Cerkvene zadeve. Slovesnost v Ribnicl na Pohorju. Lepo slovesnost smo obhajali v nedeljo, dne 24. novembra. Blagoslovile so se namreč podobe Marije Device, sv. Jožefa in sv. Antona Padovanskega v novi kapeli nad gomilo rodbine Ričnikove. Že v soboto popoldne je pokanje topičev naznanjalo slavnost prihodnjega dne. K tej slovesnosti so prišli iz Maribora č. g. dr. Martin Matek, profesor bogoslovja. Ob dveh popoldne se je pričela slovesnost. Iz župnijske cerkve so se prenesle v slovesni procesiji, katero so vodili gospod prof. dr. Martin Matek z asisteneo domačih dveh častitih gospodov, zgoraj oraenjene podobe na mirodvor v novo kapelo. Ogromna množica pobožnega ljudstva je pričala, kako vneti so naši župljani za cerkvene svečanosti. Podobo Marijino so nesle štiri belo oblečena dekleta, sv. Jožefa štirje možje in podobo sv. Antona Padovanskega štirje mladeniči. Res, lep prizor! Potoma je pobožno ljudstvo molilo sv. rožni venec in prepevalo Marijine pesmi. Ubrano trjančenje, pokanje možnarjev in godba je pa vso slovesnost še tem bolj povzdignila. Ko je dospela procesija na mirodvor, so gospod dr. Martin Matek vse tri podobe blagoslovili, in potem so se postavile v novo kapelo. Sedaj se je vsa množica podala v zraven stoječo podružnico sv. Lenarta. Gospod dr. Martin Matek stopijo na prižnieo, ker vsled rarzlega vetra bi jim bilo težko zunaj govoriti, ter v lepih in jedrnatih besedah razložijo pomen vse svečanosti. »Mi stojimo pred novo kapelo, tako omenjajo, katera nas dveh zadnjih hiš spominja. Kar je pod zemljo, spominja nas zadnje hiše, v katerej bo bivalo telo do vesoljne sodbe, in kar je nad zemljo, spominja nas pa tudi zadnje hiše, za katero raoramo z vsemi močmi ves čas svojega življenja skrbeti. V tem zadnjem dornu, v sv. nebesih, mine vse trpljenje in se večno veselje začne. Večkrat se v življenju proti temu domu ozirajtno! Priporočujmo se zlasti Mariji, naši Materi, sv. Jožefu in sv. Antonu Padovanskemu, da nam bodo v smrtni uri na strani stali in nam naš zadnji dom — sv. nebesa odprli!« Po pridigi so bile slovesne pete litanije, in tako se je cerkvena slovesnost završila. — Ako še nekoliko omenimo o kapeli sami, tako moramo pripoznati, da je stavba v resnici lepa. Krasno izklesane podobe, ki kapelo dičijo, pa hvalijo našega domačega umetnika, in mi ga vsakomur priporočamo. Pri vsem pa gre največja hvala veleposestniku g. Ričniku, da je toliko žrtvoval in to dično kapelo postavil, katera je našemu mirodvoru pravi kinč. — r.