ANTONIO QUALIZZA, Se zmisleš ... Canti popolari. Srednje (Stregna), Comune di Stregna, 1999, 222 strani, transkripcije, fotografije
Vsesplošna in obenem tudi glasbenoizdajateljska dejavnost zamejcev v Beneški Sloveniji je izredno bogata, o čemer smo se lahko prepričali tudi ob predstavitvi njihove založniške dejavnosti februarja letos v Prešernovi dvorani SAZU. Glasbene izdaje se osredotočajo predvsem na dve zvrsti, tisti dve, ki sta s stališča poustvarjanja najbolj dostopni: zborovska in ljudska pesem. Med slednjimi je tudi zbirka ljudskih pesmi Se zmisleš Antonia Qualizze. Kot pravi v uvodu Pavle Merkü, je nastala iz potrebe po zbirki, ki bi obsegala realne zapise ljudskih pesmi, ne pa, kot se je v preteklosti delala škoda ljudski pesmi s prirejanjem pesmi za zbore, za narodnozabavne skupine in podobni trendi v različnih obdobjih.
Zbirka je pregled beneških ljudskih pesmi iz Nadiške doline. Zanimiv - v beneških izdajah pogost - je uvod v narečju. Pesmarica je natančna in pregledna, razdeljena na posamezne tipe pesmi, pri čemer si je avtor za oporo verjetno vzel tipologijo iz Merküjeve zbirke, le da ji je dodal še razdelek pesmi s pripovednimi poetičnimi teksti.
Večini pesmi so pripisani komentarji, ki razlagajo vsebino besedila, opisujejo zgodbo in njen pomen, vendar pa bi bila ob tem dobrodošla tudi kakršnakoli pojasnila s terena, ki bi posamezno pesem še bolje vpela v prostorski, časovni in življenjski kontekst. Žal navajanje informatorjev in krajev snemanja ni sprotno in tudi razlaganje narečnih izrazov je preveč prepuščeno naključju. Pesmarica iz Nadiške doline je s svojo zasnovo dostopna uporabniku, daje pa tudi vpogled v (današnji) repertoar ljudskih pesmi tega področja. Del pesmarice predstavljajo seveda pesmi, ki so tipične beneške ali omejene celo na posamezne kraje, velik del pa na Slovenskem splošno znane pesmi, seveda z dialektalnimi in ritmično-melodičnimi spremembami (npr. Pri farni cerkvici, Pujmo na Štajersko, Regiment o ciesti gre, Terežinka je zguocla ustala, Usi so prihajali, Usi so pušji bieli, Jest bon šu na planine, Mi Slovenci vince ne prodajmo, A n hribček bon kupu, Se kikico predala bon, Barčica po morju plava, Lipa zelenela je). Prav slednje kaže na močno prepletanje različnih vplivov v Beneški Sloveniji, kljub precejšnji individualnosti njene glasbene kulture. Umestitev variant, prav tako pa tudi avtorjevo seganje preko področja ljudske pesmi (molitve, legende in pravljice, zago-vori, reki, pregovori, parodije) še povečata raznolikost pesmarice in pouda-rita njen uporabniški pomen kot tudi njen prispevek k načrtnemu zbiranju in ohranjanju ljudske duhovne kulture.
Urša Sivic