Evropski rdeci seznam kacjih pastirjev I Transilvanska trnovratka Sove na Dobrovljah I Navadni netopir I Simon Robic Jež, kam greš? I Modro-zelena infrastruktura I Makrofiti Veliki studencar v Ljubljani I Mahovi in lišaji Kvarnerja Varuha mocvirja I Zagovornik narave in kacjih pastirjev TRDOŽIV: Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave letnik XIII, številka 1, 30. junij 2024, 25. zaporedna izdaja Kazalo Ta medij smo izdali, založili in na svetlo dali: Botanicno društvo Slovenije Slovensko odonatološko društvo Morigenos – slovensko društvo za morske sesalceSlovensko entomološko društvo Štefana Michielija Slovensko društvo za proucevanje in varstvo netopirjev Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica Društvo za proucevanje in ohranjanje metuljev Slovenije Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum Uredniški odbor: dr. Anamarija Žagar, Simon Zidar, Barbara Zakšek, Damjan Vinko, dr. Rudi Verovnik, dr. David Stankovic, Urška Ratajc, Špela Pungaršek, dr. Slavko Polak, Petra Muhic Šmuc, Polona Kotnjek, Tea Knapic, dr. Tilen Genov, dr. Matjaž Bedjanic, dr. Valerija Babij, Ajša Alagic E-pošta uredniškega odbora: bilten.trdoziv@gmail.com Odgovorni urednik: Damjan Vinko Oblikoval: Vito Babuder Jezikovno pregledala: Maruša Alice Rems Pri izdaji so z uredništvom sodelovali: avtorji prispevkov, fotografij in ilustra­cij ter Nino Kirbiš, dr. Maja Simoneti, Maja Prijatelj, dr. Tomi Trilar, Krista Lokar, Nik Šabeder, Primož Presetnik, dr. Simona Strgulc Krajšek, dr. Jernej Polajnar, Alenka Jamnik, Polona Božic, Bogdana in Branko Vinko Tiskano izdajo v 900 izvodih natisnila: Tiskarna Kaucic, Košnica pri Celju Bilten je brezplacen, a ne zastonj. Nastaja kot plod prostovoljnega dela piscev, fo­tografov, ilustratorjev, clanov uredniškega odbora in drugace vkljucenih ljubiteljev ohranjene narave. Vse pravice pridržane. Javna raba celote ali posameznih delov je dovoljena le s pisnim privoljenjem uredniškega odbora. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredniškega od­bora ali izdajateljev. Za vsebino biltena so izkljucno odgovorni avtorji in ne odraža nujno stališc sofinancerjev. Nepodpisane fotografije in ilustracije so del arhiva avtor­jev prispevkov, biltena ali izdajateljev. Pisci, fotografi in ilustratorji vabljeni k sodelovanju pri nastajanju biltena. Pri­spevke za naslednjo izdajo zbiramo do 10. novembra 2024. Pošljete jih lahko na bilten.trdoziv@gmail.com. Navodila za pripravo prispevkov in pravice avtorjev so objavljena na https://botanicno-drustvo.si/publikacije/trdoziv. Fotografija na naslovnici: Pri nas je navadni netopir (Myotis myotis) splošno razširjen po vsej državi. Skozi Slovenijo poteka severna meja pojavljanja porodniških kolonij v ja­mah, prevladujejo pa kotišca na podstrešjih. Ta lahko štejejo tudi vec tisoc živali. Vec o tej vrsti preberite v osebni izkaznici. (foto: Simon Zidar) Risba na hrbtišcu: Dvorožje – secesijski okrasek na koncu originalnega besedila Spomenice (1920). Spletne izdaje Trdoživa so objavljene na straneh nekaterih izdajateljev in na http://www.dlib.si. Izhaja od leta 2012 dalje v tiskani in spletni razlicici, letno izideta dve številki. ISSN tiskane izdaje: 2232-5999. ISSN spletne izdaje: 2385-8532. Trdoživ je vpisan v Razvid medijev pod zaporedno številko 1909. Sedež biltena in uredniškega odbora: Verovškova 56, 1000 Ljubljana. Trdoživ je prisoten tudi na Facebooku in Instagramu. To izdajo so poleg izdajateljev financno omogocili Javna agencija za znanstvenorazi­skovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS); projekti, ki jih sofinan­cirata Mestna obcina Ljubljana (Jež, kam greš?; Vilinski konjici prestolnice; Netopirji – skrivnostni Ljubljancani 8; Plavcek in mocvirska sklednica – varuha mocvirja) in Mestna obcina Maribor (Netopirji v mestu! Spoznajmo jih!); dogodek BioBlitz Slove­nija 2024; donatorji. Hvala! Potrebujemo vašo podporo. Izhajanje Trdoživa lahko podprete z donacijo, fi­nancno vkljucitvijo prispevkov v projekte in sponzorstvom (str. 50). 3 Uvodnik 4 Plavcek in mocvirska sklednica – varuha mocvirja 5 Jež, vidra in dihur v prestolnici 6 Popis velikega studencarja na obmocju Mestne obcine Ljubljana 8 Zeleni prebivalci vodnih okolij 10 Kiti in delfini v Jadranu: kaj vse vemo o njih? 11 Namenite 1 % dohodnine za delovanje društev 11 Popravek 24. številke 12 Raziskava favne sov na kraški planoti Dobrovlje v predgorju Kamniško-Savinjskih Alp 14 Zagovornik narave in kacjih pastirjev 17 Urbanisticno oblikovanje: kako lahko pomagajo biologi? 20 Slovenski študentje so spoznavali mahove in lišaje na kvarnerskih otokih 24 Najredkejša evropska trnovratka ponovno odkrita v Sloveniji 25 Simon Robic (1824–1897) – srcni naravoslovec 28 (Ne)spregledano iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije 29 Fotoživ 30 OSREDNJA TEMA: Ogroženost kacjih pastirjev v Evropi 36 Moc narave za odporna naselja in skupnosti 37 OSEBNA IZKAZNICA: navadni netopir (Myotis myotis) 38 DRUŠTVENE NOVICE 43 Kaj prinaša Uredba EU o obnovi narave? 43 Raznoživa Ljubljana 44 Razvedrilo 45 Iz Enciklumpedije Castra Fik Arke III 46 Iz terenske beležke v svet 48 Naša naravna dedišcina – izbor clankov iz Dolenjskega lista 49 BioBlitz Slovenija 2024 – Crmošnjice 50 Napovednik dogodkov 51 Predstavitev društev – izdajateljev Uvodnik Damjan Vinko, urednik biltena TRDOŽIV - - - ----- -- - - - -- -- - -- - - - -- -- - -- - - Mocvirska sklednica (Emys orbicula­ris) in plavcek (Rana arvalis) sta dve vrsti, ki na prvi pogled nimata veliko skupnega. Sklednica kot naša edina avtohtona želva spada med plazilce, plavcek pa kljub barvi v imenu sodi med rjave žabe in s tem dvoživke. Sku­pno jima je, da prebivata v mocvirjih. Plavcka v Sloveniji tipicno srecamo v nižinskih poplavnih gozdovih, kakršen je tudi ta na Ljubljanskem barju, skle­dnico pa v stojecih in pocasi tekocih vodah, na Ljubljanskem barju pred­vsem v melioracijskih jarkih in poto­kih. Kaj pa ju še povezuje? Zaradi njune ogroženosti zanje na sever-nem delu Ljubljanskega barja že vec let »skrbimo« tudi v Herpetološkem društvu. Od leta 2015 spremljamo obe populaciji s pomocjo projektov, ki jih je skozi leta vecinoma sofinancirala Mestna obcina Ljubljana (MOL). Ker je naše društvo pro-stovoljska, nevladna in neprofitna orga­nizacija, nam tovrstni razpisi za podpo­ro družbenih aktivnosti varstva narave pridejo še kako prav. Že dobro desetletje se v locenih projektih, podprtih s strani MOL, ukvarjamo z omenjenima vrstama, a v zadnjih letih smo bili na razpisih MOL uspešni le z enim projektom naenkrat, drugega pa smo izvajali z lastnimi viri in prostovoljsko. Ker dolgorocno to ni bi-lo vec vzdržno, smo se letos odlocili, da projekta združimo v enega: Plavcek in mocvirska sklednica – varuha mocvirja, ki je tudi uspešno prestal ocenjevalno sito in financne zmožnosti razpisa MOL. Plavcek, modra žaba, barska ali barjanska žaba, gotovo pa smo izpustili še katero ime za to posebej zanimivo brezrepo dvo­živko, ki mresti v t. i. oblakih in praktic­no celotna populacija naenkrat. Prvi na mrestišce vsako pomlad prispejo samci, se pocasi obarvajo živo modro in z gla­snim »brnenjem« privabljajo samice. Te na mrestišce pridejo za njimi, tam skupaj tvorijo paritvene objeme (ampleksuse), nakar samica odloži obicajno en mrest, ki ga samec nato oplodi. Ko koncajo s svojo žabjo svatbo in zapustijo mrestišce, se tja odpravimo nadobudni herpetologi in pre­vidno preštejemo vse mreste. Na ta nacin lahko sklepamo, približno kako velika je populacija in skozi leta opazujemo trend spreminjanja številcnosti populacije ter po potrebi predlagamo ukrepe za njeno varstvo. Letos je pomlad prišla kar hitro, zato smo se že 9. marca odpravili na štetje mrestov. V popisu smo identificirali tri mrestišca plavcka in dva posamezna mresta; sku­pno smo prešteli 642 mrestov. Hkrati smo popisali tudi 152 mrestov rosnice (Rana dalmatina). Prisotnost plavcka smo pre­verjali tudi na bližnjih zakupljenih dru­štvenih parcelah, kjer pa ga nismo zaznali. Med mrestenjem spremljamo dogajanje na mrestišcu, da vemo, kdaj je optimalni cas za popis. To pocnemo od dalec z dalj­nogledi, da ne zmotimo žabje svatbe. Opa­zovanje z daljave je kljucno, saj je plavcek v casu parjenja namrec zelo plašna žival in lahko že malenkostna motnja v okolju prekine njegovo svatbo. V casu letošnjega popisa smo zaznali manj motenj fotogra­fov kot prejšnja leta, srecali smo le enega. Morda je k temu prispeval nadzor Krajin­skega parka Ljubljansko barje in opozo­rilne table (tako na terenu kot na druž­benih omrežjih) ali pa letošnje relativno kratko obdobje mrestenja. V vsakem pri­meru zmanjšano število motenj mreste-cih plavckov toplo pozdravljamo. Sklednica svojo aktivnost zacne kasneje kot plavi gospod. Spomladi se izkoplje iz mulja in pregreje svoje ude na bregu ali kakšnem ležecem hlodu. Razen odlaganja jajc in soncenja te želve vecino casa pre­živijo v vodi. Na Ljubljanskem barju svo­je gnezdo velikokrat izkopljejo na njivah, kjer jim preti tudi vse težja kmetijska me-hanizacija, ki lahko gnezdo unici. Da ugo­tovimo, kje samice izkopljejo gnezdo, do­locene samice opremimo z oddajniki ter spremljamo njihovo premikanje in upa-mo, da jih »ujamemo« tudi med kopanjem gnezda v vecernih urah, kar je najbolj obi­cajno. Vedno seveda pazimo, da želv med tem sila pomembnim delom ne zmotimo. Lani smo s pomocjo drugega projekta sa-mice že oznacili in spremljali, a žal gnezd nismo našli. Verjetno se spomnite, da je bilo lani strahovito deževno, zato je bilo terensko delo oteženo. Imeli smo tudi te­žave najti primerno velike samice, saj so bili oddajniki narejeni drugace kot v pre­teklih letih in bistveno vecji. Oddajniki naj bi imeli rok trajanja dve leti, zato smo želeli iste samice spremljali tudi letos. S telemetrijo smo priceli konec maja in upali smo, da bomo letos bolj uspešni. Žal temu ni bilo tako. Signala enega od štirih oddajnikov v letošnjem letu žal ni bilo vec moc zaznati, signala dveh oddajnikov pa sta nas vodila do žalostnih prizorov. Prvi signal je prihajal z dna enega od jarkov. Kljub trudom želve (ali izgubljenega od­dajnika) nismo našli. Signal druge pa nas je vodil do približno petnajst metrov širo­kega nasutja mulja na eni od njiv v prahi v bližini zavetišca Gmajnice. Kadaver sami­ce smo odkopali in jo našli 60 cm globoko, še vedno v plasti mulja. Mulj je bil na nji­vo verjetno odložen iz enega od bližnjih melioracijskih jarkov, ki so ga poglabljali. Urejanje in poglabljanje kanalov poteka pozimi, ko sklednice v njih prezimujejo, zato se delovnim strojem obicajno ne mo-rejo umakniti. V letošnjem projektu smo zato spremljali le eno samico, ki je odlo­žila dve legli, a ne v vecernem casu, kot je znacilno za vecino samic. Natancnih lokacij gnezd tako nismo uspeli locira-ti. Omenjeni oddajniki so nam v zadnjih dveh letih povzrocili kar nekaj preglavic, zato moramo v prihodnje najti novega proizvajalca oddajnikov, da lahko nada­ljujemo s spremljanjem gnezd. Velik del projekta so tudi izobraževal­ne delavnice, ki jih do konca septembra izvajamo na obmocju MOL. Izobraževa­nje javnosti izvajamo tudi na družbenih omrežjih Facebook in Instagram, pa tudi v drugih medijih, enega izmed teh ravno prebirate. Projekt Jež, kam greš?, ki trenutno po­teka v društvu Dinaricum, naslavlja problematiko povozov živali. Projekt sestavljajo izobraževalne in ozavešce­valne aktivnosti, zbiranje podatkov s pomocjo obcanske znanosti, terensko delo ter analiza podatkov in priprava predlogov ukrepov za izboljšanje sta­nja. Sofinancer projekta je Mestna ob­cina Ljubljana (MOL). Ciljna vrsta projekta Jež, kam greš? ni zgolj beloprsi jež, temvec se s terenskim delom posvecamo tudi preveritvi prisotnosti evrazijske vidre in evropskega dihurja na vzhodnem delu Ljubljane. Tudi sami stah in z obmocja celotne Slovenije, tudi po izteku doticnega projekta. Sodelujete z vnosom opažanja v aplikacijo iNaturalist, pri tem sta podatek o lokaciji in datum obvezna, lahko pa dodate tudi fotografijo najdbe. Ne pozabite v aplikaciji svojega vnosa dodati v projekt Seznam povoženih živali – Dinaricum. V letošnjem letu smo do konca julija zbrali 224 podatkov o povoženih ježih z obmocja celotne države (od tega 82 na obmocju Ljubljane), en podatek za vidro in dva vec za dihurja. Veseli bomo tudi, ce boste z nami delili podatke o opažanjih ži­vih (predvsem) ježev, vider in dihurjev. Te vnose pa v aplikaciji iNaturalist dodajte v projekt Opažanja živali – Dinaricum. Že vnaprej hvala za sodelovanje. Popis velikega studencarja na obmocju Mestne obcine Ljubljana Besedilo: Maja Hostnik, Nina Erbida, Ali Šalamun, Maja Bahor, Damjan Vinko in Matjaž Bedjanic Ceprav imajo (vecinoma priložnostne) raziskave ljubljanske odonatne favne že vec kot cetrt tisocletno zgodovino, sistematicnega monitoringa kacjih pa-stirjev nimamo, ne v Ljubljani in ne v Sloveniji. Da bi ta manko raziskav, tako na podrocju varstva narave kot domo­znanstva, malenkost zmanjšali vsaj v osrcju države, smo v Slovenskem odo­natološkem društvu (SOD) na razpis Mestne obcine Ljubljana uspešno pri­javili manjši projekt. V okviru letošnje­ga projekta Vilinski konjici prestolnice se med drugim osredotocamo na boljše poznavanje razširjenosti vrste kacjih pastirjev, ki je bila prav na predlog Slo­venije ob našem vstopu v EU vkljucena v priloge Direktive o habitatih – velike­ga studencarja (Cordulegaster heros). V prispevku porocamo o projektnih aktivnostih v zvezi s to pri nas zavaro­vano vrsto. Veliki studencar je izredno markanten kacji pastir, ki ga zaradi znacilne crno--rumeno obarvanosti telesa hitro pre­poznamo med njegovim patruljiranjem vzdolž potoka v poletnih mesecih. Gre za enega izmed najvecjih kacjih pastirjev v Evropi, saj lahko odrasle samice dosežejo velikost do 10 centimetrov. Je znacilna vr­sta gozdnih potokov, kjer studencar pre­živi vecino svojega življenja v larvalnem stadiju. Licinke si za svoj habitat izbira­jo dele potoka z vecjo kolicino drobnega substrata, v katerega se zakopljejo in tako prežijo na plen, hkrati pa se skrijejo pred vecjimi plenilci, kot so raki in ribe. Stu-dencarji sicer v stadiju licinke preživijo 2–3 leta, lahko tudi do sedem let, levitev odraslih osebkov v Sloveniji pa se pric­ne konec maja. Zaradi visoke mobilnosti lahko odrasle osebke zasledimo tudi v njim neznacilnih okoljih. Samice velike­ga studencarja se k potokom vracajo le v obdobju parjenja in odlaganja jajcec, medtem ko samci s preletavanjem potoka nadzorujejo svoj teritorij. Pojavljanje od­raslih osebkov je bilo v Sloveniji zabele­ženo vse do konca septembra. Pri nas se pojavljata dve vrsti tega rodu, poleg veli­kega še povirni studencar (Cordulegaster bidentata). Vrsta je evropski endemit. Njen areal se­ga od Ceške in Slovaške prek Balkanske- Veliki studencar je ena od sedmih vrst kacjih pastirjev, za katere je Republika Slovenija v skladu z evropskimi pred pisi dolžna vzpostaviti in izvajati ustre zno varstvo na celotnem naravnem ob mocju njihove razširjenosti. ga polotoka vse do Grcije, na zahodu do severozahodne Italije, ter Ukrajine, Ro­munije in Bolgarije na vzhodu. Slovenija s svojim reliefom in gosto mrežo gozdnih potokov predstavlja vroco tocko razširje­nosti te vrste. Licinke naseljujejo gozdne potoke vecinoma na nižjih nadmorskih višinah, pa vse do 830 m. n. v. Habitat ve­likega studencarja se ponekod prekriva s habitatom povirnega studencarja, ki ga pogosteje najdemo v odsekih z manj vo­de, v zgornjih delih potokov ter v povirjih, pogosto tudi na bolj strmih odsekih poto­kov. Veliki studencar je ena izmed štirih t. i. kvalifikacijskih vrst kacjih pastirjev v Sloveniji za dolocanje posebnih ohrani­tvenih obmocij Natura 2000, zato je bil v preteklosti veckrat sistematicno popisan. Razširjenost vrste pri nas je razmeroma dobro poznana, primanjkujejo pa recen­tni podatki, saj je bil zadnji nacrtni popis vrste na izbranih obmocjih izveden leta 2010. Spomnimo naj še, da je veliki stu­dencar uvršcen tudi v Prilogo IV Direktive o habitatih. Za te vrste pa so clanice EU, torej tudi Slovenija, dolžne vzpostaviti in izvajati strog varstveni režim na celotnih obmocjih njihove razširjenosti. Veliki studencar je ena izmed kvalifika­cijskih vrst za obmocji Natura 2000 Ra-šica (SI3000275) in Ljubljansko barje (SI3000271), ki delno segata tudi na ob-mocje Mestne obcine Ljubljana (MOL). V okviru projekta Vilinski konjici prestolnice smo clani SOD v ljubljanski obcini izve­dli popis velikega studencarja, in sicer v marcu in aprilu 2024, ko so vecje licinke velikega studencarja bolj aktivne pred le­vitvijo v odrasle osebke in se zato zadr­žujejo na površini substrata. Popis smo izvedli z metodo iskanja licink, kjer gre za usmerjeno vzorcenje z vodno mrežo. Na približno 100-m odseku potoka se z vodno mrežo vzorci na 10 mestih in pre­šteje licinke. Popisovalec si sam izbere odsek in vzorcna mesta na potoku, ki so najustreznejša za licinke te vrste. Usta­ljena metoda omogoca relativno oceno velikosti populacije, spremljanje stanja v daljšem casovnem nizu in primerljivost med posameznimi lokalitetami. Prednost takšnega standardiziranega vzorcenja je tudi, da ni vezano na iskanje odraslih osebkov in je manj odvisno od vremena. Najprimernejši cas za izvedbo omenjene­ga vzorcenja je zgodaj spomladi ali zgodaj jeseni, medtem ko lahko vzorcenje licink, ki je namenjeno le raziskavi razširjenosti oz. prisotnosti vrste, poteka skoraj celo leto. Licinke studencarjev zaradi mocno naz­obcane lovilne krinke hitro prepoznamo, locevanje velikega od sorodnega povir­nega studencarja pa je precej težje; vrsti locimo po prisotnosti majhnih stranskih trnov na 8. in 9. segmentu zadka. Licinke smo po vzorcenju prešteli in jih uvrstili v tri velikostne razrede: licinke, manjše od 2 cm, licinke med 2 in 3,5 cm ter licinke nad 3,5 cm. Najdbe razlicnih velikostnih razredov licink pricajo o vecletni pri­sotnosti vrste in primernosti potoka za uspešen razvoj od licink do odraslih oseb­kov. Licinke smo nato nepoškodovane vr­nili na mesto vzorcenja. V okviru projekta smo popisali 58 loka­litet in od teh velikega studencarja našli na 35 lokalitetah (60 %). Vecinoma smo ga popisali na lokalitetah, kjer smo pri­sotnost vrste zabeležili že v preteklosti, odkrili pa smo tudi 7 novih lokalitet. Naj­vec licink velikega studencarja na 100-m odsekih smo zabeležili na enem od prito­kov potoka Crnušcica (41 licink), ki je del obmocja Natura 2000 Rašica. Po številc­nosti licink sledijo potoki Gracenica blizu Povodja (35 licink), Panška reka blizu Be-snice (33 licink), pritok potoka Crnušcica 500 m JV od potoka z najvec najdenimi licinkami (31 licink) in gozdna potoka blizu Podgorice (26 in 24 licink). Glede na pretekle popise vrste sodijo zgoraj našte-ti potoki med najboljših 10 % habitatov velikega studencarja v Sloveniji, kamor uvršcamo potoke, kjer je bilo na 100-m odsekih najdenih vsaj 20 licink. Za boljše poznavanje habitata licink veli­kega studencarja smo pri popisu beležili tudi razlicne fizikalne parametre potokov. To so širina in globina struge, naklon bre­žine, odstotek osencenosti struge, tip sub­strata in kolicina organskega materiala. Zbrani podatki so kljucni za ohranjanje in upravljanje habitatov, primernih za raz­množevanje vrste in razvoj licink velikega studencarja. Potoki, kjer smo potrdili pri­sotnost velikega studencarja, so bili širo­ki od 50 do 200 cm in z nizkim naklonom brežin do 30°. Vzorcna mesta z najvecjo gostoto licink so bila osencena in vecino-ma globoka do 20 cm. Kot ugoden mikro-habitat licink so se izkazala vzorcna me-sta z zelo drobnim substratom, prekrita z nekaj milimetri organskega materiala. Najvec licink, zabeleženih na enem vzorc­nem mestu, preiskanem znotraj doloce­nega odseka potoka, je bilo 16. Potoki z vecjo gostoto licink so povecini meandri­rali skozi gozd, kar je ustvarjalo tolmune s pocasneje tekoco vodo. Vec licink smo na­šli v osencenih delih potokov v gostih dre­vesnih sestojih, nekaj pa tudi v potokih na travnikih z bogato obrežno vegetacijo. Priložena fotografija habitata prikazuje ohranjen gozdni potok pod Golovcem, ki predstavlja primeren življenjski prostor za razvoj velikega studencarja. Na vzorcnih mestih smo zabeležili tudi licinke nekaterih drugih vrst kacjih pa-stirjev, ki so prav tako znacilne za tekoce vode: modri blešcavec (Calopteryx virgo), sredozemski lesketnik (Somatochlora meridionalis), zelenomodra deva (Aeshna cyanea), povirni studencar ter licinke kacjih pastirjev iz družin porecnikov (Gomphidae) in plošccev (Libelluli­ dae). Pogosto smo med vzorcenjem v vodno mrežo ujeli še licinke moceradov (Salamandra salamandra) in drugih dvo­živk ter raka košcaka (Austropotamobius torrentium). Zaradi dolge larvalne faze so licinke velikega studencarja dobri poka­zatelji stanja tekocih voda. Pojavljanje vr­ste skupaj s potocnimi raki prica o dobri ohranjenosti naravne struge nekaterih potokov in njihovi neonesnaženosti. Na vzorcnih mestih, kjer smo našli veli­ko postranic (rod Gammarus) ali licink vrbnic (red Plecoptera), licink velikega studencarja nismo zasledili. Licink tudi nismo zaznali v hitro tekocih potokih z vecjim strmcem, kjer ne pride do useda­nja drobnejših frakcij substrata. Podob-no nismo našli licink v strugah s skalna-to podlago in reguliranih strugah brez drobnega substrata. (Pre)šibek vodni tok negativno vpliva na prisotnost licink veli­kega studencarja, saj se poveca usedanje organskega substrata in zmanjša nasice­nost vode s kisikom, ki tako ni primerna za razvoj licink te vrste. Veliko vlogo pri izginjanju primernih habitatov igra clo­vek, ki z regulacijami potokov, sekanjem obrežne drevesne vegetacije in brezbri­žnim odmetavanjem smeti unicuje ži­vljenjsko okolje velikega studencarja. Številne najdbe licink razlicnih veliko­stnih razredov pricajo, da so gozdni poto­ki na obmocju MOL razmeroma ohranjeni in ugodni za razvoj velikega studencarja. Ob tem naj omenimo, da so le štirje izmed 35 potokov, na katerih smo potrdili pri­sotnost velikega studencarja, uvršceni v obmocja Natura 2000, kjer je veliki stu­dencar varovana vrsta. V preteklosti je bilo za uvrstitev v omrežje Natura 2000 veckrat predlagano obmocje Golovca, kjer smo tudi med tem popisom potrdili prisotnost vrste, vendar predlog, cetudi ustreza vsem pogojem za uvrstitev, ni bil upoštevan. Dodamo naj, da predstavljajo pomembno življenjsko okolje vrste tudi potoki v zavarovanem krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, kjer v za­dnjih letih Nacionalni inštitut za biologijo izvaja monitoring vrste. Zaradi nevarnosti izginjanja primernih habitatov je za vzdrževanje populacij ve­likega studencarja nujno ohranjanje goz­dnih potokov v cim bolj naravnem stanju in nadzorovanje rabe obmocij ob njih. Za­enkrat je na obmocju MOL dobro ohranje­nih kar nekaj manjših gozdnih potokov, kar pa se lahko brez sistemskega varo­vanja ob pospešenem razvoju mestnih in Natanko pred desetletjem je o kacjih pastirjih Ljubljane v Trdoživu (III/2) in v reviji Natura Sloveniae (16/1) pisal oce slovenske odonatologije, prof. dr. Boštjan Kiauta (1937–2022). Vabljeni k ponovnemu branju. Makrofiti ali vodne rastline so fotosin­tezni organizmi, ki so dovolj veliki, da jih v vodi vidimo s prostim ocesom. Ne gre za taksonomsko skupino, saj med-nje uvršcamo semenke in praprotnice, pa tudi mahove in nekatere alge. Vse semenke, ki živijo v vodi, so sekundar­ne vodne rastline, kar pomeni, da so s kopnega prešle nazaj v vodo. Pri tem so razvile številne prilagoditve, njiho­va zgradba pa je ponovno postala eno­stavnejša. Glede na nacin pritrjanja in položaj v vo­dnem stolpcu delimo makrofite na poto­pljene in ukoreninjene, potopljene in ne­ukoreninjene, plavajoce in ukoreninjene, plavajoce in neukoreninjene ter na emer­zne makrofite, ki jim recemo tudi helofiti ali mocvirske rastline. Pri slednjih ne gre za prave vodne rastline, a jih zaradi njiho-ve odvisnosti od vodnega okolja prav tako uvršcamo med makrofite. Posebno zanimiv primer so makrofiti z amfibijskim znacajem. Že ime nakazuje na to, da lahko uspevajo v vodi in na ko­pnem ter na mestih med vodo in kopnim. Ker so sposobni razviti razlicne rastne oblike, so dobro prilagojeni na sezonska nihanja vodne gladine. Nekateri kar na is-ti rastlini razvijejo razlicne tipe listov. Ta pojav imenujemo heterofilija ali razlicno­listnost, pri cemer so listi z vecjo površino prilagojeni za fotosintezo na zraku, tanjši in razcepljeni listi pa v vodi, saj imajo na tak nacin manj upora ter ugodnejše raz­merje med prostornino in površino, kar olajša difuzijo plinov ter privzem hranil. Vodne rastline imajo v recnih in jezerskih ekosistemih pomembno vlogo, saj pred­stavljajo vez med sedimentom in vodo, povecujejo raznovrstnost življenjskih okolij ter nudijo zatocišce in hrano mno­gim drugim vodnim bitjem. Prav tako po­magajo zadrževati anorganske ter organ-ske snovi, ki se pogosto tudi zaradi vpliva cloveka spirajo v vodne ekosisteme, in z absorpcijo hranil izboljšujejo kakovost vode. Zagotavljajo tudi stabilnost obrežij. Kjer so bregovi vod pokošeni ali na dru­ge nacine pod vecjim vplivom cloveškega delovanja, se lahko hitro razrastejo inva­zivne rastline. Ker so na podlagi Vodne direktive makro­fiti tudi indikatorski organizmi, s katerimi lahko ovrednotimo ekološko stanje jezer in rek, smo se na »lov« za makrofiti od­pravili na magistrskem študiju Ekologije in biodiverzitete v letu 2023 v okviru te­renskih vaj. Makrofite smo v prvem tednu junija popisali na Bohinjskem jezeru ter v zadnjem tednu junija v kraškem vodotoku Rak, pri cemer smo veliko casa preživeli na colnih in uporabljali razne zanimive pripomocke za »lovljenje« teh, mestoma kar precej uporniških rastlin iz vode. Na Bohinjskem jezeru nam je na trenutke po­nagajal še dež, ki je mocil naše delovne za­piske, pa vendar smo bili na koncu z našim »izplenom« makrofitov zadovoljni. Najpo­gosteje smo se na terenih srecali s klasa­stim rmancem (Myriophyllum spicatum), ki glede svojih habitatov ni izbircen in je tudi sicer najpogostejša vodna rastlina pri nas. Ponekod tvori velike sestoje, ki so že na dalec vidni s prostim ocesom. Na Bohinjskem jezeru smo zabeležili osem vrst makrofitov, katerih abundan-ca (kolicina in gostota) je bila na jezeru zelo velika. Razmere za njihovo rast so v jezeru ugodne, saj je zaradi prosojne vode na voljo dovolj svetlobe, rastline imajo na razpolago raznolik substrat in dovolj hra-nil. Bohinjsko jezero je sicer oligotrofno, kar pomeni, da je revnejše s hranili, ve-cini vrst vodnih rastlin pa za rast ustreza nekoliko višja vsebnost hranil in odlicno uspevajo v mezotrofnih okoljih. V obsežni raziskavi, ki jo je izvedel Zelnik s sodelavci (2021) na 906 odsekih razlic­nih vodotokov po Sloveniji, so zabeležili 87 taksonov makrofitov, kar je trenutno tudi najboljša ocena števila prisotnih ta­ksonov makrofitov pri nas, pri cemer so Ena prilagoditev makrofitov na življe nje v vodnem okolju je obstoj zracnega tkiva, ki omogoca lažje prehajanje kisi ka od listov do korenin ter prehajanje ogljikovega dioksida (CO2) in metana (CH4) v obratni smeri. Glavni omejitvi, s katerima se morajo vodne rastline soociti, sta manjša intenziteta svetlobe in pocasnejša difuzija plinov kot na ko pnem. Tkiva in organi, ki sicer varujejo kopenske rastline pred izgubo vode, postanejo v vodnem okolju manj po membni. pri popisu upoštevali zgolj višje rastline. V reki Rak, ki nudi makrofitom pestre razmere za rast, smo na terenskih vajah našteli kar 38 taksonov, od katerih je bilo veliko vrst z amfibijskim znacajem, saj je za Rak znacilno pogosto nihanje vodosta­ja. Takšni rastlini sta na primer širokoli­stna košcica (Sium latifolium) in kobula­sta vodoljuba (Butomus umbellatus), ki nad vodno gladino tvori ljubke rožnate cvetove. Vrstna sestava makrofitov se je dolvodno po reki spreminjala, saj ima re-ka na razlicnih predelih razlicno hiter tok, spreminjata pa se tudi sestava substrata in osencenost. Tako smo blizu izvira, kjer voda brzi cez vecje kamne in skale, našli veliko potocnega mahu (Fontinalis antipyretica), ki ima bazalno celico spre­menjeno v posebno rizoidalno celico. Ta ima podobno vlogo kot korenine, saj se zavrta v podlago in na ta nacin omogoca pritrditev in uspevanje rastline v najhi­trejšem delu vodotoka. V spodnjem delu reke, kjer se tok umiri, pa je bila z veli­ko pogostostjo prisotna navadna streluša (Sagittaria sagittifolia). Njeni potopljeni listi so trakaste oblike, nad vodo pa nase opozarja s povsem drugacnimi, pušcica­stimi listi in belimi cvetovi. - - - - Izšla je pregledna študija o kitih in del­finih v Jadranskem morju, v kateri je sodelovalo tudi društvo Morigenos. V obsežni študiji smo pregledali in strni­li doslej obstojece znanje o jadranskih kitih in delfinih ter podali smernice za njihovo dolgorocno varstvo. Študija je bila objavljena v znanstveni reviji Acta Adriatica (65/1). V novi pregledni študiji smo raziskovalci opravili izredno obsežen pregled obstoje-ce literature o kitih in delfinih v Jadran­skem morju in strnili izsledke razlicnih raziskav. Obravnavali smo razlicne vidike vrst kitov in delfinov, ki živijo na tem ob-mocju: njihovo razširjenost, številcnost, genetsko strukturo, vedenje, grožnje itd. Objavljena študija kaže na vecplastnost stanja v Jadranu. Po eni strani je pestrost vrst kitov in delfinov v tem morju vecja, kot si verjetno marsikdo predstavlja. Tukaj stalno živi kar pet vrst, še dve se pojavljata obcasno. Kiti in delfini so ple­nilci na vrhu morskih prehranjevalnih spletov, zato imajo v morskih ekosistemih pomembno vlogo. Njihova prisotnost v 1 Jadranskem morju je s tega vidika dober znak. Po drugi strani pa je Jadransko mor­je eno od najbolj obremenjenih sredo­zemskih obmocij, izpostavljeno mnogim cloveškim dejavnikom, ki negativno vpli­vajo na stanje morskih ekosistemov in neposredno ogrožajo tudi jadranske kite in delfine. In katere vrste kitov in delfinov živijo v Jadranu? Najštevilcnejša je progasti del-fin (Stenella coeruleoalba), ki živi v globo­kem južnem Jadranu (v Sloveniji jo redko zabeležimo). Druga najštevilcnejša vrsta, ki je tudi najbolj razširjena po celotnem Jadranu, je velika pliskavka (Tursiops truncatus), ki živi tudi pri nas in jo raziskovalci društva Morigenos preucuje-mo že vec kot 20 let. V Jadranu je bil ne­koc pogost tudi navadni delfin (Delphinus delphis), ki pa je danes izredno redek. V južnem Jadranu sta v manjšem številu prisotna še okrogloglavi delfin (Grampus griseus) in Cuvierjev kljunati kit (Ziphius cavirostris). Slednji je absolutni svetovni rekorder v potapljanju na dah, saj se lahko potopi tudi do 3.000 m in pod vodo osta­ 2 ne vec kot tri ure. Obcasno se tu pojavlja­ta brazdasti kit (Balaenoptera physalus), ki se vsake toliko pojavi tudi v Sloveniji, ter kit glavac (Physeter macrocephalus), druge vrste pa Jadransko morje obišcejo izredno redko. Med njimi je recimo kit gr-bavec (Megaptera novaeangliae), ki je leta 2009 dva meseca bival tudi v slovenskih vodah. Kljub visoki vrstni pestrosti je stanje teh morskih sesalcev v Jadranu danes slabše, kot je bilo pred nekaj desetletji. V obdo­bju med 19. in sredino 20. stoletja je bilo v Jadranu namerno pobitih na tisoce del­finov, kar je med drugim vodilo v skoraj popolno izginotje navadnega delfina. Da­nes se jadranski kiti in delfini soocajo z mnogimi grožnjami, ki vkljucujejo skupne ucinke degradacije in izgube habitatov, prekomernega izlova njihovega plena, nakljucne smrtnosti v ribolovnih orodjih, antropogenega hrupa, plasticnih odpad­kov, kemicnega onesnaženja in podneb­nih sprememb. Jadran je zaradi svoje pol-zaprtosti in relativne plitvosti še posebej obcutljiv ekosistem, med drugim pa je tudi morje, kjer je kocarjenje (ribolov z šestdesetih let prejšnjega stoletja.« vse tiste, ki jih zanimajo jadranski kiti in vlecnimi mrežami) najbolj intenzivno na delfini, obenem pa bo koristna podlaga in svetu. Pregledne študije predstavljajo nekakšno sintezo znanja, ki ga sestavljajo razlicne Vodilni avtor študije dr. Giovanni Be-arzi navaja: »V preteklosti so delfine obravnavali kot škodljivce, njihovo ubijanje pa je bilo pogosto in razširjeno, predvsem zaradi zmanjšanja konfliktov z ribištvom. V Jadranskem morju so kampanje za iztrebljanje delfinov spodbujali organi, pristojni za upravljanje ribištva, in ti poboji so se izvajali vec kot stoletje, vse do posamezne raziskave. Podatki so jasni – ce želimo zdravo in bogato morje, od ka­terega smo odvisni tudi ljudje, potrebu­jemo zdrave populacije velikih morskih plenilcev. Avtorji verjamemo, da bo objavljena štu­dija služila kot koristen vir informacij za raziskovalce, študente, odlocevalce ter V Jadranskem morju stalno živi kar pet vrst kitov in delfinov, še dve se pojavlja ta obcasno. Veliki plenilci, kot so deni mo kiti, delfini in morski psi, niso ško dljivci, temvec v morskih ekosistemih igrajo izredno pomembno vlogo. Vsak, ki placuje dohodnino, lahko zah­teva, da se do 1 % njegove vplacane do-hodnine nameni delovanju nevladnih organizacij (NVO) v javnem interesu in s tem podpre njihovo delovanje. Svoj delež dohodnine lahko namenite tudi društvom, ki izdajamo Trdoživ. Kako lahko to storite? Zahtevek za namenitev dela dohodnine za javno koristne namene je možno oddati prek portala eDavki ali pri financnem uradu (osebno ali po pošti). Ce zahtevo oddate pri uradu, morate izpolniti obra­zec, ki je dosegljiv na spletni strani FURS in na mnogih spletnih straneh dohodnin­skih upravicencev – sila prirocen obrazec je objavljen na www.cnvos.si/enprocent. V portalu eDavki v kazalu izberite: Vpo­gledi - Podatki o zavezancu - Namenitev dela dohodnine. Takšna donacija vas neposredno nic ne stane, ta sredstva gredo sicer v proracun države. Del svoje vplacane dohodnine lahko namenite za delova nje ene ali vec organizacij (najvec dese tih), posamezni pa lahko namenite 0,1 %, 0,2 %, 0,3 % … ali 1 % dohodnine, skupaj vse do 1 %. Vabljeni, da del svoje vplacane dohodnine namenite Trdoživovim društvom. nje stroškov Trdoživa delno uporabljajo tudi ta sredstva. Donacijo iz dohodnine je za leto 2023 po predhodnem porocilu FURS našim društvom namenilo po od 24 do 248 oseb, skupaj 434, od katerih bodo društva prejela približno po 16–30 €. V znesku to pomeni, da naj bi BDS iz tega naslova prejel nekaj vec kot 390 €, SOD 637, DPOMS 933, SHS 1.151, Dinaricum 1.568 in Morigenos 7.204 € (razen SOD vsi vec kot minula tri leta). V preglednici je seznam Trdoživovih dru­štev, ki so upravicena do teh sredstev, skupaj s potrebnimi podatki, ki jih morate vpisati v zahtevek za namenitev dela do-hodnine. Hvala vsem, ki ste v preteklih letih že namenili do 1 % svoje doho­dnine Trdoživovim društvom. Zahtevo mora FURS prejeti do 31. decem-bra tistega leta, za katero se dohodnina odmerja. Vaša zahteva je veljavna, vse Botanicno društvo Slovenije Društvo Dinaricum Društvo Morigenos 31423671 23215283 91274451 dokler uradu ne predložite novega Društvo za proucevanje in ohranjanje metuljev Slovenije 20610009 zahtevka ali preteklega preklicete. Ta-ko zahtevka ni treba oddajati vsako le-to, ce se s preteklim še strinjate. Vsebino svojega aktualnega zahtevka lahko preve-rite v portalu eDavki. Med prejemniki teh donacij so lahko predvsem NVO, poleg njih pa še npr. po­liticne stranke, sindikati in verske sku­pnosti. Za leto 2023 je bilo do tega vira upravicenih 6.960 pravnih oseb. Med njimi je tudi šest društev, ki za pokriva- Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica 73641065 Slovensko odonatološko društvo 68437650 POPRAVEK 24. ŠTEVILKE V zadnji številki Trdoživa smo na str. 52 navedli napacno slovensko ime vrste, kot nas je opozoril pozoren bralec. V notici druge številke 25. letnika revije Natura Sloveniae sta Vesna Cafuta in Marko Berginc opisala najdbo navadnega gada (Vipera berus) na Malem Kaninu na nadmorski višini 2.570 m, kar je najvišja zabeležena najdba te vrste kac pri nas. Raziskava favne sov na kraški planoti Dobrovlje v predgorju Kamniško-Savinjskih Alp Besedilo: Bine Bedjanic in Ana Mia Bedjanic Foto: Matjaž Bedjanic Sove (red Strigiformes) so v svetu ptic nekaj posebnega – pogosto nastopajo v ljudskem izrocilu, pravljicah in mi-tologiji, njihova pretežno nocna aktiv­nost in znacilno oglašanje pa burita domišljijo. Tudi izjemne prilagoditve na plenilski nacin življenja ter njiho­va svojstvena biologija navdušujejo naravoslovce in nenazadnje, sove so preprosto zelo zanimive in lepe. Obilo razlogov torej, da sva se v okviru raz­iskav biodiverzitete okolice Braslovc, seveda tudi tokrat v družbi oceta, zgo­daj pomladi 2024 odlocila podrobneje raziskati favno gozdnih sov na bližnji planoti Dobrovlje. Dobrovlje so mocno zakrasela, gozdnata planota na zahodnem obrobju Savinjske doline. Ko zapustimo trojanske predore v smeri proti Celju, se pred nami strmo dviga jugozahodni del planote, znan pod imenom Krašica, ki se nad Vranskim s Šentjoškim in Tolstim vrhom, Belico in Kokarco vzpne do skoraj 1.100 metrov. Preko Crete se planota med Grmado in Završkim vrhom pahljacasto nadaljuje nekoliko nižje preko raztresenega naselja Dobrovlje proti severovzhodu, kjer se nje­na pobocja strmo spustijo proti Mozirju, Letušu in Podvrhu. Glede proucevanja sov Dobrovlje niso ne­popisan list. Zlasti v zahodnem gozdna­tem delu planote, na Krašici, so njihovo razširjenost in številcnost, s poudarkom na kozaci (Strix uralensis), pred cetrt sto­letja podrobno raziskovali Jože Svetlicic, Tone Kladnik in Milan Vogrin. Tod so za­beležili še lesno sovo (Strix aluco), koco­nogega cuka (Aegolius funereus) in malega skovika (Glaucidium passerinum), litera­turni vir izpred treh desetletij pa omenja še opazovanja cuka (Athene noctua). Z obilo pricakovanj smo tako preko zime zacrtali svojo ornitološko raziskavo, ki je zaobjela celotne Dobrovlje, metodološko pa je temeljila na tockovnem popisu cilj­nih vrst – kozace, lesne sove, koconogega cuka in malega skovika – s poslušanjem spontanega oglašanja in predvajanjem posnetka samcevega teritorialnega petja oz. oglašanja. Gre za standardno metodo, ki jo pri popisih uporabljajo tudi v ornito­loški skupini dr. Ala Vrezca na Nacional­nem inštitutu za biologijo. Naš protokol raziskave na posamezni popisni tocki je obsegal najprej 2 minuti poslušanja za re-gistracijo morebitnega spontanega ogla­šanja sov, nato je sledilo 10 minut predva­janja posnetka teritorialnega petja samca izbrane vrste, obisk na posamezni tocki pa smo zakljucili še z 2-minutnim poslu­šanjem morebitnih zapoznelih odzivov. Na raziskovanem obmocju smo glede na gozdnatost, topografijo in dostopnost do-locili skupno 17 popisnih tock in na vsa­ki od njih beležili prisotnost posameznih vrst oz. njihovih teritorijev. S tockami smo kolikor mogoce enakomerno pokrili približno 25 km2 veliko obmocje. Locira­ne so bile na gozdnih cestah, njihova nad­morska višina je bila med 530 in 1.000 metri, druga od druge pa so bile povprec­no oddaljene 1.100 metrov. Na vsaki po­pisni tocki smo v enem dnevu predvajali posnetek le ene vrste in to samo enkrat. Ce se je sova odzvala že pred koncem po­snetka, smo predvajanje ustavili. Ko je bila vrsta na tocki potrjena, popisa zanjo nismo vec ponavljali. V nasprotnem pri­meru, torej, ko se ciljna vrsta ni odzvala, pa smo na posamezni tocki vsako vrsto skušali popisati do trikrat, z izjemo lesne sove, katere prisotnost smo preverjali po dvakrat na vsaki tocki. Malega skovika smo popisovali podnevi, preostale tri vr­ste pa ponoci, praviloma v dneh brez ve­tra in padavin. Skupno smo med 18. 2. in 6. 4. 2024 izvedli 15 terenskih dni in noci. In kakšni so bili rezultati? Najpogostejšo sovo v Evropi in tudi v Sloveniji – lesno sovo – smo zabeležili na kar 14 od 17 po­pisnih tock, s povprecno nadmorsko viši-no 730 metrov. Gre za zelo prilagodljivo vrsto, kar nakazujejo tudi naši rezultati, saj smo jo zabeležili v razlicnih gozdnih sestojih, tako na nižje ležecih tockah kot tudi na ovršju planote. Razlog za odso­tnost lesne sove na treh tockah na Krašici bi lahko bila vecja gostota kozac na tem delu Dobrovelj. Kozaca je namrec mno-go vecja in zelo teritorialna, pogodu pa so ji starejši in višje ležeci gozdovi, kot so denimo na planoti Krašici, kjer smo v našem popisu zabeležili najvecjo gosto-to. Skupno smo kozaco zabeležili na 10 popisnih tockah s povprecno nadmorsko višino 840 metrov. Njena številcnost na Dobrovljah je presegla naša pricakovanja. Prijetno nas je presenetilo tudi njeno po­javljanje na osrednjem in severnem delu Pod Tolstim vrhom na Dobrovljah (levo) je sredi gospodarskih gozdov ohranjen manjši sestoj pretežno bukovega gozda, ki je prepušcen naravnemu razvoju ter ima status naravne vrednote in varovalnega gozda. Sicer je na Dobrovljah, ki so razglašene kot ekološko pomembno obmocje, gozdno gospodarjenje dokaj intenzivno, za biodiverziteto pomembnih struktur (desno) pa se ohranja mnogo premalo. te kraške planote. Povejmo še, da sodi kozaca med evropsko pomembne vrste Nature 2000 in da je slovenska populacija ocenjena na 700–1.200 parov. Kljub podatkom o potrjeni gnezditvi ko­conogega cuka na Dobrovljah na prelomu tisocletja so naši letošnji nocni popisi te vrste žal »izzveneli v prazno«. Morda se razlog skriva v nomadskem znacaju te so-ve, v neprimernem gospodarjenju z goz­dom ali pa v neugodnem letu glede hrane, kajti na naših dnevnih in nocnih terenih nismo opazili niti enega malega sesalca. Koconogi cuk je sicer pogostejši v višje ležecih gorskih gozdovih, zanj pa so zna­na mocna nihanja v številcnosti gnezde-ce populacije na dolocenih obmocjih. Po drugi strani pa je za vrhunec naših nocnih popisov nepricakovano poskrbela najve-cja med našimi sovami – velika uharica (Bubo bubo), ki je nismo ciljno popisovali. Že na prvem nocnem popisu 18. februar­ja nas je na najnižji tocki v Podvrhu, nad gradom Žovnek, ob prihodu presenetilo spontano znacilno oglašanje samca. Tukaj smo njegovo oglašanje poslušali skupno štirikrat, nazadnje 30. marca, nekajkrat pa smo v okolici bližnjih Rakovelj vecer­nemu oglašanju samca lahko prisluhnili kar z domace terase. Naši dnevni tereni so bili v manjšini, namenjeni pa so bili popisu najmanj­še evropske sove – malega skovika. Med našimi sovami je poseben tudi po tem, da je aktiven pretežno podnevi, ko lahko zgodaj ob zori in ob mraku z veliko srece slišimo njegovo prepoznavno oglašanje. Malega skovika smo pricakovali na višje ležecih tockah, zato nas je izmed treh za­beleženih popisnih tock presenetil njegov odziv tudi na dveh tockah, ki ležita pod 800 metri nadmorske višine. Na še dveh najvišje ležecih tockah na Krašici pa smo ob predvajanju posnetka oglašanja ma-lega skovika zabeležili tudi razburjene odzive drugih manjših gozdnih ptic, med katerimi so bile najpogostejše menišcek (Periparus ater), copasta (Lophophanes cristatus) in velika sinica (Parus major) ter šcinkavec (Fringilla coelebs). Takšen odziv manjših ptic, ki jih mali skovik ple­ni, kaže na njegovo morebitno prisotnost na dolocenem obmocju. Zanimivim rezultatom ob rob dodajva še, da smo med 13. 3. in 22. 3. 2024 na vseh popisnih tockah postavili tudi snemalnike zvoka AudioMoth, ki so teden dni nepreki­njeno beležili spontano oglašanje sov, dru­gih ptic in živali ter antropogene motnje. Analiza posnetkov še ni opravljena, gotovo pa bo prinesla dodatna zanimiva dognanja. Za zakljucek lahko skleneva, da so naju rezultati raziskave prijetno preseneti­li, saj kažejo, da predstavljajo gozdovi kraške planote Dobrovlje pomembno ži­vljenjsko okolje sov, pri cemer velja v na­ravovarstvenem oziru posebej izpostaviti kozaco. Žal je gospodarjenje z gozdom na Dobrovljah dokaj intenzivno, zlasti opa­zno je tudi pomanjkanje odmrle lesne biomase vecjih dimenzij. Nekdanja goz­dna rezervata, danes varovalna gozdova na Šentjoškem in Tolstem vrhu na Krašici sta lep, a po površini le majhen primer želenega stanja gozda z vidika ohranjanja biodiverzitete. Poobjavljamo portret, objavljen v caso­pisu Delo, 22. junija 2024, v rubriki Car-pe diem z zgornjim naslovom. Maja Prijatelj Videmšek se je z Damja­nom Vinkom ob žuborenju Divjega po­toka pogovarjala o biotski pestrosti v Sloveniji, odnosu politike in družbe do narave, zagovorništvu interesov nara­ve in pomenu kacjih pastirjev. Fotogra­firal ga je Blaž Samec. Ko sem se vozila na srecanje z Damjanom Vinkom v Crmošnjice, kjer je v zacetku tega meseca potekal osmi BioBlitz Slo­venija, nekakšna naravovarstvena ultra, katere cilj je v 24 urah popisati cim vecje število vrst rastlin, živali in gliv na izbra­nem obmocju, me je bilo sram ugotovitve, da ne vem nic o lepoti krajev, oddaljenih vsega nekaj deset kilometrov od rojstne­ga mesta. Vijugava ozka cesta me je vodila mimo Travnega dola, Rožnega dola, Pajke­ža – kakšna krasna imena, zaznamovana z naravo –, in kar nisem se mogla nacuditi košatemu svetlejšemu zelenju travnikov in temnejšemu zelenju gozdov. Hosta je vzbujala vtis, da bo mala naselja in raz­pršene posamezne hiše že cez noc požrla. Slovenija – vroca tocka biotske pestrosti? Odgovor ni tako enostaven. Organizatorji BioBlitza iz Slovenskega odonatološkega društva, Herpetološkega društva, Centra za kartografijo favne in flore ter Botanicnega društva Slovenije so registracijsko tocko za popisovalce uredi­li v lesenem paviljonu Centra šolskih in obšolskih dejavnosti Lipa pod vznožjem rekreacijsko-turisticnega centra Gace, ki je bilo v casih mojega otroštva, ko so bile zime še bele, predvsem smucišce. V pavi­ljonu je posedala in kramljala (predvsem) starost in (malo manj) mladost stroke poznavanja biotske pestrosti v Sloveniji. Damjan, ki me je že od dalec pozdravil s širokim nasmehom, mi je tiho šepetal imena eminenc sistematske biologije in sprejemal nove prišleke. Ti so po vpisu na seznam dobili nepremocljivo podlogo za sedenje in zemljevid ter se odpravili na teren. Za popisno obmocje je bila izbrana doli­na Divjega potoka, cudovitega vodotoka, ki se skozi gozd v Crmošnjice pretaka po Zagovornik narave in kacjih pastirjev Pogovarjala se je Maja Prijatelj Videmšek, Delo Damjan Vinko: letnik 1984. Diplo mirani biolog in profesor biologije iz Mengša. Oce Haložan, mati Goricanka iz Domžal, domace okolje je bilo ve dno »multikulti«. Od zacetka (2017) sodeluje pri organizaciji dogodka Bio Blitz Slovenija. Clan Slovenskega odo natološkega društva in eden najvecjih poznavalcev kacjih pastirjev pri nas. Odgovorni urednik biltena slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev nara ve Trdoživ. Komunikator projekta LIFE NarcIS, v okviru katerega nastaja so doben informacijski sistem, kjer bodo na enem mestu v digitalni obliki vsi podatki o varstvu narave. Zagovornik interesov narave, ki jo zastopa v dveh posvetovalnih organih ministrstva za naravne vire in prostor ter ministrstva za okolje, podnebje in energijo. Clan SAGAR Kolektiva, ki v zadnjem doku mentarcu Zastavnice_ki, nagrajenem na mednarodnih filmskih festivalih, v osebnih zgodbah obravnava odnos oseb LGBTIQ+ do mavricne zastave. strugi, polni slapicev, tolmunov in brzic. V preteklih letih so popisi potekali še v Dra­gi, v krajinskem parku Racki ribniki, na Loškem polju, v Žejni dolini, ob Petelinj­skem jezeru, v krajinskem parku Lahinja in na Vojskem. Skupaj se jih je udeležilo vec kot 250 sodelujocih, ki so popisali vec kot 3.100 vrst rastlin, gliv in živali; neka­tere od njih prvic v državi, nekatere prvic po vec desetletjih. Tam so bili predvsem na pogon prostovoljstva, brez katerega bi bilo poznavanje nacionalne biodiverzitete bolj slabo. »Dogodka si nismo izmislili mi, zacel se je v ZDA, od koder se je razširil na vec drugih držav,« je povedal Damjan, medtem ko sva cez vas hodila proti izhodišcu ucne poti Divji potok. Slovenski organizatorji so si za vzor vzeli »najbolj divjo« obliko dogodka, kar pomeni, da zberejo cim vec strokovnjakov za posamezne elemente vrstne pestrosti, ti pa v 24 urah popišejo vrstno pestrost izbranega obmocja. Mo-tiv za izvedbo dogodka je, da »v Sloveniji obcutno premalo vlagamo v znanje o naravi v državi. Dogodek je nekakšen protest proti državi, s katerim pokažemo, da je mogoce z majhnim angažmajem in vložkom veliko narediti. Hkrati je namenjen temu, da se enkrat na leto na enem mestu srecamo strokovnjaki za razlicne skupine organizmov iz razlicnih društev in organizacij.« Letošnjega BioBlitza se je udeležilo sto strokovnjakov iz 35 organizacij, med njimi vec popisovalcev gliv, rastlin, dvo­živk, plazilcev, netopirjev, rib in rakov, ter posamezniki, ki so popisovali pajke, metulje, kacje pastirje, jamsko favno, vrb-nice, klope, komarje, muhe trepetavke, mehkužce, cebele in ptice. Po zadnjih, še ne koncnih podatkih so našli vsaj 804 ta­ksonov oziroma 711 vrst. Med slednjimi jih ima 128 status ogroženosti in/ali so pri nas zavarovane. Za obcutek, kaj to po­meni. V zbirkah državnih organov je bilo pred popisom na tem obmocju zabeleže­nih (le) 56 taksonov. Do jeseni bodo že vsi sodelujoci stro­kovnjaki dolocili zbrane vrste in rezul­tate javno objavili. Do lani so se rezulta-ti BioBlitzev objavljali na spletni strani BioPortal, ki so ga pred leti razvili v Cen­tru za kartografijo favne in flore. Posre­dovani bodo tudi v nov informacijski sistem za naravo – NarcIS, ki bo novem-bra zaživel ter postal osrednje državno vozlišce informacij in podatkov o naravi in varstvu narave. Sistem se vzpostavlja v okviru programa LIFE, nosilec je Agencija za okolje, Damjan pa pri projektu skrbi za komuniciranje. NarcIS še ne bo vseboval vsega znanja o nacionalni biodiverziteti, še dolgo bodo vanj prihajali podatki iz vseh javnih zbirk, doda Damjan. Bomo prej docakali digitalizacijo zdravstva, ga vprašam. Zagotovo, odvrne. »Politiki se radi hvalijo, da je Slovenija zelena dežela. Ce pogledaš nacionalne sezname vrst, pa ugotoviš, da je Danska vrstno bolj bogata od nas. A ne zato, ker bi v resnici bila, ampak ker jim je uspelo evidentirati vse, kar so v državi že popisali, in te številke so višje od naših. Pri biodiverziteti moramo prej ali slej preiti od besed k dejanjem,« je pozval Damjan. »V Sloveniji smo še tako predpotopni, da ne znamo odgovoriti niti, koliko vrst smo doslej popisali. Po vec letih smo vendarle prišli do številke, da ne govorimo na pamet, toda prostovoljno jo je skovalo nekaj posameznikov iz razlicnih institucij, ne pa država,« šumenje Divjega poto­ka preglasi Damjan. »V 250 letih je bilo pri nas zabeleženih 37.000 vrst živali, rastlin in gliv. Koliko od teh še vedno živi v Sloveniji, pa ne vemo, ker za vecino skupin ne izvajamo monitoringa,« ceprav nas k temu zavezujejo evropske direktive in na­cionalni predpisi. To ni samo krivda mini-strstva, pristojnega za naravo, ampak tudi tega, da nikoli ni bilo politicnega posluha v znanosti in kulturi, poudari Damjan. Za primer navede njemu ljube kacje pastir­je, katerih velik poznavalec je. Dvajset let od pristopa Slovenije k EU zanje še vedno ne izvajamo monitoringa. Za vecino vrst kacjih pastirjev, varovanih po habitatni direktivi, ni bil narejen niti model, kako se bo izvajal monitoring. Prihodnje leto bo Slovenija evropski komisiji že cetrtic po-rocala o stanju vrst, tudi kacjih pastirjev, kar pomeni, da bomo že cetrtic »blefirali«, da ga poznamo. Slovenija sicer ni edina, ki ne izvaja obveznih monitoringov vrst, a se premalo zaveda, da je vroca tocka biotske pestrosti, in je že zato dolžna zagotavljati spremljanje, kaj se s to pestrostjo dogaja. Kacji pastirji so ga navdušili po nakljucju. Na zacetku študija biologije se je ukvarjal z dvoživkami, zatem pa je spoznal kolega, ki je iskal nekoga mlajšega, da bi ga nau-cil o kacjih pastirjih, ta pa bi potem o njih ucil študente na študentskih bioloških ta­borih. »Že po prvih terenih, na katere sva šla, sem vedel, da je to zame. Vse je pisano, leta, veliko se dogaja, tudi družba je v redu. Kolega me je hitro popeljal na evropski kongres za kacje pastirje, kjer sem spoznal veliko ljudi iz mednarodne skupnosti. Ugotovil sem, da so odonatologi tip ljudi, ki mi zelo ustrezajo: odprti, zabavni.« Pomurje je ena od treh vrocih tock za ka-cje pastirje v Sloveniji, tam so vrste, ki jih ni nikjer drugje v državi, pove. V letih 2007–2014 se je tja veckrat odpravil na popise Slovenskega odonatološkega dru­štva. Leta 2022 pa se je v Pomurje vrnil kot mentor za kacje pastirje na študent­ Število domorodnih vrst kopnega in morja, zabeleženih v Sloveniji v zadnjih 250 in vec letih. Koliko od teh jih še živi v Sloveniji, ne vemo. Vemo pa, da imamo poleg domorodnih zabeleženih tudi vec kot 1.000 tujero­dnih vrst. (vir: Govedic s sod., 2023, Koliko vrst živi v Sloveniji? E-bilten projekta LIFE NarcIS 2023/2). skem taboru v organizaciji Društva štu­dentov biologije. V desetih dnevih so bili na lokacijah, kjer je bil Damjan desetletje prej. Nacrtno so iskali vrste, ki jih je mo­goce videti samo tam. Videli so kar nekaj kacjih pastirjev, a vecinoma generalistov, ki se povsod dobro znajdejo, vrst izpred desetih let, ki so specificne za dolocen tip habitata, pa skoraj nobene vec. »V naravi se preskok regionalnega ali lokalnega izumrtja posamezne vrste lahko zgodi zelo hitro. Prostor lahko unicujemo desetletje, pa se nic ne zgodi, potem pa se zgodi samo naenkrat.« V Sloveniji je bilo doslej zabeleženih 73 vrst kacjih pastirjev, kar predstavlja po­lovico vseh vrst kacjih pastirjev, znanih v Evropi, a enajstih vrst po letu 2014 ni videl nihce. To pomeni, da ni znano, kaj se z njimi dogaja in ali sploh še obstajajo. Še bolj žalostno pri tem pa je, da omenje­nih enajst vrst predstavlja polovico vseh zavarovanih vrst kacjih pastirjev pri nas. Naj naštejemo nekaj imen pri nas zavaro­vanih vrst, ki najmanj po letu 2014 niso bile vec opažene: barjanski škratec, alpski lesketnik, crni kamenjak, rumeni porec­nik, stasiti kamenjak, zelena deva, mrtvic­ni spreletavec, rumeni kamenjak. Kakšna lepa imena, vzkliknem. Vecino jih je sko-val pesnik, pisatelj, pravnik in ornitolog Iztok Geister po pogovoru z drugimi, je povedal Damjan. Kacji pastirji, cetudi izginjajo, imajo vsi vsaj slovenska ime­na. Mnoge druge vrste žuželk, ki smo jih opazili v Sloveniji, bodo verjetno izumrle, preden jim bomo dali domace ime. Mor­da bo med njimi tudi muha trepetavka, ki nama je za nekaj trenutkov prišla delat družbo na klopci ob potoku. Kot družba se moramo mnogo bolj potruditi, da bi ustavili množicno izumiranje vrst, sicer bomo prej ali slej na vrsti mi. Zadnja štiri leta je bil Damjan del ekipe, ki je oblikovala evropski rdeci seznam za kacje pastirje – izšel bo prihodnji teden. Ugotovili so, da so se skoraj vse vrste, ki so vezane na barjanska okolja, po vsej Evropi drasticno zmanjšale. »To kaže, da se je v okolju v Evropi v zadnjih desetih letih nekaj obcutno spremenilo.« In zakaj bi nas mora-lo skrbeti, da izginjajo kacji pastirji, sem ga izzvala. »Ker so zelo ucinkoviti plenilci,« se je nabrito nasmehnil. Za najuspešnejše plenilce med sesalci veljajo afriški divji psi (90-odstotna uspešnost lova), toda uspešnost lova odraslega kacjega pastirja je 97-odstotna. Licinke, ki živijo v vodi, in odrasli zelo radi posegajo po žuželkah, ki nam trenutno najbolj pijejo kri – komarjih. Americani so v študiji ugotovili, da kacji pastir v povprecju poje okoli sto komar­jev na dan. Ohranjanje kacjih pastirjev je torej že dober zdravstveni argument, saj je le še vprašanje casa, kdaj se bodo tudi pri nas zacele pojavljati resne bolezni, ki jih prenašajo komarji, je poudaril Damjan. Ceprav se oznaci za tipicnega naravoslov-ca, je po duši tudi družboslovec. »Rad komuniciram, pišem, zato sem se našel v zagovorništvu. Zacutil sem klic. Sem eden redkih biologov, ki že ob branju predpisov vidi težave.« Prvic se je aktiviral leta 2017, ko je bil objavljen osnutek zadnje­ga nacionalnega programa varstva nara­ve. Bes ob vsem, kar je bilo v dokumentu narobe, ga je spodbudil, da je pisal tedanji okoljski ministrici Ireni Majcen. Dobil je odgovor, ki je bil še slabši od dokumenta. Takrat se je odlocil, da se morajo nevladne organizacije s podrocja ohranjanja narave združiti in zahtevati sestanek na ministr­stvu. Z njihovimi pripombami je bil konc­ni dokument boljši od zacetnega, a vseeno slab, me je nasmejal z odgovorom. Nekdanja minister za okolje Simon Zajc, v casu katerega je bil nacionalni program varstva narave sprejet, in minister za na­ravne vire in prostor Uroš Brežan na na­ravovarstvenem podrocju po Damjanovi oceni nista prinesla napredka, Jure Leben pa je odšel prehitro za kakršno koli oceno. Na splošno se »nobena politicna stranka zavarovane vrste, ki jih najmanj po l. 2014 nismo zabeležili zavarovane vrste, ki smo jih zabeležili tudi po l. 2014 druge vrste, ki smo jih zabeležili tudi po l. 2014 Razmerje števila vrst kacjih pastirjev, zabeleženih ali ne, v Sloveniji od leta 2015 dalje glede na varstveni status. (povzeto po: Vinko s sod., 2022, Kacji pastirji in njihova ogroženost, tudi v luci podnebnih sprememb. Trdoživ XI/1) Na podrocju raziskav in ohranjanja kacjih pastirjev je Damjan tudi mednarodno aktiven. Med drugim je bil vpet v izvedbo vec srecanj odonatologov Balkana, leta 2022 pa je v Sloveniji vodil evropski odonatološki kongres (na sliki). (foto: Bastien Louboutin) pri nas ne ukvarja zares z ohranjanjem narave«, opaža Damjan. »Pred zadnjimi volitvami sem prvic resno prebral politicne programe strank. Preprican sem bil, da so glede varstva narave navedle vsaj politicne floskule in populizme, a šokiran sem bil, da vecina ni imela niti teh, vkljucno z Gibanjem Svoboda.« Nad vlado Roberta Goloba le še ni cisto obupal, tudi zato, ker je po naravi op­timist. Še vedno upa, da bo v varstvu biotske pestrosti naredila korak naprej, ceprav ga za zdaj še ni. Takšno oceno si lahko privošci kot clan dveh posvetoval­nih teles ministrstva – sveta za trajno­stni razvoj in varstvo okolja ter sveta za sodelovanje z nevladnimi organizacijami. Z ministrom za naravne vire in prostor Jožetom Novakom smo na obeh svetih sedeli enkrat, šlo je bolj za spoznavna sestanka, pripomni. Sveta pa po njegovih besedah delujeta bolj kot obvešcevalni in Zahvaljujemo se podjetju Delo d.o.o. za dovoljenje objave celotnega prispevka. Ta je bil objavljen v casopisu Delo, 22. 6. 2024, v tiskani in spletni izdaji (glej QR-kodo). Del objavljenega slikovnega gradiva je originalnega, del je dodan. manj kot posvetovalni telesi. Ministrstvo clane o necem obvesti, zadevo lahko po­komentirajo, spremenilo pa se ni nic. Minister Novak je sicer po Damjanovih besedah prvi, ki je priznal, da smo se do-slej v naravovarstvu ukvarjali s stvarmi, h katerim smo zavezani na podlagi evrop­skih direktiv, povsem pa smo zanemarili spoštovanje nacionalne zakonodaje. Po drugi strani pa Damjana skrbijo ministro­ve ideje o zmanjšanju državnega financi­ranja upravljavcem zavarovanih obmocij – direktor naravnega parka naj bi si mo­ral placo ustvariti sam. »Naravni parki so že zdaj financno podhranjeni, da bi izvajali to, za kar so poklicani. Ce bodo dobili še manj denarja, bo šlo z biodiverziteto le še navzdol.« Da, hosta nas ponekod hoce požreti, a tu­di ta ni vec tako zdrava kot nekoc. Urbanisticno oblikovanje: kako lahko pomagajo biologi? Besedilo: Eva Prevec Foto: Eva Prevec (1, 3–7) in Matic Prevec (2) Urbanizacija je med pomembnejšimi vzroki za upad biodiverzitete. S širje­njem naselij se krcijo naravni in pol-naravni ekosistemi, med naselji pa predvsem mesta s seboj prinašajo tudi druge težave, kot na primer višje tem­perature ter onesnaženje zraka in vo­de. Dokazano je, da lahko te probleme nekoliko ublažimo z urbanisticnimi re-šitvami, pri katerih upoštevamo nara­vo, se zgledujemo po njej in po najbolj­ših moceh podpremo naravne procese tudi v mestih. Obenem s tem izboljša-mo bivalno ugodje ljudi in drugih živih bitij v urbanih okoljih. Pri nacrtovanju in oblikovanju urbanih prostorov se mora urbanist vprašati: »Kako naravi zagotoviti prostor v mestu?« V Sloveniji snujejo urbanisti kompleksne zelene sisteme že vec kot štirideset let, vendar pa je bil javni interes za ureja­nje zelenih površin in ohranjanje nara­ve v mestih do preloma tisocletja slabše in manj vsestransko upoštevan kot zdaj, ko se vedno vec ljudi zaveda podneb­nih sprememb in povezave med njimi in zelenimi površinami. Nacrtovalci mest skušajo zelene površine obravnavati cim bolj celostno in jih razumeti kot povezan sistem, kar so bile osrednje teme tudi na letošnji mednarodni konferenci v sklopu priprave Vizije Ljubljana 2045, 11. aprila 2024, kjer so tuji strokovnjaki s podrocja urbanizma in arhitekture med drugim razpravljali tudi o »ohranjanju in razvoju odpornega, dostopnega in povezanega ze­lenega sistema in varovanju kakovostnih bivalnih pogojev vseh živih bitij«. To je te­matika, ki nagovarja tudi biologe, saj brez podpornih bioloških znanj ucinkovito in smiselno reševanje teh izzivov ni možno. Koncept modro-zelene infrastrukture (MZI, tudi zelene infrastrukture) temelji na sonaravnih rešitvah. Z njihovo pomo-cjo se sposobnost narave ter naravnih procesov in prvin uporablja za socasno izboljšanje stanja narave in clovekove­ga bivalnega okolja. Uporablja se tudi za povecanje biodiverzitete in blaženje posledic podnebnih sprememb; npr. za zmanjševanje pregrevanja zraka, tal in vode ter zadrževanja padavinske vode in preprecevanje urbanih poplav, izboljšanje kakovosti vode in tal ter ustvarjanje kakovostnega, zdravega in uporabnega bivalnega okolja (dostopen odprt prostor za regeneracijo, pocitek, rekreacijo …). Tudi v Sloveniji smo lahko v zadnjih letih že zasledili prve dobre prakse urejanja zelenih površin in ozelenjevanja, poveza­ne z vkljucevanjem novih naravnih prvin v mesto. A pri tem moramo biti vendar­le pozorni, da so te nove rešitve res so-naravne, da slonijo na naravnih procesih in so naravi prijazne, in ne, da se kot take le promovirajo. Za boljši vpogled v MZI sem si ogledala primer soseske v sosednji Avstriji; šla sem na ogled soseske Aspern Seestadt na Dunaju. Aspern Seestadt so zaceli nacrtovati leta 2007 in prve stano­valce je soseska, ki je z javnim potniškim prometom povezana s preostalim Duna­jem, sprejela pred približno desetimi leti, njena izgradnja pa še ni povsem zaklju-cena. V prihodnosti naj bi v tem naselju bivalo 25.000 ljudi, delo pa naj bi dobilo kar 20.000 delavcev. MOKRIŠCE V OSRCJU SOSESKE Srce soseske je umetno jezero Asperner See (sl. 1), ki je bilo izkopano in oblikova-no ob gradnji soseske. Napaja se iz pod-talnice, voda pa je dovolj cista za kopanje (izvaja se reden nadzor kakovosti vode). Na sonaravno urejenem obrežju je ure­jeno kopališce, ki mestoma spominja na »divjo plažo v naravi« in vabi prebivalce naselja, naj se poleti ohladijo v vodi ali vsaj posedijo ob pomirjujocem razgledu na vodno površino. Obdajajo ga bogato obrežno zelenje ter regljanje žab in pti-cje šcebetanje. Rastlinje ob jezeru je bi-lo deloma zasajeno po zgledu zarasti na obrežju Donave. Nacrtovano zasaditev vecinoma sestavljajo vrbe razlicnih do-morodnih vrst, trst in šaši, poleg tega pa so na brežinah našle primeren življenjski prostor tudi domorodne mokrišcne vrste, ki uspevajo v bližnji okolici – sem so se razširile same, brez clovekovega posre­dovanja. Ko sta bila vzpostavljena vodni ambient in »rastlinski okvir«, so se nase­lile tudi živali. Biologe navdušujeta pred­vsem velika pestrost nevretencarjev ter gnezdenje vodnih ptic. V jezero so naselili ribi rdeceoko in plošcica. Presenetljivo malo pa je bilo, vsaj v casu mojega obiska sredi poletja 2023, opaziti invazivnih tu­jerodnih rastlinskih vrst – zelo verjetno njihovo razrast preprecuje kompetentno strokovno vzdrževanje. KAJ PA MRCES? Ob misli na stojeco vodo tako blizu do-ma je upravicena skrb, da bi nadlogo za prebivalce lahko predstavljali komarji. V casu svojega obiska teh težav nisem opa­zila. Ugotovila sem, da se izziv v soseski rešuje na ekološki nacin – s pomocjo na­ravnih plenilcev komarjev, torej biodiver­ziteta sama »skrbi« za ravnovesje. Poleg rib, dvoživk in kacjih pastirjev so prisotne tudi razlicne žužkojede ptice in netopirji; torej so plenilci prisotni tako v vodi kot ob njej in med bloki soseske. Opazila sem tudi zanimivo arhitekturno rešitev za podporo lastovkam na študent­skem domu: tu so jim ob oknih uredili gnezdilnice, polkna pa so prilagojena ta­ko, da se ptice ne zaletavajo v stekla (sl. 2). POPENJAVKE NA FASADAH, PERGOLE, BALKONSKA KORITA Rastline na stavbah ne nudijo le pomir­janja in estetskega užitka, pac pa tudi sencijo bivalne prostore, hladijo zrak, nudijo zavetje številnim živim bitjem in jim predstavljajo vir hrane (sl. 3, 4). Prebivalce pritegnejo na primer ptice, ki gnezdijo med zelenjem in jih je mogoce opazovati od blizu, kar z domacega okna ali balkona. Pri izbiri popenjavk (plezalk ali vzpenjavk) so morali v Seestadtu nare­diti kompromis. Ker izvedba ocitno ni bila mogoca z domorodnimi vrstami, so izbra­li tujerodne gojene vrste. Zasaditev na balkonih in terasah ne zahteva dodatnih (potratnih) zalivalnih sistemov, hkrati pa prebivalcem omogoca nekaj možnosti za osebno izražanje in delovanje. Pri odloci­tvi za zasaditev popenjavk bi barva fasade lahko predstavljala težavo, saj se temna fasada tako segreje, da rastlino ovira pri rasti, zato so v Seestadtu izbrali svetlejše odtenke. ZELENE CAKALNICE IN PAŠA ZA OPRAŠEVALCE NA VSAKEM KORAKU Ena od majhnih zanimivosti je t. i. Wartegarten oz. »cakalni vrt« pred am-bulanto v soseski. Gre za ureditev manjše cakalnice na prostem, kjer so klopi za ca­kanje na zdravniški pregled razmešcene med korita z vegetacijo (sl. 5). V koritih je poleg drugega cvetja in grmovnic za­sajena sivka, katere etericno olje ima pri­jeten vonj in deluje pomirjujoce. Cakanje na obisk zdravnika se v takem okolju zdi krajše in manj stresno. Z zasaditvijo pa je hkrati poskrbljeno tudi za opraševalce. Tudi sicer je v soseski veliko prostora na­menjenega medovitim rastlinam (sl. 6, 7). Raznolikost vrst je velika, zasaditev gosta in vecnivojska. Med vrstami je opaziti ta­ko domorodne kot tujerodne vrste (tudi plevele), vsekakor bogata paša za cebele in druge žuželke. Pri drevesih nisem opa­zila, da bi bil izbor vrst povezan s cebeljo pašo, npr. da bi imele prednost medovite Vec o soseski Aspern Seestadt lahko izveste prek priložene QR-kode, opisano tudi v Berilu za trajnostno urejanje prostora (IPoP, 2018). žužkocvetke ali vrste za mano ali da bi bile vrste izbrane tako, da bi cvetele ob razlicnih letnih casih. Prej bi rekla, da se je izbiralo toploljubne, na podnebne spre­membe, urbano klimo in sušo odporne vr­ste in »klasicne« mestne drevesne vrste, kot je na primer platana. Zasajene so bile tako domorodne kot tujerodne drevesne vrste. Primer nakazuje, kako pomembno je pri urbanisticnem nacrtovanju in oblikovanju prostora razumevanje naravnih procesov in prvin za ustvarjanje tako kakovostnega bivalnega okolja kot tudi zdravja in do-brega pocutja ljudi. Nacrtovanje stremi k ohranjanju narave in krepitvi njenih kori­sti za cloveka in njegovo okolje. Za ucin­kovito ozelenjevanje naselij in še posebno za razmisleke o modro-zeleni infrastruk­turi so zgodaj v nacrtovalskem procesu nujno potrebna tudi ekološka oz. biološka znanja. In kaj bi tovrstnega strokovnjaka najverjetneje vprašali urbanisticni nacr­tovalec, krajinski arhitekt in arhitekt kot oblikovalci odprtega prostora in stavb? Ce nanizam nekaj vprašanj, ki so bila biologom, ekologom in krajinskim arhi­tektom že zastavljena: ›Ker bomo imeli v soseski mlako, jezero ali bajer, kaj naj posadimo v okolici, da bo nova voda zaživela kar se da narav-no in bo v svoje okolje pritegnila tudi živali? ›Kako naj nacrtujemo ureditev dna in zasaditev brežin v ekoremediacijskih sistemih, da bodo rastline cistile vodo in tla? ›Katere medonosne rastline so primer-ne za urbano okolje, da se ne posušijo ob prvi suši in da so prilagodljive na cedalje intenzivnejše vplive podnebnih sprememb? ›Katerih rastlin (npr. strupenih, alerge­nih ipd.) ni priporocljivo saditi v okoli-co vrtcev in šol? ›Kako naj vemo, da naše izbrane rastli­ne niso invazivne? ›Katera drevesa, ki so odporna na one-snaženje, najbolje hladijo okolico? ›Ali imajo zeleni nadstreški v mestu sploh kakšen smisel? ›Kakšno površino naj namenimo medo­vitim rastlinam, da ne bodo le za okras, ampak da bo dovolj velika korist za opraševalce v mestu? Strokovnjaki ne nudijo le odgovorov na ta vprašanja, pac pa tudi povsem nova izhodišca za razmisleke in rešitve na poti k ohranjanju in krepitvi biodiverzitete in boljšemu življenju v mestih. Slovenski študentje so spoznavali mahove in lišaje na kvarnerskih otokih Besedilo: Klara Žos, Nejc Bucalo, Aljaž Curk, Gaj Kušar, Lara Marc, Meta Perko Balon, Ajda Stare, Ela Šenk, Žan Lobnik Cimerman, Polona Zalar in Simona Strgulc Krajšek Foto: S. Strgulc Krajšek (1 ,3, 9–11), K. Žos (2, 12), L. Marc (4), Marko Doboš (5 ,7), M. Perko Balon (6), P. Zalar (8), Ž. Lobnik Cimerman (13, 14), A. Curk(15) Med 21. in 25. februarjem 2024 se je skupina devetih študentk in študentov Biotehniške fakultete (BF UL) podala na briološko-lihenološko raziskovanje kvarnerskih otokov Lošinj, Cres in Su­sak. Spremljali so nas mentorici Simo­na Strgulc Krajšek in Polona Zalar ter doktorski študent Žan Lobnik Cimer-man. Ekskurzijo so za clane Srednjee­vropskega združenja briologov in lihe­nologov (Bryologisch-lichenologische Arbeitsgemeinschaft für Mitteleuropa – BLAM) organizirali botaniki iz Hrva­škega botanicnega društva (HBoD). To mednarodno srecanje je bilo organi­zirano z namenom poglobiti poznavanje in se uciti prepoznavanja vrst mahov in lišajev na terenu. Nastanjeni smo bili v Velem Lošinju, od koder smo se vozili na dnevne ekskurzije, ki so jih vodili stro­kovnjaki za razlicne skupine. Spoznali smo številne enoletne vrste mahov, ki jih lahko v sredozemskem obmocju vidimo le pozimi, do zgodnje pomladi. Takrat ti ma-hovi razvijejo spore in propadejo, spore pa v tleh preživijo vroci in sušni del leta. Del slovenske odprave se je pridružil li­henologom in se zacel spoznavati z lišaji, njihovo taksonomijo ter prepoznavanjem in dolocanjem vrst. Lišajem v programu študija Biologije na BF UL ni namenjene veliko pozornosti, zato je bila ta ekskurzi­ja odlicna priložnost za prvi resnejši stik s to zanimivo skupino organizmov. V okviru ekskurzije smo obiskali gozd cr­nike (Quercus ilex) na creškem polotoku Punta Križa, slano mokrišce pri Osorju na Cresu, travnike in grmišca v okolici letališca na Lošinju ter otok Susak, ki je poseben zaradi svoje pešcene kamninske podlage. Zanimali so nas tudi mahovi in lišaji v naseljih, nekajkrat smo zašli tudi na kakšno njivo ali v vinograd in celo na zelenico bencinske crpalke v Malem Loši­nju, ki jo je zaradi pestre mahovne flore obiskalo kar nekaj skupin briologov. Spo­znali smo številne vrste mahov in lišajev, mnoge izmed njih redke in ogrožene, in jih popisali. Otok Susak, na katerem smo preživeli en dan, je bil pred našim priho­dom še prakticno neraziskan. Zabeleženi sta bili le po dve vrsti mahov in lišajev, za-to je bil vsak nov podatek za ta otok zani­miv in pomembna dopolnitev poznavanja mahov in lišajev na Hrvaškem. Mahovi in lišaji sta taksonomsko popol­noma razlicni skupini, ki pa naseljujeta podobna življenjska okolja, zato ju pogo-sto proucujemo v okviru skupnih društev, kakršno je tudi BLAM. Lišaje uvršcamo med glive, vendar so v tej skupini poseb­nost, saj živijo izkljucno v sožitju z algami ali s cianobakterijami. V bogati lišajski terminologiji glivne partnerje imenuje-mo mikobionti, medtem ko fotosintetsko aktivne organizme v tem sožitju, alge ali cianobakterije, imenujemo fotobionti ali fikobionti. Zanimivo je, da ime lišaja nosi ime mikobionta. Mahovi pa spadajo med rastline in so se­strska skupina cevnicam, med katere so-dijo praprotnice in semenke. So izjemno raznolika skupina organizmov, ki jo deli-mo v tri poddebla: rogovnjake, jetrenjake in listnate mahove. PREDSTAVITEV IZBRANIH VRST LIŠAJEV Cladonia je vrstno in morfološko zelo pe­ster rod lišajev. Steljke so variabilne tudi znotraj vrst, saj je njihova oblika odvisna od mikroklime, v kateri lišaj uspeva. V ro­du uspevajo grmicasto razrasli, listasti in luskasti lišaji. Iz listaste ali luskaste stelj­ke izrastejo votli in pokoncni peclji pode­ciji, ki nosijo cašasto oblikovana plodišca (apotecije) ali pa piknidije za nespolno razmnoževanje. V apotecijih se razvijejo aski, ki obicajno vsebujejo osem prepro­sto oblikovanih brezbarvnih spor. Ena najbolj prepoznavnih vrst tega rodu je jelenov lišaj (C. rangiferina). Uporabljajo jo za proizvodnjo antibiotikov in alkoho-la, pogosto pa ta lišaj vidimo pobarvan in uporabljen kot »okrasni mah« v cvetlicar­stvu. Vrsta, ki je ujela veliko pozornost na terenu na Lošinju, je C. pyxidata. Pogosta je na lubju, kamnih ter zidovih. Ustrezajo ji bolj suha rastišca in celo mivkasta pod-laga. Prepoznamo jo po luskasti steljki, ki je na spodnji strani navadno bela, ter po cašastih podecijih, v katerih najdemo gladke in sijoce granule (sl. 4). Ime vrste izvira iz stare legende, da iz podecijev ob zori vilinci pijejo jutranjo roso. Vrsto so vcasih uporabljali kot zdravilo za oslovski kašelj. Lepraria finkii se z razlogom v anglešci­ni imenuje Fluffy Dust Lichen, saj je videti kot bombažast posip (sl. 5). Spada med leprozne lišaje, za katere je znacilen pra­hu podoben in nepovezan talus. Lahko je bledo sivkaste do modrozelene barve, po­vršina je neenakomerna in sestavljena iz manjših in vecjih soredijev, skupkov celic glive in alge, s katerimi se lišaj vegetativ-no razmnožuje in razširja. Po naštetih la-stnostih in bolj izrazitem robu steljke je L. finkii dokaj enostavno prepoznavna v primerjavi z ostalimi vrstami tega rodu. Raste lahko v razlicnih okoljih, na dreve­sih, deblih, mahovih in tudi na tleh, zaradi cesar je v Evropi zelo pogosta. Rod Flavoparmelia, ki so ga premestili iz rodu Parmelia, v Evropi zastopata dve vrsti, in sicer nagubana parmelija (F. ca-perata) in F. soredians. Vrsti sta si po­dobni, obe imata rumenozeleno listasto steljko (talus), ki se dokaj tesno prilega podlagi. Razlikujemo ju lahko po tem, da F. soredians deluje bolj stisnjena skupaj in je bolj na drobno nagubana, ima tudi manjše režnje (sl. 6). Najlažje ju razloci-mo, ko rasteta druga ob drugi, sicer pa ju je treba dolociti po drugih znakih. Rasteta lahko na drevesih in kamnih, tudi na bolj kisli podlagi. Uspevanje teh dveh vrst na Cresu nakazuje neokrnjenost rastišca, saj sta vrsti obcutljivi na prisotnost nitratov. Lecidella elaeochroma je skorjasti lišaj olivnih odtenkov (od bolj rumeno- do zelenosive), na kar kaže tudi njen vrstni pridevek, ki pomeni olivno obarvana. Li-šaj je pogosto potresen s crnimi skledi-castimi apoteciji s premerom okoli enega milimetra (sl. 7). Raste na gladkem lubju in lesenih ograjah. Lišaji, rastoci na številnih kamnitih povr­šinah hrvaških otokov, od skal na obali do stoletja starih kamnitih ograd, nakazujejo njihovo pionirsko vlogo. Zaradi sobivanja dveh organizmov znotraj lišajske steljke lahko botrujejo skrajnostnim razmeram na teh izpostavljenih površinah. Ekstre­mno sušo, visoke temperature in UV-se­vanje bi posamezni organizmi le stežka prenesli. Eden izmed lišajev tovrstnih rastišc je vrsta Kuettlingeria erythro­carpa, znacilna predvsem za Sredozemlje in za toplejše predele submediteran­skega pasu. Rod Kuettlingeria uspeva na apnencastih kamninah in si obicajno deli substrat s številnimi drugimi vrstami li­šajev (sl. 8). Za vrsto K. erythrocarpa je znacilna skorjasta, kredasto bela steljka premera do 5 cm, v sredini pa so temno do rjastordeci diskasti apoteciji s svetlej­šim robom, veliki od 0,5 do 2 mm (sl. 8). Bela barva steljke je posledica prisotnosti kristalov kalcijevega karbonata, ki jih na površino izloca gliva. Lišaj smo opazili na vodoravni površini skale, kar tudi opisu­jejo kot najustreznejše mesto za to vrsto. Lahko recemo, da je pravi ekstremofil, saj raste na substratih z visoko vrednostjo pH na zelo sušnih mestih z mocnim nepo­srednim soncnim obsevanjem. Italijanski lihenologi so uvedli indeks poleotoleran­ce, tj. tolerance lišajev na cloveške aktiv­nosti, ki uvršca vrsto K. erythrocarpa med tiste, ki uspevajo v neokrnjenih, pa tudi v zmerno motenih okoljih, kot so npr. kme­tijska obmocja. PREDSTAVITEV IZBRANIH VRST MAHOV Že prvi dan smo na poti do jame z imenom Jami na Sredi v gozdu crnike našli jetre­njak iz rodu Fossombronia. Prepoznali smo ga po sporofitu s kratko seto z ble­ 10 šceco okroglo crno pušico. Steljka ima ze-lo kratko (okrog 15 mm) poleglo stebel­ce, rob pa je oblikovan v listom podobne krpe, ki so nagubane in obrnjene navzgor, da je jetrenjak pod rocno lupo videti kot drobna solata. Za rod so znacilni tudi vijo-licasto obarvani rizoidi. V Evropi uspeva 14 vrst iz tega rodu, ki se delno razlikujejo po vrsti habitata, ekologiji ter po velikosti in intenzivnosti barve steljke. Zanesljivo pa jih lahko locimo le mikroskopsko na podlagi zrelih spor. Na ekskurziji smo na vseh treh otokih zabeležili v Sredozemlju pogosto vrsto F. caespitiformis, ki uspeva na golih tleh na karbonatni podlagi (sl. 9). Sredozemska zima, za katero so znacilne zmerne temperature in veliko padavin, nam je omogocila, da smo našli tudi pre­cej predstavnikov rozetastih jetrenjakov (Riccia). V Evropi lahko najdemo okoli 40 vrst tega rodu kompleksnih steljkastih je­trenjakov, ki najpogosteje rastejo na goli zemlji ali pa kar na pohojenih poteh, kjer druge rastline ne uspejo rasti. Nekatere vrste, kot je plavajoci rozetasti jetrenjak (R. fluitans), pa rastejo celo v vodi in se uporabljajo tudi v akvaristiki. Ekskurzije so se udeležili tudi briologi z Univerze v Gradcu, kjer se raziskovalno ukvarjajo s tem zahtevnim rodom jetrenjakov. Z nji­hovo pomocjo smo našli in dolocili kar de-vet vrst: modrozeleni rozetasti jetrenjak (R. glauca), žlebasti rozetasti jetrenjak (R. sorocarpa), R. crystallina, R. ciliata, crnikasti rozetasti jetrenjak (R. nigrella), R. crozalsii, R. macrocarpa, R. bicarinata in R. beyrichiana. Za dolocitev vrste nuj-no potrebujemo zrele spore, saj so le na njih dovolj zanesljivi dolocevalni znaki, le redke vrste so prepoznavne že na terenu. Crnikasti rozetasti jetrenjak (R. nigrella; sl. 10) ima znacilno crno obrobljene po­ganjke, R. ciliata ima po poganjkih mnogo laskov, R. sorocarpa ima po sredini vsake­ga roglja globoko zajedo, njen rob pa ima znacilen urejen vzorec, vrsta R. crystallina pa se, kot pove tudi ime, znacilno svetlika. Zelo zanimiv rod jetrenjakov je Sphae­rocarpos. Na terenu obicajno opazimo ženske rastline, ki zrastejo v plošcato rozeto, veliko le nekaj vec od centimetra. Njen najbolj prepoznavni del so balo­naste strukture, ki obdajajo ženske ga­metangije in, kasneje, sporofite (sl. 12). Moške rastline so še manjše, velike le do pol centimetra, ovoji gametangijev pa so Aschisma carniolicum iz bližine letališca na Lošinju. Klasicno nahajališce vrste je pri Postojni, vendar vrste po letu 1807 v Sloveniji nismo vec zabeležili. steklenicastih oblik. V Evropi uspevajo le tri vrste, mi pa smo našli vrsto S. michelii, ki ima bodicasto površino spor. Ta vrsta, kot tudi druge vrste tega rodu, potrebuje odprt habitat z neposredno osvetlitvijo, zato uspeva na njivah, poteh, obrežjih rek ipd. Mi smo jo našli na zelenici bencinske crpalke na Lošinju (sl. 3) ter v vinogradu na Susaku. Uspeva vecinoma pozimi, ko je dovolj vlage, nato pa ob izsušitvi propade in se ohrani v obliki spor. Vrsta ne prene­se sencenja, zato rastline propadejo, ce jo prerastejo druge rastline. Vrste tega rodu bi lahko uspevale tudi na slovenski obali. Phymatoceros bulbiculosus je edini ro­govnjak, ki smo ga našli na ekskurziji na Lošinj. Vrsta raste na sencnih obmocjih na vlažnih tleh, ki so v toplejših mesecih bolj suha, in je najbolj razširjena v Sredoze­mlju, a uspeva tudi v Severni in Južni Ame-riki. Za to vrsto je znacilna gladka steljka, s katere na ventralni strani izrašcajo go­moljcki, spore, ki postopno zorijo v po­koncnih palicastih sporangijih, navadno rumenkaste barve (sl. 13). Vrsta je dvo­domna, kar pomeni, da so moški in ženski gametangiji na locenih rastlinah. Ženske rastline so vecje od moških. Gre za vrsto, ki v Sloveniji še ni bila najdena, je pa njeno uspevanje pri nas verjetno, zato bodimo v prihodnosti še posebej pozorni nanjo in razširimo svoje znanje o mahovih! Ena najzanimivejših najdb ekskurzije je bila najdba mahu vrste Aschisma car-niolicum (sl. 14). Ta vrsta se zagotovo poteguje za naziv najmanjšega mahu na svetu – v resnici je tako majhna, da jo lah­ko opazimo šele z lupo, s prostim ocesom pa lahko tisti z ostrim vidom razlocijo le njene rdeckasto obarvane pušice. Spa-da v družino Pottiaceae, ki je po številu vrst najobsežnejša družina mahov. Vrsta je zanimiva še iz prav posebnega razloga – tipski primerek, na osnovi katerega je 14 bila opisana, je bil nabran v zacetku 19. stoletja pri Orehku pri Postojni, kjer je to-rej klasicno nahajališce (locus classicus) vrste. Vendar pa ta vrsta po letu 1807 v Sloveniji ni bila nikoli vec najdena. Kratek opis vrste, ki sta ga leta 1807 v delu Botanisches Taschenbuch auf das Jahr 1807 pripravila Friedrich Weber in Daniel M. H. Mohr, se glasi tako (op. spr­va je bila vrsta uvršcena v rod Phascum): »Phascum carniolicum Web. et Mohr., foliis oblongo-acuminatis, nervo evanescente, inferioribus patentibus, superioribus erectis; sporangio ovali,« kar v prevodu pomeni: »Phascum carniolicum Web. et Mohr., listi so podolgovati in konicasti, ži-la izginevajoca, spodnji so namešceni pra­vokotno, zgornji pokoncno; sporangij je ovalen.« Pod opisom vrste pa je še opom­ba, ki opisuje tipski primerek: »Strips valde minuta, sloitaria, sparsa, foliis siccitate crispabilibus,« kar pomeni: »Ste­belce je zelo majhno, posamicno, borno, s suhimi zvitimi listi.« Tipski primerek naj bi bil shranjen v Herbariju S, ki domuje v Švedskem prirodoslovnem muzeju. Vrsta je razširjena predvsem v južni Evropi, ne­kaj nahajališc pa je poznanih tudi iz Se-verne in Južne Amerike ter Azije. V Evropi je prepoznana kot ogrožena vrsta. Na ekskurziji smo spoznali veliko zanimi­vih organizmov in zelo zanimive ljudi – od ljubiteljskih poznavalcev mahov in lišajev do univerzitetnih profesorjev, ki so nam dobrovoljno podajali svoje znanje in iz­kušnje. Navdušila nas je njihova strast do teh majhnih, pa vendarle zelo pomemb­nih organizmov. Za proucevanje lišajev in mahov poleg zanimanja ne potrebujemo prav veliko: rocno lupo in fotoaparat. No-bena knjiga in spletna stran pa ne more-ta nadomestiti naših osebnih »trdoživih« izkušenj. In ja, ko bo priložnost, se bomo udeležili naslednje ekskurzije. Za konec predstavljamo še zanimivo vrsto praproti. Asplenium hybridum je endemicna vrsta sršaja, ki uspeva le na nekaterih jadranskih otokih (sl. 15). Klasicno nahajališce je na Lošinju. Uspeva v skalnih razpokah, pogosto kar v kamnitih zidovih v naseljih. Je alotetraploid, ki je nastal v pleistocenu s križanjem navadne slatinke (Ceterach officinarum) po materinski strani (so dec po analizi kloroplastne DNK) in vrste sršaja A. sagitatum po ocetovski strani (sodec po citokemijskih razi skavah) ter podvojitvijo celotnega ge noma. Prepoznamo ga po enostavnih listih, ki izrašcajo v rozeti. Na pogled najbolj spominja na praprot jelenov jezik, a so listi precej manjši in krajši. Za razliko od številnih evropskih držav namenjamo kobilicam (Orthoptera) v Sloveniji žal mnogo premalo razisko­valne in še manj naravovarstvene po­zornosti. Prav posebej to velja za tiste predstavnice te poskocne drušcine, ki so zaradi majhnosti ali specificne bio-logije težje opazne in pogosto spregle­dane. Družina trnovratk (Tetrigidae) sodi v po­dred kobilic kratkotipalcnic (Caelifera) in šteje v Evropi le dober ducat vrst. Gre za zelo majhne, na tleh živece žuželke, ki merijo v dolžino le 8–15 milimetrov, pre­poznamo pa jih po znacilno podaljšanem hrbtnem delu predprsja, t. i. »ovratniku«, ki je kot zašiljen šcit podaljšan preko zad­ka. V Sloveniji je bilo doslej zabeleženih 7 vrst, najredkejša med njimi – in to velja tudi v evropskem merilu – pa je transil­vanska trnovratka (Tetrix transsylvanica). Pri nas je vrsta vkljucena na rdeci seznam in je zavarovana, uvršcena je celo na glo­balni IUCN seznam ogroženih vrst. Namen pricujocega prispevka je na kratko orisati zgodbo o ponovnem odkritju te skrivno­stne vrste pri nas ter prvic predstaviti fo­tografije odraslih živali iz Slovenije. Transilvansko trnovratko je pri nas le­ta 1983 prvic našel znani švicarski or-topterolog Adolf Nadig in o najdbi leta 1991 porocal v prispevku z naslovom »Ein zoogeographisch bemerkenswerter Fund: Mishtshenkotetrix transsylvanica in Slowenien«. Vrsta je bila dotlej namrec znana le iz daljnih romunskih Karpatov, njegova najdba »[…] v bukovem gozdu na strmem, sencnem severnem pobocju Boca […]« pa je bila z zoogeografskega vidi­ka izjemno zanimiva in nepricakovana. Drobno trnovratko sem na Bocu od pre­loma tisocletja naprej že nekajkrat ciljno iskal, a vedno brez uspeha. Natancna lo-kaliteta namrec ni bila podana, oprezanje in stikanje za le centimeter veliko poskoc­no žuželko v širnih bukovih gozdovih nad Poljcanami pa je vedno postreglo le z zvr­hano mero razocaranja. Natanko pred desetletjem je zgodba o transilvanski trnovratki dobila nov zasuk, saj je mladi hrvaški ortopterolog Josip Skejo – danes eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za to družino kobilic – na podlagi materiala iz Hrvaškega prirodo­slovnega muzeja, zbranega v letih 1943 in 1945 v Hrvaškem Zagorju, v reviji Zootaxa opisal za znanost novo podvrsto Tetrix transsylvanica hypsocorypha. Še vec, pred kratkim so hrvaški kolegi z vecletnim obširnim terenskim delom sle­dnjic uspeli dodati nove podatke o njeni razširjenosti in biologiji, vrsto pa so na­šli na Medvednici, Zelinski gori, Ivanšci­ci in Strahinjcici. O izsledkih so preteklo leto porocali v prispevku »Endangered Transsylvanian wingless groundhopper (Tetrix transsylvanica) is not extinct in Croatia and requires urgent protection«, ki je bil objavljen v reviji Natura Croatica. »Oborožen« z novimi informacijami ter podatki o življenjskem okolju in fenologiji vrste sem se v haloške gozdove ponovno odpravil konec maja 2024. Vztrajnost, se­veda zacinjena z nekaj srece, je bila koncno poplacana in v gozdu nedalec od Gruškovja sem slednjic odkril prvo majhno populacijo transilvanske trnovratke. V juniju sem na obmocju med Gruškovjem in Žicami našel še nekaj novih lokalitet te zelo ozko raz­širjene endemicne podvrste, med drugim koncno tudi na Bocu. Vec o novih najdbah transilvanske trnovratke v Sloveniji boste predvidoma lahko prebrali v eni izmed pri­hodnjih številk revije Natura Sloveniae. Simon Robic (1824–1897) – srcni naravoslovec Besedilo: Špela Pungaršek, Mojca Jernejc Kodric, Tea Knapic, Matija Križnar in Simona Strgulc Krajšek Letos mineva 200 let od rojstva Simo­na Robica, duhovnika in naravoslovca, ki je v drugi polovici 19. stoletja zbiral in preuceval fosile, kamnine, mahove, lišaje, glive, polže, hrošce in druge ne­vretencarje, raziskoval jame ter zbiral in prepariral ptice, sesalce in kace. Za­vzemal se je tudi za rabo slovenšcine v naravoslovju in med prvimi predlagal ustanovitev slovenske planinske orga­nizacije. O sebi je zapisal: »[…] vedno nemiren, kedar sem doma, vesel le, ke­dar sem na prostem pod milem bogom, nikjer pa popolnoma zadovoljen, ker nenasitljivo srce moje povsod cuti ne­ko mi nerazumno praznoto, in mislim, da pred ne bo mirno, dokler ne bo v hladnem grobu pocivalo. Ravno zato si išcem vedrenja v cudo polni mili naravi in ako le morem, jo iz dolgocasne sobice svojega stanovanja kam potegnem.« Robic je ob svoji portretni fotografiji med drugim leta 1895 zapisal: »Dal sem se fotografirati, ko sem služboval v Borovnici, in takrat, kakor vidite, sem bil še cvrst decko, a sedaj sem že skremžan starec. Na fo­tografiji vidite embleme, kažoce, s cim sem se takrat pecal v naziru prirodoslovja. Pri levi nogi na tleh leži nagacena lisica, zgorej na mizi stoji nagacen sokol*, poleg njega je okostje pticevo, na mizi polž in žužek; na desni strani pa posoda s cvetlicami, kar predocu­je rastlinstvo ali botaniko ... Pisano 8. dne vinotoka l. 1895.« (vir: Dom in svet, 1897,10/9:257, 288) (*opomba: dejansko gre za preparat kanje) Simon Robic se je rodil 11. 2. 1824 v Kranjski Gori. Že v mladosti se je zanimal za fosile in rastline. Gimnazijo je obisko-val v Ljubljani in še kot dijak zacel pre­risovati in prepisovati nemški ucbenik za botaniko, ki je obsegal kar 375 strani in okoli 500 ilustracij. Delo je koncal šele po šestih letih, ko je v Ljubljani dokoncal študij bogoslužja. Kot duhovnik je delal v Metliki, Loškem Potoku, Dobu, Preddvo­ru, Borovnici, Šencurju, na Olševku in na koncu najdlje ostal na Šenturški Gori, kjer je tudi pokopan. Umrl je 7. 3. 1897. Robic je poznal vsaj deset vodoravnih jam, ki jih je pogosto obiskoval in v njih raziskoval tako fosilne ostanke živali kot tudi še živeco jamsko favno. V Mokriški jami je tako našel lobanjo jamskega med-veda (Ursus spelaeus) in jo poslal tedanje-mu kustosu Deželnega muzeja za Kranj­sko Karlu Dežmanu (1821–1889). Še danes jo hrani Prirodoslovni muzej Slove­nije, kjer se nahaja vecina Robicevih zbirk (sl. A). Med njimi je tudi paleontološka zbirka z vec kot tristo primerki fosilov. V okolici Moravc je Robic zbiral fosilne zobe morskih psov, našel pa je tudi miocensko rakovico Tasadia carniolica, ki jo je leta 1884 kot novo vrsto po Robicevih primer-kih opisal dunajski paleontolog Alexan­der Bittner (1850–1902). Leta 2008 so paleontologi v Tunjiškem gricevju odkrili ostanek miocenskega kacjega pastirja in ga v cast Robicu imenovali Sloveniatrum robici. Robicevo prirodopisno delovanje je bilo prvotno osredotoceno na jame in jamsko favno, deloma na botaniko. Iz pisem lah­ko preberemo, da se je posvetil predvsem hrošcem. Hrošce v jamah je nabiral z roko ali pa je nastavljal steklenicke s pastmi, ki jih je redno pregledoval. Zelo si je želel kupiti podoben pribor in literaturo, kot jo je videl pri drugih entomologih, a de­narja mu je zmeraj primanjkovalo. Zaradi pomanjkanja ustrezne literature se je pri dolocanju posameznih primerkov hrošcev povezoval z domacimi in tujimi strokov­njaki, kot so Jožef Stussiner (1850–1917), Gustav Joseph (1828–1891) ter Josef Müller (1880–1964). Kasneje se je zani­mal predvsem za polže: »Polži, te nesrecne mrcine – ti gumpci [...]« Tudi pri urejanju in determinaciji malakološkega materiala je bil v tesnem stiku s tujimi strokovnja­ki. Pogosto je komuniciral z znanstveniki z Dunaja, kjer je njegov malakološki ma­terial vecinoma dolocal Emil Marenzeller (1845–1918). Po Robicu je bila poimenovana vrsta jamskega hrošca Ceuthmonocharis robici (sl. B), ki ga je odkril v jami Ihanšici pri Ihanu. Kot malakolog je odkril deset no-vih vrst mehkužcev, od katerih se jih pet imenuje po njem, ter na Kranjskem živeco vrsto školjke z biserom. Bil je izredno vesel, ko so po njem ime­novali polža brez hišice »Amalia Robici«, ki ima danes znanstveno ime Tandonia robici. O najdbi nove vrste, ki nosi slo­vensko ime robicev grebenar, je porocal v tedanjih Novicah, a ni povedal, da je poimenovana po njem, zapisal je le: »[…] porocili so to Amalijo z nekim polžarjem, ki se ne sme ženiti.« Njegovi primerki so se ohranili v Prirodoslovnem muzeju Slove­nije, kjer so bili v preteklosti razporejeni v druge zbirke in niso loceni kot samo­stojna enota. Prepariral je tudi ptice, sesalce in kace. Njegovi skeleti ptic so še danes na ogled BC Jamski hrošc Ceuthmonocharis robici, poimenovan po Simonu Robicu, ki ga je prvi našel v jami Ihanšica (B), ter entomološka škatla, v kateri najdemo tudi hrošce iz Robiceve zbirke (C). (foto: Tea Knapic) na stalni razstavi v Prirodoslovnem mu-zeju Slovenije (sl. D). Bil je kriticen do pobijanja nestrupenih kac, strupene pa naj bi »gojil« kar v trnovju na svojem vrtu za župnišcem in jih shranjene v alkoholu nudil uciteljem: »Nestrupenih kac si pac lahko nalovi vsak ucitelj sam, ker ni se mu bati kakega zla. [...] S strupenimi modrasi pa rad postrežem jaz vsakemu, kdor jih poželi imeti in jih noce sam loviti.« Ceprav se je Robic sprva zanimal tudi za cvetnice in v odkup ponujal celo svoj herbarij planinskih rastlin, se je kasneje povsem posvetil necvetnicam in glivam, oz. tajnocvetkam, kot jih je sam imeno-val. Vneto je zbiral mahove, a za njihovo dolocanje ni imel primerne opreme in li­terature. Zato je sprva za pomoc pri dolo-canju prosil Karla Dežmana, nato pa si je kar sam iz vec lec izdelal mikroskop. Bil je v stikih z vodilnima strokovnjakoma za mahove – Johannom Breidlerjem (1828– 1913) in Jacobom Juratzko (1821–1878). Ko je Robic v dobliškem jarku našel še neznan mah in ga poslal Zoološko-bota-nicnemu društvu na Dunaj, sta Breidler in Beck rastlino opisala kot novo vrsto novega rodu iz družine Seligeriaceae in jo imenovala po kranjski – Trochobryum E V dobliškem jarku je Robic našel mah, ki so ga opisali kot novo vrsto in poimenovali po Kranjski – Trochobryum carniolicum (danes Seligeria carni­olica). Na fotografiji je nabirek iz Robicevega her-barija, shranjen v Herbariju LJU. (foto: Andrej Martincic) carniolicum (danes Seligeria carniolica; sl. E). Robica je Breidler celo obiskal in skupaj sta jo iz Kranjske Gore mahnila cez Vršic v Trento ter od tam cez Luknjo nazaj v Vrata in Mojstrano, med potjo pa nabirala material za v botanicno škatlo. Robicev herbarij mahov se danes nahaja v Herbariju Univerze v Ljubljani (LJU), njegov album mahov s 103 vrstami pa je shranjen v herbariju Prirodoslovnega muzeja Slovenije (LJM). Poleg mahov je bil Robic navdušen zbira­lec lišajev (sl. F) in mikromicet – gliv, ki tvorijo mikroskopsko majhne trosnjake. Vecinoma gre za rje in sneti, ki zajedajo rastline. Robic jih je zbral in uredil v her-barijski obliki (sl. G) in kot zbirko gliv v vžigalicnih škatlicah (sl. H). Med temi pri­merki se nahaja tudi gliva Leptopshaeria rhemiana, ki jo je Robic prvi opazil na od­mrlih listih navadnega bodicnika (Drypis spinosa; sl. I), ki ga je opazoval na Grohatu pri Stranjah, kar je torej klasicno naha­jališce glive. Slednjo je pokazal svojemu prijatelju Wilhelmu Vossu (1849–1895), ki jo je spoznal za novo vrsto in poime­noval po nemškem mikologu Henrichu Rehmu (1828–1916). Robic je našel še štiri vrste gliv, ki jih je kot nove vrste za znanost opisal Voss, dve od njih je poi-menoval po Robicu: Aecidium robicii, ki zajeda kranjski in veliki zali kobulcek (Astrantia carniolica in A. major), in vr­sto Caeoma betonicae, ki zajeda Jacquinov cistec (Betonica alopecurus). Neznane vr­ste gliv je Robic pošiljal tudi Rehmu, ki je nekatere poimenoval po Kranjski: vrsto Stictophacidium carniolicum je Robic opa­zil na lubju rumenega drena (Cornus mas) na župnijskem vrtu, tudi glivo Micropeltis carniolica (danes Ceramothyrium carniolicum), ki zajeda okroglolistno ze­lenko (Pyrola rotundifolia), je Robic prvi opazil na Šenturški Gori, ki je postala kla-sicno nahajališce obeh omenjenih gliv. Vneto je zagovarjal rabo slovenšcine, tu­di v naravoslovju. Ceprav je sprva dobro F Robiceva zbirka lišajev, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije, obsega okoli 250 primerkov. Na fotografiji je zemljevidni skorjevec (Rhisocarpon geographicum), ki ga je Robic nabral leta 1873 na Storžicu. (foto: David Kunc) G sodeloval s Karlom Dežmanom, mu nosil netopirje, kace in mahove, je prav za­radi rabe slovenšcine v clanku o naravi Borovnice z njim prišel v spor. Dežman je menil, da bi morali takšne clanke pi-sati v nemšcini: »Ah, dajte no, kdo pa bo bral slovenšcino!« Mnenja sta si naravo­slovca izmenjala kar preko casopisnih clankov. Dežman je Robica oznacil za naravoslovnega mucenika, Robic pa mu ni ostal dolžan. Svoj zapis je zakljucil z bese­dami: »Al gospodine Deschmann! Vse Vaše oviranje in zaviranje je zastonj – Slovenec živi in hoce živeti in kaže to z delovanjem svojim cedalje bolj vsako leto. Zavirajte narodno delovanje kakor koli: zadnja ura H Del Robiceve zbirke gliv je urejen v približno šest­sto vžigalicnih škatlic, ki so razporejene v deset nizkih škatel. (foto: Ciril Mlinar Cic) I Ko je bival na Šenturški Gori, je Robic pogosto za­hajal v gore. Povzpel se je na Kalški greben, Veliko planino in Storžic, veckrat je bil na Grintovcu. Na enem izmed svojih potovanj je našel tudi novo na­hajališce navadnega bodicnika (Drypis spinosa) v Kamniško-Savinjskih Alpah – v Roblekovem kotu v bližini doline Kokre. Sicer bodicnik v naših Al-pah doseže svojo severno mejo razširjenosti, bolj pogost je na grušcu na krasu, v Dinaridih in ob Ja­dranski obali. (foto: Klemen Završnik) vam kljenka! Slovenci hocejo slovstvo svoje emancipirati nemške more.« Svoje zbirke je Robic podaril številnim šolam v Sloveniji za izobraževalne name-ne, nekatere pa je nudil tudi za odkup. V Novicah je že leta 1862 objavil oglas, v katerem je zapisal: »Ker me tako pagosto, daljec in na vedno slabše službe potiskajo, sem primoran svojo lepo naravoslovno naberko prodati, ktera obsega: okoli 100 dobro napravljenih (prepariranih) ticev iz mnogo plemen, nekaj cveteronogatih živali, 30 krasnih ticjih hrodjev ali škeletov, blizo 4000 žužkov ali kebrckov skorej iz vseh plemen; nekaj muh, metuljev, kobilic in polževih hišic in precej obširni herbar zlasti planinskih cvetlic.« Želel si je, da bi njegove najlepše zbirke koncale v Deželnem muzeju za Kranjsko, kar se je dejansko zgodilo. Muzej je njegove zbir­ke po sklepu deželnega odbora 28. aprila 1893 odkupil za 1.500 goldinarjev, ki pa jih je Robic namenil za svoj dijaški sklad, s katerim je želel revnejšim otrokom omo-gociti šolanje. Danes je vecina Robicevih naravoslovnih zbirk varno shranjena v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, enem od naslednikov Deželnega muzeja za Kranjsko. DLAKAVI NOSOROG V SLOVENIJI, KONCNO! Besedilo in foto: Matija Križnar Lansko poletje je v Prirodoslovni muzej Slovenije zašel betežen gospod in v roki držal vecji zob. Že takoj ob pogledu na zob smo predvidevali, da pripada vecjemu, verjetno ledenodobnemu se­salcu. Nismo se zmotili, toda še vecje presenecenje nas je cakalo, ko smo ugotovili, da pripada dlakavemu nosorogu (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)). Ostanek zoba smo pripisali zgornjemu levemu cetrtemu licniku (premolarju) dokaj mladega nosoroga. Poleg te izjemne paleontološke vrednosti se je za zobom skrivala tudi osebna zgodba, ki se je dogajala že daljnega leta 1949. Ta-krat je bil najditelj v delovnem taborišcu Strnišce pri Ptuju (da­nes del Kidricevega) in je med delom v bližnjem peskokopu zob odkril nekaj metrov globoko v dravskem produ. Tako smo dobrih sedem desetletij cakali še na zadnji ostanek hladnodobnih sesal­cev pri nas, kamor sodita še mamut in severni jelen. Zagotovo pa zob dlakavega nosoroga iz prodne jame sodi med dragoceno paleontološko dedišcino na Slovenskem. ZBIRKA VELIKEGA LEŠCURJA: PRICEVANJE O OGROŽENI VRSTI Besedilo in foto: Tea Knapic Veliki lešcur (Pinna nobilis) je endemicna školjka v Sredozem­skem morju. Ceprav je v preteklosti skoraj izumrl zaradi preko­mernega nabiranja za prehrano, športni ribolov in okras, se je po uvedbi varstvenih ukrepov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja njegova populacija obcutno povecala. Vendar se je ta uspešna zgodba naravovarstva v zadnjih letih prelevila v tragi-cen primer množicnega pogina. Glavni povzrocitelj je zajedavec Haplosporidium pinnae, ki je opustošil populacijo velikega le­šcurja po celotnem Sredozemskem morju, vkljucno s slovensko obalo, kjer smo množicen pogin zaceli opažati v letu 2020. Prirodoslovni muzej Slovenije je prepoznal nujnost ohranjanja in dokumentiranja te ogrožene vrste ter pridobil dovoljenje za zbiranje lupin poginulih velikih lešcurjev. Dragocena zbirka, ki je vkljucena v Študijsko zbirko konhilij, trenutno obsega 86 evi­dentiranih enot lupin, zbranih pri nas po pricetku množicnega pogina, ter vkljucuje primerke vseh starosti, nabrane vzdolž ce­lotne slovenske obale, in se še dopolnjuje. Pomen te zbirke je vecplasten. Znanstvenikom omogoca razi­skovanje vzrokov in posledic masovnega pogina ter analizo bioloških in okoljskih dejavnikov, ki so prispevali k propadu vrste. Poleg tega služi kot neprecenljiv arhiv naravne dedišcine, saj predstavlja dokumentacijo vrste, ki je na robu izumrtja. Del zbirke je v muzeju na ogled javnosti v okviru razstave Biološka vitrina cetrtletja, kjer obiskovalce osvešca o usodi te vrste in po-menu njenega ohranjanja. Zbirka velikega lešcurja ni zgolj zbirka lupin, temvec je pomem­ben opomin na krhkost naravnega sveta in pomen trajnostnega ravnanja z našimi naravnimi viri. Ali bomo velikega lešcurja še lahko obcudovali v njegovem naravnem okolju, bo pokazal cas, a ta zbirka bo zagotovo ostala prica njegovemu obstoju. Na terenu nabrane lupine poginulih velikih lešcurjev je treba pripraviti za traj-no hranjenje v muzejskih zbirkah, kar vkljucuje spiranje, razsoljevanje in suše­nje. Prikazan je del zbirke, nabrane avgusta 2020 v Bernardinu, ki je v postopku razsoljevanja. Fotoživ Svoje fotografije za naslednjo izdajo lahko pošljete do 20. novembra 2024 na bilten.trdoziv@gmail.com. Avtorju fotografije sta pripisana še približen kraj in datum posnetka. Samec in samica barjanske deve (Aeshna juncea) sta v paritve­nem koleslju poiskala trenutek pocitka na vejici rušja (Pinus mugo). Še v prvi polovici preteklega desetletja so bile populacije vrste na Pohorju v dobrem stanju. Kako kaže barjanski devi v Sloveniji danes, ne vemo, saj se monitoring kacjih pastirjev pri nas žal ne izvaja. Drugod po Evropi odonatologi beležijo znaten upad njene številcnosti in razširjenosti. (foto: Matjaž Bedjanic, 11. 9. 1999, Pohorje – Crno jezero) Visokogorski kali so poleg mnogih drugih živali tudi življenjski prostor kacjih pastirjev in pup-kov. Slika ponazarja iznajdljivost samice planinskega pupka (Ichthyosaura alpestris), ki je jajca ob odsotnosti vegetacije v kalu premeteno zavila v lev zelenomodre deve (Aeshna cyanea). Lev z jajci je bil za namen fotografije vzet iz vode. (foto: Nik Šabeder, 14. 7. 2024, Ratitovec) Jamarski tim Garnim & Tim slavnega Društva za raziskovanje jam Ljubljana je v Breznu v Brdih nad Lipanco na minus 40 m globine našel navadno krastaco (Bufo bufo). Nic posebnega za jame, le da je to sedaj najvišji podatek o pojavljanju krastac pri nas, saj je jamski vhod na višini 1.913 m n. m. Leži tudi 300 m višje in 850 m zracne razdalje od najbližjega nam poznanega mrestišca v kalu 100 m SSV od Blejske koce na Planini Lipanca. (foto: Tomaž Kranjc, 19. 7. 2024) OSREDNJA TEMA: Ogroženost kacjih pastirjev v Evropi Besedilo: Damjan Vinko, Geert De Knijf, Magnus Billqvist, Roy van Grunsven, Florent Prunier in Matjaž Bedjanic Poleti je izšel nov rdeci seznam, ki vse­buje celovit pregled varstvenega sta­nja kacjih pastirjev na evropski ravni. Ugotovitve rdecega seznama so poleg prispevka k poznavanju ogroženosti te skupine žuželk v Evropi namenjene tu­di sprejemu ustreznih politik in ohra­nitvenih ukrepov za izboljšanje stanja evropske odonatne favne. Stanje ohranjenosti in ogroženosti vrst je eden najpogosteje uporabljenih kazalnikov za ocenjevanje stanja ekosistemov in nji-hove biotske raznovrstnosti. Na svetovni ravni so glavni vir informacij o nevarnosti izumrtja vrst rdeci seznami Mednarodne zveze za ohranjanje narave in naravnih virov (IUCN). Njihova merila in kategorije so zasnovani tako, da dolocajo relativno tveganje izumrtja vrste, uporabljajo pa jih tudi druge organizacije, države ipd. Glavni namen rdecih seznamov je katalogizirati in izpostaviti vrste glede na njihovo stopnjo ogroženosti. Ti seznami so lahko global-ni, regionalni ali nacionalni. Vrste so na­nje uvršcene v vec kategorij, pri cemer so ogrožene razvršcene kot kriticno ogrožene (CR), prizadete (EN) ali ranljive (VU), v ozi­ru varstva narave pa se smiselno uporablja še kategorija potencialno ogrožene vrste (NT). Za kacje pastirje sta bila na ravni Evrope doslej izdelana dva rdeca seznama, katerih pripravo je podprla Evropska ko­misija, oba v skladu z uveljavljenimi kate­gorijami in merili IUCN. Štirinajst let po prvem evropskem rdecem seznamu kacjih pastirjev sta bili na podlagi novih podatkov in analiz ponovno ocenjeni ogroženost in nevarnost izumrtja kacjih pa-stirjev na evropski ravni in na ravni 27 dr­žav clanic EU. V projekt Measuring the pulse of European biodiversity: European Red List of Dragonflies & Damselflies (Odonata) je bilo vkljucenih vseh 146 vrst kacjih pastir­jev, doslej zabeleženih v Evropi, podrobne analize in ocene pa se osredotocajo na 142 vrst, ki se v Evropi razmnožujejo. Na pod-lagi najboljših razpoložljivih podatkov in analiz predstavlja novi rdeci seznam kljuc­ne informacije o grožnjah kacjim pastirjem ter spoznanja za nacrtovanje ohranjanja in dolocanje prednostnih nalog njihovega varstva v Evropi, zlasti seveda ohranjanja njihovih življenjskih okolij. European Red List of Dragonflies &Damselflies (Odonata) Geert De Knijf, Magnus Billqvist, Roy van Grunsven, Florent Prunier, Damjan Vinko, Aurore T ottet, Vittorio Bellotto, Joanna Clay, David Allen Publikacija Evropski rdeci seznam raznokrilih in enakokrilih kacjih pastirjev (Odonata) je združen izvlecek ocen stanja ogroženosti evropskih kacjih pastirjev (QR-koda spodaj). Naslovnico osrednje publikacije rdecega seznama krasi španski pešce­nec (Onychogomphus cazuma), ki je zadnja za zna­nost opisana vrsta kacjih pastirjev v Evropi (2020). Poznana je le iz desetih vodotokov v Španiji in je ena od 13 vrst kacjih pastirjev, ki jo najdemo zgolj na obmocju držav EU. Pri izdelavi obsežnega štiri leta nastajajocega rdecega seznama so bili uporabljeni favnistic­ni podatki iz obdobja 2000–2020. Za zadnjih deset let tega obdobja so izracunani popu­lacijski trendi vrst v najbolj raziskanih dr­žavah ali trendi pojavnosti vrst v drugih. Za oceno stanja vrst sta bili najpogosteje upo­rabljeni merili upad populacij ter zmanjša­nje geografskega obmocja razširjenosti in naseljenosti. Zacasne ocene so bile dogo­vorjene v strokovni skupini, sestavljeni iz prvih petih avtorjev tega prispevka, nato pa posredovane zunanjim strokovnjakom, odonatologom in clanom IUCN, v neodvi-sen pregled in koncni dogovor. Treba je omeniti, da nastanek rdecega se­znama ni zajemal zbiranja podatkov z do-datnim terenskim delom. Ta zelo obsežen in kljucen predpogoj za nastanek rdecega seznama je že moral obstajati, nekaj po za­slugi evropskega atlasa kacjih pastirjev iz leta 2015 in predvsem po zaslugi odonato­logov širom celine, ki so podatke zbrali in jih bili pripravljeni deliti. Rdecega seznama ne bi bilo mogoce pripra­viti brez sodelovanja številnih ljudi, insti­tucij in nevladnih organizacij. Ti smo pri­hajali iz 23 držav. Pri njegovem nastanku smo v vseh korakih, od podatkov in pisanja ocen do strokovnega pregleda, sodelovali tudi slovenski odonatologi. Skupno upamo, da bomo v naslednjem rdecem seznamu za obdobje 2020–2030 lahko porocali o že manj »rdecih številkah«, kot jih predsta­vljamo v nadaljevanju. Glavne rezultate prenovljenega evropskega rdecega seznama kacjih pastirjev predsta­vljajo (i) ocene ogroženosti vsake od vrst kacjih pastirjev, ki se pojavlja v Evropi, vkljucno z obrazložitvami ocen ter zapisi o življenjskem okolju in razširjenosti vrste, populacijah, grožnjah in potrebnih ukre­pih; (ii) osrednja publikacija, ki povzema stanje evropske odonatne favne ter (iii) do­polnjujoca publikacija, v kateri je predsta­vljen nacrt za ohranjanje odonatne favne in zaobjema predlog ohranitvenih ukrepov in ciljev, ki bi jih morali za izboljšanje stanja v naslednjih 5–10 letih izvesti oz. doseci po­samezni naslovljeni deležniki. Izgradnja to-vrstnih nacrtov je novost evropskih rdecih seznamov nasploh, doslej je bil izdelan le za muhe trepetavke, in je pomembna obo­gatitev prizadevanj IUCN. Nacrt med dru­gim odlocevalcem, upravljavcem in nacrto­valcem nudi kljucne napotke za ohranjanje narave, primerne aktualnim izzivom. Vse­kakor zelo pomemben (stranski) rezultat rdecega seznama pa so v mnogih državah, vkljucno s Slovenijo, okrepljene zmogljivo­sti in znanja, tako glede kacjih pastirjev kot izdelave rdecih seznamov, ter še bolj pove­zana evropska odonatološka skupnost. Cetudi je stanje ogroženosti evropskih ka-cjih pastirjev povzeto v osrednji publika­ciji, je bistven pomen in najobsežnejši del rdecega seznama združen v ocenah ogro­ženosti za posamezne vrste, ki so prosto dostopne na spletni strani IUCN. Zaželeno je, da resno delo, bodisi naravovarstveno ali odonatološko, kjerkoli v Evropi, vklju-cuje tudi uporabo informacij iz tega poglo­bljenega kataloga. STANJE VRST Ugotovili smo, da je na evropski rav­ni od 142 vrst kar petina vseh vrst ka-cjih pastirjev ogroženih, tj. ocenjenih kot število vrst A: 137 vrst kacjih pastirjev, ki se pojavljajo in raz­množujejo v državah clanicah EU, glede na kategori­je ogroženosti na ravni EU (CR – kriticno ogrožene, EN – prizadete, VU – ranljive, NT – potencialno ogro­žene, LC – neogrožene). Vec kot tretjina vrst ima sta­tus ogroženih in potencialno ogroženih vrst. kriticno ogroženih (2 vrsti), prizadetih (9 vrst) ali ranljivih (18 vrst); še dodatnih 12 % (17 vrst) je potencialno ogroženih. Neogro­ženih na ravni celine je 92 vrst. Štiri vrste zaradi pomanjkanja podatkov niso uvršce­ne v kategorije ogroženosti (DD), vse te se v Evropi pojavljajo le na njenem skrajnem vzhodnem robu, v Rusiji. Stanje 137 vrst, ki se pojavljajo v EU, je podobno stanju v celotni Evropi (sl. A). Kljub rahlemu povi­šanju števila vrst, zabeleženih v Evropi in v EU, od preteklega rdecega seznama ima na aktualnem rdecem seznamu manjše število vrst status neogroženih vrst. Evidentirane aktualne grožnje kacjim pastirjem niso presenecenje, povzeto so predstavljene v osrednji publikaciji rde-cega seznama in podrobneje naslovljene v ocenah posameznih vrst – predstavljene so že bile tudi v Trdoživu (XI/1). 53 50 40 30 20 10 0 generalisti evtrofne vode oligotrofne temporalne "južni" vodotoki vode vode vodotoki primarno razmnoževalno okolje CR EN VU NT LC DD B: Kategorije ogroženosti po evropskem rdecem seznamu za vseh 142 vrst kacjih pastirjev, ki se pojavljajo in razmnožujejo v Evropi, glede na primarni izbor razmnoževalnega vodnega okolja v Evropi (CR – kriticno ogrožene, EN – prizadete, VU – ranljive, NT – potencialno ogrožene, LC – neogrožene, DD – premalo podatkov za uvrstitev v kategorije ogroženosti). Med evropsko ogroženimi vrstami se jih dobra polovica razmnožuje v vodotokih južne in jugovzhodne Evrope, skoraj cetrtina vrst pa v oligotrofnih vodah. Na ravni Evrope je kar 46 vrst kacjih pa-stirjev ogroženih in potencialno ogroženih, medtem ko je bilo na rdecem seznamu iz leta 2010 takšnih 33 vrst. Povecalo se je zlasti število vrst v kategorijah prizadetih in ranljivih vrst, celo za 50 %. Mnoge »no­ve« ogrožene vrste so znacilne za vodne ekosisteme, revne s hranili, ali majhne oli­gotrofne vode. Skrb vzbujajoce je, da se je stanje kacjih pastirjev v obdobju samo desetih let tako dramaticno poslabšalo. Le 53 vrst ali dobra tretjina (37 %) kaže stabilen populacijski trend na ravni celine, medtem ko je za 43 vrst (30 %) v obdobju 2010–2020 zaznan znaten upad. Trenda 13 vrst (9 %) nismo mogli dolociti, dobra petina (23 %) ali 33 vrst ima pozitiven trend in širijo svoj areal. Ob izdelavi novih ocen stanja ogroženosti vrst smo spoznali, da je izrazito poslabša­nje znacilno tudi za nekatere v preteklosti še pogoste in zelo široko razširjene vrste. Tako tudi navadni kamenjak (Sympetrum vulgatum), ki v marsikaterem jeziku nosi podobno vrstno ime prav zaradi svoje pre­tekle pogostnosti, marsikje postaja cedalje manj »navaden«. Zanj je bil izracunan vsaj 40-% upad števila nahajališc samo v za­dnjem desetletju. Cetudi navadni kamenjak še vedno ni ena redkejših vrst v Evropi, pa je njegov upad dober primer, kako po­membno in potrebno je spremljanje stanja vseh vrst, in ne le najbolj ogroženih. PREDELI EVROPE Z NAJVEC OGROŽENIMI VRSTAMI Najvecje število ogroženih vrst skupaj na dolocenem hidrogeografskem obmocju najdemo v širokem pasu približno od južne Francije do južne Skandinavije in baltskih držav, kjer živi tudi najvec širše razširjenih vrst. Pomembni obmocji vecjega števila ogroženih vrst sta tudi Sredozemlje in Bal­kanski polotok, kjer pa se redkeje pojavlja vec ogroženih vrst skupaj. Tu so namrec prisotne predvsem vrste, vezane na vodo-toke, in vec vrst, ki imajo razmeroma ozko razširjenost. Obmocja z najvec ogroženimi vrstami so sicer povezljiva z ogroženostjo življenjskih okolij, pa tudi z raziskanostjo vrst. ŽIVLJENJSKA OKOLJA Z NAJVEC OGROŽENIMI VRSTAMI Da bi bolje razumeli, katera življenjska okolja kacjih pastirjev so v Evropi najbolj ogrožena, smo posamezne vrste razvrsti­li glede na njihov izbor primarnega raz­množevalnega vodnega okolja (sl. B). Te smo poleg generalistov razdelili še v pet skupin. Vrste primarno tekocih vod smo Na ravni Evrope je kar tretjina vrst kacjih pastirjev ogroženih in potencialno ogroženih (46 vrst). Na obmocju clanic EU je 30 vrst ogroženih, dodatnih 19 vrst je potencialno ogroženih. Stanje kacjih pastirjev se je v obdobju samo 10 let dramaticno poslabšalo. Za vec vrst smo za preteklo desetletje zaznali izgubo tudi vec kot 30 % obmocij njihove pojavnosti v Evropi, v nekaterih državah tudi do 80 %. Razumevanje vzrokov in procesov sprememb v populacijskih trendih in razširje­nosti vrst je temeljnega pomena za njihovo varstvo, cesar se odlocevalci, tudi pri nas, pogosto ne zavedajo. Upad barjanske deve (Aeshna juncea), nekdaj v Evropi široko razširjene in neredke vrste oligotrofnih vodnih ekosistemov, je bil pred­vsem v nižinah severozahodne in severne Evrope, pa tudi na Ceškem, predvsem v zadnjem desetletju hiter in dramaticen. V alpskih predelih gre, kot kaže vsaj za zdaj, vrsti še razmeroma dobro. Barjanska deva dosega v Sloveniji del južne meje sklenjenega obmocja razširjenosti v Evropi. (foto: Geert De Knijf) za poenostavitev razdelili na te, ki se raz­množujejo izkljucno v vodotokih južne in jugovzhodne Evrope (pretežno so to vrste s sredozemsko razširjenostjo), in na vrste drugih vodotokov (v to skupino spadajo tudi vrste, ki se pojavljajo v južni in jugo­vzhodni Evropi, a ne izkljucno). Vrste pri­marno stojecih vod smo razdelili na tiste, ki za razvoj potrebujejo vode z razmeroma nizko vsebnostjo hranil (oligotrofne vode), ali vode, bogate s hranili (evtrofne vode). Tretjo skupino stojecih vod naseljujejo vr­ste, ki se pretežno razmnožujejo v vodnih življenjskih okoljih, ki poleti vsaj delno presahnejo (temporalne vode). Najvec vrst v Evropi se primarno razmno­žuje v evtrofnih vodah, tretjina se jih raz­množuje v vseh tipih vodotokov (reofilne vrste), najmanj je omejenih na temporalne vode. Velika vecina ogroženih in potencial-no ogroženih kacjih pastirjev se razmnožu­je v vodotokih južne in jugovzhodne Evro­pe (48 %) ter v oligotrofnih vodah (28 %). V drugih skupinah je ogroženih ali potenci­alno ogroženih le po nekaj vrst (sl. B). Kar 16 od 29 ogroženih vrst v Evropi je omejenih na t. i. južne vodotoke, še šest jih je potencialno ogroženih. Zlasti v juž­ni Franciji, Španiji in na Portugalskem se številne med njimi pojavljajo v istih poto­kih in rekah, za razliko od ogroženih vrst v jugovzhodni Evropi, ki so vecinoma lokal-no razširjene in se ne pojavljajo sintopno. Najvecje število ogroženih reofilnih vrst je razširjenih prav v jugovzhodni Evropi, naj­vec v Grciji. Druga, precej velika skupina ogroženih vrst kacjih pastirjev je omejena na s hranili revne vode, zlasti na manjše stojece vode, ki so pogosto del vecjih kompleksov tovr­stnih življenjskih okolij. Nanje je vezanih sedem ogroženih in šest potencialno ogro­ženih vrst. Vecina njih je bila nekoc sklenje-no razširjena od južne in srednje Evrope do severne Skandinavije, vendar se je njihovo pojavljanje v zares kratkem obdobju raz- Ogroženi rumeni kamenjak (Sympetrum flaveo­lum) je ena od devetih vrst v Evropi, ki se primarno razmnožujejo v temporalnih vodah (poleti lahko vsaj delno presahnejo). Bojazen pred nadaljnjim velikim upadom vrste je razmeroma velika, saj je v bližnji prihodnosti pricakovati še dolgotrajnejša izsuševanja njegovega razmnoževalnega okolja. (foto: Matjaž Bedjanic) drobilo (fragmentiralo) in zmanjšalo v ve­likih delih celinske Evrope. Najvecje število ogroženih vrst, ki naseljujejo oligotrofna življenjska okolja, je v Belgiji, na Nizozem­skem, v Nemciji, baltskih državah, v južnem delu Skandinavije in v alpskih državah. Šti­ri od njih dosegajo na Balkanu, vkljucujoc Slovenijo, svoj južni rob areala v Evropi. V tej skupini je vec vrst, ki se pogosto po­javljajo skupaj in za katere smo samo v za­dnjem desetletju na ravni Evrope zaznali drasticno izgubo števila nahajališc. Med njimi je barjanska deva (Aeshna juncea), ki je ogrožena zaradi kombinacije dejav­nikov, ki jih podnebne spremembe še po­tencirajo. Ti dejavniki, ki so podobni za vecino ogroženih oligotrofnih vrst, poleg izginjanja primernega življenjskega okolja, predvsem zaradi izsuševanja, kopnenja in zarašcanja, vkljucujejo evtrofikacijo zaradi odlaganja dušika, manjšo razpoložljivost kisika zaradi višjih temperatur vode, pove-cano plenjenje domorodnih toploljubnih in tudi tujerodnih vrst itn. Na podlagi analiz smo ocenili, da je barjanska deva samo v zadnjem desetletju na evropski ravni izgu­bila 60 % znanih nahajališc. Predvideva se, da bo brez primernega ukrepanja ta vrsta v naslednjem desetletju izgubila še nadaljnjo polovico današnjih nahajališc. EVROPSKI ENDEMITI Med 19 evropskimi endemicnimi vrstami kacjih pastirjev je osem ogroženih, štiri so potencialno ogrožene. Najvec ogroženih Najvec vrst kacjih pastirjev v Evropi se primarno razmnožuje v evtrofnih vodah. Med njimi so tri ogrožene, ki se pojavljajo tudi v Sloveniji: rjava deva (Aeshna grandis; levo), kovinski lesketnik (Somatochlora metallica; desno) in navadni kamenjak (Sympetrum vulgatum). (foto: Matjaž Bedjanic) evropskih endemitov najdemo na jugu Bal­kanskega in na Iberskem polotoku. Šest jih je razširjenih zgolj na obmocju držav EU, npr. laški in kretski škratec (Coenagrion castellani, C. intermedium) ter španski pe-šcenec (Onychogomphus cazuma). V Grciji najdemo kar pet ogroženih evropskih ende­mitov, npr. južnega plamenca (Pyrrhosoma elisabethae) in tri grške endemite, poleg še vec drugih evropsko ogroženih vrst, vkljucno z rumenim in modrookim stu­dencarjem (Cordulegaster picta, C. insignis) ter sredozemskim vošcencem (Ceriagrion georgifreyi). Vec evropskih endemitov ima razmero-ma majhno obmocje razširjenosti, kar pa ne velja za obe evropsko endemicni vrsti, ki se pojavljata tudi v Sloveniji – velikega in povirnega studencarja (Cordulegaster heros, C. bidentata). Ti sta na ravni celine neogroženi. Neogrožen je tudi laški stu­dencar (C. trinacriae), endemit Italije. V primerjavi s prejšnjim rdecim seznamom tako ti trije studencarji niso vec uvršceni med evropsko potencialno ogrožene vr­ste. A njihova kategorija ogroženosti se ni spremenila zaradi dejanskega izboljšanja stanja teh vrst v Evropi – le vec podatkov o njihovi razširjenosti je bilo na voljo pri to-kratni oceni, hkrati pa nobenih dokazov o vecjem zmanjšanju števila populacij, in ta­ko te vrste niso dosegle strogih meril IUCN za ohranitev preteklega statusa. Takšno »izboljšanje« kategorije je doletelo tudi vec neendemicnih vrst, npr. košcicnega škratca (Coenagrion ornatum). EVROPSKO VARSTVO VRST Na ravni EU se varstvo kacjih pastirjev krovno ureja z Direktivo o habitatih, ki va­ruje 17 vrst kacjih pastirjev in vec habita­tnih tipov, ki so za kacje pastirje kljucni. A prekrivanja med varstvenimi statusi vrst v skladu z direktivo in statusi na novem evropskem rdecem seznamu, tudi v kon­tekstu evropskih endemitov, je presene­tljivo zelo malo. Direktiva tako ne zajema varstva v Evropi najbolj ogroženih vrst, kar posledicno vodi do delnega neskladja med varstvenimi potrebami in ukrepi. Rdeci se­znam v individualnih ocenah tako podaja strokovni predlog za uvrstitev kar 19 do-datnih vrst v priloge Direktive o habitatih. Od teh je 14 vrst reofilnih. Realno žal ni pricakovati, da bi lahko hitro prišli do po­liticnega soglasja glede vkljucitve novih vrst v priloge omenjene direktive. Zato je toliko pomembnejše, da pricnejo tako Evropska komisija kot evropske države, ce z varstvom kacjih pastirjev mislijo resno, nemudoma vec vlagati v aktivno izvajanje ukrepov za ohranjanje kacjih pastirjev in njihovih življenjskih okolij, kakor tudi v poznavanje njihovega aktualnega stanja. Omenjeni manko prekrivanja Direktive o habitatih in rdecega seznama pa nikakor ne pomeni, da si t. i. vrste Nature 2000 ne zaslužijo nadaljnje varstvene pozornosti. Nekatere od njih so namrec danes v Evro-pi manj ogrožene prav zaradi ukrepanja nekaterih držav v preteklosti. To v tem Številne evropske države (predvsem vecina clanic EU) spremljajo stanje iz branih vrst kacjih pastirjev, le malo pa jih ima organiziran sistematicen pro gram spremljanja celotne odonatne favne. Za varstvo biodiverzitete je ak tualno poznavanje razširjenosti vrst kljucno, bistveno je tudi poznavanje populacijskih trendov in dejavnikov ogrožanja tako na lokalni, nacionalni kot regionalni ravni. Zato je evropski rdeci seznam, med drugim, tudi poziv državam in Evropski komisiji k izvedbi vec raziskav in inventarizacij, zlasti za namen ohranjanja narave. kontekstu ne velja za Slovenijo, kjer na po­drocju varstva kacjih pastirjev te direktive ne upoštevamo primerno (npr. nezadostno upoštevanje predpisov o vrstah s Priloge IV in neizvajanje monitoringov, s cimer smo med clanicami EU v manjšini). V vsej Evropi obstaja velika potreba po ozavešcanju o stanju in potrebnem ukrepanju za kacje pastirje, ki so povezani z oligotrofnimi vodnimi življenjski-mi okolji, kakršna sta tudi obvodna zverca (Lestes sponsa; zgoraj) in barjanski spreletavec (Leucorr­hinia dubia; spodaj), in na splošno za hladnoljubne vrste. Za dolgorocno preživetje teh ogroženih vrst je treba med drugim zaceti izvajati obnovitvene projekte, in to tudi na obmocjih, kjer imajo trenu­tno še stabilne populacije. Kljucnega pomena je, da je vodnatost v tovrstnih okoljih dolgorocno stabil­na. To med drugim otežuje preživetje dreves in gr-movnic ter drugih semenk, ki vdirajo v ta prostor, in obenem omogoca obstoj šotnih mahov. Prepre-citev plenilskega pritiska rib in tujerodnih vrst je nujna. (foto: Matjaž Bedjanic) EVROPSKO OGROŽENE VRSTE V SLOVENIJI Naj zavoljo dodatnega razumevanja prej opisane razdelitve vodnih okolij sprva omenimo nekaj vrst glede na razdelitev izbora primarnih razmnoževalnih okolij, ki se pojavljajo tudi v Sloveniji, in jim pripi­šemo še statuse ogroženosti z evropskega rdecega seznama. Naši vodotoki ne spadajo v skupino t. i. južnih vodotokov, niti ni pri nas prisotnega nobenega evropsko ogro­ženega generalista, zatorej so »naše« vrste razporejene le v preostale štiri skupine. Med vrstami evtrofnih vod so ranljive rjava deva (Aeshna grandis), kovinski lesketnik (Somatochlora metallica) in navadni kame­njak (Sympetrum vulgatum). Med vrstami vodotokov je potencialno ogrožen pasasti kamenjak (S. pedemontanum), med vrsta-mi temporalnih vod pa prizadet rumeni kamenjak (S. flaveolum) in ranljiv stasiti kamenjak (S. depressiusculum). Z osmimi vrstami najštevilcnejšo skupino pri nas zajemajo vrste stojecih voda z manj hra­nili. Med vrstami oligotrofnih življenjskih okolij so kar tri, ki jih v tem tisocletju v Vedeli smo, da so kacji pastirji zlasti glede na hitrost in obseg okoljskih sprememb ce dalje bolj ogroženi. A ce primerjamo sedanji evropski rdeci seznam s preteklim iz leta 2010, opazimo znatno povecanje števila ogroženih vrst, ki je drasticno skoraj za po lovico! Tako velikega povecanja pred pripravo novega rdecega seznama nismo pricako vali. Vrste stojecih vod z manjšo vsebnostjo organskih hranil, predvsem barij v zahodni in srednji Evropi, so se v zadnjem desetletju nenadoma znašle visoko na seznamu ogrože nosti. Slabše stanje je tudi pri velikem številu vrst, vezanih na potoke in reke v južni in jugovzhodni Evropi. Sloveniji nismo vec beležili; to so ranljivi barjanski škratec (Coenagrion hastulatum) ter potencialno ogrožena šotna deva (A. caerulea) in alpski lesketnik (S. alpestris). Od 73 vrst, doslej zabeleženih v Sloveniji, jih je na ravni Evrope ogroženih in poten­cialno ogroženih 16. Ce naštejemo še nekaj v tem poglavju neomenjenih, sta na ravni celine prizadeta barjanska deva (A. juncea) in crni kamenjak (S. danae), ranljiv je bar-janski spreletavec (Leucorrhinia dubia), med potencialno ogroženimi pa sta mahov­na deva (A. subarctica) in obvodna zverca (Lestes sponsa), ki so vse primarno znacil­ne za oligotrofne vode. Za nekatere kacje pastirje navkljub zasta­relemu slovenskemu rdecemu seznamu vemo, da so pri nas bolj ogroženi, kot so na ravni cele Evrope. To npr. velja za ze­leno devo (A. viridis), ki je na ravni celine potencialno ogrožena, ali nosno jezerko (Epitheca bimaculata) in rdecega vošcenca (Ceriagrion tenellum), ki na evropski ravni nista ogrožena. Kakšna bi bila aktualna, v skladu z metodologijo IUCN opredeljena ogroženost kacjih pastirjev pri nas, ne ve-mo. Žal pa vse kaže, da so v le dveh dese­tletjih nekatere vrste tudi pri nas pristale na robu izumrtja ali pa so celo že izginile iz naše favne. POTREBNO JE UKREPANJE Za ustrezno varstvo ogroženih vrst so po­trebne ucinkovite politike in primerno na-crtovano upravljanje življenjskih okolij ta­ko na evropski, nacionalni kot lokalni ravni. Evropska komisija mora sprejeti potrebne ukrepe za ohranjanje ogroženih evropskih kacjih pastirjev, kar vkljucuje prilagoditev mehanizmov financiranja za varstvo in upravljanje ogroženih vrst, sprejem pred­pisov (npr. o minimalnem pretoku vode – t. i. e-flow, ohranitvi ali obnovi ravni vode v oligotrofnih mokrišcih in preprecitvi vnosa hranil vanje), uveljavitev panevropskega indeksa kacjih pastirjev z izvajanjem vse­evropskega spremljanja odonatne favne, skrb za manjše stojece vode, ki jih Vodna direktiva ne zadeva itn. Po vsej Evropi je treba zmanjševanju populacij na robu skle­njenega obmocja razširjenosti v Evropi in izoliranim populacijam posvetiti takojšnjo pozornost. To še posebej velja za najbolj ogrožene vrste na evropski ravni in ogro­žene evropske endemite. Poleg na Evropski komisiji je odgovornost tudi na evropskih državah – te morajo po-leg nacionalno ogroženih vrst prevzeti skrb tudi za evropsko ogrožene vrste, ki se poja­vljajo na njihovem ozemlju. To pa ne sme vkljucevati le s tem povezanega varstva in nacrtovanja na papirju, temvec tudi ustre­zno izvajanje in uveljavljanje (že tudi obsto­jecih) predpisov in potrebnih ohranitvenih ukrepov. V tem znova peša tudi Slovenija, kjer bi država morala nemudoma zaceti vec vlagati v poznavanje stanja biodiverzitete, kakor tudi v aktivno izvajanje strokovno argumentiranih ukrepov za ohranjanje vrst in njihovih življenjskih okolij. Ukrepi, ki se jih pri nas tudi v nekaterih evropsko finan­ciranih projektih izvaja za kacje pastirje in - - brez želenega ucinka! KACJI PASTIRJI KOT BIOINDIKATORJI - k varstvu narave. - - - - gocajo nam oceno - seznam tudi širše poveden in uporaben. NACIONALNI RDECI SEZNAMI Tako rekoc socasno, a vsebinsko nepovezano z evropskim rdecim seznamom, je v Grciji nastajal nov nacionalni rdeci seznam, ki med skoraj 11.500 ocenjenimi vrstami vklju cuje tudi kacje pastirje. Tudi ta je izdelan v skladu s kategorijami in merili IUCN. Grci ja sicer z vidika odonatne favne ne spada med bolj sistematicno raziskane clanice EU, vendarle pa se je z nastajanjem njihovega seznama zgodil (pre)porod nove generacije grških odonatologov. S prenovo nacionalnih rdecih seznamov, ki so v pristojnosti in od govornosti posameznih držav, že zacenjajo ali pa ta že poteka še v nekaterih državah, npr. na Švedskem in v Avstriji. Evropskemu rdecemu seznamu bi morala slediti posodobitev nacionalnih rdecih seznamov. To še kako velja tudi za Slovenijo, saj obstojeci nikakor ne odraža dejanskega stanja ogroženosti kacjih pastirjev pri nas (kot tudi drugih živali, rastlin in gliv). Ker so bile strokovne podlage za slovenski rdeci seznam izdelane pred vec kot dvema desetle tjema, je posodobitev rdecega seznama nujna, zlasti glede na hitrost in obseg okoljskih sprememb, ki se zrcalijo v ugotovitvah evropskega rdecega seznama. Za posodobitev nacionalnega rdecega seznama je potrebna kakovostna inventarizacija celotne odona tne favne, ki bo služila kot podlaga za pravilno naravovarstveno vrednotenje in upra vljanje naše naravne dedišcine ter bo osnova za spremljanje sprememb in uspešnosti naravovarstvenih ukrepov v prihodnjih letih. Ogrožene vrste v Sloveniji v skladu z Zakonom o ohranjanju narave doloci minister, pri stojen za naravo, ki vrste na podlagi strokovnih podlag, za katere je kot del javnih služb odgovoren Zavod RS za varstvo narave, uvrsti na rdece sezname s predpisom. V okviru prenovljenega evropskega rdecega seznama kacjih pastir jev so kot osrednji izdelki nastale ocene ogroženosti vsake od 146 vrst kacjih pastirjev, ki se pojavlja v Evropi (QR-koda), ter publika ciji Measuring the pulse of European biodiversity: European Red List of Dragonflies & Damselflies (Odonata) in Moving from Assessment to Planning for Threatened European Dragonflies, ki ju je izdala Evrop ska komisija. Moc narave za odporna naselja in skupnosti --- - - Kljucna sporocila izhajajo iz znanstvenih spoznanj o pomenu na-rave in naravnih procesov za obvladovanje podnebnih tveganj ter se navezujejo na mednarodna priporocila in smernice za urejanje urbanih zelenih površin in ozelenjevanje urbanega okolja, upošte­vajoc tudi domace razmere. Publikacija dejavnost urejanja javnih zelenih površin umešca med komunalne dejavnosti in javne zelene površine obravnava kot del zelenega sistema in zelene infrastruk­ture ter življenjsko pomembno komunalno infrastrukturo. Ure­janje zelenih in ozelenjenih površin je opredeljeno kot dejavnost kriticnega pomena za odpornost naselij in lokalnih skupnosti na podnebne spremembe ter kot podrocje, na katerem se srecujejo številni interesi strokovnih in lokalnih skupnosti ter obcin, države in posameznikov. Jedro publikacije tvorijo povzetki študij o družbenih, ekoloških in ekonomskih koristih zelenih površin, vkljucno z ekosistemskimi koristmi dreves in koristmi narave, naravnih procesov in posame­znih naravnih prvin, kot so drevesa za blaženje vrocine ter urbanih poplav v urbanem okolju. Dodani so prispevki o pravnem položaju javnih površin in urbanih dreves ter ekološki funkciji lastnine in dve pobudi, državi za zavarovanje dreves v mestih in obcinam za ohranjanje in saditev živih mej. Prva govori o vlogi države, druga pa o pomenu vkljucevanja prebivalcev pri prilagajanju naselij na podnebne spremembe. Delo razkriva, da v urejanju javnih in drugih zelenih površin pod vplivom podnebnih sprememb v urbanem okolju prihaja do izje­mno velikih sprememb, do vecjih potreb in pricakovanj glede do-stopnosti, obsega in kakovosti površin in ureditev ter predvsem tudi glede koristi, ki jih te zagotavljajo lokalnim prebivalcem, naravi, okolju in skupnosti. Aktualni so novi poudarki, strokovno kompetentno varstvo in nega odraslih dreves, sonaravno urejanje odvajanja padavinske vode in preprecevanje urbanih poplav, nove potrebe po zasencenih in vodnatih javnih prostorih, povezovanje koristi javnih in zasebnih zelenih površin in dreves – vse to zah­teva nove nacrtovalske in upravljavske rešitve. Lokalne skupnosti zato potrebujejo tako nova sredstva kot nova znanja ter sodelova­nje prebivalcev in podporo države. Ctivo predstavlja: Maja Simoneti - - -- Osebna izkaznica: NAVADNI NETOPIR (Myotis myotis) Predstavlja: Klara Žos Foto: Simon Zidar (1–4, 6, 7), Aja Zamolo (8, 9) in Maja Zagmajster (5) Navadni netopir (Myotis myotis), ki ga uvršcamo med gladkonose netopirje (Vespertillionidae), je z razponom prhuti do 40 cm eden najvecjih v Sloveniji živecih netopirjev. Obarvanost kožuha na hrbtu je v razlicnih variacijah rjave in v mocnem kontra­stu s smetanovo barvo trebuha (sl. 1). Uhlji so veliki, daljši od 2,5 cm. Po videzu je zelo podoben ostrouhemu netopirju (M. blythii), od njega se razlikuje pred­vsem po dolžini zgornje linije zob, številu gub v uhlju in temnem koncu (piki) na koncu uheljnega poklopca (tragusa) (sl. 2). Samce, ki so poleti samotarji, prav tako najdemo na pod-strešjih, obicajno loceno od samic. Za zatocišca si izbi­rajo jame, rudnike, zvonike (sl. 8), špranje mostov, dreve­sna dupla in netopirnice. Navadni netopir prezimuje tako v jamah (sl. 7) kot tudi v kleteh in rudnikih. Pari se je­seni v vseh zgoraj omenjenih zatocišcih (sl. 6). Navadni netopir je poznan po številnih porodniških kolonijah, v katerih se v tesnih grucah lahko stiska do vec tisoc živali (sl. 3, 4). Izbira si prostorna, topla podstrešja in tudi dovolj tople jame. Na obmocju Slovenije poteka severna meja jamskih kotišc. Za naše navadne netopirke naj bi veljal rek: »Ko cešnje zorijo, navadne netopirke kotijo.« Samica namrec skoti enega mladica med koncem maja in zacetkom junija. Prvih nekaj dni ga skrbno skriva pod svojo prhutjo (sl. 5), kasneje lahko mladici samostojno visijo ob mamah. Prehranjuje se v gozdovih z redko podrastjo (sl. 9), na njivah, sve­že pokošenih travnikih, pašnikih in v sadovnjakih. Med lovom leti nizko in plen pobira s tal. Najpogosteje pleni hrošce (najraje kre­šice) in njihove licinke, prehranjuje pa se tudi s strigami, pajki in z drugimi clenonožci. Vrsto tudi v Sloveniji ogroža unicevanje kotišc, zaradi cesar je 22 % naše populacije ostalo brez tradicionalnega zatocišca, pa tudi uporaba insekticidov in pesticidov. S strani organizacije BatLife Europe je bil navadni netopir razgla­šen za netopirja leta 2024–2025. Vsebinsko porocilo pastirskega projekta Porocilo projekta Trajnostno ohranjanje odpornih alpskih ekosistemov s pastirstvom, ki je potekal med aprilom in oktobrom leta 2023, je objavljeno na spletni strani društva Dinaricum. Do porocila lahko dostopate tudi preko pri­ložene QR-kode. Vabljeni k branju in uporabi porocila za namene nadaljnjega dela na podrocju krepitve pastirstva v Sloveniji. Sofinancer projekta je bila mreža Plan B za Slovenijo v okviru svojega Podnebnega programa, ki sta ga sofinancirala Eko sklad in Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo s sredstvi Sklada za podnebne spremembe. Zapisala: Živa Hanc 48. srecanje entomologov sosednjih dežel V Notranjskem muzeju Postojna smo 19. novembra 2023 organizirali 48. srecanje entomologov sosednjih dežel. Zbralo se je vec kot 50 poslušalcev in gostov iz štirih držav (Slovenije, Avstrije, Hrvaške in Italije), ki so lahko prisluhnili raznolikim entomološkim vsebi­nam. Priceli smo s predavanjem Ala Vrezca o Scopoliju, zacetniku sodobne entomologije na Slovenskem, ob 300. obletnici njegovega rojstva. Nato je Slavko Polak predstavil svoja najnovejša jamarska raziskovanja na Balkanu in iskanje hrošca Bathyscia (Pholeuonella) bosnicola, Stanislav Gomboc pa zanimivosti s podrocja pestre favne metuljev dalmatinskega otoka Šolta. Prvi sklop predavanj je sklenila kacjepastiroslovka Maja Bahor s predavanjem o prvih najdbah ciklamnega telovnikarja (Trithemis annulata) v Sloveniji. Po odmoru s kavo in prigrizki nam je hrvaška kolegica Ana Klarin predstavila raziskave kraških vodotokov na Hrvaškem, s poudarkom na mocvirskih hrošcih (Scirtidae). Pri­mož Glogovcan je govoril o nacinih ohranjanja ciljnih vrst metuljev in nji­hovih življenjskih prostorov v sklopu projekta LIFE-IP NATURA.SI, Maarten de Groot pa o napredku na podrocju poznavanja muh trepetavk v Sloveni­ji v zadnjih letih. Zadnje predavanje srecanja je bilo na temo saproksilnih hrošcev in novih orodij za spremljanje njihovih populacij, kar je predstavila Alenka Žunic Kosi. Po uradnem delu smo druženje podaljšali s skupnim kosilom. Srecanje smo organizirali v SEDŠM v sodelovanju z DPOMS, SOD in Notranjskim muzejem Postojna. Zapisala: Urška Ratajc Zimski terenski vikend na Jelovici Edini zasneženi vikend v januarju 2024 smo clani društva Dinaricum preživeli na Je­lovici. Ker to zimo ni potekal kateri izmed monitoringov velikih zveri, pri katerem bi sodelovali in bili zato osredotoceni na zbiranje neinvazivnih genetskih vzorcev, smo si zimsko sledenje popestrili drugace. Pomerili smo se v terenskem znanju in pozornosti na najrazlicnejše znake prisotnosti gozdnih živali. Tekmovanje smo poimenovali Winter tracing academy. Ekipe so vsaka na svojem obmocju beležile sledi v snegu in bile še bolj pozorne na vzorce gibanja razlicnih živali. Predhodno smo oblikovali tockovnik za razlicne vrste in tipe znakov prisotnosti. Po seštevku tock je zmagovalna ekipa prejela prakticne nagrade. Naslednji dan smo se z namenom natancnejšega lociranja italijan­ske rise Talie, ki se je takrat potikala po Jelovici, vsi skupaj odpravili na teren, da bi poiskali njen plen. S tem podatkom bi raziskovalci Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (ena izmed njih se nam je pridružila na tokratnem terenskem vikendu) v na­daljevanju lažje izvedli odlov in menjavo njene slabo delujoce telemetricne ovratnice. Razdeljeni v ekipe, da smo pokrili cim vecje obmocje, smo poskusili najti njen plen, pri cemer smo bili uspešni. Zapisala: Živa Hanc Prva Morigenos akademija je uspešno zakljucena Društvo Morigenos je uspešno zakljucilo prvi sklop Morigenos akademije, ki je finan­cirana s strani Evropske unije v okviru projekta Impact4values. Od januarja 2024 dalje je na zanimivih tedenskih srecanjih sodelovalo dvajset mladih udeležencev. V tem ob-dobju jim je društvo zagotovilo varno in spodbudno okolje znotraj mentorskega pro-grama. Na zadnjem srecanju so udeleženci postali mentorji mlajšim kolegom, s cimer bodo prispevali k nadaljnjemu izobraževanju mlajših generacij. Srecanja so potekala v Centru za delfine v Piranu in na terenu, v obliki strukturiranih debat in delavnic. Udele­ženci so obravnavali perece in vcasih kontroverzne teme, povezane s clovekovimi pra­vicami, podnebnimi spremembami, okoljevarstvom in aktivnim državljanstvom. Mladi so skozi lastno raziskovanje oblikovali svoja mnenja in se obenem poskušali vživeti v stališca drugih strani. Zapisala: Lorena Žikovic Izvoljeno novo vodstvo DPOMS V marcu smo na Oddelku za biologijo v Društvu za proucevanje in ohranjanje metuljev Slovenije organizirali redno letno skupšcino. Ker se je štiriletni mandat preteklega vod­stva društva letos zakljucil, smo volili novo. Prejšnjega predsednika društva Andreja Peternela je nasledil Jure Zaman, blagajnik ostaja Luka Šturm, nova tajnica sem name-sto Primoža Glogovcana Kaja Vukotic, pridobili pa smo tudi dva nova clana upravnega odbora – Andreja Peternela in Ano Majcen. Poleg tega se je zamenjalo nekaj clanov nadzornega odbora in disciplinske komisije. Pregledali smo vsebinsko porocilo za leto 2023 in predlagali nacrt dela v letu 2024. Vsem želimo uspešno vodenje društva! Zapisala: Kaja Vukotic Mladinski kino EU: Zeleni dogovor 6. marca 2024 je Združenje EPEKA zacelo z drugo serijo predvajanja filmov v okviru projekta EU Youth Cinema: Green Deal 2024–2026, ko smo za 325 dijakov Gimnazije Bežigrad ter Srednje trgovske in aranžerske šole Ljubljana organizirali ogled dokumen­tarnega okoljevarstvenega filma The Campaign Against the Climate. Po projekciji filma je potekala enourna razprava, kjer so mladi zastavljali številna zanimiva in poglobljena vprašanja trem gostom: okoljski aktivistki Leni Penšek ter zagovornikoma ohranjanja narave Damjanu Vinku iz Slovenskega odonatološkega društva in Maji Brunskole, cla­nici Lovskih družin Suhor in Predgrad. Dijake je med drugim zanimal pogled gostov na stanje narave in okolja pri nas ter vlogo gospodarstva in politike pri tem stanju, spraševali so o vplivu podnebnih sprememb in tujerodnih invazivnih vrst ter o tem, kaj pomeni biti zagovornik ohranjanja narave in kaj okoljski aktivist, razpravljali pa so tudi o drugih aktualnih okoljevarstvenih in naravovarstvenih temah. Vec o projektu na https://epeka.si. Zapisala: Nermina Simoncic V deželi evropskih bizonov V februarju 2024 smo se štirje clani društva Dinaricum odpravili v poljsko mesto Bi-alowieza, kjer se nahaja inštitut za raziskovanje sesalcev Poljske akademije znanosti. Na obmocju je tudi osrednji del Beloveške pušce, ki je najvecji in en zadnjih strnjenih ostankov evropskega nižinskega gozda. Inštitut se ukvarja z genetskimi, ekofiziološki-mi, mikrohistološkimi in prostorskimi raziskavami sesalcev. Za raziskave malih kopen­skih sesalcev uporabljajo zunanje ograde in laboratorije, razpolagajo pa tudi z opremo za satelitsko in radiotelemetricno sledenje divjim kopenskim sesalcem razlicnih veli­kosti (od rumenovrate miši do evropskega bizona). V okviru odprtih seminarjev je Rudi Kraševec predstavil naše društvo, nacine spremljanja velikih zveri in organiziranost tega podrocja v Sloveniji. Ogledali smo si tudi njihovo zbirko okostij, kož in nagacenih sesalcev, ki vsebuje skoraj 190.000 primerkov, vkljucno s prek tisoc lobanjami evrop­skih bizonov. Zapisala in fotografirala: Živa Hanc Novo vodstvo društva Dinaricum V marcu 2024 je potekala dopisna letna skupšcina clanov društva Dinaricum. Novo­izvoljeno vodstvo za mandat dveh let sestavljajo: predsednik Jernej Rebernik, podpred­sednica Špela Hocevar, blagajnicarka Teja Majaron ter tajnica Klara Žos. V upravnem odboru so poleg vodstva tudi Vita Polajnar, Rudi Kraševec, Živa Hanc, Petra Muhic, Špe­la Conc in Domen Maj Fras. Preoblikovala se je tudi sestava drugih organov društva. V casu poteka skupšcine smo na delovnem sestanku evalvirali pretekli dve leti, zacrtali smer, v katero želimo iti naprej, ter oblikovali seznam prihajajocih aktivnosti. S svežo energijo gremo novim zmagam in dvajsetletnici delovanja društva naproti! Zapisala in fotografirala: Živa Hanc Tekmovanje v poznavanju flore 2024 18. maja 2024 je na Ljubecni potekalo že 14. državno tekmovanje v poznavanju flore. Tekmovanja se je udeležilo 68 srednješolcev in ucencev višjih razredov osnovnih šol, ki so v parih tekmovali v poznavanju rastlinskega sveta. Najboljši na tekmovanju so prejeli zlata in srebrna priznanja. Mentorji tekmovalcev so si v casu tekmovanja ogle-dali zanimiv rastlinski in živalski svet v okolici popisnega obmocja. Pri organizaciji in izvedbi tekmovanja so nam pomagali: Osnovna šola Ljubecna, ki je tekmovanje tudi go-stila, Zavod RS za varstvo narave – OE Celje, PGD Ljubecna, Založba Narava in podjetje Ocean Orchids. Zapisala in fotografirala: Tina Fabijan Center o delfinih med top 20 EU projekti Že leto dni je minilo od odprtja našega Centra o delfinih, ki je v tem casu postal po­membno središce za izobraževanje, raziskovanje in ozavešcanje javnosti o morskih se­salcih ter njihovem okolju. Center je privabil številne obiskovalce, gostil predavanja, delavnice in sestanke ter postal dom Morigenos akademije. S ponosom sporocamo, da je bil projekt Center o delfinih uvršcen med letošnjih 20 finalistov (projektov) iz cele Slovenije, ki so bili sofinancirani z evropskimi sredstvi. Namen Centra, ki smo ga vzpostavili v društvu Morigenos, je približati delfine in njiho­vo morsko okolje javnosti ter opozoriti na pomen znanosti pri ohranjanju morja. Stalna razstava ponuja vpogled v življenje delfinov in raziskovalno delo društva, dopolnjujejo pa jo interaktivni elementi in realisticni model delfina. Center predstavlja sticišce med znanostjo in širšo javnostjo ter omogoca dostop do znanstvenih informacij na razu­mljiv, poucen in zabaven nacin. V prvem letu delovanja je Center postal kljucni vir informacij o morskih sesalcih in povecal ozavešcenost o pomenu varovanja morskega okolja. Z navdušenjem pricakuje-mo prihodnje izzive in priložnosti za nadaljnje delo na podrocju varovanja morskega okolja, izobraževanja in ozavešcanja javnosti. Zapisala: Krista Lokar Popoldanska botanicna ekskurzija na Morostig (foto: društvo Morigenos) Kot je obicaj, v BDS sezono botanicnih srecanj pred poletnimi pocitnicami namesto z rednim mesecnim srecanjem v predavalnici zakljucimo s popoldansko ekskurzijo. Le-tos smo se clani BDS 4. junija 2024 kljub nestabilnemu vremenu v popoldanskih urah odpravili na voden ogled kolišcarskega naselja Morostig na Igu pri Ljubljani in nato še na botanicni sprehod v njegovi okolici. Po naselju nas je vodila vodicka Janja Šuman ter nam živopisno predstavila naselje in kaj je iz arheoloških najdb mogoce razbrati o življenju kolišcarjev z Ljubljanskega barja. Drugi, botanicni del ekskurzije je vodil Filip Küzmic. Ob poti do naselja smo spoznavali lokalno rastlinstvo, predvsem tipicne vr­ste vlažnih gojenih travnikov ter njivsko plevelno floro, med njimi brazdasti motovilec (Valerianella rimosa), navadno njivko (Aphanes arvensis) in navadni slakovec (Fallopia convolvulus). Posebnost botanicnega dela je bil travnik z vecjo populacijo bermudskega modrega mecka (Sisyrinchium bermudiana), ki je imel v tem casu že zaprte cvetove, in primerek zares smrdljivega smrdljivega dimka (Crepis foetida) na obrobju travnika. Zapisali: Mateja Poljanšek, Filip Küzmic in Branka Trcak Celodnevna botanicna ekskurzija v dolino Radovne 15. junija 2024 smo se clani BDS odpravili na celodnevno ekskurzijo v dolino Radovne. Sprejela in vodila nas je mag. Tanja Menegalija z javnega zavoda Triglavski narodni park. Vecino casa smo se zadržali v Zgornji Radovni na grbinastem travniku, ki ga je park v okviru projekta LIFE FOR SEEDS za nekaj let najel v upravljanje. Grbinasti trav­niki so ogroženi zaradi zarašcanja in izravnavanja, ki lastnikom omogoca lažjo obdela­vo. Na travnikih v sklopu projekta nabirajo tudi semena za semensko banko. Z zarašcajocega travnika, ki se nahaja v bližini Pocarjeve domacije, so na zacetku pro-jekta odstranili lesne vrste in med našim obiskom smo med številcnimi vrstami videli navadni in dehteci kukovicnik (Gymnadenia conopsea in G. odoratissima), pikastocve­tno kukavico (Neotinea ustulata), dvolistni vimenjak (Platanthera bifolia), podaljšani ušivec (Pedicularis elongata), živorodno dresen (Polygonum viviparum), arniko (Arnica montana), primožek (Buphtalmum salicifolium), srednji trpotec (Plantago media), pokoncni cišljak (Stachys recta), dlakavi skrecnik (Ajuga genevensis) ter prevezanko (Chamaespartium sagittale). Našli smo tudi vec na terenu prepoznavnih vrst mahov, med njimi vr­ste Rhytidium rugosum, Abietinella abietina in Dicranum flagellare. V bližnjem gozdu smo si ogledali mah zeleni žužnjak (Buxbaumia viridis), ki je t. i. Natura 2000 vrsta, opazili pa smo še okroglolistno in drobnocvetno zelenko (Pyrola rotundifolia in P. minor) ter številne primerke Fuchsove prstaste kukavice (Dactylorhiza fuchsii). Ob poti iz doline Radovne proti Mojstrani se je manjša skupina ustavila še ob nizkem barju z rjastim sitovcem (Schoenus ferrugineus). Zapisali: Mateja Poljanšek, Simona Strgulc Krajšek in Branka Trcak Aktivnosti BDS Botanicno društvo Slovenije je letos poleg že predstavljenih dogodkov 4. marca izvedlo obcni zbor s predavanjem ter štiri predava­nja v okviru botanicnih vecerov, 22. maja je sodelovalo na festivalu Raznoživo (poleg še SDPVN, SOD ter SHS) in 24. maja na Dnevu ocarljivih rastlin. Zapisala: Branka Trcak Tradicionalni 8. MetuLov dan V Društvu za proucevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS) smo že osmic or-ganizirali MetuLov dan – izziv, na katerem se ekipe pomerijo v lovljenju in doloceva­nju metuljev na izbranem obmocju. Tokrat je na dogodku sodelovalo 19 udeležencev, s katerimi smo se dobili 16. junija 2024 ob 8.15 na zbirnem mestu v Ivancni Gorici. Tam smo razdelili zemljevide z do tedaj še neznanim obmocjem, na katerem so posamezne ekipe popisovale metulje. Letošnje popisovanje je potekalo v JZ delu Suhe krajine, zno­traj meje, ki je potekala med kraji Trebnje, Mirna Pec, Precna, Straža, Podstenice, Stari Log, Smuka in Žužemberk, in je bilo nekoliko vecje kot prejšnja leta. S prvimi popisi smo zaceli malo pred deveto uro, zakljucili pa smo jih ob treh popoldne, ko smo se zbrali v gostilni Štupar na Dvoru. Tam smo se najprej okrepcali, si izmenjali terenske izkušnje, potem pa pregledali in razglasili rezultate. Zmagovalna ekipa je popisala (zgolj) 49 vrst metuljev, skoraj vse ekipe pa so popisale 46–49 vrst. Slabši beri sta letos botrovala obcasna oblacnost in izredno deževen junij. Kljub temu smo vse ekipe skupaj popisale 64 vrst, kar je zgolj ena manj kot lani. Med popisanimi metulji smo zabeležili tudi redkejše in zavarovane vrste, npr. mocvirskega cekincka (Lycaena dispar) ter jeticnikovega (Melitaea aurelia), temnega (M. britomartis) in lucni­kovega pisancka (M. trivia). Dogodek smo v poznih popoldanskih urah zakljucili v dobrem vzdušju z obvezno skupinsko fotografijo. Glede na odzive udeležencev racunamo, da se tudi naslednje leto zberemo v podobnem ali še vecjem številu. Zapisal: Luka Šturm Naravoslovne delavnice za tabornike Julija 2024 smo v društvu Dinaricum za Društvo tabornikov rod Rožnik v Osilnici iz­vedli naravoslovne delavnice. Predstavili smo jim življenje ob in v reki Kolpi (vodne nevretencarje in bobra) ter velike zveri, ki živijo v okoliških gozdovih. Z vodom, ki se je imenoval Šakali, smo se seveda morali spoznati tudi s to vrsto in njenim znacilnim oglašanjem. Vrhunec dneva je bilo vecerno opazovanje bobra. Pri izvedbi delavnic nam je pomagal didakticni material »bobrov komplet«, ki nam ga je posodil Inštitut LUTRA v sklopu projekta LIFE BOBER, ter »volk v nahrbtniku«, ki nam ga je podaril Zavod za gozdove Slovenije v sklopu projekta LIFE Wolfalps EU. Hvala obema organizacijama za pripomocke, s katerimi lahko izobraževanje o naravi naredimo še bolj zabavno. Zapisala in fotografirala: Živa Hanc Netopirji v Mariboru tudi v 2024 Netopirji v mestu! Spoznajmo jih! je naziv projekta, ki ga v letošnjem letu, s sofinanciranjem Mestne obcine Maribor (MOM), izvajamo clani SDPVN. Vsebine projekta spodbujajo meddruštveno sodelovanje in vabijo zain­teresirane posameznike ter družine, naj spoznajo vrstno pestrost vsega živega v bližnji okolici svojega doma. Preko poletja smo se dodobra uvedli v vecerna mreženja – lov netopir­jev v mreže. V te pa nismo ujeli le netopirjev, temvec tudi kacje pastirje, ptice, crtaste medvedke (Euplagia quadripunctaria) in rogace (Lucanus cervus). Obcasno so pokrovke ali elitre rogacev poskrbele za tako preci­zno zapletenost teh živali v mreže, da smo bili prisiljeni uporabiti škarje in razrezati dele mrež. Šivanje mrež pred naslednjo poletno sezono je tako neizbežno. Vse ulovljene živali smo na mestu ujetja nepoškodovane tudi izpustili. Ugotavljamo, da netopirnic, ki smo jih pretekla leta namestili znotraj MOM, netopirji zaenkrat še ne uporabljajo za svoja zatocišca. Kljub temu bomo s pregledi nadaljevali, saj nam bo mogoce že sledeci jesenski pre­gled le teh razkril drugacno zgodbo. Vec o vsebinah in rezultatih projekta pa vam razkrijemo v naslednji šte­vilki Trdoživa. Do takrat nas spremljajte na društveni Facebook strani (www.facebook.com/sdpvn) in, seveda, vabljeni v našo družbo! Zapisala: Jasmina Kotnik 7. evropski odonatološki kongres (ECOO 2024) Med 25. in 28. junijem 2024 je v Sevilji potekal 7. evropski odonatološki kongres, ki se ga je udeležilo vec kot 70 kacjepastiroslovcev širom naše celine. Srecanju, polnem zanimivih predavanj, predstavitev posterjev, terenskega dneva, sejma literature in za­bavnih druženj, je sledila vecdnevna terenska odprava po Andaluziji. Tam smo bili tudi clani Slovenskega odonatološkega društva, ki bomo vec o kongresu in odpravi zapisali v letošnjem biltenu Erjavecia. Naslednji ECOO bo poleti 2026 potekal na Poljskem. Zapisal: Damjan Vinko Dijaški biološki tabor – Poljcane Dijaški biološki tabor 2024 je tradicionalno potekal drugi teden v avgustu. 32 udeležencev, trije organizatorji in devet mentorjev smo se 4. avgusta zbrali pred Osnovno šolo Kajetana Kovica Poljcane. Na taboru so imeli udeleženci na izbiro vec skupin: herpetološko, netopirsko, ornitološko, kacjepastirsko, metuljarsko, bota-nicno in fotografsko. Cel teden so nato skupaj z mentorji odkrivali zanimive koticke vse od Polj-can do Boca. Ucili so se terenskih znacilnosti svoje skupine ter spoznavali biologijo in ekolo­gijo izbranih organizmov v sopari poletnih dni. Utrujeni in pregreti smo si proti koncu tedna ude pretegnili v bazenu Zbelovo. Krst je bil kot vsako leto poln navdušenja in zabave – v slogu celotnega tedna. Zapisal in fotografiral: David Knez 18. avgusta 2024 je zacela veljati Ured-ter vkljucujoce in da bo lahko javnost cim narave in kakovostne zemlje za pridelavo ba EU o obnovi narave, ki doloca spe-prej ter ucinkovito sodelovala pri pripravi hrane, so zapisali na ministrstvu. Sporo­cificne obvezujoce cilje za obnovo raz-nacionalnih nacrtov. cili so še, da bo slovenski nacrt izhajal iz licnih ekosistemov in je sestavni del Nacionalnega programa varstva okolja Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030. Krovni cilji Uredbe EU o obnovi narave vse do leta 2050 so dolgorocna in trajna ob-nova degradiranih ekosistemov, dosega­nje ciljev blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje ter izboljšanje pre­hranske varnosti in kakovosti tal. Do 1. septembra 2026 morajo države clanice EU, torej tudi Slovenija, predložiti osnu­tek prvih nacionalnih nacrtov ukrepov za obnovo narave. Pri pripravi nacrtov morajo države zagotoviti, da bodo izdela­ve nacrtov odprte, pregledne, ucinkovite Kaj prinaša in predpi­suje uredba ter kaj so obveznosti držav cla­nic EU, preberite v pri­spevku mreže Plan B za Slovenijo Narava nam lahko pomaga, ce ji pomagamo mi (glej QR-kodo). Pripravo slovenskega nacrta ukrepov za obnovo narave bo Ministrstvo za narav­ne vire in prostor zacelo letos. K pripra-vi nacrta bodo povabili deležnike z vseh relevantnih podrocij, zlasti kmetovalce, kot pomemben clen v sistemu varstva za obdobje 2020–2030 (katerega del je nacionalni program varstva narave) in Programa upravljanja obmocij Natura 2000 za obdobje 2023–2028. Države bo-do morale izvajanje svojih nacrtov spre­mljati in o njih porocati Evropski komisiji. Do 30. junija 2032, nato pa do 30. junija 2042, pa bodo svoje nacrte tudi revidirale in vkljucile dodatne ukrepe za izvajanje ciljev uredbe do leta 2050. V Sloveniji bo treba do leta 2030 ukrepe uvesti na približno 14.000–15.850 hekta­rih, predvsem na razlicnih tipih travišc in gozdov ter na celinskih vodah. Maja 2024 je Mestna obcina Ljublja­na izdala brošuro RAZNOŽIVO pri nas doma – Kaj lahko storim, da povecam biotsko raznovrstnost v okolici svojega doma? 48-stranska brošura je napisana v slo­venšcini in anglešcini, v njej pa sta na po­ljuden ter oblikovno zelo privlacen nacin predstavljena biotska pestrost v prestol­nici, tudi v številkah, in pomen raznoži­vosti. Kot pove že naslov brošure, so njen po­membni, pravzaprav kljucni del napotki, kako lahko vsak izmed nas z drobnimi de­janji ali pravilno usmer­jenimi aktivnostmi, ki jih že izvaja, vpliva na ohranjanje raznoživosti v svojem okolju. Spletna izdaja ctiva je dostopna prek priložene QR-kode. Fotoutrinki projekta Varuha mocvirja Herpetološko društvo v letu 2024 s podporo Mestne obcine Ljubljana izvaja projekt Plavcek in mocvirska sklednica varuha mocvirja, ki ga predstavljamo na straneh 4–5 te izdaje biltena. Svoje projektno udejstvovanje z namenom ohranjanja dveh ogroženih vrst v sep tembru in oktobru 2024 predstavlja mo tudi v spletni foto razstavi. Ce vas zanima, kako poteka naše terensko delo, vabljeni na spletno stran ali Fa cebook profil Herpetološkega društva (www.facebook.com/herpetoloskodrustvo). KRIŽANKA ZA ODRASLE VODORAVNO 9 v pesmi pisan soncnik 10 Pepa, Spuži, Gusztáv 11 prevleka na posodi ali kadi 12 »nadležna« žuželka 13 naša glavna knjižnica 14 jesensko opravilo 16 sklepno dejanje diplome ali doktorata 17 najvecji pritok Sredozemskega morja 18 sveta vladar 19 vir kovine 21 kotna funkcija 23 igra s kroglami 25 duhovnik in naravoslovec (1824–1497) iz teštevilke Trdoživa 28 dolgo obdobje 29 mitološka žival 30 biologija, geologija, paleontologija 31 kocevski ali kozji 32 dežela, znana po cokoladi in rocnih urah 34 iz žita naredi moko 36 nekdanje prevozno sredstvo v Ljubljani 37 afro-azijska macka NAVPICNO 1 membrane 2 inštrument v simfonicnem orkestru 3 politicni ali pasji 4 izumrla velika žival iz te številke Trdoživa 5 kemijski element št. 35 6 bukova goba 7 pa, ter 8 licilo za trepalnice 13 samica letecega sesalca iz te številke Trdoživa 14 dolgo, srajci podobno oblacilo 15 trajanje vsake od luninih men 16 grobo mleto žito 20 red žuželk, osrednja tema te številke Trdoživa 22 zabeleži potres 24 sladoled na palcki 26 zgodnja leta 27 ovalna ali okrogla kepica v limfaticnem tkivu 29 nima staršev 33 zimski pojav na drevju 34 vecja slovenska reka 35 UFO 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 ampak razpreden glivicni obrat: podtalni vir, ki pa se nad zemljo graficno prikazuje v obliki virtualnih osebkov, z namenom, da razsejejo oblak spor (znan. sporna matrica). Visoka stopnja ne­prizemljene brezrepainglavosti naj torej ne bi bila toliko stvar znacilne rastlinske konstitucije, ampak s-matrice, ki ustvarja glo­boko bojazen osebkov za njihovo izvirno podobo, s cimer se vse težje vklopijo v nicemur nepodobno okolje. A ravno, ko je v graf vnašal zadnje podatke, se je mlajši sodelavec zbal, da je pristop prevec radikalen, in smatral, da takih izsledkov ne bo nihce ob-javil – kar je povsem zasukalo raziskavo. Castru je natrosil, da »glumi glivo in se igra teslo«. Njun kratek stik je rahlo priletni znanstvenik sprva še poskušal rešiti tako, da mu osvetli proble­matiko, a je sodelavca to le še bolj podžgalo, da bi ga ocrnil. Ko je Castro prijel za motiko, mu je podal precvikan kabel, da se je par-krat zaporedoma zabliskalo ter zanetilo celo manjši požar. Svet znanosti je tako sicer ostal brez pravega sklepa potencialnega Do skorajšnjega spoznanja se je Castro Fik Arka sprva dokopal zanalašc, iz nacelnosti, nato pa bolj po nesreci, s celom v klop. Po tem, ko se clani odbora že vec kot 16 mesecev niso mogli dogovoriti niti za datum in uro slav­nostne konference ob 20-letnici Datura 2000, je najprej demonstrativno vstal z levo nogo in z njo izstopil iz ko­misije. Slednjic pa konferenco le otvoril z raziskavo fobio­diverzitete, ki jo je nato potvoril užaljeni mlajši sode­lavec, ker je Castro zavrnil njegov predlog o skupinskem spisu. Castru se je že tako zdelo, da narocena raziskovalna tema ‘zakaj so nekatere skoprive v parku sicer razboho­tene, a bolj enostavne' ni ravno prioritetna. Obenem mu je dihal za vrat še furstrirani javni uslužbenec, ker so la-boratorijski sodelavci napacno vpisali podatke o požarni varnosti, težave pa je moral reševati pac on. Dela se je zato lotil kar z motiko in že ob prvih sondažnih izkopih posumil, da se v koreninskem sistemu odvija nenavadna relacijska motnja, ki poljubno združuje nepovezane ele­mente, s cimer rastlinski osebki begajo in se pumpajo v zrak brez pozornosti na razmerja med listi in steblom, tra­janjem rasti in prirastkom, kaj šele med seboj. T. i. problem priklopa je dokoncno potrdil še z metodo pigmentacije. Ko je obarval elektricni tok, se je pigment namrec razširil le po tistih osebkih, ki so rastli pri klopi, ne pa tudi pred, za ali pod klopmi. Dokazano je ugotovil celo, da gre ve-cinoma za mlajše generacije vrste urtica idiotica (angl. Internettle) ter hesperocnide sandwichensis, ki pa izvira s Havajev in je zato ni našel med obravnavanimi osebki. Pri tem je skoraj že potrdil, da tu sploh ne gre za rastlino, odkritja, je pa zato dobil prvo in tudi edino splošno upodobitev Castra Fik Arke, ki se je po spletu nakljucja zabeležila na magne­tnem traku ob elektricnem izpadu. Kljub vsem njegovim nepre­cenljivim delom si ga je javnost slednjic najbolj zapomnila prav po tem. J-uniorversity je zaradi dovoljšne odmevnosti raziskave le pridobila sredstva iz EU S-M-A-R-T fonda, žal pa je s preteklimi dogodki povezan element ognja tudi ponovno obudil sum furs-triranega uslužbenca glede spletk s požarnim zidom v laborato­riju, za kar je Castra tokrat osebno oglobil. Spor s sodelavcem je Castro za naš Muzej komentiral z ocarljivimi besedami: Najprej sem še mislil, da mu morda nisem namenjal dovolj pozornosti, a vidim, da je v bistvu ves cas samo cvikal, kako bo kaj izpadlo,v traktatu o zakonu ohranjanja fobiodiverzitete pa sklenil, da se ta hkrati veca in manjša, saj je ob višji stopnji bojazljivosti vse bolj skopa raznolikost bojazni (kaj osebke skrbi). Natura Sloveniae je osrednji slovenski znanstveni medij za sporocanje odkritij s podrocja poznavanja flore, favne in funge na podlagi terenskega dela. Objavlja znanstvene clanke, kratke znanstvene vesti in terenske notice z obmocja osrednje in jugovzhodne Evrope ter zapolnjuje vrzel v znanstveni literaturi s podrocja biodiverzitete, terenske biologije in ekologije. Revijo izdajata Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani in Nacionalni inšti-tut za biologijo. Je prosto dostopna na https://journals.uni-lj.si/NaturaSloveniae. V prvi številki 26. letnika se dva prispevka nanašata na najdbe pajkov. V prvem so pred­stavljene najdbe dveh mirmekofilnih vrst: Thyreosthenius biovatus, kar je prva najdba za Slovenijo, in Mastigusa arietina, ki je bila pred tem znana z vec lokalitet v zahodni 2 Sloveniji, a nikoli ciljano iskana v mravljišcih (sl. 2). Mirmekofili so organizmi, ki mora­jo vsaj del svojega življenja preživeti s kolonijami mravelj. Drugi arahnološki prispevek obravnava najdbe 29 pri nas prvic zabeleženih vrst pajkov. Objavljen je prispevek k po­znavanju favne kopenskih enakonožcev (Isopoda) v zgornji Mežiški dolini, skupine, ki je na številnih delih Slovenije še vedno slabo raziskana. V obsežnem prispevku podajajo Mravljišce severne devane (Formica aquilonia). Mravljišca in njihovo neposredno okolico sestavlja veliko raznolikih mikrohabitatov, ki jih poseljujejo razlicni organizmi. (foto: Gregor Bracko; Natura Sloveniae, CC-BY) NOVA IZDAJA REVIJE BOTANICNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE Spomladi letos je izšla 53. številka revije Hladnikia, ki je tokrat fitocenološko obarvana. Dr. Igor Dakskobler v obsežnem znanstvenem clanku analizira vrstno bogata gorska pol-suha travišca na mešani geološki podlagi v zahodni Sloveniji, od koder je opisana nova travniška združba. V soavtorstvu z Brankom Zupanom objavlja clanek o crnikastem pe­linu (Artemisia atrata), ki pri nas uspeva na enem samem težko dostopnem nahajališcu, pod Morežem v Julijskih Alpah. Povzema zgodovino odkrivanja te redke vrste, od prve najdbe leta 1841 do zadnje potrditve leta 2023, ter opiše njeno rastišce. Clanek je po­svecen prof. dr. Tonetu Wraberju (1938–2010), ki je leta 1962 ob vzponu na nahajališce izdelal fitocenološki popis; ta se je ohranil v Wraberjevi rokopisni beležnici, ki jo hrani Botanicni vrt Univerze v Ljubljani, in avtorja sta ga vkljucila v pricujoci clanek. V rubri­ki Notulae ad floram Sloveniae tokrat beremo o najdbah julijskega glavinca (Centaurea haynaldii subsp. julica) v Trnovskem gozdu (prispevek I. Dakskoblerja in B. Vreša), opa­žanju rumenkastega grintavca (Scabiosa ochroleuca) na Primorskem prvic po dolgem casu (A. Mihoric) in presenetljivi najdbi velecvetnega ralovca (Serapias vomeracea)v Ljubljani (M. Mlakar Medved). V rubriki Miscellanea se prof. dr. Mitja Kaligaric z zapisom spominja pokojnega prof. dr. Livia Poldinija (1930–2024), profesorja botanike na tržaški univerzi, porocamo pa tudi o obcnem zboru Botanicnega društva Slovenije 2024 in po­delitvi Prešernove nagrade UL študentkam in študentom za izjemne dosežke na podrocju znanosti in umetnosti clanu našega društva Žanu Lobniku Cimermanu za njegovo magi-strsko delo o mahovih Pohorja. Hladnikia je prosto dostopna na spletni strani društva (https://botanicno-drustvo.si/publikacije/hladnikia). NOVA IZDAJA ZNANSTVENE ENTOMOLOŠKE REVIJE Acta entomologica slovenica je strokovno glasilo Slovenskega entomološkega društva Štefana Michielija in Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS), ki dvakrat letno objavlja izvirne znanstvene ali pregledne clanke s podrocja entomologije. Dostopno je na Digital-ni knjižnici Slovenije in spletni strani PMS. Prva številka 32. letnika vkljucuje opis nove podvrste hrošca Bathyscimorphus acuminatus ruzickai Nov vpogled v razširjenost velikega in svišcevega mravljišcarja (alcon) v Škofjeloškem hribovju osvetljuje sledeci clanek. Naslednja predstavljata pri- (sl. 1). Avtorja iz prejšnjega letnika nadaljujeta s seznamom slovenskih imen nocnih me-tuljev. Tokrat predstavljata slovenska imena 168 rodov in 465 vrst pedicev (Geometri­dae) ter kratko zgodovino njihovega nastajanja. Številka se zakljuci s prvo najdbo sovke Ctenoplusia accentifera in opažanji azijske bogomolke Hierodula tenuidentata pri nas. NOVA IZDAJA TERENSKE ZNANSTVENE REVIJE 1 Pikapolonica Novius cardinalis, najdena v Neumu. Vrsta, ki je prisotna tudi pri nas, izvira iz Avstra­lije in je eden najuspešnejših primerov biološke kontrole škodljivcev. Da naravovarstvo nacina unicevanja škodljivcev z naseljevanjem plenilca ne priporoca, je pisala že Angela Piskernik leta 1955 (Varstvo spomenikov V.). (foto: Dejan Kulijer) pregled razširjenosti travniškega postavneža (Euphydryas aurinia) na Ljubljanskem bar-ju in predstavljajo prvi vpogled v gostiteljske rastline vrste na tem obmocju. Poznavanje lokalne ekologije razvojnih stadijev tega ogroženega metulja je kljucno za ucinkovito nacrtovanje upravljanja življenjskega prostora vrste. V kratki znanstveni vesti pa izvemo o prezimovališcih velikega podkovnjaka (Rhinolophus ferrumequinum) iz štirih globokih jam v Sloveniji, v katerih so našli veliko število prezimujocih osebkov te vrste in zabele­žili še šest drugih vrst netopirjev. NOVA RUBRIKA V REVIJI STANOVSKEGA DRUŠTVA BIOLOGOV Društvo biologov Slovenije skupaj z Biotehniško fakulteto izdaja znanstveno revijo Acta Biologica Slovenica, ki objavlja raziskave lokalnega in širšega pomena z vseh osnovnih podrocij biologije; ekologije, botanike, zoologije, antropologije, molekularne biologije, biokemije, genetike, mikrobiologije, pa tudi prispevke na podrocju aplikativne biologije. V njej najdejo mesto izvirni, pregledni znanstveni in kratki clanki, novice o razlicnih znanstvenih dogodkih, recenzije znanstvenih knjig ter prispevki ob obletnicah znan­stvenikov in znanstvenih ustanov. Letno izideta dve številki, ki sta prosto dostopni na https://journals.uni-lj.si/abs. S 67. letnikom je revija dobila novo stalno rubriko, namenjeno krajšemu angleškemu za­pisu pomembnih najdb rastlin, alg, gliv ali živali iz Slovenije in sosešcine. V prvi rubriki so porocali o najdbah štirih vrst rastlin pri nas: navadna kropilnica (Calepina irregularis) in mahovi vrst Ptychostomum torquescens, Sphagnum papillosum in Tortella fasciculata. Pripisanih je še nekaj lastnosti o teh vrstah in najdbah. NAJDBE V DRUGIH PUBLIKACIJAH Zanimive najdbe vrst iz Slovenije najdemo še v drugih revijah, o katerih v tej rubriki ne porocamo loceno. Avtorje prispevkov in urednike revij vabimo, da nam objave sporocajo. V reviji Hacquetia (23/1) je objavljen nov seznam listnatih mahov (Bryophyta) Slovenije, ki obsega 669 vrst. V Acta Adriatica (65/1) je zapis o prvi najdbi polža gološkrgarja (Nu­dibranchia) vrste Dermatobranchus rubidus pri nas (sl. 3). V reviji Scopolia (106) so pred­stavljene podobe gliv k prvi izdaji Scopolijeve Kranjske flore iz leta 1760. V reviji Folia biologica et geologica (65/2) so priobcene najdbe rastlinskih vrst, vkljucno z makrofiti v rekah Obrh in Rak. Društvo študentov biologije je objavilo zbornika porocil z razisko­valnih taborov študentov biologije Predoslje – 2017 in Gorenja vas – 2020. Prispevki so Tujerodni morski polž Dermatobranchus rubidus v elektronski obliki prosto dostopni na spletnih straneh omenjenih revij ter zbornika v iz Fiese. (foto: Tea Knapic) Digitalni knjižnici Slovenije. BIOTOPI: STANJE NARAVE V SLOVENIJI Udeleženci dogodka BioBlitz Slovenija 2023 iz vec organizacij so poleg zaposlenih na Nacionalnem inštitutu za biologijo, Ministrstvu za naravne vire in prostor, Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave, Zavodu za gozdove Slovenije, Agenciji Republike Slovenije za okolje, v Centru za kartografijo favne in flore, Prirodoslovnem muzeju Slovenije, Društvu za opazovanje in proucevanje ptic Slovenije, Arboretumu Volcji Potok ter še drugih sodelovali v dokumentarni oddaji RTV Slovenija z naslovom Biotopi: Stanje narave v Sloveniji. Urednica scenaristka je bila Ana Dular Radovan. Oddaje so na voljo v digitalnem arhivu RTV Slovenija na https://365.rtvslo.si, spodaj pa so priložene QR-kode do posameznih delov oddaje. Zapisal: Damjan Vinko V prvem delu oddaje so razlicni strokovnjaki Drugi del oddaje je izpostavil odgovornost do Tretji, zadnji del oddaje je v scenarij o stanju na­razložili, kako potekajo popisi vrst, in poudarili ohranjanja narave in zavarovanih obmocij ter dru-rave v Sloveniji vpeljal še podnebne spremembe, pomen poznavanja stanja v naravi ter javno do-ge prakse varovanja narave pri nas. upad biotske raznovrstnosti in izumiranje vrst. stopnega informacijskega sistema za naravo. Praznicni december leta 2023 je bil na Dolenjskem še posebej slavnosten, saj se je v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu zbrala množica ljudi, ki smo prišli na predstavitev zbornika Naša naravna dedišcina – izbor clankov iz Dolenjskega lista. Zbornik je izdal Zavod Republike Slovenije za varstvo nara­ve (ZRSVN) ob 40 letnici varstva narave na Dolenjskem in 20 letnici ZRSVN in prinaša izbor clankov iz Dolenjskega lista.V tem casopisu je namrec od leta 2001 izšlo vec kot 550 kratkih clankov (približno 25 na leto!) 17 avtorjev, od katerih se jih je v zbornik po pretehtanem izboru uvrstilo 230. V nabito polno dvorano so nas vodili delavci Obmocne enote Novo mesto ZRSVN, ki so kar naprej prinašali še dodatne stole, na kon-cu pa so nekateri obiskovalci v nabiti dvorani morali stati. Kot se spodobi, je uvodni nagovor imela tedanja vodja obmocne enote ga. Barbara Kink, direktor ZRSVN mag. Hrvoje Oršanic pa se je tako sladko zahvalil sodelavcem pri zborniku in na splošno, da je skoraj bolelo za uhlji, vendar je bil trenutek nadvse primeren za malo cu-stvenosti. Za vzdušje cisto prave proslave so med govori z glasbeno spremljavo skrbele ucenke in ucenci Glasbene šole Marjana Kozine. Malo vznemirjenja je povzrocila na sreco napacna informacija, da je bilo natisnjenih le 150 izvodov, saj smo vsi udeleženci hitro pre­racunali, da toliko izvodov ne zadostuje niti za vse prisotne (nakla­ da je 1.500, datoteka v obliki .pdf pa je dostopna tudi na dLib – glej QR-kodo). Na koncu je seveda bilo tudi nekaj za pojesti in popiti. Glavni del dogodka pa je bilo vodenje urednika g. Andreja Hudoklina, plodovitega avtorja mnogih casopisnih prispevkov, po vsebini zbornika. Ta je po Inventarju najpomembnejše naravne dedišcine Slovenije iz leta 1991 prvi celovitejši pregled na­ravovarstvenih vsebin jugovzhodne Slovenije. V vsakem prispevku približno tretjino strani zavzema povedna fotografija, sledi jedrnat naslov (npr. V dolini Kobile ali Belokranj-ski steljniki), ki pa prav zato vabi k pozornemu branju besedila na spodnji polovici strani. In tu šele zacveti sto cvetov lepot do-lenjske narave in tudi valovanje ljubezni, ki so jo avtorji vložili v opise. Zbornik je razdeljen na poglavja, ki jih je na svoj nacin upo­rabljal že Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske, le da so v zborniku urejena po uradnih zvrsteh naravnih vrednot. Zgodovina varstva narave nam predstavi, kako se je to razvijalo na Dolenjskem in kje je vzrok, da ima zbornik naslov Naša naravna dedišcina. Geološke naravne vrednote razkrivajo npr. Lažne fosile ali Nahajališce boksita v Hrastu pri Vinici. Geomorfološke naravne vrednote opisujejo npr. Lehnjakove pragove na Otoccu ali misticni Vražji kamen na Poljanski gori. Naravnost zaljubljeni opisi jam in ostalih kraških pojavov so zbrani v poglavju Kraški svet (npr. Le-dena jama pri Kuncu brez ledu ali Skrivnost Pumpe v Dobravicah). V Hidroloških naravnih vrednotah izvemo mnogo o raznih vodah (npr. Uršenski bčc ali Igmanca, ponornica pri Šentjuriju). Rastlinski svet zastopajo npr. Gorjanske košnice ali Reševanja navadne rezi­ke, Živalski svet pa npr. Sladkovodne spužve v reki Krki ali Urejanje preletnih lin za netopirje. Zbornik lahko beremo od A do Ž ali pa od Ž do A ali pa kot kakšna vraculja med strani zasadimo pletilko in preberemo, kar nam je namenila usoda. Morda si tako tudi izberemo izhodišce ali glavni cilj nedeljskega izleta. Skratka, odlicen zbornik, ki kaže, kaj se da napraviti z majhnimi koraki, ko imaš dolgorocno podobo želene prihodnosti. Zato iz srca cestitam tako uredniku kot vsem piscem in vsem Dolenjcem, ki so lahko ponosni na ta zbornik. Tudi sam Valvasor bi bil ponosen na vas, verjetno pa tudi malo zavisten. :) Vsi pa lahko le koprnimo od zamisli, da bi kdaj na svet prišla tudi velika knjiga »Slava dolenjske narave« s podobnimi opisi vseh na­ravnih vrednot. 7. in 8. junija 2024 smo se poznavalci favne, flore in funge odpravili v Crmo­šnjice, v obcino Semic, z namenom pri­spevati k poznavanju lokalne in državne biodiverzitete. Udeležili smo se 8. Bio-Blitza Slovenija. BioBlitza Slovenija 2024 se je udeležilo 100 oseb; nekateri so se pridružili v okvi­ru 35 organizacij, drugi posamezno. Poleg strokovnega prispevka k boljšemu pozna­vanju biodiverzitete ima tako dogodek pomembno vlogo tudi pri mreženju stro­kovnjakov. Nekateri udeleženci so zbrane podatke lahko predali že takoj po zaklju-cenem terenskemu delu, nekateri v mese­cih po njem. Na spletni strani BioPortal.si bodo javno dostopni vsi zbrani podatki, do avgusta obdelani popisi pa vsebujejo 2.348 podatkov za 830 vrst. Dogodek smo organizirali v Slovenskem odonatološkem društvu, Herpetološkem društvu – Societas herpetologica Slovenica, Centru za kartografijo favne in flore ter Botanicnem društvu Slovenije. Materialno nam je pomagal Zavod za ribištvo Sloveni­je, medtem ko je, poleg organizatorjev, do-godek financno podprl projekt LIFE NarcIS. Bazni tabor dogodka je bil Center šolskih in obšolskih dejavnosti Lipa, ki se je izka­zal za izvrstnega gostitelja. V njem je bilo poskrbljeno za prehrano in nocitev udele­žencev, tam je ekipa projekta LIFE NarcIS izvedla tudi predstavitev informacijskega sistema za naravo – NarcIS. Na dogodku zbrani podatki so in bodo javno objavljeni ter na voljo za ponovno uporabo. Pred njegovo izvedbo so bile za naselje Crmošnjice v sistem NarcIS vklju-cene najdbe 27 taksonov, od tega 10 vrst rastlin, 10 taksonov sesalcev, tri vrste muh poplesovalk, dve vrsti ptic ter po ena vrsta metuljev in plazilcev. Za celotno obmo-cje letošnjega popisa pa so bile vkljucene najdbe 56 taksonov. Tako lahko nedvomno trdimo, da smo tudi z letošnjim dogodkom dopolnili poznavanje biodiverzitete izbra­nega lokalnega obmocja, pa tudi državnega naravnega bogastva. Izvedba dogodka ne bi bila mogoce brez strokovnega kadra in financne podpore. Hvala vsem, ki ste se odzvali povabilu na dogodek in prispevali k poznavanju biodi­verzitete Slovenije! V prejšnjem Trdoživu (XII/2) smo pred stavili mnenje udeležencev o BioBli tzu Slovenija in favnisticne rezultate preteklih dogodkov. Idej za prihodnje lokacije, kjer se dogodek lahko izpe lje v okviru infrastrukturnih možnosti (organizacija nocitve in prehrane), smo vedno veseli sporocite jih lahko na bioblitz.slovenija@gmail.com. Z namenom krepitve naravovarstvene skupnosti je BioBlitz Slovenija 2024 podprl ARSO, in sicer v okviru projek ta LIFE NarcIS (https://narcis.gov.si), ki ga sofinancirata Republika Slovenija s partnerji in Evropska unija v okviru programa za financiranje okoljskih in podnebnih ukrepov – LIFE. Mlake SHS na Ljubljanskem barju Vabljeni k popisovanju obmocja mlak, ki smo jih v Herpetološkem društvu leta 2018 izkopali z namenom izboljšanja ha-bitatov plavcka in mocvirske sklednice. Vec na info@herpetolosko-drustvo.si. Razstava Netopirji – skrivnostni Ljubljancani 2. september–2. oktober 2024 Ljubljana; Knjižnica Šiška Fotografska razstava predstavlja lju­bljanske netopirje, njihova zatocišca ter zanimivosti iz netopirskega sveta. Dogo­dek poteka v sklopu projekta Netopirji – skrivnostni Ljubljancani 8, ki ga podpira Mestna obcina Ljubljana. Mednarodna noc netopirjev KP Drava 20. september 2024 Zrkovci Pridružite se nam na vecernem lovu ne­topirjev v mreže ob reki Dravi. Dogodek je del projekta Netopirji v mestu. Spo­znajmo jih! Sofinancira ga Mestna obcina Maribor. Mednarodna noc netopirjev na gradu Borl 27. september 2024 Dolane; grad Borl Pridite in spoznajte grajske prebivalce – netopirje. POSTANITE POKROVITELJ ALI DONATOR TRDOŽIVA Izhajanje Trdoživa lahko financ no podprete tudi kot pokrovitelj (sponzor) ali donator in tako pod prete tudi cilje terenske biologije. Podpornik je lahko vsaka pravna ali fizicna oseba. Pokrovitelje nave demo v kolofonu s preostalimi sofi nancerji izdaje. Donacijo za bilten lahko nakažete na: Botanicno društvo Slovenije, Vecna pot 111, 1000 Ljubljana, SI56 6100 0001 3111 158 (namen: dona cija Trdoživ), ali uporabite QR-kodo: Vse živo v Stražunu 28. september 2024 Maribor Spoznajte ucno gozdno pot Netopirja Boromirja. Dogodek bo meddruštvena aktivnost v sklopu projekta Netopirji v mestu. Spoznajmo jih! Sofinancira ga Me-stna obcina Maribor. Jesensko kartiranje flore 5. oktober 2024 Botanicni vecer 7. oktober 2024, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad in ZOOM Gaj Kušar predava o prelomnicah v zgo­dovini botanike. 49. srecanje entomologov sosednjih dežel 20. oktober 2024 Notranjski muzej Postojna Jež, kam greš? 24. oktober 2024, 17.00 Ljubljana; Oddelek za biologijo BF UL Predavanje Marjane Hönigsfeld Adamic (Inštitut LUTRA) o problematiki povozov živali in predstavitev evropske vidre. Na dogodku bomo predstavili tudi rezultate projekta Jež, kam greš? in udeležencem razdelili promocijski material projekta, ki ga sofinancira Mestna obcina Ljubljana. Vec na http://dinaricum.si/jez-kam-gres. Wraberjev dan 9. november 2024 Botanicno srecanje s strokovnimi preda­vanji. KAKO LAHKO S PROJEKTI PODPRETE USTVARJANJE TRDOŽIVA? Ce v svoji organizaciji ali službi pripravljate prijavo na razpis ali že izvajate pro jekt, vas prosimo, da imate v mislih tudi Trdoživ. Ta je tiskan v 900 izvodih, dvakrat letno ter prosto dostopen na Digitalni knjižnici Slovenije in nekaterih spletnih straneh. O izdaji obvešcamo tudi prek vec profilov na Facebooku, kjer izdajateljem skupno sledi vec kot 20.000 oseb. Ciljno skupino oz. bralce predstavljamo tako clani osmih društev kot tudi mnogi drugi ljubitelji narave, med katerimi najdemo raziskovalce, uradnike, naravovarstvenike, šolarje, študente, ucitelje in ljudi iz vrste drugih javnosti. Skoraj vsak projekt predvideva tudi razširjanje rezultatov projekta (diseminacijo). Ce so vsebine vašega projekta skladne z vsebinami biltena, lahko te predstavite tudi v Trdoživu. Ob tem vas prosimo, da pri pisanju prijave predvidite del stroškov za placilo objave. Pri takih objavah se lahko ustrezno navede tudi financerje, objavi logotipe ipd. Opis Trdoživa, ki ga morda potrebujete za projektno prijavo, najdete na hrbtišcu revi je. S tovrstno financno pomocjo boste omogocili nadaljnje izhajanje Trdoživa. Hvaležni bomo, ce boste tudi s tovrstno pomocjo sodelovali pri ustvarjanju revije in skupnosti, ki nastaja okoli nje. Šolsko tekmovanje v poznavanju flore 20. november 2024 Tekmovanja za šolsko leto 2024/2025 se lahko udeleži ekipa, ki jo sestavljata dva ucenca z iste srednje šole ali višjih razre­dov osnovne šole. Na državnem tekmo­vanju, ki bo potekalo 17. 5. 2025, bodo lahko sodelovali tekmovalci, ki se bodo nanj uvrstili na podlagi rezultatov šolske­ga tekmovanja. Botanicni vecer 2. december 2024, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad in ZOOM Predavanje Boža Frajmana: Raznolikost mleckov (Euphorbia) in z njimi povezana potovanja. Slovenska Odonatološka Dirka do 1. januarja 2025 Tekmovanje v opaženih in/ali fotografi­ranih kacjih pastirjih na obmocju Slove­nije v letu 2024. SODeluje lahko vsakdo. Vec na pisani.akrobati@gmail.com. Entomološki simpozij 31. januar–1. februar 2025 Izola; UP FAMNIT 7. izvedba Slovenskega entomološkega simpozija z mednarodno udeležbo. OPOMBE: Vec o dogodkih preberite na spletnih straneh društev ali sledite njihovih spletnim listam in Facebook stranem. Program je okviren, zato so možne spremembe. Društvo za proucevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS) je društvo, v katerega so vkljuceni posa­mezniki, ki jih združuje zanimanje za metulje. Ukvarjamo se z metulji na obmocju Slovenije, predvsem z njihovo razširjenostjo in ekologijo ter tudi s promocijo metuljev med širšo javnostjo. Društvo je ustanovitelj in clan orga­nizacije Butterfly Conservation Europe. Spletno mesto: https://www.facebook.com/metulji Stik: info.metulji@gmail.com Poštni naslov: Vecna pot 111, 1000 Ljubljana Botanicno društvo Slovenije (BDS) je prostovoljno nepridobitno združenje profesionalnih botanikov in ljubite­ljev botanike. Cilji društva so med drugim boljše poznavanje flore Slovenije, popularizacija botanike in ohranitev rastlinskih vrst ter njihovih rastišc. V društvu sodelujemo z domacimi in tujimi strokovnjaki s podrocja botanike ter s sorodnimi društvi doma in v tujini. Društvo izdaja revijo Hladnikia v kateri izhajajo floristicni, vegetacijski in drugi botanicni prispevki. Spletno mesto: http://botanicno-drustvo.si in https://www.facebook.com/BotanicnoDrustvoSlovenije Poštni naslov: Vecna pot 111, 1000 Ljubljana Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum je nevladno neprofitno združenje strokovnjakov in drugih zainteresiranih posameznikov, ki živijo ali delajo v dinarskem prostoru. Dru-štvo s svojim delovanjem prispeva k varstvu, raziskovanju in trajnostnemu razvoju Dinaridov. Spletno mesto: http://www.dinaricum.si in https://www.facebook.com/dinaricum Stik: drustvo.dinaricum@gmail.com Poštni naslov: Vecna pot 111, 1000 Ljubljana Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica (SHS) je društvo za preucevanje dvoživk in plazilcev s statusom društva v javnem interesu na podrocju ohranjanja narave. Osnovni namen je preucevanje in varstvo dvoživk in plazilcev ter izobraževanje in popularizacija problematike podrocja v strokovni in širši javnosti. Skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami organiziramo Dijaški biološki tabor in BioBlitz Slovenija. Spletno mesto: http://www.herpetolosko-drustvo.si in https://www.facebook.com/herpetoloskodrustvo Stik: info@herpetolosko-drustvo.si, 040 322 449 (Kacofon) in 070 171 414 (društvo) Poštni naslov: Vecna pot 111, 1000 Ljubljana Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija (SEDŠM) je znanstveno in strokovno združenje clanov, ki se ukvarjajo z entomologijo, vedo o žuželkah. Društvo organizira strokovna domaca in mednarodna srecanja ento­mologov, obcasna predavanja in ekskurzije. Skupaj s Prirodoslovnim muzejem Slovenije izdaja društvo revijo Acta entomologica slovenica. Društvo ima tudi svojo mailing listo (entomologi@googlegroups.com). Stik in spletno mesto: sloentomo@zuzelke.si in https://www.facebook.com/SLOENTOMO Poštni naslov: Vecna pot 111, 1000 Ljubljana Slovensko odonatološko društvo (SOD) je združenje obcanov, ki jih zanimajo kacji pastirji. Namen društva je vzpodbujati raziskovalno in ljubiteljsko dejavnost ter tako prispevati k razvoju odonatologije, vede o kacjih pa-stirjih. S svojimi dejavnostmi prispeva tudi k ohranjanju vodnih biotopov in dvigu naravovarstvene in okoljske zavesti. Društvo izdaja bilten Erjavecia, deluje pa tudi na Facebooku (Slovensko kacjepastirsko društvo). Spletno mesto: http://www.odonatolosko-drustvo.si in https://www.facebook.com/SlovenskoKacjepastirskoDrustvo Stik: nabiralnik@odonatolosko-drustvo.si, 041 518 122 Poštni naslov: Verovškova 56, 1000 Ljubljana Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce je neodvisna in neprofitna strokovna nevladna organizacija, ki združuje znanstveno raziskovanje, monitoring, izobraževanje, ozavešcanje javnosti, razvoj kadrov in upravlja­nje z naravnimi viri za ucinkovito varstvo morskega okolja ter biotske raznovrstnosti v morju. Spletno mesto: http://www.morigenos.org in https://www.facebook.com/Morigenos Stik: morigenos@morigenos.org, 031 771 077 Poštni naslov: Tartinijev trg 10, 6330 Piran Slovensko društvo za proucevanje in varstvo netopirjev (SDPVN) je neprofitno društvo, v katerem se združuje­jo posamezniki, katerih interes je raziskovanje razširjenosti in ekologije edinih aktivno letecih sesalcev ter njihovo varstvo v Sloveniji. Društvo izdaja bilten Glej, netopir! in je clan organizacije BatLife Europe. Spletno mesto: http://www.netopirji.si in https://www.facebook.com/sdpvn Stik: netopirji@sdpvn-drustvo.si, 068 650 090 (Netopirofon) Poštni naslov: Vecna pot 111, 1000 Ljubljana Minule izdaje: Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave IZDAJATELJI: Botanicno društvo Slovenije, Slovensko odonatološko društvo, Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce,Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, Slovensko društvo za proucevanje in varstvo netopirjev, Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica, Društvo za proucevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum. TRDOŽIV je poljudnoznanstveni bilten za podrocje terenske biologije in narave, ki objavlja najrazlicnejše informacije o delu slovenskih terenskih bioloških društev in prinaša zanimivosti ter novice iz sveta raziskav in varstva favne, flore in funge Slovenije. Poslanstvo biltena je doprinašati k razvoju terenske biologije pri nas in dvigu ravni znanja vseh, ki se s tem podrocjem ukvarjamo. Predvsem pa prispevati k boljšemu poznavanju biodiverzitete Slovenije in ohranjanju narave, sodelovati pri povezovanju slovenskih nevladnih organizacij s podrocja biltena, spodbujati mlade in druge javnosti k udeležbi na podrocju terenske biologije, informirati o aktivnostih posameznih izdajateljev in v pisni obliki dokumentirati ter ohranjati dogodke in zanimiva opažanja, ki bi sicer izginili v pozabo ali bi za vedno ostali neobjavljeni v terenskih beležnicah. Bilten je medij, edini poljudnoznanstveni bilten pri nas, ki kot celota združuje širše podrocje terenske biologije in vrstnega bogastva. Izhaja od leta 2012, dvakrat letno, in je v celoti objavljen tudi na spletu. Je brezplacen, a ne zastonj.