Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - I Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800
| Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500
j PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo	
1 T r i e s t e, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
	
	
Leto XIII. - Štev. 40 (660)
Gorica - četrtek 5. oktobra 1961 - Trst
Posamezna številka L 30
Jasnost pojmov in načel	Sirija se je naveličala Naserja
Slovensko demokratsko gibanje v zamejstvu (tudi na Koroškem) je, hvala Bogu, ohranilo dosledno jasnost in načelnost v svojem narodnem zadržanju. Zato ie tudi skupni nastop resničnih in samo-slovenskih sil brez tujega pokroviteljstva vzpodbuden in hvalevreden.
Modrost z Daljnega Vzhoda pravi: »Le kdor lahko služi ljudem, je vreden, da jim tudi zapoveduje.« To naj bi si dobro zapomnil marsikdo, ki bi rad delal za narod le v toliko, da bi mu od časa do časa dajal direktive in v svoji sveti jezi bruhal ogenj in strele na vse, od političnih sil Pa do verskih ustanov. Prav slednje, ki imajo v zgodovini slovenskega naroda toliko zaslug, so mu najbolj v napotje.
NEKAM ČUDNO SE ZDI...
»Nekam čudno se zdi, da se v našem dvajsetem, tako zmaterializiranem stoletju še najdejo ljudje, ki postavljajo idealne vrednote nad materialne ugodnosti. Tako so nekateri „kritizirali” stališče, ki so ga zavzeli tudi v zadnjem času katoliški in demokratski Slovenci do raznih Praznih ponudb in frazarjenju o neki „e-notnosti”.«
V poslovnem mestu (to velja predvsem za Trst), kjer je težnja za zaslužkom glavno gonilo, je za nekatere ljudi res težko Razumeti, da smo se odrekli vabljivim Ponudbam, ki bi v marsičem olajšale vsakodnevne materialne skrbi.
SAMOSTOJNOST IN SVOBODA
Povezani v raznih odborih, pa tudi samo v »akcijskem«, bi dejansko zgubili svojo samostojnost in svobodo. To je pa tisto, česar ne damo in ne moremo dati, ker smo prepričani, da so pretekla povojna leta dovolj zgovorno pokazala in dokazala, kako važno je, da se v našem javnem Življenju sliši in razlaga kritični glas, ki opozarja na napake.
EN SAM »MONOLITNI« BLOK?
Tu v zamejstvu živimo Slovenci v pretežkih razmerah, da bi slepo izročili zastopanje svojih koristi enemu samemu monolitnemu bloku (ali bolje omizju), ki naj bi bil nekaka druga ali tretja izdaja fronte. Ta naj bi imela vedno prav, četudi je zagrešila v naših obmejnih krajih ie toliko neumnosti. GRE TOREJ LE 2A SPREMEMBO TAKTIKE. Cilj je in ostane isti, to je: pokroviteljstvo, če ne Že oblast nad zamejskimi Slovenci.
ČEMU ČUVATI NEODVISNOST?
Če primerjamo razmere takoj po vojni, ko je bil naš skromni tisk edino glasilo tistih, ki niso klonili pred nasiljem, nam ie takoj jasno, zakaj moramo to težko Priborjeno neodvisnost ljubosumno čuvati, ker to zahtevajo koristi naroda, iz katerega izhajamo.
S svojimi silami smo skušali popraviti, kar so drugi kvarili. In če se danes totalitarne sile spet »vračajo« na narodno Unijo, je to v gotovi meri prav posledica naSe čuječnosti in našega pravilnega spoznavanja politične stvarnosti. Naj spomnimo samo na to, da je pred leti titovski voditelj Babič pozval zamejske Slovence, naj se otresejo nacionalizma in naj se Povežejo z naprednimi silami, kar ponavljajo tudi njegovi nasledniki. Zato jim je Že nagon po samoohranitvi zadnje čase veleval, da morajo udariti od zunaj, če t“ko ne gre, pa od znotraj razkrojiti tisto Zibanje, v katerem bodo slovenski ljudje 'Po vseh razočaranjih našli edino zatočišče.
Tudi njih sopotniki ne znajo povedati nič novega. Postali so topi. V ostalem pa s° bili vsi napadi zadnje čase na nas le
Sodniki stavkajo
Vsa italijanska sodišča so za tri dr..
Prta zato, ker stavkajo tajniki in sodnij-8ki zapisnikarji. Stavka je razširjena na celo državo. Vzrok stavke je njihova zahte-Va po višjih plačah.
plod velike duhovne revščine, v katero so zapadli ljudje, ki so se vdinili diktaturi.
Po vseh razočaranjih z raznimi »progresivnimi« bratovščinami zamejski Slovenci vedno bolj spoznavajo, da se moramo nasloniti predvsem na samo slovenske organizacije. Narod bo sam ločil ljuljko od pšenice, pa naj bo to komu prav ali ne. Poglavitno je, da ostanemo na lastnih nogah ter se pri tem izognemo vseh odžaganih bergel, čeprav so še tako pisane in zapeljive.
Jadranski
Združene arabske republike ZAR ni več: sirski del državne skupnosti se je namreč odločil za odcep od Egipta in proglasil državno neodvisnost. S tem se je za sedaj na Bližnjem vzhodu politični položaj dokaj spremenil in bo sedanji korak prav gotovo imel še velike posledice v političnem ravnotežju v arabskem svetu in na Bližnjem vzhodu sploh.
Dogodki v Siriji so se zelo naglo izvršili zadnje dni preteklega
Italija poudarja atlantsko politiko
Politični boj je v Italiji sedaj na jesen prešel z notranje na zunanjo politiko. Prav zadnja debata v parlamentu je to najbolj jasno pokazala. Na sporedu zborničnega zasedanja je bila namreč splošna razprava o zunanji politiki, ki so jo zahtevale nekatere politične skupine. Za vlado sta govorila zunanji minister Segni ter predsednik Fanfani. Prvi je v svojem govoru poudaril zvestobo Italije sprejetim obveznostim do zaveznikov in do ljudstva, kajti v Atlantski zvezi vidi Italija edino obrambo svoje varnosti. Fanfani pa je med drugim poudaril, da hoče Italija aktivno in samostojno sodelovati v okviru NATOja in je pri tem razložil, da je že praktično pokazala to svojo odgovorno akcijo v soglasju z zahodnimi zavezniki, kot n. pr. ob zadnjem potovanju v Moskvo. Posamezni politični voditelji so nato prikazali stališča svojih strank. Levičarji so obtoževali vlado imo-bilizma, zelo dobro pa so jih zavrnili predstavniki sredinskih strank. Veliko hrupa je zlasti povzročil liberalni voditelj Mala-godi, ki je komunistom serviral vse »miroljubne« akcije Sovjetov
v Vzhodni Evropi, tako da je Togliatti od gneva kar zapustil sejno dvorano.
Iz notaranjepolitičnega življenja naj omenimo, da se je v okviru južnotirolske ljudske stranke osnovala nova struja, imenovana »obnova«, ki ji načel jujeta poslanca Riz in Ebner. Ta skupina se zavzema predvsem za zmernejšo politiko in obsoja terorizem vsake vrste ter izjavlja, da sloni na krščanskih načelih in na evro-peistični podlagi.
tedna. Najprej se je izvedelo o vojaškem udaru, ki je bil delo višjih sirskih častnikov. Upor je bil seveda naperjen proti Nasserju, ki je vladal nad Sirijo od leta 1958, ko je bila proglašena zveza Egipta s Sirijo pod imenom Združena a-rabska republika. Dogodki so si sledili z bliskovito naglico. Radio Damask je sproti navajal sklepe in poročila revolucionarnih oblasti o položaju v državi. Te so kmalu sestavile svojo vlado, ki ji predseduje Kuzbari. Vlada je sklenila, da se bo nova država imenovala Sirska arabska republika. V uradnih izjavah je bilo rečeno, da je bil udar izvršen z namenom, da Sirija zopet pridobi politično neodvisnost in svobodo, kar je Nas-ser odpravil in uničil. »Nočemo biti več sužnji novega faraona Nasserja,« je bilo geslo vstajnikov.
Najprej je zgledalo, da bo Nas-ser skušal upor zatreti. V ta namen je že poslal egiptovske padalce v Sirijo, da bi podvzeli vojaške akcije proti upornikom. Potem pa je po radiu izjavil (verjetno nekoliko nerad), da noče prelivati arabske krvi, in je zato ukazal padalcem umik. Sedaj pa se
Vsiljenoištetje
cini za-
Pogreb tajnika OZN
Pretekli petek se je v Uppsali na Švedskem vršil slovesen pogreb pokojnega glavnega tajnika ZN Daga Hammarskjoelda. Njegovo truplo so skupno s posmrtnimi ostanki drugih ponesrečencev pripeljali na Švedsko z letali. Pogrebnih svečanosti so se med drugimi udeležili švedski kralj in vlada, ameriški podpredsednik Johnson, predsednik glavne skupščine OZN Mongi Sl im ter zastopniki državnih poglavarjev.
Medtem se nadaljujejo ugibanja in posvetovanja za izbiro novega tajnika ZN. Tako Amerikan-ci kot Sovjeti so predlagali, naj zaenkrat izberejo za začasno vodstvo svetovne organizacije osebnost, ki bi uživala splošni mednarodni ugled. V ta namen so zlasti imenovali kot možna kandidata indijskega predsednika Nehruja in birmanskega delegata U Tan-ta. Seveda sta pa koncepciji ZDA in ZSSR v tem dokaj različni. Zahod je odločen za ohranitev enotnega tajništva, kajti drugače je mednarodna organizacija že vnaprej obsojena na smrt. Sovjetski blok pa vztrajno zahteva za ureditev oblasti v ZN trojno tajništvo, čeprav se zadnje dni nagiba k nekemu kompromisu, po katerem naj bi izbrali enega tajnika, kateremu bi pomagali trije podtajniki brez pravice veta.
Trst, 3. oktobra 1961.
Vsako deseto leto se navadno v državi vrši štetje.
Proti temu štetju ne bo nihče ugovarjal. Težave nastanejo v narodnostno mešanih krajih. V takih krajih se včasih država zanima za število različnih narodnostnih skupin. Pri zadnjem ljudskem štetju pri nas je vojaška uprava vprašanje o narodnosti opustila.
Zapeljiva skušnjava.
Včasih je oblastem ljudsko štetje hvaležna prilika, da izvede štetje tudi po narodnosti z namenom, da se prikaže število manjšine zelo neznatno. Znano je, kako so se vršila nekoč štetja v rajnki Avstriji na škodo Slovencev. Večinski narod, ki ima v rokah škarje in platno, more z lahkoto organizirati štetje tako, kot odgovarja njegovim raznarodovalnim načrtom.
Naše štetje.
Tudi na Tržaškem teritoriju bo na obrazcih za štetje, in sicer v 11. stolpcu vprašanje o »občevalnem jeziku v družini«.
Samo ob sebi je umevno, da bomo na tistem mestu zapisali besedo »slovena«. To se pravi, naš občevalni jezik je slovenski.
Ni pa s tem rečeno, da ne bo pri tem nikakih težav. Tisto popisovalno polo namreč izpolni družinski glavar ali načelnik skupnosti (bolnišnic, domov onemoglih, vojašnic, redovnih družin). Koliko je samo narodnostno mešanih družin, posebno v mestu in predmestjih, kjer je največ slovenskega prebivalstva, zakaj okoliške vasi imajo v primeri z mestom malo prebivalcev.
Povejmo, kaj smo.
Toda štetje se bo vršilo kljub vsemu temu, ker je to v korist tistih, ki bi radi pokazali svetu, da je v Trstu in okolici zelo pičlo število slovenskih prebivalcev.
Danes je brez dvoma položaj tak, da lahko vsakdo brez strahu pove, da je njegov občevalni jezik slovenski. Koga pa naj bi se bali? Svet se od dne do dne spreminja iti to, kar je bilo mogočno včeraj, danes ne velja nič.
Znano je tudi, da je načrt o štetju spremljala želja, da bi Slovenci sami zahtevali štetje po narodnosti. Toda dobili so odgovor, da bi za objektivno ugoditev stanja bilo potrebno toliko in takih pogojev in jamstev, ki jih sploh ni mogoče uresničiti. Zato je treba reči, da nam je štetje po narodnosti v teh razmerah vsiljeno.
zdi, da je položaj v državi že skoraj ustaljen. Zanikali so novico o uporih proti novi vladi v nekaterih sirskih mestih.
Nova sirska vlada dela sedaj na tem, da bi jo priznale druge države. Do sedaj so jo priznale Jordanija, Turčija in Iran. Nasser je zato že prekinil diplomatske odnose z vladama v Ammanu in Ankari, dočim z Iranom nima že dalj časa rednih odnošajev. Novo vlado je priznal tudi iraški diktator Kassem. To je še tembolj razumljivo, ker je iraški predsednik star Nasserjev nasprotnik ter sam sirijskega rodu.
Sirski upor je nedvomen poraz za Nasserjevo politiko in njegovo sanjarjenje o arabski enotnosti. Ta vstaja tudi dovolj zgovorno prikazuje veliko »zadovoljstvo« podanikov egiptovskega diktatorja. Saj so prav obtožbe na račun egiptovskega izkoriščanja Sirije in uničenja politične svobode glavni razlogi za sedanji preobrat. Znano je namreč, da je Nasser po priključitvi Sirije k ZAR razpustil že prej v Egiptu — \rse politične stranke in pustil le ustanovitev neke narodne fronte. — Zanimive so tudi reakcije Titove vlade na razkroj ZAR, saj ima jugoslovanski samodržec v Nasserju menda najboljšega prijatelja. Beograjski krogi namreč označujejo novo sirsko vlado za »izdajalsko«. Nerazumljivo je le to, da se prav FLRJ toliko poteguje za neodvisnost nekdanjih kolonialnih narodov (beograjska konferenca!), ko pa pride trenutek, da se ta praktično uveljavi, postanejo taka prizadevanja zanjo takoj »izdajalska in buržujska«, če jih ne vodijo komunistične sile.
Nova vlada neodvisne Sirije je izjavila, da se noče vezati ne na Vzhod ne na Zahod, temveč da hoče ostati v številu ne vezanih držav. S tem hoče dati močnejši poudarek, da je bil razlog njene odcepitve od Egipta res samo dejstvo, da so Egipčani Sirijo smatrali kot neenakopravno provinco ter ji kratili njene osnovne pravice.
Ameriško-sovjetski pogovori
Medtem ko se v New Yorku nadaljuje zasedanje glavne skupščine OZN, izrabljajo pristni državniki vmesni čas za medsebojne razgovore. Tako sta se zadnje čase že trikrat sestala zunanja ministra obeh svetovnih velesil, Rusk in Gromiko, da bi pripravila teren za pogajanja o Berlinu in o razorožitvi. Oba zunanja ministra sta časnikarjem zagotovila, da so njuni razgovori mnogo doprinesli k izboljšanju svetovnega položaja in k razjasnitvi medsebojnih gledišč. Sovjetski zunanji minister Gromiko bo verjetno pred svojim odhodom iz ZDA odšel tudi v Washington, da se sestane s predsednikom Kennedy-jem. Tudi britanski zunanji minister lord Home je ob povratku v London izjavil, da je po srečanju z Gromikom dobil vtis, da so Sovjeti razumeli trdno odločnost Zapada za obrambo svojih pozicij v Berlinu.
Odmevi na nedavni Kennedyjev govor v Glavni skupščini so bili na splošno pozitivni. Ameriški predsednik je med drugim poudaril zlasti grozečo nevarnost splošnega uničenja, ki grozi našemu planetu, z atomskim orožjem in
izrekel željo, da bi bodoči rodovi ne mogli prištevati naše generacije med samouničevalce življenja na zemlji.
Iz Berlina prihajajo dnevno poročila o pobegih z vzhodnega področja mesta. Ljudje bežijo na vse načine, samo da se rešijo velike ječe, v katero jih je zaprl Ulbricht.
Vzhodni Nemci bežijo
Ob meji med Vzhodno in Zahodno Nemčijo se ponavljajo pobegi, kakor je bilo o njih slišali leta 1947 ob jugoslovansko -italijanski meji. Vzhodni Nemci namreč poskušajo vse načine, da bi ušli iz velikega koncentracijskega taborišča, kar je danes postala Ulbrichtova Nemčija. V_tem oziru je zelo značilen pobeg kar 16 družin iz ene same vasi na Spodnjem Saksonskem. Vasica je tik ob meji. V noči od
2.	na 3. oktober se je dvignila cela vas, možje, žene in otroci, ter ubrala pot preko meje v Zapadno Nemčijo. Za ta korak so se odločili, ker so dobili ukaz, da se morajo izseliti v notranjost Vzhodne Nemčije. čez mejo so prišli kar v karavani z vozovi in živino. Da bi v nočni tišini konji in voli ne delali ropota, so jim zavili kopita in parklje v cunje. Beg se je popolnoma posrečil.
MATER ET MAGISTRA
* SOCIALIZACIJA <
I KRŠČANSKI NAUK |
Cerkev je skrivnostno telo Jezusovo
Sv. Pavel je zapisal: »Kakor imamo v enem telesu mnogo udov, vsi udje pa nimajo istega opravila; tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa so med seboj udje.«
(Rim 12,4-5).
Verniki v Cerkvi so med seboj povezani kakor udje istega telesa. Zato imenuje apostol Pavel našo Cerkev: telo. Glava tega telesa je Kristus, naš nebeški Zveličar. On združuje vse telo in ga vlada ter vodi. Zato sv. Pavel naziva tudi Cerkev: Kristusovo telo.
Življenjska moč, ki to telo prešinja, je Sveti Duh. Ta izhaja od Jezusa v ude, druži ude med seboj in z glavo. Sv. Duh je kakor duša Cerkve.
Udje tega telesa so vsi, ki so bili krščeni. Vsi morajo priznati Kristusa za glavo in vse vernike kot Kristusove ude ljubiti in biti združeni z vsemi udi in glavo v molitvi in daritvi. Vsak ud Kristusovega telesa si mora tudi prizadevati svojo nalogo v Cerkvi spoznati in jo vestno vršiti. »On je glava, Kristus, in iz njega prejema vse telo rast, ko se zlaga in sestavlja z vezjo medsebojne pomoči.« (Ef 4, 15-16).
Ko smo bili krščeni, smo bili vcepljeni v skrivnostno Kristusovo telo. Po krstu smo postali udje sv. Cerkve.
Kot udje Cerkve moramo z našo glavo sodelovati pri širjenju sv. Cerkve med domačimi in poganskimi neverniki in grešniki. Saj je prav zato prišel Kristus na svet, da bi poiskal zgubljene ovce, ki si same ne morejo pomagati.
ŽiVLJElMJE GOVORI j
BOKSAR
Chicago je ameriško velemesto. Tudi v njem je poleg mnogo dobrega tudi marsikaj slabega. En okraj v Chicagu se imenuje »Smrtni kot«. Prebivalci so namreč tam zelo pokvarjeni, celo otroci.
Nekdo je vozil tja z avtobusom potnike. Svoj čas so Špartanci opijanjali sužnje, da bi se svobodni ljudje z studom odvračali od pijančevanja. Tale avtobusni podjetnik je pa hotel potnike s podivjanostjo Smrtnega kota svariti pred podivjanostjo. Pa je nekega dne naletel slabo. Podivjani jantini so ga napadli ter oropali in opu-stošili avto. Med napadalci je bil poglavar neki Tanče. Pa je prišel z drugimi v roke policije.
Uspešno pa deluje v Chicagu pomožni škof Sheil. Všeč pa je precej Amerikancem boksanje. Temu škofu se je posrečilo, da je ob podpori nekaterih pametnih mož, omilil boksanje v dopustno »zabavo«. S svojo šolo za boksanje je mnoge mlade rešil iz moralne zabredlosti. Med temi je bil tudi Tonče. Za njega, »voditelja«, se je škof posebno zanimal, posebno še, ko mu je Tonče zaupal, da bi bil rad boksar. V dnu srca je fante gojil željo, da bi ravno kot boksar premlatil svojega tovariša. Ta ga je namreč nekoč tako udaril v obraz, da mu je izbil edini mlečni zob, ki ga je še imel.
Toda šola ni bila lahka za Tončeta. Treba se je bilo navaditi na red, Zgodaj iti spat, nič kaditi itd.
»Kdaj si bil pri obhajilu?«
Umrl je nadškof Groesz
V starosti 74 let je zaradi kapi umri nadškof msgr. Jože Groesz. začasni pri-mas Ogrske. Msgr. Groesz je pod ogrsko komunistično diktaturo zelo trpel. Leta 1951 so ga obsodili na 15 let ječe. Čez štiri leta so ga izpustili in leta 1959 je bil izvoljen za predsednika škofovske konference na Ogrskem. Potem ko je bil izpuščen iz zapora, je skušal najti način sodelovanja z oblastmi. Nekateri so smatrali to za slabost, drugi so ga pa odobravali. Vsekakor je pokojni nadškof imel gotovo dobre namene in je hotel dobro Cerkvi in svojemu ljudstvu.
Nemški otroci za misijone
Med nemškimi otroci je vedno večje zanimanje za misijone. V misijonskih organizacijah je doslej milijon šest sto tisoč otrok. V enem letu so zbrali za misijone štiri in pol milijone nemških mark, kar znaša sedem sto milijonov lir.
Francoski bogoslovci
V francoskih semeniščih je 4912 bogoslovcev. V bogoslovje prihajajo večinoma iz malih semenišč (73 odstotkov) in skoro vsi preostali iz drugih katoliških zavodov.
Kapela mučencev
V kapeli pariške redovne družbe za zunanje misijone so popisana imena vseh misijonarjev, ki so umrli mučeniške smrti. Od leta 1670 do 1939 je bilo zapisanih
»O tega fanta ne poznam.«
»Mislim, kdaj si prejel sv. obhajilo?«
»Jaz? Prejel? Od nikogar ne prejmem nič.«
»Ti pa nimaš nobene vere.«
Tonče je obstal z odprtimi usti.
Prišla je prilika, da se bo Tonče izkazal v boksanju. Mladi boksarji so nastopili na dvorišču neke kaznilnice — v razvedrilo kaznjencem.
Ko je Tonče stopil z nasprotnikom v ris, se je dvignil izmed kaznjencev suhljat, tnal človek:
»Tonče, kako si pa sem prišel? Kako je z bratci in sestricami?«
Tonče se pa ni vznemiril. Zaklical je: »Tata, pozdravljen!« in začel borbo.
Pri prvem udarcu je podrl nasprotnika. Hrupno so zaploskali kaznjenci. Oče je pa, čeprav ni smel, skočil iz vrste do Tončeta in ga objel.
Zvečer je očital učitelj Tončetu: »Zakaj mi nisi povedal, da je tvoj oče med kaznjenci? Ne bi ti bil napravil te zadrege.«
»Kakšne zadrege?! Sem prav vesel, da sem prišel tja. Sem vsaj videl svojega očeta. Spoznal sem tudi, da tata ni hudoben, je le šibke volje...
Tale Tonče, poprej tak divjak, sedaj pa tako spoštljiv in nežen do očeta! Kje je to dobil? Ne v Smrtnem kotu, pač pa v dobri vzgoji. Ali bi ne bilo lahko dosti »divjakov« prevzgojenih? Sredstev je dosti! Tudi šport je eno tako sredstvo. Tonče sedaj študira — je dober študent.
112 imen, torej približno vsaka tri leta en mučenec. Od leta 1940 do leta 1954 pa je zapisanih 45 imen; torej so umrli povprečno na leto trije misijonarji mučeniške smrti. Ta dejstva nam dajejo precej jasno sliko, v kakšnih časih živimo.
Nemški katoliški tedniki
Nemške škofije izdajajo 22 tednikov, ki se tiskajo v 2,438.929 izvodih. Povprečno pride približno 10 izvodov na 100 katoličanov. Največjo naklado ima tednik miinsterske škofije, ki se tiska v 218.000 izvodih. Imenuje se »Cerkev in življenje«.
Duhovne vaje za protestantske duhovnike
Ameriški katoliški škof dr. Reit je na prošnjo protestantskih pastorjev (duhovnikov) v Pittsburgu imel zanje tridnevne duhovne vaje.
Sto let Cerkve na Madagaskarju
Pretekle dni so na Madagaskarju, tem največjem otoku Afrike, obhajali stoletnico, odkar so prišli prvi misijonarji na otok. Bila sta to dva jezuita patra, ki sta dobila dovoljenje od takratnega kralja, da sta smela začeti z oznanjevanjem evangelija na otoku. Danes je na Madagaskarju nad en milijon katoličanov, ki žive v 14 škofijah. — Stoletnih slovesnosti bi se moral udeležiti tudi kardinal Aga-gianian, ki je pa na poti v Najrobiju obolel. Zato je namesto njega predsedoval slovesnostim črnski kardinal Rugambtva.
V nadaljevanju enciklike Mater et Magistra se sv. oče dotakne zelo važnega pojava sedanje dobe, ki ga imenuje socializacija. Ta obstoji v vedno pogostejših in v vedno širših odnosih ljudi med seboj in pa v vedno številnejših posegih državne oblasti v delovanje državljanov. To je res nekaj edinstvenega v zgodovini. V preprostem govorjenju pravimo temu pojavu, da so ljudje m.ed seboj vedno bolj pomešani in pa vedno bolj na državo navezani. Papež pravi, da je ta pojav nekaj naravnega in da zavisi predvsem od sodobnega napredka na produktivnem polju, kjer se proizvaja vedno več dobrin, ki jih je pač treba nekje zamenjati za
Apostolsko pismo sv. očeta o rožnem vencu
V nedeljo 1. oktobra je vatikanski list Osservatore Romano objavil apostolsko pismo sv. očeta Janeza XXIII. o rožnem vencu. Papež v svojem pismu lepo razlaga vsebino rožnega venca in pa, kako je treba rožni venec moliti. Obenem poziva vse vernike, naj v oktobru molijo rožni venec s posebnim namenom, da se ohrani mir na svetu.
Socialni teden ital. katoličanov
Od 25. do 29. septembra se je v mestu Como vršil 22. socialni teden italijanskih katoličanov. Predsedoval mu je kardinal Siri iz Genove, ki je imel tudi uvodno predavanje. Udeležencev je bilo veliko. Tema socialnega tedna je bila: Solidarnost med narodi in nove države. Pri tem je prišel zelo do poudarka nauk Janeza XXIII. v encikliki Mater et Magistra, kjer je poseben odstavek posvečen prav isti zahtevi, namreč naj se narodi med seboj povežejo in naj pomagajo zlasti manj razvitim deželam. Prikazali si tudi izredno poslanstvo Cerkve, ki gre za tem, da duhovno poveže različna ljudstva in jih zlasti v misijonskih deželah tudi kulturno dvigne.
Kako je v Peruju
Apostolska nunciatura v Peruju v Južni Ameriki je objavila poročilo o stanju duhovništva v tamkajšnji državi. Poročilo pravi, da v Peruju nujno primanjkuje dva tisoč duhovnikov. Nato našteva: 29 župnij je, ki imajo več kot deset tisoč vernikov pa nobenega stalnega duhovnika: prestolna škofija v Limi potrebuje 60 novih župnij; v škofiji Juli je osem župnij, ki že nad 80 let niso imele svojega župnika. Itd. Je torej res obubno skoro še bolj kot v misijonih.
Mednarodni kongres o sv. Pavlu
V nedeljo, so zaključili drugi mednarodni kongres o študiju sv. Pavla apostola. Kongres se je vršil v Rimu v samostanu benediktincev pri Sv. Pavlu. Kongres se je vršil v okviru proslav za 1900 letnico prihoda sv. Pavla v Rim.
Mater et Magisira v Bologni
Bolonjski kardinal Lercaro hoče, naj se vsi njegovi verniki seznanijo z vsebino enciklike Mater et Magistra. V ta namen je dal tiskati 25 tisoč izvodov nove enciklike, da jih razdeli v škofiji zastonj. Za začetek te akcije je sklical v stolno cerkev sv. Petronija člane katoliške akcije, duhovnike in druge vodilne laike ter jim slovesno izročil vsakemu en izvod enciklike Mater et Magistra. Sedaj so pa imeli duhovniki poseben pastoralni tečaj. Na njem jim je kardinal podrobno razčlenil encikliko Mater et Magistra ter jim dal praktična navodila za boj zoper komunizem. Posebej je poudaril skrb za mladino, da jo rešimo pred vplivom materializma.
Tudi naš namen je ta, da se naši bralci seznanijo z vsebino nove socialne enciklike. Zato bomo nadaljevali s članki o njej. Naše bralce opozarjamo na to. Naj se jim ne zdi pretežko tako branje, saj skušamo vsebino enciklike razčleniti in s preprostimi besedami povedati to, kar je papež nekoliko bolj učeno povedal.
Porast katoličanov v Hong Kongu
Po zadnjih podatkih je število katoličanov v Hong Kongu v zadnjih desetih letih neverjetno poraslo. Od 43 tisoč so poskočili na 170 tisoč. Prav tako se je povečalo število šol od 76 na 168. Katehu-menov je danes 18 tisoč. — V Hong Kongu deluje tudi naš misijonar Stanko Pavlin, ki poučuje na salezijanski šoli.
nove; dalje razvoj prometnih in informacijskih sredstev druži ljudi med seboj, kot niso bili povezani še nikoli v zgodovini; zvišana življenjska raven tudi pomaga, da se ljudje bolj zanimajo za javne dogodke, da imajo več časa zanje, kar se kaže v veliki razširjenosti časopisov, radia in televizije. Ljudje na ta način niso povezani več samo s sosedi in z vaščani, kot so bili dolga tisočletja, temveč• se zanimajo za dogodke širom države in tudi celega sveta, saj jim vse to prinaša domov ne samo časopis, nego še bolj radio in sedaj še televizija.
Nadalje je vzrok toliki družabni povezanosti tudi zavest ljudi, da si z medsebojno pomočjo morejo veliko bolj pomagati in veliko več doseči kot pa sami zase. To jih samo od sebe žene, da se družijo v raznovrstne organizacije.
Tretji vzrok, podoben prejšnjemu, je pa dejstvo, da se tudi država kot taka zaveda dolžnosti, da posega v življenje državljanov z javnimi pobudami in ustanovami, postavim s šolami, z zdravstveno službo, s strokovnimi institucijami i. pd. Življenje se torej vsestransko prepleta, kakor se ni še nikdar. To prepletanje družabnih odnosov imenuje papež socializacijo ter poudarja, da je eden glavnih pojavov v sodobnem socialnem življenju. Zastavi si- pa tudi vprašanje, v koliko jo to nekaj dobrega in v koliko je to nekaj slabega, oziroma v čem so nevarnosti za pravilen razvoj človeške družbe in zlasti za pravičen razvoj človeka, ki je končno glavni subiekt družabnega dogajanja. Papeževa misel je:
Socializacija,kot smo jo zgoraj opisali, prinaša ljudem razne ugodnosti in dobrote: povečuje gospodarsko blagostanje ljudstev, veča njihovo izobrazbo, zdravje, strokovno usposobljenost, medsebojno spoznavanje. Toda na drugi strani ima tudi svoje nevarnosti. Papež poudarja predvsem dve: prevelika socialna povezanost, zlasti premočno poseganje državnih obla-
V četrtek 28. septembra je po dolgi bolezni umrl v tržaški bolnišnici g. župnik Anton Piščanec. Pokojni je bil doma iz Rihemberga, kjer se je rodil leta 1900. Po končanih študijah v goriškem bogoslovju je leta 1928 postal duhovnik. Prva njegova služba je bila v Postojni. Nato je bil nekaj časa na Suhorju (župnija
Košana), nakar je prišel v tržaško občino in leta 1934 — v času hudega fašizma —-se mu je posrečilo, da je postal župnik na Katinari. Tu je ostal župnik do svoje smrti.
Pokojni g. Piščanec je bil zelo poznan duhovnik. Ni je bilo zadeve, za katero bi se ne zanimal in do katere ne bi zavzel svojega stališča ali izrazil svoje včasih trde in neizprosne kritike. Kjer se mu je zdelo prav, tam je pomagal. Bil je zelo gostoljuben in vesel v družbi. Posebno skrb je posvetil cerkvi in cerkvenim slovesnostim. Bil je razgledan in strog katehet tako za šolske otroke kakor tudi za novoporočence.
Posegel je v kulturno in politično delo. Oprijel se je osvobodilnega gibanja in pri njem sodeloval. Težko je danes reči, zakaj je tako delal in koliko je s tem delom v dobri veri koristil svojemu narodu. Za-
Od ribiča do škofa
Holandsko ribiško naselje Volendam ob Zuiderskom jezeru je obiskal brazilski škof Kornelij Wermann. Kot fant je ta škof ribaril skupaj z drugimi ribiči iz vasi. Pozneje je postal duhovnik in odšel v misijone. Škof je postal leta 1955. Ta holandska vas se ponaša, da ima 80 živih duhovnikov. Ko je škof zapuščal rojstno vas, so mu vaščani poklonili 10.000 holandskih goldinarjev, da si bo postavil škofovsko rezidenco.
sti v življenje ljudi, zmanjšuje njihovo neodvisnost in svobodo. S tem se omejuje zlasti samostojnost njihovega mišljenja in delovanja in s tem tudi osebna odgovornost ter iniciativa. Zato si zastavi vprašanje: »Ali moramo zaključiti, da bo vedno večja in globlja socializacija naredila iz ljudi avtomate?« To je ljudi brez osebnega prepričanja, lastne volje in osebnosti? Ali bodo ljudje nujno postali le čreda ovac, masa, kakor imamo priložnost opažati v državah s socialističnim režimom?
Papežev odgovor na vprašanje je odklonilen. Ni nujno potrebno, da pridemo do tega, zakaj človek ni nujen proizvod determinističnih sil, temveč izvira tudi njegova družabna povezanost iz svobodnega odločanja in osebne odgovornosti, čeprav se ne more povsem izogniti določenim gospodarskim zakonom in vplivu okolja. »Zato menimo, da se socializacija more in tudi mora uresničiti, tako da bo človeštvo uživalo njene prednosti in se izognilo njenim kvarnim posledicam,« zaključuje enciklika to vprašanje.
Da se to doseže, papež daje dvoje navodil: državne oblasti morajo imeti pravi pojem o skupnem blagru in zato pomagati, da se ustvarijo v družbi taki pogoji, ki bodo pomagali, da se bodo ljudje razvili v celotne osebnosti. Na drugi strani pa je potrebno, da nižje organizacije, tako zvane vmesne družbe, ohranijo svojo dejansko neodvisnost spričo države in da morejo samostojno zasledovati svoje specifične cilje.
Kot vidimo, se papež zaveda resne nevarnosti, da moderni človek v bližnji bodočnosti utone kot samostojna osebnost in postane še samo številka, kot se Že dogaja v socialističnih državah. To bi bito največje ponižanje za človeka, ki je razumno in svobodno bitje in mora zato razviti svojo osebnost in ohraniti svoje dostojanstvo. Saj je to pravi namen njegovega življenja v družbi.
radi tega je moral v Dachau, kjer je veliko pretrpel. Prepričani smo, da sta tnU trpljenje in molitev, ki sta mu bila toliko časa zvesta spremljevalca, zlasti v zadnjih tednih, končno odkrila nepravilnost marsikaterega njegovega koraka. Bil je trd do sebe in ni bilo lahko prodreti v njegovo notranjost, a v zadnjih letih smo le opazili njegovo razočaranje nad posledicami osvobodilnega gibanja, ki ie našemu narodu zadalo globoke in neozdravljive rane.
V soboto 30. septembra smo pokojnega g. župnika pospremili k zadnjemu počitku na katinarsko pokopališče. Bilo nas le skoraj 40 duhovnikov. Bil je tudi predstavnik g. škofa, msgr. Al. Salvadori. Pogrebne obrede s sveto mašo je opravil g. dekan, msgr. Silvani, ki se je v cerkvi z govorom poslovil od dobrega sobrata-
Tržaški duhovniki smo bili žalostni. Bolelo nas je, ko smo videli, koliko so predstavniki »rdečih« organizacij naredili h1 žrtvovali, da bi pokazali g. Piščanca kol svojega zaveznika, ki jim je ostal zvest do konca. In potem še besede ob odprtem grobu! Bolelo nas je, da se je prav tu pozabilo, da je bil g. Piščanc najprej predvsem katoliški duhovnik.
Med molitvijo mi je večkrat prišla misel: kaj bi g. Piščanec rekel na vse t°-Morda so na to moje vprašanje odgovorili prav katinarski farani, ki so se — kakor je zgledalo — v majhnem številu udeležili velikega pogreba.
Nebeški oče naj bo g. Piščancu dobef in pravičen sodhik, mi pa zanj molimo-
Lojze Škerl
Huda nesreča v Bosni
Na postaji Pod Lugovi sta trčila dva vlaka, eden je vozil premog, drugi pa delavce - rudarje v bližnji rudnik Vareš. Ob trčenju je bil osebni vlak popolnoma trn1' čen. Izpod ruševin so do sedaj potegni'1 štiri mrtve in trinajst ranjenih. Zdi se, da je nesrečo zakrivil vlakovodja osebnega vlaka, ki je spregledal rdečo luč. iiiiiiimiiiilililiiiillilliiiililiiilillllilillilliiiiiiiiiliiiiiiliililiiiiiliiiiiiiniiliiiii1111111
Berite
»FATIMO«
iiiiiiiiiniuiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMi11111"
ijz življenja Cerk
f Župnik Anton Piščanec
Slovenski izseljenci v Angliji
Mladika
V Trstu je pri verski uri imel razgovor
0 razmerah med slovenskimi izseljenci v Angliji tamkajšnji izseljenski kaplan g. Ignacij Kunstelj. Tu ponatiskujemo nekaj njegovih izjav.
Vpr.: Gospod Kunstelj, če se prav spo-ntinjam, je pred štirimi leti izšla drobna knjižica, ki je natančno popisovala položaj naših izseljencev v Angliji. Ali so v teh štirih letih nastale kakšne bistvene spremembre?
Odg.: Štiri leta res niso dolga doba, vendar v življenju posameznikov kot tudi narodnih skupin lahko pomenijo mnogo, Pokažejo napredek ali tudi nazadovanje, saj življenje gre dalje. Sedaj je po župnijski kartoteki 576 nad 15 starih Slovencev na Angleškem. Vzeli smo 15. leto starosti, ker takrat zapuste mladi osnovne šole, oziroma preneha šolska obveznost. Še vedno pa moramo reči, da seznam ni po-Poln. Prejšnje leto je prišlo še nekaj novih priseljencev in sicer 9 družin, ki »majo 15 otrok in še 18 posameznikov. Trenutno ni novih naseljencev.
Družin, v katerih sta oče in mati Slovenca, je 84 in v teh je 98 otrok, starih Pod 15 let. Otrok nad 15 let starih je deset. Moških neporočenih je 113, deklet 37, v narodno mešanih zakonih jih živi 224, Vdovcev je 15 in od svojih zakonskih dru-gov ločenih 19. 6 otrok je brez očeta ali matere.
Vpr.: Kako so pa ti ljudje zaposleni? Ali delajo po tovarnah, ali pa so se tudi gospodarsko že osamosvojili?
Odg.: V tovarnah dela sedaj 219 delavcev, z ozirom na delo pa je slika bolj Pestra kot je bila pred štirimi leti. Našli boste Slovence kar v vsaki industriji, v tekstilu, v avtomobilskih tovarnah, železarnah, steklarnah, opekarnah, v tovarnah pohištvo itd. Razveseljivo je dejstvo, da se je znižalo število rudarjev. V bolnišnicah je zaposlenih 17 oseb, uradnikov te 11. Znatno se je zvišalo število sama stojnih poklicev, to je trgovcev, obrtnikov, gospodinj itd.
slovenski otroci in njih šolanje
Vpr.: Vidim, da je med slovenskimi iz-teljenci precej otrok. Gotovo obiskujejo ai»gleške šole. Kako pa je z znanjem slo-'tenščine in z verskim poukom, ki ga v državnih šolah ni?
Odg.: Velika večina otrok obiskuje katoliške šole, kjer imajo dnevno verouk 'P je tako dobro poskrbljeno za versko '"zgojo. Otrokom angleščina ne dela nobenih težav. Večinoma dobe tudi za angleški jezik najboljše šolske ocene. Tako te ostalo vprašanje, kako naučiti otroke bfati in pisati slovensko. Ko začne otrok tezumeti, da je slovenščina drug jezik, takrat je najprimernejši čas, da se nauči btanja in pisanja. To delo sloni v glavnem na starših.
Vpr.: Kar čudno se zdi, da je glavni ftoblem slovenščina. Sicer pa moram pridati, da postaja to problem tudi naših kfajev, na Tržaškem in Goriškem. Ali ste teorda organizirali kakšne tečaje za pouk Slovenščine, kot jih imajo mnogo v Argentini, Združenih državah in Kanadi?
°dg.: V kraju Bodford smo po binko-®tih letos začeli s tečajem za slovenščino. Udeležuje se ga povprečno 10 otrok razne sterosti. Dasi bi to komaj mogli imano-Vati pravo šolo, moremo vendar ugotoviti, dt* že ta šola daje veliko avtoriteto učenju. «Grem tudi v slovensko šolo«, daje
01 ruku nek ponos in samozavest. Otroci ^ Pouku radi prihajajo ter tudi čas dobro Iterabijo. Uče se pisati in brati; tudi žanjejo in seveda igrajo mnogo otroških 'gric.
O pomenu take šole naj pove izjava tujerodne matere, ki je poslala otroka v našo šolo: »Želim, da se otroci nauče slovenščine, saj bom šla z njimi na možev dom in, ako že sama ne bom govorila njihovega jezika, ga bodo znali vsaj otroci.« Kjer pa zaradi velike razkropljenosti slovenskih tečajev ne bo mogoče organizirati, bodo morali starši poskrbeti, da se otroci nauče slovenskega jezika. In priznati moram, da večina staršev za to zelo skrbi. V Angliji so oblasti zelo naklonjene in tudi šole zelo poudarjajo, naj bi vsi otroci obvladali jezik svojih staršev. — Imamo že lepo število mladih fantov in deklet, ki so končali osnovne šole ter so sedaj ali vajenci, ki obiskujejo tudi obrtne šole, ali pa so po srednjih šolah.
SLOVENSKI ZNANSTVENIK DR. JOŽE JANČAR
Vpr.: V Katoliškem glasu smo brali novico, da je v Angliji izšla znanstvena zdravniška knjiga s čudnim naslovom, ki jo je napisal dr. Jože Jančar. Bi nam lahko povedali kaj več o pomenu te knjige?
Odg.: Knjiga je bila z navdušenjem sprejeta, zlasti pri strokovnjakih, ker obsega znanstvene razprave o duševnih boleznih z rezultati znanstvenega raziskovanja, izvršenega v bolnišnicah in institutih v Bristolu, kjer je danes največje središče na svetu za raziskovanje takih bolezni. V knjigi je 14 razprav in od teh so štiri dr. Jančarja. Raziskovanja gredo predvsem v dvojno smer. Ugotovitev učinkov novih zdravil, ki jih proizvajajo veliki lekarniški zavodi, in vprašanje, kako zaposliti duševno neozdravljivo bolne. Duševne bolnike z mišljenjem 3-4 letnih otrok skušajo z dejavno terapijo usposobiti vsaj za nekatera koristna dela.
Dr. Jože Jančar je študiral v Ljubljani, potem v Gradcu, univerzo pa je končal v Galwayu na Irskem. Ima dva doktorata. Specializiral se je za defektne bolnike. V Bristolu vodi skupino zdravnikov, ki skrbi za raziskovanje.
Knjiga sama bo imela častno mesto na mednarodnem kongresu za duševno zdravje, ki bo v Parizu od 30. avgusta do 5. septembra letos. Direktor kongresa je knjigo navdušeno pozdravil.
Dr. Jančar pa se odlikuje tudi kot praktičen katoličan. Vsako nedeljo pride z družino k sveti maši. V družini je vzorno krščansko življenje, kjer se moli vsak večer skupno rožni venec.
Vpr.: Takih ljudi smo vedno veseli. Tudi mi se veselimo znanstvenih uspehov našega rojaka na Angleškem. Veseli nas pa tudi njegova vernost, ki ni našla nobenega nasprotja med vero in znanostjo.
DELO ZA ZEDINJENJE MED SLOVENCI
še eno vprašanje: Po vsem svetu se zadnji čas veliko govori o zedinjenju ločenih kristjanov, veliko se moli v ta namen in tudi marsikaj stori. Je morda tudi med slovenskimi izseljenci v Angliji v teku kakšna akcija?
Odg.: Imamo Apostolstvo svetega Cirila in Metoda, čigar namen je ravno molitev in delo za zedinjenje vzhodnih kristjanov. Pobudo za ustanovitev v Londonu je dal češki duhovnik pater Lang. Slovesna u-stianovitev Apostolstva je bila 5. julija 1958, ko je bilo povdarjeno, da je prvo Apostolstvo ustanovil slovenski škof Slomšek pred dobrimi sto leti. Apostolstvo zbere svoje člane večkrat na leto v cerkvah posameznih narodov blizu datuma njihovega patrona. Slovenci imamo vedno na nedeljo po prazniku svetega Jožefa.
Višek doseže v nedeljo po prazniku svetili bratov Cirila in Metoda, ko je redno sveta maša rimskega obreda v glagolici v cerkvi na Farm St. sredi Londona. Ob tej priliki se zbere množica vernikov različnih slovanskih narodov in tudi domačinov s cerkvenimi dostojanstveniki. Lansko leto je to sveto mašo daroval dr. Stanko Janežič. Tako po Apostolstvu sv. Cirila in Metoda tudi Slovenci na Angleškem delamo za zedinjenje krščanskih cerkva.
Vpr.: V vašem Domu v Londonu ste menda dobili novo kapelo.
Odg.: Do začetka 1. 1959 ni bilo potrebe po lastni kapeli, saj smo imeli na drugi strani ceste kapelo v hiši »Mladih krščanskih delavcev'«, ki je zadostovala. Ko so se pa izselili, smo morali misliti na lasten prostor. Sobo v pritličju smo spremenili v kapelico. Do nje je poseben vhod naravnost s ceste. Da bi bilo več prostora, smo podrli vmesno steno in jo nadomestili z dvojnimi vrati, da se po potrebi lahko odpre in kapela se poveča. V kapeli je prostora za 40 ljudi. Kapelo je blagoslovil generalni vikar tukajšnje škofije. Na oltarju je podoba Marije Pomagaj. V kapeli je vsako jutro sveta maša ob 7.30. Ob nedeljah pa imamo le vsako drugo nedeljo skupno sveto mašo in sicer ob 5h popoldne.
I L M
Exodus
Gledali smo že mnogo filmov — pa tudi dokumentarjev —, ki so obravnavali problem Judov in nacizma, življenje v koncentracijskih taboriščih, nečloveško preganjanje po mnogih evropskih deželah, množično uničenje tega nesrečnega naroda. Morda smo kaj takega pričakovali tudi od filma »Exodus«. V resnici obravnava tudi to delo problem Judov, toda problem, ki je nastal po končani vojni, ko je bilo treba preživele iz koncentracijskih taborišč nekje naseliti, ko jim je bilo treba dati kos zemlje, na kateri bi začeli novo življenje. Ta film je torej pravzaprav nekakšna zgodovinska epopeja judovskega naroda, nekakšna kronika zgodovinskih dogodkov. Nedvomno pomeni njegova snov nekaj novega v kinematografiji. Zlasti zanimivo je, kako je prikazano v taboriščih na otoku Cipru, kjer so zadrževali Jude, ki so se vračali iz Nemčije.
Morda je treba pripisati prav tej snovi dejstvo, da je film precej hladen. Celotno delo nosi pečat izkušene roke režiserja Otta Premingerja, inteligentnega in sposobnega filmskega ustvarjalca. Prekrasne slike (film so snemali deloma v Palestini, deloma na Cipru), odlična interpretacija igralcev — da me govorimo o glasbenem motivu, ki je že postal docela popularen — napravijo iz tega filma dovršeno delo. Toda to delo je bolj podobno lepemu kipu, ki ga samo občudujemo, a nas ne prevzame. Čeprav je film zelo dolg (približno tri ure in pol), ni nikdar dolgočasen in dejanje teče povsod gladko naprej; toda kljub temu gledalec čuti, da temu filmu nekaj manjka: manjka mu človeške topline, manjku mu poezije, ki lahko napravi iz najneznatnejše ideje u-metnost. Edina poetično nota v filmu je figura petnajstletnega judovskega dekleta, nežnega bitja, ki najde na koncu kruto smrt. Vse drugo je preveč hladno podajanje dogodkov.
Drugi vtis, ki ga gledalec dobi, je ta, da je film morda malo preveč pristran-
Pred nami je prva jesenska številka Mladike. Po dveh mesecih počitnic je zopet med nami. Kaj nam prinaša? Prozo, poezijo, počitniške vtise iz popotne torbe, radio in načrte. Oh, ti načrti in nasveti, koliko jih je. Da bi se vsaj nekaj uresničilo. Na prvi strani je Prošnja za mir. Tudi Mladika čuti resnost časa in nevarnost pred viharjem. Beseda papeža Janeza XXIII., ki je 10. septembra naslovil na ves svet prošnjo za mir, je našla odziv v Mladiki na prvem mestu. In prav je tako. Mir med nami, mir v svetu. O Duhovni krizi naših dni razpravlja naslednji članek. Kriza, ki jo preživlja tudi slovenski človek, umetnik, je izraz krize, ki jo doživlja slovenski narod in z njim svet na Vzhodu in Zapadu.
Lažjega značaja je proza Branke Kranjc Klici po življenju. Branka bo pač morala še piliti in piliti, še citati in zopet čitati, da bo sama postavila na papir, kar čuti. Ima misli in smisel za opazovanje, a bo treba še vaje. Naj ji te vrstice ne vzamejo poguma. Aleš Kalin prinaša svoje vtise Na moskovskih ulicah. Vse drugačna slika kot pa jo podaja Dimitrij Volčič v reviji Trieste. Dro govori o socialnem vprašanju Zemlja — temelj gospodarstva, Ivo Kermavner opazuje mladino in razglablja v opazovanjih Današnja mladina je mehkužna, kaj so predstavljali slovenski športniki nekoč in kje so danes. Jože Pirjevec nadaljuje s svojo povestjo Ekhnatom, Miranda Zafred piše Kako je danes v Hollv-vvodu. Slede poročila in intervjuji Kaj
ski. Zdi se, kot bi bil namenjen predvsem Judom. Seznaniti hoče gledalca s tem, kar se je godilo v Palestini v prvih povojnih letih; toda morda pokaže Arabce v malo pretemni luči, zaradi česar zgubi na objektivnosti.
Prej smo omenili odlično interpretacijo igralcev. Paul Nevvman je kot vedno v svoji igri prepričljiv in naraven, — čeprav je zaradi svojih svetlih las in oči kaj malo podoben Judu. Eva Marie Saint se je tudi tokrat poglobila v svojo vlogo in z izredno tenkočutnostjo razumela psihologijo svojega lika. Od zadnjič, ko smo jo gledali na platnu, se nam zdi, da se je precej postarala. Tudi mladi Sal Mineo je prepričljivo podal vlogo ognjevitega Daba.
Kot smo rekli, nosi celoten film pečat velikega režiserja. Nekoliko čudna se nam zdi montaža. Hitro menjavanje prizorov daje vtis knjige, v kateri se dejanje prekine in na njegovo mesto stopi drugo de-janjanje, ne da bi se prvo pravzaprav končalo. Človek je še pod vtisom prejšnjega prizora, niti ga ne utegne še docela dojeti, ko se na platnu že pojavi nov prizor.
O tem filmu lahko rečemo, da prikazuje neko popolnoma novo snov, snov, ki je zajeta iz aktualnega političnega življenja. Morda prav zaradi tega film ne more ganiti, ker je vse nekako kronološko podano. Toda verjetno bi precej zgubil na verodostojnosti, ako bi se vneslo vanj malo poezije. Tega se je Preminger morda zavedal, zato je raje ustvaril delo, ki je malo preveč hladno za gledalca, toda z druge strani ne potvarja zgodovinske resnice, (čeprav je — kot smo rekli — kdaj preveč pristranski).
Film je nedvomno zelo zanimiv; gledalec se lahko seznani z dogodki, ki mu morda niso bili popolnoma jasni. Toda ko odide iz kino dvorane, čuti, da je nekaj novega spoznal, nima pa v sebi tistega globokega vtisa, ki ga navadno zapusti umetnina ali delo, ki se vsaj u-metnini približuje.
Film je primeren za odrasle. Mira
sodijo Goričani o novem relejnem oddajniku, ki jih povezuje s Trstom; počitniški vtisi iz Kanalske doline in z Višarij, praktični nasveti za otroke in dijake. Slede še odstavki, pod robom, na robu in na ovojnicah. Tukaj pa moramo malo korigirati Mladiko. Verjetno je bil sestavek že prej v tiskarni in pisec članka M. U. — Odstavki — ni opazil, da je Katoliški glas povedal dovolj jasno svojo sodbo o povezavi katoliških italijanskih akademikov na univerzi z levičarji. Katoliški glas je po prvem poročilu v 37. številki še pisal o tej zadevi v naslednji številki. Stališče Katoliškega glasa se v tem pogledu prav nič ne razlikuje od stališča, ki ga ima Mladika. Katoliški glas prav tako debelo gleda na čudne kombinacije na univerzi kakor Mladika.
Želimo, da bi Mladika vršila dobro svoje poslanstvo in našla vedno večji krog odjemalcev, sodelavcev in podpornikov. Prikupna zunanja oblika jo samo priporoča.	hs.
Neurja v Italiji
Po dolgotrajnem poletju in "suši je jesen pripeljala s sabo hude nevihte. Te so divjale po raznih pokrajinah Italije. V Liguriji je voda odnesla par sto metrov državne ceste in s tem prekinila za nekaj časa ves promet. Huda ura se je razbesnela tudi nad mestom Fano in Ancono
Radio Trst A
Teden od 8. do 14. oktobra 1961
Nedelja: 9.30 Slovenski zbori. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 11.30 Oddaja za najmlajše: »Dogodek opolnoči«.
— 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Kronika tedna v Trstu. — 14.45 Veseli dolinski trio. — 16.00 Popoldanski koncert. — 21.00 Ljudska opravila in opasila: Niko Kuret: (1) »Bendima bo«. — 21.30 Koncert tria Veronek.
Ponedeljek: 18.30 Koncert baročne glasbe. — 19.00 Znanost in tehnika: »Škodljive posledice pretirane elektrifikacije Volge«. — 20.30 Gioacchino Rossini: »Seviljski brivec«, opera v dveh dejanjih.
Torek: 18.30 Haydn: Simfonija št. 104 v D-duru. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 21.00 Alpske legende: (8) »Pogubljenee z Antelaa«. —
21.30 Koncert violinista Eligia Cirianija, pri klavirju Enrico De Angelis. — 22.00 Obletnica tedna: »Fridtjof Nansen ob 100-letnici rojstva«.
Sreda: 18.30 Liki iz opernih del: (2) »Mojzes«. — 19.00 Zdravstvena oddaja. —
20.30 Sofokles: »Kralj Ojdip«, tragedija.
— 22.10 Martinu: Koncertantna simfonija za oboo, fagot, violino, violončelo in mali orkester.
Četrtek: 18.30 Stravinsky: Divertimanto za violino in klavir. — 19.00 širimo obzorja: Izumi, ki so preobrazili naže življenje: (1) »Pisalni stroj«. — 20.30 Znani dirigenti: Sergej Koussewitziky.
Petek: 18.30 Mozart: Divertimento št. 2
v D-duru K. 131. —• 19.00 Šola in vzgoja: Ivan Theuerschuh: »Vztrajnost, pogum in dobra volja za začetek«. — 21.00 Koncert operne glasbe. — 22.00 Novele 19. stoyletja: (1) Jan Neruda: »Nežno srce gospe Ruske«.
Sobota: 15.30 »Temna stran meseca«. Radijska igra. — 16.50 Zborovske skladbe. —
18.30 Iz del jugoslovanskih sodobnih avtorjev: Marič: Pesmi prostora. Orkester in zbor beograjske Radiotelevizije. — 19.00 žena in dom. — 20.40 Celjski komorni zbor. — 21.00 »Gospod Andrej potuje«, radijska igra.
V petek, 13. X., skupno romanje v Dol k fatimski Mariji, da pomolimo za mir med narodi
iAiož
a' s čudežnimi rokami
.... ----------
ZGODBA IZ ZADNJE VOJNE Ljubezenska pisma
v naslednjih mesecih je Kersten neprc-
*teharna prejemal s Holandske najrazličnejša poročila o aretacijah, umorih in ^gih zločinih. Pisma so mu izredno l°4no dohajala, kajti naslovljena so bila pravnost na osebno Himmlerjevo števil-Brandt pa jih je izročal Kerstenu.
To nenavadno prednost je Kersten dobil 1 te red no lahkoto, kot se večkrat človeku ^odi, ^ se mu sreča smehlja od vseh St‘-ani. S ponarejeno zadrego je Kersten ^tePal najprej Brandtu, nato še Himmler-Ju' da je imel ljubezenske pustolovščine
z nekaterimi holandskimi damami, ki mu sedaj pišejo v Berlin zaljubljena pisma. Zato bi mu bilo silno nerodno, je dejal, če bi cenzura brala ta njegova pisma. Himmler mu je rad dal dovoljenje, da uporablja njegovo osebno poštno številko. Himmler je namreč imel svoj ideal: biti dober jedec, dober borec in velik ljubimec. Zato mu je Kenstenova izpoved bila silno pogodu. To je namreč zelo spremenilo položaj obeh mož, kajti tako nista več bila zdravnik in pacient, pač pa samo dva zakonska moža, ki grešita proti zakonski morali.
Tako so pisma še naprej prihajala s Holandske; in čeprav Kersten ni mogel v vseh slučajih posredovati s svojo besedo, je vendar iz teh pisem jemal primere, ki so se mu zdeli najbolj pomoči potrebni. Ta imena si je vpisal in jih potem v primernem trenutku predložil
Himmlerju.
Polagoma si je Kersten pridobival v tem pogledu pravo taktiko: ko je Himmler imel kakšne močne bolečine in se je samo njemu posrečilo, da mu jih je ublažil, tedaj ga je poprosil za kakšno pomilostitev. Toda to ni bilo lahko: ko je kriza popustila, je tudi Himmler postal neizprosen. Tedaj je pa Kersten začel drugače: Himmler je bil silno častihlepen in zato je Kersten vedel, kaj naj napravi, da ga spravi v dobro voljo. In tako mu je večkrat dejal: »V prihodnjih stoletjih vas bodo slavili kot največjega vojskovodjo, postali boste narodni junak, kot je bil Friderik Veliki in drugi vojskovodje. Toda zapomnite si, da ti možje niso postali slavni samo zaradi svoje moči, ampak predvsem zato, ker so bili pravični in dobri. In zato jim morate vi, gospod poveljnik, tudi v tem biti podobni.«
Himmler je blažen poslušal, nato pa večkrat dejal: »Moj dragi doktor, vi ste moj edini prijatelj, edini človek, ki me razume in ki mi hoče pomagati.«
Nato je poklical Brandta in mu ukazal, naj spiše seznam imen, ki mu jih je Kersten predložil za pomilostitev, ter nato pristavil svoj podpis. Mnogokrat je Brandt, če je nad podpisom bilo še kaj prostora, dodal ime še kakšnega nesrečnika.
Toda število teh pomiloščenih je tvorilo resno nevarnost, saj je bilo nemogoče, da bi se vodje Geštapa ne vpraševali, kako je mogoče, da Himmler toliko ljudi osvo-boja. Nihče namreč ni bil vajen, da se je kaj takega dogajalo.
Zato se je Kersten zavedal, da bodo prej ali slej prav gotovo odkrili, kdo je vzrok vsemu temu.
V novembru leta 1940 je Kersten spremljal Himmlerja v Salzburg, kjer je bila
konferenca, na katero so prišli Hitler, Mussolini, Ribbentrop in grof Ciano.
Ciano je zdaj zopet vprašal Himmlerja če Kersten lahko gre z njim v Rim. Pri tem mu je pomagal tudi Ribbentrop, ki je v Rimu imel neke opravke. Na prošnjo teh dveh je končno Himmler moral popustiti.
Tako je Kersten prišel v Rim in ostal tam kakih 15 dni. V tem času je Ciano priredil njemu na čast slavnostno kosilo in ga v kraljevem imenu odlikoval z redom sv. Martina in Lazarja.
Ko se je Kersten vrnil v Berlin, mu je Himmler takoj oponesel čast, ki ga je doletela. »Nakopali ste si novih sovražnikov,« je mrko dejal: »Ali jih nimate še dovolj?«
In tako se je Kersten po kratkih dneh mirnega življenja zopet vrnil med agente in ovaduhe.	(Se	nadaljuje)
Problem številka 1 na Tržaškem
Katoličani imamo veliko načrtov in nalog. Ali veste, kakšna naloga, kakšen problem zavzema v zadnjih letih vedno bolj važno, da celo v mnogih krajih prvo mesto? Ne začudite se: prvi problem postaja skrb za nove duhovske poklice, skrb za duhovski naraščaj.
Bežno poglejmo samo n. pr. tržaško o-sirotelo škofijo, slovenski del. Sedaj imamo na Tržaškem samo enega bogoslovca. Če računamo, da je Slovencev v sedanji tržaški škofiji samo okrog 30.000, je eden duhovniški kandidat odločno premalo. In duhovniki? Povprečna starost naših duhovnikov je okrog 45-50 let, tedaj možje čez sredino življenja, kar pomeni, da se bodo prehitro začeli odpirati novi duhovniški grobovi. Trenutno je sicer na vseh mestih zadosti duhovnikov, toda kaj bi bilo, če ne bi prišli za preteklo šolsko leto trije duhovniki iz Rima? Kar na treh krajih bi se občutilo veliko pomanjkanje. Splošno je znano, da je sedaj na Tržaškem kar 12 duhovnikov iz drugih škofij (iz goriške, ljubljanske in mariborske). Zopet samo vprašanje: kaj bi bilo, če teh duhovnikov ne bi imeli?
Podoben je položaj med italijanskimi duhovniki v naši škofiji. Sedaj imajo v Trstu 12 italijanskih bogoslovcev, kar je sorazmerno skoro isto kakor pri nas.
Po tem pregledu je jasno, zakaj tržaški gospod škof v zadnji številki Škof. lista piše o problemu štev. 1., o skrbi za nove duhovske poklice.
To vprašanje je stopilo nekako uradno na prvo mesto zadnje dneve aprila, ko se je v Rimu vršilo veliko prvo mednarodno zborovanje za duhovniške poklice. Bili so zbrani zastopniki iz dvajsetih držav. Več dni so izčrpno razpravljali o delu in skrbi za nove duhovniške poklice. Sklenjeno in predlagano je bilo sledeče:
1. Naj se v vsaki škofiji ustanovi organizacija za duhovniške poklice, kar je priporočal Pij XII. že leta 1941.
2. Naj se v vsaki župniji' še tako majhni, še tako revni ustanovi pod vodstvom Župnika krajevna organizacija za duhovniške poklice.
3. Naj se napravi točen škofijski in župnijski program za to delo za vsako leto; naj se v ta namen prirejajo vsaj mesečni molitveni shodi in vsakovrstne akcije za poživitev in rast duhovniških poklicev.
4. Naj se v vsaki župniji ustanovi skupina mašnih strežnikov, ki so po skrbni vzgoji najboljše upanje na duhovniški naraščaj.
5. Naj ta škofijska oziroma župnijska organizacija za duhovniške poklice goreče sodeluje z vsemi drugimi kat. organizacijami za uspešno, skupno akcijo novih kandidatov za Gospodov oltar.
6. Naj ta škofijska oziroma župnijska organizacija posveča veliko skrb družinam, naj jih na vse načine vabi in kliče na pre-važno delo za novi duhovniški naraščaj.
To so navodila, nasveti, nam vsem v korist in pomoč. Nikakor ne spadajo samo na ta skromni list, ampak stalno v različnih oblikah v vse liste in revije! Spoznati moramo, da samo molitev ne zadostuje. Kakor se je delalo za duhovniški naraščaj v začetku tega stoletja, tako danes in že dolgo več ne gre. Molitev je prva iti najbolj važna, toda mora biti organizirana in takšno organizirano molitev mora spremljati podrobno organizirano delo, kakor je nakazano v gornjih šestih točkah.
Vabimo vse dobre, premišljujte, govorite, povejte in končno naredimo vsaj nekaj za nove poklice.
Krasne šmarnice »Kraljica duhovnikov«, ki so jih letos v mnogih krajih brali, naj nam vsem, prav vsem budijo vest za problem štev. 1., za nove duhovniške poklice!
F.Š.
Nadaljuje se stavka v podjetju Felszegy
V podjetju Felszegy se stavka delavcev nadaljuje že dvajseti dan. Podžupan Cum-bat je v ponedeljek sprejel predstavnike stavkujočih delavcev ladjedelnice, ki so mu podali dokumentirano pojasnilo o krivičnem odpustu delavcev. Podžupan jim je zagotovil svojo pomoč in intervencijo pri odgovornih oblasteh. Obe sindikalni or-ganizaeiji podjetja so ga začeli z nabiralno akcijo v korist stavkajočih delavcev. Čeravno so stavke vedno bridka preizkušnja za delavske družine, je vendar solidarnost delavcev v tem primeru hvalevredna.
V torek so pričeli stavkati tudi tesarji ladjedelnice Sv. Marka. Stavka je trajala 48 ur.
V Trstu bodo zgradili novo slovensko gimnazijo
Dne 28. septembra je tržaški pokrajinski odbor sklenil na svoji seji, da bodo v soboto 7. oktobra položili temeljni kamen za slovensko višjo gimnazijo pri Sv. Ivanu. Tako bo tržaška slovenska mladina vendar enkrat prišla do ustreznih šolskih prostorov za svoje študije.
Pokrajinski odbor bo nadalje zaprosil 680 milijonov prispevka za zgraditev italijanske realne gimnazije in ženske tehnične šole. Istega dne, 7. oktobra, bodo tudi pokrili novo poslopje Zavoda za higieno in profilakso.
Novo jedrsko središče
Načelnik italijanske delegacije prof. Ip-polito je uradno predlagal Trst kot sedež središča za osnovna raziskovanja jedrske fizike mednarodne atomske agencije. Zasedanje 76 držav članic organizacije se je vršilo na Dunaju. Prof. Ippolito je poudaril, da je italijanska vlada pripravljena nuditi milijon dolarjev za ustanovitev središča v Trstu. Povedal je, da v Trstu že obstoja oddelek državnega instituta za jedrsko fiziko in da mesto predstavlja objektivne koristi za to vlogo, bodisi zaradi mednarodnega ugleda, bodisi zaradi dejstva, ker se geografsko nahaja na stični točki med zapadnim in vzhodnim svetom.
Shod strežnikov v Bazovici
Pretekli četrtek so imeli mašni strežniki svoj letni stanovski shod. To je bil dan veselega srečanja, petja, molitve in lepe zabave. Dopoldne smo imeli izredno službo božjo, pri kateri so skoro vzorno sodelovali vsi strežniki. Dečkom je dvakrat v teku dneva govoril č. g. Jurak iz Argentine. Opoldne se je vsa vesela družba zbrala pod kostanji in tam smo imeli zasluženo kosilo.
Shoda se je udeležilo skupno 60 strežnikov in dvanajst gg. duhovnikov. Strežniki so bili samo iz openskega dekanata. Ko se nam drugo leto — ali še prej — pridružijo mašni strežniki iz mesta, bo praznik še večji in lepši.
Lepo se zahvaljujemo bazoviškemu g. župniku za vso gostoljubnost in prijaznost. Vsem našim strežnikom: na svidenje na novem shodu, ki bo kje na Krasu ali v Rojanu!
Katinara
Ko sem bral v Primorskem dnevniku poročilo o pogrebu katinarskega župnika
Začeli so deliti obrazce za ljudsko štetje
S 5. oktobrom so tudi v naši pokrajini začeli z razdeljevanjem obrazcev za ljudsko štetje po hišah. To je v Italiji deseto splošno ljudsko štetje in četrti industrijski in trgovinski popis. Vsaka družina bo prejela dva obrazca, enega družinskega in drugega za osebe, ki živijo v skupnosti. Na družinskem obrazcu bo treba odgovoriti na vprašanja glede osebnih podatkov posameznih družinskih članov (rojstni dan in kraj rojstva, študijske naslove, položaj v družini, sedanja zaposlenost itd.). Drugi obrazec pa služi le za velike skupnosti kot so zavodi, bolnišnice, ječe, samostani.
Obrazec za trgovino in industrijo pa bodo izpolnili le delodajalci in tvrdke, ki imajo svojo podrejeno osebje. — Natančnejša pojasnila bodo ljudje dobili pri osebah, ki jim bodo obrazce izročile.
Gorica bo še vedno obdržala letalsko zvezo z Rimom
S 1. novembrom bo prenehala letalska zveza z letalom »DC-3« Miren-Benetke, ki jo je doslej vzdrževala družba Alitalia. Vendar bo kljub temu poskrbljeno, da se bo letalska zveza med našim mestom in Rimom še nadaljevala. V ta namen so že napravili prvo poskusno vožnjo s štirimotornikom »De Havilland«, družbe Italia, ki bo odslej prevažal potnike iz naših krajev v Rim. Poskusna vožnja je dobro uspela in na mirenskem letališču je novo letalo pozdravil tudi goriški župan Poterzio.
g. Piščanca, sem z osuplostjo ugotovil, da je tako presukal besede, ki jih je bil ob odprtem grobu spregovoril v slovo dr. Premrl, da dobi čitatelj vtis, kot da se je poslavljal od »pravega komunista«. In vendar smo vsi navzoči točno razumeli smisel govornikovih besed: pokojnika je odlikovala tolika krščanska ljubezen do bližnjega, da je celo takrat, ko je bil sam v najhujši stiski, delil med svoje sotrpine v Dachauu vso vsebino svojih paketov, da, celo cigarete, ki brez njih ni mogel živeti. To je bil tisti pravi »komunizem« rajnkega, ki mu ga je Bog gotovo preobilno poplačal! Prav tako pa v tistem poročilu zaman iščem onih odstavkov z izrecno krščansko vsebino:	pokojnikovo	naveza-
nost na župno cerkev, na župljane, na skrb zanje v tujini. To resnici na ljubo.
Pogrebec
Samotorca
V nedeljo ob eni popolnoči se je vračal iz Trsta domov naš domačin Boris Kralj. V mestu je bil v kinu in se je po poti ustavil še v domači gostilni na križišču pred Samatorco. Malo pred vasjo pa se je z vespo zaletel v zid in ostal na mestu mrtev. Najbrž da mu je na pesku spodrsnilo. Ko je prišel zeleni križ, so mogli samo ugotoviti njegovo smrt. Zato so ga prepeljali v kapelico na domače pokopališče, kjer so ga tudi pokopali. Mlademu Borisu, ki mu je bilo komaj 17 let, naj bo Bog usmiljen sodnik, domačim pa naše sožalje.
Izidi jesenskih zrelostnih izpitov
Na slovenskem učiteljišču so uspešno opravili maturo: Lidija Ferfoglia, Gabriela Orel, Marjan Metlika, Franko Širca, Nives Cigoj, Valnjera Kocjančič in Marko Paulin. Trije kandidati so bili odklonjeni, eden pa ni prišel na izpite.
Na znanstvenem liceju so uspešno opravili: Darij Bensi, Rihard Floreancig, Stojan Kodrič, Igo Leghissa, Gualtiero Pečar, Boris Sancin, Alenka Možina in Vojka Stergar. Dva dijaka (od katerih 1 priva-tist) sta bila odklonjena, en dijak pa se ni prijavil k izpitom.
Na klasičnem liceju so uspešno opravili zrelostni izpit: Ivan Fischer, Mihael Renko, Edvin Starc, Franc Vecchiet, Mateja Peterlin, Gracijan Tinta, Gualtiero Appe, Venceslav Devetak, Salvatore Ve-nosi, Marija Elsbacher in Evelina Spes Paulin. Odklonjena sta bila dva dijaka iz Trsta (1 notranji in 1 zunanji) ter dva dijaka iz Gorice.
Na trgovski akademiji so uspešno opravili zrelostni izpit: Marko Bregant, Dana Desco, Fabij Giorgi, Olivija Glavina, Pavla Kramar, Marija Magdalena Pertot, Danijel Pilat, Ester Sancin, Aleksander Volk, Alina Comari, Peter Gruden, Vida Kavčič, Marija Mahnič, Marta Milič, Nives Škeriavaj, Elda šušmelj, Alma Trobec in Marija Vitez. Šest dijakov je bilo odklonjenih.
Vsem maturantom naše čestitke in voščila.
253 dijakov bo obiskovalo slovenske nižje srednje šole
Za letošnje šolsko leto se je vpisalo v nižje srednje šole 235 dijakov. Nižjo gimnazijo bo obiskovalo 112 dijakov (lani 126), strokovno šolo pa 141 (lani 149).
Slovenske in italijanske osnovne šole bo obiskovalo v Gorici 2480 otrok, srednje šole pa 3400 dijakov.
Šolsko leto se je povsod začelo s sveto mašo, katere so se udeležili učenci in učiteljstvo.
Novo transfuzijsko središče v Gorici
Goriška civilna bolnišnica v ulici Vitto-rio Veneto je dobila novo transfuzijsko središče, ki je prvo te vrste v goriški pokrajini. Slovesna otvoritev je bila v ponedeljek 2. oktobra. Navzoči so bili najvišji predstavniki oblasti, številni zdravniki in primarij novega oddelka prof. Salvatore Bancheri. Pozdravni govor je imel predsednik upravne civilne bolnišnice Cro-cetti, ki je poudaril, da je z ustanovitvijo transfuzijskega središča odpravljena velika vrzel na področju zdravstva goriške pokrajine.
22. oktobra otvoritev sovodenjskega vodovoda
Vodovodni konzorcij CAFO bo dne 22. oktobra uradno prevzel vodovodno omrežje v sovodenjski občini. Takrat bodo vodo razkužili in zaprli vse pipe, postavljene na vseh koncih omrežja. Doslej so se va-
ščani posluževali te vode, ki ni bila še razkužena, za zalivanje. Po 22. oktobru bo konzorcij CAFO napeljal cevi do števcev' posameznih hiš, od števcev dalje pa bo moral vodo napeljati vsak posameznik.
Drugi simfonični koncert v Gorici
Prejšnji teden se je vršil drugi (in žal verjetno zadnji) jesenski koncert tržaškega filharmoničnega orkestra v Gorici. Koncert je vodil dirigent F. Ferraris, kot solistka pa je nastopila sopranistka L. Kel-ston - Ferraris, dirigentova žena, ki je hči ukrajinskih staršev. Spored je obsegal Re-spighijevo suito »Ptiči«, Schubertovo 8. simfonijo (Nedokončano), Cremesinijeve tri duhovne pesmi za sopran in orkester ter Smetanovo simfonično pesnitev »VI-tava«. Koncert je v glavnem dobro uspel, čeprav niso bile vse točke programa glede izvedbe na enaki višini.
Po mnenju nekega lista prevladuje med goriško publiko občutek, da so goriški koncerti tržaškega orkestra le genaralna vaja za nastop v Trstu, zaradi česar trpi tudi umetniška raven koncerta. To je deloma res, mislimo pa, da bi z večjo umetniško prizadevnostjo lahko vseeno ti koncerti nudili goriškemu občinstvu resnični glasbeni užitek.
Podgora
Slavnostno praznovanje rožnovenske nedelje je za nami.
Lepa je bila tridnevna priprava, ko smo se pobožno zbirali ob večerni sv. maši blizu kipa Matere božje, ki smo ga bili prenesli od kapele v našo cerkev.
V nedeljo popoldne se je po dovršenem petju, blagoslovu in ofru, kjer smo prejeli spominske izbrane podobice, razporedila lepa procesija. Ubranemu in mogočnemu petju so poleg domačih pevcev pripomogli tudi številni udeleženci zbora iz Štever-jana, Pevme in tudi Zdravko Klanjšček iz Jazbin.
Procesijo je vodil msgr. kancler dr. R. Klinec ob spremstvu gospoda dekana Žor-ža, č. g. Butkoviča in č. g. Simčiča.
Za sklep smo prispeli k Marijini kapeli in tam je med lepim zborovskim petjem bila še večerna sv. maša. Slišali smo tudi prisrčni govor, ki ga je imel č. g. Oskar Simčič.
Duhovno lepo razpoloženi in zadovoljni nad uspelo slovesnostjo smo se z Marijinim blagoslovom vsi romarji razšli na naše domove s prav lepimi nameni in načrti še za prihodnje leto.
Števerjan
Za naše kmete sta dve obdobji v letu posebno važni: »bendima« češenj in »ben-dima« grozdja. Slednja pa je šla letos mimo skoro neopazno. Pridelek je bil zelo nizek. Dosegel je komaj 30-40 pi-ocentov lanskega. Izredno pa se je izboljšala kakovost letošnjega pridelka. Mošt je imel od 20 do 24 stopinj sladkorja in ponekod je dosegel celo 27 stopinj. Cena mošta se zato suče od 90 do 120 lir na liter. Zaradi slabe letine grozd ja so prizadeti predvsem naši koloni.
V drugi polovici septembra smo imeli zopet vrsto porok. Poročili so se: Ivan Trpin s Silvijo Riaviz, Ančka Tinta s Giovannijem Coceancijem iz šiovrenca pri Moši ter Marija Juretič z Silvanom Cibi-nijem z Oslavja. Žal, da niti en par ni ostal v Števerjanu, vsi so se izselili. Želimo jim obilo sreče in božjega blagoslova.
Jazbine
Zvonovi. — Sedaj je gotovo, da bomo obhajali nele blagoslovitev, ampak pravo posvetitev novih zvonov 22. oktobra ob 2Va popoldne. Imeli bomo prvič v kraju prevzv. g. nadškofa, ki nam hoče bolj slovesno blagosloviti novo cerkev in posvetiti zvonove. Upamo, da nam ob tej priliki blagoslovi tudi že nov križev pot v posebnih stenskih votlinah. Trdno upamo, da bo prišel g. nadškof k ',iam končno tudi kot angel tolažbe, odrešenja in mirti z veselim oznanilom ali potrdilom, da smo tudi mi fara, vsaj v cerkvenem pomenu. Da nas oprosti dvomov in negotovosti. Da bi se že skoro končalo mučno slepomišenje.
Zahvaljujemo se vsem dobrotnikom in botrom zvonov. Glede teh, povemo, da vpišemo med botre tudi tiste, ki so dali vsaj 10.000 lir.
Vabimo na slavnost tudi vse druge rojake in prijatelje jazbinske cerkvice. Pevcev se obeta veliko.
Dol
Vsem nam je še živo v spominu lepo uspelo lansko romanje k Mariji Fatimski v našo vas. Tudi letos se pripravljamo na la naš župni praznik, ki bo dne 13. oktobra, ko se obhaja obletnica zadnjega prikazovanja Marije v Fatimi. Letos smo dobili novo izdajo knjige o Fatimi, ki so jo mnogi že kupili in prebrali. Zato bo tem bolj živo naše romanje v Dol k fa-
timski Mariji. Vabimo torej vse častilce Marijine, da pridejo k nam v petek 13-t. m. popoldne. Imeli bomo večerno sv. mašo ob 4h, med mašo govor, nato litanije M. B. in blagoslov. Če bo vreme dopuščalo, bo sv. maša na prostem.
RAJBELJ
Med božje krilatce je Bog pretekli mesec poklical trimesečnega Valterja Kašča. Staršem naše sožalje.
*
Imeli smo pa tudi vesel dogodek. Pred oltarjem v naši župni cerkvi sta si obljubila večno zvestobo ženin Glaudio Crescen-si in nevesta Anita Rinaldi. — Obilo sreče!
Marsikomu v naši vasi je žal, da že od maja ne izhaja več župnijsko glasilo »La Lampada«. O tem listu smo pisali tudi v Katoliškem glasu in povedali, da poleg italijanskih člankov prinaša vedno tudi en stolpič v slovenščini. To je bilo povsem prav v duhu krščanstva in v duhu nova Evrope, saj je Rajbelj narodno mešati kraj, v katerem živijo tudi številne slovenske družine. Sedaj, ko že nekaj mesecev Lampade ni več, se mnogi sprašujejo, zakaj je prenehala izhajati. Širijo se različne govorice, med njimi tudi ta, da je temu kriv slovenski stolpič. To da ni bilo pogodu raznim nestrpnežem, ki se ne m0" rejo otresti dediščine bivšega fašizma. Ce je to res, potem je ugasla Lampada žalostno spričevalo ozkosrčnega šovinizma.
Razstrelili so spomenik Andreja Hoferja
V nedeljo ponoči so neznanci razstrelil1 spomenik tirolskega junaka Andreja Hoferja. Spomenik stoji na gori Berg Isel nekaj km od Innsbrucka; Hoferjev kip je bil visok 10 m, ves iz brona. Okrog 3h zjutraj je močna eksplozija vrgla na tla visoki in težki kip, dočim podstavek ni utrpel posebne škode. Preiskava je izgotovila, da so položili dva močna naboja dinamita blizu kolen Hoferjevega kip3' Vse kaže, da je bil naboj podoben tistim« ki jih teroristi običajno vporabljajo na Južnem Tirolskem. Zanimivo je pa, da s o okrog spomenika raztresli lističe z napisom Giovine Italia. Vendar vsi dvornij0, da bi atentat pripravili v Italiji, temveč so bolj mnenja, da so to storili isti atentatorji, ki so na delu tostran Brennerja-Preiskava je še v teku.
Atomski dež
V Južni Koreji je pretekle dni padal atomski dež. Ob jesenskem deževju s° namreč opazili, da ima izpodnebna voda 16-krat več radioaktivnosti v sebi kot Je pravilno. To zelo vznemirja južnokorejske državne oblasti, saj je znano, da kdor piJe tako močno radioaktivno vodo, zelo rad dobi ievcemijo, to je raka v krvi.
OBVESTILA
MOLITVENE URE: Neutrudni prof. *■ Ivan Vrečar je poskrbel za ponatis še dveh molitvenih ur v ločenih knjižicah-Izšli sta molitvena ura za obisk sv. Re^‘ njega Telesa in molitvena ura za Cerke'1 in duhovnike. Tudi te knjižice se odlikujejo po skrbni opremi in lepem, razloč" nem tisku. Skupno imamo sedaj na ra* polago pet knjižic z naslednjimi uram1 molitve:
17. ura - na čast presvetemu Srcu Je' zusovemu,
18. ura - na čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu,
25. ura - obisk sv. Rešnjega Telesa,
27. ura - za Cerkev in duhovnike,
28. ura - za zedinjenje kristjanov.
Vsaka knjižica stane 50 lir, le knjižic3
z molitveno uro za Cerkev in duhovnih stane 40 lir.
Knjižice so na razpolago v knjiga111} Fortunato v Trstu, v Katoliški knjigarri1 v Gorici in pri dr. Vrečarju v Trstu le XX Settembre 88).
DAROVI
Za Marijin dom v Rojanu: K. M. 5.000’ Spacal 1.000; Pina Zlobec 1.000; S. G. 7.000! R. V. 20.000; nabirka pri shodu Marijih družbe 10.000 lir. Bog plačaj I
Za Alojzijevišče:	Družina	Podgorfl*^
3.000; R. A. 1.000; N. N., Sovodnje l-00°: druž. Pelicon 1.000; gdč. Toros 2.500; namesto cvetja na grob pok. Klementi Stokar 2.000 lir. — Bog povrni vsem c,°’ brotnikom!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpe®! trgovski L 20, osmrtnice L 30, več ? davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Moči**  
Tiska tiskarna Budin v Gorici