123 Kratkočasno berilo. Nori pa muhasti Janž. Marši k ter emu izmed nas še spomlad leta 1817 v spominu živi, kako hudo sta tistikrat glad in draginja razsajala po vsi Europi in kerčila trebuhe ljudem. Ravno tisto spomlad sta v neki vasi v Tirolah dva brata v svoji od staršev podedovani kočici prebivala, po imenu Martin iu Jan ž. Slednjega so ljudje sploh le ^norega Janža" imenovali. Martio in Janž sta se živila od dela pri dobrih sosedih, ker od svojih starišev nista nič druzega dobila, ko samo golo bajtico. Imenovano hudo spomlad nista pa dela še za samo hrano dobiti mogla, in maraikteri, pri kterem sta se delati nudila, jima je z ramama pomigal, rekoč: da sam komaj še toliko premorem, da družino za kake dni preživim, potlej mu tudi, ko njima, beraška palica nastaja. Nikjer tedaj, tudi še za samo hrano ni bilo dela dobiti. Ubožtvo in glad sta jima že na čelu z velikimi čertami zapisala, da se trebuhom sila godi, in tužna smert lakoti jima že skorej na vrata pokljukati žuga. Kaj je storiti? — Dela nič, živeža pa pri hiši ne cempera ne! Dan za dnevom brez vsega ogreška, Martinu, ki je gospodar bil pri hiši, grozno prlgreva, da mu ponoči spati ne da. V tej grozni sili neko noč, čujtel kaj Martinu na misel pride! On Janža, ki je terdo spal, mahoma predrami, naj vstane in se obleče, ter ž njim gre. Janž godernja izperva, da mu še spanja ne privoši, se poslednjič vendar le napravi in za Martinom mutast ko-rači. Mahata jo tiho skozi vas, jo zavijeta na grajšinski borjač; Martin jo udari naravnost proti kravnem ohlevji, poda Janžu šibico v roke, odpre hlev, in mu tiho čakati veli; v tem hipu debelo dimasto kravo z verižico okoli vrata iz hleva pripelje, vrata zapre, in ukaže tiho brez hrupa jo pognati. Noč je bila svetla, in polna luna plava po nebesi in osvetuje trudno ozemlje. Ko v neko ložo do-speta, se Martin ustavi, veli Janžu kravo terdo deržati, mesarico iz zapasa potegne, in udari dimko z ušesi po čelu, da pri tej priči telebi na tla, jo izkoži, iztrebuši in razdeli meso na štiri četerti, kožo verze v jamo na stran, kose pa sta nesla mahoma domii. Martin je imel v svoji kleti tudi skrivno zatornico, kamor je kose terdo zadelal. Janžu je terdo zapovedat molčati, da ne sebe in njega v ječo ne pripravi. Janž obljubi, da besede ne bo zinil. Drugo jutro rano, ko je grajska družina in vse po seli že bilo pokonci, zahromi glas, da je grajskim nar lepša krava nocojšino noč iz hleva prešla. Kravarica Lenka vsa prestrašena teče po vasi vprašaje po kravi, pa nihče ji ničesar povedati ne ve. Ko Lenka memo Martinove koče leti, stoji Janž na pragu ter Lenko popraša: Lenka! kam, kam tako jaderno in tako pobitega obraza? Lenka de: e! kaj bi tebi pripovedovala, saj mi nič pomagati ne moreš. Janž pravi: zakaj pa ne? Lenka odgovori: Sinoči nam je iz hleva dimke zmanjkalo, pa Bog ve, kam je prešla. — I, kaj! reče Janž, nič ne tarnuj, jez dobro za kravo vem. Lenka veselja poskoči, rekoč: aj, Janže! je li res? Janž pravi: res, res. Jez in moj brat sva jo vkradla, ubila in meso domu znesla. — Lenka to zaslišaje naravnost domu v grad leti, in vse, kar ji je nori Janž razoznanil, svojemu gospodu pove. Martin, ki je še v kleti s skrivanjem tatvine opraviti imel, je Janževo gobezdanje dobro na ušesa vlekel in ko Lenka odleti, poln jada nad Janža prigromi, in mu grozno požu;a rekoč: Oj ti prismojenec ti! zdaj si jo pa sebi in meni nakalil, da naji bo vavek glava bolela! Ali ti nisem terdo molčati zapovedal, pa naprej se mi je že po-zdevalo, da se boš zatelebanil. Ven je! Gorje ga človeku, ki norcom zaupa! Janž mu mirno odgovori: Res ne vem, kako se je zgodilo, da sem se tako naglo zagovoril. (Konec sledi.) 126 Kratkočasno berilo. Nori pa muhasti Janž.. (Konec.) Potem Martin spet naglo v klet leti, da bi še bolj skril tatvino. Martin to komaj zverši, kar se dva gospoda s soduijškim hiapcom v koči oglasita in Janža po Martina vprašata. Martin priteče. Dajte nam — se mu veli — vse kote svoje hiše viditi. Martin gre in kaže. Vsi koti so iztaknjeni bili, vse je bilo preverženo, ali od krave ni sledu ne tiru. „Nič ne de — pravi višji sodnijških mož, in ukaže Martina prijeti in ga peljati k sodnii. Pri sodnijškem izpraševanji je Martin tatvino do kraja tajil, Janž pa vse od konca do kraja povedal, kar so tudi vse do čineza zapisali v sodnijški zapisnik. Odmenjeni dan, da bi sodnija Martina in Janža zavolj kravje tatvine vsprot postavila, da bi drugi drugemu v oči govorila, je napočil, in sodnijški hlapec Martina in Janža iz zapora v pisarnico tira. V tem hipu stopi neka gospa v vežo in vpraša sodnijškega hlapca; ali bi smela z gospod oskerbom par besedic kramljati. Hlapec ji brez ovinkov vrata odpre ter ji v pisarnico veli. Ko se med tem sodnijški hlapec nekoliko okrog opre-zuje, Janž priliko dobi, seže v žepek, izvleče košček po-pirja ven in zapiše: ^Martine! le možko in stanovitno se obnašaj. Tvoj brat Janž." Ta listek Janž skrivaj Martinu vtakne. Martin prebere in spravi, da *nihče ne spazi, kaj se je zgodilo. Cez malo časa gospa spet iz pisarnice pride, in prostor za Martina in Janža stori. Pisatelj zdaj vrata odpre, in pomiga sodnijškemu hlapcu jetnika v pisarno peljati. Nar pervi pride Martin na versto. Sodnik ga na vse strani vprašaje in pesti, ali Martin je, ko sinja skala nepremakljiv, in noče od vkradeoe krave kar čerhe vediti. Ko so gospodje Martina do konca in kraja, pa brez vsega vspeha preiskavali, je prišel zdaj Janž na rešeto. Gospod sodnik zdaj Janža, ki je že pri poprejšni preiskavi vse natanko povedal, lepo in prijazno opominja, da naj le vse lepo in poversti pove, ker njemu se tako nič hudega zgodilo ne bo. Janž tedaj takole prične: Eno noč. ko sem prav terdo in sladko spal, me Martin tako grozno v bok jekne, da se hipoma zbudim, in še danes me ta stran boli. ?)Kaj mi češ — dem — kam zdaj , ko je noč ? Jesti mi ne daš, pa tudi mi spati ne privošiš". Martin pravi: „naglo se odpravi, če nočeš kaj skupiti". Martin, pripe-Ijaje me do grajšinskih hlevnih vrat, mi šibo v roko podi 127 in tiho ga čakati ukaže. Kmali po tem lepo dimasto kravo na verižici okoli vrata ven pripelja, zatvori io vrata zapahne, io veli, da naj tiho io dobro za njim kravo poženem. Noč je bila lepa in jasna, in mesec je lepo osvetal zemljo. Ko dospeva v nefco ložo, pa nič prav ne vem kam, se Martin s kravo ustavi, mi jo terdo deržati veli, izleče izza pasa mesarioo in treši z ušesmi ubogo dimko po glavi, da pri ti priči telebi na tla. O kako se mi je smilila uboga lepa dimka, Martin se mi je pa tako neusmiljen in ostuden po-zdeval, da se zdej izreči ne morem. ^Tukej sodoik in pisatelji de: ali slišite, kako gladko in čversto Janžu jezik teče.) Potem pravi: „No Janž! le še na dalje, kar veš; saj tebi se ne bo tako nič zgodilo". Med pripovedovanjem Janža je Martina to tako grizlo, da je z zobmi škripal, se tako jezno in hudo obnašal, da, ko bi bilo mogoče bilo, bi bil Janža na kose raz-tergal. Janž pravi nadalje: „Potem je Martin kravo pri vratu zaklal, oderl, vamp in čeva s kožo vred sva pa v jamo zalusila, kam, tudi ne vem. Martin je potem na štiri četerti kravo razsekal, in nosila sva kose domu, da me še danes vse boli. — „No — de dalje sodnik — Janž! kako pa je potlej bilo? kaj sta z mesom počela? kam sta kose poskrila? sta meso kuhala, jedla, ali kali? Janž! le še lepo nadalje povej, saj tebi se tako ne bo nič zalega zgodilo. Zdaj de Janž — zdej pa ne vem več, ker potem sem se bil zbudil". — „Kaj, nesrečni človek — pravi osup-njen sodnik — kaj ni to res, kar si nam ravno tako gladko pripovedoval?ft Janž pravi: 5,Zdaj ne vem več, ker sem se bil zbudii". Kako zlo so se zavzeli vsi, ko je bebasti pa pri vsem tem prekanjeni Janž povedko tatvine tako zvil, mi ni treba popisovati. — V dušoslovniškem (psihologičnem) obziru je ta prigodba gotovo velezanimiva, ker očitno razodeva, da tudi bedak zna včasih sila zvit biti in norce moliti tistim, ki ve'ro na-nj stavijo. J. M.