—    138    —
Iz raznih stanov
(Speval Taras Vaziljev.)
Kmet.
nKaj ncki kmet razume se?" Pogosto nam očitajo; Z zarobljenimi hribovci Nas karajo, nas pitajo.
A če na mestni stopim trg In s hribov pripeljam blaga, Takrat krog mene suče se Pol mesta — in se mi sladka.
Pa takrat slušam jaz le cvenk, Za drugo mi je malo mar; Naj toži, stoka mesta pol, Da le pri meni je denar.
Pa kaj pomaga meni  cvenk, Ko v mesto spet za davke gre, Ko davke bi zamašil kdo, Gospod bi bil; tak6 pa ne ..
•'-¦'.-      Dimnikar.
Sajast jaz sem kakor dimnik,
V  cokljah šlabedram okrog; Ljud tako me ogleduje,
Kot bi vrag bil ali Bog.
Deca v vasi pred menoj se
V  skrivne kote skrivajo; Matere kažo jim name, Kadar jih umivajo . . .
Vsak pogleda dlan inprste Ter poškili dol čez nos, Ni li kakor jaz zamazan, Kakor jaz marogasl, bos . . .
Res bi bilo včasih boljše, Da bi strgat šel ljudi, Saj je marsikdo  »umazan", Ko zaslužek mi deli.
Izvošček.
Ni boljšega stanu na svcti Kot je izvoščkov stan; Na mehkem kozlu posedavam Oosposko dan na dan.
Če pa po cestah k6ga vozim, Ne vprašam:  BKdo je to?" Gospodek velik ali tnajhen, Jaz zrem na čas sam6.
Pozimi včasih res prezebam, Pa to mi nič ne de; Saj vajen mraza sem, vročine, Po noči in po dne.
Če se izljubi mi, zavrisnem, Da konj prestraši se; Le to je dobro, da to kljuse Nikdar ne splaši se,
•         Gobar.
Pasja taca, pasja goba, To je nekaj sitnega; Oobar biti  —  pa je vendar Nekaj imenitnega.
Petdeseto leto skoraj Jaz nabiram gobe že; Saj ni čuda, da so dali Mi ljudje že to ime.
Kaj me peče, če kdo reče, Da sem gobar žive dni; Takrat vselej le prijetne Mi spomine obudi.
Oobe je rad slednji človek: Cesar, papež, knez in kralj; Da bi naš jih cesar hotel — Vse najlepše bi mu dal.
—    139    —
Pometač.
Jaz po cesti sem pisar, Metla moje je pero; Ž njo po cesti pišem, Kadar je prašno.
Nekdaj res pisar sem bil, Šole sem obiskoval; Pa sem vse popustil In na kol jih djal.         .  ?
Tudi pometačeva Služba najbolj napak ni, Res ga tro nadloge. Pa se le živi.
Jaz ne upam, da kedaj
V  službt pridem kaj   naprej;
V  kaj mi bo? Saj človek Prah je prej kot slcj . . .
Berač.
Brcz dela moram jaz živeti — Oho, pa ni mi nič hudo! Samo, kadar je malha prazna, Takrht mi malce je težko.
Ko bil sem še krepakmladenič, Postopal rajši sem okrog; A zdaj, ko delati ne morem, Živim od dobrodelnih rok.
O malha ti beraška moja, Le glej, da vedno polna boš! Če ne, te izpodim iz službe, Pa si oprtam rajši koš.
Jermenar.
Ko se cepci oglasijo, Svojo robo naložim; Ž njo po skednjih pri mlatičih Se prijazen oglasim.
Močnih gož in pa jermenov Polno torbico imam; Predno pa večer zamrkne, Vselej robo vso prodam.
To se vidi, da mlatiči Krepkih so in pridnih rok, Ker jermena, gože moje Ne raztrga vsak otrok.
Le mlatite in jermena Trgajte odslej še bolj, Da denarcev  po vseh  žepih Vedno bom imel dovolj.
Nočni čuvaj.
Ko v miru spava naša vas, Posred vasi korakam jaz, Modrujem, s sabo govoritn In   v roki   sabljico  držim In kadim.
Prek ram trobenta mi visi, In v mesečini se blišči, Da tat lahko zagleda'jo In pravi čas zbeži v temo Sam lahko.
Kaj neki letal bi za njim? Saj že tako dovolj trpim In zrem, kako objema noč Teh par napol razpalih koč — Lahko noč!
Mlinar.
Beie hlače, beli jopič, Beli črevlji in lasje: To so mlinarjevi znaki — Vsak otrok to zna in ve.
Zdrava jaz imam ušesa, Pa sem vendar malo gluh;
V   mlinu imam polne vreče, Pa sem vendar vedno suh.
Mimo mene voda teče,
V   mlinu žejo jaz trpim ... Če pa lc preveč me prime,
V  krčmi si jo pogasim:
Takrat pa ženica v mlinu Žabjo pesem zareglja . . . Meni se pa zdi, da zopet Prazna stopa ropota . . .
—    140    —
Voznik.
Skozi tnesta in vasi Vozimo vozniki, Z biči pridno pokamo, Mali in veliki.          ,     . „ ;:."
Lc po mestih nc pusti Tista natn gospoda, Ki je sitna kot komar In mehka ko voda.
Enkrat tam na trgu sem Prav krepko zavrisnil —     -Kar na voglu prvem se       ' Krajec je zablisnil.
»Policaj!" Srdit nekdo Z okna je zavpil mu; Zgaga! Da sem tnogel gor, Bil bi vrat zavil mu!
 Poštar.
Prijeten stan poštarjev je, Lahko sem ga vesel; Aj, žalosten že niscm bil, Kar torbo sem sprejel.
Kadar v nedeljo rdeč-rumen Grem k maši korenjak,   ,¦• -. Za mano vse ozira se, Kot bil bi čvrst vojak.
Poglejte čepico samo, Kako mi pristoji! In suknja s škrici dolgimi... In gumbi svetli ti!
Vsakteri dan po enkrat vsaj Osnažim vse lepo, Pa marsikdo veruje mi, Da čisto so zlato ...