Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve 117 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 94(497.4Prekmurje)“1918/1919“:27-72 Bogdan Kolar dr. teologije, profesor v p. za zgodovino Cerkve in patrologijo Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana e-naslov: bogdan.kolar@guest.arnes.si PREKMURJE 1918/19 – DEL NOVE KRAJEVNE CERKVE V razpravah o velikih dogodkih v zadnjih mesecih prve svetovne vojne, ki so v veliki meri zajele tudi Prekmurje, ni zaslediti velike pozornosti, ki bi bila namenjena posledicam tega dogajanja na praktično-verskem in cerkvenem področju ter v okviru cerkvenih ustanov. Res je, da so že bile obravnavane po- samezne osebnosti, tudi iz duhovniških vrst, ki so imele v tem dogajanju po- membno vlogo, vendar je bila v tem kontekstu zajeta njihova dejavnost prek meja župnij in zunaj cerkvenega prostora v ožjem pomenu besede. Razlogov za takšno stanje je gotovo več.1 V zadnjem času je sicer zaslediti, predvsem ko gre za študije, ki so bile pri- pravljene na temelju izvirnih zgodovinskih dokumentov iz tistega časa, da raz- iskovalci obravnavajo katoliško duhovščino kot posebno skupino, ki je v veliki večini imela izoblikovano podobo pričakovanj in prihodnosti Prekmurja. Da bi to bilo uresničeno, so se nekateri med njimi s svojimi izkušnjami, znanjem in povezavami vključili v dogajanje na najvišji ravni, medtem ko so njihovi kolegi v veliki večini opravljali svoje dolžnosti na ravni krajevnih občestev. Voditelji katoliških občestev, to je župniki, kaplani in drugi, so nadaljevali delo, ki so ga opravljali v času vojne. Mnogi med njimi so bili še vedno povezani s stoletnim središčem cerkvenega življenja, to je škofom in škofijskimi ustanovami v Som- botelu, in se jim ni bilo tako preprosto ločiti. Drugi, smemo reči večji del, med temi so bili predvsem mlajši duhovniki, pa je v dogajanju videl nove možnosti in zgodovinske izzive, ki so nakazovali novo prihodnost. Ker je bil določen del voditeljev katoliških občestev vpet v širše družbeno dogajanje, je v prelomnih mesecih njihova pozornost veljala tudi širše zastavljenim dilemam in iskanju 1 V jubilejnem letu je bilo objavljeno večje število publikacij, ki bodo pomagale pri ustvarjanju bolj celovite in vsestranske podobe dogajanja v letih 1919 in 1920, tudi v smislu cerkvenega in praktično-verskega dogajanja. Nekatera dela so upoštevana v priču- jočem besedilu in navedena v pregledni bibliografiji na koncu. S strani Slovenske škofovske konference je Komisija Pravičnost in mir objavila izjavo Ob 100. obletnici priključitve Prekmurja, v: Družina, št. 33, 15. avgust 2019, str. 5. 118 Bogdan Kolar rešitev. Šlo je v prvi vrsti za vprašanje urejanja meja, za socialni red, preskrbo z najbolj potrebnimi življenjskimi potrebščinami, seznanjanjem domače in med- narodne javnosti o dogajanju, potrebah in željah ljudstva, ki je živelo na levi strani Mure, in druge vidike. V takšnem kontekstu se je življenje velike večine članov cerkvenih občestev nadaljevalo in za mnoge ljudi spremembe sprva niso prinesle veliko posledic. Tudi ni prišlo do odhoda duhovščine, ki bi iz osebnih ali drugih razlogov zapustila svoja občestva. Potem ko predstavi prispevke, ki so jih pri določanju meja dali dr. Lambert Ehrlich, dr. Franc Kovačič in dr. Matija Slavič ter njihovi pomočniki doma, U. Lipušček povzame: »Vsi trije so imeli zelo pomembno vlogo v obrambi sloven- skih nacionalnih interesov na mirovni konferenci 1919. /…/ Vodilno vlogo pri reševanju vprašanja Prekmurja so imeli, kot je razvidno iz zgoraj navedenih podatkov, takrat katoliški duhovniki. Po eni strani je bila velika večina kato- liških duhovnikov v Prekmurju in na Štajerskem nosilec in buditelj narodne zavesti Slovencev, po drugi pa so bili katoliški duhovniki edini intelektualni sloj v zaostalem in nerazvitem agrarnem, takrat še madžarskem Prekmurju.«2 Šlo je seveda le za manjši del duhovnikov, ki so bili že pred tem vpeti v širše dogaja- nje in so imeli poznanstva in možnosti, da so se v to vključevali še naprej. Med temi velja poudariti vlogo Jožefa Klekla st., Jožefa Sakoviča, Ivana Baša, Štefana Kuharja, dijakov Jožefa Godine, Ivana Jeriča, bogoslovca Štefana Kuharja in več drugih. Menim, da bo k boljšemu poznanju te plati dogajanja v Prekmurju pri- pomogla knjiga, ki jo je pripravil Andrej Lažeta in nosi naslov Povsod pokažimo, da smo Slovenci. Kaj se je v Prekmurju godilo leta 1918 in do poletja 1919? Delo je izvirna dopolnitev objav, ki so izšle v jubilejnem letu.3 Ne gre pa prezreti, da vloga Katoliške cerkve in pobude voditelja soboške krajevne Cerkve v okviru jubilejnih prireditev niso bile povsod sprejete z naklonjenostjo.4 1 UREDITEV CERKVENE UPRAVE Že ustaljeno ravnanje vodstva Cerkve je, da se cerkvena organizacija pri- lagodi novim političnim razmeram, tudi novim mejam, večinoma po določe- nem časovnem razmaku, ko so zaprta politična in diplomatska vprašanja. V vmesnem obdobju so predvidene začasne rešitve. Zato je v takšnem primeru s strani voditeljev krajevnih občestev pomembno spremljati dogajanje, informi- rati, osveščati, marsikdaj tudi svariti pred pretiranim nacionalizmom, ne sega 2 Uroš Lipušček, Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919. Vloga ZDA in kartografa Douglasa W. Johnsona pri določanju slovenskih (prekmurskih) mej, Petanjci 2019, str. 58. 3 Prim. Andrej Lažeta, Povsod pokažimo, da smo Slovenci. Kaj se je v Prekmurju godilo leta 1918 in do poletja 1919?, Murska Sobota 2019. 4 Prim. A. Vučkič, Kip svetega Nikolaja razburja Mursko Soboto, v: Delo, 16. april 2019, str. 17. Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve 119 pa njihova vloga na področje sprejemanja odločitev, največkrat niti ne v dajanje pobud. Poleg cerkvenih voditeljev se je za reševanje nove cerkvene uprave zanima- la tudi politika. V interesu jugoslovanske vlade je bilo, da so bila hkrati obrav- navana vsa odprta vprašanja cerkvene ureditve za dele madžarskih škofij, ki so prišli v okvir nove države Kraljevine SHS, to je na področjih Bačke, Baranje, Medjimurja in Prekmurja.5 V iskanje rešitev sta bila vpletena Ministrstvo za zunanje zadeve in katoliški oddelek Ministrstva ver. Slednje je predvidevalo, da bodo končne rešitve prinesli neposredni pogovori s Svetim sedežem ali skleni- tev konkordata, do tedaj pa so predvidevali, da bodo za ozemlja, katerih sedeži škofij so ostali zunaj jugoslovanskih meja, imenovani generalni vikarji. Takšno stališče je v pogovorih zastopal tudi zunanji minister Ante Trumbić. Deželna vlada za Slovenijo je v tem smislu aprila 1920 postavila izrecno zahtevo, da se za Prekmurje imenuje generalni vikar sombotelskega škofa.6 Takšno začasno rešitev so pričakovali s strani Svetega sedeža vse do podpisa trianonskega spo- razuma (4. junij 1920). Po podpisu le-tega so predvidevali, da bo Sveti sedež v dogovoru z jugoslovansko vlado za omenjena področja do dokončne preuredi- tve cerkvenih meja imenoval apostolske administratorje (kot je to že storil za Reko in jo s tem izvzel izpod oblasti senjsko-modruškega škofa in je s tem po- stavil precedens). Ker so bili nekateri člani vlade, predvsem iz vrst demokratske stranke, v smislu skrajno liberalnih izhodišč proti kakršnikoli vlogi Katoliške cerkve v javnosti in nezadovoljni z ravnanjem Svetega sedeža, so predlagali vr- sto represivnih ukrepov proti tujim škofom, če bi ti želeli opravljati svoje naloge na jugoslovanskih tleh.7 V primerjavi z drugimi pokrajinami v Kraljevini SHS, kjer so škofje iz Ma- džarske ali Romunije načrtno posegali v življenje skupnosti, ki so prišle v okvir jugoslovanske države, je bilo tega v primeru sombotelskega škofa manj. Nikola Žutić omenja le obhajanje državnega zavetnika sv. Štefana, ki so ga v madžar- skih cerkvah, tudi v Prekmurju, leta 1920 obhajali kot zapovedani praznik, k čemur pa naj bi madžarsko usmerjene duhovnike s svojimi okrožnicami spod- bujal prav škof iz Sombotela. Vendar je praznovanje imelo značilnosti cerkvene slovesnosti in ni prišlo do javnih manifestacij. Glede na dokumente, ki jih hrani Arhiv Jugoslavije, je takrat Deželna vlada za Slovenijo od Ministrstva ver zah- tevala, naj kaj naredi, da bo Prekmurje končno združeno z mariborsko škofijo.8 5 Prim. Nikola Žutić, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan. Odnos jugoslovenske države i Rimske Crkve: 1918 – 1935, Beograd 1994, str. 62 (dalje: Žutić, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan). 6 Prim. Žutić, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan, str. 62–63. 7 Tipičen izraz takšnih izhodišč je bil odlok ministra Milorada Draškovića, ki je 2. novembra 1920 poslal županom in železniškim komisarjem navodilo, da se tujim škofom onemogoči vstop na jugoslovansko ozemlje. Prim. Žutić, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan, str. 65. 8 Prim. Žutić, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan, str. 65. 120 Bogdan Kolar Potem ko je v začetku aprila 1920 v Beogradu nastopil službo apostolski nuncij nadškof Francesco Cherubini, so pogovori o reševanju cerkvene uprave pote- kali preko njega in preko jugoslovanskega veleposlaništva pri Svetem sedežu, ki ga je vodil Lujo Bakotić. Ker je Sveti sedež, ki je s sprejemanjem končnih odločitev glede novih škofijskih meja čakal na ratifikacijo trianonske pogod- be, v očeh jugoslovanske vlade načrtno zavlačeval, je beograjska vlada 5. marca 1921 v posebni promemoriji prosila, da »se naš del Banata, Bačke in Prekmurja definitivno odcepi in prekine povezanost z dosedanjimi ordinariji; prekmurske župnije naj se začasno – do uvedbe dokončne organizacije Katoliške cerkve v Kraljevini SHS – postavijo pod jurisdikcijo lavantinskega ordinariata v Mari- boru; za Banat in Bačko pa naj se postavijo apostolski administratorji s polno škofovsko jurisdikcijo«. Hkrati je vlada obljubila, da bo s svoje strani predlagala trojico odličnih in uglednih duhovnikov, ki bi bili posebno primerni tudi v luči nacionalnih in državnih interesov.9 Istočasno se je zavzemala, da bi pridobila za svoje načrte tudi podporo članov Jugoslovanske škofovske konference. Vzporedno z dogajanjem na meddržavni ravni so se oblikovala bolj ali manj jasna stališča med duhovniki na terenu. Nekateri voditelji cerkvenih sku- pnosti v Prekmurju so zagovarjali stoletno ureditev in so si takoj ob koncu voj- ne težko predstavljali, da bi postali sestavni del druge škofije. Šlo je za podpira- nje ravnanja škofa dr. Janoša Mikesa in za lojalnost do središča škofije. Ni bila nujno navezanost, je pa bil izraz previdnosti, da so še kazali znake povezanosti s škofijo v Sombotelu, npr. tudi tako, da so dijaški zavod v Soboti še leta 1923 poi- menovali Martinišče, torej po glavnem zavetniku škofije Sombotel, ker so s tem želeli poudariti, da se ne ločujejo na cerkvenem področju in da uradno nove cerkvene meje še niso bile postavljene. Navsezadnje sta sombotelskega škofa do začetka decembra 1923 zastopala dva generalna vikarja.10 Drugi so bili navdušeni za novo ureditev, ki bi lahko bila različna. V tem so videli nadaljevanje prizadevanj iz predhodnih desetletij, da bi bili tesneje po- vezani z narodnimi in cerkvenimi ustanovami na drugi strani Mure. To se je iz- ražalo npr. v naročanju mohorjevk in drugega tiska. Mnogi duhovniki so iskali poti, da bi bili sami in njihove skupnosti bolj povezani z matičnim narodom. Če so bile takšne dejavnosti do izbruha vojne s strani vodstva Cerkve in države razumljene kot sovražne, so sedaj postale sestavni del organiziranja cerkvenega in kulturnega življenja, sodelovanje pri bolj celovitem oskrbovanju prebival- cev z vsemi dobrinami.11 Ob tem je prišlo do povsem očitne polarizacije med 9 Žutić, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan, str. 67–68. 10 Prim. Ivan Zelko, Zgodovinski pregled cerkvene uprave v Prekmurju, v: Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije 1228–1978 (ur. Anton Ožinger), Maribor 1978, str. 115–116 (dalje: Zelko, Zgodovinski pregled). 11 Kot na pomemben vir za to obdobje lahko gledamo spomine Ivana Jeriča, dobrega opazovalca razmer v mesecih po koncu vojne in tudi v nadaljevanju. Prim. Ivan Jerič, Moji spomini, Murska Sobota 2000 (dalje: Jerič, Moji spomini). Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve 121 duhovniki, ki se je pokazala ob različnih priložnostih in je odmevala tudi med verniki (kot je npr. dekan Szlepecz organiziral Sobočance, da so demonstrirali pred razmejitveno komisijo). Poleg župnikov sta bila vodilna organizatorja cer- kvenega življenja prav lendavski dekan Florijan Strausz in soboški dekan Janoš Szlepecz.12 Ko so bile določene državne meje, se je po razumevanju škofa Antona B. Jegliča ponudila priložnost dobiti lastno škofijo in s tem najvišjo obliko organi- ziranosti. Negotovost prvih mesecev ni narekovala hitrih odločitev. Na zahtevo zastopništva Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev na Dunaju je pri škofu dr. Janosu Mikesu že sredi septembra 1919 posredoval tudi apostolski nuncij na Dunaju, ki je škofu predlagal, kot je to v svoji promemoriji predlagalo zastopni- štvo, da bi za Prekmurje imenoval enega generalnega vikarja; predlog je bil dr. Franc Rogač (takrat je bil stolni kanonik in kancler). Škof Mikes je za Prekmur- je pooblastil posebna generalna vikarja sombotelskega škofa: dne 6. septembra 1919 sta bila za to imenovana dekana J. Szlepecz in F. Strausz. Da bi pregledal razmere in škofa obvestil iz prve roke, je Prekmurje v začetku septembra 1919 obiskal sombotelski stolni kanonik in ravnatelj škofijske pisarne dr. Franc Ro- gač, poznejši škof v Pečuhu.13 Hkrati je prinesel obe imenovanji za generalna vikarja. Pri takšni odločitvi je bila, kot je razvidno iz imenovanja, temeljna zgo- dovina obeh dekanij – vsaka je v predhodnem času pripadala drugi cerkveni strukturi in imela zaradi tega drugačen zgodovinski razvoj. Na začetku aprila 1921 je bil škof Jeglič z nekaterimi drugimi jugoslovan- skimi škofi na sprejemu pri papežu Benediktu XV. Poleg drugih stvari so s pa- pežem obravnavali vprašanje nove razmejitve škofij v državi in postavitve »apo- stolskih administratorjev za pokrajine, katerih škofje ne bivajo v našem kralje- stvu«. Papež je obljubil, da jih bo imenoval.14 Takoj po vrnitvi iz Rima je škof Jeglič skušal dobiti mnenje in predloge prekmurskih duhovnikov. Kot navaja I. Jerič v svojih Spominih, je škof Jeglič 13. aprila 1921 pisal pismo Jožefu Kleklu st., uredniku Novin, in mu sporočil, da imajo jugoslovanski škofje konec istega meseca v Zagrebu srečanje in da morajo po naročilu Svetega sedeža pripraviti predloge: imena duhovnikov, ki bi bili primerni za apostolske administrator- je; predloge razmejitve škofij.15 Klekla st. je prosil, naj mu »sporoči mnenje in želje gospodov in ljudstva v Prekmurju«. Po njegovem razumevanju stvari sta bili dve možnosti: »a. Prekmurje se združi z lavantinsko škofijo, ako pri vas tako mislite, mogel bi se kot apostolski upravitelj priporočiti lavantinski škof. b. 12 Glede na poročila ob njegovi smrti je bil dekan J. Szlepecz pred prevratom osumljen panslavizma. Pozneje se je vživel v nove razmere: »Ni obsojal in obtoževal, pač pa vedno prizanašal in zagovarjal.« Prim. Kanonik Iv. Szlepecz, v: Slovenec, št. 147, 1. julij 1936, str. 4. 13 Prim. Vilko Novak, Rogač Franc, v: SBL III., Ljubljana 1960–1971, str. 120. 14 NŠAL, dnevnik škofa Jegliča, zapis z dne 10. april 1921. 15 Pismo se nahaja v arhivu župnije Turnišče, I. Jerič ga objavlja na str. 96. 122 Bogdan Kolar Prekmurje postane lastna škofija. Ker bi bila sama po sebi premajhna, se ji od Lavantinske škofije dodeli Ljutomer in njegova okolica, ki po položaju in znača- ju gravitira k Prekmurju. V tem slučaju bi morali navesti ime enega duhovnika, ki bi bil za upravitelja najbolj sposoben, pa bi ga ljudstvo in duhovniki najbolj radi sprejeli.« Prosil ga je, da bi mu poslal tudi zemljevid, v katerega bi vrisal meje morebitne škofije, vsaj dekanate, in da bi povedal število Prekmurcev.16 Na voljo mu je dal le kratek čas – dober teden dni. »Na ta Jegličev poziv je Klekl pozval vse prekmurske duhovnike, naj mu na to vprašanje sporoče svoje misli in želje. Temu pozivu pa se nobeden od duhovnikov ni odzval.« To je bil tudi Kleklov odgovor, ko so mu nekaj let pozneje očitali, »da jih je prodal Maribo- ru«. Na istem mestu se Jerič vpraša, zakaj se duhovščina ni odzvala Kleklovemu pozivu in daje odgovor: »Iz obzira do dekana Slepca, kanonika Straussa in žu- pnika Sakoviča, ki so bili mnenja, da se za Prekmurje ustanovi posebna škofija in en duhovnik iz Prekmurja (Slepec) imenuje za škofa. To je dve leti pozneje očito povedal župnik Sakovič. Za duhovščino je bilo tudi nerodno, da je Jegličev poziv prišel po Kleklu, upokojenemu duhovniku, ne pa po uradni poti preko obeh generalnih vikarjev, Slepca in Straussa.« Kot zaključek zgodbe Jerič doda: »Da ne zamudi postavljenega datuma, je Klekl Jegliču predlagal, naj Sveta sto- lica lavantinskega škofa imenuje za prekmurskega apostolskega upravitelja.«17 Na konferenci jugoslovanskih škofov, ki je bila konec aprila 1921 v Zagrebu, so škofje na papeževo povabilo pripravili predloge novih razmejitev med ju- goslovanskimi škofijami. V obvestilu beograjski vladi oz. katoliškemu oddelku Ministrstva ver o omenjeni seji so škofje sporočili, da so oni glede postavljanja medškofijskih meja za Sveti sedež samo vir informacij, ureditev tega vprašanja pa sodi v pristojnost Svetega sedeža in jugoslovanske vlade. Poročilo o zaseda- nju škofovske konference je bilo predstavljeno kot prispevek škofov, da se čim- prej uredi vprašanje uprave delov škofij, katerih sedeži so bili zunaj Kraljevine SHS. 1. maja 1921 pa so škofje poslali dopis papežu Benediktu XV. in v njem predstavili svoj predlog nove cerkvene ureditve. Predlagali so, da obe prekmur- ski dekaniji (Murska Sobota in Dolnja Lendava) izloči iz sombotelske škofije in ju priključi lavantinski škofiji s sedežem v Mariboru.18 Svoj predlog, ki je bil enak predlogu škofov, je v Vatikan poslala tudi vlada, razlike so bile le v pre- dlogih za osebe, ki naj bi prevzele nove službe. Kar zadeva vprašanja cerkvene ureditve na Slovenskem, sta bila v tem predloga identična. Vlada je predlagala naslednja apostolska administratorja: za Prekmurje in Mežiško dolino lavantin- 16 Jerič, Moji spomini, str. 96. Prim. tudi Vinko Škafar, Prizadevanje za škofijo po prvi svetovni vojni, v: Škofija Murska Sobota 2006. Zgodovinski oris krščanstva v Pomurju (ur. Stanislav Zver in Franc Kuzmič), Murska Sobota 2006, str. 96–97 (dalje: Škafar, Priza- devanje za škofijo po prvi svetovni vojni). 17 Jerič, Moji spomini, str. 97. 18 Prim. Žutić, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan, str. 69–70. Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve 123 skega škofa dr. Mihaela Napotnika in za dve župniji na Jezerskem, ki sta prišli iz celovške škofije, ljubljanskega škofa dr. Antona B. Jegliča.19 V tem trenutku ni bilo več besede o posebni škofiji za Prekmurje. Očitno je bila to le ideja škofa A. B. Jegliča.20 Ko so bili predlogi odposlani, je bilo treba čakati še nekaj časa, da so bili v Rimu narejeni vsi koraki, zbrana vsa mnenja in pripravljene utemeljitve. Ne- kateri dogodki so postopke upočasnili (v tem času je umrl papež Benedikt XV., izvoliti je bilo treba novega; v Beogradu je bil zamenjan nuncij). V teku leta 1922 je bilo med duhovniki v Prekmurju, takšne informacije so zbrale žandarmerij- ske postaje, s strani sombotelskega škofa opravljenih več povpraševanj, ali želijo ostati pod oblastjo lavantinskega škofa ali pa še naprej kot del škofije Sombotel. Nekateri kaplani, ki so bili znani po svoji slovenski pripadnosti, pa za mne- nje sploh niso bili vprašani.21 V začetku novembra 1923 je mariborski škof dr. Andrej Karlin dobil imenovanje za apostolskega administratorja Prekmurja (in Mežiške doline).22 »To je gotovo izposloval nuncij, ki je bil več tednov v Rimu. Bilo je potrebno posebno za kraje, ki so spadali pod Madžarsko. Sedaj bo konec marsikakim neprilikam in pritožbam vladajočih krogov, da Vatikan skrbi za Italijane, ki je cerkvene razmere na Reki in v Zari (Zadru) koj uravnala, za nas v SHS jih pa noče,« je v svoj dnevnik zapisal škof Jeglič.23 Imenovanje je stopilo v veljavo 1. decembra 1923. Čeprav takšna ureditev, to je apostolska administratura pod upravo lavantinskega (mariborskega) škofa, ni bila všeč vsem duhovnikom, je gledano v luči zgodovine vendarle prinesla več pozitivnih kot slabih sadov. Dober po- znavalec zgodovine Slovenske krajine V. Škafar je ugotovil: »Pridružitev Prek- murja k mariborski škofiji je vsekakor pozitivno prispevala h globlji integra- ciji prekmurskega ozemlja in življa z matičnim delom Slovenije in pomagala k povezovanju Prekmurcev na cerkveni in družbeni ravni z drugimi Slovenci, predvsem pa s Prleki, ki so po svojih odličnih predstavnikih (Francu Kovačiču in predvsem po Matiju Slaviču) v odločilnem trenutku prispevali, da se je Pre- kmurje pridružilo Sloveniji oziroma takrat k Jugoslaviji.«24 2 VRSTA ODPRTIH VPRAŠANJ Vključevanje v življenje lavantinske škofije ni potekalo brez težav. Nad tem niso bili navdušeni člani cerkvenih občestev, ki so bili ob ali na novo začrta- ni meji; meja je njihove župnije razpolovila. Vrsta prekmurskih duhovnikov s 19 Prim. Prav tam, str. 70. 20 Več o tem in o poznejšem dogajanju prim. Škafar, Prizadevanja za škofijo po prvi svetovni vojni. 21 Prim. Žutić, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan, str. 74–75. 22 Prim. NŠAL, Jegličev dnevnik, zapis z dne 9. november 1923. 23 Prav tam. 24 Škafar, Prizadevanje za škofijo po prvi svetovni vojni, str. 107. 124 Bogdan Kolar takšno ureditvijo ni bila zadovoljna, zlasti med mlajšimi duhovniki se je obli- kovala skupinica, ki je ob različnih priložnostih izražali svoje nezadovoljstvo s takšno ureditvijo. Kot je razvidno že iz gornjih Jeričevih zapisov, so nekateri du- hovniki nasprotovali, da bi bil lavantinski škof administrator novega ozemlja. Za tak izid dogajanja so dolžili J. Klekla. Ta je v časopisu Novine na to odgovoril, da v tistem času, ki je bil ugoden za iskanje rešitev in pripravo predlogov, du- hovniki niso dali nobenega odgovora niti niso oblikovali skupnega stališča.25 Za zbiranje mnenj duhovnikov in oblikovanje skupnih stališč sta bila najbolj pristojna dekana v Lendavi in Soboti, ki pa za organiziranje srečanj in obravna- vanje tem nista pokazala pravega interesa. Domnevati smemo, da sta računala z začasnostjo takšnega stanja in vrnitvijo pod oblast škofa iz Sombotela. Nestrinjanje se je vleklo več let, tudi potem, ko je lavantinski škof dr. An- drej Karlin 1. decembra 1923 uradno nastopil službo apostolskega administra- torja. Nezadovoljneži v duhovniških vrstah, predvsem med mladimi kaplani, so maja 1926 ustanovili politično stranko in svoje glasilo Naše Novine, ki jih je izdajal katoliški kaplan in lendavski katehet Henrik Holzedl, urejal pa mlad evangeličanski duhovnik. List je bil glasilo nove politične stranke Neodvisna prekmurska stranka, v kateri je imel pomembno besedo madžarsko usmerjeni kler; predsednik stranke je bil kanonik Florijan Strausz.26 Nezadovoljstvo na cerkvenem področju in z ukrepi cerkvenih oblasti se je s tem preneslo na poli- tično področje in je postalo tema strankarskih srečanj in pogovorov. Vrsta vprašanj se je odprla zaradi vključitve v novo in drugačno politično ureditev, kot je veljala stoletja pred tem. Ni bilo jasno kako bodo duhovnikom zagotovljena sredstva za opravljanje njihovih nalog. Odprto je bilo vprašanje patronatov, dolžnosti in pravic patronov, iz tega izhajajoč negotov položaj du- hovnikov, ki so sredstva za preživljanje črpali iz naslova dolžnosti patronov. Negotov je bil položaj župnijskih katoliških šol, ki so v Prekmurju imele usta- ljeno vlogo in jasno opredeljena sredstva za poslovanje kot tudi seveda vpra- šanje jezika pri poučevanju verouka. Odprlo se je vprašanje agrarne reforme in je bilo odprto več let.27 To področje je bilo pomemben vir napetosti med veleposestniki, a tudi med cerkvenimi ljudmi in agrarnimi interesenti. J. Klekl st., ki so ga nekateri duhovniki obtoževali, da je bil on kriv za vsa nerešena vprašanja, je v svojih spisih in nastopih jasno zatrjeval, da so to vprašanja, ki segajo na cerkveno-politično področje in da ga ne morejo rešiti ne v Sombotelu in ne v Mariboru. Priznaval je, da so bile nekatere pritožbe o cerkveni upravi utemeljene, vendar je bil prepričan, da so izhajale iz nepoznavanja razmer in brez kakršnegakoli slabega namena. Lavantinski škof o izvirnih razmerjih oz. 25 Prim. J. Klekl, Bratom v Kristuši, gospodom duhovnikom!, v: Novine, št. 29, 18. julij 1926, str. 1. 26 Prim. Jerič, Moji spomini, str. 112–113. 27 Prim. J. Klekl, Spekulacija, v: Novine, št. 29, 18. julij 1916, str. 1. Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve 125 razmerah ni bil zadosti informiran, ker ni imel vzpostavljenih rednih stikov z voditelji cerkvenih občestev v Prekmurju. Vir nesporazumov je bilo po Kleklo- vem mnenju nezaupanje, ki so ga prekmurski duhovniki imeli do apostolskega administratorja v Mariboru. Hkrati je treba priznati, da je Klekl st. kot poslanec v Beogradu uporabil nove možnosti, da je posredoval s predlogi in opozorili tako na ministrstvih kot pri apostolskem nunciju, ko je šlo za urejanje cerkve- nih zadev. Pri odprtih vprašanjih je namreč v večini primerov šlo za vprašanje nepripravljenosti vključevanja v nove razmere in novo politično resničnost.28 3 OBOGATITEV LAVANTINSKE CERKVE Nova cerkvena ureditev, sprva razumljena kot začasna, je prinesla po- sledice za vse vpletene strani. Krajevne cerkvene skupnosti v Prekmurju so v predhodnem obdobju razvile nekatere izvirne oblike cerkvenega in narodnega življenja, s katerimi so dale prispevek pri nadaljnjem razvoju Cerkve tako v okviru lavantinske škofije in Cerkve na Slovenskem kot na svetovni ravni. Pomembna sestavina verskega življenja katoliških skupnosti v Prekmurju je bilo češčenje svetih bratov Cirila in Metoda. Veljalo je namreč prepričanje, da so prekmurski Slovenci prejeli vero neposredno od svetih bratov in da se je Metodova škofija raztezala tudi v Prekmurje. O tem je v svojih publikacijah Kalendar Srca Jezušovega in Marijin list pisal Jožef Klekl st. Leta 1911 je v Mari- jinem listu v osmih nadaljevanjih objavil življenjepisa in opis delovanja svetih bratov ter njune zasluge za ohranjanje vere ter se pri tem poslužil besedila, ki ga je ob 1025-letnici Metodove smrti izdalo Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Nov razmah je češčenje slovanskih apostolov doživelo po prvi svetovni vojni.29 Da je bil takšen odnos do svetih bratov obogatitev za Cerkev v lavantinski škofiji, se je pokazalo v prireditvah ob 1100-letnici prihoda svetih bratov med Slovane; osrednja slovesnost se je odvila 7. julija 1963 v Murski Soboti, nekatere priredi- tve pa so bile tudi v Bogojini.30 V vabilu so med drugim zapisali: »Prekmurje in Obmurje so tisti kraji, kjer sta se zanesljivo gotovo mudila sv. Ciril in Metod, od koder sta vzela s seboj v Rim okrog 50 mladeničev, da so postali prvi slovenski duhovniki.«31 Ob isti priložnosti so novoizvoljenemu papežu Pavlu VI. poslali prošnjo, da se »jugoslovanski del ozemlja, ki je bilo pred prvo svetovno voj- no del sombathelyske škofije, dokončno priključi mariborski škofiji«. (To se je zgodilo naslednje leto.) Ob navzočnosti številnih vernikov in duhovnikov, tudi zastopnikov Evangeličanske cerkve, je škof dr. Maksimilijan Držečnik v okviru 28 Prim. J. Klekl, Bratom v Kristuši, gospodom duhovnikom!, v: Novine, št. 29, 18. julij 1926, str. 1. 29 Prim. Češčenje svetih bratov Cirila in Metoda pri prekmurskih Slovencih, v: Družina, št. 11, 1. junij 1963, str. 84. 30 Prim. Soboška cerkev prizorišče škofijske proslave 1100-letnice prihoda svetih bratov Cirila in Metoda med Slovane, v: Družina, št. 12, 15. junij 1963, str. 93. 31 Spored proslave 1100-letnice, v: Družina, št. 12, 15. junij 1963, str. 93. 126 Bogdan Kolar iste slovesnosti opravil mašni obred v jeziku, ki sta ga uporabljala brata Ciril in Metod. Verniki so tako po 1100 letih lahko ponovno slišali »isto besedo, staro, častitljivo, s katero sta sv. brata nekoč oznanjala evangelij našim prednikom. Slava na višnjih Bogu«.32 Za prenavljanje verskega življenja in ohranjanje katoliške pripadnosti so imeli pomembno vlogo ljudski misijoni, ki so jih od začetka novega stoletja v mnogih krajih vodili celjski lazaristi. Delo so nadaljevali tudi v novih razmerah. Iz Prekmurja je prišlo kar nekaj uglednih članov misijonske skupnosti (Jožef Godina, Matija Čontala), ki so prevzeli odgovornosti v skupnosti kot taki in pri organiziranju njenih dejavnosti. Prav pri sv. Jožefu v Celju je Jožef Klekl st. pripravil načrt za tako imenovano ‚prekmursko ustanovo‘, ki naj bi bila izraz hvaležnosti za Marijino varstvo v času vojne in v času boljševističnega nasilja v Prekmurju.33 O njej mu je misel dozorela ob praznovanju desetletnice Mariji- nega lista, ki so jo obhajali decembra 1914, to je takoj po izbruhu prve svetovne vojne. Ustanova, za katero je J. Klekl zbral sredstva, je obsegala tri namene: da bi se vsako deseto leto po župnijah Prekmurja, slovenskih ali mešanih, ki bodo prišle pod Jugoslavijo, obhajal ljudski misijon v slovenskem jeziku; da bi se v Prekmurju postavila misijonska hiša, v kateri bi vsako leto pripravljali tečaje duhovnih vaj za različne stanove, v slovenskem jeziku; da bi s pomočjo prosto- voljnih prispevkov vzdrževali misijonsko hišo lazaristov v misijonih ali med ločenimi kristjani. Obljuba je bila slovesno razglašena na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1919, pri sv. Jožefu nad Celjem. Številni duhovni poklici, ki so izšli iz pokrajine ob Muri, so močno okrepili duhovniške in redovniške vrste v škofiji in na splošno v Cerkvi. Poleg ustaljenih poti, da so se pripravili na duhovniško delovanje, to je izobraževanje v zavodih na Madžarskem, so iz Prekmurja odhajali dijaki še drugam. Že pred vojno so bili posamezniki v italijanskih salezijanskih zavodih. Leta 1905 sta v Italijo odšla Jožef Bakan in Jožef Radoha, oba iz župnije Turnišče.34 Pobuda za odločitev jim je bila novica, ki jo je istega leta v Marijinem listu objavil Jožef Klekl o delu ma- džarskega salezijanskega zavoda ‚Szent Istvan Magyar intezet‘ v kraju Cavaglià. V zavod so namreč kot kandidate za duhovniški poklic sprejemali tudi starejše fante. Leta 1910 je po isti poti šel Jožef Kerec in kot 18-leten začel gimnazijsko šolanje. Tri leta pozneje se je preselil v Veržej, kjer je nadaljeval gimnazijo in leta 1915 vstopil v salezijanske vrste.35 Družina Kerec iz Pečarovcev na Gorič- kem je imela v letu 1919 pomembno mesto pri osveščanju rojakov o dogajanju 32 Veličastni praznik sv. Cirila in Metoda v Murski Soboti in Bogojini, v: Družina, št. 15, 1. avgust 1963, str. 116–118. 33 Zamisel je predstavil v Marijinem listu leta 1919. 34 Prim. Bogdan Kolar, Njih spomin ostaja. In memoriam III. Rajni salezijanci v prvih sto letih salezijanskega dela med Slovenci, Ljubl- jana 2002, str. 311–312 (dalje: Kolar, In memoriam III.). 35 Prim. prav tam, str. 141–143. Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve 127 in možnostih odločanja o prihodnosti. Avgusta 1919 je Jožef Radoha kot prvi salezijanec iz Prekmurja obhajal novo mašo. Od leta 1912 dalje je imel tudi za katoliške skupnosti na levi strani Mure vse vplivnejšo vlogo zavod Marijanišče v Veržeju, ki je nastal po prizadevanju velikega veržejskega rojaka, prof. dr. Franca Kovačiča, in je pripomogel, da se je pozornost prekmurskih rojakov še bolj usmerila k osrednji narodni skupnosti. O zavodovem pomenu in vlogi pri ohranjanju narodnih in katoliških vrednot je bilo že več napisanega. Marijanišče je postalo posebna vez med Slovenci na obeh bregovih Mure, že v času nastajanja in nato vsa leta dela. Že v času gradnje zavoda so bili Prekmurci vključeni v polni meri. »V Murski Soboti je zaradi veržejskega zavoda vladal tak preplah, da so celo škofa poklicali, naj ugotovi, koliko je zavod nevaren za madžarizacijo,« je potrdil I. Jerič v svojih spomi- nih.36 Obisk škofa dr. Janosa Mikesa poleti 1914 je razblinil vse dvome in dal vso podporo zavodskemu delu. I. Jerič je še dodal: »Prekmurski Slovenci so res ob nedeljah trumoma hodili v veržejski zavod na razne verske in prosvetne prireditve. Mladina se je udeleževala prazničnih oratorijev, na katerih so izva- jali razne športne in odrske igre in se učili slovenskega petja. Po prekmurskih poljih in pašnikih so zadonele lepe slovenske narodne pesmi. Tudi po hišah, ko so dekleta pospravljala, so pele.«37 Mladi, ki so prihajali iz takšnega okolja, so imeli vpliv na svoje domače in s tem, poleg svoje verskih vrednot, krepili tudi narodne vrednote in pripadnost narodni skupnosti. Iz Veržeja je izšla vrsta du- hovnih poklicev, ki so nato delovali ne le na tleh Jugoslavije, temveč številni tudi v najrazličnejših delih sveta, med temi je Jožef Kerec ponesel ime svojega doma- čega kraja na Kitajsko in tam postal ugleden organizator cerkvenega življenja.38 Zavod Martinišče v Murski Soboti ni bil le v veliko pomoč dijakom sobo- ške gimnazije, temveč je postal svojevrstno malo semenišče za celotno škofi- jo. Nastal je po velikih naporih prekmurskih duhovnikov: Jožefa Klekla, Ivana Baše in Jožefa Radohe, ki je ob koncu vojne deloval v veržejskem zavodu in zelo dobro uvidel potrebe prekmurskih dijakov, ki so se odločili za vpis na novou- stanovljeno gimnazijo v Soboti. Ob začetku poslovanja zavoda v letu 1924 je J. Klekl ugotavljal: »Martinišče … je tak potrebno za celo Prekmurje, kak fari cerkev, kak občini šola, kak družini hiža, kak človeki oči. Samo to pomislite. Više 40 prošenj smo mogli odbiti, zavolo maloga prostora. V Soboti hodi v šolo do 200 dijakov. Od teh je več kak polovica takših, šteri so tak deleč, ka nikak ali jako težko morejo hoditi z domi. Za te druge pomoči nega, kak da stanujejo v Soboti.«39 36 Ivan Jerič, Zgodovina madžarizacije v Prekmurju, Murska Sobota 2000, str. 47. 37 Prav tam, str. 48. 38 Prim. Celovit pregled zgodovine veržejskega zavoda v: Bogdan Kolar, Marijanišče v Veržeju 100 let, Veržej 2012. 39 Martinišče, v: Marijin list, 21 (1925), št. 6, 8. junij 1925, druga stran platnic. 128 Bogdan Kolar Če je iz zavoda izšlo veliko duhovnih poklicev, to gotovo ni bila samo zasluga dela v zavodu in vzgojne ekipe, temveč so razmere v zavodu in načrtno delo vzgojiteljev pomagali, da se je duhovna usmerjenost in bogato krščansko izročilo, ki so ga gojenci prinesli od doma in iz domačih cerkvenih občestev, lahko razvijalo in sprejemalo nove spodbude v času obiskovanja gimnazije in bivanja pod streho Martinišča. Duhovni poklici so se v zavodu vzbudili ali utr- dili. Ivan Camplin, gojenec v letih 1924–30, je v svojih spominih zapisal: »V času mojega šolanja je bilo vse ozračje prežeto z vero. Vero je podpirala tudi šola. V osnovni šoli v Bogojini smo imeli verouk. In ravno tako v soboški gim- naziji. Ocena iz verouka je bila na prvem mestu, se pravi, vera je bila vrednota, javno priznana vrednota. Verouk v gimnaziji je bil velika opora, vsaj za nas katoličane.«40 Po prepričanju lavantinskega škofa dr. Andreja Karlina je bilo Martinišče njegovo drugo semenišče, od koder je prihajalo največ kandidatov za mariborsko semenišče.41 Temu v prid govorijo občasna statistična poročila, za katera je skrbel J. Klekl in so bila sestavni del njegovih prizadevanj za uvelja- vljanje katoliških vrednot v življenju njegovih rojakov. Statistika in poimenski seznam duhovnih poklicev iz Prekmurja, ki ga je leta 1935 objavil Marijin list, je zelo zgovoren. Slovenska krajina, takrat apo- stolska administratura, ki je štela nekaj več kot 70.000 prebivalcev, je s pokli- ci obogatila škofijo in redovne skupnosti. Takrat je bilo živih iz Prekmurja 90 duhovnikov, 40 bogoslovcev, 74 redovnih klerikov in bratov ter 273 redovnic (skupaj z novinkami) – skupaj 477 oseb.42 4 VKLJUČENOST V VESOLJNO CERKEV Povezanost Prekmurja z vesoljno Cerkvijo se je kazala že pred tem. Tisk, ki ga je izdajal Jožef Klekl st., je vseboval redne novice iz raznih delov sveta, ne le s področja delovanja osrednjih uradov Cerkve ali misijonskega delovanja, temveč tudi o drugih temah. O svojih izkušnjah in razmerah v deželah, kjer so delali, so pošiljali informacije izseljenci iz Prekmurja. Sedaj je dobilo nove mo- žnosti in se v nadaljevanju, to je v času do izbruha druge svetovne vojne, kazalo v dveh smereh. Izjemno zanimanje za misijonsko poslanstvo Cerkve, novice o misijon- skem delu, postajah, razmerah v misijonih so bile sestavni del katoliškega tiska. J. Klekl je do misijonov kazal izredno naklonjenost. Za misijonske namene je zbiral sredstva. Oporo pa je našel predvsem v skupnosti lazaristov v Celju, kjer so misijonom namenjali posebno pozornost. Podpiral je misijonske ustanove 40 Ivan Camplin, Mojih 90 let, Murska Sobota 2003, str. 14. 41 Prim. Jožef Smej, Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga, Maribor 1975, str. 110. 42 Prim. Slovenska krajina v službi Kat. Cerkve, v: Marijin list 31 (1935), št. 9 – 12, 8. september 1935, str. 250–262; Škafar, Prizade- vanje za škofijo po prvi svetovni vojni, str. 107. Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve 129 in delal za njihovo promocijo. Pomembno mu je bilo delovanje za vzgojo mi- sijonskih poklicev. Za to je po letu 1905 videl veliko možnosti v salezijanskih ustanovah, ki so bile poznane v italijanskem prostoru, saj je takrat začel poši- ljati v Italijo kandidate za to skupnost, ki je imela posebne zavode za vzgojo in izobraževanje kandidatov za misijonsko delo. Velik pomen teh ustanov je videl v tem, da so se lahko izobraževali tudi starejši, ki so sicer prekoračili starostno mejo za obiskovanje rednega šolskega pouka in bi brez takšnih izvirnih ustanov ne mogli uresničiti svojega duhovnega poklica. Druga odmevna sestavina skupnosti je bilo odhajanje Prekmurcev po sve- tu – pojav izseljevanja, ki je Prekmurje zaznamoval bolj kot katerokoli drugo slovensko pokrajino. Ker je bil ta del Ogrske povsem agraren, je iz tega razloga od tod odhajalo tudi največ izseljencev. Poleg tega je bil velik del posesti tako razdrobljen, da posamezne enote niso bile sposobne preživljati lastnega prebi- valstva. Dobršen del posesti je obsegal manj kot 5 oralov (2 ha, 87 arov). Raz- drobljenost je bila posledica dedne zakonodaje. M. Kuzmič je zapisal: »V letih 1899–1913 je izhajalo 68 odstotkov izseljencev iz Ogrske iz agrarnega sloja pre- bivalstva; večino ekonomske migracije so predstavljali mali kmetje in dninarji. Značaj tega vala izseljenstva je bil tako opazen, da so ga na splošno poimenovali ‚kmečko izseljenstvo‘.«43 Kmečko prebivalstvo je v izseljevanju največkrat vi- delo edino možnost za izboljšanje svojega položaja. Konec 19. in v prvem de- setletju 20. stoletja so zapuščali dom zaradi majhnih možnosti vključevanja v druge oblike gospodarstva, odhajanje je pospešil propad vinogradništva zaradi trtnih bolezni. Odhajali so iz ekonomskih razlogov. M. Kuzmič ugotavlja: »Ta dejavnik je bil močen, ni pa imel današnje vsebine. Od doma so odšli z željo, da si prislužijo potrebna sredstva za vračilo dolgov, nakup posestva, dokup zemlje, razširitev stare ali gradnjo nove hiše in s tem izboljšajo svojo materialno osno- vo. Niso jih vodili prestižni motivi v primerjavi z ekonomskim stanjem svojih sosedov ali sovaščanov.«44 Značilne za Prekmurje so bile tudi številčne družine, kar je prinašalo s seboj prenaseljenost. Sprva so odhajali kot sezonski delavci v druge dele Avstrije in Ogrske, tu je šlo za notranje migracije, ki so imele pred- vsem sezonski značaj. Z denarjem, ki so ga nato prinašali ali pošiljali domov, so pomagali rešiti marsikatero težavo in tudi domačim omogočili bolj dostojno življenje. Statistični podatki o izseljencih iz Prekmurja v Združenih državah do prve svetovne vojne so le približna slika pravih razmer. Po ocenah nekaterih je bila ob koncu prve svetovne vojne v Ameriki kar četrtina vseh Prekmur- cev. Če je bilo po štetju prebivalstva na Madžarskem leta 1910 na tem območju 43 Mihael Kuzmič, Slovenski izseljenci iz Prekmurja v Bethlehemu v ZDA 1893–1924. Naselitev in njihove zgodovinske, socialne, politič- ne, literarne in verske dejavnosti, Ljubljana 2001, str. 24 (dalje: Kuzmič, Slovenski izseljenci iz Prekmurja). 44 Kuzmič, Slovenski izseljenci iz Prekmurja, str. 28. 130 Bogdan Kolar 90.513 prebivalcev, potem bi bilo ob razpadu Avstro-Ogrske v Ameriki kar okoli 20.000 Prekmurcev. Kar se zdi zelo visoka številka.45 Leta 1910 se je v Ameriki pri popisu za priseljence s slovenskim maternim jezikom, ki so bili rojeni na Ogrskem, izjavilo 5.510 ljudi. Mihael Kuzmič k tem prišteje še 1.460 priseljen- cev, ki so se izrazili za ‚wendish‘; skupaj bi jih tako bilo okoli 7.000.46 V Ameriki so se naselili v več strnjenih naselbinah. Med temi je bila zelo močna Bethlehem v Pensilvaniji, kjer je bilo veliko možnosti za zaposlitev v železarstvu, tudi sama pokrajina jih je spominjala na domače kraje. Prednost je bila ugodna dosto- pnost z vlakom iz New Yorka, kjer so se izkrcali iz ladij. Leta 1910 je bila ustano- vljena evangeličanska občina svetega Ivana, katoliška župnija svetega Jožefa pa je bila ustanovljena 4. julija 1913. Novi cerkveni občestvi sta bila izraz verskega stanja doma. Preden so se katoliški Prekmurci odločili za lastno župnijo in cerkev, so obiskovali bogoslužja v madžarski cerkvi sv. Janeza Kapistrana (ustanovljena leta 1903). Deset let pozneje jim je uspelo, da so ustanovili lastno župnijo. Pri- čevanje o začetkih pove: »Sem so prišli daleč iz starega kraja v Prekmurju. Bili so mladi, zdravi in polni upanja, da jim bo v tej novi deželi boljše kot v prejšnji. Kot verni kristjani so imeli veliko ljubezni in zaupanja v svojega Boga, da jim bo pomagal. Tako so si zgradili to lepo, veliko cerkev, kjer bi lahko bolj po- božno molili Boga v svojem slovenskem jeziku – angleško namreč niso znali govoriti.«47 Odločitev za novo župnijo je hkrati pomenila ločitev od madžarske cerkvene skupnosti. »Razmere med Slovenci in Madžarsko ter njenimi zasto- pniki so bile že dalj časa napete. Vzrok je bil v tem, ker so Madžari Slovence v svoji cerkvi zmeraj po strani gledali, bili proti njim ošabni in so jih sramotili.« Avtor tega zapisa dodaja, da jih niso ošpotavali »za volo grehov, nego za volo materinskoga jezika«.48 Slovenski frančiškani iz New Yorka so bili prvi organi- zatorji cerkvenega življenja med Prekmurci v Bethlehemu. V listu Ave Maria pa so prvo novico o naselbini »takozvanih prekmurskih Slovencev« južnem Bet- hlehemu z več tisoč osebami objavili avgusta 1913.49 Neposredna spodbuda za načrtovanje nove župnije je bila ustanovitev dobrodelnega podpornega društva ‚Prvo South Bethlehemszko Szlovenszko Betezsene Pomagajocse Drüstvo vu Ameriki‘ leta 1912.50 45 Prim. Alojz Sraka et al., Prekmurje in Prekmurci, Melinci-Rim-Chicago 1984, str. 33; Kuzmič, Slovenski izseljenci iz Prekmurja, str. 30. 46 Prim. Kuzmič, Slovenski izseljenci iz Prekmurja, str. 31. 47 Navaja Kuzmič, Slovenski izseljenci iz Prekmurja, str. 244. 48 Spomenica blagoslovitvi nove slovenske cerkve Sv. Jožefa v So. Bethlehemu, Pa, 1; navaja Kuzmič, Slovenski izseljenci iz Prekmurja, str. 252. 49 Prim. Iz Slovenskih naselbin, v: Ave Maria, avgust 1913, str. 142. 50 Prim. Kuzmič, Slovenski izseljenci iz Prekmurja, str. 251. Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve 131 Kar nekaj slovenskih izseljencev iz Prekmurja pa se je že pred prvo svetov- no vojno odločilo za New Yorku bližnji Bridgeport, CT, kjer je pred tem že de- lovala madžarska župnija sv. Štefana. Bili so skoraj izključno katoliške vere, pri- hajali pa so iz župnij Turnišče, Beltinci, Bogojina, Cankova, Selnica in Štrigova. Od preko 1.100 prekmurskih priseljencev v zahodni del mesta Bridgeport se jih je na večer izbruha prve svetovne vojne odločilo za vrnitev okoli 300, 800 jih je ostalo. Ti so stike navezali s slovenskimi frančiškani, ki so delovali v New Yorku, in z njihovo pomočjo začeli organizirati lastne prireditve in bogoslužna sreča- nja. Konec leta 1912 se jim je pridružil slovenski duhovnik Mihael Golob,51 pred tem kaplan v Križevcih pri Ljutomeru, in z njegovo pomočjo so začeli delovati za ustanovitev slovenske župnije sv. Križa v Bridgeportu; njeni organizirani za- četki segajo v leto 1913.52 Takrat je bil ustanovljen odbor za gradnjo nove cerkve; sestavljala sta ga po dva predstavnika iz prej omenjenih župnij, od koder jih je bilo največ, ter po en predstavnik iz Sobote in Slovencev s štajerske strani Mure. Na začetku se je novi župniji pridružilo 300 družin in večje število samskih. Ko je 1. avgusta 1915 krajevni škof slovesno blagoslovil temeljni kamen nove cerkve, so vanj položili tudi izvod lista Novine, Marijin list in Ave Maria, ki so ga izdajali frančiškani v New Yorku.53 Cerkev je bila zgrajena v štirih mesecih in slovesno posvečena 28. novembra 1915. Poleg gospodarskih in socialnih razlogov posamezni preučevalci sloven- skega izseljenstva kot razloge za izseljevanje navajajo tudi verske ali ‚teženje po politični in verski svobodi‘. Značilen je zapis, ki ga je leta 1946 zapisal Ave Maria Koledar: »Prekmurski Slovenci imajo svojo svojsko težko zgodovino za seboj, težjo kakor ostali slovenski narod. Dolga stoletja so bili pod kruto peto oholih Madjarov. Posebno težke razmere so za njih nastale, ko je Madjarska postala v Avstriji država v državi in je Prekmurje padlo pod Madjarsko. Od tedaj so Madjari vse poskusili in tudi vse storili, da bi jih bili pomadjarili. Vzeli so jim vse njih narodno življenje, vzeli šole, vzeli organizacije, vse. Obdali so jih s kitaj- skim zidom in jih ločili od ostalega slovenskega naroda… Ko se je začelo veliko izseljevanje iz srednje Evrope v Ameriko, je tudi Prekmurec vzel svojo popotno palico in bežal v Ameriko si iskat boljšega kruha, še več pa svobode.«54 Izseljenci iz Prekmurja so se v veliki večini, smemo reči da veliko bolj kot rojaki iz drugih slovenskih pokrajin, vključili v delovanje narodnostnih verskih občestev, njihovo ustanavljanje, postavljanje materialnih pogojev in poslovanje. 51 Mihael Golob (1881–1950) je po prihodu v Združene države leta 1911 najprej deloval v nemški župniji sv. Nikolaja v New Yorku. Na spodbudo frančiškanov se je nato začel zanimati za Slovence, ki so bivali v Bridgeportu in njegovi okolici. Pred tem so se slovenski priseljenci udeleževali obredov v slovaški cerkvi sv. Janeza Nepomuka. Prim. John A. Arnez, Slovenian Community in Bridgeport, Conn., New York-Washington 1971, str. 19–20. 52 Prim. J. A. Arnez, Slovenian Community in Bridgeport, Conn., str. 10–11. 53 Prim. J. A. Arnez, Slovenian Community in Bridgeport, Conn., str. 14. 54 Ave Maria Koledar 1946, str. 181–182; Sraka, Prekmurci in Prekmurje, str. 307. 132 Bogdan Kolar Kjerkoli se je med izseljenci zbrala večja skupina Prekmurcev, so postali gonil- na sila za ustanavljanje slovenskih župnij, podpornih jednot, socialnih in dru- žabnih združenj, tiska. Izraza takšnega ravnanja sta bili župniji, ustanovljeni v letu 1913, sv. Križa, Bridgeport, CT, in župnija sv. Jožefa, Bethlehem, PA. Večje zanimanje za rojake po svetu je bilo v domačem okolju, kar je postala sestavina ravnanja voditeljev lavantinske škofije, tudi tako, da so omogočali duhovnikom, da so odhajali med izseljence. V nadaljevanju je bila ustanovljena podružnica Rafaelove družbe v Črensovcih. Prekmurski duhovniki so odhajali na občasno ali bolj stalno delo med rojake po svetu (Ivan Camplin). Pregled, ki ga je o tem pripravil dr. Mihael Kuzmič za zadnje desetletje 19. in poltretje desetletje 20. stoletja, je sam po sebi najbolj zgovoren dokaz za to.55 Hkrati pa so prekmurski izseljenci postali pomembni podporniki cerkvenih ustanov v domovini. ZAKLJUČEK Konec prve svetovne vojne in nov politični zemljevid, ki se je oblikoval za slovensko narodno skupnost, je prinesel posledice tudi za cerkveno organi- zacijo in cerkvene skupnosti. V iskanje rešitev sta bila vpletena tako osrednja jugoslovanska oblast v Beogradu kot Sveti sedež. Kot je navada pri urejanju teh vprašanj s strani vodstva Cerkve, so ureditvi političnih meja sledile nove cerkvene meje. V skladu s predlogi Jugoslovanske škofovske konference in be- ograjske vlade je Prekmurje postalo sestavni del škofije s sedežem v Maribo- ru, najprej začasno, nato za stalno. V to krajevno Cerkev, s katero je pokrajina imela močne stike že pred tem, je prišla z vrsto odprtih vprašanj, od katerih so nekatera presegala pristojnosti lavantinskega škofa. Vključevanje ni bilo lahko in ne samo po sebi razumljivo. Ostala so odprta vprašanja skrbi tako za ma- džarske vernike, ki so po določitvi meje ostali v Kraljevini SHS, kot za Slovence, ki so ostali pod madžarsko oblastjo. Hkrati je Prekmurje lavantinsko škofijo obogatilo z bogato versko prakso, duhovnimi poklici in zanimanjem za misi- jonsko delo. Še bolj navzoče je zaradi novih vezi s Prekmurjem v škofiji postalo vprašanje izseljevanja, skrbi za pastoralno oskrbovanje izseljenskih skupnosti in osveščanje domačih cerkvenih občestev o problemu izseljevanja nasploh. VIRI IN LITERATURA Časopisni in tiskani viri Ave Maria, New York, od marca 1909 dalje. Ave Maria Koledar, New York, od 1913 dalje. 55 Prim. vrsto Kuzmičevih razprav na to temo in sintezo, ki jo je predstavil v doktorskem delu in nato v knjižni obliki pod naslovom Slovenski izseljenci iz Prekmurja v Bethlehemu v ZDA 1893–1924. Naselitev in njihove zgodovinske, socialne, politične, literarne in verske dejavnosti, Ljubljana (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU) 2001. To je bilo prvo celovito znanstveno monografsko delo, namenjeno preučevanju življenja in dela slovenskih izseljencev iz Prekmurja v Združenih državah. Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve 133 Delo 2019. Družina 1963, 2019. Marijin list, od 1905 dalje. Novine. Glasilo Slovenske krajine 1916, 1926. Slovenec 1936. Camplin, Ivan, Mojih 90 let, Murska Sobota, Stopinje 2003. Jeglič, Anton Bonaventura, Dnevnik. Znanstveno kritična izdaja, Celje-Ljubljana, Mohor- jeva družba 2015. Jerič, Ivan, Moji spomini, Murska Sobota, Zavod sv. Miklavža 2000. Jerič, Ivan, Zgodovina madžarizacije v Prekmurju, Murska Sobota, Stopinje 2001. Spomenica blagoslovitvi nove slovenske cerkve Sv. Jožefa v So. Bethlehemu, PA, dne 28. okto- bra 1917. Literatura Arnez, John A., Slovenian Community in Bridgeport, Conn. , Studia Slovenica, New York- -Washington 1971. Kocbek, Edvard, Slovensko izseljenstvo, v: Dejanje 1 (1938), št. 3, str. 87–90. Kolar, Bogdan, Njih spomin ostaja. In memoriam III. Rajni salezijanci v prvih sto letih sale- zijanskega dela med Slovenci, Salve, Ljubljana 2002. Kolar, Bogdan, Marijanišče v Veržeju 100 let, Marianum, Veržej 2012. Kolar, Bogdan, Martinišče v Murski Soboti, Marianum, Veržej 2015. Kozar, Lojze ml., Med Prekmurci so ohranjali slovensko zavest, v: Družina, št. 32, 11. avgust 2019, str. 2–3. Kuzmič, Mihael, Slovenski izseljenci iz Prekmurja v Bethlehemu v ZDA 1893 – 1924. Naselitev in njihove zgodovinske, socialne, politične, literarne in verske dejavnosti, Založba ZRC, Ljubljana 2001. Lažeta, Andrej, Povsod pokažimo, da smo Slovenci. Kaj se je v Prekmurju godilo leta 1918 in do poletja 1919?, samozaložba, Murska Sobota 2019. Lipušček, Uroš, Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919. Vloga ZDA in karto- grafa Douglasa W. Johnsona pri določanju slovenskih (prekmurskih) mej, Ustanova dr. Štiftarjeva fundacija, Petanjci 2019. Novak, Vilko , Rogač Franc, v: SBL III. (ur. Alfonz Gspan), Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Ljubljana 1960–1971, str. 120 Smej, Jožef, Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga, Škofijski ordinariat, Maribor 1975. Smej, Jožef, Priključitev delov sombotelske, krške in sekovske škofije mariborski škofiji leta 1964, v: Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije 1228–1978 (ur. Anton Ožinger), Ma- riborski škofijski ordinariat, Maribor 1978, str. 20–28. Sraka, Alojz et al., Prekmurci in Prekmurje, Loyola University Press, Melinci-Rim-Chicago 1984. Škafar, Vinko, Prizadevanje za škofijo po prvi svetovni vojni, v: Škofija Murska Sobota 2006. Zgodovinski oris krščanstva v Pomurju (ur. Stanislav Zver in Franc Kuzmič), Župnijski zavod sv. Miklavža, Murska Sobota 2006, str. 88–107. Zelko, Ivan, Zgodovinski pregled cerkvene uprave v Prekmurju, v: Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije 1228–1978, Škofijski ordinariat, Maribor 1978, str. 103–119. Zelko, Ivan, Zgodovina Prekmurja. Izbrane razprave in članki, Pomurska založba, Murska Sobota 1996. 134 Bogdan Kolar Žajdela, Ivo, Prekmurci želimo ostati v srcu Slovenije. Pogovor s škofom dr. Petrom Štumpfom, v: Družina, št. 32, 11. avgust 2019, str. 4–5. Žutić, Nikola, Kraljevina Jugoslavija i Vatikan. Odnos jugoslovenske države i rimske Crkve 1918 – 1935, Maštel Commerce – Arhiv Jugoslavije, Beograd 1994. POVZETEK Ob koncu prve svetovne vojne in z razpadom Avstro-ogrske monarhije je s spremembo politične ureditve in državne pripadnosti Prekmurje prenehalo pripadati škofiji Sombotel in je postalo sestavni del nove škofije, lavantinske s sedežem v Mariboru. Kot je običajno v takšnih primerih, je Sveti sedež lavan- tinskega škofa dr. Andreja Karlina imenoval za apostolskega administratorja, vendar šele konec leta 1923. Cerkveno življenje v pokrajini je bilo treba organi- zirati na novo in vzpostaviti tudi nov odnos do škofije Sombotel. Vsi duhovniki in člani cerkvenih občestev niso bili zadovoljni z novo ureditvijo. Odprta so bila vprašanja urejanja pastoralnega življenja v župnijah, ki so bile zaradi nove meje razdeljene, delovanja katoliških šol, upravljanja cerkvenega premoženja in vzdrževanja duhovnikov. Pri urejanju odprtih vprašanj je imel pomembno vlo- go Jožef Klekl st., ki je veljal za narodnega voditelja in organizatorja cerkvenega tiska. Zaradi svojih izvirnih in zelo intenzivnih oblik verskega življenja je Pre- kmurje obogatilo novo krajevno Cerkev. Od tam so prišli številni duhovni in misijonski poklici. Pokrajino je zaznamoval proces izseljevanja, kar je pospešilo večje zanimanje celotne škofije za rojake po svetu. KLJUČNE BESEDE: Prekmurje, cerkvena ureditev, duhovni poklici, misijoni, izseljevanje Summary PREKMURJE 1918/19 – PART OF THE NEW LOCAL CHURCH At the end of the First World War and with the dissolution of the Austro- Hungarian Monarchy, through the change in political organisation and state borders, Prekmurje ceased to be part of the Diocese of Szombathely and be- came the component part of a new diocese, the Diocese of Lavant, with its seat in Maribor. As is customary in situations like this, the Holy See appointed the Bishop of Lavant, Andrej Karlin, PhD, as the apostolic administrator, although not before the end of 1923. Ecclesiastic life in the region had to be organised anew and establish a new relationship towards the Diocese of Szombathely. Not all priests and members of religious communities were pleased with the new arrangement. Questions of how to handle pastoral life in parishes which were divided due to the new border, the operation of Catholic schools, managing church property, and providing for priests remained open. Jožef Klekl Sr., who Prekmurje 1918/19 – del nove krajevne Cerkve 135 was considered a national leader and organiser of the church press, played an important role in solving open issues. Due to its original and very intense forms of religious life, Prekmurje enriched the new local Church. Numerous spiritual and missionary professions came from there. The land was marked by the pro- cess of emigration, which stimulated the greater interest of the entire diocese for fellow countrymen around the world. KEYWORDS: Prekmurje, church organisation, spiritual professions, missions, emigration