Dopis iz Istre. 1'u mislini specialno na učiteljstvo Ijudskih šol v Istri, ki mu tudi — sam pripadam. Krvava borba, ki jo bijejo narodi Evrope, je pretresla ves svet, je omajala temelje innogim državain in deželam, uničila neštevilo rodovin in poedincev. Tudi učiteljstvo Istre občuti — kakor ne bolj noben drug stan — pretežko breme, ki mu ga je naložila ta nesrečna doba na sibke rame. Kraj vsega tega hoče to učiteljstvo nadalje storiti vse in tudi sebe žrtvovati za cesarja in domovino. S ponosom omenjam, kako se je z najvišjih mest priznala učiteljstvu velika požrtvovalnost v borbi za pravično stvar. Rekli so nam celo, da sino se pokazali vredne tistega pruskega učitelja, ki je največ pripomogel k zmagi rri Metzu in Sedanu ... Tako sodijo o nas naši najvišji poglavarji na gosposkem Dunaju. Avstrijski narodi so že pokazali pred vsem svetom, da v ničeniur ne zaostajajo za svojimi nasprotniki. Tako hočejo biti sodobni tudi v vprašanju vzgoje, v šolstvu. Zakaj ako bi zanemarili vzgojo dece tiaših hrabrih junakov, bi ti — ko se povrnejo k svojim ognjiščem — po pravici rekli: »Mi smo prelivali kri za domovino, a vi ste ji izpodkopavali tcinelj in jo rušili!« In proklinjali bi nas! ... Ali pa more priti do tega? — Da vidimo! Učitelj ješola! Stanje učiteljev v Istri je bilo že pred vojno neugodno. Da je sedaj hujše, o tem ni treba niti govoriti. Dohodki so isti, izdatki pa mnogo večji. Kako se to dovaja v sklad? Svoje potrebe sino jako — jako skrčili, a razliko najdete v »knjigi dolžnikov« pri trgovcih. Vsi tožijo, celo tudi tisti, ki jim vojna donaša, učitelji pa večiiioma niolče in se nadejajo.... Potožujejo se časih drug drugernu. Ko ne morejo dalje, prosijo, klanjajo se občinskirn tajnikom, ki često od gori- dol gledajo nanje; učitelji klanjajo tilnik pred kmetom, pred vsakomur, ker želodec, niraz in svet ne prizanašajo. Da, tudi na tisto malo, kar jim pripada, morajo čakati' celo t u d i p r ek o 1 e t o d n i — v teh časih! Pa dočakajo le — en del! Tako vam je, gospoda, z ljudskiini učitelji v Istri! A učitelj je šola! No, vendar morete niirne duše polagati najboljši nade v to učiteljstvo! A.vi, bratje in tovariši — ne klonite! Bodite vredni tovariši tistega pruskega šohiika, kv nm v prvi vrsti pripisujejo zrnago pri Metzu in Sedanu! Žrtvujte vse, pa tudi sebe, za cesarja in za to drago domovino! ...