9-2004
Ejti, varuh narave
ješ Darinka Kobal
»Končno smo jo dočakali. Pomlad! Jutri grem v hrib. Pošteno se bom sprehodil in prezračil. Greš z menoj?« je vprašal ded.
»Gjem!« je rekel razločno in odločno.
»Pripravi si nahrbtnik, malico in pijačo. Med potjo bova žejna, na vrhu pa lačna. Ni lepšega kot sedeti na korenini in pomalicati slasten sendvič. Nad tabo je modrina neba, okoli tebe samo zeleno. Odpočiješ si oči in telo, duša se nau-žije miru, srce pa ti zavriska od veselja,« se je razgovoril ded.
Naslednje jutro sta, polna pričakovanja, sedla v avto in se odpeljala.
»Samo del poti. Kmalu se bova ustavila in vzela pot pod noge.«
Res sta se kmalu ustavila.
Hodila sta lahkih nog in ves čas čebljala. Jan je vzel iz nahrbtnika bonbon, ga odvil in odvrgel papir.
»Jan, si Janko, da puščaš sled?«
Jan se je zasmejal, a papirja ni pobral.
»Opozoril sem te. Če ga bo opazil Ejti, se najin izlet ne bo najbolj srečno končal.«
»Ejti? Kdo je Ejti?«
»Varuh narave.«
»Vajuh najave? Ima tudi najava svojega vajuha?«
»Seveda ga ima. Vsi imamo varuha ali angela.«
»Angeja sem vidu. Vem, kakšen je. Kaj pa vajuh?«
RADIO OGNJIŠČE
RADIO ŠTIRIH GONGOV
Planinska oddaja Doživetja gora in narave
Vsak četrtek ob 10:15. ':>, >• Vaš gostitelj je Robert Božič.
V hribih se
http://radio.ognjisce.si
»Varuh je navadno duhec. Ali senca. Najraje se prime za krilo ptice. Z njo leta naokoli in čuva naravo, da bi ostala čista in zdrava. Ne dovoli, da bi jo onesneževali ali uničevali.«
Jan je utihnil in razmišljal. Kmalu pa je pozabil na varuha in je s tekom pomalical svoj sendvič. Med jedjo je zagledal prelep cvet alpskega zvončka. Stekel je, da bi ga utrgal in nesel mamici.
»Ne smeš. Do doma ti bo ovenel, v naravi pa bo dolgo razveseljeval mimoidoče. Čudim se, da ni Ejti j a kje blizu.«
28
PLANINSKI ^^
9-2004
Toda Jan ga ni poslušal, čeprav je nad njim vreščala sraka. Odtrgal je zvonček. Ponosno ga je držal pred seboj, ko je zaslišal plonk in začutil na glavi nekaj toplega.
»Kaj je bjo to? Pogjej!« je kričal.
Ded je pogledal in se zresnil.
»Kakec!«
»Kakec?«
»Ja, kakec. Tako Ejti naroči ptici, če se kdo ne zmeni za opozorilo. Ti se nisi.«
Jan je bil užaljen. Prizadet. Resen. Bilo mu je žal, da ni poslušal deda.
Tiho sta se vračala domov. Skoraj prestrašil se je moža, ki je iz avtomobila metal odpadke. Na tla. Na jaso sredi gozda. Jan se je čutil dolžnega, da ga opozori, zato je zaklical:
»Ne smeš, ata! Če te vidi vajuh najave, ti bo posjau kakec na gjavo.«
Tedaj se ded ni mogel več premagati. Bruhnil je v smeh, moški pa se je zadri:
»Kaj si reku? Mule preklemanski! Ti bom že dau kakec u glavo, u tvojo glavo! Boš že vidu! Seuš ti norca delu iz mene! Preklemanski«
Ded mu je hotel razložiti vso stvar, ga potolažiti, umiriti, se mu opravičiti, a je mož kar naprej vpil in robantil:
»Kam smo pršli? Da te že en mule komandi-ra! Jaz lahko delam, kar hočem, dauš vedu!«
Tako je kričal, da je Jan prestrašen bežal naprej, ded za njim, glasno kričanje jeznega moža pa je še odmevalo v sicer mirnem in brstečem gozdu. Ko sta se ustavila, ga je ded objel in močno stisnil.
»Ti že nisi mule. Prav si storil, da veš,« mu je šepnil v uho in mirneje sta nadaljevala. O
Zgoraj
Na Kras jem vrhu odtečejo v dolino nemirne misli.
Krasji vrh
Kratkost življenja našega je dolga. Stpiio pobočje.
iiu irr-; ; ~	Sija
Srnm
Puhasti žvižgi ■■—markirajo gorsko pot. - Izgini tuje~c!"
Travnih
Prehodi vsak dan isto pot, nikoli ni povsem enaka!
Je v soncu svetel v in senca te pnjetna V dežju luže tam stoje in v suši čez in čez razpoke, na pom lad trave zelene ^ in veje spletajo oboke. Jeseni se prebarva vsa, posuje z listnato odejo, pozimi škripljejo vsa tla, ti sneg korak ustavi z vejo.
£
m
Prehodi vsak dan isto pot, nikoli ni povsem enaka. In je, o vem, njen čar v tem, da te iz clneva v dan drugačna čaka.
Janez Meclvešek
Veliko nebo
in najmanjši metuljček. Pot po grebenu.
Rombon
Dimna zavesa zakriva gledališče človeških lučic.
Pogled dol
Jože Stucin, iz cikla 30 haiku korakov
29