospodar v deželi, ne pa odvisen agent pokroviteljske velesile ruske, ki ima sicer do Bolgarije mnogo pravice, kajti odkupila jo je iz turške sužnosti z dragoceno slovansko krvjo, ki se pa vendar le ne mara v notranje njene zadeve toliko vtikati, da bi ona pisala jedilni listek za danes ali za jutri. Vse to je g. Jonin popolnoma preziral, ter ruske v bolgarski vojski službujoče častnike na svojo roko komandirati jel, kar je Bolgare, se ve da ogrelo, posebno pa kneza. On, Jonin, je bil tisti, ki je kneza z narodom razdvojiti .skušal, kar se mu je tudi za trenutek posrečilo, vse le iz sebičnega namena, da bi se bil Aleksander za kneževski prestol lepo zahvalil in odšel, ter Joninu, Kaulbarsu in Sobolevu vladarstvo izročil, kar bi bilo prvo uro notranjemu, domačemu uporu povod dalo. Na veliko srečo bolgarskega naroda sta pa na eni strani ruska generala Kaulbars in Sobelev, ki sta bila ondi v ministerskih službah, še dosti v pravem času rokoviee slekla in svoje umazane roko pokazala, ter srd in nevoljo ubozega, toda nad vse pridnega bolgarskega naroda obudila, na drugi strani je pa zopet agent Jonin nekoliko prepreširno svoje skrivne niti napel ter dva kneževih adjutantov, ki nista hotela po njegovi piščali plesati, temveč sta bila knezu Aleksandru iz srca udana, h krati in odmah odpoklical, ter jima zaukazal, da morata v 48 urah Solijo zapustiti in se na Rusko vrniti, drugače se bota za begunca proglasila. Odpoklic adjutantov zvršil se je tako po tihem in popolnoma brez kneževe vednosti, da se je moral knez Aleksander Batenberg vprašati: „kdo pa je tukaj gospodar, ali sem
„No, ne zamerite, vi bote vendar znali nemški?"
..Zakaj?" — prašam jaz.
.,Zato, ker se tu ne da shajati. Vso pot skoz in skoz ne zna nobeden nič in če jih ogovarjam, me debelo gledajo, kakor zijala. Kak ljud je to?"
„Ali niste bili po poti nič tepeni?" — prašam jaz nekako razjarjen.
„Ne, samo zvedel pa tudi nisem nič, če sem kaj prašal."
„ Res je, da je to slabo. Pa ne bo dolgo, da bo povsod po Kranjskem ob cestah noč in dan nastavljenih ljudi, kakor so zdaj kamni kilometrični, ki bodo nalašč čakali na take popotnike, kteri ne znajo slovenski, da bodo govorili ž njimi nemški. Nek vpokojeni svetovalec v Ljubljani je to misel žo sprožil in če bote še kdaj tod hodili, bote gotovo videli take pocestne postroščko za tujce, ki ne znajo slovenski. Jaz vem, da je po Nemškem povsod vse polno ljudi ob cestah, ki znajo francoščino,
jaz ali ruski diplomatičui agent Jonin?" ter je v svoji nevolji zaradi toliko brezobzirnosti od ruske strani tudi še vse druge Ruse iz svojega spremstva kar čez noč odpustil. Rusija v Petrogradu o vseh teh spletkah ni čisto nič vedela, kajti niti je Jonin iz lastnega prediva napredil in po Sotiji okoli kneževega prestola napeljal. Da jih ni odobravala, si lahko mislimo, iu da bo Joniu zasluženo plačilo po Hitrovem tudi prejel, se je nadjati.
Tudi o ruskem polkovniku Riidigerju, začasnem vodji bolgarskega vojnega ministerstva, se govori, da je po Joninovem ščuvanji knezu pokorščino odrekel, zarad tega pa ob službo prišel. Da jo Rusiji na lepem sporazumljenji z Bolgarijo ležeče, dokazuje nam odpošiljatev polkovnika Kaulbarsa iz Petrograda v Solijo, ki se je mimogrede te dni na Dunaji mudil, da skaljeno in omajano stališče ostalih ruskih častnikov v bolgarski vojski utrdi.
Politični pregled.
V Ljubljani, 14. novembra.
Avstrijske dežele.
Druga seja avstrijske delegacije. (Konec.) Delegat dr. pleni. Demel pravi: Situacija v Evropi je ta-le: Evropa se oboro-žuje za mir, Prusko je na čelu temu, a Avstrija je v zvezi ž njim, in iz avstrijskega stališča jo to najboljša osoda, kakor si jo misliti moremo. Da se pa mir ohrani, treba je, izogibati se vprašanjem, ki bi kalila mir na vnanjem, avstrijski rodoljub naj pripada ti ali uni stranki, ne bode drezal v zunanjih zadevah z vprašanji, ki bi sosede vznemirjala, v notranjih zadevah je pa treba stalnosti in stanovitnosti, vsak zaveznik je le toliko čislan, kolikor je vreden, toliko se ceni, kolikor more plačati, Avstrija mora biti na znotraj vtrjena, potem je toliko čvrsta, da ni zavisna od drugih držav, od svojega zaveznika. Varovanec, koliko je vreden? Ako je govornik rekel, zaveza (politična) prihaja iz srca avstrijskih prebivalcev, misli on (govoruik), da taka zaveza je utemeljena v državni ideji, v zgodovini. Da smo prišli do te poti, zahvaliti se imamo ministru zunanjih poslov, želim, da bi vsi skupaj složno delovali. Poročevalec grof Clam Marti-nic pozdravlja besede zadnjega govornika ter povdarja, da tukaj mora biti složnost, mora biti jedinost, kjer gre za obstoj države, za ohranjenje miru. Naj so vže misli sicer različne, kakor prinaša to politično življenje s sabo, a tukaj, ko gre za najviši blagor, mora prestati ta različnost. Zarad tega pa obžaluje, da je govornikov nekdo pripovedoval o razliki med vnanjo in notranjo politiko, ktere po mojih
angleščino, laščino, ruščino itd. za tujce, da jim povsod vstrezajo."
„To pa že ni res, jaz sem iz Nemčije doma, bom to bolj vedel."
„A, tako! Toraj so pa mene nalagali. Jaz sem verjel, da vsak Nemec zna tisti jezik, kterega govori memo-gredoč popotnik. (Je pa ni tako — 110, bom pa odslej drugačne vere. — Sploh pa idite le po cesti naprej, voda, gore, skale, drevje in kar raste ob cesti, zna nemški, morda še živali, ktere bote videli ob potu. Z Bogom!"
Mož me nekako postrani pogleda pa mrmrajo vdari s palico ob tla ter piha naprej. Ne vem, kako je to; ali Nemec, bodi si tudi kak težak ali rokodelec, misli, da mora ves svet biti nemški, in da, če ni, pa ni svet. Morajo že dobre šole imeti, da se jiin utrjuje ta domovinska zavest. Da bi jih le tudi mi imeli!
Nekaj vtrujen, nekaj pa žejen sem, toraj vkrenem, prišedši do Tupalič, v gostilno, kjer je pošta. V nji sedi ob mizah več krepkih, či-
nazorih ni. Ali je bilo to prav, da je napadal vlado, ktera tukaj ni zastopana, to pripuščam njegovi in vaši razsodbi. Zavezo z Nemčijo imamo tudi mi v prvi vrsti za potrebo pri vnanji politiki, a vprašam le, ali je treba tukaj iskati narodnega odobrenja, in odgovor pripuščam slavni delegaciji. Mislim, da smo v ti stvari vsi jednih misel, in da ravno v tem najde vlada moč in krepost za svoje namene, ker se mi porazumljemo pri važnih vprašanjih, v kterih gre za celoskupnost države, in da vsi želimo, da se mir ohrani in da zaupamo voditelju naše vnanje politike. — Potem se sprejme proračun skupnega ministerstva za vnanje po-slove brez daljše debate. Delegat grof Coronini poroča o proračunu pomorstva in o naknadnem kreditu za taisto. Sprejmo se potem vsi nastavki brez daljše debate po nasvetih odseka. Seja se potem sklene.
Delegaciji obeh polovic države ste bili zbrani 13. t. m. Obravnave so stvarno končane, ostaja še, da se poravnajo razlike, ki so nastale med njima zarad posameznih nastavkov pri skupnem proračunu, to se bode zgodilo, kakor običajno, pri menjavi naznanila (Nuntien-vvechsel). V ta namen izvoli vsaka delegacija odsek 7 udov, in ti se med sabo pobotajo zarad različnih nastavkov, oziroma zarad različnega mnenja, ktere in koliko nastavkov se ima črtati, t. j. ne dovoliti vladi.
Avstrijska delegacija ima danes 14. t. m." zopet (5.) sejo, na dnevnem redu je: l. Sprejme se naznanilo ogerske delegacije, 2. tretje branje denarstvene postave.
V ogerski delegaciji je predložil predsednik naznanilo (nuntium) delegacije državnega zbora zarad dovoljenja rednih in izrednih potreb pri proračunu skupnega vojnega ministra. Oddaje se odseku sedmorice, da se porazume s sed-morico delegacije državnega zbora zarad različnih sprejem.
Odseka sedmorice obeh delegacij sta imela prvo sejo danes ob U v prostorih ogerske delegacije.
Preosnova najvišjega računskega dvora se namerava. Vpeljati mislijo „glavno knjigo za državne račune", ki se bo pisala v posebnem odseku, za kterega bo treba jednega novega dvornega sovetnika, jednega dvornega tajnika, dveh računskih sovetnikov in dveh preglednikov. Knjiga bo imela namen, da se bo leto za letom lažje pregledalo, kje bi se lahko še kaj prihraniti dalo.
O hrvaško - ogevskih zadevah je najnovejše to-le: Ministerski predsednik Tisza je šel včeraj v Budapešto nazaj. Denarstveni minister Szapary ostane do sklepa delegacij na Dunaji. Minister grof Szecheny in baron Keinens sta šla 12. t. m. nazaj v Budapešto. Hrvaški ban še ni imenovan, to se bode zgodilo pozneje v Budapešti. „Fremdenblatt" ve povedati, „da se baron Filipovič obotavlja banstvo prevzeti zarad slabega zdravja". Iz tega se vidi,
lih fantov, kakoršni se nahajajo žalibog le še
po Gorenjskem. Sede za mizo in pijo--
vino, misliš? O, kaj še; pred sabo na mizah imajo rumenkasto brozgo — žganje! Bože mili! Ti preslepljeno, zapeljano ljudstvo piješ gnojnico, ko vendar tik tebe toče bistra Ko-krica, voda, kakoršna bi bila v Ljubljani vredna veliko več, ko kakoršna koli druga pijača, če bi jo imeli. Krasno gorenjsko dekle, fant, korenjak, kakor hrast, kvari si želodec, mehča kosti in možgane, razdeva čile kite, slabi si um, vničuje veselje do dela, kali si oči in to s pijačo, kakoršne bi ne pilo nobeno — — pr . . e. Bog pomagaj! Angleži so v Ameriki Indijane pregnali najbolj s tem strupom, zdaj pa naš gorenjski rod gine ob njem!
Dti, pač res gine! Lo poglej tistega tam v kotu. Star še ni, a kak je? Oči so mu kakor sovi, koža zatekla, vid brljav, jezik ne-vkreten, kite, kosti in meso vse leno. In k njemu pride otročič — da se ga Bog usmili! Kaj more revše za to! Ono ni pilo morda še
cl.i izredni stan na Hrvaškem ne bo tako brzo pojenjal. Pravijo pa, da hočejo hrvaški poslanci zapustiti ogerski državni zbor, ako se ne povrnejo ustavne razmero do 20. t. m. To stvar so že enkrat pretresovali in povdarjali, da je hrvaški zbor razpuščen in 110 more koga pošiljati v zbor. Hrvaški poslanci so vendar prišli v državni zbor v Budapešto, ko je bila zvršena hrvaška zadeva in vdeležili so se tudi debat v delegacijah. Stvar je tedaj zelo zamotana in se dan na dan bolj zamotava. A tudi Hrvatom je stvar kočljiva, kaj hočejo doseči, ako zapuste ogerski državni zbor!
Vnanje države.
„Vaterland" ima dopis iz Herolina od 11. novembra, v kterem se pripoveduje, da je bila Lutrova slavnost v Berolinu 10. t. m. sila skromna, pri navadnem pogrebu je videti več vencev, kakor jih je bilo tukaj videti. Proda-jalnice so bilo le tri zaprte; borza je res praznovala, kljubu temu, da je pri nji devet desetin judov. Po javnih poslopjih so bil« sicer zastave, v drugem komaj pri dvajsetih hišah, in vendar ima Berolin nad 1 milijon ljudi. Vse kaže, da je ljudstvo v verskih zadevah popolnoma mlačno.
Iz Friedrichsruhe se poroča, da je knez Jiismark zopet dobil zlatenico, ki so jo poleti komaj odpravili. Ali bode dosti zdrav, da bode sprejel ruskega poslanca plem. Giersa?
Glasilu srbske radikalne stranke „Sam oupra vi" je ondašnja vlada sapo zaprla, in jo izhajati prenehala. Vse pobegle radikalce iščejo po pismih in so jih obdolžili hudodelstva veleizdajskega podjetja.
Avstrijski minister-rezident v Cetinji, podpolkovnik Milinkovič, poklonil se je v nedeljo dopoludne na običajno slovesen način knezu Nikoli. Milinkovič je povdarjal prijateljstvo in sočutje našega presvitlega vladarja do kneza in njegovega naroda, ter obljubil naše podpore pri podjetji napredka; knez se je za veliko zaupanje zahvalil in verno prijateljstvo tudi na dalje obljubil, in rekel, kako visoko da coni našo prijaznost, ter si bo po moči prizadeval, da si jo ohrani.
liolijarski knez je ukazal, da naj se vsem na bolgarsko zemljo pribeglim srbskim upornikom v sosednjih srbskih okrajih orožje pobere in naj se ostro na to pazi, da se ne l)odo zbirali v zadruge; tisti pa, ki bi osnovo zadrug poskušali, naj se takoj zaprejo. Upornike vkazal je knez postaviti pod policijsko nadzoruištvo, miroljubnim begunom naj se pa varstvo in hrana na državne stroške daje.
Maski polkovnik Kaulbars, ki je o zadevah ruskih v bolgarski vojski službujočih častnikov v Sofijo potoval, se je že o tej zadevi s knezom razgovarjal.
Maski minister pl. Giers je prišel včeraj zjutraj v Berolin in se je nastavil pri ruskem poslanstvu.
žganja, pa ga ima že polno v muzgu, možganih ! Zrastlo ne bo, če bo živelo, živelo bo drugim in sebi v nadlego.
S takimi stvarmi ginejo svetovi — če jih je več — in če je mesec, kakor pravijo, ohladel svet, so morali gotovo na njem bivati ljudje, ki so se vgonobili s „šnopsom" , da je tako zmrznilo vse življenje na njem. Vino je dal Bog rasti, pivo se kuha iz redilnih snovi; — a kje raste, iz česa delajo žganje, žganje, kakor ga delajo zdaj! I11 kdo ga pije! Vse: možki in ženske, starci, možaki, mladenči, otroci, — sploh vse, kar se človek imenuje od mladih do starih nog. Uj, to je soparica! Pretepel bi ljudi, izgnal bi jih ven na planinski zrak, kterega jim je Bog dal, vrgel bi jih v srebrno-bistro vodo, naj si tam napojijo želodec, če zeva po pijači. Uj!
Menite li, da bode res visoki davek to pregrešno in škodljivo navado končal V Oj, nikar se ne slepite! ('e z davkom vse krčme uničite, žganjepivcev no bo nič manj — delali in pili ga bodo doma.
Francosko. Poslaniška zbornica je sprejela s 365 glasovi zoper 101 nasvet, s kterim se odpravlja postava, ki dovoli katoliškim cerkvam in reformiranim konzistorijem izključljivo rabo pokopališč. (Pokopališča tedaj nehajo biti verska.)
Francoskim listom, izvzemši one „rie-spravljivcev" je popotovanje nemškega prestolonaslednika „deveta briga". Iz Lyona je došla predsedniku Grevy-ju od ondašnjih trgovcev prošnja, naj se kupčijska pogodba z Avstrijo napravi. — Admiral Coubert prosi za novo pomoč proti Anamitom ter si ne upa poprej boja pričeti, dokler mu ne dojdejo iz Afrike vojaki na pomoč.
JVa španjskem izdal je mlad pra-poršček brošurico o poslednji vojaški zaroti, ki je po celem kraljestvu jako iznenadila. Mladeneč se zove Miha Perez in pripoveduje, da je mnogo časa popolno zaupanje Zorille vžival. Ruiz Zorilla nameraval je, ako bi se mu bila vstaja posrečila, generale Beranger, Agosta in Hidalgoza vstreliti. Ravno tisto je namenil Moretu in Morelli. Vojnega ministra z mnogo drugimi poslati je mislil v prognanstvo. Pisatelj sam prišel pa je pozneje se Zorillo navskriž ter je zaupanje zlorabil, da se tako nad njim maščuje.
Iz španjske dežele, kjer so košati kostanji, dišeče pomaranče in bikovi boji, ktere nameravajo nemškemu princu na čast prirediti, dohajajo vesti o predstoječi novi revoluciji. Seveda so to odlično republikanski listi, ki v popotovanji nemškega cesarjeviča Bismarkov načrt vidijo, ki si prizadeva dobre razmere med sorodnimi sosedi Francozi in Spanjoli razdreti in nezaupnost in sovraštvo med njimi zasejati. Nekako trinajst let bo tega, kar je Spanjska dala povod krvavi vojski nemško-francoski leta 1870—71. Nemčija je tedaj enega „svojih" na španjski izpraznjeni prestol ponujala, Napoleon se ji je pa zaradi tega po robu postavil, ter od nje zahteval, da naj se za „večne čase" mislim o zasedanju španjskega prestola odpove. Diplomatična pisma prva in poslednja so se zmenjala in stotisoč ljudi prelivalo jo svojo kri za — kaprice (trmo). Dandanes so tega ni bati; francoska republika ne pojde tako z glavo v steno, kakor svoje dni Napoleon, ki je Francozom neznano veliko mladih moči in pet milijard denarja zapravil. Svetovne vojsko to popotovanje ne bo nikakor porodilo, pač pa zna po Spanjskem nekoliko po grmovji zašumeti; pripravljajo vsaj se že davno na to!
Izvirni dopisi.
Od Vojnika, 12. nov. (Iz narodne kronike.) O svojem času v „Slovencu" priobčena dogodba s slovensko zastavo, ki so jo naši
Kakor mi je bila prej pot všeč, tako sem postal po tem, kar sem videl, čmeren; komaj, da sem izpil kozarec vina, pa sem šel čez most proti Preddvoru. Prižgal sem si tlinko, razpel ter raztegnil prsi, da bi se navlekel vonjavega pogorskega zraka in pogled v gore iu v plan pregnal mi je tužne misli, ktere mi je bil prej vsilil razdelovalec gorenjskih kosti — „šnops". Skoda za lepe pokrajine, če biva v njih rod, ki je zapadel žganju — poginu!
Pa — nikar obupati, saj je še božja previdnost in ta ne bo pozabila sicer poštenega naroda. Kteri imate oblast, ne obdavkajte, ampak vničite žganje. Vem, da ga potrebujejo razni rokodelci; pa tudi strup se potrebuje in
—	prodaja. Kakor skrbno se pri strupu zloraba zavaruje, tako naj se pri žganji stori; kakor se kaznuje zloraba strupenih reči, tako naj se stori z zlorabo žganja. Res težko, pa
—	resna volja vse stori.
(Dalje prih.)
fantje ob priliki praznika sv. Jerneja kot farnega patrona privezali na vrh maja iu ktero sta dva vojniška „Nomea" dala pred sicer navadnim dnevom odpraviti, ta prigodba ima že celo vrsto neljubih nasledkov.
Trg so je razdelil na troje. Nekteri zagovarjajo ravnanje mladeničev, ker so s trobojnico zraven štajarske zastave pokazali se kot štajarski Slovenci. Drugi so na strani „Nemcev"; teh število je neznatno, ker se k tem razven ene ženske, ki se je prva spodtikala nad slovenskimi barvami ter šla k „Nemcem" iskat potrebnega masla, prištevata samo dva „Neraca", t. j. eden s poljsko-slovenskim imenom, eden pa je doma blizo Žavca in slovenskih starišev sin, — vseh vkup je toraj njih troje Tretja stranka se za vse to ne zmeni. K večemu še lahko pristavimo, da se nek pravi pravcati Nemec svojima tovarišema, ki sta le po-sili-nemca, posmehuje.
Tudi do sodnijskih dvoran je prišla zgodovina slovenske zastave v Vojniku. Ena zadeva je že dognana, druga še no. Ko sta se namreč omenjena „Nemca" s fanti pulila, da bi jim iztrgala narodno trobojnico, je nek Slovenec enemu „Nemcu" dal priimek „nemčur", drugemu pa jo rekel, da jo največi „ščuvar" v sicer mirnem trgu. Oba sta tožila, ker sta se čutila žaljena na časti.
Je li beseda „nemčur" žaljiva? Dotični sodnik je dejal, da ne. S tem izrazom namreč Slovenec hoče imenovati človeka, kteri je korenine slovenske ter se vriva med Nemce, izdaja se kakor Nemec, kar pa v resnici ni. Za tako osebo ima slovenski jezik izraz „nemčur". Ker je tožitelj rojen Slovenec, a sedaj se med Nemce štuli, je toraj — nemčur. Vsled tega ta beseda ne more biti žaljiva za-nj. Tako je tožitelj pravdo zgubil.
Kaj bo z besedo „ščuvar" ? To so vtikali v razne paragrafe, vsled kterih bi izraz bil žaljiv in tudi ne. Naposled so se odločili za odstavek, kteri zatožencu podtika hudoben namen. Tako je tožitelj pravdo dobil. Obsojeni zatoženec se je pritožil zoper takšno razlaganje.
Izmed števila nerodnosti, ki so jih fantje po-sili-nemcem že storili, omenimo za danes še nekaj, česar dopisnik sicer ni videl in bi toraj ne mogel kot resnico podpisati, vendar ljudje znajo pripovedati, da so nagajivi fantje nekega dne z velikim vozom prišli po enega izmed treh „Nemcev" ter ga namenili odpeljati „med Nemce", a k sreči — niso ga našli doma.
Domače novice.
(Deputacije) bodo poslala razna narodna društva ljubljanska v Prago k slovesnosti otvor-jenja velikega „Narodnega gledališča", ki bo v nedeljo 18. t. m. in naslednja dva dneva z raznimi slovesnostmi. Udje deputacij niso še popolnem določeni, odrinejo pa z Ljubljane v petek. „Sokol" bo poslal tri, med temi bo tudi starosta gosp. Valentinčič. Lepa bo res ta slovesnost, zavidati se sme, kdor se je bo vde-ležil.
(Poštnemu vlaku) se je v ponedeljek primerila posebnost, da je voz prvega razreda skočil iz tira, ter daljo tekel z drugimi vozovi, seveda zraven tira. in sicer nekako četrtinko ure med postajo Laze in Zalogom blizo mosta, in vendar popotnikov ni druga nesreča zadela, kakor da so prestajali ves ta čas smrtni strah. Lahko — le mislimo si! Kričanje popotnikov je bilo veliko in vendar ga spredaj niso slišali.
— Ta primerljej pač kaže, kako potrebna je naprava, ktero imajo Amerikanci (kakor je bilo nedavno v nekem časniku brati), po kteri se zamore iz vsakega vagona vodji naznaniti, da nevarnost preti, da tedaj naj vlak vstavi. — Nesreče po železnicah so zdaj zelo pogoste in vprašanje je, če ni temu kriva kolikor toliko tudi neopravičena štedljivost železničnega vodstva.
(,. Pnevmatični g istem"), to je iztrombanje straniščne robe in gnoja po posebnem stroji, se bo vpeljal po sklepu mestnega starešinstva v Ljubljani, pa za zdaj še samo po tistih hišah, kterih gospodarji so oglasijo za to. V Gorici je ta način izpraznovanja vpeljan že, gnoj se vozi na poseben kraj, tam razsmradi (desin-ficira) in potem kmetom prodaja. Se ve, da se bodo gnojne jame morale potem vse predelati, da ne bodo imele nikjer duška. — Stroj (mašino) za trombanje ali vlak — bodo zdaj brž naročili na Dunaji.
(V hudi zadregi) je zdaj vrtnar gospod Korzika, ki je „na Vrtačah" ob tržaški cesti ravno zunaj mesta nakupil se in zidal ter napravil si kleti, akoravno so mu ljudje, ki poznajo ta močvirni, večidel nasuti svet, rekli, da tu naj ne koplje globoko. Zdaj mu je pridrla v kleti voda in silno opravila ima, da jo ven spravlja. Požarna straža mu je na pomoč s svojo parno brizgalnice in sesalnico ter mu že izvlekla vode iz podzemeljskih prostorov, pa to nič ne pomaga, ker voda zmiraj znovega priteka. Gospodarju se godi velika škoda, najbrže bo moral predrugačiti vse, kar je zidal in kopal. Svet je kupil od »stavbene družbe kranjske".
(Prva obrtniška zadruga po novi postavi) vstanovila se je v Ljubljani preteklo nedeljo med kruhopeki. Mestni župan g. Grasselli pozdravlja navzoče ter pravi med drugim: Leta 1859 20. decembra se je v Avstriji proglasila obrtniška svoboda; tirjal jo je takrat ves svet. Ves svet je tudi mislil in govoril (pisarilo se je brez konca in kraja po časnikih) o blagoslovu, o sreči itd., ktera obrtniji doide po tej postavi. A žalibog, da se je s tem obrtniji izbilo „zlatodno", kterega je od srednjega veka sem imela in si ga vedela ohraniti. V minulih 20 letih so se množile pritožbe prejšnjih društev in posameznih. Sedanja vlada je tedaj se posvetovala z državnim zborom in obrtniki samimi o predrugačenji obrtniških postav.
Po tej postavi ste tedaj Vi prvi poklicani vstanoviti zadrugo kruhopekov in tem podobnih obrtnikov. Priporočam Vam izvoliti med seboj odbor sedem udov, kteri naj pripravlja pravila, ki se bodo pozneje visoki vladi v potrjenje predložila. Vstanova zadruge je tedaj zdaj le začasna.
Ali naj bi k tej zadrugi pridružili se tudi drugi temu poslu podobni obrtniki, n. pr. sladi-čarji i. dr., so misli razne; jaz vam bi svetoval jih privzeti, ker društvo je potem močnejše, toraj tudi laglje svojo nalogo spolnuje. Končam s toplo željo, da bi se upi, kteri se gojijo v tej postavi, v polni meri spolnih ter bil blagoslov božji nad obrtništvom.
Potem je bil za predsednika izvoljen g. Alojzij .Jenko; za podpredsednika g. Foderl; za odbornike pa so bili izvoljeni gg.: Janez Potočnik, Janez Žagar, Janez Pirnat, Jože Čad in Jože Bončar. Konečno so sklenili mestno uradništvo prositi, da opozoruje vse branjevce in druge, ki kruh pečejo, pravice za to pa nimajo, da delo zanaprej opustijo in če ne, da jih kaznuje, kakor postava veleva, s 5 do 200 gold. srlobe.
Mi k temu dostavljamo: Postava je dobra in za povzdigo obrtništva potrebna, ker mnogo ljudi se je s tem pečaio, ki tega niso umeli tor pekli nezdrav, škodljiv kruh; a postava na papirji jo mrtva, treba ji je duha, kteri jo bo še le oživljal, in to je v vaših rokah. Tako nekako je rekel v svojem nagovoru tudi mestni župan g. Grasselli. Nič se ne pomišljujemo tega duha po pravem imenu tudi imenovati in to je oživljajoči duh krščanske pravice i u krščanske ljubezni. Brez tega duha postane zadruga sebičnost, ker si je svesta svojega monopola (samoupravičenosti) in ljubi kruhek bi za revne še manjši postal, kakor je že. Le poglejmo, kako je v srednjem veku in tudi pozneje ta oživljajoči duh krščanstva pro-šinjal vse zadruge, zato pa je bil tudi blagoslov božji nad njimi in obrtništvo je imelo zlata tla.
Razne reči.
—	Iz Stare Loke se nam sinoči poroča, da se jo posula neka jama, kjer šoder za posipanje ceste kopljejo. Podsuta sta bila dva delavca. Enega so vsega krvavega in potolče-nega izlekli, druzega pa le kake trikrat zdiho-vati slišali in potem je vtihnil za zmirom. Bil je oče 3 neodraslih otrok. Natančnjiše prihodnjič.
—	Predor na Arlu se bliža predretju. Le še 17 metrov zemlje in kamenja loči delavce od obeh strani vsaksebi. Ker je južno vreme, se je tudi na progi delo pričelo.
—	Vsem tistim, ki surovosti samo pri Slovencih iščejo — za ogledalo podajamo žalostno dogodbo, ki se je na Nemškem v Asbachu blizo mesta Gothe prigodila. Sestindvajsetletni mesar Alojzij Gop-pert imel je že dalj časa znanje s triindvajset-letno hčerjo bogatega Friderika Graula iz Fridrichsroda. Starišem dekletovim ta zveza ni bila nič kaj povoljna in bi jo bili radi razdrli, kar je pa Giipperta nezmerno razkačilo. V nedeljo pride Giippert iz Gothe, kjer je delal v Friedrichrodu, ter se poda v Langenov hotel, kjer je bil ples in njegova zraven. Sta-riši so jo pregovorili, da se ni tako prijazno proti njemu obnašala, kakor sicer. Ob polu-noči zvabil jo je na vrt za dvorano in je tii-krat na njo strelil. Prva kroglja prodrla ji je prsi. druga v roko, in tretja je ni zadela. Divjak je na to zbežal. Dekleta so prenesli domu, mesarja si pa nihče ni upal zasledovati, ker je bila preteinna noč. čez dva dni dobili so ga pri nekem vodnjaku mrtvega s prestreljenimi prsi, kjer ste mu dve krogli tičali. Imel je pri sebi še šestkrat nabit revolver. Dekle bo tudi v kratkem umrlo, in tako ste zopet dve žrtvi pregrešnega ljubovanja, ktero se po vseh časopisih za kratkočasno zabavo prestavlja — žalibog da poslednja leta tudi v slovenskih. Bodi pa vedno tak zanikrn sad, le načini izida so razni. Res pošten in pameten človek si ne more želeti s takim po-hujšljivim zasluženjem (!) na uni svet stopiti.
—	Iz Grškega dohajajo nam natanč-neja poročila o strahoviti povodnji, ki je tri dni pred vsemi Sveti mesto Larisso poplavila. Gosta ploha, kakor o vesoljnem potopu vlila se je in celo dolino med Olimpom in Oso (dve gori v Tesaliji) v malih urah spremenila v silno morje. Tri dni je stala voda neprestano in od leta 1811 se ne spominja nikdo enake povodnji. 300 hiš se je v Larissi podrlo ter pokopalo v mrzlih valovih premoženje in bogastvo nesrečnih rodovin. Tudi petero ljudi je vtonilo. Najlepši del mesta Larisse je razsut in voda je bila ondi tako narastla, da je v drugem nadstropji stala. Se huje se je pa godilo mestu Trikkalu. Tu jo voda iz reke Seneris izstopila, ter vso zemljo pobrala iu odnesla. Ceste je spodkopala, telegrafe podrla in potrgala ter tako javni promet popol-
noma uničila. Osem dni ni živ krst zvedel, ali je v Trikkali še kdo živ ostal ali ne in šo danes se nič natančnega no ve, kajti še vedno je vse pod vodo. (Dopis ju 5. novembra podpisan.) Železnica Volo-Velestino-Larissa je popolnoma porušena, nasipi in bregovi njeni so zginili, da so ne pozna, kje so stali. Škoda je neznanska in potrebovalo so bode na milijone frankov, da se vse popravi. Po celi deželi nabirajo se mili darovi za nesrečne ljudi. Bog se usmili ubogega človeštva; letos je res grozovito leto. Mar I i to ni božji glas, da bi se svet obrnil od svojih potov na pravo pot?
Telegrami „Sloveiicu".
Dunaj, 18. nov. Ogerska delegacija pritrdila je po sedmoričnih odsekih obeh delegacij dogovorjeni poravnavi vseli diferenc. Jutri ste zadnji seji.
Dunaj, 14. nov. Kakor poroča ,.Polit. Corresp.", polastili so se srbski uporniki mesta Knjaževca in razglasili začasno vlado. Po dve uri trajajočem boji pa da so bili uporniki potolčeni. Mesto Knja-ževac se jc podalo. Tudi v mestu Ale-ksincu polastili so se uporniki oblasti in odšel je tje kraljevih vojakov oddelek.
Berolin, 13. nov. Ruski minister Griers je bil sprejet pri stolonasledniku, je imel dopoldne daljši razgovor z grofom Hatzfeldom in bil potem pri cesarji na obedu. S Friedrichsruh-a podal seje Griers naravnost v Montreux, ne vrnivši se prej v Berolin.
T n j c i.
12. novembra. Pri Maliči: Herzog, kupec, t Dunaja. Pri Slona: Jul. vitez Roszkowski, c. kr. ženijski polkovnik, iz Gradca. — Morie Francesckini, kup. poto-valec, iz Florenca.
Dunajska borza.
13. novembra.
Papirna renta po 100 gld.	78	gl-	70	kr.
Sreberna „ ,, „ ., . .	79		45	n
4 % avstr. zlata renta, davka prosta .	98	n	60	n
Papirna renta, davka prosta	93		20	,,
Ogerska zlata renta 6%	120	,	20	
,, 4% .	S6	n	20	
,, papirna renta 5 %	85	,	05	»
Kreditne akcije . . 100 gld.	272	I!	20	
Akcije anglo-avstr. banke 120 gld.	104	n	25	
„ avstr.-ogerske banke	839		—	n
„ Landerbanke	105		40	
„ avst.-oger. Lloyda v Trstu	628		—	
„ državne železnice .	306	„	50	
„ Tramway-drustva velj. 170 gl. .	216	,1	70	
4% državne srečke iz 1. 1854 250 gl.	119		50	»
4% ., ., ., ., 1860 500 „	131	„	80	
Državne srečke iz 1. 1864 100 „	171		—	
„ „ „ 1864 50 „	170		—	n
Kreditne srečke . . 100 „	172		—	„
Ljubljanske srečke . -0 „	23		—	
Hudolfove srečke . 10 „	19		25	
Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice	102		80	n
„ „ Ferdinandove sev. „	104		75	,,
5% štajerske zemljišč, odvez, obligac.	104		—	i,
London ......	121		05	
Srebro ......	—	n	—	,,
Ges. cekini.....	5		73	
Francoski napoleond.	9	„	62	n
Nemške marke.....	59	„	40	„
Va i»i*o€laj jjc» j
na Gorenjskem v cerkljanski župniji pet	i
oralov zemlje obsegajoče posestvo s trdo-	I
zidanim gospodarskim poslopjem. Zem-	<
ljišče obstoji iz lepega in velikega sad-	■
nega vrta, treh zaraščenih gozdov, nekaj	■
polja, travnika in pašnika. Ker jo v vasi	<
tudi cerkev, bilo bi posestvo posebno za	|
kakega vpokojenega duhovnika pripravno.	J
Natančneje se poizve pri vredništvu	I
„Slovcnca".	(2)	<